N
616
F. S. Finžgar: Ob nemih citrah. — Anton Medved: Jeseni.
Pa poseže Minka Gospici v besedo:
„„Jaz pa vedno volim Pravo, zlato sredo.
Niso vsi jednaki, Niti ne na kmetih,
In razlika biva
I v gosposkih zetih.
Eni so prav  modri In  previdni,  zmerni,
Drugi  so pa sitni, Trmasti in čmerni.
Tineta pa vendar
Moram  izuzeti, Dasi ga ne  morem
V zakon jaz imeti.
Moder fant je Tine, Zlatih je lastnostij,
In pred mano nima On prav nič skrivnostij.
Le  premalo Tine
Izobrazbe ima, Pa bi ga  združila
Z  mano še ta zima.
Pote bodo  prišli, Minka,  še iz  mesta,
Ti boš imenitna
Še enkrat nevesta."
Vse mi je povšeči,
To je le razlika, Da nad njim  se pamet
Moja izpodtika.
Pa železna volja
Mojega očeta, To  mi zabranjuje,
Da ne vzamem kmeta.""
„ Minka,  vedno rada
Le očeta slušaj, In  kar oče brani,
Tega ne poskušaj.
Naj bo  kaj  po  novem, Ne pa zmir po starem,
Kaj  bi vprezala se,
Minka v kmečki jarem!
Pa je dan potekel,
Noč se je storila. Gospica od Minke
Se je poslovila.            (Dalje.)
„„Saj  veselja nimam Prav tako  k  možitvi,
In nagoni k temu V srci so mi plitvi.
Le zato bi rada
Jaz  se omožila, Da bi vas o  meni
Kdaj  ne govorila,
Da zato se nisem
Htela omožiti, Ker si nisem  mogla
Ženina dobiti.
Gospica,  drugače Pa  mi je vsejedno,
Saj  še več je dekle Kakor žena vredno.""
O,
Ob nemih citrah.
b  uri pozni ne  počivam, Kot drugi sladkih sanj  ne snivam; Ob citrah nemih sam sedim In ž njimi vred še jaz  molčim.
Ve zlate žice,  strune mile, Kedaj  se boste oglasile? Kedaj  o sreči mi zapele, Radostno zvonke in  vesele ?
A tiho strune ste ubrane, Želje vam  moje niso znane. Oj  le molčite strune mile, Z  menoj  ne boste ve čutile!
F. S. Finžgar.
Jeseni.
o,
'bjema pokoj  dol   in vrt — jeseni, Prirodi vene lepi prt  —  jeseni; Kako zvenel je nekdaj log, Krilati je napev zatrt — jeseni; Kako  hladil je hram dreves,
Razsut počiva  in razdrt  —  jeseni. Pri oknu gledam  zemljo jaz Zamišljen  na roko oprt  —*  jeseni, In to želim, da pošlji Bog, Kadar mi pošlje smrt,   —  jeseni!
Anton Medved.