SOLSKI PRIJATEL.
-.—
Izhaja vsak torek na pol poli in velja na leto 2 fl. 12 kr. po poŠti, S fl. biez poŠte.
Čislo 39. v torek 21. septembra 1852. I. tečaj.
Ljudska šola.
Od izobraževanja volje.
Ako hoče učitelj svoje učence nravno odgojiti, ni še zadosti skerbeti in si prizadevati, da se vest učencev zgodaj zbudi in da vselej glasno in pravilno govori. Treba je še dalje na to gledati in za to skerbcti, da bodo učenci tudi glas svoje vesti poslušali in se po njem ravnali. Ravno to pa človeku velikokrat sila težko pade. Veliko je reči, ki nas od dobrega odvračajo in strašijo , veliko je reči, ki nas k hudemu vabijo in vlečejo. Zategavoljo je še treba, da učitelj voljo učencev izobrazi, to je: jo okrepča alj terdno in močno stori, da — naj velja, kar rado — dobro stori, hudo pa opušča. To bode pa učitelj takole dosegel: /. Ako svoje učence zgodaj navadi, dobro storiti, hudega se pa varovali.
II.	Ako se modro p o služi nasledkov (Folgen), ki jih vsako djanje, za seboj prinese.
III.	Ako si prizadeva, odgojicno (erziehendj poducevali.
Od tih treh reči bodemo malo bolj obširno za naprej govorili.
Je li treba učence zgodaj na dobro navaditi? Kar večkrat storiš, pokusiš, čutiš i. t. d., s tim se soznaniš in poprijazniš, to postane ti sčasoma lehko in sladko, bi rekel, nekako potreba. Zato pravimo Slovenci: »Stara navada — železna srajca." Ako taj učence zgodaj navadimo na dobro , dosežemo to , da učencom začne dobro dopasti in jih veseliti, da njih moč in ljubezen, dobro dopernašati, rasti i n se vterdi, da se hu-
*/
do poželenje in hudo nagnenje pa berzda, zaduši in oslabi. Srečen toraj, kdor se je od mladih nog navadil dobro ljubiti in do-pernašati, — kdor je že večkrat okusil sladko veselje, ki se rodi iz dobrih del,—kdor seje navadil poslušati glas svoje vesti, ko božji glas: srečen tak človek, zakaj on je že oa pravem potu, ki pelja na brumno živlenje in v večno zveličanje. — Res je scer, da dobre dela, če jih človek stori brez dobrega namena in dobre volje samo iz dobre navade, da take dobre dela se nemorejo prav za prav dobre dela alj čednosti imenovati.
Pa otroci sčasom prirastejo in spoznajo , da je dobro delati, lepo in božja volja. Tako jemejo dobro delati s dobro mislijo in s dobro voljo, in njih tako storjene dobre dela postanejo prave čednosti alj kreposti. —
Kako zamore učitelj svoje učence na dobro navaditi?
Zastran te imenitne reči stariši naj več opraviti zamorejo. Pa vendar se tudi modremu in zvestemu učitelju veliko lepih priložnosti za to ponudi.
Kaj ima taj učitelj storiti? — On ima:
1.	varovati, da se njegovi učenci kaj hudega ne navadijo, in
2.	skerbeti, da se dobrega navadijo.
Kaj storiti, da se učenci kej hudega ne -privadijo?
iŽe od rojstva je človek k hudemu nagnjen. Lehko se taj zgodi, da to hudo nagnenje u človeku raste, moč dobi in človeka u hudo vleče. Mala iskrica napravi velik ogenj — maličke razvade porode velike strašne grehe in hudobije. Da se to ne zgodi, naj učitelj varuje , in scer takole:
a)	ne pripusti nikolj, da bi otroci kaj delali, kar bi pozdaj storiti ne smeli. »Otroci tega še ne zastopijo" »mladost — norost" i. t. d. tako govorijo le slabe neumne glave. Tudi nar manjše reči ne spregiedaj.
b)	Vari, da se otroci ne pohujšajo. Pomisli, kaj vpričo otrok delaš in govoriš, dobro pregledaj, kam otroci hodijo, kaj vidijo in slišijo, posebno pazi na posle.
c)	Ako nisi u stanu braniti, da bi otroci kaj hudega ne vidili alj slišali, pregovori možko besedo in jim prav živo pokaži, kako hudo, gerdo in škodijivo daje to.
