SPOMINSKI DOM 
KUMROVEC
KO SO POVERJENIKI, ki so zbirali prispev-ke za gradnjo spominskega doma y Kumrov-cu, potrkali na vrata družine Božiček v Vu-kovarju, je »gazda«, Anton Božiček ugotovil, da je v družinskem proračunu le še ena »modra skupščina«. Toda od njegovih vrat niso odšli praznih rok. »Daj, stara, daj za dom našega tovariša Tita,« je zamahnil z roko in žena je segla v denarnico po tiso-čaka.
»Pa me vendar ne boš tako osramotila, več daj!« se je obrnil k njej stari čiča in starka je vzela iz denarnice še dva bankovca.
»Še daj!« Dala sta 30 novih dinarjev. In njuna socialna podpora znaša 320 dinarjev mesečno!
Bil je to res pretresljiv primer, primer, ki pa ni osamljen. Ideja o gradnji spomin-skega doma in spominskega parka v Kum-rovcu, o žarišču revolucionarne misli, ki naj bi iz Titovega rojstnega kraja sevala v vse kraje naše domovine, je našla v srcih Jugo-slovanov plodna tla. Ta »referendum brat-stva in enotnosti« kakor je nekdo označil to plemenito akcijo, bo uspel, to nam zagotav-ljata ljubezen do tovariša Tita, spoštovanje do žrtev, do tistih, ki so dali svoja življenja za naš danes in za naš jutri. Zamisel se je porodila pri nas, v Ljubljani, kmalu so jo sprejeli vsi, predvsem pa mladina in borci, ki jim je  dom  pravzaprav  namenjen.
21. aprila 1972 je predsednik Tito položil temeljni kamen in ob tem dejal: »Od tod, iz  tega   spominskega  doma,  bosta  odsevala
bratstvo in enotnost, ker bodo sem prihajali borci in mladina iz vseh krajev. Želim, da bi bilo to v korist temu kraju in vsej naši domovini...«
Vsako leto pride v Kumrovec na tisoče in tisoče obiskovalcev. Mladina si ga je iz-brala za svojega, tu 25. maja praznuje svoj praznik... Mnogi bi radi dlje časa ostali v tej vasi z bogato preteklostjo in romantično podobo; radi bi bolje spoznali ta del Zagorja in globlje doživeli njegov utrip. Sedaj, ko bo v Kumrovcu zrasel veličasten spomenik bratstvu in enotnosti, to ne bo več želja.
Še nekaj je, kar daje tej akciji tako po-membno obeležje — spominski park. Brez tega ta projekt ne bi imel takšne vsebine, kot jo ima; brez tega spominski dom ne bi bil to, kar bo. S tem, ko bomo v solidar-nostni akciji zbirali prispevke za gradnjo objektov v Kumrovcif, za gradnjo cest do tega središča in za ureditev bližnje in daljne okolice, se bomo oddolžili tudi ljudem, ki so toliko žrtvovali, pa smo nanje vse pre-radi pozabljali — Kozjancem. Prvotna za-misel se je torej razširila, postala je še bolj veličastna.
Prispevajmo, po svojih močeh, k uresni-čenju idej, za katere so se borili tisoči, za katere so padli naši najboljši sinovi...!
Pionirji, zbirajte papir! Z vsakim kilo-gramom bo zgradba spominskega doma trd-nejša, lepša!