ALJiCA
MESEČNIK SVETCGORSKEGA SVETIŠČA
Dr. A. K.:
Ob prvi stoletnici svetogorske božje
Ko so obhajali prvo stoletnico Marijinega prikazovanja na Sveti gori, je bilo po Evropi marsikaj drugače. Luteranstvo se je bilo nehalo širiti že proti koncu 16. stoletja. Njegovo privlačno in udarno moč je zlomil zlasti
tridentinski cerkveni zbor,
ki je s svojimi sklepi korenito obnovil versko življenje v katoliški Cerkvi in ga postavil na trdno podlago, ki se poslej ni več zmajala. Mnogo so k zmagi prave vere pripomogli odločni katoliški vladarji, ki so v svojih deželah prepovedali vsako krivo vero. Tako odločen katoličan je bil tudi avstrijski nadvojvoda Ferdinand, pod čigar žezlo so spadali tudi naši kraji. Ferdinand je zaukazal, naj se luteranstvo s smotrnim delom iztrebi iz vseh njegovih pokrajin. Med Slovenci je skoraj vse to delo izvršil ljubljanski škof Tomaž Hren, ki je s posebno komisijo hodil iz kraja v kraj, pridigal in poučeval ljudi ter jim prigovarjal, naj se vrnejo v katoliško Cerkev. Tu in tam je posvetil tudi kako novo cerkev. Tako je n. pr. v avgustu 1. 1622. blagoslovil v Idriji vogelni kamen cerkve sv. Barbare. Izdajal je tudi slovenske knjige. V 30 letnem neutrudnem delu se mu je posrečilo, da je katoliško obnovo v slovenskih deželah popolnoma izvršil.
Za Gorico je posebno važen patriarh Francesco Barbaro, ki je 1. 1600. imel dve sinodi (škofijska cerkvena zbora), prvo v Vidmu, drugo v juniju v Gorici. Goriška sinoda je napravila več sklepov glede čistosti vere in glede cerkvene discipline.
poti
Tako so se razmere za katoliško vero ob prevalu 16. stoletja čisto lepo razvijale. Poganjalo je novo živjlenje, ki bi rodilo res lep sad, da se ni začela strašna
tridesetletna vojua (1618-1648),
ki je grozno opustošila velike dele Evrope in je tudi moralno napravila dosti škode. V začetku je bila to prava verska vojna, pozneje pa je šlo predvsem za to, kdo bo gospodaril v nemških deželah, za katere so se tepli med drugimi tudi Švedi in Francozi. Tridesetletna vojna je povzročila veliko bedo. Lakota je bila taka, da so po nekaterih nemških mestih celo mrliče izkopavali in jedli. Naš pisatelj dr. Tavčar slikovito opisuje strahote tistega časa: »Ko je gospod Tilly (cesarski vojskovodja) kosil na travniku človeškega življenja, so bili mrliči cenejši ko hruške v jeseni. Takrat je v nekaterih krajih na vsak korak ležalo človeško truplo; dezerterji pa so klali tudi ženske in otroke.« Po naših krajih vojna sicer ni razsajala, a s podivjanimi četami, ki so tu in tam prezimovale, jim ni bilo prizane-seno. Tudi revščina se je hudo
poznala. Vojni davki so bili vedno večji. Goriška dežela in avstrijska Istra sta 1. 1633. morali plačati nad 200.000 goldinarjev davka samo za vojne namene. To je bila za tiste čase velikanska vsota. Radi velike revščine je mnogo moških rajši šlo k vojakom, kjer so se pokvarili, kot da bi delali doma. Trgovina je počivala, prebivalstvo prej gosto naseljenih dežel se je vidno redčilo. Pojavile so se tudi kužne bolezni, ki so v tistih časih redno spremljale vsako večjo vojno.
Naši kraji pa so bolj občutili vojno vihro v drugi vojni (1615,- , 1617.) med avstrijskim nadvojvodom in beneško republiko. Najbolj so trpeli obmejni kraji, kakor Gradiška, Medeja, Krmin, Ločnik, Števerjan, Kobarid, v I-stri pa Lovrana in Moščenice. U-ničenih je bilo mnogo pridelkov in dosti ljudi je padlo.
Težke razmere, ki so nastale radi beneške in 30 letne vojne, so pripeljale do prvega punta tolminskih kmetov 1. 1627., ki pa se je končal brez hudih posledic.
Versko življenje
pa se je pri nas kljub splošnemu vojnemu metežu razveseljivo poživilo. Za to gre hvala raznim redovnikom, ki so se naselili po večjih krajih in prinesli s seboj mnogo vzpodbudnega. V prvi
vrsti je treba omeniti kapucine, ki so ustanovili v teh pokrajinah več samostanov. L. 1604. so prišli v Krmin, 1. 1617. v Trst, 1. 1634. pa v Sv. Križ na Vipavskem. V Gorici pa so bili že prej. Kapucini so sloveli kot izvrstni ljudski govorniki. Prirejali so tudi pasijonske igre v velikem obsegu.
Jezuitje so se pa bavili predvsem s šolstvom. V Gorico so prišli 1. 1615. ter kmalu ustanovili šolo. L. 1625. so imeli že popolno šestrazredno gimnazijo. L. 1629. je grof Verdenberg dal na razpolago 32.000 goldinarjev in hišo z vrtom za prosto stanovanje za 12 semeniščnikov. S tem se je začelo današnje malo semenišče v Gorici, ki je gotovo ena najvažnejših ustanov nadškofije, ker skrbi za duhovniški naraščaj. Jezuiti so skrbeli tudi za dušno postirstvo. V Gorici so i-ir.eli več Marijinih družb.
V Trst so prišli prvi jezuiti 1. 1619. Par let nato so tržaški jezuiti ustanovili samostan tudi na Reki, kjer so ustanovili šolo in semenišče ter zgradili cerkev.
Tudi cerkev na Kostanjevici pri Gorici ima svoj začetek v tej dobi. Sprva je bila na griču koča, ki je služila pastirjem kot zavetišče ob hudi uri. Na eni steni je bila naslikana podoba Marije Device, katero so prihajali častit tudi verniki iz mesta. V letih 1623. do 1625. je lastnik gozda neki Matija della Torre dal zgraditi majhno kapelo, katero so posvetili med 1. 1640. in 1648., kot priča napis, ki je še dandanes na pročelju cerkve.
*
Burno je bilo torej življenje pred 300 leti in marsikaj so prestali. Bog pa ljudi ne preizkuša čez njihove moči in v stiskah jim vedno rad nudi pomoči in tolažbe. Čast in hvala mu bodi za vse!
Brezmadežni deviški Materi
(Gregor Mali)
Brezmadežna tvoja je pot, brez krivde, prevar in zablodt obseva ljubezni te žar, zaliva nebeški Vrtnar.
Rodila življenja si cvet, rešila pogube ves svet, nesrečnim odprla si raj, vrnila radosti jim maj.
Razlila si milosti luč, zveličanja dala nam ključ: Razlivaj nam svoj blagoslov, da pridemo k tebi domov!
Odpiraj prečiste roké, otiraj trpečim solzé: Brezmadežna, milost nam daj, da pridemo v blaženstva raj!
Svetogorski Brezmadežni!
(M. H. Iva.)
Brezmadežna Mati na Gori stojiš in ljubega Jezuščka v rokah držiš. Vsa čista in lepa si bila spočeta ... Ti čudež iz raja, Devica presveta.
Brezmadežna Mati, Ti Mati si moja! Čuj prošnjo otroka iz zemskega boja: naj srce še moje brezmadežno bo, naj tvojega Jezuščka ljubi srčno!
Julij Zeyer (Poslovenil Marko Kranjc)
Vrt Marijin
Pesem o Materi
(Nadaljevanje.) ODREŠENJE SE BLIŽA.
Čas se je bližal svoji dopolnitvi. In zgodilo se je, da si je rimski cesar, ki mu je bil v ponižanju podjarmljen skoro ves svet, v svojem napuhu izmislil, da bi se prešteli oni, ki jih je imenoval svoje podložnike. In ker je tudi Izraelov tilnik tlačila noga cesarjeva, je Herod, malopridni podkralj v Galileji, takoj strogo odredil, kar mu je ukazal v Rimu njegov ničvredni gospod. Izdal je ukaz, naj se dajo vsi popisati, vsakdo v kraju svojega rodu, in ondi prisežejo cesarju izsiljeno zvestobo. Tako je bil tudi Jožef primoran, da se v zimi napoti v mesto Betlehem, odkoder je izhajal kot potomec Davidov. In vse to se je zgodilo, da se izpolni beseda prerokova, ki je bil rekel, da iz Betlehema vzide zvezda odrešenja, On, ki bo pasel izraelsko ljudstvo. In beseda se je izpolnila: ker Marija se je, dasi se je bližal čas poroda, odpravila z Jožefom na to pot. Na oslu sedeč je jezdila v borni obleki in potrpežljivo prenašala utrujenost. Jožef pa je stopal peš tik nje in vodil živinče. Potovala sta po planjavi jezraelski, preko judejskih gor proti Betaliji in Sihemu in planjavi re-faimski. Povsod sta si kratko odpočila, bodisi pod drevesom, bodisi v votlini, ob čistem vrelcu vode, ali v tihi vasici, kamor sta dospela na večer. In četrti dan, ko je noč že celo do zemlje spustila koprene svojih temin, se je pred njima dvignil Betlehem v svoji belini, na pobočju ležeč v krasni, dreves polni dolini, v ozadju pa so kipela visoka pogorja in osameli stožec-velikan je molel k zvezdam kakor prst, kažoč, kje je cilj vsega potovanja. Čim bliže mesta sta spela Marija in Jožef, njen mož, tem več je vrvelo ljudstva, peš in jahaje. In kamorkoli se je obrnil Jožef, da bi našel prenočišče za
Marijo in dete v njenem svetem telesu, povsod mu je zadonel isti odgovor: »Za vaju tu ni prostora!«
Dočim se je v Rimu cesar v svojem napuhu valjal v sobanah, prenapolnjenih z mrzkim zlatom, in je Herod, kralj-suženj, svojo gnusno gnilobo kril s smešnim škrlatom, je Jožef zaman iskal prenočišča, kamor bi bodoča Mati božja, mati Odrešenikova, položila utrujeno glavo. Šla sta od hiše do hiše: za Sina človekovega, ki je imel priti na svet, za edinega Sina božjega ni bilo prostora! Svet, ki ga je prišel odrešiti, mu je zapiral duri, ga ni poznal, kakor ga je pozneje trdovratno zatajil.