S tim jih bodeš ostrašil, kaj tacega storiti.
d)	Nikolj ne dovoli, da bi si otroci po hudobnem in grešnem potu kaj pomagali alj kako veselje napravili; postavim: s tim, da lažejo, da druge tožijo, da togotno vriskajo in vklubjejo.
e)	Vari, da bi otroci kedaj postopali in lenčarili: „ Lenoba je mati vsake pregrehe"! Otroški duh je živ in gibčen, on hoče kaj delati. Če taj ne skerbiš, da mu kaj lepega in dobrega opravit daš, bode se vergcl na hudo in gerdo.
f)	Vari sc, da se sam narobe ne obnašaš in tako hudo poželenje in nagnenje sam ne podpihuješ. Ne hvali taj preveč , da otroci ne postanejo prevzetni, — ne grajaj u edno mero, da otroci ne postanejo zaviti in potuhnjeni, — ne poprašuj vedno, kaj je novega, da se otroci ne navadijo blebetati in raznašati. Slednič
g)	Varuj sc, prepogostoma alj kej tacega prepovedovati, kar bi otrokom samo od sebe še na misel ne padlo; zakaj človek vendar le rad sega za tim, kar je mu prepovedano.
Kaj storiti, da se učenci na dobro navadijo?
Svet je hudoben in poln nevarnosti. Zato bi morali po besedah šv. Pavla iz sveta iti, ako bi hoteli vsim skušnjavam in nevarnostim uiti. Ni še taj zadosti, učence samo pred hudim svariti in varovati. Treba je še tudi, učencem pomagati, da bodo radi in ložej dobro delati in lepo se obnašali. To se bode pa zgodilo, ako so se učenci na dobro navadili; zakaj dobra navada jih podpira in močne stori, dobrega se vselej deržati, hudo pa sovražiti in opuščati.
Da pa učitelj svoje učence na dobro navadi, naj stori tole:
a)	Naj gleda in skerbi, da otroci že od mladih nog to delajo , kar je prav, lepo in dobro in kar bojo odraščeni delati dolžni: »kar se mlad navadiš, star tudi znaš." Veseli človeka storiti, česar seje bil navadil, ako ravno bi mu morebiti težko padlo, — in boli človeka zanemarati, kar seje bil dolgo let delati privadil.
b)	Naj se tako zaderži, da bodo njegovi učenci na njim živo vidili, kaj storiti in česar se varovati. "Ljudi rajše očem kakor ušesom verujejo," — »Dolg je pot po pravilih — kratek.in vspe-
šan po izgledih— »Besede nagnejo — izgledi vlečejo," — pravijo Latinci. Sam (aj ljubi in stori, kar hočeš, da bi tvoji učenci ljubili in storili! —
c)	Naj opominja in prosi odraščene ljudi, da sc v pričo otrok tako obnašajo, da malih ne pohujšajo: kar eden malopridnež pokaži, sto pravičnih komaj popravi. Slednič
d)	Naj poskerbi, da učenci radi u cerkev hodijo in se tam pobožno vedejo, — da o pravem času in pogostoma zakramenta sv. pokore in presv. rešnjega telesa vredno prejemajo, in da cerkvene navade, praznike in obrede dob^o nastopijo in u česti imajo. Po tem takem se bode pobožni duh mladih in rahlih sere poprijel, Š njimi rasiil in obiln sad rodil.
Hvala malih.
Zakaj bi vendar mladine ljubili ne mogli? Veliko je lepega in Uličnega pod milim soncem, vendar ne vem za nobeno reč, da bi tako lepa, mila in prijetna bila, kakor mični otročiček in nepokaženi mladenček.
Poglejmo jih lc, kako priprosto veselo po vertecu teko me-mo cvctlic, ki so, kakor one, v cvetju prelepem. Poglejmo jih, kako jasno jim sije obrazek mili; ni jc meglice na njem, je prava podoba božja, kakor rumena zarja paradiža večnega. —
Kako iivomilo je njih nepokaženo čutilo! in kako dobro je njih mlado scrčice! — O sveta nedolžnost, kako lepši in bogatejši si, kakor pa mi, ki smo že zavdani z strupom posvetnim! — Zakaj bi tedaj malih ne ljubili in radi ne imeli?
Oj, varimo jih skerbno in budimo za nje, da nam jih nc spridi siloviti vihar! —
A. Praprotnik.
Beraški sinovi.
Veliko je del, ktere nar revniši brez velikiga truda lahko prevzame, in sebi, svoji ženi in svojim otrokam živeža prisluši, ako je priden in varčen. To nam pove povest od Anžeta Zimovca.
Anže jc v vojski desno nogo zgubil, potem od hiše do hiše kruha prosil, zdaj se pa poseda bogat na mehke stole. Ljudje se čudijo, kako je obogatel; nekteri pravijo: Zaklad je izkopal. Drngi pravi spet H . . . mu je denar prinesel i. t. d.
Pa drugači je bilo. Anže je imel tri sinove, kterc je, ako ravno je reven bil, v.kcršanskim nauku zredil in v šolo pošiljal. Nek popoldan, ko je solnce močno pripekalo, sedi Anže na polji in deli kruh med svoje sinove.
