Štev. 33	Nedelja, 14* avgusta	1932
Bogo Pregelj s
8. Vojna, vojna vojna
Rezko je bilo plat zvona. Trombe so presunljivo vreščale. Votlo so bobneli bobni! Vojna! Vojna! Vaško je stal ob visokem oknu in zamišljeno zrl na razsvetljene mestne ulice, po katerih se je valila bučeča množica in vsa pijana kričala za poboj. Enakomerno so korakale mimo njega sive vrste vojakov, ki so se zbirali pred mestom. Suho so ropotali
Razdeljen v stotnije in čete je pri je»« dil polk konjenice pred grad in se ustavil. Veselo so ponihavala peresa na čeladah. Zastavice vrh kopij so frfotale. Vaško se je sklonil skozi okno in vojaško pozdravil. Tisoč sabelj je švistnilo iz nožnic, tisoč globokih glasov je zaklicalo: »Pozdravljen, general!« Vaško je pokazal s sabljo proti zapadu: »Na boj, fantje!«
med njimi vozovi. Topovske cevi so motno brenčale. Vsi ti bodo poslušali moja povelja, je zanosno pomislil Vaško in pritisnil roko na šapelj, ki je bledo prelival barvo na njegovih prsih. Kdo je doživel tako čast kakor jaz, je tiho pocingljavala sablja ob njegovi strani. Rešil bom Marjetico! V verige bom pripeljal vklenjenega kralja Krutoglava pred njo. In potem ga bom vrgel v najtemnejšo vozo, kjer ga bodo snedle miši in podgane za kazen in svarilen zgled vsem, ki bi hoteli dvigniti oči do nje. Samo Vaško je njen vitez! S svojim mečem jo bo branil pred vsem
Tisoč glasov mn Je vrisk a je odgovorilo: »Na boj!«
Tedaj ga je zapeklo ▼ srca: »Ljube* zen je moč. Zvestoba stre smrt.«
On pa gre s smrtjo nad smrt...
V težke oblake prahu zavite stopajo čete po cestah proti zapadu. V ozke vrste so se razvile ob strani cest. V sredini jih prehitevajo tropi konjenice, ki brzi mimo njih. Težke vrste topov rožljajo mleč prod, s katerim je posuta cesta, v duoben prah, ki se skeleč vseda v oči ko-rakajočih vojakov. Davno so že utihnile pesmi, s katerimi so stopili iz mesta. Godci ao si obesili godala na hrbte in
gredo enakomerno naprej, brez misli pred se zroč. Zastavonoše so povili plapolajoče zastave in jih neso prislonjene preko rame kakor sulice. Častniki so vtaknili sablje v nožnice, za njimi so mesta pozdravljajočih ljudi. Rože vrh čelad so velo povesile glave in so v prahu posi-vele, da so prstene kakor obrazi pod njimi. V nedogled se širi zrela rumena ravan. Nad njo boleče migota razbeljeno solnce. Tri ravne črte prašnih oblakov se vlečejo čez njo. Motno odmeva škripanje slabo namazanih koles. Ostro se vje-da vmes tleskanje bičev in odsekana hri-pava povelja: »Naprej! Naprej!« Visoko pod nebom je zabrnelo. Kakor bi se postavili obadi v klinast polet reže sivo nebo dvanajst brenčečih aeroplanov. Za-teglo kriče trobente: »Stooj! Pazi!« Za hip so utihnili šumi v oblakih prahu. Sivi obrazi so se dvignili in skušajo pre-dreti meglene tenčice. Že zopet ukazujejo trobente: »Naprej!« Domači aeropla-ni lete proti sovražniku...
Sredi trope generalov in pobočnikov jaše Vaško. V tesno sivo obleko je oblečen. Na glavi ima čelado. Ob pasu mu visi sablja. Na prsih se mu motno le-skeče kraljičin šapelj. V jutro je zaja-hal Vaško vranca. Niti bele dlake ni bilo na njem. Zdaj pa je ves siv. Trudno po-veša glavo. Leniv je njegov pogled. Va-sku pa je, da ima vrh obraza skomina-jočo masko iz prahu, ki se mu je zajedel v kožo. V očeh ga peče in med zobmi mu škriplje, ko mlaskne z žejnimi ustni. To je torej vojna, premišlja. Pot brez pre-8tanka in počitka po prašni cesti...