Ko torej Jožef ni našel prostora pri ljudeh, je šel iz nevljudnega mesta v temno noč, da zaprosi kamen, česar ni našel pri ljudeh. Saj je bilo v skalnih stenah in na pobočjih toliko votlin. Skale morebiti ne zapro svojega krila, kakor ljudje duri toplih stanovanj. Tako sta torej šla in živinče je zopet potrpežljivo stopalo po temi. In Marija je bila vedrega duha, dasi je od gor pihal hladen veter.
Zdaj obstojita: pred njima zeva votlina. Toda mraz brije iz nje in vsa temna je in globoka ter molčeča kakor grob. Jožef je poznal to votlino; imenovali so jo votlino Abrahamove dojilje. Prastara pripovedka je pripovedovala o kralju, ki je vladal v deželi Ur, kjer je živel Tare, oče Abrahamov. Ta kralj, tako je pravila pripovedka, je, v sanjah opozorjen, stregel po življenju detetu, ki se je imelo naroditi Taretu. Zato je Ta-retova žena zbežala iz dežele Ur in prišla k tej votlini in tu porodila Abrahama. In njena sužnja Mahara, verno ji vdana in v Boga verujoča tudi v deželi maliko-valstva, je dojila dete in se z malim Abrahamom ni prej vrnila v Ur, dokler ni minila vsa nevarnost. Ko pa se je pozneje onega kralja zopet polastila nezaupnost in je Abrahamovi glavi zopet grozila nevarnost, je skrila Mahara dete v gube svojega plašča in znovič zbežala ter živela v oni votlini in tam v samoti zvesto čakala, dokler ji ni došla vest, da je kralj urnrl... Tako je bila ta votlina že od časov Abrahamovih posvečen kraj, zlasti materam. V nejasni slutnji so častili v Ma-hari predpodobo matere Odrešenikove, ki, Bogu zvesta
v ponižnosti in bežeč iz sveta grehov v votlino svoje lastne svetosti, doji ondi Mesijo z mlekom ljubezni. In častito jim je bilo ime Maharino, ker je v detinstvu ščitila prednika obljubljenega Mesije. Ta nežnost mater je skozi stoletja kakor skrit vrelec sladkih vod rastla v ljudstvu više in više in iz temnega izročila se je v dolgem poteku dob čedalje jasnila, dokler se ni zdaj v resnici zasvetila kakor solnce in razodela v najčistejši utelesbi, v Mariji.
In Marija je stala zdaj na pragu te votline, nad katero je šelestela starodavna terebinta, ki so o njej pravili, da jo je zasadil nekoč sam Abraham. Zato je bila tako sveta pastirjem in popotnikom in radi so se pomudili v njeni senci in opravljali ondi svoje molitve. In nedaleč od drevesa je izviral studenec in reklo se je, da je njegova voda zdravilna.
Že je hotel Jožef vstopiti v votlino, da poišče zatočišča, toda Marija mu tiho reče: »Nekaj mi šepeče v srcu, da idiva dalje, da je pripravljeno drugo mesto.«
Šla sta torej dalje in kmalu našla manjšo votlino. Nad vhodom je bila slamnata streha in toplo je dihalo iz nje v hladno noč. Kupček žerjavice jima je kakor pozdravljajoč smehljaj svetil naproti. Morebiti so pastirji pred nedavnim zanetili ogenj, ker so ob dežju in hladnem vremenu često vodili tja svoje črede in se je zato ta votlina imenovala Jasli. In res so bile tam jasli in v njih slama in vol je stal tam mirno in s svojim krotkim očesom otožno gledal na Marijo, ki je pristopila ter ga pobožala. In Jožef je vedel svojega osla tudi k jaslim ter razgrnil na tla majhno preprogo in položil nanjo podzglavnik in tako pripravil za Marijo ležišče. Potem je naložil na ogenj suhljadi, obesil svoj plašč kot zastor, da veter ne bi pihal na Marijo, sam pa se utrujen vlegel na prag votline. Med oblaki so tiho žarele zvezde in vsa zemlja se je umirjena pogreznila v sen ... Pokoj je rosil z zvezd ... Vse je dremalo, le Marija, ogrnjena v tenki plašč, je bdela. Ona edina izmed smrtnikov je vedela, da je že prišla velika ura, zaželena s celim morjem solz in viharjem vzdihov, izprošena z burjo molitev, ona velika ura, ki jo je v usmiljenju obljubil Gospod!... (Nadaljevanje prihodnjič.)
Mohorjeve knjige so izšie.
Cerkvena bratovščina Gor. Mohorjeva družba v Gorici je izdala letos za svoje ude pet knjig:
1. Koledar za 1. 1939 z lepo zabavno in poučno vsebino. 2. Dobe in podobe iz cerkvene zgodovine, spisal župnik Stanko Stanič. Ta knjiga, ki nam kaže prizore iz življenja svete Cerkve, je zlata vredna. 3. Dora, povest, spisala Pavlina Pajkova. 4. Bratec in sestrica, povestica s 100 slikami. 5. Zdravja kar češ. Zdravnikovi spomini. Spisal Bogdan Kazak.
Udnina znaša 6 lir. Naslov družbe je: Sodalizio di S. Erma-cora, Gorizia, Via Orzoni 38.
+ Dekan Jože Krančič. Dne 28. okto--bra je umrl na Ljubnem v Savinjski dO» lini tamošnji dekan g. Jože Krančič. Rajnki je bil po rodu Štajerc. Rodil se je 4. julija 1871. v Rečici ob Savinji. Po končanih gimnazijskih študijah v Celju je pa stopil v goriško bogoslovje, kjer je bil 1. 1895. posvečen v duhovnika in je potem dolgo vrsto let služboval v tr« žaški škofiji. Bil je župni upravitelj v Dutovljah, potem župnik v Ricmanjih, kjer so bili tedaj nahujskani duhovlja« ni odpadli od katoliške Cerkve. Uspeh njegovega sicer kratkega delovanja v Ricmanjih je bil, da se je ljudstvo zopet oklenilo katoliške vere. Potenti je bil do konca svetovne vojne župnik na Re» pentabru, odkoder se je moral kot jugo» slovanski državljan izseliti. Nekdanji tržaški škof dr. Karlin, ki je umrl kot škof v Mariboru, ga je sprejel v lavan» tinsko škofijo. Leta 1922. je bil «meno» van za župnika»dekana na Ljubnem, kjer je sedaj umrl. Bil je vzoren, pobo; žen duhovnik in vnet dušni pastr. Pov» sod, kjer je služboval, so ga župljani ljubili in spoštovali. Naj mu bo nebeš» ki Oče bogat plačnik za njegovo de» lavno življenje!
+ Mosettig Ivan, upokojeni profesor klasičnih jezikov na škofijski gimnaziji v Gorici, ki je zadnji čas upravljal Fo» jano v Brdih, je umrl 13. XI. ob 11.15, in sicer nagle smrti, ko je bil pravkar vpričo vseh najvišjih deželnih oblasti izvršil blagoslovitev državne zastave. Ta nagla smrt je vse navzoče, pa tudi vse pokojnikove znance zelo pretresla. Raj» ni je deloval več let tudi na Dunaju. Povsod je užival veliko spoštovanje iin ljubezen, ker je imel zelo široko obzorje in srce. Rodil se je v Tržiču 22. VI. 1866., v mašnika pa je bil posvečen 23. IX. 1893.
Ljudstvo, bivši učenoi in duhovni sofa rat j e bodo ohranili temu blagemu uči» telju, dušnemu pastirju in izredno dru» žabnemu tovarišu najlepši spomin. Naj počiva v miru!
+ Alfonz Blažko. V pomdeljek 21. XI. je po kratki bolezni in previden z vse» mi tolažili sv. vere zapustil solzno do= lino vlč. g. župnik v Kozani Alfonz Blaž» ko. — Rodil se je v Lokavcu pri Ajdovščini 3. oktobra 1869., v mašnika je bil posvečen 23. IX. 1893., služboval je kot kaplan v Podmelcu (1894.»96.), v Rihemberku (1896.»1899.), kot kurat v Mirniku od 1899.«1909., od takrat pa do smrti kot župnik v Kozani.
Rajni je bil zelo blagega značaja. Za» to so ga verniki in sobratje povsod ze» lo cenili in ljubili.
Kot dušni pastir je bil zelo vesten, zares zvest služabnik božji, ki je skrbel zlasti za lepoto hiše božje. Kozansko cerkev in tudi župnišče je vse prenovil. Župljani mu bodo ohranili hvaležen spomin in ga bodo zelo pogrešali. Slu» žabnika, ki je bil v malem zvest, naj Gospod čez veliko postavi! Naj poči« va v miru!
