Poštnina plačana v gotovini UREDNIŠTVO IN UPRAVA : Videm, Via G. Mazzini št, 10/1. Tel. 33-46 — Poštni predal (Casella postale) Videm 186. — Poštni čekovni račun (Conto corr. post.): Videm, št. 24/7418. MATAJUR GLASILO BENEŠKIH S SLOVENCEV Sped. in abb. post. II. gruppo NAROČNINA: Za Italijo: polletna 300 lir — letna 500 lir — Za inozemstvo: polletna 600 lir — letna 1000 lir — Oglasi po dogovoru. Posamezna številka 25 lir L«to VII. — Štev. 8 (130) UDINE, 16. - 30. APRILA 1956 Izhaja vsakih 15 dni Stari načrti potujčevanja »Giornale di Udine« je v svoji številki od 22. novembra 1866 objavil članek z naslovom »Slovani v Italiji« (»Gli Slavi in Italia«) iz katerega hočemo navesti nekaj podatkov in ugotovitev. Potem, ko člankar očita Avstriji, da v obmejnih pokrajinah favorizira Slovane na škodo Italijanov, zaključuje: »Avstrija v tem ne bo uspela, ker narava se ne more nasilno spremeniti.« Ce so takrat, ko je šlo za Italijane, tar ko dobro vedeli, da se ne more nasilno spremeniti narava (čeprav jih Avstrija v resnici nikoli ni preganjala in so imeli več pravic od Slovencev) čemu se potem že celih 90 let trudijo, da bi nasilno spremenili značaj beneškim Slovencem? že takrat, to je pred fašizmom, so sanjali in delali načrte, kako bi italijani-zirali Slovence. Takole dajejo nasvete vladi in vladnim organom v omenjenem članku: »Ne bomo uporabljali nobene sile (nasproti Slovencem), ampak bomo uporabili jezik in kulturo neke višje civilizacije, kakršna je italijanska, da bomo poitalijančili Slovane v Italiji; potrudili se bomo Za izboljšanje njihovega gospodarskega in socialnega stanja, za njihovo vzgojo in pritegnitev v italijansko civilizacijo, ki se mora svetiti prav tam med njimi, ker so prav za prav na-. Kričeč primer Zadeva o kateri mislimo napisati nekaj vrstic je že znana po večini našim ljudem. Saj so o njej pisali celo rimski listi. Sedaj se stvar tudi bliža k svojemu pravemu 'koncu. Toda primer, ki se je zgodil v župniji Kosca je takšen, da z žarko lučjo posveti v temo naših razmer v Beneški Sloveniji. O zadevi z nastavitvijo novega slovenskega župnika v Kosci je tudi naš list že povedal svoje mnenje. Zato naj za tiste, ki še ne poznajo stvari, pa tudi, da bodo naši bravci imeli celotno sliko pred seboj, podamo na kratko ves razvoj. Kosce so slovenska fara. Pa je prišel tja neki don Boldarino, ki mu je bila bolj pri srcu politika kot pa beseda božja. Končno so le tudi višji spoznali, da. mož ni na pravem mestu in so ga premestili nekam v Furlanijo. Seveda »zaslužni« vikar se je čutil ponižanega in je nahujskal nekaj cerkvenih ključarjev (Cuka, Špehonijo, Tomazetiča in Simiča), da so se proslavili kot nekak »komitat« in niso hoteli izročiti cerkvenih ključev novemu župniku Kjačiču, ki je celo v isti občini doma. Stari, 70 letni gospod je moral svoje pohištvo shraniti pod lopami, iskati prenočišča pod tujo ktreho, ker mu je nahujskani šovinizem zaprl stanovanje. Zdaj se je šele pokazalo, da ima stvar Politično ozadje in ost proti novemu župniku, ki je Slovenec. Celo rimski dnevnik »Messaggero di Roma« je 17. februarja Pisal »nočejo duhovnika Kjačiča«, češ da belijo tujca Boldarina, ki se celo kot duhovnik ni ustrašil ustvariti zmede med kemiki, samo da prodre njegova nacionalistična nestrponst. šlo je celo tako da-ieč, da je moral neki škof posredovati in ha je žalostnosmešna zadeva prišla še Pred sodnijo. Začetkom maja bo ta pravno odločila, čigavo je župnišče in kdo je s krajo ključev kaj zagrešil tudi proti Paragrafom. Medtem je župnik Kjačič si-Cer prišel v Kosce, a mora stanovati pri heki privatni družini, če hoče opravljati svojo službo. Tako se je torej zgodilo v 20. stoletju v beneški Sloveniji, v srcu Evrope, da duhovnik ovira svojega naslednika duhov-hika pri izvrševanju njegovih dolžnosti. ln to samo zato, ker je ta duhovnik Slovenec med slovenskimi farani in ker se Prejšnji — skupaj s široko kliko, ki ga Podpira, — boji, da ne bo več prižnica v K°sci mogla služiti za raznarodovanje. Ta je kričeč primer, kako se »spoštujejo« naše pravice! Upajmo, d'a je že sram Same začetnike takega škandala! ši gostje. Ne moremo trditi^ da so Istra, Trst, Gorica italijanski kraji v.vseh ozirih, dokler bo lahko diplomacija ugovarjala, da žive na tem ozemlju Slovani, število teh Slovanov, je treba zmanjšati...