Poštnina plačana v gotovini.
Cena 25.— !:r
DEMOKRACIJA
Spediz. in abb. post. I. gr.
i	>
Leto VII. - Štev. 42
I Uredništvo: Trst, ul. Machiavelli 22-11. - tel. 62-71» Uprava: Trst, ulica S. Anastasio._i-e - 1W.'TPS»)-39 Goriško uredništvo: Gorica, Riva Piazzutta št. 18. i CENA: posamezna številka L 25. — Naročnin*: mesečno L 100, letno L 1.200, — Za inoztmitvo: mesečno L 170, letno L 2.000. — Poštni čekovni računi: Trst štev. 11-7223, Gorica štev. 9-18127
Trst - Gorica 23. oktobra 1953
Izhaja vsak petek
Iz napahB v napako
C e je o vsej tej zmešnjavi' ofcroq tržaškega vprašanja padla kakšnu umestna in resnična ugotovitev potem, velja to vsekakor za priznanje, da so velesile pri tem. problemu dokazale vso svojo nemoč in pomanjkanje kakršnih koli širših načrtov.
Kdo je pravzaprav kriv, da je tržaško vprašanje zašlo v takšno zagato? Italijani? Jugoslovani? Tržačani? Verjetno je pri vseh treh krivda in vsakdo izmed njih se o-greje, čim je v vprašanju naše mesto in okolica njegovega zalivu. Toda vkljub temu smo prepričani, da bi se H trije še sporazumeli, če ne bi bilo še četrtih, tistih pametnejših, baje odraslih, ki bi morali manjšim pomagati. V najbolj kritičnih trenutkih res vskočijo v i gro, a nq žalost doslej še vedno tako, da so jo še bolj zmedli ter preprečili, da bi prišla do svojega razumnega konca.
Kje je bilo vendar treba, da >o po podpisani mirovni pogodbi tri zahodne velesile podale izjavo, s katero so izrazile svoje mnenje, da mora vse Svobodno tržaško ozemlje pripasti Italiji? Gospod Eden je v svojem govoru pred britanskim parlamentom priznal, da je trojna izjava bila odločujoč čini-telj pri vsem nadaljnjem razvoju tržaškega vprašanja. Pomislimo ta izjava je obljubila Italiji vse, ali se je potem sploh lahko našla kakšna italijanska vlada, ki bi se lahko zadovoljila z manj, kakor pa ji je bilo obljubljeno? Političnp je to popolnoma nemogoče, vse dokler taka izjava ne bi bila preklicana. Z italijanskega stališča je imel glede tega popolnoma prav njihov veleposlanik v Washingto-nu, ko je dejal, da mora to menico preklicati tisti, ki jo je podpisal. ne pa tisti, ki jo ima v žepu. Tako so bile torej zahodne velesile tiste, ki so onemogočile, da bi med Italijo in Jugoslavijo prišlo do sporazuma, do priznanja Svobodnega tržaškega ozemlja kot najbolj naravnega kompromisa. Kate-ri izmffk-niih. bi sploh padlo nn um, da ruši mircrvno^pogodbo, če ji »veliki« za to ne bi dali blagoslova?
Tako je omenjeni zahodni na i-talijanske volitve preračunani manever dejansko spravil tržaško vprašanje na mrtvi tir in kaj slabo spričevalo si dajejo vsi njegovi avtorji, ki jih je še danes sram priznati in popraviti lastno napako.
Podobne posledice so imeli tudi kasnejši koraki: rimski sporazumi, ki so vključili področje A v italijansko gospodarstvo, nakar je sledila tudi formalna Vključitev področja B v jugoslovansko gospodarstvo; prihod italijanskih funkcionarjev na področje A, kar je ime-
lo	za posledico podobne formalne ukrepe na področju B. Tako 'je prav »velika« politika stalno poglabljala jarek, ki loči obe področji našega Svobodnega ozemlja, namesto da bi pomirjali in zbliževali, so predstavniki velesil s svojim nerazumevanjem prispevali samo k vedno večjemu razvnemanju in oddaljevanju. Namesto da bi vodili k velikim skupnim smotrom, so capljali za strastmi majhnih. Ne bi nas čudilo, če bi londonske in washingtonske pisarne zunanjih ministrov hodile tako pot zaradi nepoznavanja krajevnega tržaškega položaja. Toda eni in drugi imajo vendar tu svoje ljudi za katere moramo vsaj predpostavljati, da niso slepi in da ne priporočajo svojim nadrejenim takih nesrečnih napačnih korakov, za katere moramo potem mi nositi posledice.
Ko je proti koncu letošnjega poletja ena sama meglena vest dopisnice neke precej k senzacijam nagnjene ameriške agencije povračila nič mani kakor zbiranje italijanskih čet ob jugoslovanski meji, smo opozorili, da bo najslabše, kar se lahko zgodi, če bo Zahod pod vplivom kričanja zopet, napravil kaj nepremišljenega. U-pravičeno smo pričakovali, da sq se eni in isti politiki vsaj iz svojega dosedanjega dela kaj naučili. Toda videti je, da je tržaška šola zanje pretežka, nikakor je ne morejo izdelati.
Izjava 8. oktobra je že po svoji pripravi, vsebini in načinu objave edinstven dokument samovolje močnih, ki ni zadovoljil nikogar. Tržaško prebivalstvo je izjavo pozdravilo s pogrebno zaskrbljenostjo, Jugoslovani so upravičeno videli v njej nasilno dejanje in izigravanje. Italijani, ki so jo od začetka še najbolj navdušeno sprejeli, toda le vkot prvi korak«, pa so zdaj toliko globlje razočarani.
Trst in Londonska konferenca
Samo 27 besed je v dolgem za ključnem poročilu o poteku tridnevne Londonske konference med zunanjimi ministri Francije, Velike Britanije in Združenih držav posvečenih tržaškemu vprašanju:
»Trije zunanji ministri so preučevali tržaško vprašanje; strinja-
li	so se v sklepu, da bodo nadaljevali s skupnimi napori, da se zagotovi trajna ureditev sporov na tem področju.«
Vedeti pa moramo, da Londonske konference niso sklicali samo za preučitev tržaške zadeve. To nam pove že omenjeno zaključno poročilo, ki navaja, da so Bidault, Eden in Dulles obravnavali nemško in avstrijsko vprašanje, zahodno noto sovjetski vladi, položaj na jordansko-iaraelski meji, na Daljnem vzhodu In v Indokini ter seveda (tržaško zadevo. Lahko rečemo, da tržaškega vprašanja sklicatelji Londonske konference prvotno verjetno sploh niso nameravali preučevati, da so ga pa morali vnesti na spored svojih razgovorov zaradi povečane napetosti med Jugoslavijo^in Italijo, do katere je prišlo po objavi .britskjo-ameriškega sklepa o Trstu.
Naj bo kar 'koli. Na Londonski konferenci so razpravljali tudi o tržaškem vprašanju in mu posvetili več pažnje, kakor pa moremo sklepati iz pičlih 27 besed, k'i so jih Trstu namenili v uradnem poročilu o njenem poteku.
'Splošna sodba je, da so se trije zunanji ministri razšli, ne da bi lazvozljali zamotan tržaški vozel, čeprav uradno .ni prišlo do preklica hritsko - ameriškega sklepa o predaji Trsta in področja A Italiji ter o umiku zavezniških čet z našega ozemlja. Iz nepotrjenih vesti smo izvedeli, da so trije ministri dan pred koncem konference izročili jugoslovanskemu veleposlaniku v Londonu, Velebitu, ‘in italijanskemu veleposlaniku, Brosiu, posebni sporočili za Beograd in 'Rftn s predlogom, naj obe vladi takoj izjavita, če privolita v sklicanje petstranske konference, na kateri naj bi raizpravljali o tržaškem vprašanju:	konferenca pa
naj bi se začela istočasno z izročitvijo uprave našega področja I-taliji. Trije ziunanji ministri so želeli, dobiti od obeh prizadetih vlad takojšen odgovor na ta predlog, da bi mogli še pred koncem Londonske konference zavzeti konkretno stališče do spora o Trstu med obema jadranskima sosedama. Italijanska vlada je na to takoj odklonilno odgovorila, Jugoslavija pa sploh ni dala nobenega odgo-
>ra.