Z železnico na Sv. goro. Že več let sem so govorili, da mislijo zgraditi na Sv. goro vzpenjačo ali žično železnico, to= da ostalo je samo pri besedah. Sedaj pa poročajo italijanski listi z vso gotovo« stjo, da bo Sv. gora dobila železnico, ki bo dograjena že meseca maja prihodnje» ga leta. Ko je bil načelnik vlade eksce» lenca Mussolini zadnjič v Gorici, so mu bili predloženi tozadevni načrti, ki jih je odobril in tudi podpisal prve delnice podjetja, ki bo žično železnico zgradilo. Po teh vesteh bo imela železnica v prvi vrsti namen, olajšati in povečati obisk krvavih bojišč, ki leže v bližini Mariji» nega svetišča.
Blagoslovitev cerkve. V nedeljo 23. oktobra so blagoslovili v Knežaku novo» razširjeno cerkev. Obred blagoslovitve je izvršil reški kanonik msgr. Hušo.
Boj proti j etiki. Izmed bolezni je jeti» ka najnevarnejša morilka našega ljud« stva. Kaj čuda zato, če se proti temu zahrbtnemu sovražniku družijo v boj vse plasti prebivalstva. Predsedstvo pro» tijetičnega konzorcija za goriško pokra» j ino je pred kratkim sporočilo, koliko so letos nabrali za boj proti j etiki. Po od» bitih stroških znaša zbirka 139 tisoč lir, nad 8 tisoč lir več kot lani.
Duhovniške vesti. V deškem semeni» šču v Kopru je bil imenovan za vodjo msgr. Ziani (Cijak), tržaški stolni ka.no« nik, ki bo opravljal svojo novo dolžnost ekskurendo. Za duhovnega vodjo v is< tem zavodu je imenovan duhovnik po»
reške škofije dr. Gaspard, doslej župni upravitelj v Vodnjanu pri Pulju. — Za škofovega osebnega kaplana v Trstu je bil imenovan letošnji novomašnik V.r= gii Dodi, rodom Tržačan. —• Penzioni» ran je bil na lastno prošnjo povirski župnik in dekan tomajskega dekanata g. Mihael Barbič. Začasno ostane še v Povirju kot provizor.
Takih rib nas Bog varuj! V Trstu sta pred dnevi dva motorna ribiška čolna odplula na ribji lov. Ko sta v višini j svetilnika, prilično 4 milje daleč od bar» kovljanskega pristanišča, vrgla mreže, so jim le»te nenadoma močno obtežene za« stale. Ko so jih ribiči počasi in pre» vidno začeli dvigati, so videli, da so ujeli — tri stote težko avstrijsko mino, ki je bila še nerazstreljena. Čudno in nevarno »ribo« so gotovo svoj čas Av» strijci položili v morje, vodni tok jo je pa sedaj po dveh desetletjih zanesel v središče tržaškega zalival. Nič kaj ve»
seli ribiči so svoj bogati »ribji« lov na« znanili pristojni oblasti, ki je milno spravila na varno in jo razstrelila.
Pri Materi biti je dobro in osrečujoče. V nedeljo 23. oktobra se je pri staro» slavnem svetišču na Vrhovljah zbralo par sto briških fantov in mož, ki so v celonočni pobožnosti počastili svojo ne» beško zaščitnico, jo prosili za pomoč v svojih tegobah in težavah ter se v ra» nem jutru duhovno okrepčani vrnili na svoje domove.
Nove šolske stavbe v Jul. krajini. Po uradnih podatkih je bilo od 1. 1922. da« lje sezidanih v Julijski krajini 224 no« vih šolskih stavb, in sicer: na Tržaškem 47 stavb z 276 učilnicami, na Goiiškem 70 stavb z 200 učilnicami, v Istri 87 stavb z 200 učilnicami in v reški pokra« jiini 26 stavb s 103 sobami Vsa ta nova šolska poslopja stanejo nad 61 mil ijonov lir. Ogromne vsote gredo za vzgojo šol« ske mladine.
Zaprte duhovne vaje za može in fante

If •
	
.'„. .4	
-	
	
Zadnji dan duhovnih vaj, ki se jih je udeležilo 74 mož in fantov iz vseh kra« jev naše dežele, je prosil voditelj ude« leženoe, naj napišejo na kos papirja vsak svojo sodbo o pomenu duhovnih vaj. Poudarjal je prav posebno, naj vsak prav iskreno pove svoje mnenje, četudi bi bilo proti tej duhovni ustanovi. Pri zadnjem govoru je našel na mizi točno 74 listkov z odgovori. Zlasti za človeka, ki zna upoštevati dejstvo, da mnogi udeleženci nimajo r>rav veliko o« pravka s pisanjem, in mu je dano spo» znati dragocene kamne, četudi niso o» brušeni, so ti listki silno dragoceni. Vo« ditelj jih je bral z globokim ganotjem in resnično duhovno koristjo. Ako bi nam prostor dopuščal, bi hoteli vse te listke z nebistvenimi popravki objaviti.
Zaenkrat povemo to, da se vsi udei leženci ujemajo v sodbi, da so duhovne vaje nekaj silno koristnega in da je treba le obžalovati, da se večkrat ne vršijo in da se jih udeleži tako omejeno šte« vilo.
Nekateri so celo napisali, da moramo obžalovati, da mnogi dušni pastirji to stvar premalo priporočajo in ljudi do« volj ne poučijo o njeni važnosti. — Nek 70 leten starček z lepim številom otrok je izrazil mnenje, da bi bil zelo srečen, ako bi vsi njegovi otroci bili vsaj en» krat v življenju tako srečni, kakor je on po teh duhovnih vajah. — Nekdo je menil, da bi rad dal vse premoženje za duhovne vaje, ako ne bi imel družin* skih obveznosti. —■ Veliko jih je napi« salo, da niso imeli po sveti spovedi še nikdar tako mirne vesti kakor sedaj ob duhovnih vajah. — Nekateri so prizna« li, da so se napravili k duhovnim vajam le na pritisk drugih in da so se prvi dan dolgočasili, ob koncu pa jih je de« lo van j e milosti božje tako prevzelo, da obžalujejo samo to, da so tako kratke in se jih niso že prej udeležili.
Morda se še kdaj vrnemo k tem za« niiniviirn pismom, danes objavimo samo eno ali dve.
»Nedelja 16. X. 1938. V popoldanskih
urah zamišljeno stopajo v svetogorski hrib posamezni fantje in možje. Skoro nič v skupinah. Kaj pomenijo njih resni in zamišljeni obrazi?.., K duhovnim vajam gredo in se zavedajo njihovega pomena, Srečni fantje in možje!
Njih prva pot je pred tabemakelj — prestol Najvišjega. Ko so počastili Kra» lja vekov, dvignejo oči k čudodelni po» dobi in iz srca jim privre nazareški po» zdrav: »Zdrava Marija...!« Srečni, pre» srečni! Zveličar gleda z veseljem na njihova srca, ljubi jih, in če so v grehih, se mu zasmilijo. Saj je rekel: »Ljudstvo se mi smili... od daleč so prišli...« j Gredo iz cerkve. Znanci se snidejo, po- ! zdravijo in malo pokramljajo — pa le ! najpotrebnejše, saj vedo, da je vse kaj drugega njihov namen. Prično se preda» vanja in g. voditelj obdeluje z otipljivo jasnostjo velike resnice duhovnih vaj: Neizmerno Bitje«Bog, stvarstvo, človek in njegov namen, božja služba in upor proti Bogu — greh, vstajenje duše, novo življenje in pripomočki zanj in sadovi bogoljubnega življenja za čas in več» nost itd. itd. To je snov, ki jo z zani« manjem poslušamo in jo potem premi» šljujemo ... Nadalje vzoren red: moli» tve, premišljevanje, pobožnosti, branje, petje — vse se ti lepo vrsti po zelo premišljenem in preizkušenem redu'. In ta molk: resni, zamišljeni v pomen teh vaj se srečujejo, molče stoje zunaj — gledajo črez hrib in plan in premišljuje» jo vedno globlje in globlje... V cerkvi tišina kakor v grobu... O, treba je vi« deti te vrle fante 5!n može, s kako iskreno pobožnostjo prejemajo ob teh dneh sv. obhajilo, kako sega v ^rce njihova pesem evharističnemu Kralju, s kako blaženim mirom na obrazu hodijo po vrtu in molijo skupno rožni venec ter prepevajo v večerni mrak svoje pesmi najljubši Materi! Zares: »To so bli dnevi, ki nam jih je pripravil Gospod.«
Le vprašajte, domači, udeležence, ka« ko je bilo, in odgovorili vam bodoi ka« kor je Jezus nekoč odgovoril učencu, ki ga je bil vprašal, kje stanuje. »Pridi
in poglej!«, je dejal. Tako vam poreče» jo tudi udeleženci duhovnih vaj: Pridi« te ob prvi priliki sami in poglejte, ali ni res tako.
In jutri, ko se bomo poslavljali^ bo nas vse navdajala ena želja: še pridemo in pripeljemo novih.
Te dni smo tudi živo občutili, kako resnično je, kar pravi psalmist: »Kako dobro in prijetno je, če bivamo skupaj kot bratje«. To smo bili: vsi kot eden, brez vsake razlike. Težko se bomo lo: čili. A upamo, da se prihodnje leto zo» pet vidimo. Ako pa ne tukaj, pa tam gori pri Mariji, saj zopet pravi psalmist:
»Tja gori hodijo rodovi, rodovi Go» spodovi«.
