L I S T E K JOŽE ŽUPANOIČ: Razgovor s Srečkom Kumrom. Spet so nazaj ti4e naši pevci: z venci natovorjeni, po časopisnih kritikah opevani, spet so zdaj med nami in v svojih razredih. Gotovo jim misli uidejo še nazaj, za en teden, za dva, tja proti Zagrebu, Beogradu..., Vu* kovarju ..., Sisku, koder so prebili deset lepih dni in smo mi patovali ž njimi le v mislih. • Kaj menijo o naših tovariših*pevcih ča= sopisi, smo gotovo vsi prav s pridom čitali. Vsi! »Kaj neki menijo o svoji poti, o uspehih, o sebi... ,člani UPZ sami, ne bi bilo napak zvedeti,« sem si dejal. iPa sem se že odločil, da »napadem«, in sem se za napad takoj pri* pravil. In je šlo hitro!... V dobi telefona!.. . — »Halo!. .. ... — »Velja?« ... — »Dobro, domenjenol Da si mi zdrav!... In na — svidenje!...« Dirigent našega pevskega zbora, profesor Srečko Kumar — na tega sem se spravil naj= prej — je že sedel na domenjenem mestu, ko sem vstopil točno ob dogovorjenem času. »O, saj še do sape nisi prišel po tem dol= gcm maršu, pa te že gnjavim,« sva si segla v roke, Sedla sva, pozanimala sva se drug za drugega — s kratkimi uvodnimi besedami — pa sem že povlekel svojo belcžnico. »Veš, Srečko!« — to je namreč pri zboru in v orga* nizaciji njegov popolnoma zadosten titel — »bom ti malo vest izprašal... o, le nikar se nič nc brani!... manj boš sitnaril, preje bova gotova, preje ga bova trčila kozarček na na= jino in na zdravje naših prijateljev.« In sem ga panal! Že sem nastavil v be= ležnico prav viostro ost ošiljen svinčnik. Ka« kor oster nož v napad. — »Oj, ti šintarjev Jože in tiger iz gase« mi je zapel odlomek iz Osterčeve »Muhe ku= mrne«, pa sem mu i— še preden je dokončal — že porinil prvo vprašanje: »Povod in vodilna misel za zadnjo turnejo?« Srečko je pomislil le za trenutek. Natp pa, kakor bi pritisnil na pravi gumb, mi je takoj iznesel naslednje: V glavnem kulturno=politični cilj, ta nas je gnal na pot v vzhodne kraje naše države, zlasti pa v kraljevski Beograd. Lani smo videli velike uspehe take tur= neje po bratski ČSR, ki so nas zbližali tako v strokovnem, stanovskem, glasbe^ nem in nacionalnem oziru s severnimi brati. Zagreb, Beograd, in ostali kraji do Siska pa so vendar še bolj naši. Zakaj se ne bi spoznali mi ž njimi in oni z nami!? Tako jaz, kakor vsi naši pevci smo čutili nujno potrebo, da navežemo stike predvsem z našo prestolico. Ta turneja — tako smo mislili — naj utrdi duhovne vezi slovgnskega dela jugoslovanskega naroda s hrvatskim in srbskim. In še to smo hoteli pokazati: Da je Ijubljansko UJU in njega članstvo tova^ riškostanovska, jugoslovanska organiza^ cija, ki delujc tako stanovsko in kulturno v vseh smereh našega programa. ' — »Kaj praviš, Srečko. o koncertnem programu?« Z našim programom smo hoteli po* kazati na turneji sliko naše slovenske muzike. Pokazati pa smo hoteli tudi ho= tenje, da je slovensko učiteljstvo zmožflo in tudi poklicano za glasnika naše mu= zike, saj so — omenjam ČSR v_ tudi tam učiteljski pevski zbori vodilni faktor, ki ima vpliv na razvoj glasbe. »No, prosim, povej ml kaj o svojih pev« cih in pevkah!«... — »E, saj jih tudi sam dobro po* znaš: fejst fantje, fejst dekleta, vsi sku= paj fejst druščina! Kar zapiši: fejst, fejst, fejst!... Pa o njih še to: Poleg nepopisnih materijalnih in fi« zičnih žrtev — nekateri imajo tudi nad 50 km daleč k vajam — premagujejo člani UPZ še mnoge druge neprilike. Po mojem iskrenem mnenju so moji pevci najinteligentnejši zborovski vokalni ma* terijal in to tako do tehnični, kakor tudi po teoretični strani, zlasti pa po visokem estetičnem hotenju. Povej prosim šc to: za izvajanje sodobne muzike je to edini zbor, ki zmore zajahati sodobnega ko= njička, ne da bi ga ta iskra žiival vrgla s sedla. Pa tega ne dosežemo z dresuro, ki mnogokrat tako rada odpove, ampak i intelektom, čuvstvom, sploh samo z umetniškim doživljanjem. — »Prosim te, gospod dirigent, mi lahko podčrtaš nekaj osebnih utisov 6 pravkar do» končane turneje?