Poštnina plačana v gotovim Sped. In abb. post. II. gruppo UREDNIŠTVO IN UPRAVA : Videm, Via Vitt. Veneto, 32 Tel. 33-46 — Poštni predai (Catella postale) Videm 166. — Poštni čekovni račun (Conto corr. post ): Videm, št. 24/7418. NAROČNINA : Za Italijo: polletna 300 lir — letna 500 lir — Za inozemstvo: polletna 600 lir — letna 1000 lir — Oglasi po dogovoru. Posamezna številka 25 lir Sama po sebi se nam postavlja primerjava med nami furlanskimi Slovenci in toioškimi Slovenci prav sedaj, ko sta se obe naši državni in tudi medsebojni sosedi: Jugoslavija in Avstrija pogajali Za ureditev raznih še ne rešenih problemov med obema državama. Jugoslaviji je stalo mnogo do tega, da bi Avstrijci Zaičeli res v duhu pravičnosti in izboljšanja mednarodnih odnosov izvajati sedmi člen avstrijske državne pogodbe, ki določa v poglavitnih črtah, kako bi morala Avstrija postopati z manjšina,mi na h j enem državnem ozemlju. Razni slovenski, italijanski in še drugi listi so ugótavili, da zavzema Avstrija «K> stališče, ko gre za nemško narodno manjšino v Južnem Tirolu, čisto drugačno pa glede slovenske narodne manjšine ha Koroškem in glede Hrvatov na Gra- Naš veliki leden (S tarnjavo krono san kronan biu«. Naša velikonočna pesem) »Oljčnico« smo praznovali še po stažem, povezali smo v snope ojke, jih blagoslovili, da bi služile, če pride huda ura nad naše vasi. Samo miru haj služijo naši žegnani snopi ojke in ®e kot enkrat fašistični snopi vojski tarpljenju naših ljudi po frontah. Naše gospodinje so ofrigale vse pode, omare in kuhinjsko posodo, gospodarji pa so pobelili kuhinjo in pometli okoli hiš. Iznesli smo vse obleke na zrak, da se prezračijo. Dolga, mokra in hladna je bila zima in treba je gledati, da se ne prime plesen stvari. Kako bi bilo dobro, če bi molli prezračiti ne samo naše gvante, ma tudi vse razne slabe naše človečke in politične navade v vseh naših brijegih, čjer se loteva plesen vsega hašega javnega življenja, in je nemarno, da bo pri nas vse splesnelo ker traja megla, mokrota, slabo vreme, in. sicer tako slabo vreme, da se dikamor ne vidi že dolga leta v naši deželi, prava zima, da človeka prijemlje obup in se sprašuje: Ali bomo imeli pri nas v Furlanski Sloveniji himar veliki teden nimar veliki petek ali ne bo za nas furlanske Sloven-*e nikoli vstajenja, nikoli lepih zvo-hov, ki bi tonkali tako, da bo tudi za has enkrat prišel veliki praznik. Ko so naši mulci na veliki četrtek m petek strašno ropotali z drljevka-mi in laskotaci, nam ta ropot ni šel ha nerve, ker smo pomislili na politične drljevke, ki nikoli ne gejne-in kar naprej drdrajo, tako da mnogi naši ljudje ne morejo v miru ih po pameti premišljevati, kako bi *hdi mi prišli do vstajenja in do Praznika v življenju naše dežele. Ravnati bi se morali tudi mi po haših otrocih, ki so prinesli s sabo Pred cerkve suhe gobe z dreves in po-s°dc za žegnani ogenj, da ga raznesejo po hišah. Prižgati bi morali v haših srcih prijateljski ogenj vseh thrlanskih Slovencev, da bi nas spodnja! k gorečnosti za našo stvar, da bi ogreli mrtve hladne probleme na-®'h narodnih in socialmh nerešenih b fa vic. Poskusili smo »žegnanco« in »golo- diščamkem (Burgenlandu). Njihov zu- južnem Tirolu že izgubili vsa mesta in deireconomia montana ^ce« po dolgih postih, po dolgem tr-Wjenju in se nam je zdelo, da je vse haše življenje furlanskih Slovencev b°t en sam večen veliki teden, da "hio mi sami razpeti na križ in da 8hio kronani s tarnjavo krono in si brišemo solze, da bi videli svoje tr-Mienje doma in trpljenje vseh naših klavcev-emigrantov raztresenih po Svctu, prav po vsem svetu v Evropi, v Amerikah in v