Zaradi toga so morali trije zunanji ministri v Londonu končati konferenco, ne da bi mogli uradno zavzeti stališče do tržaške zadeve. Temu je najbrž treta pripisati tudi njihovo redkobesednost glede Trsta v zaključnem poročilu o poteku konference.
Velika Britanija in Amerika torej svojega sklepa od 8. oktobra nista preklicali. Izmotali sta se nq nezadovoljstvo beograjske in rim-
ker prihaja iz Londona in Wa-shingtona potrdilo, da to ni »prvi«, ampak »zadnji« korak podpiranju^ italijanskih iredentističnih teženj. Tako so nezadovoljni vsi, skupno z večino Evrope, ki nikakor ne more odobravati mednarodnega postopka, kakršnega sta se v tem primeru poslužili dve veliki demokratični velesili.
In zopet vidimo, da manjka poguma. $e vedno si Washington in London ne upata priznati, da sta ga polomila, nočeta uradno preklicati trojne izjave, po kateri bi morata Italija, dobf(i vse Svobodno tržaško ozemlje, nočeta bistro in jasno, ne samo v parlamentarnih govorih in novinarjem, temveč tudi s primerno uradno noto povedati Jugoslaviji in Italiji, da pomeni sklep z 8. oktobra tudi formalno in ne samo dejansko dokončno razdelitev Svobodnega tt-žaškega ozemlja in dokončen preklic trojne izjave iz leta 1948.
Stvari je treba postaviti na čisto. Prenehati je treba z dopuščanjem gojitve skritih nad. V vsej jasnosti je treba pokazati, kaj lahko da eni in drugi strani jugoslovansko - italijanski sporazum, kajti prepričani smo, da bo pri jasnih kartah nato zopet zmagala rešitev, katero predstavlja Svobodno tržaško ozemlje. Vsaka druga pot bo vodila samo v nove napake in odgovornost zanje bo neizogibno pd-dla na Washington, London in Pariz.
ske vlade na način, ki izraža samo njuno zadrego. Sicer je Dulles od povratku v Washingiton izjavil, da so ucbne ame.riške čete v Trstu 'nalog, naj pospeške piodhodne pr.pi ave za svoj umik, Eden pa poudaril v spodnji zbornici na začetku lazprave o britanski zunanji politiki, da je njegova vlada sodila, da je predlagana drastična delitev Svobodnega tržaškega ozemlja po razmejitveni črti med področjema A in B najboljša stalna .rešitev spornega vprašanja.
Pi'i tem lahko ugotovimo, da bo v biiiansiki zbornici razprava o politike konservativne stranke zavzela precej ostre oblike prav zaradi Trsta. Bivši laburistični zunanji minister Morrison je namreč v parlamentu še pred začetkom razprave o zunanji politiki osti o grajal brftsko-ameriški sklep o Trstu .in napovedal, da bodo laburistični poslanci zaradi tega vlado napadli. Po njegovem je sklep o odhodu britanskih in ameriških čet iz Trsta izredna in presenetljiva nerodnost. Postopek glede tega je ne glede na njegovo vrednost kar najbolj neumesten. Ce pomislimo na posledice tega sklepa — u-gotavlja 'Morrison — in na dejstvo, da so ga sprejeli brez poprejšnjega posvetovanja c prizadetim medvojnim jugoslovanskim zaveznikom in ne da bi ga o svoji nameri sploh obvestili. Zato pou-
darja Morrison, da je bila zahodna odločitev o Trstu neumna.
Morrisonova izjava nam daje slutiti, da bo razprava v b:.lanski zbornici piav zaradi naše zadeve ostra in napeta. Dogodki pa nam bodo pokazali, če bo za nas tudi uspešna v smislu, da bo zavlekla izvedbo sklepa od 8. oktobra.
Za ta teden so napovedali tudi razpravo o Trstu v Varnostnem sveitu. Začetek razprave je zahteval ie prejšnji četrtek sovjetski zastopnik Višinski, ki je med drugim zahteval tudi imenovanje švicarskega polkovnika Flueckinger-;a za tržaškega guvernerja. Z desetimi glasovi proti svojetskemu so tedaj sklenili, da odložijo razpravo na torek 20. oktobra, da bi se posamezni zastopniki mogli po-bliže seznaniti z bistvom sedanjega »pore o Trstu. Zdaj so pa razpravo, na predlog kolumbijskega zastopnika, sj>et odložili na 2. november. Sklep o odložitvi je odobrilo devet držav, ena se je vzdržala, Sovjetska zveza pa je spet 'glasovala proti.
Tako je tudi pred Varnostnim svetom najvišje mednarodne politične organizacije naše vprašanje spet naletelo Tia nepredvidene o-vire, ki so najbrž zgolj odTaz zagate, v katero je tržaška zadeva zašla na Londonski konferenci treh zunanjih ministrov Francije, Velike Britanije in Združenih držav.
Kaj hočejo Tržačani?
V časopisju, ki ga menda te dni 'vsi marljivo prebiramo, so se vsi mogoči, znani in neznani časnikarji na široko razpisali o tem, kaj želita v tržaškem vprašanju l-taliia in Jugoslavija, kakšne so pobožne želje Velike Britanije in Združenih držav, za čim naj bi stremela Sovjetska zveza itd. V vsej tej poplavi tiskanega papirja, televizijskih in navadnih radijskih oddajah govorjenih besed pa ve činoma pogrešamo razglabljanj d tistem, kar bi moralo pač v tem primeru biti najvažnejše: kaj' hoče tržaško prebivalstvo?
Prve dni, ko je vse namišljene poznavalce razmer v našem^mestu naravnost osupnila zaskrbljenost in potrtost, s katero sta Trst in njegova okolica odgovorila na vest o ponovni priključitvi k Italiji, se je dober del teh tako imenovanih glasnikov javnega mnenja sicer nekoliko pomudil ob tem dejstvu a nihče med njimi ne vleče iz tega vseh nujnih posledic. Zopet so stolpci polni razglabljanj o italijanskih in jugoslovanskih potezah. o raznih konferencah, nihče pa ni začel še vztrajno in odločno zahtevati, da bi morali vsi ti gospodje, ki se prepirajo za našo kožo, vendarle zaslišati tudi naše mnenje.
Ce zdaj omenimo ta splošni vi-
Samo STO je most sprave
Kdor je proti Svobodnemu tržaškemu ozemlju * ta izroča Trst Italiji
V	nedeljo 18. t. m. je bil na sedeža SDZ politični sestanek, ki ga je sklicalo vodstvo Slovenske demokratske zveze, da poroča članstvu o razvoju položaja v zvezi z zadnjim angloameriškim sklepom o izročitvi uprave našega področja Italiji in o umiku zavezniških zasedbenih čet.
Kakor vselej ob resnih prilikah, tako je bil tudi tokrat sestanek dobro obiskan, kar je dokaz živega zanimanja naših ljudi za usodo našega mesta in njegovega področja.
'Predsednik SDZ, dr. Josip A-gneletrto, je v obširnem poročilu podal pregled dogodkov, ki so privedli do anglo-ameriškega sklepa o Trstu.
Britsko-ameriški sklep od 8. oktobra za odstopitev uprave področja A STO-ja Italiji je presenetil vse Slovence in Hrvate tega O-
kacs in vojno razpoloženje.
Zato ie ves civilizirani svet sjire-jel z razočaranjem sklep o izročitvi cone A Italiji. Jugoslavija je odgovorila z divizijami in tanki ob mejah STO. Priznati moramo z zadovoljstvom, da je ta odločen nastop preprrtii	vkrrskB--
nje Italije v cono A našega Ozemlja. Ta oboroženi odpor prati kršitvi mirovne pogodbe je dal nov pogum vsem nam, ki se že šest dolgih let borimo za ohranitev in izgraditev STO.