»Naprej! Naprej! Vaško je spodbodel konja, da se je zaletel v lahen dir. Ves pisani trop spremstva se je pognal za njim. Mimo neskončnih sivih vrst vojakov, ki žejno gledajo za njim. Prehitel je rožljajoče vlake topov, mimo prednjih oddelkov se je pognal, čista bela cesta teče pred njim. Svetlo solnce gori na njo. Tam daleč spredaj se ostro črtajo temne sence prednje straže. Preko polja drže gazi pomendranega žita, ki se je zlomilo pod kopiti stranskih straž. Kakor rane zijajo gazi v rumeni ploskvi zrelega žita. Skeleče je zgrabilo Vaška v srcu:
Tudi to je vojna!...
Hudourni oblaki so težko vstali na za-padnem obzorju. Ne dvignejo se. Na dnu so motno zardeli. Kakor šumenje naliva diha preko polja, ki molči v težkem pričakovanju. Mimo prednjih straž se je pognal na vzpenjenem konju jezdec. Pred Vaskom je drgetaje zastal. Piskaje lovi sapo: Sovražnik je pred nami! Izvidniki ве bore z njim!«
Mirno ga posluša Vaško. Vidi, kako mu teče kri s čela in riše rdeče črte v
njegovo prašno Hce. »Jaši đo obrezo v»-lišča, Ranjen si!« mu de in je že pognal
konja naprej. General, ki jaše tik za
njim, je pograbil vajeti, da se je konj divje vzpel: »Nazaj, visokost, takoj bomo zadeli ob sovražnika!«
»Povelje je: Naprej! general. Le z zmago se bomo vrnili. Prečudno se smehljajoč je pogledal Vaško generala: »Se bojite ?«
Lahen veter prinaša raztreseno trkanje. Streljajo! Visoko zvene trombe: Pozor! Pozor! V žitno polje se je raztegnila vrsta. Pod okovanimi čevlji so za-hreščale bilke. Enakomerno tolčejo bobni : Naprej ! Naprej ! Temni oblaki se rdeče vse jačje. Duh po smodu leži v zraku. To niso hudourni oblaki. Dim nad pogorišči. Streli so se približali. Vaško vidi svetlikajoče se šleme in za njim temno vrsto, ki vse bolj raste. Pred njo pada žito, kakor da gre čezenj težek vaL Mimo je planil konj s praznim sedlom. Vaško vidi mimogrede rdeč madež, ki se je razlezel čez vrat. Tiho se smehlja predse: To je vojna...
Prednje straže so se vrgle na tla in hitro streljajo, črna stena se je primaknila. Vaško ve: Tam jaše kralj Krutoglav. Za njim vsa njegova konjenica. Pred njim beže izvidniki. Le malo jih je, ne morejo se upirati strašnemu plazu, ki drevi lomasteč preko žitnega polja.
Ko je pokazal Vaško naprej, je poslal skrbni general pobočnika k veliki gmoti vojske s povelji konjenikom. Po cesti, preko polja so pridrveli v tisočih in se razpredli za Vaskom in njegovim spremstvom v klin. Svetlo so poblestevale konice sulic v solncu. Pisane zastave so veselo plapolale. Pravi boj bo to, verje Vaško. Na čelu svojih vojska jaše Krutoglav. Naši meči se bodo križali. Potegnil je sabljo: Naprej!
Utihnilo je streljanje pred njim. Prednje straže so obležale zmendrane pod kopiti. V klinu so se pognale srebrne vrste jezdecev. Spočetka so se gnale počasi, pa vedno hitreje so se valile kakor plaz naprej. V diru so se dotaknili konji s trebuhi skoro tal. Kakor sneg so vihrale proge pen. Naprej! Naprej!