Avstraliji. kdaj bomo od smrti vstali od naše '’btke martre, kdaj nam bodo zvonovi *4tonkall glorio in kdaj bomo zapeli 0<**eŠiIno alelujo? na/nji minister dr. Kreisky je v Beogradu trdil, da Slovenci na Koroškem niso strnjeno (kompaktno) naseljeni, medtem ko pa so južno tirolski Nemci ena enotna skupina v Poadižju. Dalje je rekel, da veže Italijo mednarodni sporazum Gru-ber-De Gasperi, medtem ko je vprašanje koroških Slovencev le notranje vprašanje in da ni Avstrija po nobedni pogodbi obvezana izpolnjevati neka določila v korist slovenske narodne manjšine. Ne ena in ne druga Kreiskejeva trditev ne držita. Slovenci so imeli pred nekaj desetletji kompàktno (strnjeno) naseljeno ozemlje, pa so jim Avstrijci v novejšem času naselili mednje Nemce iz Reicha, po zadnji vojski pa še begunske volsdoj-čerje. Nemci v južnem Tirolu imajo sicer bolj strnjeno svoje etnično ozemjle, so pa že vmes velike umetne italijanske oaze, ki so jih Italijani napravili z istimi raznarodovalnimi metodami kot Avstrijci na Koroškem z naseljevanjem nemških železničarjev, s podpiranjem industrij v ponemčevalne namene in s favoriziranjem nemških naseljencev. Slovenci kažejo iste številke o naseljevanju Nemcev kot južnotirolski Nemci o naseljevanju Italijanov v Južnem Tirolu. Nemci so v precejšnja zemljišča v bocenski industrijski coni. V nekaj desetletjih jim bodo Italijani preluknjali vso njihovo kompaktno ozemlje v južnem Tirolu, kot so ga Avstrijci Slovencem na Koroškem. Takšno neresno Krejskijevo argumentiranje samo škoduje resničnim avstrijskim interesom, ki so mnogostranski in ne omejeni na samo eno območje. Evropska javnost pa tudi ve, koliko časa in na kolikih mednarodnih sejah so kuhali avstrijsko državno pogodbo, ki je pravzaprav vsa en sam internacionalni instrument v katerem je odločba o narodnih manjšinah v 7. členu prav tako mednarodno določilo, kako naj se Avstrija obnaša v duhu mednarodnega prava kot nevtralna država. Pa pustimo dr. Kreiskejeva umetna za-meglivanja na mednarodnem področju in ugotovimo analogije in diference v položaju dveh sosednih slovenskih skupin — koroške in furlanske. Kaj imajo obojni podobnega? številčno je furlanski Slovencev okoli 50.000 in koroških Slovencev tudi približno toliko. Stoletja so stali koroški Slovenci pod nemškim vplivom kot mi pod italijanskim. Kaj podobnega imamo poaonneira s Slovenci na Koroškem ? ::ip w ot tlovn- O- i mirilmitititiitii n m iti n Turizem v Furlanski Sloveniji Ja) Hvala lepa za pismo in za naslov Novega naročnika. Naročnino lahko po-^Vrrate na licu mesta, ko boste prejeli V naših krajih poznajo nekoliko turizma samo v Reziji in še to samo v Ra-venci in ne v drugih vaseh rezijanske doline. V Ravenci res dobijo familije, ki pridejo na počitnice, stanovanja in hrano v lepih lokalih kot se spodobi za turistične kraje. V nadiških dolinah pa ni ničesar pripravljeno, da bi se človek-tujec ali pa domači gost dobro počutil. Glavna cesta po dolini Nadiže do Stupice je sicer lepo asfaltirana, in se počasi proti Ažli, sv. Lenartu, Srednjem in drugam že tudi spuščajo prve asfaltirane ceste, toda lokalov za prenočevanje, restavracij za lačne goste, personala, ki bi postregel goste ni. Vse naše ošterije po naših vaseh, ki imajo lepe razglede in dober zrak, ti dajo samo pijačo, vino bolj slabo, in likerje kot pač so vserod po javnih lokalih, nekaj mortadele in salaminov pa nič več. To ni dobro niti za začetek turizma, število motoriziranih vozil se veča in ljudje iščejo nimar nove kraje, kjer bi se ustavili ob nedeljah. Prišli bi tudi k nam, če bi se imeli kje ustaviti. Decembra so v Čedadu pri županu in senatorju