Mi smo globoko prepričani, da je samo ohranitev vsega ST Q predpogoj za naš obstanek, naš narodni, socialni in gospodarski napredek na tej najvažnejši točki Srednje Evrope. Zato je tudi naša sveta dolžnost, da kot Tržačani pogledamo neustrašeno resnici v obraz: da sjaoznamo, kje so prijatelji in kje sovražniki STO.
»SALAMENSKA« SODBA PROTI S T O - ju
(iz »Weltwoche«)
zemlja. Toda presenetil je celo o-ne italijanske prebivalce, ki so vedno .bili za .Italijo, pa so se u-strašili, ko so slišali, da bo Italija zares prišla. Zato je vladalo 8. oktobra po Trstu mrtvilo, zaskrbljenost, ulice so bile prazne in brez zastav. Amerika in Anglija sta vtretjič prekršili mirovno pogodbo z Italijo s svojim zgrešenim sklepom od 8. oktobra: prvič s tristransko izjavo od 20. marca 1943. drugič z londonskim dogovorom in tretjič z zadnjim prenagljenim sklepom. Od Amerike in Anglije, ki hočeta stati na načelih demokracije in zakonitosti, ne bi bili mi demokrati in naši slovanski bratje nikoli pričakovali, da bosta tako prekršili slavnostno podpisano mirovno pogodbo z Italijo, ki nosi 21 podpisov raznih driav. Mednarodne pogodbe se morajo . spoštovati. Kdor jih ne spoštuje, ruši mednarodni ^pravni red, ustvarja
Danes gre za to:	ALI SE CE-
LOTNO STO Z OBEMA CONAMA OHRAiNI ALI SE RAZKOSA MED ITALIJO IN JUGOSLAVIJO. Kdor je za ohranitev STO, je proti temu, da bi se ono delilo med Italijo in Jugoslavijo. Kdor je pa za njegovo razkosanje, je samo ob sebi za to, da pride Trst pod Italijo ter ostalo ozemlje ali del ozemlja pod Jugoslavijo.
SAMO POLITIČNI SLEPEC SI MORE DANES SE DOMIŠLJATI, DA SO TRST PO RAZKOSANJU STO- ja OSTAL NEODVISEN ALI INTERNACIONALIZIRAN, Jugoslavija pa da bo dobila cono B in še kaj navrh. Tega ne morejo in ne bodo nikoli dovolile Amerika, Anglija in Italija, niti Združeni narodi. Zato se moramo Slovenci in Hrvati trdno zavedati bridke resnice in znaiti: KDOR JE PROTI STO — TA IZROČA TRST ITALIJI.
Želja po STO-ju, ki je vse tržaške Slovence združila na veličastnem Bazoviškem taboru, jim je skupna še danes
dik, ki veiga tudi ža svetovno dogajanje, na nase domače razmere, fnidemo do zanimivih ugatODitev, Predvsem vidimo, da se tudi tukajšnji krajevni predstavniki raznih strank italijanske in jugoslovanske ljudske demokracije s prav enako ravnodušnostjo požvižgajo na skrbi in hotenje večine Tržačanov.
Verjetno ne bo to za nikogar nobena poeebna novica, ki bi jo biio šele treba podkrepiti } dokazi, če rečemo, da bi plebiscit STO ali Italija izpadel tudi na italijanski strani vse drugače, kakor pa bi la,hko površno sklepali • iz izida zadnjih občinskih volitev na Tržaškem. Zato se tudi Italija. izogiblje takega plebiscita kakor vrag ktižn, ker ve, da bi v tem primeru ntjen iredentizem za. vedno izgubil vsako legitimacijo zg. stegovanje rok po tem ozemlju.
Toda na italijanski strani js vsaj nekaj iredentistov in zato je še nekam razumljivo, da skušajo italijanske iredentistične stranke izkoristiti dobljeno zaupanje prebivalstva tudi v namene, za katere ga niso izrecno dobile.
Drugačna pa je stvar na slovenski strani. Kateri Slovenci pa so na zadnjih občinskih volitvah glasovali za priključitev Trsta, odnosno ene same vasi njegove okolice k Italiji ali Jugoslaviji? Slovenski glasovi so šli za Slovensko narodno listo, za Listo slovenske skupnosti, za listo Slovansko-itali-janske ljudske fronte, za listo Komunistične partije in za razne in-dipendentistične skupine. Vse te politične organizacije in kombinacije pa so imele v svojem volilnem programu kot najvažnejšo točko borbo za ohranitev in uresničenje Svobodnega tržaškega o■> zemlja. Ce izvzamemo morda' kakšne nepremišljene, a maloštevilne nazorske gorečneže, ki so oddali tvoj glos italijamki Krščanski de• mokraciji, torej ni bilo prav nobenega Slovenca, ki ne bi izrecno glasoval za ohranitev Svobodnega tržaškega ozemlja. A tudi omenjeni zapeljanci so glasovali tako samo zato, ker so pomešali pojme cerkve in stranke, ne pa zato, ker bi si želeli povratek Italije. Nobena izmed naštetih skupin torej nima prav nobene pravice, da izkorišča poverjeno ji zaupanje slovenskih volivcev zato, da se za-vzema za kaj drugega, kakor za uresničenje Svobodnega tržaškega ozemlja v mejah in okvirju, kakor ga določa mirovna pogodba z Italijo.
Tudi Italijansko - slovanska ljudska fronta je v svoji volilni propagandi razvijala tezo uresničenja Svobodnega tržaškega ozemlja; na deželi, kjer je sodelovala z ostalimi slovenskimi demokratičnimi skupinami pod naslovom »Slovenske skupnosti«, je prav tako spre-
Zastonj je na Tržaškem pisariti in pozivati ljudstvo, naj vpije: .»Nočemo Italije! Trsta ne damo! Proč z anglo-ameriško kršitvijo mirovne pogodbe!«, če se pa z druge strani istočasno vodi najogabnejša borba proti STO in s tem — dajj* Trst Italiji; Če ie nasprotuje Sovjetskemu predlogu v Varnostnem svetu za imenovanje guvernerja in zgraditev STO.
Dr. Agneletto je naglasil, da je žalibog tudi sedanji jugoslovanski režim glede STO na istem stališču kot Italija: uničiti STO, s tem da se ga razdeli z Italijo. Ce ni bilo ito našim ljudem še znano, je v Kopru to razglasil širom sveta nikdo drugi kot ljubljanski minister Boris Kraigher, ki je dejal: »Kdor se bori za ohranitev STO« (to se pravi proti prihodu 'Italije v Trst), »ta je narodni izdajalec.«. Te besede ljubljanskega "gospoda si bodo za vedno zapomnili Slovenci in Hrvati STO, ki se zavedajo, kaj je bil in kaj pomeni Trst za ves slovenski in hrva-tski narod.
Dr. Agneletto je pozval slovensko ljudstvo, naj ohrani mirno kri, ker do oboroženega obračunavanja na STO ne bo prišlo. JUGOSLAVIJA JE POSLALA CETE NA MEJO ZATO, DA ITALIJA NE ZASEDE TRSTA IN CONE A POPREJ, KO BI SE NE OBE DOGOVORILI, KAKO SI RAZDELITI T.O UBOGO STO. Spor je tedaj samo v tem, da hoče Italija poprej zasesti cono A in se šele potem pogajati o delitvi STO, kakor sta to želeli tudi Amerika in Anglija. Jugoslavija pa hoče poprej sporazum o delitvi in šele potem prihod Italije v Trst in v cono A.
Ameriki in Angliji pa ne ;gre v račun, da bi se dve državi zajaad-nega obrambnega sistema med seboj udarili na STO. Zato bosta spopad za vsako ceno preprečili.
V Londonu in v Varnostnem svetu je tržaško vprašanje na zeleni mizi. Ako je še kaj pravice in časti na svetu, moralo bi zmagati STO v korist njegovega prebivalstva in njegovega zaledja ter v korist 'miru med Italijo in Jugoslavijo.