Spačeni rdeči obrazi. Tresk. Kakor bi zadela dva hudourna oblaka drug ob drugega. Črna vrsta se je zazibala pod udarcem jekleno sinjega klina. Za hip se je ustavljala. Potem se je preklala. Z bokov so planili črni jezdeci na Vaskov polk. Tedaj se je zmedel red in se razbil v posamezne klopke borečih se ljudi. Vaško je dirkal preko bojišča in klical: »Krutoglav! Krutoglav!« Ni udarjal. Pobočnika ob njegovih straneh sta odbijala udarce. Kakor zmaj se je pognal na
črnem konju preden j : »Tu sem! Kaj me kličeš?« Vaško je videl človeški obraz. Lep je bil v svojem miru in še v bolnem smehljaju, ki se je zajedel v kote usten. In vendar mu je bilo, kakor da ga tlači mora. V sedlu črnega konja je sedela člo-. veška glava, kateri so vzrastle roke iz vratu. Krutoglav je bil kakor brez telesa.
»Klical si me, brani se!« je ukazovala glava. Roka je zavihtela meč. Vaško je otresel prvo suplost in se pognal naprej. Tedaj je spustil Krutoglav orožje in je objel Vaška okrog pasu. Kakor otroka ga je dvignil iz sedla in ga položil pred se. Pekoča bolečina je presunila Vaška. Čutil je, kako se vdajajo njegova rebra v Krutoglavovem objemu. Obupno se je branil. Vse jačje so stiskale opičje pesti. Rdeče megle so legle na Vaskove oči. »Mama...« Tedaj je zrastla v njem misel: Prstan. Mrzlično hitro si ga je sneL
Kriki blaznega strahu. Črne vojske be-že: »Človek, človek...« Za njimi dreve Vaskove čete. Sam pa stoji nad njimi Kakor stolp je, okrog katerega se love otroci Kaj vpijejo? Zmaga? Vojne se gredo. Neumni otroci! Stolp jih poševno gleda in se jim smeje. Vse vojne so take. Iz prave višine gledajo. Vaško je pritisnil prstan na prst Spet je samo vrhovni poveljnik Na prsih se mu mavrično blesti biserni šapelj. V sredi strmi grda luknja kakor prazno oko. Vaško je izgubil največji biser v boju.
Steptano je polje. Obzorje rdeče žari. V zbitem žitu leže mrtvi ljudje in konji. Telesa so zgrbljena. Obrazi spačeni. Oči gore strašno grozo. Nekdo veka: »Ubijte me, ubijte me! Boliii!« Pojoč se vračajo čete. šlemi jim stoje postrani na glavah. Roke in obraze imajo prižaste od krvi Kakor lačni psi tulijo: Zmaga! Vaško je žalosten. Brez konca kljuje v njem:
Ljubezen je moč. Zvestoba stre smrt!«
(Dalje prihodnjič)
Lažnive in resnične o Pikcu in Nikcu
(Zbira Jože Kovač)
Pikec in Nikec sta bila dva neugna-na bratca. Vsa vas ju je bila polna, vsi vaščani so ju poznali, kakor sta jih poznala ona dva. Nič čudnega, saj sera dejal, da su bila neugnanca. A zameril jkna ni nihče. Сепш neki? Otroci imajo več pravic kot veliki ljudje, otroci sme jo počenjati stvari, ki jih veliki ne smejo. Čigava je bila kuhinja, ko sta bila Pikec in Nikec še majhna in sta še lazila po vseh štirih? Materina? Kaj šel Pikčeva in Niikčeva! Onadva sta gospodarila po kuhinji, onadva sta morala imeti vse lonce na razpolago, njuna je bila miza in njuni so bili stoli. Miza sta rekla, da je Triglav, stoli pa so bili vlak, ki vozi pod Triglavom. Cegava je bila soba? Niikčeva in Pikčeva! Plazila sita se pod posteljami in sta govorila, da vozita skozi predor. Nemogoče je bilo prepričati ju, da to ni predor, marveč postelja. Še dobro, da sta si tako mislila. Zakaj če bi hotela na vsak način skozi resnični predor, bi ju moral vzeti oče s seboj na zaresni vlak in plačati vožnjo. Oče pa ni imel denarja kar na razsipanje. Kuhinja in soba, hodnik in vrt, — to je bilo Pikčevo in Nikčevo, tu sta onadva gospodaria in ukazovala.