Pelizzu razpravljali o turizmu in so k posvetovanju povabili tudi župane iz nadiških dolin. Najbolj interesantno od vsega je bil načrt, da bi se cesta od Cedada-Stare gore podaljšala do Klo-dičev. To bi bila res imenitna cesta za avtomobiliste, ker bi peljala pa krajih, od koder je čudovit pogled na hribe in ravnine in kjer posamezni kraji, kar vpijejo po turističnih objektih, po lepih hotelih in restavracijah. Seveda ne bi ta turizem mogel rešiti globokega vprašanja žšvljenske eksistence Furlanske Slovenije, ki bi morala doživeti čisto drugačno reformo, da bi se obdržala in mogla živeti. Turizem bi bil samo flajšter, samo obliž za nekatere, ne pa za vse prebivalce, tega ne smemo izgubiti spred oči in misliti, da bo že malo turizma rešilo vprašanje življenja pri nas, v Kanalski dolini, poziv za plačilo od A.D.I.T. - Ljubljana. Lep tovariški pozdrav. LETIC Franjo - Rijeka (Jugoslavija). Sporočamo Vam, da boste odslej prejemali »Matajur«. Za poravnavo naročnine velja isto kot zgoraj navedenega naročnika. Pozdravljeni. ŠKOCIR S. - Loka pri zidanem mostu (Jugoslavija). Najlepša Vam hvala za dopis in za naslove novih, naročnikov naših rojakov. Skušali bomo ustreči Vašim željam, v kratkem Vam bomo poslat-li kakšno razglednico iz naših krajev. Veselilo nas bo, če se še kaj oglasite. AVSTRALIJA CRISETIG L. - Suny Hel (Sidney). Mnogosrčnih pozdravov od vseh Vaših domačih. Sporočite, če prejemate v redu list. Imejte se dobro in lep pozdrav tudi od naše strani. SALATARINI M. - Viktoria. Mama in sestra Vas prav lepo pozdravljata in pričakujeta Vaših novic. Pri nas nič novega. v Reziji, v Meduni-Cellini, v Kamiji, kjerkoli v furlanskih hribih. Tega je treba, da se zavedajo kompetentni krogi za turizem in posamezni provinci j ski svetniki, ki govorijo na takšnih konvenjih za turizem. Pozdravljena vsaka nova, moderna cesta, vsak moderen turistični objekt, ker bo prinesel vsaj nekaj življenja v naše kraje, toda glavno pa mora še priti tudi v načrtih :kako zaposliti doma naše ljudi, da ne bodo prisiljeni hoditi tujini. po V Dolenjem Bamasu' je bil takrat cerkveni zbor, ki mi je drugi dan zapel več domačih pesmi in med temi pač njihovo izvirno: Preliepa je naša dolinca, je vseh dolin regina, oj proti slovenski stran. Peli so troglasno in čedno. Te ali enake nisem slišal ne prej, ne poslej drugod. V bližnji Ažli sem zapisal pozneje po besedilu svojevrstno čudno pesem : Gu-larja (berača) sem tiela imeti itd. Sicer naslednje kitice niso pa v nikakršnem odnosu s prvo. Pela jo je ženska srednjih let. Tudi originalne bodo pesmi iz male skrite vasice Podvršč za Podbonescom ob gorenji Nadiži. Te je zapel Ivan Domeniš (Domenež se je on rad podpisoval), v tistih letih šol. vodja goriške mestne plav. šole, doma iz Ronca iz družine kakor jo uvodoma omenjamo, in te bodo tudi izvirne n. pr. 1. Lie-pa moja Marjanca, oj le puojdi damu, paršu je s Suhega potoka županov sin. Tu imenovani potok bi bil pritok Nadiže ob njenem desnem bregu koj ob njenem vstopu v Italijo. Potok je res večkrat ali večinoma suh, ker je hudournik. V Roncu so zapeli še prej bratje Ivana Domenisa pesem: O le mamka vi vi, kje so vaše hčeri in naslednja je tudi še iz Podvršča: o ti ti toja ist niesan vič toja, zahualim Boga, ki mam sama soja. Ti so tudi originalni teksti, ki nimajo enakih ali podobnih primerov. So še druge, ki bi jih lahko uvrstili med te, toda radi odmerjenega prostora, moramo to opustiti. Med terskimi Slovenci je le malo pesmi in še te so prav kratke in jako preproste. Nekako izjemo v tem delu tipična vsaj po besedilu pesem iz Brega, zadnje slov. vasice proti zapadu ležeča