« »Civilizirani ljudje slovenske kolonije v videmski pokrajini,« nadaljuje člankar, »so že postali Italijani po jeziku in kulturi in rabijo slovenščino samo kot kmečko narečje v svojih gorskih vaseh... Ta proces pa bi se lahko pospešil, če bi slovenske otroke v videmski pokrajini, ki žive nad Čedadom, Fojdo, Aht-nom, Cento in v Reziji poučevali v italijanskem jeziku in kulturi in če bi se v teh dolinah čitale ljudske knjige pisane v italijanščini. Tako bi mlajša generacija govorila povsod italijansko. To bi uplivalo polagoma na vso Soško dolino, ne samo na njen desni, ampak tudi na levi breg. (»Non faremo però nessuna violenza; ma adopereremo la lingua e la coltura di una civiltà prevalente quale è l’italiana per italianizzare gli siavi in Italia, useremo speciali premure per migliorare le loro sorti economiche e sociali, per educarli, per attirarli a questa civiltà italiana, che deve brillare ai confini tra quegli stessi che sono piuttosto ospiti nostri. Non vale dire che l’Istria, che Trieste, che Gorizia, sono paesi italiani sotto tutti gli aspetti, finche la diplomazia può adoperare l’argomento che sul loro territorio ci sono degli Slavi. Questi Slavi bisogna eliminarli... Tutte le persone civili di questa colonia slava sono ormai italiane di lingua e di civiltà e non riguardano ormai lo slavo che come un dialetto rustico da parlarsi in villa ... Supponiamo che tutti i giovanetti slavi che appartengono alla provincia di U-dine sopra (Dividale, Faedis, Attimis e Tarcento e nella Valle di Resia venissero istruendosi alla lingua, e coltura italiana e che in quelle valli si leggessero libri popolari italiani, è certo che la trasformazione sarebbe accelerata e che colla nuova generazione si parlerebbe la nostra lingua da per tutto. Questo fatto in- fluirebbe gradatamente in tutta la valle dell’Isonzo, non soltanto sulla sponda diritta, ma anche sulla sponda sinistra.«). Kakor smo že omenili, je bil članek pisan najmanj 55 let pred pojavom fašizma in se mu torej ne more očitati, da je bil pisec pod njegovim vplivom. Zato je očividno, da so v Italiji že mnogo prej in sicer takoj po ujedinjenju vrgli v koš za staro šaro vse Mazzinijeve nauke in tiste ideale, ki so bili vodilo pri italijanskem preporodu in ujedinjenju. Gotovo se bodo Slovenci v gornji Soški dolini, ki sedaj sami odločajo o svoji usodi in so po odhodu italijanskih državnih uradnikov, lahko ugotovili, da v njihovi deželi sploh drugih Italijanov ni bilo, smejali prismojenim načrtom šovinistično navdahnjenega člankarja, ki je ponujal svojo »višjo« civilizacijo in jo vsiljeval kot kramar na semnju svoje blago. Od vseh lepih besed in obljub pa je zlasti v Beneški Sloveniji ostala samo težnja po asimilaciji in potujčevanju, ki je ostala v eni ali drugi obliki na programu vseh vlad do današnjih dni. Gospodarsko in socialno stanje, katerega: izboljšanje napoveduje člankar, pa se je do današnjih dni stalno slabšalo, saj se javna dela v glavnem omejujejo le na gradnjo potujčevalnih italijanskih šol in »municipi-jev«. Pa še nekaj zanimivih priznanj je ušlo člankarju. On predlaga namreč, naj bi v Beneški Sloveniji čitali italijanske ljudske knjige. To pomeni, da jih ljudje takrat niso čitali in so torej čitali ljudske knjige v svojem, to je v slovenskem jeziku. Pa tudi za mladino nasvetuje, da bi jo bilo treba šele učiti italijanščino, kar pomeni, da takrat ni znala tega jezika. Zanimivo je tudi njegovo mnenje, da so »civilizirani« le tisti ljudje, »ki so ostali Italijani«. Vsi drugi, ki govore drug jezik, to je v tem primeru slovenščino, pa bi po njegovi logiki morali biti barbari, saj je njihov jezik »le kmečko narečje«. K vsemu temu naj pripomnimo, da: laž ima kratke noge. In to potrjuje danes tudi velika razširjenost »Matajurja« po vseh beneških vaseh, ker ljudje segajo po njem z vedno večjim zanima- U barone Czomig, calcolava gli Sloveni nel Lombardo - Veneto, prima dell’annessione all’Italia, su dati del censimento austriaco del 1851, in 26.767. Quando poi la Slavia assieme al Friuli fu annessa all’Italia, si continuò la tradizione, che del resto vige in tutte le nazioni civili e democratiche, secondo la quale il censimento