'Navzoči so po koncu poročila dr. Josipa Agneletta posegli v razpravo in izluščili ter dali posebnega poudarka raznim platem obravnavane tvarine. Med drugim so obravnavali tudi vprašanje našega šolstva in pribili, da zavisi uspešen izid naše borbe za obstoj in uveljavitev našega šolstva na Tržaškem samo od trdne narodne zavednosti in značajnosti slovenskih staršev.
Zborovalci so se razšli v prepričanju, da je tak način stikov med članstvom in vodstvom našega demokratičnega gibanja ne samo koristen, ampak nujno potreben v današnjih političnih prilikah.
SL O VEN S {CA DEM. ZVEZA
V	NABREŽINI vabi člai^e na POLITIČNI SESTANgti, ki bo y nedeljo 25. oktobra ob 14. h
v prostorih S D 2 v Nabrežini Kamnolomi St. 4"
Zaradi važnosti sporeda računamo na obilno udeležbo.
jela to obvezo. Ali imajo torej na tej listi izvoljeni kandidatje pravico, da sedaj izdajo, kajti to je e-dina pr/iva beseda, to svojo obljubo?
Te misli so se nam porodile predpretekli torek, ko smo poslušali Kraigherjev jezni govor v Kopru.
V	njem je padla beseda »izdaj- ■ stvo« in »izdajalci«. To je nekaj tako težkega, da je treba vsekakor ugotoviti, za koga to sploh velja.
Da se ne more nanašati na obveze do želja tukajšnjega prebivalstva, je že iz dosedanjih besed več kakor jasno. Ce kdo misli, da so se v primerjavi z zadnjimi volitvami glede tega razmere popolnoma. izpremenile, se o tem lahko prepriča na kratkem izletu po tržaški okolici. V vseh naših predmestjih ali vaseh bo zastonj iskal Slovenca, ki mu ne bi potrdili, tla si želi predvsem uresničenja Svobodnega tržaškega ozemlja. To bo dejal, brez razlike, vsak demokrat, titovec, komunist in neodvisnež. Ta želja je vse tržaške Slovence združila ob priliki lanskoletnega veličastnega tabora v Bazovici in preko vseh nazorskih ali političnih razlik jim je skupna še danes. (Konec na 2. strani)
VESTI z GORIŠKEGA
Dve vojski na meji
■Pretekli iteden zgodaj je jugo- I ‘Ne vidimo nevarnosti za vojno, slovanska vojska zavzela položaje ker verjamemo v zdravo pamet
na meji z Italijo. Tik za Gorico so se, po pripovedovanju potnikov, utaborile zbrane čete Makedoncev in Bošnjakov, ki so kazale veliko moralno pripravljenost boj.
■Prihodu teh čet so sledile kolone topov in oklepnih čet, ki so tudi zavzele položaje na meji.
Ljudstvo onstran meje je prihod vojaštva pozdravilo z umljivim navdušenjem in začela so se vrstiti zborovanja, ki So se tu pa tam spremenila v pravo bojno psihozo.
Prihajali so glasovi o mrzličnem brušenju nožev, o dekletih, ki so prav na meji na gornji postaji mesta plesala kolo z noži v ustih, o-borožena od pet do glave, o Makedoncih, ki se oboroženi s handžar-ji, samokresi, ročnimi bombami in ostrimi noži sumljivo sprehajajo ob meji.	■	.
Pogosto je med jugoslovanskimi demonstranti na meji in italijanskimi radovedneži na tej >s!rani prišlo do besednega spopada in zmerjanja, da je morala obojestranska policija poseči vmes, da ni prišlo do hujšega, saj so ■z one strani že lučali kamenje čez mejo.
V	Gorici je italijanski del prebivalstva, zlasti one .iz notranjosti države, ta pojav precej prestrašil, zlasti še, ko je v četrtek 15. oktobra jugoslovanska vojska zavzela položaje s tanki in topovi tudi v Brdih. Začela se je širiti govorica, da udarijo z Vipolž naravnost proti Soči in Gorico odrežejo od 'Italije.
Rimska vlada seveda ni mogla še naprej ignorirati novega položaja na meji, ko so tukajšnji Italijani !že glasno izražali svoje nezadovoljstvo nad tako skoro očitno brezbrižnostjo. In v nedeljo, ponedeljek in torek, 17., 18. in 19. t. ni., je odredila premik svojih zbranih čet na položaje ob meji z Jugoslavijo, kar se je zgodilo v. polnem redu in brez kakih nevšečnih pojavov.
Tako si danes dve vojski gledata iz oči v oči, ne vemo koliko časa in niti, če ostane pri gledanju.
Z jugoslovanske strani prihajajo namreč vesti, ki potrjujejo velikansko navdušenje za vojno v primeru potrebe. Težko je verjeti, da ise bo vlada umaknila s svojega stališča potem, ko je pokazala toliko odločnost ob splošnem odobravanju vseh Jugoslovanov, kar se tiče 'tržaškega vprašanja.
Vendar pri komunistih ni moči priseči na nobeno njihovo izjav>, kot smo videli prav pri političnem akrobatu Borisu Kraigherju in drugih .komunističnih voditeljih!
Z dnuge strani pa vztraja tudi rimska vlada na svojih zahtevah po vsem STO-ju.
Prepričani smo, da pride do mirne rešitve spora. Da bosta zmagala razum in pravica s pogajanji :n ne z orožjem!
odgovornih politikov v svetu.
Medtem ko je — kot kaže -— pripravljenost jugoslovanskega ljudstva popolna, ne moremo trditi, da velja isto tudi na tej sitrani. Naj »Gazzettino« od 20. in 21. t. m. trdi po svoje, kar hoče, ko priznava, da je do prihoda italijanske vojske bil strah velik, in da je ■njen prihod pozdravilo ljudstvo z vsem navdušenjem! Mi vemo, da tega navdušenja nismo opazili, čeprav sme vsakdo trditi, da je prihod vojske logično odstranil vsaj delno zaskrbljenost!
Goričani, italijanski del namreč, pa pravijo: »Zakaj vse to? Zakl j moramo biiti mi, -ki si s 'Slovenci želimo le miru in sprave ter medsebojnega spoštovanja, vedno v .trpljenj« n sovraštvu?«
O raznih prizorih na meji, ki so precej pomembni, raje ne govorimo, da nas ne bi obdolžili česa hudega!...
ne bodo niholi raznarodili
Zadnje čase sem se parkrat pomudil med našimi brati Slovenci v Benečiji. Razgovarjal sem se s tem in drugim, z otroki, z mladino ter z možmi in ženami. Dobil sem najboljši vtis, da teh naših bratov Italija ne utegne nikoli
razna-roditi s .tem, da jim slovenski materin je>zik uduši.
Vsi so trdno in globoko zakoreninjeni v svojo domačo materino govorico, ki je čista in lepa slovenščina! Italijanski izgovori nekem nerazumljivem narečju, ki naj bi bila italijansko-furlanska mešanica, ne drži in je . iz trte izvita laž! Beneški Slovenci govore čisto slovenščino, pač po svojem narečju, ki je blizu slovnične slovenščine in podobna narečju, ki ga govore v Kobaridu.
Beneškega Slovenca vsak Slovenec dobro razume in iga tudi mora občudovati prav zaradi njegove lepe in čiste govorice.
Le poslušajte narodne pesmi naših Benečanov, pa boste videli, kako milo se vam stori pri srcu, kako rosno postane vaše oko in kako veliko, veselje vas navdahne, ko pomislite, da ta narod nikdar ne umre!
Kaj vrtci, kaj šola, kaj sto drugih raznarodovalnic! Domače o-gnjišče je svetišče in pogoj obstoja slovenščine! Pa narodna zavest?! Moram reči, da je je vedno več!
Ustrahovanje laških šovinistov-vzbuja zavest slovenske narodne pripadnosti, trpljenje pa daje pogum k vztrajnosti!
Le tako naprej, dragi bratje, sem jim veselo stisnil v roke, ko sem se od njih poslavljal. Živeli bomo!
Haj pa zaščita manjšine ?