Temu pismu, ki ga je očividno pisal zelo izobražen udeleženec, je pridejana še pohvala glede hrane in postrežbe.
Nekoliko dini po duhovnih vajah je prejel voditelj od nekega udeleženca še eno pismo, v katerem beremo med dru» gim:
»Odšel sem s hriba med zadnjimi. Da ste videli te od dela obrabljene in i/.mu« čene može, kako so z novim veseljem in srčnim mirom hiteli v trpljenje težkih razmer! In kako radostno je odbrzela noga živahnih mladeničev. Solze so nam stopile v oči ob zadnjem slovesu. In ni« ste opazili solz pri- svojem predobhajil« nem nagovoru? Da, naj le pridejo kri» Učni časi, še bomo imeli svete spozna« vavee in. če treba, tudi mučenike. In še pravim: duhovne vaje in zopet duhov» ne vaje!
Za prihodnje leto bi svetoval:
1.	Vsak letošnji udeleženec naj pri« pelje še enega.
2.	Duhovniki naj duhovne vaje zelo priporočajo na prižnici, v kongregacijah in po potrebi tudi v spovednici.
3.	List »Kraljica Svetogoirska« naj ne preneha priporočati to silno važno za» devo.
4.	V vsaki duhovniji naj se na krajev» nim razmeram pripraven način napravi kaka zbirka, da se omogočijo duhovne vaje zlasti mladini brez sredstev.«
Kotiček resnice
brez rokavice
„Vsak duhovnik uči po svoje"
1.	Tedaj niso več katoliški duhovniki,
če vsak po svoje uči.
Tedaj verniki niso več kristjani, ker verujejo le temu ali drugemu duhovni» ku, ne pa Kristusu, ki je zaukazal: »Poj» dite in učite spolnjevati vse, karkoli sem vam zapovedal (cf Mt 28, 20).
Tedaj Cerkev ni več edina, če ne uči istih naukov.
Tedaj ne držijo več Kristusove bese» de- »Peklenska vrata je ne bodo prema» gala.«
Tedaj je Jezus prišel zastonj na svet.
Tedaj je konec krščanske vere.
2.	Treba je tvojo trdiitev popraviti ta» ko«le: »Resnice učijo iste, način učenja je različen.«
a)	Resnice učijo iste. Tega menda ne trdiš, da bi nekateri duhovniki učili, da je greh greh, drugi pa, da greh ni greh! Ali, da bi nekateri dejali, da se sme, drugi, da se ne sme nečistovati, krasti, ob reko vati itd.
b)	Način je različen. Ta je bol- hiter, drugi bolj oprezen ; ta bolj, drugi man) skrben; ta bolj boječe nastopa proti raz» vadam, drugi bolj odločno; ta je bolj goreč, drugi manj.
Ta upa pri vernikih več dobrega do» seči, zato tudi več kreposti od njih za» hteva. Drugi upa manj, zato manj za> hteva.
To so pač različni darovi božji. Bog pa je eden, resnica pa je ena,. »En Bog, en krst, ena vera,« uči sv. Pavel
3.	Tebi se čudno zdi, da ti ta duhov» nik kaj prepove, česar ti druji ne prepoi veduje. Zato praviš, da vsak po svoje uči. Še več: jeziš se, češ, zakaj je pa naš gospod tako strog?!
Kaj naj k temu rečem?
a)	Odgovor imaš že pod drugo točko.
b)	Da bolj jasno spoznaš, ti to pojas« nim s primero.
Poslušaš lepe pesmi. Iste pesmi, pa kako različno jih pojejo: nekateri z ob« čutkom, drugi brez njega! Ali so imeli organisti različne note? Ne! Iste. Toda ta je bil bolj skrben, drugi manj; ta je šel bolj na globoko, drugi je ostal na površju.
Se mar ljudje jezijo nad skrbnim or» ganistom? ... Pevci morda godrnjajo, ko jih učitelj strogo prijemlje; ko pa pesem lepo zapojò, so veseli.
Tako bodi tudi ti vesel, če imaš skrb» nega dušnega pastirja, ki te strogo sva» ri pred nevarnostmi grešnih priložnosti^ ki te krepko vodi po poti čednosti
c)	Večkrat kak dušni pastir ne ve za kakšne razvade, zato ne nastopi, zato svari bolj splošno. Zato je slabo, če du» hovnik ne ve, kako verniki živijo, kaj delajo in kod hodijo. Natančen duhov» nik skuša to zvedeti in dela ter svari prav.
č) Na kozjih stezah rui nič ukazano, levo ali desno hoditi, na državni cesti pa!
Dokler kdo hodi v duhovnem življe» nju po kozjih stezah, ne razume na« tamčnih pravil. Zato se mu taka pravila tudi ne razkladajo. Ko sčasoma pride na lepšo pot, na cesto krepostnega živ» ljenja, je treba že več pozornosti, več reda, več postav, več strogosti.
Si mar nezadovoljen, da si se pribo» ril na lepšo cesto? Ali bi še rad imel svobodo kozjih stezà? Rajši ko odlič« nost napredka v duhovnem življenju?
Jezus sam nas opominja: »Bodite po« polni, kakor je popoln vaš Oče nebeški« (Mt 5, 48). Če to veš, kako se moreš še jeziti nad natančnim ali, kakor ti pra« viš, strogim dušnim pastirjem?
4.	Divaški g. župnik mi je pravil, da so v Istri nekje dobili gospoda, ki je bil zelo počasen: dolgo je pridigoval in dolgo maševal. Šli so nekateri k škofu prosit drugega. Škof jim je ustregel. Pošlje jim mladega, hitrega, gibčnega. Tik, tak, sta bilia pri kraju maša in pri« diga. Zopet so začeli zmajevati z gla» vo, zopet so šli k škofu: »Ta ni za nas, je prehiter, Naj gre proč!« Škof jih usli« ši. Prestavi hitrega gospoda. Verniki ča« kajo, kdaj bodo dobili novega. Pa ga ni bilo. Gredo zopet k škofu. Dobijo od« govor: »Nimamo nobenega!«
Pazi, da tudi ti s svojim kritiziranjem ne zgubiš dušnega pastirja. Prav za prav si ga že izgubil, če ga ne poslušaš več, čeprav ga še vljudno pozdravljaš. Tisti škof je znal kaznovati izbirčne verni» ke. Tudi Bog zna to.
Srečko
Iz svetogorske zgodovine
Nova podoba.
Ko je kardinal M. Grimani, patriarh oglejski, izvedel čedalje več milostnih uslišanj z raz-«cvetajočega se novega svetišča, mu je poslal v dar prekrasno podobo Matere božje, slikano na leseno desko. Mati božja drži dete Jezusa na rokah, ob desni ima svetega Joahima, ob levici pa sv. Janeza Krstnika. Ali je dal omenjeni patriarh to podobo o svojem času naslikati nalašč za svetogorsko svetišče, ali pa je v ta namen odbral in podaril eno iz svoje zbirke slik, nam ni znano. Postavili so jo v glavni oltar brž po letu 1544. na mesto prejšnjega lesenega ki-^pa Matere božje, ki je bil postavljen brž spočetka v začasni kapeli in potem še nekaj «asa na lesenem velikem oltarju Tiove cerkve.
(Omenili smo že, da stoji ta Tdp sedaj v obnovljenem sveti-sču svetogorskem na oltarju v zakristiji.
Kdo je naslikal to podobo, "v tem si strokovnjaki niso gotovi. Dočim so prej imenovali nekatere druge slikarje, je v zadnjem času postavil prof. dr. Anton Santangelo od inten-dance lepih umetnosti iz Trsta trditev, da je to podobo naslikal Palma Starejši. To bi trebalo še bolj zanesljivo ugotoviti.
Da je na Marijini levici na sliki sv. Janez Krstnik, o tem ni dvoma in spora, toda o svetniku na desnici prevladujejo razna mnenja. Spočetka so ga imeli za sv. Joahima, očeta Matere božje. Drugi so trdili, da je to prerok Jzaija, ki je napisal o Mariji znamenito prerokbo, že omenjeni profesor trdi, da je to sv. Hiero-:nim. Omenimo naj za sedaj samo to dejstvo, da se nahaja v -zbirki slik kraljeve Akademije v Benetkah slika, ki po svoji kompoziciji silno spominja na svetogorsko sliko in bo treba nekoliko primerjati ti dve sliki in preiskati morebitno sorodnost med obema.
Na tej beneški sliki je sv. Janez Krstnik na Marijini desnici in na levici je sv. Hieronim, kakor ga seznam imenuje. Tudi o tem bomo o priliki še kaj več napisali.)
tastiti oo. frančiškani bosenske province prevzamejo oskrbovanje novega svetišča (1565).
Novo posvečeno cerkev Matere božje so podredili kot podružnico solkanski fari in župnik solkanski je s svojo pomožno duhovščino oskrboval nad dvajset let svetogorsko svetišče (1544-1565). Ker so pa imeli pri velikem pomanjkanju duhovščine v tistih časih dušni pastirji zelò prostrane solkanske fare čez glavo dela v dušnem pastirstvu jim je bilo sila težavno, da, skoraj nemogoče, še nadalje oskrbovati božjo pot, ki je bila ze daleč naokoli zaslovéla, tako da jo je obiskovalo na tisoče romar jev. Treba je bilo kako drugače prevideti slavno svetišče. Previdnost božja je kmalu prav o-•čitno prihitela na pomoč. Oo. frančiškani bosenske province {»de observantia«) so se biii morali ravno nekaj desetletij pred prikaznijo Matere božje na Sveti gori umakniti divjemu turškemu poplavu iz Bosne na to stran Save. Ta provinca je izgubljala samostan za samostanom in bi bila čisto razpadla, ko bi ji ne bili podarili avstrijski vladarji po svojih deželah novih samostanov.