nad gorskimi jarki. Ano drenje te krivo, krivo itd. jo itak prinašamo ob koncu. Tu znajo lepo plesti iz drenovih šib velike oprtnike in pravijo zato, da so »moštrini«, moj- stri, in tako so si sestavili besedilo in napev, ki ga zastonj iščemo podobnega priznanih slovenskih. Sicer bode na njej kaj laškega naleta mogoče. Besedilo pa je čez originalno. Pela jo je gospodinja iz trgovine Batoja. Tudi v bližnjem, že precej pofurlanjenem onkraj gorske globeli na vrhu ležečem Flipanu poje še kateri s primemo kraju, spremenjenim besedilom. Na pogorju Bemadija nad Nemarni oz. Romandolom ležečem Vizon-tu sem zapisal pred leti to-le domačo pe : sem: Če le so tri tetice, so liepe carnjele, ’ne so vanti tri jabuka, par same peče-né. Slov. : Tam so tri dekleta, so lepa rdečelična, ona so kot tri jabolka, kot bi bila pečena. Besedilo je preprosto, kratko, domače, napev je menda tuj, ki se pa prilega. Ostale pesmi so drugod po teh krajih zelo preproste, ambitus ne do-seza oktave; so skoraj otročje, uspavanke in nekatere spominjajo na rezijanske motive. V Reziji pa imajo svojevrstne, originalne napeve, in jih imajo razmeroma mnogo pa po bistvu strukture so si precej podobne, posebno v ritmiki. Vpletajo v motive razne okraske kot so v gorskih planinskih pesmih, se jim pozna koroški vpliv. Tu ob koncu navedemo eno zadnji čas zapisano iz Liščjaca, ki pa nima prej navedenih svojstvenosti. Rezijani pojo zelo radi in tudi kadar plešejo njihov nar. ples Rezijanko. Konec ZANIMIVOSTI Ljubimo duh vina, pijemo pa alkohol. Ljubimo ljubezen, poročimo pa se s človekom. * Samo dobra žena zna moža občudujoče motriti navzgor in ga dobrohotno gledati navzdol. E m m Kaj bomo delali meseca aprila Na njivi: Stalni hladni in deževni dnevi nas ovirajo pri delu in zadržujejo rast rastlin. Kaljenje semen, ki smo jih zaupali zemlji, se bo zavleklo. Rastline, ki rastejo počasi, so delj časa lahko podvržene raznim bolezenskim klicam. Učinkovito bomo pomagali posevkom, če jih bomo vsestransko gnojili. V gnojilnem obroku morajo biti prisotni: dušik, fosfor in kalij. Enostransko gnojenje z dušikom je povečini škodljivo. V vinogradu: V tej dobi nimamo posebnega dela. Opazovati moramo rast mladja in paziti, da se ne prikrade na brsite kakšna gosenica (zemljemerka-Bo-armia gemmaria ali druge), ki se hrani z mladimi brsti in nam tako uničuje zarodek. V tem primeru bomo gosenice zatirali mehanično ali kemično. V sadovnjaku je končano snaženje in škropljenje. V začetku meseca še lahko sadimo in presajamo morda prejšnje leto pregloboko posajeno sadno drevje in ga v suši zalivamo. Šibke veje in debla okrepite s puščanjem, če previdno prerežete lub v presledkih od vrha do tal, če le mogoče na senčni strani. Cepljenje in precepljanje mora biti končano, če se na precepljenih vejah kak cepič posuši, prikrajšajte veje za nekaj centimetrov in cepite znova za lub s cepiči, ki site jih v ta namen pripravili. Na vrtu sejte v zavetnih legah solate, zelje, karfijolo, peso in redkvice. Sadite še kasne vrste graha. Prve setve kale. Pregoste redčite. Kaleč grah osipljite. Sočne kali pri tem v zemlji nekoliko ostare, zato jih ptiči ne marajo več in zato se ni treba bati, da bi ga v tem času pozobili. Ob lepem vremenu lahko posadite nekoliko zgodnjega fižola, ostali fižol paj sadite šele maja. Pripravite dobro gnojno zemljo za kumare, paradižnike in papriko. drugi nekaj V hlevu: Dober gospodar že v polovici aprila daje svoji živini več zelene krme. Letos bo s tem vprašanjem malo težje. Naši kmetje bi morali že septembra misliti, kako si bodo poskrbeli zeleno krmo čim bolj zgodaj. Mešanica ječmena in grašice