Oče in mati sta bila kar majhna pred njima. Že njuna zvedavost, zlasti Pikčeva, ju je spravljala kaj pogosto v hude zadrege. Pikec je pogostama izpra-ševal očeta o stvareh, ki so se zdele njemu zelo resne, oče pa se rriu je kar smejal. To ga je žalilo. Njemu je šlo čisto za res. Vsaki stvari je hotel do dna, za vsako vprašanje je hotel imeti odgovOT, ki ga je razumel Prej ni odnehal.
Ko je bili še majhen, je bil naglo za-dovoflen z odgovorom. Ko je spoznaj, da je ura tista stvar, ki zmerom gre in ki ljudje tolikokrat pogledajo nanjo, si je zapomnil tudi, da ljudje pogosto vprašujejo drug drugega: »Koiliko pa je ита?« Pa je tudi on včasi vtaknil roke v žep, se vzravnal sredi kuhinje in vprašal očeta: »Koliko pa je ura?«
In oče je dejal: »Najst«, kar ie pomenilo za Pikca »enajst«. In kadarkoli je Pikec vprašal očeta, koliko je ura, zmerom mu je dejal oče: »Najst!« Pa naj je to bilo zijuitraj, popoldne ali zvečer. In Pikec se je zadovoljil. Da mu je oče le odgovoril, pa je bilo v redu. Ali je bil odgovor pravilen ali ne, tega
Pikec ni vedel in mu je bflo prav vseeno. Imenitno se mu je zdelo, da je očeta izpraševal in da mu je on, oče, ki je vendar velik, odgovarjal.
O, takrat je bilo očetu lahko. Odgovoril je tako ali tako, vseeno je bilo. Ko pa je Pikec nekoliko zrastel in je že sam dosegel do kljuke, tedaj je bilo težje. Na uro se je Pikec že dobro spoznal, nič več mu ni mogel oče odgovarjati samo z »Najst«, popolnoma natančno mu je moral povedati, koliko je ura. Pikec je vedel, da popoldne ne more biti »najst«.
Ko je bil še majhen in so nekoč sedeli pri večerji za mizo, na kateri je imel Pikec pečeno klobaso pred seboj, je vprašal: »Kako pa se je imenovala klobasa, ko je bila še živa?«
Vsi so se mu smejali, še Nikec se je režal, ki je bil nekoliko starejši. To mu je Pikec.zelo zameril, ker toliko starejši pa spet ni bil, da ba se lahko smejal Pikcu in njegovemu vprašanju- Oče pa mu je odgovoril:
»Krul-krul se je imenovala, Pikec, KruJ-krul. Ln zdaj tiho ter jej.«
Pikec pa je še vprašal: *Кди1-4ги1 ima rogove, kaj ne?«
»Zakaj?« je vprašal zdaj oče.
»•Ker jih ima še zdaj,« je dejal Pikec in pokazal na špilo. »Spredaj in zadaj jih ima, roiičke.«
Ce bi bil rekel oče, da je bila klobasa prej zmaj, bi Pikec tudi verjeL Takrat. Zdaj ne več. Zdaj ve, da je Krul-krul pujsek in da nima rogov.
Pa tudi Nikec ni bil nič boljši. Ko je šel nekoč z očetom ob potoka, je vpra-Sal:
»Oče, zakaj pa ribe ne govorijo?«
Na to težlko vprašanje je oče odgovoril le: »Ker je živalca in ždvalice ne govorijo.«
Nikec pa ni tega verjel, de'jaJ je, da riba ni žival, saj zna plavati kot Boštjanov Lipe.
»No,« je dejal oče, »©a zna Lipe govoriti, kadar je pod vodo?«
»»Ne.«
»Zakaj ne?«
■Zaradi vode.«
»No vidiš,« je dejal oče, »/kako naj potem govori riba, če ima pa usta polna vode.« Kar oddahnil se je oče, vesel, da Je Nikcu raziložil.
In Nikec je verjel. Riba ш žival govoriti pa ne more, ker kna usta polna vode.