oltre a tener conto il numero della popolazione, dovesse considerarla anche sotto l’aspetto etnografico. Così il censimento del 1867, gli Sloveni del Friuli furono 27.000 e nel 1891 furono 27.700. Tuttavia bisogna dubitare un po’ su queste cifre dal momento che Pacifico Valussi, Messedeglia, de Courthenay ed il Pullé, facevano salire queste cifre a 30.000; il Marcotti li presumeva 40.000 entro del regno d’Italia nel solo Friuli, cifra che Francesco Musoni credeva molto inferiore al reale. Non si può nascondere il dubbio che in Italia si avesse tutt’ora tutto l’interesse a diminuire le cifre degli Sloveni o addirittura a cancelarli dal numero della popolazione slovena che vive oggi entro i confini d’Italia, per dare inizio a quella costante opera di snazionalizzazione che non tollera assolutamente quello che non sia italiano. Infatti .durante il censimento del 10 febbraio dell’anno 1901, non si adottò più il metodo del conteggio per testa, ma per famiglia, e questo solo nei riguardi di cittadini che abitualmente parlavano una lingua diversa. Risultò così che nel distretto di San Pietro degli Slavi ci furono 2673 famiglie slovene, di Tarcento 1009, di Gemo-na 12, di (Dividale 905, di Moggio 1077. Con un totale di 5776 famiglie parlanti lo sloveno in 76 frazioni di censimento. Ma qual’era il numero reale degli abitanti sloveni? Secondo il prof. Libero Fracassetti, che moltiplicò questo numero per 5,5, media per ogni famiglia, risultò di 31.760 il numero degli Sloveni nel Friuli in quell’anno. Questo numero rappresentava il 5,17% della popolazione complessiva nella provincia di Udine. Ripetiamo, allora si era nel 1901 e da njem in vidijo v njem res — svoj list. 111 M I III IM III I ! I H > 11111111 ! 11 m | j || 111,, I, |||i|,||, nul 1111 M m n | |i|.|;i | IM 11111 ! 111II11|| 11|| . lili IM III II 11 II I ! Il I IMI 11Il 1111 M II II II II II III MM M III1 Kongres ANPI v Milanu V Milanu se je vršil četrti kongres organizacije partizanov ANPI, za katerega je vladalo po vsej Italiji veliko zanimanje. Njegovo važnost potrjuje tudi izredno veliko število udeležencev ter znanih osebnosti iz italijanskega političnega, gospodarskega in kulturnega življenja, ki so smatrale za potrebno s svojo prisotnostjo dvigniti pomen kongresa, ki si je postavil za eno izmed najvažnejših nalog enotnosti vseh odporniških sil za uresničenje ustave. Na kongresu so povabili tudi predstavnika odseka za bivše partizane Ladija Dornika iz Gorice, ki je skupno s številnimi drugimi udeleženci zaradi pomanjkanja časa besedilo svojega govora predložil predsedstvu. Ladi Dornik je v začetku najprej želel kongresu obilo uspeha ter pripomnil, da morajo biti v sedanjem trenutku vsi partizani složni, da bi lahko preprečili preganjanje partizanskega gibanja. Ko smo se med vojno s puško v rokah borili proti sovražniku, smo se zavedali, da se ne borimo samo za osvoboditev naše države, ampak tudi za resnično demokracijo, za temeljito spremembo družbenih odnosov in da se fašistična tiranija ne bo več povrnila, če hočemo biti zvesti tem moralnim vrednotam, ki še danes živijo v nas, želimo, da noben partizan ne pozabi, da je partizansko gibanje živ iz--raz teh in da zaradi tega ne sme služiti interesom nobene stranke. Obenem je opozoril kongres, da obstajajo v Italiji skupine, ki skušajo obsoditi partizanski pokret, medtem ko se svobodno kretajo fašisti in se dogajajo celo taka žaljiva dejanja za odporniško gibanje, kot je odlikovanje Colottija za njegova mučenja tržaškim antifašistov. Vendar to še ni dovolj. Nekaj škedenj-skih antifašistov je že okoli eno leto v zaporu, kjer čakajo, na proces. Obenem se pripravlja proces proti pripadnikom Briško - beneškega odreda, edinica, ki je delovala v Nadiških dolinah videmske pokrajine. Sramota je, da se enajst let po koncu vojne v Itali- ji, ki se smatra za demokratično državo, postavljajo pred sodnike partizani in ne tisti, ki so v državi povzročili toliko gorja in razdejanja. Med drugimi je zadnji dan kongresa govoril tudi bivši ministrski predsednik Ferruccio Parri, ki je dejal, da je »ustava kri naših mučenikov izražena v členih« in da bo mogoče samo z uresničenjem ustave odpraviti revščino in nevednost. lllilll!lll!lilllllll!l(!lllljMIIHil!|l|!l