predstavlja o-dlično krmo za naše molzne krave. Živino moramo počasi pripraviti na zeleno krmo, da ne bomo naleteli na neprijetna presenečenja. Kdaj podorjemo hlevski gnoj Hlevski gnoj veliko pomaga proti suši. Razni poizkusi so pokazali koliko dobrih sostane se izgubi, če se pusti gnoj ležati nepodoran na njivi dolgo časa. Izgube, ki nastanejo zaradi poznega podo-ra.vanja, so že četrti dan tako velike, da je učinek (efekt) tega gnojenja manjši, kakor učinek polovične množine gnoja, ako se tega takoj ne podorje. Zapomniti si je treba torej, da se mora hlevski gnoj na njivi takoj raztrositi in takoj podorati. i m 111111 ni n i lini i ti n i Tuti ti 111 mn iti i iititiii i i i nn 1111 m 11 ttttiiittu i i ihiihii iitttuti iiiiii mili ČEŠPLJEV KAPAR že več let sem vidimo, da dela na češpljevih nasadih veliko škodo takoimeno-vani češpljev kapar. Od tega škodljivca napadeno drevje zaostane v rasti, posamezne veje se začno sušiti ini če se nič ne naredi za ga ustavit, se drevo v kate-kem času posuši, če napadeno drevje natančno pogledamo, vidimo na spodnjem delu tankih vej vse polno rjavih trdih kapic. Pod temi kapicami pa je moki podobna, snov (prah). Te rjave kapice so izumrli kaparji, pod njimi pa sama jajčeca .Dorasle uši se namreč pokrijejo z neko trdo luskino, se trdo pri-rastejo na deblo in se ne gibljejo več. Pod tako kapico žival izsesava z dolgim rilčkom, katerega zabode globoko v deblo, drevesni sok in jemlje drevesu potrebno hrano. Pod to kapico znesejo samice jajčeca, da jih zavarujejo pred vremenskimi neprilikami do spomladi, ko se iz njih izvale nove živalice. Kaparje ni težko zatreti, če se delo pravilno izvrši. Najlaže mu je priti do živega, ko drevo miruje, to je v zimskem času in sicer z dvakratnim škropljenjem. Prvič je treba škropiti še meseca marca, a seveda je treba drevo prej dobro očistiti. Debla lahko namažete z 20% škropi- vom. S tem ukrepom, če se vsako leto ponovi, se ta nevarni škodljivec popolnoma uniči. BOJ PROTI MUHAM V HLEVIH živina strašno trpi zaradi muh. Vsled prehude mušje nadloge nazaduje mlečnost krav in mlade živali zaostanejo v rasti. Kot prav učinkovito in poceni sred-' stvo proti muham namažite okna z apnenim beležem, kateremu dodaste toliko plave barve, da ostanejo šipe svetloplave. Dobro ja tudi, da notranjost hleva prebelite z apnom, kateremu dodaste nekaj dizinfetanta, ki ga lahko kupite v vsaki drogeriji. SLOVENSKI GOSPODARSKI PREGOVORI Ako kupuješ, česar ne potrebuješ, boš prodajal, česar potrebuješ! denar na obresti nalaga ! Kdor drevje sadi, za svojo hišo Dober sosed je velik zaklad, ki se za gotove denarje ne kupi! ELIN PELIN : D w®[L ŠOLSKA TORBICA Kadar koli se spomnim otroških let, toplega domačega ognjišča, rojstne vasi, ki je kakor poletela na višavje, naravnost preti soncu, potočka, ob katerem smo se igrali, vstane v spomin pred menoj tudi mogočni košati život Bolča — našega starega vola. Mnogo let je vlekel plug, ne da bi sopel, večno molčeč s svojo volovsko dušo, naposled pa je obnemogel in se postaral. Moj oče ga je vzredil iz majhnega junčka in ga negoval vse življenje, ki je poteklo v delu in vdanosti v usodo. Rad je imel tega svojega starega sotrudnika — svojega tovariša, nič slabega ni pomnil o njem, od srca ga je obžaloval, in dasi vol že ni bil več za delo, ga ni hotel prodati in ga tudi ni več mučil z delom, marveč mu je na stara leta privoščil svobodno in lahko življenje. Ubogi Belčo, kakšen trpin je bil in kakšno krotko dušo je imel ! Bil je najmočnejša žival v vasi. Bel kakor snežni zamet, z velikimi temnobisemimi rogovi, kakor iz temne biserne matice, stoječimi v