Tako sta imela mati in oče polno dela z otrokoma. Neprestano sta izpraše-vaia. mnogo sta hotela vedeti, in mno-
go razumeti. V vseh njunih vprašanjih pa je bilo nekaj smešnega, čemur so se vsi smejali. Kasneje sta sama spoznala, da je v n;unih vprašanjih res precej šaljivega. In zrastla sta v dva neugnana šolarčka, ki sta zabavala ves razred s svojimi šalami in dovtipi. Vča-si sta jih napravila ali povedala nalašč, včasi pa nehote, slučajno. Je že res, da sta se včasi učitelj in katehet jezila zaradi Pikca ali Nikca, toda smejala sta se jima vsakokrat. Sta že napravila kaj takega, da se je moral smejati ves razred z učiteljem vred, ali pa sta se znebila kakšne takšne, da ni bila ne za plug ne za sami.
Nekoč je prišel Pikec v šolo brez peresnika. Učitelj je narekoval nalogo, ki so jo morali učenci pisati v zvezek. Vsi so pisali, le Pikec ni mogel.
Pa ga pobara učitelj: »Zakaj ne pišeš, Pikec. Misliš, da bom tebi posebej narekoval?«
In Pikec: »Peresnik sem doma pozabil.«
»Le kako moreš priti v šolo brez pe-
Slišiš, Pikec, kako bi imenoval vojaka, ki gre brez puške v vojno?«
»General!« odgovori naglo Pikec. Učitelj, ki je bil poprej jezen, se je zdaj moral smejati. Generali A odgovoril je Pikcu:
»Peresnika ne smeš pozabiti doma, zapomni si! Ce bi vsi pozabili peresni-ke doma in bi bili vsi taki, kakršen si ti, bi bilo bolje, da šolo kar zapremo.«
Doma pa je Pikec dejal materi: »Mama, danes me je učitdllj pohvalil. Rekel je, da bi lahko šolo kar zaprli, če bi bili vsi šolarji takšni, kakršen sem jaz.«
Mati je vedela, da tu nekaj ne Ho prav. »Kaj si pa zopet storil?«
»Nič, peresnik sem doma pozabil.«
Da bi bil Pikec bolj pazljiv, mu jih je mati naložila nekaj gorkih po zadnji plati. Pikec ni jokal, vedel je, da je to čisto v redu, saj jih dobi všasi tudi trgovčev Tonček. Ne boli pa tudi ne preveč, samo nekoliko skeli.
Ko je prišel drugega dne v Šolo, je učitelj razlagal šolarjem, kje ima človek pljuča, kje ima možgane, da hodi človek po dveh nogah, živali pa po štirih. Zdaj bi rad še povedal in razložil, kje ima človek srce. Pa vpraša Pikca:
»No, Pikec, kje imaš srce?«
Pikec molčL Stvar je tako preprosta, da ni vredno odgovarjati, si misii Pikec.
»No.« ga bodri učitelj, »le polotži roko na levo stran prsi, pa boš čutfl udarce.«
»Ne,« pravd Pikec, »jaz čutim uidarce zmerom zadaj in nekoliko niže.«
Mislil je pač na udarce, ki ma jih včasi naloži mati na zadnjo plat
Takle je bil Pikec, vidite. Pa to ni vse. Se mnogo drugega je počel, še precej drugačne je zagodel Prav tako Nikec. In če vas zanima, vam o teh dveh prikupnih nagajivcih, ki ju je bila vsa vas polna, povem še prihodnjič kaj. Če me seveda marate poslušati!
Rečem vam pa, muhe sta imela, da nikoli tega.
Pilar Rigo:
Sicžllo se mu je
Iz španskega obzornika Mundo Grafico 15. decembra 1931
Zakonski mož, čezmerno čemeren, je venomer trobil ponižni ženici:
»Za nobeno rabo nisi! Vsako reč narediš narobe! Pustiv pojdem na zadnje!«
Nebi dan jo je res zapustil.
»Grem,« ji je rekel, »da bom videl, ali najdem na svetu neumnejšo osebo od tebe.«
Čutila je olajšanje pa tudi žalost, ko se je izgubil po potih.
