Štev. 7.                V Iijubljani, 1. malega srpana 1906.             Leto VII.
Oblaček:.
J  od jasnim nebom gre oblak,                  Tu zašumi pšenični klas,                 '
tako je bel, tako lehak.                          v višavo vzplava prošnji glas:
In plava dalje in hiti,                              ,,Oblaček, name se ozri,
oblačku se naprej mudi.                        in tvoj naj hlad me pokropi!"
Iz dalje v daljo on vesla                        In vsaka stvar strmi v nebo,
pod svodom jasnega neba.                     hladila prosi vse gorko.
Nad belo hišo postoji,                             5to src k oblačku hrepeni,
na oknu deklica sloni.                            sto želj utehe si želi.
K oblaku hoče ji srce.                           Gblaček dalje gre odtod,
proseče usta govore:                             naprej ga žene sinja pot.
..Oblaček, vzemi me s seboj,                Otrok ga vidi, ostrmi v dežele tuje pot gre tvoj.          '       in se lepote veseli.
Tam sreča meni zacvete,                       Kako naprej oblak vesla
tu vene mi mladost in mre."                 pod svodom jasnega neba!
Oblaček dalje gre odtod,                        Kako veselo dalje gre
naprej ga žene sinja pot.                       črez polje, vrte in gorel
fjad mlado rožo obvisi,                          Nikogar ni, ničesar ni,
in roža k njemu zadehti:                       da bi ga slušal, naj stoji I
,,6blaček, daj hladila mi,                        Razpne otroku duh perot
hladila in živila mil                                 In dvigne se na sinjo pot.
Porosi kapljico name,                             Nikogar ni, ničesar ni,
da mi cvetovi ne zgore."                       da bi ga slušal, naj stojil
Oblaček dalje gre odtod,                       Oblaček gre, otrok z njim gre —
naproj ga žene sinja pot.                       obema proste so ceste.
E. Gangl