Avstrijski nadvojvoda Karel, ■vrhovni deželni vladar goriški, poseben častilec D. M., porabi u-godno priložnost in sklene izročiti novo svetišče oo. frančiškanom bosenske province. Dogovori se z omenjenimi redovniki poprej ustmeno in z dopisom 11. sept. 1565 jim pismeno izroči romarsko cerkev na Sveti gori. Po-
(Nadaljevanje.)
zdeva se, da so se od neke strani stavili zadržki temu vladarjevemu namenu, ker je bil prisiljen, z novim dopisom iz Gradca 5. aprila 1566 glavarja gradiščan-skega, ki je bil obenem namestnik za goriško, resno opomniti, da naj v posebni komisiji izroči oo. frančiškanom lastnino in oskrbništvo omenjene cerkve in k njej spadajočega posestva.
Goreči očetje se urno lotijo dela; sečejo skale, kopljejo grmovje, izravnavajo kamenite hrbte in rupe in v nekoliko letih se beli zraven cerkve pohleven samostanček, pripravljen za 26
bratov. Kolikor je bilo samostana obrnjenega proti Kanalu, je stal že leta 1569. ter je bil končan pod prvim svetogorskim gvardijanom o. Marijanom iz Bosne. Prezidavah in prizidavali ter širili so potem samostanska poslopja po letih.
O. gvardijan Bonaventura Sbona je v 17. stoletju posebno veliko popravil in dovršil pri samostanu. Raztegnil je poslopje na zahodno in severno stran. Nad vhodom se je bila ohranila iz tistih časov letnica 1640.
(Nadaljevanje prihodnjič.)
Ljuba Mati božja na Sveti grori I
li.
V onem pismu iz bolniške sobe ni» sem še vsega povedal, zakaj se mi bo» lezen zdi tako velika milosti. Naj sku> šam danes nadaljevati in se Ti vnovič zahvaliti, da si mi bolezen izprosila.
Ko bolnik takole leži in ga bolečine pritiskajo sedaj tu sedaj tam, sedaj bolj sedaj manj, lahko te svoje bolečine, te» žave, stiske, skrbi itd. daruje v svete namene. O koliko je takih dobrih, sve» tih namenov!
Zahvalim se Ti, o Marija, da si me v moji bolezni spomnila, naj ne obra» čam trpljenja samo za pokoro in v spra« vo za grehe, svoje in drugih, ampak naj ga darujem tudi kot prošnjo za razne potrebe, sedanje in prihodnje. Pa ne sa» mo na sploh si me na to spomnila, am = pak navdihovala si mi' posamezne take svete namene.
Pa sva začela pri trpeči cerkvi Trp» ljenje današnjega dne bodi darovano za uboge duše v vicah. Ali pa bolečine prihodnje noči darujem za te in te du» še. Hudo je bilo nocoj, naj pomaga naj» bolj potrebnim in zapuščen:m dušam. Itd. Ti, o Marija, ki si Kraljica vemih duš, si mi izbirala te namene. Moje rev» no zasluženje si1 Ti obogatila in rosila trpečim dušam.
Zopet drugokrat si me spomnila na potrebe vojskujoče cerkve. Kako se je
to vrstilo! Najpoprej za sv. očeta, vid» nega poglavarja svete Cerkve, nasledni» ka samega sv. Petra, velikega Pija XI. Naj velja Njemu ta»le bolečina, katero je tako težko prenašati.
Potem za vse tiste dostojanstvenike cerkvene, ki delujejo v središču v raz» nih kongregacijah in po svetu pri dele» gacijah in nuncijaturah. Malo razumem, ampak zdi se mi, da imajo velikansko odgovornost in da so v velik'h nevarno» stih, da bi pozabili,, da morajo delati za kraljestvo božje. Naj torej trpim za nje.
In za škofe po vsem krščanskem sve» tu, najprej za našega škofa. Naj jim pride pomoč iz bolniške sobe!
In za uboge duhovnike, zopet najprej za naše, zlasti za tiste, katere poznam. Sol zemlje so. Naj presolijo to čudno zemljo, da vsa ne segnije! Bodo, če bo» do dobra sol. Vse te»le bolečine in še druge v ta namen! Itd. itd.
O da bi bili po vseh bolniških sobah postavljeni oltarji na katere bi bolniki pokladali svoje trpljenje v svete name» ne! Koliko bi bolniki koristili s tem se» bi in drugim. Obišči, o Marija, bolniške sobe, stopi k bolnikom in uči jih darò» vati svojo bolezen v svete namene. Vem, da boš. Zahvaljena za to!
Bolnik.
Zvezdnato nebo oznanja slavo božjo
(6. nadaljevanje.)
V zadnjem zvezdoslovnem premišlje» vanju smo se prepričali, da si človek s svojo domišljijo, pa naj bi bila še tako bujna, ne mone predstavljati ve* likostj naše lune. Danes se bomo prepri» čali, da si človek ne more predstavljati niti milijontinke naše nočne svetilke.
Komu se morda zdi, da preveč razla» gamo velikost tega trabanta naše zem» lje. V resnici je pa to premišljevanje temeljne važnosti za naša nadaljnja raz» mišljanja o neizmerno veličastnem sve» tišču božjega stvarstva; le tako bomo mogli vsaj nekoliko razumeti velikost drugih zvezd, zlasti solne in vsega ve» soljstva. Naj nam nihče ne šteje v zlo, če trdimo, da tudi mnogi izobraženci nimajo niti približno jasnega pojma o veličini vesoljstva prav zato, ker jim nihče ni nudil tega postopnega, meto« dičnega in temeljitega pouka. Kjer pa ni pravih temeljev, boš zastonj iskal te» meljitega poslopja.
Razdelimo torej luno na milijon de» lov in vzemimo v pretres enega izmed njih. Ta milijontinka je v primeri z vsemi drugimi skupaj prava ničla, je toliko kakor en kilometer v primeri s 25 kratno dolžino ravnika naše zemlje, ki meri 40.000 km. In vendar ta mali del lunine snovi presega našo domišljijo.
In res, kdo naj si predstavlja pet | vrst Keopsovih piramid od zemlje do ! lune, ko je le»ta od nas oddaljena 384.000 km, kar pomeni razdaljo, ki bi jo brzovlak s 60 km na uro premeril komaj v 9 mesecih. V teh petih vrstah bi bilo 8 milijonov in 300 tisoč piramid z 22 bilijoni kubičnih metrov granita. S tem granitom bi mogli napraviti ste» ber, ki bi bil 14.50 m širok, 10 m debel in 150 trilijonov km visok; t. j. od zem» lje do solnca, kamor bi prišel brzovlak v 173 letih.
To je torej milijontinka lunine snovi in s tem je matematično dokazano, da je že milijontinka lune za nas tako
ogromna količina, da si je ne moremo predstavljati.
Na podlagi te važne ugotovitve, bo» mo laglje razumeli, kako vel ka je šele naša zemlja in predvsem naše solnce. Zemlja je 50 krat, solnce pa 64 mili» jonkrat večje od lune. Naj le bo luna tako neizmerno telo, kakor smo premi» šljevali, v primeri s solncem je atom, tako majhna stvar, kakor en sam dan v primeri s 1750 stoletji.
Zemlja in luna.
Če pa sedaj premislmo, da so ostali bilijoni solne na nebeškem svodu po računih velikih astronomov povprečno 60 do 80 krat večji od našega (astronom Braun je prišel do še večjih številk) in če še preudarimo, da so med posamez» nimi solnci tako brezmejna brezna pro= štorov, da bi jih brzovlak premeril ko» maj v 500 tisoč letih, tedaj se odpre tvo» j emu duhu tako veličasten pogled, da ti od strmanja otrpnejo vse duševne zmož» nosti.
Kdo si, človek, ki ti je dan neprecen» ljivi dar uma, in se ob takih razmišlja» njih ne vprašaš: Kako velik mora biti šele Tisti, ki je mogel in hotel vse to ustvariti? Saj je jasno načelo vsake zdrave filozofije, da je vzrok vedno večji od učinka.
Logično in z vso gotovostjo mora» mo sklepati, da more biti začetnik ču» dovitega zvezdnatega neba samo ne« skončno veliko, mogočno in modro Bitje — t. j. Stvarnik, Bog.
Eden najimenitnejših sodobnih astro» nomov, Fracoz Hervè Faye, slovit prò» fesor politehničnega zavoda v Parizu in več ko pol stoletja odličen član franco» ske akademije znanosti ter plodovit pit» satelj — pravi:
»Ko v jasni in temni noči opazujem in občudujem neprimerno veličje nebeš» kega oboka, ki je posejan z zvezdami, številnejšimi od peska morja, se mi na» gonsko vsiljujejo misli na velikost in ustroj, na svetlobo, silo, brzino, razda» ljo, toploto, število, težo in snov teh zvezd. Torej biva še nekaj drugega razen teh bleščečih zvezd — še nekaj dru» gega mimo vsega vidnega, telesnega in tvarnega sveta — je še duh, m:sel, preu» darek, razum. Toda ta naš razum se na noben način ni mogel izoblikovati sam od sebe, kajti iz niča, ne more sama od sebe nastati nobena reč, ampak nujno predpostavlja drug razum, ki je ne» skončno večji in popolnejši od našega, t. j. razum, iz katerega naš razum izha^ ja. In čim večje pojme si ustvarjamo o tem umu, tem bolj se približamo res» niči.«
»V nobeni nevarnosti nismo, da bi se zmotili, če imamo ta najvišji razum za
Vzrok vseh vzrokov in za edini izvor vseh bitij jn če Njemu pripisujemo za» četek teh daljnih sveti h svetov, ki nas naganjajo k razglabljanju, pa tudi luč našega razuma, ki mu je dano, da tiste svetove razumeva in ceni.«
»Če pa je temu tako, imamo že vse nujne predpogoje, da moremo z lahkoto razumeti in sprejeti starodavne, v ljud» stvo zrasle, svete in resnične besede: »Verujem v Boga vsemogočnega, Stvar< nika nebes in zemlje, vseh vidnih in ne» vidnih reči« in tiste: »V začetku je Bog ustvaril nebo in zemljo.«
To pravi učenjak Faye.
