LISTEK. Džjungla. Roman iz afriških pragozdov. A.ogl«fiki spiaal E. R. Burroughs. — Prevedel Paului. 2 Arnot se je odkritosrčno razveselil. Brž je nadalje«ral ves radoveden: »Torej ni mrtva? Kje je bila? Kdo jo je ugrabil? Rdo jo je rešil?« »Ni mrtva. črnci rorlu Mbonge so jo ugrabili in Trzan jo je rešil. Trzan se ne boji črncev, Trzan se ne boji nikogar. Jaz sein Trzan, velik lovec in silen borec« »Zelo me veseli, da je rešena. Pisanje me je izmuiilo. Počil si bom.« »Počivaj! Ko ozdraviš, te popelje Trzan nazaj k belim ljudem.« Trzan je zlezel izpod vejevja in počenil pred vhodom. Arnot je zatisnil oči, truden je bil in rane so ga hudo skelele. Nekaj časa je še razmišljal o Ini, ugibal zagonetno uganko gozdnega moža-belokožca, pa bolj in bolj meglene so prihajale njegove misli, zaspal je. Seveda ni šlo vse tako gladko s pismenim pogovo(rom, kakor smo zapisali. Trzanu je manjkalo izrazov in piarsikak stavek je zapisal, ki ga je Arnot šele po dolflena ra2mišljanju razvozlal. Pa tudi Arnot je rabil ber*d«, ki jih Trzan še nikdar ni bral v svojih knjigah <*a ki je njihov pomen moral šele iz zveze ugauiti. Pa končno — raznmela sla se hi Trzan je bilo zelo ^onosen oa ta svoj prvi »pogav^-r« z belim človekom Drugi dan je stresla Arnota mrzlica. Vedel je, kaj pomeni mrzlica v zvezi z ranami v vroči in vlažni džungli. Evropejec ji navadno podleže, tudi pri dobri negi in vldjub zdravniški pomoči. On pa je ležal v divjini, zapuščen in brez zdravniške po^ moči —. Umrl bo —. Tedaj mu je prišlo nekaj na misel. Čudil se je, da se je tega domislil tako pozno, morebiti prepozno. Poklical je Trzana, ki je bil vcdno kje blizu šatora zunaj na trati, in mu kazal z znamenji, da hoče pisati. Trzan je prinesel lubja in svinčnik in Arnot je napisal: »Pojdi k belim ljudem in pripelji jih sem! Dam ti seboj pismo, prišli bodo.« Trzan je odmajal, vzel lubje ter zapisal: »Trzan je že mislil na to. Pa si ni upal. Gozd jc poln divjih živali, našle bi te, samega in ranjenega, braniti se ne moreš, raztrgale bi te.« Arnot je obrnil glavo na stran in zaprl oči. NL si želel umreti, mlad je še bil. Pa pomoči ni bilo. Cutil je, da prihaja smrt. MrzlTca ga je vse huje tresla. Tisto noč je izgubil zavest. Tri dni ga je mučila mrzlica, ni se več zavedel, bledlo se mu je. Boril se je s črnci in gorilami in klical na pomoč bele ljudi. Trzan pa je čepel poleg njega, mu hladil razbeljeno čelo in vroče roke ter mu izpiral rane. Čctrti dan ga je mrzlica zapustila prav tako naglo kakor se je pokazala, pa Arnot je bil komaj senca prejšnjega krepkega in svežega ladijskega porocnika. Tako j€ bil slab, da ga je moral Trzan v naročje dvigniti, kadar je pil. Tudi rane se mu še niso zacelile, pa veliko srečo je im«l, da se mu sploh prisadile niso. Arnot je zahvalil Boga za rešitev. Niso pogosli takit sliičaji v afriški džungli, izmed desetih Evropejcev jil* devet gotovo podleže mrzlici. Še dva dni in Arnot, mlad, žilav človek, je tolikok okreval, da se je postavil na noge in poskusil prve ko-> rake po trati. Seveda ga je moral Trzan držati podi pazduho, da ni padel. Slab je še bil. Sedla sta v senco džimgelskega orjaka in Trzaa je poiskal lubja, da bi si spet dopisovala. Arnot je napisal: »S čim ti naj pokažem svojo bvaležnost, dobri ne-* znanec? Toliko dobrega si mi storil!« In Trzan mu je odgovoril: »Uči Trzana govoriti kakor govorijo beli ljudje!« In tako se je začel Trzan učiti človeške govorice^ dobrih dvajset let je štel tistikrat. Učila sta se seve brez vsake knjige. Arnot je po-* kazal n. pr. na drevo in zanj povedal francosko bfesedo< Trzan jo je ponovil in ponavljal tolikokrat, da mu ja ostala v spominu. Enako ga je naučil francoskih be-* sed za vse druge rcči. ki so bile pri roki, in za naj-i navadnejše, vsakdanje opravke. Ko sta z-nala kopico besed, sle je vezala v kratke stavke in že v dveh dneh sta znala toliko, da sta si n. pr. povedala: Drevo je veliko — gozd je zelen —. Pojdi scm! — Daj mi piti! Učil pa ga je Arnot francoski, ker je bila franco-ščina njegov materni jezik in ker jo je najbolje znal. Za Trzana je bilo seve vseeno, ali se je učil francoski ali angieški, ker sploh ni razločeval človeških jczikov. Ko sta prišla do pisanja, je seve Arnot opazil usodni pogrešek. Trzan je n. pr. zapisal »drevo« po amgleško, bral pa ga je po francosko. Zmešnjav« j? bilo težko popraviti, posebno pri Trzanu, ker mu je manjkalo vseh potrebnih pojmor Q razliki med francoščino in angkščino. Pa tudi Arnotu se ni hotelo popravljanja. V par dneh, je upal, bi se že lahko .precej gladko pogovarjala. Ostal je torej pri francoščini in upal, da lx> Trzaa že sam. spravil v red svojo jezikovno mešanico, koj ko pride med ljudi. Četrti dan po mrzlici je napisal Trzan Arnotu vprašanje, ali se čuti močnega dovolj, da ga ponese h koči. Pisal mu je, ker še ni znal toliko besed, da bi mu STOje vprašanje ustmeno povedal. Le prerad bi bil Arnot odpotoval k svojim Ijudem. Pa zdelo se mu je nemogoče. »Saj me vendar« — lako mu je odpisal — »ne moreš vso dolgo pot nestilc Trzan je prebral in se nasmejal. »Pa da!