Ne glede na to, ali Trst pride pod Italijo ali ne, smo tudi topot opazili, kako gredo zavezniki in Italija mimo vprašanja, ki se tiče zaščite jezikovne manjšine, to je Slovencev, ki se utegnejo zopet vrniti pod Italijo!
Neverjetno ..in nezaslišano, kako malo zavezniki razumejo položaj Slovencev, pod italijansko oblastjo!. In vendar vidijo na lastne oči raznarodovalno ravnanje, ki smo ga Slovenci od strani Italije deležni.
Od leta I.947 Pa 50 se italijanski krogi ižgoy4rjali, da bodo posebno deželno avtonomijo uvedli, ko dobijo Trst nazaj!
Ali, j in}; .moremo verjeti, ko že toijko, obljuba .k^tko,..in , nialc, vrgli y. pohabljenost?
Se verjamemo, da se STO končno vendar ohrani. Toda opozoriti smo hoteli našo javnost na 'lahkoto, s katero zaveznici izročajo'Sl ovence Italiji, rje da bi od nj°- zahtevali kaka posebna, jamstva za naše jezikovne pravice in življenjski razvoj!
V	samem rimskem senatu je pretekli teden nemški senator s Poa-dlžja, g. Hugenberg, opozoril vlado na njeno dolžnost pravičnega ravnanja s slovensko manjšino v Italiji, ki jo je fašizem zatiral in raznarodoval!
Cas bi bil, da bi italijanska vlada enkrat že dejansko dokazala, da je zmožna jamčiti jezikovnim manjšinam v svojih mejah vse človečanske pravice.
Isto, samo malo drugače
Sovraštvo do Slovencev
Zopet je »Arena di Pola«, glasi-
lo	istrskih izseljencev, od 14. t. m.
izlila za dva dolga stolpca žolča preti Slovencem v Italiji zaradi njihove pritožbe, ker jih vlada še, danes ni zaščitila v njihovih pravicah!
Zgodilo se je takole: Tržaške i-talijanske .stranke so poslale Veliki Britaniji, Ameriki in Franciji neko spomenico, v kateri so med drugim lagale, da uživamo Slovenci v Italiji vse pravice in da smo narodnostno 'popolnoma zaščiteni.
Slovenci so na tako grobo laž odgovorili s spomenico na Organizacijo združenih narodov, v kateri so povedali vso resnico, sarm resnico in -golo resnic«!
Ves italijanski tisk je zadevo razumel in o nastopu Slovencev da! ■zelo kratko poročilo brez komentarja. Razumel je namreč, da je resnica na strani Slovencev!
Le »Arena di Pola« si ne more dati -miru in v svojem besu in strupu predlaga, naj vlada Slovencem prekliče državljanstvo po odloku 10. januarja 1926, štev. 16! Toda moti se, ker omenjeni zakon daje prefektom pravico, da prekličejo le tisto državljanstvo, ki je bilo dano na podlagi opcije. Mi Sioven-
GOSPQDARSTVQ|
PAZITE NA MOST!
V	zadnjih dneh je nastopilo precej mrzlo vreme, posebno v nočnih urah. To bi znalo škodovati moštom, ki še niso povreli, V takih primerih moramo skrbeti, da bo v kleti dovolj toplote, in sicer od 16 do 20 stopinj C. To lahko dosežemo tudi na ta način, da klet ob opoldanskih toplih urah odpremo, a ponoči dobro zapremo.
iNepovrela vina bi lahko zapadla boleznim, kakor n. pr. vlačljivos-ti, (kar je letos tembolj nevarno zaradi nizkega odstotka sladkorja. Nevarna so posebno vina, katerim nismo pomagali do popolnega po-vretja sladkorja, n. pr. z odstotkom metabisulfita ali še bolje žveplenega amonjevega fosfata. Ce bi u-gotovili vlačljivost, moramo tak*) vino takoj pretočiti v zdrav sod m pri pretakanju močno zračiti in dodati po eno kocko solfita tanina na 100 1.
SEJALI BOMO PŠENICO
Vsak kmet ugiba ob setvi pšenice, kako bi čimveč iste pridobil na posejanem prostoru. Le malo pa jih je, žal, ki hočejo slediti navodilom, ki zagotavljajo visok hektarski pridelek. Moramo si zapomniti tole: ko smo vse delo opravili dodajmo še par tisoč lir za 100 kg gnojila več, in to se nam bo bogato povrnilo. Imamo kakega kmetovalca, ki je na eni njivi — 3650 kvadr. m — letos pridelal nad 17 stotov pšenice. Kako je ta ravnal: zemljo je globoko preoral s (traktorjem — približno 35 cm — zemlja je bila le delno pognojena ■i -hlevskim gnojem pred dvemi le-
ti. Na površino preorane -zemlje je potrosil 300 kg superfosfaita. 18.20 odst., 100 kg amonjaka in 60 kg kalijeve soli. Ta .gnojila je tik pred raztrosenjem pomešal med -seboj, Nato je zemljo zbranal in prekopal robove ob strani, da je laže odtekovala voda, -kar je zelo važno! Posejal je pšenico s sejalnim strojem in seme razkužil z 1/4 kg o>Caffaro« in 1/2 kg »Feogam-ma«. Porabil je točno 70 kg selekcioniranega semena vrste »Mara«. Od božiča do prvih dni marca je v štirih obrokih potrosil 90 kg, in tik pred cvetenjem še 10 kg apnenega nitrata. Zemlja je globoka ter polovica prav dobra, a druga polovica"‘šrednje dobra. Posejal je 5 novembra, torej nekoliko pozno, (ker bi drugače posejal .samo 60-65 kg semena. Seme, ki je bilo izbrano (selekcionirano), je plačal po 95 lir za kg. Toda vedeti moram-), da je, poleg izdatnega gnojenja in globokega oranja, izbrano seme o-ni činitelj, ‘ki da visok pridelek. Važno je tudi vedeti, da je vrsta »Mara« pšenica primerna za globoke zemlje; da se nikakor ne poleže in da je skoro neobčutljiva za rjo! Vrsti »Mara« bi odgovarjale tudi »S. Pastore«, »Com. Bau-di«, »O. 10« in še kakšna druga. Za peščene in manj vredne zemlje pa bi prišle v poštev vrste: »Montana«. »Tevere«, deloma »Salto« (prej »Tira dritto«) in še katera.
(Peščene, bolj slabe zemlje lahko gnojimo itudi s hlevskim gnojem poleg superfosfata, 150 kg, in kalijeve soli, 30-40 kg, na njivo. V zimskem času pa nitrat pognojimo kakor običajno.
c-i v Italiji, kar nas je na Goriškem, pa smo polnopravni in izvirni italijanski državljani po San-
žerma-nski pogodbi in nam tega državljanstva nihče ne more vzeti!
Tako bi torej »Arena di Pola«, če bi le mogla, ravnala s slovensko manjšino v Italiji! Hvala Bogu, da je »duče« končal na trgu Loreto v Milanu z nogama v zrak..,.
Slovenci si naših pravic in- nastopov pač ne bomo pustili tolmačit' od takih fašistično zgrajenih ljudi, ker imamo -glavo na mestu, in sami vemo, ka: je prav in kaj ne!
Eno pa je »Arena di Pola« priznala! In to je za nas dragoceno priznanje. Da uživajo Italijani v Jugoslaviji vse jezikovne in kulturne pravice! Cesar Slovenci v !•-taliji -nimamo, saj nima 50 tisoč Slovencev v Benečiji niti enega samega razreda slovenske osnovna šole!
Kar se pa političnih svoboščin -tiče, so žal v Jugoslaviji vsi državljani na enaki stopnji, tako Slovani kot Italijani!
Italijani imajo v Jugoslaviji tudi svoje poslance, mi Slovenci v -Italiji pa nimamo svojega zastopnika v poslanski zbornici in v senatu!
iažno za Me poljedelce!