Ti pa lahko še premišljuješ veličino Marije, ki jo je Bog sam izbral, da je postala Mati Njegovemu učlovečenemu Sinu in je pravzato prej in slej ostala najsvetejša in najlepša Devica. Rojstvo Jezusovo ni vzelo Mariji lepote, ampak jo je še pomnožilo, kakor solnčni žarek podari nov sijaj svetlemu kristalu, ko posije vanj.
Ob premišljevanju neizmerne veličine Stvarnikove nas pa mora navdajati tudi svet ponos, da se smemo imenovati in biti Njegovi otroci po milosti.
Varujmo v sebi zaklad milosti!
Ali si ti že kdai!vse ljudi zadovoljil?
Pravijo, da tega niti Gospod Bog ne more vedno storiti. Tako si tudi mi ne domišljamo, da bi mogli ustreči vsem ljudem, ki jim pride naš list v roke.
Nekaterim je zoprn že zato, ker je verski in Marijin, dočim se njihovo za» nimanje začne in konča pri zgolj posvetnih in tvarnih rečeh.
Kajpada bo kateri, ki se ga morda ce» lo boji kot zli duh križa, ker mu gre na živce vse, karkoli mu tako ali tako iz» prašuje slabo vest.
Mnogim je ta list na poti, ker bi radi drugačnega.... novičarskega, gospodar» skega ali ne vem kakšnega. S temi ima» rno sočutje in bi jim radi pomagali, če bi mogli. Naj jih pa tolaži prepričanje, da mimo vseh drugih listov je verski in vzgojni list za nas vse najpotrebnejši. Kdor nima piščancev in potic, naj radi tega vsakdanjega in najpotrebnejšega kruha ne prezira, ampak ga tem bolj ceni.
Nekateri ga težko prenašajo, ker so sicer kristjani, pa še ne vedo, kaj to prav za prav pomeni. Ako bi sme' bel» cebub svoje ideje v takem listu šiniti^ bi ga ljubil ko punčico svojega očesa.
Tudi takim ni povšeči, ki n:so z misli» mi ne v nebesih ne na zemlji, ampak nekje v oblakih.
Morda je celo kateri, ki m sli, da brez škode zli duh vse pobere, kar se prav natančno tako ne vrti, kakor on gode.
Pa so nekateri, ki jim list v glavnem ugaja, pa bi radi imeli še boljšega. Tu» di mi. želimo, da bi postajal vsak mesec boljši in zanimivejši. Toda eno je želeti in od samih želj morda kritizirati, ne» kaj drugega je kaj boljšega storiti. Če kdo boljšega ne zmore, naj bo popižen in hvaležen, da ima brez truda to. česar bi nafti z velikim svojim trudom ne mo» gel zboljšati. Če pa kdo upa v okviru namena našega lista kaj boljšega, zani» i mivejšega in lepšega povedati, naj po» gleda v prvo številko našega lista in se bo prepričal, da je bil od vsega začetka povabljen k sodelovanju. Rekli bi mu še več: Če si pravi ljubitelj božji in svoje» ga ljudstva, kako si mogel to važno svo» jo dolžnost tako dolgo zanemarjati? Ali ti je Bog zato dal talente, da jih boš zakopaval in povrhu še kritiziral ljudi, ki imajo vsaj dobro voljo, če talentov ne?
Vsi pravi ljubitelji Matere božje in naše slavne Svete gore, vsi dobri kri» stjani, ki vedo, kaj hočejo, vsi resnični ljubitelji našega ljudstva, vse naše ver» no ljudstvo, zlasti vse apostolske duše, ki na vso moč želijo, da se Bog in nje» gove zapovedi tako ali tako, priložno ali nepriiožno, z besedo in zlasti s tiskom oznanjajo, vsi pravi poštenjaki naše de» žele se lista vesele in zato se njegova naklada vedno bolj dviga.
V novem letu naj ne bo krščanske hiše, kjer bi se ta list ne bral. Vse goreče apostolske duše naj skrbe za to. Zlasti Marijini častivci, med njimi v prvi vrsti Marijine družbe, naj bodo neumorni širitelji »Svetogorske Kraljice.«
Naročnina za leto 1939 je L. 5. Preplačila se hvaležno sprejemajo. Ves dobiček lista in sploh vsak dar za Sveto goro gre izključno le za olepšanje svetišča in prav nič ne za patre in samostan, ki živi le od miloščine svetih maš.
n
rna
r
Je-li zloba, ali le nevednost?
Naš gorenji članek je bil že sestav» ljen, ko smo brali v nedeljskem »Slo» vencu« z dne 13. XI., da je neki g. dr. in prof., ki je v francoščini napadel prav krivično in strupeno samo sv. sto» lieo in je tudi sicer znan kot neprijatelj vere, — da je torej ta gospod napisal v nekem listu sledečo sodbo o »Svetogor» ski Kraljici«: »Listič nima nobene lite» rame ali druge vrednosti, ker je v. pra» vem pomenu besede samo reklamna pu» blikacija ob 400»letnici samostana na Sv. gori1....« Torej po njegovi sodbi ni» ma naš list prav nobene vrednosti za ljudstvo. Če bi njegova trditev imela kako vrednost, bi bila naša zadeva vprav obupna. K sreči pa moremo dokazati, da njegova trditev nima nobene ne literar» ne ne zgodovinske ne informativne ne kake druge vrednosti.
Nepoučenemu piscu in drugim enako nepoučenim ljudem odgovarjamo:
1.	O mnogoteri vrednosti našega lista so izrekli svojo sodbo poleg tisočev na» ročnikov številni možje, ki so v ocenje» vanju verskovzgojnega lista za naše ljudstvo mnogo merodajnejši od našega sodnika, kateremu je vse sveto in božje brez vrednosti. Sodba ljudstva in teh mož je za nas zelo ugodna,, zato pa gori omenjena sodba ne zasluži, da bi jo ka» korkoli uvaževali.
2.	Bravci našega lista dobro vedo, da obhajamo 400»letnico božje poti in ne samostana, ki bo obhajal svojo 400»let» nico šele čez 26 let.
3.	Naše glasilo ni reklamni list za sa» mostan, kar ve vsak, ki ga je bral, pač pa ga smemo imenovati propagandni list za vse tiste velike vzore, ki so na» vezovali naše ljudstvo na svetogorsko božjo pot skozi vsa štiri stoletja in že limo, da jim ostane zvesto tudi v bo« dočnosti.
4.	G. pisca ne imenujemo in mu tako milo odgovarjamo na njegovo nezasliša» no drzno sodbo, po kateri ga nihče ni vprašal, ker se nam zdi, da lista sam ni bral, ampak se je zanesel na poročila gospodov, ki jih vsepovsod spremlja smola neuspehov in so jim zato uspehi drugih na poti. G. pisec sam vidi, da človek ima smolo, ako se druži z ljud» mi, ki se jih smola drži.
Ni brez koristi, da smo postali po» zorni tudi na to vrsto nasprotnikov, ki jih pa prosimo, naj nikar ne mislijo, da smo njihove smole krivi mi, ali Sv. go» ra, kjer je še vsak naš človek v dolgih 400 letih našel le mir in blagoslov z» vsa svoja poštena podjetja;.
Svetogorska kronika
JULIJ.
21. » Kakih 25 romarjev in 4 duhov» niki, med njimi zlatomašnik Peter Va» scon iz Kopra.
24. t 140 romarjev je prišlo iz Jugosla» vije na Missijev grob. Vseh romarjev kakih 300, popoldne je pripeljal 60 ro» marjev g. župnik Anton Zidar iz Ru» kavča-.
26. » 7 katoliških visokošolcev z g. župnikom Vascotto iz Trsta.
28. Sklep duhovnih vaj, ki se jih je udeležilo 143 deklet iz goriškega in tr» žaške škofije. G. župnik Karol Reja iz Ročinja obhaja pri Mariji svojo 25 let» nico.
31. » Vseh romarjev 300, največ Trža» čanov, 25 mladeničev iz Pradamana in ravno toliko dečkov iz Skednja.
AVGUST,
1.	» 40 romarjev iz videmske župnije Orgnano z g. župnikom.
2.	» Blizu 400 romarjev je prišlo po porcijunkulske odpustke, med njimi 60 deklet iz medainske Marijine družbe, ki so prišle z g. voditeljem Milaničem ob» hajat 10 letnico svoje družbe. Naj uspe» vajo im rastejo družbe in naj postanejo največje veselje Marijino in naše!
6. » Mons. Giosuè Cattarossi, škof v Feltra im Belluno, je obiskal svetišče in se dolgo pomudil v njem.