podobi lire nad čelom. Belčo je ponavadi ležal na dvorišču pod napuščem, obdan od skrbne otroča-di. Negovali smo ga, ga božali, mu prinašali krme in mu rogove krasili z velikimi šopki cvetja, da je bil podoben kakšnemu svatovskemu starešini. Smešno ga je bilo pogledati, vendar se ni jezil na nas. Ta stara dobra duša nas je prijateljsko pogledovala s svojimi velikimi, temnimi očmi, tako mimimi, ljubeznivimi, pametnimi in žalostnimi, kakor da nam bi rada kaj {»vedala. Mi smo se zagledali vanje in ga prijateljsko vprašali: »Kaj je, Belčo? A? Povej, ali bi kaj rad?« Belčo je odkimal, globoko vzdihnil in začel s svojim brezzobim gobcem počasi prežvekovati. Obilno smo ga krmili. Kar naprej je jedel, venomer prežvekoval, pa je kljub temu bil strašno suh. Lakotnice so mu močno upadle, rebra si mu lahko preštel in kosti in plečka in vretenca na tilniku so bila podobna nazobčanim vrhovom Stare planine. Belčo je vsako jutro vstal, otresel slamo s sebe, si oblizoval, koder je bil preležan, prišel pod napušč, se napotil k potoku in se napil. Počasi je stopal, spokojno, ravnodušno, glavo pa je nosil pokonci, kakor da se zaveda velikega dela, ki ga je opravil. S svojimi upadlimi lakotnicami, z lepimi rogovi, ki so jih krasili naši šopki cvetja, s svojo snežno dlako, z vso svojo mogočno gosposko pojavo je vzbujal spoštovanje in vsakdo je obstal in ga gledal. Belčo je šel k potoku, se napil in se spet spokojno vračal na svoje staro mesto pod napuščem, da ne bi pogledal vstran. Pod večer je spet šel pit, 'čeprav ga ni nihče p»klical ne gonil in se je spet vrnil. Na takih majhnih sprehodih se nikoli ni zmotil v času in po n j etn so ljudje merili čas kakor na uri. Poleti smo ga kateri krat poslali a vaško Tonček je stopil v kuhinjo, toda brez torbe. Mama je to takoj opazila, začudeno ga je pogledala in vprašala: »Tonček, kje imaš torbico?« Tonček je zbegano pogledal po sebi, ali torbice ni bilo. »Si jo v šoli pozabil?« ga je vprašala spet mama. »Ne, vzel sem jo, v to roko sem jo vzel. Vem...« »Kje si jo pustil, Tonček? Spomni se?« Toda naj je mama še tako spraševala — nič ni zvedela. Nastal je pravi preplah. Mama je poslala Tončka še enkrat v šolo. Tončkovo sestro je poslala k sošolcem, potem pa je še sama odšla po poti ob vodi, zakaj prav lahko, da bi se bil Tonček na poti domov zaigral in na torbico pozabil. Ni minilo dolgo, ko so se vsi trije vrnili, Tonček, sestra in mama, a brez Tončkove torbice; posedli so okrog mize in bilo je žalostno kot na pogrebščini. Mama in sestra sta mu očitali, zakaj ni napisal nikjer imena. A kaj je pomagalo, torbice ni bilo in mama ni imela toliko denarja, da mu bi vse na novo kupila. Medtem je Tončkova torbica zaman iskala gospodarja. Tonček se je bil podil za otroki in je torbico odvrgel na poti ob vodi. Torbica je plosknila na tla, da bi jo lahko slišal, a Tonček je ni in tako je tekel, dokler ni pritekel domov... Mimo je prišla ženica. Skoraj bi se bila spoteknila ob torbici. Sklonila se je, jo pobrala, prelistala knjigo in zvezke — nikjer ni bilo imena. Pregledala je vse še enkrat, knjige, zvezke, ovitke — toda imena ni bilo. Pogledala je okoli, da bi zagledala kakšnega šolarja, toda nikogar ni zagledala; zaprla je torbico in jo odnesla s seboj. Ali poslej ji je nenehoma hodilo po glavi, kam s torbo. Kdo jo je izgubil? Ustavila se je na križišču. Po cesti so se pripodili šolarji. Prestregla jih je in vprašala, če vedo ka.i zaradi torbice. Otroci so prelistali knjige in zvezke, se namrdnili in odgovorili: -.