Ko se je nekoč mtačilo, ga je daljno zvoneoje zvabilo v vas, kjer je menil, da vlada direndaj, a jo je našel opuščeno.
»Obhajate siavnost?« je vprašal sK vega starca.
»Ne. Zakaj pa?«
»Ker zvonovi tako pritrkujejo!«
»Nespamet! Mar ne veste, da delamo hrup, da bi se vrnila dneva luč? Drugače bi ostali vekomaj v temi.«
»Prava reč!«
»Nikakor ne. Sosedje se vrstimo in Oblečeni smo.«
«Jaz pa vas tega lahko rešim.«
»Kako neki? Ni mogoče!«
»Pač, pač. Pojdite in pove#te zvonarjem, naj gredo domov. Nocoj bom jaz bdel. Sobica ne bom klical, vendaT bo vzšlo. Poslej boste lahko zmeraj spali brez ropota, svetloba bo potiho-ma prihajala.«
V strahu in skrbeh so ga pustili samega v zvoniku. Ko je tako straži!, je mora! sem pri sebi priznati, da so to večji bedaki od njegove žene. Zarana so trbogi kmetje debelo in preplašeno zijali. Za čudež, ki ga je napravil, so mu ponudili zlata kakor nadnaravnemu bitju. Potnik pa si je mislđ: »Tod kraljuie prazna vera.«
Hodil je dalje in na drugem kraju videl hiše, obdane z vozovi, polnimi orehov, ki so jih kmetiči skušali z vilami spraviti v shrambe. Brezplodno delo, zakaj sadež je venomer padaJ nazaj.
»Dajte mi kos platna,« je prosil.
Mož ga je preganS in sešil vrečo, ki jo je napolnil z orehi, si jo zaded na pleča, da bi jim dal zgled.
»Tri srto kosmatih! Ta pa zna!« so si pravili kmetje.
In poklonili so ma obilo denarja za izum.
»Tod pa vlada nevednost,« je mam-
Ijal potnik. »Pa sem nekaj godrnjal o svoji ubogi ženki!«
Na glavni cesti bližnjega mesta je naletel na čudno stvar. Bila je prelepa gospodična, ki je neprestano držala desnico v vrču. Tega pa je poleg nje z drugo roko nosil služabnik.
»Gospodična, ste se v to zaobljubili?« je hotel vedeti.
»Oh. ne. Čistila sem to staro družinsko svetinjo, por in D a pest vanjo iи je ne morem več izvleči.«
»Čemu pa posode ne razbijete?« je menil,
»Tega pa ne. Dragocen predmet je, od nekdaj ga imamo pri hiši m ga ne *me manjkati.«
Predsodki Ln zastareli nazori ovirajo
napredek in udobnost.
*
V drugi vasi je obstal na trgu. Bil je truden in otožen. Vest mu je očitala njegovo krivičnost. Sedel je na kamen ob cerkvi in premišljeval, kar začuje stok in jok ženske. Stopi bliže in vidi ženiitovanjski sprevod, ki je stal poleg božje veže, med tem ko so se svaije potrti in poparjeni pomenkovali.
»Kaj pa je?« i Nekdo mu je pojasnil:
»Ženin je previsok, da bi mogel skozi cerirvena vratca. Nevesta pa joče in ne ve, kaj bi.«
»Pojdimo. Vstopil bo.«
»Ali res?«
*Pripogni kolena, skloni glavo-«
okZe gre.«
»Hvala, hvala, gospod.«
Pa sta se poročila.
Po končanem obredu novo javkanje.
»No, zdaj smo pa v pasti in ne moremo vem,« je tarnal novoporočeni.
»Zakaj pa ne, človek božji 1 Tako narediva kakor poprej,« ga je poučil tujec.
