JULIJ NARDIN
Pokazati ti hočem nekaj novega...
Dalgo ni bilo k meni sosedčka, našega lanskega znanca. Mislil scm, da se je že osamosvojil, da me ne potrebuje več. Kar se prikaže med vrati.
»Gospod! poskusi se mi nočejo posrečiti. Niti tako, kakor so se zadnjič vam. Voda v cevi se je prav malo dvignila. Veste, osmešil sem se pred Micko! Prav sram me je bilo. Zares!«
»Gotovo si ocukral  bolj   sebe   nego  vodo  v  klobasici.   ker  vedi,   da se •   tekočina v cevi dvigne dvakrat, trikrat više, če je v njej dvakrat, trikrat več sladke snovi. Potem namreč vsrkava vodo z dvakrat, trikrat večjo silo.
Sedaj pridi bližc. Pokazati ti hočem nekaj novcga. Pogilej to posodo. Iz žgane gline je. Vode, ki jo vlijem vanjo, ne drži dobro. Orosi se tudi od zunaj in že opaziš, da se tvorijo kapljice. Ta zamašek, ki mu je vtaknjena dolga steklena cev, potisnem v vrat te luknjičaste posode tako, da se dvigne izpodrinjena voda do vrha cevi. Scdaj obrnem vse skupaj, da je posoda od zgoraj in.da moli cev s svojim prostim koncem v vodo te spodnje sklcdice (GTej sl. 1). Ne misli pa, da bo voda sedaj iztekla. Godi se vprav nasprotno. Da se o tem prepričaš, čem počrniti tekočino v skledici. — Vidiš, kako se dviga črnina?«
»Pa je res čudno! Ali je v posodi tudi euker?«
»Ne! deževnica je, skoraj popolnoma čista voda, brez vsakršne primesi.« »Kako pa se dviga? Saj  ste rekli, da stopa tekočina tem više, čim več sladkorja je v njej!«
»Pri zadnjih poskusih je bilo res tako, pri teh pa ne. Tu delujejo druge sile. Glinasta posoda je vsa preluknjana, ima prav ozke kanalčke, ki učinku*
jejo kakor tebi že znane lasne cevčice. Prej je kapljalo iž nje zaradi te luknjičavosti in zaradi teže, s katero je voda pritiskala na njene stene. Sedaj bi morala voda teči po cevi v spodnjo posodo, če je ne bi vsrka* vali kanalčki.
Prepričal si se žc tudi, da jo dvignejo ti kvcčjemu do svojega vrha, a nikoli preko njega. Ob vrhovih kanalčkov, na površju posode voda polagoma izhlapeva. A toliko, kolikor je izgine v zrak, je lasne cevčice vsrkavajo iz spodnje posode.«
»Škoda, da nimam takšne steklenice! Jelite, da bi sc ta poskus posreči'1 tudi meni?«
»Seveda! Samo paziti bi moral, da ni nikjer v posodi kake večje luknjice. Sicer bi vdrl v njo zrak in voda bi iztekla. Ako nimaš takšne posode, si lahko pomagaš s črevesom. Na koncu cevi ga pripni in dobro obveži. Ker je tvoja cev precej ozka, bo učinkovito površje majhno in hlapenjc počasno. (Glej sl. 2.) Lažji in 'lepši napraviš poskus, če uporabiš za ta namen kako rastlino. Odreži zdravo, ncranjeno, košato vejo. Njcn koncc vtakni v cev in zalij rob ccvi s smolo, da ne more zrak mimo rastlinc. (Glej sl. 3.) Ko si napolnil ccv N- z vodo, vtakni njen prosti koncc v posodico, kakor pri mojem poskusu. Paziti pa nioraš dobro, da se ti nc vtihotapi zrak v gornji del cevi.
Sedaj bi pa še rad izvedel, ali je bila klobasa, viseča na stekleni ccvi, pri fvojih poskusih vsa pod vodo.« — »Zakaj?« — »Ker, če ni bila, je voda hlapela iz njenega na zrak meječega površja. In če je bilo izhlapevanje tolikšno, kolikršno je bilo vsrkavanje njenega potopljenega dcla, su tckočina v njej ni mogla dvigniti.«
Odgovoru se je izognil.  Znak,  da sem  pravo pogodil. Vanj  niscm silil,   ¦ kcr nisem maral, da bi se osmešil  tudi  pred  menoj.  Bogatejši misli je šel nadaljevat poskuse, ki sc mu bodo po njegovem zatrdilu morali posrečiti.