Skupina poslancev, ki zastopa koristi kmetov poljedelcev, je predlagala, naj bi vlada ukrenila vse, da zaščiti določene .koristi kmetov poljedelcev, zlasti glede na živino, meso, olje in nekatere druge pridelke. V prvi vrsti zahtevajo zaščito cen živini in olju, ki so padle zaradi tuje konkurence.
* * *
Upati je, da bodo kmalu predložili poslanski zbornici zakon glede zavarovanja kmetov poljedelcev proti nekaterim boleznim.
•bro-si, ki sta se v Vidmu srečala. Zvečer je kardinal prišel z nadškofom Ambrosijem v Gorico, kjer je ostal čez noč. V sredo pa si je ogledal cerkev Srca Jezusovega ter -obiskal Oglej in Gradež.
Državni podtajnik Bovetti v Gorici
Državni podtajnik za promet, poslanec Bovetti, -se je: te dni mudil v Gorici, kjer je imej -razgovore z .raznimi političnimi, vojaškimi in upravnimi osebnostmi. Iz-.gleda, da je njegov obisk bil v zvezi s premikanjem čet na meji.
Tečaj angleščine za begunce
Zadnji teden mesca oktobra bo pričel brezplačni pouk angleščine za 'begunce.
Ce bo dovolj prijav, bodo odprli dva tečaja: prvi začetni, drugi pa izpopolnjevalni.
Prijave sprejema č. g. M. Ko-mjanc na domu, v ulici Brigata Pavia 38, tudi telefonično na št. 32-08.
Stanovanjske najemnine mislijo povišati
Kot pišejo časopisi, misli vlada s prvim prihodnjim januarjem zopet povišati najemnine za stanovanja, ki so blokirana. Poviške pa mislijo tako urediti, da bomo že za leto 1957 plačevali tridesetkrat-no predvojno najemnino, kar ni malo! Ohraniti pa mislijo še nadalje zaporo stanovanjskih pogodb!
Gradili bodo palačo za sedež Socialnega skrbstva
V	soboto 31. t. m. bodo v Gorici oddali na dražbi dela za zgraditev palače, kjer bodo imeli sedež uradi -za Socialno skrbstvo. Gradili jo bodo na Travniku in bo stala 270 milijonov lir.
Obislt kardinala Honcallija
Te dni slavi videmski na4šk.if Nogara 25. obletnico škofovštva. Obiskala sta ga v torek 20. .t. m. tudi beneški patriarh, kardinal Roncalli, in goriški nadškof Am-
socisLiii) vntiun
-Se vedno se dogaja, da gospodarji svojih hišnh pomočnikov in pomočnic ne zavarujejo, odnosno, da ne plačujejo predpisane zavarovalnine točno za vsak mesec. Zato pa morajo plačevati globo, ki je zelo visoka.
S tega mesta zopet opozarjamo na obveznost plačevanja zavarovalnine za vse vrste hišnih pomočnikov in pomočnic, da .gospodarji in gospodinje ne zapadejo visoki denarni kazni!
Vedeti moramo vsi, da so hišni pomočniki in pomočnice zavarovani po zakonu, ki jim nudi pomoč, tudi če gospodarji zavarovalnine niso plačali! Zato je v koristi pomočnikov in pomočnic, da svoje gospodarje na to dolžnost opozoi rijo. Sicer pa imajo kljub temu pravico do zavarovalne knjižice, ki naj si jo poiščejo 'na uradu socialnega skrbstva in pri bolniški blagajni.
Ponavljamo tudi, da so gospodarji dolžni nuditi pomoč v primeru lahke bolezni, in dati kratek počitek v tednu, kot je običaj. Po enem letu dela pa tudi najmanj o-sem dni počitka s plačo.
Niti ne morejo biti pomočniki in pomočnice odslovljeni kar tako, brez kakega predhodnega sporočila, ampak mora biti slovo dano vsaj petnajst dni prej!
Odslovljeni pomočniki in pomočnice, če niso krivi, ali če se sami niso odslovili, imajo pravico do odpravnine, ki ne more biti nižja od osmih dni plače za vsako leto službe.
Ko pa je pomočnik ali pomočnica odslovljena, ima pravico tudi do spričevala, ki ga gospodar mora izdati o opravljenem delu ir\ času zaposlitve.
Trst, 22. oktobra. Gospod Pella je postal nestrpen. Preteklo soboto je zapretil z odstopom, če ne ugode njegovi volji v smislu sklepa 8. oktobra.
Zdaj, po konferenci treh ministrov v Londonu, pa izjavlja, da ne bo sodeloval pri nobeni konferenci, če ne bodo prej potrdili o-menjenega sklepa. Nočemo še reči, da - je ta sklep na najboljši poti, da doživi usodo, trojne izjave 20. matrca 1.948, Toda značilnost zadržanja treh: izahodnih sil je prav v -tem, da -se izogibajo vsakega določenega stališča in da temu nesrečnemu -tržaškemu., vprašanju vsiljujejo zakone svoje : m.i :".ii lenobe.
Toda tržaško Vprašanje se mora, rešiti, in sicer se mora rešiti brez možnosti odlaganja. Oklevanje zaveznikov je samo poostrilo napetost in danes stojimo ptred neposredno ..vojno nevarnostjo. Zastonj, je trditev, da • je najprej Pella s parado tankov po Gorici in s koncentracijo enot vojne mornarice v Benetkah začel vrsto vojaških demonstracij,
Zdaj je Tito vrnil milo za drago in pokazal, da zna pretiti z i-stim orožjem, in to v izdatnejši obliki. Ni več daleč trenutek, ko bodo puške in topovi sami od sebe pričeli streljati, in ko bodo zahodne sile prekasno spoznale, kolikšna škoda more nastati zaradi pomanjkanja odločnosti in načelne trdnosti v edino primernem trenutku.
Prva 'in druga svetovna vojna sta nastali zaradi neodločnosti poklicanih ciniteljev. Ce bi ne bila Velika Britanija avgusta 1914 vse do zadnjega trenutka ljudi puščala v dvomu, bi se bili mogli — tako vsaj stvari nekateri prikazujejo — izogniti najhujšemu. Podobno trdijo tudi o britanski politiki nasproti Hitlerjevi Nemčiji 1. 1937 in 1938. Ni naša 'naloga, da sodimo o tem. Toda danes stvari v tržaškem vprašanju stoje prav tako.
'Nihče ne misli na to, da obstoja tudi mirovna pogodba in da ta mirovna pogodba določa ustanovitev Svobodnega tržaškega ozemlja prav zaradi tega, da bi onemogočili vsak spopad med Jugoslavijo in I-talijo. Kaže pa, da zavezniki še niso uvideli, da se z likvidacijo Svobodnega tržaškega ozemlja vse. bolj približujemo vojni nevarnosti, za katero so Američani velikodušno dobavili orožje obema nasprotnicama. Tisti topovi, tiste puške in tista letala, ki bi bila morala biti naperjena proti Sovjetski zvezi, so na najboljši pot’i. da jih bodo uporabili za to, da oba ameriška zaveznika postavijo drugega proti drugemu. Prizor je na najboljši poti, da dobi izraz, ki bo razveselil sicer sovjetske, zato pa hudo razočaral ameriške ljudi.
Do tega so prišli, ker so šli mimo ali preko mi/rovne pogodbe. Seveda bi povratek na toliko diskreditirano —■ in to prav po ameriški krivdi — mirovno pogodbo za PeJlo pomenil razočaranje. Pel la bi prišel v položaj, da bi maral odstopiti. V Italiji bi prišlo do -težke notranje krize. Borze, bi reagi rale negativno. Vse to bi- za italijanske zanešenjake bilo zelo ža lostno. Toda če je potrebno, da enkrat že pridejo do iztreznitve, tedaj je .bolje, da -do tega pridejo še ob času in kuj ne bo že prepozno.
Italiji je uspelo prepričati zavez nike, da bi padec današnjega reži ma za Italijo 'in 2a ves svet pome nil največjo nesrečo. Kolikor pa vemo, pa ni prav nič verjetno, da bi zaradi povratka na mirovno pogodbo in zaradi odstopa Pellove vlade ugasnilo sonce, se zaustavila zemlja ali pa se nebo prelomilo nad našimi glavami.