»Seveda, ampak brez vaše pomoči. Rajši tukaj ostanem, kakor da bi se mi ljudje smejali.«
»Prismoda napihnjena, ki si ne veš pomagati in se ponašaš s svojo neumnostjo! Marija, kje je moja uboga Marička, blaga duša?«
In zapodil se je čez drn in strn. Ni vedel kam, ali srce ga je vodilo. Ni se bal daljave, tako ga je imelo, da bi čimprej prispel. Na slehernem razpotju je pospešil korak, zdelo se mu je, da že gleda miren, mil in prijazen obraz. In v somraku se mu je privid uresničil: od daleč je razločil odprta vrata svoje domačije, na pragu pa ga je čakala njegova žena. Ko jo je uzrl, je planil in od daleč zaklical:
»Nisi neumna, Marička, ne. Ne zameri mi.«
Ona pa ni bila huda nanj.
»Le noter,« je velela, »menda si lačen in žejen.«
»Imenitna voda! Odkod si jo prinesla?«
»Iz vodnjaka, kakor vselej.«
»Poprej ni bila tako dobra.«
»Ker jo je kalil nesporazum.« Pa srečno živela, še dosti polela sta krač in pogač
A. Debedjak.
Milostliiva gospa in milostljivi gospod
(Ukrajinska ljudska šala)
Človek je šel po cesti, se ustavil in stopil v kočo, toda razen majhnega otroka ni našel tam nikogar.
»Kje je oče?«
»Naš oče niso oče.«
»Kaj so pa?«
»Milostljivi gospod.«
»Torej, kje so milostljivi gospod?«.
»Zavih so se v vrečo in šli prašiče past.«
»In kje je mati?«
»Naša mati niso mati.«
»Kaj pa so?«
»Milostijiva gospa.«
»Torej, kje so milostljiva gospa ?«
»Odšla so prat plenice in obljubili, da nam prineso za večerjo repe.«
Naš Veljko
NaS Veljko Je prav priden fant, zato dobil je novi gvant. Hlače lepe ln pa trak takega res nima vsak.
Vijolnle se ie pridno u«,
Zelo ga godba veseli; ponosno stopa korenjak vsak vidi, da je res Junak!
Sokola on je dober član, 3>o veri dober Je kristjan. Debato naj o njem končam, drugače jezen bo ves dan. Ljubo Repič, nč. IV. razr. mdnik »Rtanj« p. Boljevac SrbJJa.
Moj rostni kraj.
Moj roetni kraj leži v naši neosvobojeni domovini, v lepi Istri. Imenuje se Pazin. Lezi sredi dežele, zato mu praivjo, da je srce Istre. V njegovi bližini se nahaja največja gora Istre po imenu Učka. V Pazinu je bila hrvatska šola, kjer smo ee učili spoznavati in ljubiti dom in rod- Skoro vsak Ielran je obiskoval šolo v Pazinu.
V mojem rojstnem kraju je stara trdnjava na visoki pečini, pod katero so strašne razvaline. V niib se izgublja mala reka, ki ob času deževja tako narase, da nastane okoli Pazina veliko jezero. Pazinci so na glasu kot junaki, zlasti kmetje iz okolico gradu. Vsi eo bili zavedni Slovenci že v najstarejših časih. Iz okolice, to je iz vasi Berma, je bil doma mladi istrski junak Vladimir Gortan. ki so ga Italijani 17. oktobra 1930 ustrelili, ker ni hotel postati Italijan, ker je bil Sokol in ni pustiL da bi vodili Italijani naše brate s silo na volišče. Zato je raiši dal svoje življenje. Smrekar Palmira. ui 1П. razr. dri. reaL gimnazije v Ptnjn.
Vrabček
Strta mu |e noži ca — vrabček ubog, vsakemu ee smili nboži ca — vrabček ubog.
Zelo bofl ga nroflea — vrabček ubog hudo srbi ga ranica — vrabček uboe.
Umrl Je bolnik — vrabček mlad, zelo sem žaloval — imel sem ga rad. S tancer Joie, eč. TV. deške osnovne 6ole, J	Maribor.
Moje počitnice. Detoe pojdem e kokmflo
v Omlèalj na počitnice. Zelo ee ie veselim, da bom po dolgem času lahko epet plavala po morju. V Gmišlju nisem bila êe nikoli, vendar pa mislim, da j« tam zelo lepo. S kolonijo pojde tudi moja sestra in več mojih, sošolk. Atek ln mamica naju
bosta priSla obiskat. Na morju bom ostala
trd tedne Avgusta meseca pa pojdem k stari mamici v Braslovče, kamor ee tudrl že zelo veselim.
