N
616
F. S. Fingar: Ob nemih citrah. Anton Medved: Jeseni.
Pa posee Minka Gospici v besedo:
Jaz pa vedno volim Pravo, zlato sredo.
Niso vsi jednaki, Niti ne na kmetih,
In razlika biva
I v gosposkih zetih.
Eni so prav modri In previdni, zmerni,
Drugi so pa sitni, Trmasti in merni.
Tineta pa vendar
Moram izuzeti, Dasi ga ne morem
V zakon jaz imeti.
Moder fant je Tine, Zlatih je lastnostij,
In pred mano nima On prav ni skrivnostij.
Le premalo Tine
Izobrazbe ima, Pa bi ga zdruila
Z mano e ta zima.
Pote bodo prili, Minka, e iz mesta,
Ti bo imenitna
e enkrat nevesta."
Vse mi je povei,
To je le razlika, Da nad njim se pamet
Moja izpodtika.
Pa elezna volja
Mojega oeta, To mi zabranjuje,
Da ne vzamem kmeta.""
Minka, vedno rada
Le oeta sluaj, In kar oe brani,
Tega ne poskuaj.
Naj bo kaj po novem, Ne pa zmir po starem,
Kaj bi vprezala se,
Minka v kmeki jarem!
Pa je dan potekel,
No se je storila. Gospica od Minke
Se je poslovila. (Dalje.)
Saj veselja nimam Prav tako k moitvi,
In nagoni k temu V srci so mi plitvi.
Le zato bi rada
Jaz se omoila, Da bi vas o meni
Kdaj ne govorila,
Da zato se nisem
Htela omoiti, Ker si nisem mogla
enina dobiti.
Gospica, drugae Pa mi je vsejedno,
Saj e ve je dekle Kakor ena vredno.""
O,
Ob nemih citrah.
b uri pozni ne poivam, Kot drugi sladkih sanj ne snivam; Ob citrah nemih sam sedim In njimi vred e jaz molim.
Ve zlate ice, strune mile, Kedaj se boste oglasile? Kedaj o srei mi zapele, Radostno zvonke in vesele ?
A tiho strune ste ubrane, elje vam moje niso znane. Oj le molite strune mile, Z menoj ne boste ve utile!
F. S. Fingar.
Jeseni.
o,
'bjema pokoj dol in vrt jeseni, Prirodi vene lepi prt jeseni; Kako zvenel je nekdaj log, Krilati je napev zatrt jeseni; Kako hladil je hram dreves,
Razsut poiva in razdrt jeseni. Pri oknu gledam zemljo jaz Zamiljen na roko oprt * jeseni, In to elim, da polji Bog, Kadar mi polje smrt, jeseni!
Anton Medved.
Digitalna knjižnica Slovenije - dLib.si