Italija bo imela svojo -krizo. In prav je, če jo ima. Saj ji je po trebna ne 'le za njeno ozdravitev ampak tudi za to, da evropsko o-zračje ne bo več tako zadušljivo
Italijani so se navadili na to, da zrejo na nas z nekako vzvišenega položaja, kot da .bi bili oni neka nadrejena, mi pa podrejena rasa In to svoje stališče so vsilili zaveznikom in gospa Luče ie — kot vse kaže — naravn- st • vkujeva s to predstavo. Sam ministrski pred •sednik Pella se je v svoji domnevni umerjenosti na zelo precizne Titove navedbe izirazil. da si hoče prihraniti sodbo o tem iznašanju dejstev. Toda kdo daje Pelli pra vico, da se poslavlja za sodnika? Kakšno pravico pa ima on, da bi izrekel svojo sodbo -o Titovih navedbah? On ima samo pravico, da pobija njihovo resničnost, ali pn da Titovim trditvam nasproti postavlja svoje. O tem pa, če so Titovi argumenti dobri, slpbi itd., pa Pella sploh nima pravice, izreči -se, kajti on ni sodnik, ampak le
prizadeta stranka. Ali se je Pella mar navadil nasproti Jugoslaviji uporabljati jezik, v katerem pišejo »Giornale di Tirieste« in »Mes-saggero Veneto« ter njihov na-vdahnjevalec '»Corriere della Sera«, da ne omenjamo še .neokusnosti fašističnega in monarhističnega -tiska? Enako so se italijanski o-blast-neži navadili, da uporabljajo proti Jugoslaviji politiko hujskanja Hrvatov proti Srbom ter enih Slovencev proti drugim z namenom, da bi vse skupaj oslabili. To je ‘tista politika razdvajanja, ki so jo skozi (tisoč let vodili Benečani, ko so podpirali medsebojne ali medplemenske vojne in vzdrževa-
li	-trgovino s sužnji. Toda take »kulturne« vojne »kulturno« nadrejene Italije mora biti -konec. In žalostno je le to, da Italijanom ni mogoče svetovati iztreznitve drugače kot -z -uporabo odločnih sredstev. Zdravila so največkrat grenka in zelo neugodnega okusa. Zato ne bo'slabo, če. se-Italija prične zdraviti ob grenkem okusu zelo grenkega Jadrana.
Ze Clausevvitz je rekel, da ie vojna nadaljevanje politike z drugimi sredstvi. Naj se Italija vairu-tega, da -bi druge silili v to, da bi vodili tako politiko,-ampak naj se raje nauči obzirnosti do drugih in na vljudnejši ton v mednarodnih odnosih.
Kdor pripoveduje itisto, kar. hoče, lahko pride v položaj, da čuja isto, če-sa.r noče.
Etrohovni deiouci v Brazilijo
Pokrajinski urad za delo v Gorici sprejema prijave strokovnih delavcev, ki bi se radi izselili v Brazilijo. Javijo se lahko čevljarji, steklarji, električarji in gradbeni -delavci, ki so samci -ali poročeni, toda z enim otrokom in sj stari od 25 do 40 let. Javijo se lahko vsak dan od 10. do 12. ure, razen ob nedeljah in praznikih. S seboj morajo prinesti potrdila j strokovni usposobljenosti.
Raj Iročejn tržažani ?
(Konec s 1. strani)
Merjeno s stališča koristi in hotenja domačega tržaškega prebivalstva, bi veljala torej Kraigherjeva beseda lahko kvečjemu za tiste, ki so se izneverili svoji borbi za uresničenje Svobodnega tržaškega ozemlja. Vsi, ki ji ostajajo zvesti, izvršujejo s tem samo nalogo, katero so jim njihovi volivci zaupali, ntalogo, kateri bi morali ostati zvesti tudi vsi predstavniki iti funkcionarji tistih organizacij, za katere so Kraigherjevi ukazi e-vangelij, kateremu se ne morejo, a tudi ne smejo odpovedati.
Nekateri »ljudski« funkcionar bo morda na te besede pomilovalno skomizgnil z rameni, češ to so re-vnži, ki v tem težkem trenutku ne morejo videti preko domačega plota in merijo vse s svojega ozkega stališča. Široki narodni interesi pa zahtevajo v tem trenutku, da se vsaj tržaške Slovence žrtvuje. Tako si bo mislil in govoril pravoverni titovec.
A na žalost je sedanja litovska politika v tržaškem vprašanju tudi's tega vidika napačna. Mirovno pogodbo, katero je podpisalo 21 držav-, Svobodno tržaško ozemlje, za katerega v vsakem primeru lahko jamči poleg Varnostnega sveta tudi jugoslovanska armada — ki je po Rankovičevih in Titovih izjavah dovolj močna, da v vsakem trenutku že sama zaščitila jugoslovanske koristi — hočejo porušiti in se zadovoljiti z navadno i-talijansko izjavo, da nima Rim več nobenih zahtev na področju B ali še dalje. Naj oprosijo tovariši, toda v tem trenutku nas spominjajo na Stojadinoviča, ki' se je tudi zadovoljil z Mussolinijevo obljubo, da so obstoječe meje večne in da je močna Jugoslavija v italijanskem interesu. A nedolgo potem smo že imeli italijanske divizije y Ljubljani in Dalmaciji in. Italija se ni zadovoljila s tem, da je ie kraje samo zasedla, temveč jih je tudi anektirala. Kaj če bi se to ponovilo? Na koga bi se Jugoslavija lahko sklicevala, če bi bila porušena sedanju zares mednarodni• pogodim? Tak prelom bi bil namreč potem pravno gledano samo jugoslovansko-italijanska stvar.
Zato je tudi v splošnem slovenskem in jugoslovanskem, kakor tudi evropskem interesu, da se mirovna pogodba z Italijo ohrani in do kraja izvede. Sedanji odgovorni jugoslovanski politiki bi napravili nam in sebi veliko večjo uslugo, če bi vztrajali na taki liniji, ne pa da lomijo in rušijo edini temelj, na katerega se lahko zanesejo.
Leto VII. - Stev. 42
OEMOBRACUA
Stian 3.
Politično početje gospe Luce
Z italijanske strani objavljajo vesti o domnevni pripravljenosti Beograda, da bi razdelili Svobodno tržaško ozemlje na ta način, da bi področje A izročili Italiji, področje B pa Jugoslaviji.
Iz knjige grofa Sforze »Pet let v palači Chigi« izhaja, da sta prve ■razgovore o tem imela julija 1951 ftankovič in grof Soragno. Bebler in Guidotti sta se srečala v času od novembra 1951 do januarja 1952, toda tu je bilo govora, o tem, da bi morale Opčine in Zavije pripasti Jugoslaviji, medtem ko cii morala Italija dobiti Koper. Mar-, ca tega leta je bila pa tretja vrsta razgovorov, toda 'tudi ti niso dovedli do pričakovanega zaključka.
Dobro- obveščeni časnikar Sulz-ber.ger je v »New York Timesu« od 9. oktobra napisal, da je Tito pretekle spomladi izjavil britani skemu zunanjemu ministru Edenu, da bi Mia delitev Svobodnega tržaškega ozemlja izvedljiva na način, da bi področje A dodelili Italiji, področje B pa Jugoslaviji. Ta začasna odločitev bi po preteku treh let .mogla postati stalna, ko bi se prilike na področju A in B končno uredile.
Drugi opazovalci so v to zvezo stavili Edenovo potovanje na Bled in Titovo potovanje v London. Ob tej priliki naj bi bil Tito o posameznih področjih govoril kot o določenih celotah, na katerih ne bi smeli izvršiti nobene ozemelj-ske spremembe.
):<New York Times« in z njim mnogi ameriški krogi ne morejo prikriti svojega začudenja nad tem, ker je Tito po itolikih izrazih pripravljenosti, da se odreče Trstu. naenkrat spremenil svoje zadržanje in s svojim naglim nastopom izzval današnjo krizo.