■it-J -*VJ/JV«54 • unii iiih n 11i t imiri1111nun11111uniiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiinniniiii m iiiiiiiimh min i ni m un ni nni LITOVSKE PRAVLJICE; živino na pašo. Ta se je razgubljala daleč po goščavju, tavala po bregovih in kamnitem svetu; zanj pa je bilo vse to pretežavno. Zvečer je zaostajal in se pozno vračal. Nekoč se je izgubil in ga je oče vso noč iskal po gozdu. Našli so ga samega in utrujenega, ležečega nekje na poti. Tedaj je moj oče sklenil, da Belča ne bo več pošiljal z volmi in kravami na pašo, marveč s teleti. Le-ta niso hodila daleč, niso tavala po gozdovih in ni bilo nevarnosti, da bi se Belčo izgubil. Prvi dan Belčo kar ni bil voljan iti s to nebogljeno otročadjo in se je užaljen vrnil, ne da bi stopil iz vasi. Pastirček se je zaman trudil, da bi ga odgnal s seboj. Belčo je tako jezno prhnil vanj in tako strašno nameril rogove proti njemu, da se je pastirček ustrašil in ga pustil v miru. Drugi dan smo Belča spet pognali, šel je. Toda okoli poldne se je vrnil jezen in nezadovoljen, užaljen v svojem dostojanstvu. Teleta, ta norčava otročad z zavihanimi repi in neugnano, poskakujoča, so ga užalila s svojo porednostjo. (Nadaljevanje sledi) Začarani konj Nekoč je župnik jezdil skozi gozd. Prišel je večer in z njim čas molitve, do doma pa je bilo Še 'daleč, župnik je zlezel s konja, si ovil vajeti krog roke in vzel molitvenik. Za seboj je gnal konja na povodcu, sam pa je bral z molitvenika. Konj je stopal lepo polagoma, kot pač konj, zdaj stopil v stran, zdaj udaril z repom po muhi, zdaj zaprhal. Dva tatova sta v gozdu vse to videla in se zgovorila. »Temu župniku bom konja ukradel!« je dejal prvi. Kaj ti pride na misel! Da bi župniku konja ukradel?« »Ali on ne krade ljudem? Nič se ne boj, le konja mi podrži.« Tiho tiho se je splazil do konja, vzel sedlo z njega in ga dal nase, dzel uzdo in si jo dal na glavo. Medtem pa je nje- #/«* gov pajdaš odgnal konja v gozd. Župnik je molil, bral molitve iz knjige in ni opazil, kaj se mu dorfaga za hrbtom. Tat pa je kakor konj stopal za njim na povodcu. Župnik je odmolil, se prekrižal, spravil molitvenik, se obrnil, hotel zajahati konja — pa ostrmel! Namesto konjake stopal za njim — človek na povode^ osedlan in zauzdan. Duhovnik ga je gledal in se silno čudil. človek pa ni dolgo pomišljal, marveč je padel na tla, objel župniku kolena in zavpil: »Duhovni oče! Zavoljo svojih velikih grehov sem bil preklet in v konja spremenjen. Mraz in lakoto, tepež in psovke sem trpel dolga leta, zdaj si me pa s »Naš razred že ni.« »Kak prvičar jo je izgubil...« ženica je šla dalje. Prišla je do trga Križem - kražem. Ljudje so hiteli na vse strani, ona pa je ustavila moža z naočniki in s sivo brado, mu pokazala torbico in ga vprašala, če bi morda vedel, kdo jo je izgubil. Mož z naočniki na nosu pa je bil siten. »Kaj pa naj jaz vem, čigava je!« je znergal. »Moji so že na univerzi...« Mož z naočniki si je pogladil brado in ni ga bilo nikjer več. Izgubil se je med ljudmi. ženica je stopila na pločnik. Po trgu so hiteli avtomobili, tricikli in kolesa. Opazovala je ta na vse strani hiteči svet in lahko si je koj mislila, da je vsem tem ljudem najdena torbica deveta briga. Nobeden ne bi prav nič storil, da bi torbica našla lastnika. Takrat pa je zagledala sredi trga, na podstavku, policaja z belimi rokavicami. Stal je mimo in resno in dvigal zdaj desnico zdaj levico — kazal je pota avtomobilom, triciklom in kolesarjem. »Tega bom povprašala,« si je rekla ženica, »ta bo vedel...« Stopila je s pločnika, se prerinila med vozili in prišla do policaja. »To torbico sem našla Ob vodi...« Policaj je na hitro pogledal po ženič-nih rokal in videl, da je čisto navadna šolska torbica. »Kaj pa naj jaz z njo?