« je vzkliknil po francosko in Arnot je bil ves vesel, ko je čul iz ust svojega učenca pristno francosko rečenico, ki je njemu le prerada ušla med poukom. Sklenila sta torej da odpotujeta. Drugo julro navsezgodaj sta se odpravila. Z zainišljenim pa livaležnim pogledom se je poslovil Arnot od ljubke samotne gozdne livade, kjer je preživel deset dni in ki bi bila njegov zgodnji grob, da ga ni rešil čudni beli neznanec. Oklcnil se je Trzana krog yratu in kakor se je pred nekaterimi dnevi Ina čudila, tako je tudi Arnot ves nem občudoval njegovo silno moč Ln neverjetno gibčnost. V poznem popoldnevu sta prišla do obali in zagledala kočo. Žive duš€ ni bilo videti in prazno je bilo morje. f.rižarjka in jadmica sta izginili. Setuota in zapuščenost ju je objela, ko sta stopala proti ieoči, io jima težko legla na duio. Molčala sta, vsak je imel obilo posla s svojimi mislimi. čutila sta, slutila, kaj bodeta našla —. Trzan je stopil naprej, potegnil klin in odprl vrata. Slutnja ju ni varala, — koča je bila prazna. Trzan se je obrnil in molče sta se gledala nekaj časa. Za Arnota je hila resnica sicer bridka, pa končno mnljiva. Saj si njegovi ljudje niso mogli druga misliti, ko da je mrtev in zato so odšli, morebiti šele po dolgem, brezuspešnem čakanju. Drugače pa je bilo s Trzanom. Da so beli ljudje odšli in ga pustili samega, to zanj ni pomenilo nič hudega. Saj je bil že toliko let sam v džungli. Njegova žalost in pobitost je imela drug vzrok. Vse dni sem ko je čuval pri Arnotu, ga je gnalo h koči. Tako zelo si je žekl spet videti belo lepo dekle, ki jo je rešil iz rok črncev in pripeljal nazaj k njenim ljudemt Kako rad bi bil tistikrat šel z njo in ostal pri njej in pri ibclokožih. Ijudeb! Toda moral je nazaj, čul je streljanje, vedel je, da bo treba pomagati. Tistikrat pri slovesu je bral v njenih očeh, kako rada bi ga bila imela seboj, saj ga je prijela za roko in silila, naj gre z njo! Prišel je —. Ona pa je pojbegnila. Medtem ko je on stregel enemu njenih ljudi—. * Bridka grenkoba mu je silila v grlo. Šel bo nazaj v džunglo h Kršakovemu rodu. Nikdar več noče videti belih ljudi. Ne, niti h koči se ne povrae \ei\ Saj ne more več gledali kraja, ki ga je tako zelo spominjal na belo dekle. šla je in z njo je §lo njegovo veliko upanje, da bi se Trnil r svet in postal člorek, kakor so drugi njegovega rodu —. In Araot? Kaj bo z njim? Naj si sam pomaga, si je mislii Trzan, kakor si je on sain pomagal vsa leta sem! Tudi njega ni hotel vefi videti. Sploh nobenega bekga človeka več ne. Nikogar, ki bi ga spominjal na belo dekle. Tako je Trzan premišljeval pred kočo. Amot pa je vstopil. ' '?im Koj je opazil tnarsikaj, česar prej ni bilo v koči, stvari, ki jih je dobro poznal s križarke, železno peč, knhinjsko posodo, puško, veliko zalogo streljiva, konzen, posteljnino, celo knjig in časopise. »Morebiti se mislijo vrniti —,« je zasodil. Stopil je k mizi. Pismo je ležalo na njej, nanj Je bilo naslovljeno. Ves se je razveselil in koj je poklical Trzana, da bi skupaj prebrala sporočilo prijateljev. Pa nihče se mu ni oglasil. Začudil se je in stopil pred prag. O Trzanu ni bilo sledu —. Glasno je zaklical v gozd. Pa le odmev mu je «_-¦ govarjal. »Moj Boglc si je dejal ves nesrečen. »Zapustil me je —. Seveda! Vrnil se je v džunglo. Kaj bi si pa počel tukaj!« In tedaj se je spomnil. Kake čudne so bile Trzanove oči, ko sla iznašla, da je koča prazna! Cudenje, razočaranje, žalost, — vse to je stalo v njih. Tako gleda ustreljcna žival lovca, ki jo je iz same objestnosti do smrti preganjal —. Moža je nekaj hudo ranilo —. Pa lcaj —? Zamišljen je zrl Amot po samotneni obrežju. Sam je bil. Edini človek, ki ga je razumel, ki se je z njinmogel pogovarjati, M bi mu bil v pomoč, še ta ga ja sapustil —. (DaLje pribodnjič.) t