« »— Izredno sem Vesel, da emo našli na naši poti toliko iskrenih prijateljev, toliko simpatičnih tovarišic in tovarišev, in to na vsej poti: počenši od Zagreba in Beograda pa do Siska, ki je bil naša zad= nja postaja. Podčrtati moram zlasti naklonjenost na najvišjih mestih v kraljevskem Beo« gradu: Nj. Vel. kraljica je sprejela visoki protektorat nad našo turnejo. Tako pri ministrskem predsedniku gosp. generalu Zivkoviču, ministru prosvete g. Maksi« moviču in na vseh vodilnih mestih v Beo» gradu smo našli res iskrene, očetovsko naklonjene sodelavce Nj. Vel. kralja, pa ti je o tem že itak podrobneje znano iz časopisnih poročil. In ni tudi to razveseljivo? je menil ves v blaženem zadovoljstvu moj sobe* sednik, odslej bomo delali z zagrebškim učiteljskim pevskim zborom »Filipovi* čem« in beograjskim tovariškim »Marin« kovičem« skupno, na edinstveni bazi. Sklenilt smo izdajanje skupnih edicij, zborovskih skladb, šolskih pesmaric, pe= dagoško=glasbenih knjig. Prirejali bomo skupne pevske nastope. To je res zelo važen rezultat: Skupna afirmacija glas« benega in kultumega dela vsega jugoslo« vanskega učiteljstva.« »Za zaključek pa, kaj praviš h kritikam, ki jih poznamo sicer že'iz beograjskih, zagreb^ ških in drugih dnevnikov. Vsi so visoko oce« nili Vaše uspehe, zanima me, kaj meniš ti o kritiki; v zagrebškem »Obzoru«, ki jo je nas pisal — edino, izjemno negacijo UPZ — g. Lujo Šafranek Kavic?« »Vsa kritika je priznala veliko važs nost in visoko misijo našega zbora, visok niveau naše vokalne glasbe in organiza« torsko zmožnost slovenskega učiteljstva. Da res je. edina bela vrana med vsemi kritiki je bil g. Šafranek=Kavič iz Zagre« ba. Menim, da je vzrok za članek v »Ob= zoru« predvsem osebnega značaja. Gosp. Šafranek !je podcenil slovensko vokalno glasbo, naš zbor pa je prikazal kot ama= tersko dilctantski ansambel. Vsa ostala _kritika govori drugače. Da ima njegova "occna dfugacrio bzaclje, in drugačeri po= vod naj omenim, da se je isti program z istimi pevci in istim dirigentom izvajal v Ljubljani in Beogradu in je našel pov* sod popolnoma drugačno oceno; sicer pa so tudi vsi ostali zagrebški listi poročali povsem drugače kakor g. Šafranek in slično ljubljanskim in beograjskim poro= čilom. Sicer pa prinaša izvlečke o zadnjih turnejskih kritikah tudi naše stanovsko glasilo »Učiteljski Tovariš«, ki jasno pri^ kazujejo, kaj so izpovedali o naši muziki in o našem zboru prominentne osebnosti in vplivni kritiki. Gotovo p*a je za naš zbor nad vse častna kritika, ki jo je pri= občil v beograjski »Pravdi« g. Krstič, zna« na osebnost v jugoslovanskem kulturnem življenju, ki je tudi po svojem visokem službenem položaju zelo vplivna in odločilna osebnost, saj je g. Krstič šef umet« nostnega oddelka v našem ministrstvu prosvete.« »No, za piko pa še eno vprašanje. Za!d= nje je,« sem so opravičeval. ko si .ie g. Kumar ne vem ;že kolikrat posegel med najinim raz= govorom v lasi in si jih razmršil. »Srečko, pro= sim Te, povej mi še kaj o sebi!...« — »Prokleto!« mu je ušlo ncnadoma, nato pa se je še prav na široko zarežal. da je še mene potegnil v smeh in sva se znašla v krep* kem duetu. — »Še o sebi naj ti kaj povem?« je menil na pol neverjetno, na pol odklonilno, pa je že vzdigni! polliterko in pomignil ž njo natakarici. — »Glej, žejcn sem!. . . spravi beležko in pijva na zdravjc našcŁ?a zbora in naju!« — »Pa na zdravje!« sem dejal, ko je Sreč= ko natočil kupici. »Eks'« — »Eks!« ...