71 » Okrog 1000 romarjev, med njimi precej Tržačanov in 50 Rečanov.
9.	» 43 romarjev iz župnije Vissando» ne, med njimi precej kričavih mladičev.
10.	» Izpodbudno se je vedlo 51 romar» jev iz Moščenic.
11.	» Sklep duhovnih vaj za žene. Ude» leženk je bilo 80. Težko so se poslavljale
so
od srečnih dni. — Gč. Antonietta Gre» goretti, bivajoča v Carigradu, je prine» sla v dar velik kip lurške Matere božje. 32 deklet K. A. iz Tarcenta z g. župni» kom.
12.	» 43 romarjev iz župnije Flambruz» zo (Videm), med njimi nekateri, ki se tu bojevali.
13.	« G. župnik Ivan Budin je pripe» ljal iz Kubeda v Istri 86 romarjev. Po» poldne hud naliv, a kmalu nato toliko romarjev, da je bila cerkev polna in spo» vodnice zelo oblegane.
14.	» Več romarjev iz Trsta, popoldne spet toliko ljudi, da so morali nekateri spovedniki presedeti v spovednicah vso noč.
15.	» Spet velike množice iz najrazlič» nejših krajev, tudi iz Jugoslavije. Ta dva dneva je bilo na Sv. gori približno 5000 romarjev, obhajil pa 3000.
17. » Župnik iz Nimis je pripeljal 43 mladeničev K. A.
20.	» Mladenke iz Moše obhajajo dan duhovne obnove.
21.	» Gg. župnika Viola iz Koprive ie Bertuso iz Foljana sta pripeljala 400 o» seb v lepo urejenem romanju.
22.	» Visok obisk videmskega nadško» fa Mons. Jožefa Nogare. Prišel se je priporočat Materi božji za zdravje. Tu» di mi želimo, da bi mu grlo kmalu o» krevalo in bi mu bilo dolgo dano ozna» njati Jezusa vsem vernikom njegove škofije.
24. » Iz Turjaka je pripeljal g. žup» nik Evgenij Brandì čedno skupino ro» marjev, ki jim je lepo pridigal goreči p. Alojzij o najvažnejših dogodkih sve» togorske zgodovine.
To in ono
Tri nove blažene
V nedeljo 6. novembra je proglasil sv. oče Pij XI. v cerkvi sv. Petra v Rimu za blaženo Marijo Jožefo Rossello, ki je ustanovila Kongregacijo usmiljenosti in si je pridobila velikanske zasluge za za» nemarjeno mladiind. Naslednjo nedeljo je dosegla isto čast m. Frančiška Ksa» verija Cabrini, čudovito odločna ženska, ki je delovala kot pravi apostol med italijanskimi izseljenci v Ameriki. Tre» tjo nedeljo v novembru pa je bila pri» šteta med blažene m. Marija Mazzarel» lo, ki je skupno z don Boscom ustano» vila družbo Hčera Marije Pomočnice. Pod nobenim papežem še ni bilo prište» tih med svetnike in blažene toliko slu» žabnikov božjih kot vprav pod seda» njim, v vsakem pogledu slavnim pape» žem Pijem XI. Med svetnike jih je pri» štel 35, med blažene niič manj ko 452. Zdi se, da hoče Bog v teh časih duhov» ne zmede in tolikega odpada od Njega in sovražnosti napram Njegovi Cerkvi na poseben način pokazati na svoje ve» like prijatelje — svetnike, ki so naj glas» nejše priče, da Bog še živi in deluje med nami, kajti zgolj naravno ni mogoče ra» zumeti življenja nobenega kot takega proglašenega svetnika. Obenem nam pa po njih najglasneje kliče v spomin, ka» ko nesrečne so poti greha, ki ga ljudje pijejo s tako globokimi požirki, in kako srečno in dragoceno je življenje v Bo« gu, kako blažena steza krščanskih čed» nosti. Pustimo zablode popačenega sve» ta in hodimo za božjimi svetniki ter se jim priporočajmo v hudi uri.
Marijin steber predi Tynsko cerkvijo v Pragi
Pred 20 leti so se vršile v Pragi velike demonstracije proti katoliški cerkvi. Socialistične delavske množice so vpile po ulicah: »Proč od Rima!« »Za Avstri» jo obračunamo z Rimom!« Ukinili so vse prazn k e, uclč'li- veliko sp m en i kov sv. Janeza Nepomuškega, ki je stal nad mostovi skoraj v vsaki fari, in priprav» Ijali so se, da pomečejo s svetovno znanega in čudovito lepega Karlovega mo« stu vse sohe v Vltavo, zlasti pa še soho sv. Janeza Nep., ki stoji na mestu, od» koder so svetnika vrgli v Vltavo in je
sveto mesto vsakemu češkemu katoliča» nu. Dne 3. novembre 1918. je imelo o» krog 200 tisoč socialističnih delavcev na Beli gori svoj shod. Proti večeru so se vračali v sprevodih v Prago, ki naj bi po njihovih sklepih ne bila nikoli več katoliška. Na Starem trgu pred magi» stratom so bili zadnji hujskajoči govo» ri, ki naj bi imeli naroden značaj, a so imeli veliko bolj protiverski značaj. Vi» šek demonstracije je bil skupen napad na nasproti stoječi starodavni kip Ma» tere božje. Dva sta skočila na podstavek in vrgla vrv okrog Marijinega kipa. Množica je potegnila za vrv in steber s kipom se je zrušil na tla, da ni ostal kamen na kamnu. Dnevniki so slavili to barbarsko dejanje kot »Junaški čin re» publike« in »Simbol zmage nad prekle» tim narodom,« ker njiso poznali zgodo» vine tega kipa in jiih je gnala le slepa strast sovraštva proti veri. Takrat so tudi vpili in pisali: »Rim mora biti kli» can pred sodišče in obsojen«. Taki so bili poglavitni zidarji včerajšnje češke republike.
Letos 3. novembra, na obletnico krute žalitve verskega čuta čeških katoliča» nov, je vložila češka akademska liga na magistratu prošnjo in zahtevo, naj se prav na istem mestu, v isti višini in istem slogu postavi nazaj Marijin steber in se tako da zadoščenje Materi božji in vsem katoličanom. Zdi se, da se novi državni tvorbi polagajo zanesljivejši te» melji. Kdor hoče živeti, naj ljubi Živ» Ijenje in Njo, ki nam Ga je dala!
Kaj se je arabskim upornikom v Palestini posrečilo
Nekega dne se je raznesla po Palesti» ni velikanska množina letakov, v kate» rih je bilo rečeno, da naj možje opu» ste nošnjo evropejskih klobukov in pa fesov in naj nosijo izključno narodno pokrivalo »kafieh« in »hagal«, platnen ali svilen robec pritrjen s trakom na glavo. Letaki niso nosili nobenega pod» pisa, pa vsak je vedel, da so naročilo uporniških poglavarjev. Že v 24. urah' je izginilo veliko klobukov in fesov. V 48. urah je narodno pokrivalo popolno» ma zmagalo.
Nato so prišle ženske na vrsto. Zopet so se prikazali letaki, ki so določali, do» klej morajo ženske popraviti svojo no» šo. Okrožnice so v podrobnosti določi» le, kaj se mora urediti. Mohamediankam je bilo predpisano, da pokrijejo obraz z ne preveč prozornimi pokrivali in da zopet uvedejo staro mantilijo. Drugače se mohamedanke niso izneverile svoji domači noši. Vse težje je bilo s kri» stjankami. Te so se dale zapeljati po slabih zgledih Judinj in so nastopale zelo nedostojno. Cerkvena oblast je grajala tako nošo, neprimerno za cer» kev in javnost, pa je naletela na gluha ušesa. Glavni stan upornikov je rešil to žalostno zadevo v 48. urah. Določil je kristjankam pod hudimi kaznimi (Ara» bec se ne šali) to»le: 1. pod vratom ne sme biti najmanjšega izrezka; 2. roko morajo biti pokrite; 3. ženska ne sme
v	javnost brez nogavic; 4. krilo naj se» ga najmanj eno ped pod koleno; 5. pe» ta pri črevljih mora biti nizka; 6. lepo» tila so strogo prepovedana (barvanje ustnic, puder Ltd.); 7. nobena ženska ne smo v javnost razoglava ali pa z evrop» skim klobukom. Vse morajo biti v jav» nosti pokrite s črnim pajčolanom, ki naj prosto pada na ramena.
Danes so vse kristjanke brez izjeme po jeruzalemskih uliicah tako napravlje» ne, da jih lahko vsak čas sprejme v av» di j eneo sam sv. oče.
Morda se te ženske niti tako ne je= zijo, kakor se navadno jezijo v podob» nih zadevah na »sitne pridigarje.«
Koristno ogledalo
Koliki ničemurnosti mora večkrat slu» žiti ogledalo! Saj moramo zadnja leta večkrat gledati, kako se gospodične prav nič ne sramujejo, na javnih krajih jemati iz torbice ogledalo in se pred ljudmi barvati in lepotičitii. — Evo mo» ža, ki je prav dobro rabil ogledalo:
Slavni italijanski pisatelj Aleksander Manzoni si je močno prizadeval, da bi dobro molil. Pri tem se je večkrat po» služeval čudnega sredstva. Molil je več» krat pred ogledalom. Će je ponehal v svoji zbranosti in povzdignil svojo gla= vo in odprl oči, mu je nasproti stoječe zrcalo hitro očitalo njegovo raztrese» nost. O blaženo ogledalo!