Otroci, pravi Anže, vi ste že dosti stari, da bi si sami kruha perslužili, berači ne smete biti, ker:
Berač mora prav slabo živeti, In tat še na vislicah viseti: Le delavnost Bog če rad imeti.
Peter, ti si 14 let star, imaš dobre oči, dela si poišči. Gab-riel ti si trinajst let star in že močan, pojdi za delam.
Videk ti si 11 let star, imaš zdrave noge, hiti za delam,.—
Sinovi nabero veliko kosti, jih prodajo strugarju, brinjove jagode v lekarnico, žimo in arovico sedlarju, lesnike kisovarju.
Po zimi so delali metle in jerbase.
Spomladi gredo po svetu. Anže dolgo ni nič od njih zvedel.
Čez veliko let sedi sivi Anže poleti pod lipo in se raduje in čudi nad dobrotljivo naravo, ko se pripeljete dve krasne kočiji v vas in po Anžctu prašate. Ko ste zanj zvedile in se pred hišo pripeljale, stopijo iz kočij trije mladi gospodje in dve mladi gospodični in objamejo siviga Anžeta, ki ni vedil, kaj to pomeni.—
Kar starši gospod zaupije: Oče ali me ne poznate, — Pelr«? Jaz sim kupcc v Varšavi in ta gospa je moja žena.
Potem pristopi drugi, poljubi očeta in reče: Jaz slin vaš Ga-briel, kupčujem z žitam v Varšavi in ta gospa jc moja žena.
Zdaj pristopi tretji rekoč: Jaz sim vaš Vid, sim prišel iz Indije, kamor sim trikrat blago peljal in dobro prodal. Ko sim pa po časopisih zvedil, kje sta moja brata, sim si per Varšavi kmetijo kupil.
Zdaj pa vsi enoglasno reko: Zdaj smo pa prišli po Vas, da vas bomo preskerbeli do smerti.
Od veselja se zjoka pobožni sivček in blagoslovi sinove in jih žene. Vse je vaše pravijo sinovi. Vi morate pri nas stanovati. Ako bi nas ne bili učili, nar slabši reči naberati in porabiti, bi še zdaj berači bili, ker večkrat ste rekli:
Berač mora prav slabo živeti. In tat še nas vislicah viseti, Le delavnost Bog če rad meti.
Triglavski.
Lis t o nosa.
*	Iz Kranja se nam piše: Vaše prijazno pismo od 20. pr. m. sim veselo prejel. Tudi gospod preslavni R. ... so mi sami pisali. Neizrečeno so me počastili in zveselili. Bog jim daj srečo in zdravje, to so slovenski mecenas, da ga ni tacega! —
Zares, Celovčani ste srečni, ker se vam vse le tako dobro in po sreči razvija. O j, pri nas v Ljubljani pa je vse drugače! Človek ne ve ali je krop ali voda; ne vem ali bi dela! ali bi počival , nobeden ne reče ne bele ne černe.
Vi ste u „šols. prijatlu" ha znanje dali, da serčno želite , da bi se »Spisje" našega pridnega A. Praprotnika že u prihodnjem letu u šole vpeljalo. Povem, da to vsi tudi na Kranjskem serčno, želimo. Ravno sem slišal, daje A. Praprotnik svoje „Spišje" si. šolsk. uradi predložil in prosil, da bi se presodilo, in če je ured-no, da bi se priporočilo. Bog ve, kaj bo kaj? Zdaj še ni sluha ne duha. — Tudi zavoljo priporočbe-.šolsk. prijatla še nič ne čutim. Ko bi se le duhovšina hotla dobro poprijeti, bi bilo kmalo dobro. Bomo že vidili, kaj se bo spletlo in zgnjedlo. Mi le delajmo neprenehoma! Bog je z nami!
Drobtineica.