Milojka Virantova, nč. П. razr. real. gimn.
v Ljubljani
Po resi • mali ïemljicl.
Mamica me je poslala k peku. Dobila sem lepo zapečeno žemljico. Ko sem jo hotela pojesti, mi reče: »Počakaj najprej, prosim te, da ti povem svojo povest, potem me pa lahko poješ.« Storila sem to uslugo in pričela je pripovedovati: Bilo nas je veliko setric, pšeničnih zrn. v eni vreči. V jeseni nas je kmet posejal v zemljo. Prišla je pomlad, vzklile smo in pričele poganjati. Poj toplimi solnčnimi žarki je raslo naše klasje in kadar je pihljal veter, smo bile podobne razburkanemu morju- Lahko klasje je postajalo čedalje težje. Ko smo dozorele, so prišle žanjice in nas požele. Napravile so snope, fantje 60 nas omlatili in nesli v mlin. Zasukalo se je mlinsko kolo in zdrobilo nas je med mlinskimi kamni. Iz nas so dobili lepo moko. Mlinar nas je odnesel h peku. Pek nas je mesil in mesil in ko je s tem končal, nae je dal v peč. Tam je bilo tako vroče, da sem mislila, da je z menoj konec. Toda pek me je vzel iz peči in kakor vidiš, sem zdaj lepo zapečen kruhek, ki ga lahko poješ.»
Ko sem pojedla žemljico, sem videla, da je to ree. Tako dobre>ga kruhka Se nisem jedla.
Sonja Čeme, uč. Ш. razr. Zagorja Bera!
Sedel pod hrastom Je berač, ves prašen in bolan, po poti pride mlad bahaï, ozre se e studom nanj:
»Kaj JfakaS tukaj, ti lenuh, kam pelje tebe pot? Nesnaga, eam si služi krnh, pa boš lahko gospod. •
Poglej sadove te zemlja
poglej ta vitki hrast, ln pa zeleno to polje, vse to je moja last!«
»Dovolj treel sem }ai polja,<
mu je berač dejaL, »dovolj imel sem jas zlata; le sin me je izgnaL
Kaj hočem, sodil bo vladar, zdai sem berač bolan; povsod sem le ničvredna stvar, povsod zaničevan.«
Emil StrlU!, dijak, ŽirU
Âa spretne roke
Letalo
Iz lepenke si lahko naredimo letalo, skoraj takšno, kakor smo ga videli pred božičem v izložbi.
Na plašču, kakršnega nam kaže si. 1. izrežemo okna in podolgovate zareze ter ga nato zlepimo v piramido. V obe zarezi na prednjem delu vtaknemo krila. Obe krfli zvežemo med sabo s šibicami ali trščicami. Na isti način pritrdimo tudi
Našim najmlajšim
Z avtom na goro bomo pohiteli, z urno si roko sokičece njelL
krmilo. Na trup letala prilepimo na vsako stran trikotno obrezan kos lepenke, kamor pritrdimo s pomočjo žebljičkov in trščic dvoje koles. Letalo oblepimo z raznobarvnim papirjem ter mu z iglo buciko pritrdimo propeler, nakar je dvokrovnik pripravljen za polet.
Križanka »Opletenkacc
Pomen besea: Vodoravno: 2. Poljsko orodje. 4.
Glasbfflo. 5. Del posode. 6. CaTobni krog. 7. Organ.
Navpično: 1. Stan. 2. Ladijska potrebščina. 3. Žitarica.
Rešitev križanke »Golida«
Vodoravno: 1. pozor, 6. okapi, 7. ko-j les, 8. vir, 9. iva.
Navpično: 1. pok, 2. okovi, 3. zalv, 4. opera, 5. ris.
Kvadrati
predlog igTalna karta ležišče medu drevo obrtnik
leposlovno deSo Zbadljivega značaja stara reč
sestavni del geometrijskega Hka uradno poslopje
V vsaki besedi so vse črke prejšnje bes ede, v nespremenjenem ali sprem «»njenem vrstnem redu, In ena črka več.