600.000 vrst žuželk
Holandski zoologi so si vzeli toliko ča» sa, da so pretehtali pomen različnih ži» valskih vrst. Če jih presojamo glede na velikost, so menda toplokrvni sesal» ci v prvi vrstil. A glede na njih število so komaj omembe vredni. V Evropi ži»
vi	komaj 90 vrst raznih sesalcev, med» tem ko jih je na vsem svetu približno 4000. Če se ozremo na ptiče, je raz» merje skoraj isto. Na svetu je 14.000 raznih vrst ptičev, od teh je 500 vrst v Evropi). Tudi rib je 14.000 raznih vrst, v Evropi največ 300.
Od mesojedcev poznamo 5000 vrst, med njimi 2000 vrst žab in krastač. Če vse imenovane živali seštejemo, dobimo okroglo število 40.000 živalskih vrst, ki imajo kosti in večidel tudi hrbtenico. Nas navadne ljudi bo gotovo osupnilo, če zvemo, da je dvakrat več moluskov, to je živali, ki spadajo v skupino pol» žev in ostrig, ki nimajo kosti in živijo v trdih skorjah. Velikansko je število protocoj, ki jih je moči videti le skozi drobnogled. Doslej poznamo 20.000 vrst protocoj, pa jih je bržkone še enkrat toliko. Črvov je 16.000 vrst. Nato sle» dijo razne korale in gobe, ki jih je 4000 do 5000 vrst. Celo rako vic je 20.000 raz» nih vrst.
Če dalje omenimo še 15.000 vrst paj» kov, smo že pri žuželkah, žuželke pa potolčejo vse rekorde, saj jih je 600.000 različnih vrst. Pri tem je treba pomisliti,, da poznamo doslej le še malo vrst žuželk in zato moremo reči, da je na svetu več ko 1 milijon vrst žuželk. Ni čuda, če pravijo, da bodo nekoč žu» želke zagospodarile na svetu.
Ne samo na zvezdnatem nebu, ampak tudi tu vidiš, kako čudovit je Stvarnik!
Drobiž
28. oktobra t. 1. je sv. oče stopil v 20. leto svojega škofovstvai.
28. oktobra je bil posvečen za škofa v katedrali sv. Janeza v Varšavi, kjer je bill apostolski nuncij. Poljski časopisi so obširno popisati, kako se je pred 19 leti obred izvršil in kdo se ga je udeležil.
vseučiliški profesor Masaka iz Tokia na. javnem predavanju, ki ga je imel doma po svojem poučnem potovanju po Evro» pi. Profesor je bil do sedaj pogan.
Sv. oče je sprejel v posebni avdijenci zmagovalce tekem v znanju krščanske» ga nauka in cerkvenega petja. Mladeni» či italijanske Katoliške akcije že nekaj let med seboj tekmujejo v znanju kate» kizma, ki je po papeževih besedah »naj» važnejša knjiga na svetu.« Sv. oče, biv» ši bibliotekar, pozna vrednost knjig!
20.000 kmetov je zapustilo Italiio, da se naselè v Libiji, Ko so dospeli na afr.' ko ozemlje, so se zbrali na glavnem trgu v Tripolisu, pokleknili in skupno zmolili »Oče naš.« Prizor je bil nad vse ganljiv in pomemben.
V Chieti je bil posvečen za mašnika že v pozni moški dobi cav. Manlio Sa» Viotti. Novi mašnik je doktor prava, so» cialnih ved, filozofije in zgodovine. Bil je ženijski častnik in se je bojeval v svetovni vojski.
Na Poljskem so z velikimi slovest» nostmi postavili spomenik očetu Kor» deckemu, ki je 1. 1653. z malim krdelom branil slavno čenstohovsko svetišče pred ogromno premočjo Švedov in s tem za» netil zmagoslavni odpor poljskega naro» da proti zemljelačnim tujcem. Ti dogod» ki so lepo popisani v Sieinkiewiczevem romanu »Potop«. Čenstohovski dogodek je ponatisnjen v knjigi: »V službi Naj» svetejše.«
Krakovski vseučiliški profesor Rafael Jakob Taubenschlag, učenjak svetovne» ga slovesa, član raznih akademij znano» sti, se je dal po dobri pripravi krstiti in je postal član Katoliške cerkve.
V Združenih državah Amerike se le» po razvija društvo »Saint Paul Guild.« Ima že tudi svoje glasilo. To društvo ima namen, podpirati številne izpreobr» njence, ki so radi spreobrnjenja v kato» liško vero izgubili svojo službo. Veliko spreobrnjenim protestantovskim pastor» i jem je to društvo pripomoglo, da so se izučili za duhovnike.
V Obydowu (v lvovski nadškofiji) so praznovali izredno novo mašo. Novo» mašniku sta pri sv. maši stregla brata duhovnika. Ljudstvo je po sv. maši nav» dušeno pozdravljalo novomašnikovo ma» ter, ki je izmed 8 sinov 3 vzgojila za slu» žabnike božje.
Na Bavarskem, kjer so bile pred leti skoro izključno le verske šole, so z grož» njami in pritiskom na starše dosegli, da so ukinjene vse verske šole. Otroci mo» rajo sedaj pohajati enotno državno šo» lo, kjer se jim vtepa v glavo in srce no» vodobno poganstvo. Ubogi otroci!
V Franciji se je sešel 20. kongres za porast rojstev. Že nekaj let število mr» ličev presega število rojstev^ Razlika je od leta do leta večja. Če pojde tako na» prej, je francoski narod pri vsem svojem bogastvu zapisan smrti. Žalostno je, kjer ljudje nimajo vere v božjo Previd» nost in ne spoštujejo božjih zapovedi1.
V Parizu imajo katoliški zdravniki svoje »Društvo sv. Luka, Kozma in Da» mijana,« Vsako leto priredijo romanje k veliki baziliki presv. Srca Jezusovega na Montmartru, kjer imajo skupno sv. mašo in skupno sv. obhajilo.
V Newarku v Ameriki je ondotni nadškof ustanovil društvo katoliških od» vetnikov. 800 se jih je udeležilo v kate» drali sv. maše in ustanovnega občnega zbora1.
»Katoliška Cerkev je najmogočnejša, najpopolnejša in najvzvišenejša ustano» va v zgodovini človeštva«, je izjavil |
Na Japonskem je vlada odredila, da se v kinematografih ne smejo proizva» jati filmi, ki predstavljajo pijance. Ta odredba je v popolnem skladu z japon» sko zakonodajo, katera hudo kaznuje pijančevanje. Slednje se smatra tam za zelo nedostojno in ponižujoče. Tudi dru» gače je japonski kinematograf dostoj» nejši od evropskega. Pomanjkljive o» blfcke, poljubov in objemov ter izzival» nega obnašanja ne trpijo tam.
Svetogorski meh za uganke in za smeh
Otroške o spovedi
Pri spovedovanju za otroke je neki duhovnik opazil, da se je deček, ki se je-* pravkar vračal od spovednice, hudo jo» kal. Duhovnik se mu približa in ga vpra* ša: »Deček, zakaj se jokaš, ali si morda pozabil kak greh?« Deček odgovori: »O* ne. Za pokoro moram moliti pet očena» šev, znam pa samo enega.«
Šolarja je vprašal po sveti spovedi stari oče: »Ali si odkritosrčno povedal tudi to, da si jabolka kradel?« Fantičr je odvrnil: »O, za tisti greh sem že opravil pokoro s palico.«
Katehet je poučil otroke, da morama pri sveti spovedi povedati predvsen* vse smrtne grehe tudi po številu, dočin» malih grehov nismo dolžni povedati, pa je vendar hvalevredno, da tudi te pove» mo. Če pa kdo smrtnih grehov nima, se naj spove malih. Nato je vprašal: »Kaj moraš torej storiti, če greš k sveti spo* vedi, pa nimaš nobenega smrtnega gre» ha?« Pričakoval je odgovora: »Spove* dati se moram malih.« Na veliko začu* denje mu je pa mali junak odgovoril: »Hitro moram katero .skuhati'.«
.Veroučitelj je razlagal pomen kesanja pri sveti spovedi in poudarjal, da brez njega je spoved neveljavna. Pri penav» ljanju je stavil vprašanje: »Kaj je torej predvsem potrebno, da dosežemo od» puščanje grehov?« Neki fantek ga je presenetil z odgovorom: »Predvsem; mo» ramo grešiti.«
Župnik je razlagal pri nauku kesanje. Pripomnil je, da se srčno kesanje vča* sih razodeva tudi s solzami. Tako so » solzami obžalovali svoje grehe David, sv. Peter, sv. Marija Magdalena in mno* gi drugi. Ob tej priliki je povedal otro» kom, da se ljudje včasih jokamo tudi od veselja ali radi velikih telesnih bolečin. Zato je vprašal otroke: »Ali mi ve kdo povedati še druge slučaje, ko ljudje jo» kajo?« Mala deklica se je oglasila in modro dejala: »Moja mama joka tudi ko riblje hren in reže čebulo.«
Rešitev.
Komar, Pariz, vojak, Kovač, piruh, vojna, hrast.
Marija, varuj nas !
Pravilno rešitev so poslale Bremec Marija z Lokvi, Gregorič Dora iz Prva* čine in Tinta Anica iz Gorenjega polja.
Nove uganke prinesemo v prvi številki letnika 1939, ki izide za božič.
Z dovoljenjem cerkvene oblasti.
Uredništvo in uprava: CONVENTO MONTE SANTO.
Odgovorni urednik: P. GUGLIELMO ENDRIZZf Tiskaj
Prem. Stab. Tip. L. Lucchesi » Gorizia