*	Iz Toplic na Dolenskim 18. augusta. Včeraj je bila po slovesni šolski sveti maši konec leta šolska preskušnja s tukajšnjimi fantiči in deklicami v pričo častitiga gosp. Novomeškiga prosta Jerneja Arko-ta in mnogih drugih duhovnih gospodov; tudi ne-kteri očetje in ena mati so bili v pričo, viditi in slišati, kako se
bodo njih otročiči obnesli. Ko v šolo stopim, sim bil nepričakovano od vsih učenčikov enoglasno po keršansko pozdravljen: »Hvaljen bodi Jezus Kristus!" Da vse drugo preskočim, kar se v dobro vredjenih šolah godi, le povem, da so učentiki obojiga spola per izpraševanji tako odgovarjali in se obnašali, da se je očitno pokazalo, kako goreče uneta sta tukajšnja duhovna gospoda, gosp. fajmošter Juri Gornik in gosp. kaplan Janez Škofie za omiko in blagor mladih ovčic svoje čede, in da tudi tukajšnji gosp. šolski učitelj Janez Novak, kteriga oba imenovana gospoda čislata, take lastnosti ima in jih tudi razodeva, de bi smeli s šotami sploh zadovoljni biti, če bi vsi učitelji le taki bili. Ker nekteri stariši otrok v nemščino tišo, je on med letam, jim vstreči, desiravno ni bil dolžan, še po dokončanim šolskim času, ki je bil slovenščini odmenjen, na dan po pol ure učenčike tudi v nemščini vadil, in so tudi per preskušnji pokazali, da so se res nekoliko navadili, kolikor je takim v to)ikšim času in takim kraji mogoče, kar se pa meni v ljudskih malih šolah le nepotrebna muka (m ar t r a), škodljiva zguba časa in pokvara slovenskiga jezika zdi. Gosp. kaplan in gosp. učitelj sta med letam učenčike tudi v petji urila, zatorej so po dokončani poskušnji tudi zapeli in scer tako ubrano, de se je spet tudi tukaj imenovanih dveh gospodov gorečnost, pridnost 'n poterpežljivost očitno pokazala, posebno tistimu, ki je že kdej z otroci kaj opraviti imel, in tako sim se prepričal, de ne le na Gorenskim , ampak tudi na Do-lenskim že otroci prijetno peti znajo, in de ni sploh res, kar sim nekdaj slišal: »Gorenci pojejo, Dolenci pijejo!" De bi se le ne bilo že okoli obernilo?! — Po tem so bili nar pridnejši z bukvicami in podobami obdarovani in pa pohvaljeni. — Na zadnje, kar pa z nejevoljo povem, seje izmed poslušavcev en gerdun, oče dveh pričijočih učencev, terd kmet, oslepljen nemškutar, desiravno nemško ne zna, oglasil, de bi se bil v pričo nas vsih in otrok nad gospod učiteljem znosil že zavoljo nekake poprejšnje pa nezadolžene pikena-nj, in iz nevošljivosti, ki mu je vidama iz oči migljala, de je bil nar boljši učenčik še posebno pohvaljen, desiravno je bil tudi njegovih sinov eden z bukvicami obdarovan, pa po pravici že le med zadnjimi. Rekel
je ošabno in zabavljaje, de ndajiga ne bo več v šolo pošiljal, ker že dve leti hodi in še čerk ne pozna, kakor de bi učitelj čudeže delati mogel, ali pa z lijakam tudi terdim bulicam učenost vlivati znal; pa leta fante verh čerk vonder že tudi nekoliko zlogovati zna. Poslednjič je še pred šolskimi durmi v pričo gosp. domačiga fajmoštra in nas drugih duhovnov gospod prošta napletal, de bi učitelju zapovedali, zanaprej otroke bolj nemško, kakor slovensko učiti, kar bi jim bilo po njegovi glavi bolj koristno! Nar na zadnje jih je še vprašal, če bi smel on med letam, kadar bi hotel, v šolo pogledat in poslušat priti, kako se učitelj med otroci obnaša?! Ali ni to od sile! Človek, ki je po takim neotesanim vedenji očitno pokazal, de ni nikdar v šolo hodil alj saj de mu za šolo ni nič mar bilo, hoče biti nadzornik šole!! Taka šola, kteri bi tak človek ogleda bil, bi mogla pač prava šola biti!! Modre odgovore prečastitiga gospod prošta si pa že lahko mislite, brez de bi vam jih pravil.	„ Juri Plemclj.
*	Oesterr. Schulfreund iz Štajerskega piše: »Med tiste, ki šolske reči nar bolj podpirajo, se posebno šteje visokovredni gospod opat Matija Vodušck u Celju. Ti žlahtoserčni prijatel šol in mladine je u opatii posebno izbo napravil, u kterej stoj<5 3 postelje, omarji in mize, zraven še tudi eden glasovir. Ta izba je pripravljena vsako leto za tri šolske pripravnike.
Tukaj oni dobivajo tudi jesti, derva in sveče, ter živijo vsakdan po stalnih postavah, ki so posebej za nje narejene.—■
Glej male seminišce za šolske pripravnike."
Tudi tukaj u Celovcu so čast. gosp. Rudinaš nekaj tacega napravili, — pa več od tega o svojem času. —
*	C. k. ministerstvo poduka je priporočilo šolskim oblastim vsih dežel, da naj branijo učiteljem in njih pomočnikam pri očitnih plesih godcam biti. To je hvalevredno, da se ta gerda razvada odpravi- Pa kaj če je tudi učitelj prisilen hoditi s trebuhom za kruhom ?
__ * Slišali smo praviti, da se bode prihodno šolsko leto tudi na nižjej realki u Belace (Villach) slovenski jezik učil. —•