« »Otroku jo boste vrnili.« ženica je položila torbico k policaje" vim nogam in odhitela. Policaj pa je na šolsko torbico ob nogah pozabil. Tako se je potem zgodilo, da bi kmalu odšel brez torbice, ko je končal službo. »In ta torbica?« mu je rekel policaj, ki je stopil na podstavek namesto njega. Policaj se je sklonil, pobral torbico, se domislil ženice in odšel s trga. Hodil je naprej in naprej in si tri glavo, kako bi jo vrnil šolarju. Domislil se je radia in jo odnesel na radijsko postajo. Napovedovalec bo povedal staršem in otrokom, da se je našla izgubljena šolska torba. Otrok bo prihitel na radijsko postajo, dobil bo torbico in bo lahko napisal domačo nalogo. Tako je sklenil in tako je storil. Doma so Tonček, mama in sestra poslušali radio in zaslišali : »Pozor! Pozor! Ob vodi so našli torbico nekega učenčka prvega razreda. Na knjigah in zvezkih ni nobenega imena...« Tončkovi so se vsi oddahnili. Tonček pa je stekel do radijske postaje, dobil torbico in takoj je lahko napisal nalogo, napisal pa je tudi svoje ime na berilo in na zvezke. ililli:i!Hllltlll l!lil;lil l I ril 11 I I 11I I1 lil III i 1 1 l n l i 11 n i l l.l 111 I I III 11111111 I I I III 111111111 I I I I IM1111111M111M11111 M l Koklja In račka Lahkomiselna raca je znesla jajce koklji v košaro. Izvalili so se piščančki. Tedaj je zagledala mati Koklja, kako je zlezel iz enega jajca kaj čuden piščanček. Imel je velik rumen kljun in rumeno kožico med no-žicami ter je urno splezal iz košare. »Kdo pa si?« se je začudila koklja. »Ga, ga, račka sem!« »Kam pa greš, ko si vendar tako majhna?« »V potok se grem igrat!« se je šopirila račka. »Ne bojim se vode kakor piščančki!« ;>!■•*; rif. Ker pa je bila šibka in neizkušena jo je ____________________________ Odgovorni urednik: Tedoldi Vojmir Reg. Videmske sodnije št. 47 Tiska: Tiskarna L. Lucchesi - Gorica odnesel tok. Tedaj jo je rešila mati Koklja s svojim kljunom. Vidite? Človek ne sme nikdar precenjevati svojih moči. ANEKDOTE KATEGORIZACIJA Nekoč so vprašali Kanta, kateri poslušalci najpogosteje obiskujejo njegova predavanja. Veliki filozof je ironično odgovoril. — Moji poslušalci so v glavnem študentje, mlada dekleta in oficirji. Študentje prihajajo zaradi tega, ker vedo, da sem v izpitni komisiji, dekleta prihajaj» zaradi študentov, oficirji pa zaradi deklet. svojimi svetimi molitvami spet spremenil v človeka. Ker pa si me kupil kot konja in odrinil zame denar, ti bom tudi služil kot konj. Orji in vlači z menoj, jahaj me, kamor me hočeš — vse bom pretrpel, saj to bo tvoja sveta volja! Le nečesa te prosim! Nikar me več ne spremeni v konja! Zajahaj me in odnesel te bom domov!« župnik je zdajal z glavo — ne, njemu, duhovnemu človeku, se ni spodobilo, da bi jahal na človeku ... Pa je preudarjal sem in tja: »Kupil sem ga res in dal denar zanj, to se pravi, da je moja lastnina. A saj mu je zdaj potrenba drugačna krma. Kmetje so mi navozili sena in ovsa, tega vendar ne more jesti... Tudi kakšno obleko mu bo treba dati in še tega in onega...« Mislil in mislil je in nazadnje dejal: »Ne bom te zajahal, to se ne spodobi mojemu stanu! Pojdi, kamor te noge nesejo, dajem ti prostost.« Tat se je razveselil. »Kam naj pa odložim sedlo in uzdo?« je vprašal. Pri tepi je bil že na tihem preračunal, da ima Rupnik še deset vrst hoje do doma in da ne bo vlačil težkega sedla in uzde s seboj. »če sem izgubil konja, se mi tudi sedla ni treba zdeiiiškoda,« je^bdvrnil župnik. »Sedem let si mi zvesto in vdano služil, vzemi ga s seboj v plačilo za zvesto službo!« ., : h Tat je vzel sedloN in uzdo in- jo naglo ubral v gozd k tomrišu. yji' *> .i a