V bistvu pozabljajo ti ljudje, da je maja tega leta ob priliki svojega poseta na tržaškem sejmu Aleš Bebler ubral čisto drugačne stru ne in naglasil, da morajo Skedenj in Zavije prepustiti Jugoslaviji Opazovalcem pa ni ušlo, da so v italijanskih krogih naglaševali, da sta Skedenj in Zavije mitalianissi-,mi«, češ da je bila tamkaj večina italijanskih glasov. Tedaj smo mi opozorili na dejstvo, da tudi Na brežina, Devin in Sesljan niso italijanski. Ce pa Skednja in .avelj ne dajo zaradi njihovh italijanskih Sl	i<?-treb<i i&ti jra.zlog, uvel ja
viti tudi za Nabrežino, Devin in Sesljan ter se mora na tej strani izhod na morje priznati Jugosla viji tembolj, ker sta bila Devin in Sesljan vse do Schoenbrunnskega miru od 14. oktobra 1809 ozemeljsko sestavni del vojvodine Kranjske. današnje Slovenije.
'Ne vemo, če 'je ta naš razlog sprejela uradna Jugoslavija. Vsekakor- je Tito v svojih govorih tile pred italijanskimi državnozborskimi volitvami in za tem nedavno na Okroglici vse jače naglaševal, verjetno zaradi pomirjenja vse bolj zaprepaščenega javnega mišljenja, da Trsta ne da. S tem je pa jasno .označil, da se ne smatra, več vezanega na razgovore kakr-i šne koli vrste, ki so bili pred tem, pa naj so imeli za predmet tudi odstop vsega področja A in dela področja B. Mi pa po načelih civilnega prava, na katera se tako rad sklicuje italijanski pravnik Cammarata, vemo, da odklonjeni predlog ne more biti predmet pravne zahteve.
Toda ta nevezanost je bila še pred tem naglašena z italijanske strani. S tem, da je Pella izjavil, da je edina podlaga za rešitev tržaškega vprašanja trojna izjava od 20. marca 1948, se je’ izrecno postavil na stališče, da odklanja vsako prejšnje De Gasperijevo pogajanje o delitvi Svobodnega tržaškega ozemlja. Pella se je s tem postavil tudi proti jugoslovanskemu uradnemu stališču in je dosledno temu, vsekakor po ameriškem nagovarjanju, postavil svoj, predlog o plebiscitarnem glasovanju za iizbiranje med Italijo in Jugoslavijo.
Tu pa prihaja do izraza politika in tej dosledna dejavnost gospe Luce in zato velja pospremiti njene izjave in izreke; kakršne je objavil Augusto Guerriero v »Cor-riere della Sera« v petek 16? oktobra t. 1.
Gospa Luce se je branila tega, kakor je trdil italijanski tisk, da si je ona prisvojila italijansko iredentistično stališče glede Trsta 'n da je to stališče vsilila ameriški vladi. Stališče, ki ga .zavzema ameriška vlada — je trdila gospa Luce — so že zdavnaj sprejeli in stremi za tem, da bi premostili napetost med Italijo in Jugoslavijo. Zato so že zdavnaj preučili možnost umika vojaških odredov iz Trsta. Gospa Luce je samo podpin rala to stališče v trdnem prepričanju, da je najboljše in najprimernejše. Ona je to storila v pričako vanju, da bo z umikom zasedbenih sil, z ukinitvijo zavezniške uprave in z uvedbo italijanske uprave na področju A nastal stalnejši po-
ložaj in da bo v tem stalnejšem položaju istočasno na italijanski in na jugoslovanski strani nastopila večja volja za rešitev obstoječega spora. To mišljenje je --kot sama pripoveduje — nato za-topala na konferenci ameriških diplomatskih predstavnikov, ki je bila pred nekaj tedni v Luksemburgu. Sodeč po njenih izjavah, ne more biti dvoma, da je njeno prepričanje o verjetnem popuščanju napetosti, ki naj bi nastopilo po objavi odločitve od 8. oktobra, sprejeli na podlagi njenega prikaza tudi v najširših ameriških političnih krogih.
Toda gospa Luce je —- vseeno, če ' svojo pobudo ali -s svojim prepričevanjem v Wash’ihgtonui In Luksemburgu -=*• -po lastnem ; priznanju odločno sodelovala pri sprejemu odločitve od 8. oktobra S tem je pa pokazala ne samo neverjetno diplomatsko neuvidevnost, ampak tudi nevarno količino ;poli-tične brezvestnosti.
Kajti, če je dolžnost diplomatskih predstavnikov v tem. da opo-zore svojo vlado na nevarnost možnih zapleti jajev,'in da odvračajo svoje predstojnike od prehitrih in nevarnih odločb; tedaj'ona ne le da ni izvršila, ampak je doprinesla h katastrofalnemu polo-
žaju, v katerem se danes nahaja- žen padec in zato ne more nazai.
mo.
Dosegla je - namreč troje:
Po eni strani je za italijansko vlado nastal položaj, iz katerega se ne more izmotati brez vojne a-li pa brez resne škode na njenem dostojanstvu.
Po drugi strani je proti, vsaki svoji nameri utrdila Titov režim, kajti žaljiv in prezirljiv izra?. v Pel.ovih izjavah ter brezobzirnost anglo-ameri-ških odločb so morali dati pobudo za skrajne mere -z jugoslovanske strani, pobudo za u-krepe, ki so nujno naleteli- na o-dobravanje jugoslovanskih narodov in s tem utrdili Titov položaj doma.
■Po tretji Strahi je pa dala pobj-do za sovjetsko intervencijo in s tem dala ' Sovjetski' zvezi . povod, da nastopa kot pobornik za svetost pogodb. Za Sovjetsko zvezo je postopek zaihodnih sil nasproti Jugoslaviji dragocen precedens i" dokaz za to, kaj imajo sovjetski sateliti pričakovati, če bi se odkrhnili od Moskv.e,
Toda gospa Luce je dosegla še nekaj: Lda je Italijo, Jugoslavijo in zahodne sile' napravila sužnje svojih izjav.
Za italijansko vlado pomeni odstop od zavzetega položaja neizbe-.
Za Jugoslavijo je Titova izjava v Skoplju neodpovedljiva. Ce Tito količkaj drži nase, mora prijeti za orožje, čim bi“ odločitev od 3. oktobra izvršili.
Zahodnima vladama je pa skoraj nemogoče, da bi preklicali ali pogoltnili svojo odločitev od 8. oktobra, če se nočejo osramotiti pred vsem svetom.
To so posledice politike, ki jo je gospa Luce po lastnem priznanju pospeševala. Zedinjene države so res lahko srečne, da imajo takega veleposlanika!
Toda izkušnja podvigov ameriške diplomatke je pokazalo še nekaj: kam vse more voditi taktika zanemarjanja važnosti mirovnih pogodb.
Zahodne sile so s svojo znamenito trojno izjavo imele predvsem namero De Gasperiju olajšati zmago na volitvah leta 1948. Ta namen bi bili pa v' veliko izdatnejši meri mogli doseči, če bi z vso odločnostjo nastopili proti temu, da bi z jugoslovanske strani izigravali ali kršili mirovno pogodbo.
Toda mislili so, da morejo kršitev pogodbe pobijati z nadaljnjimi kršitvami. Današnja nevarna napetost je posledica takega pomanjkanja poMtične načelnosti.
Politika izsiljeuanja
Italijanske zgodovinske razlage, ki jih priobčuje »Giornale di Trie-ste«, se navadno ne odlikujejo s točnostjo -in verodostojnostjo. V težnji, da bi dokazoval možnost spremembe kroga v četverokotnik in enakost v neenakost, »Giornale di Tnes-te« kaj često uspe v tem, da svojim razlagam vzame vsako verodostojnost in celo zunanji videz resnosti.
Njegovi članki »dvajset let italijansko - jugoslovanskih odnosov« pa iznašajo nekatera dejstva, podkrepljena s podpisom Karla Gallija, dolgoletnega italijanskega poslanika na beograjskem dvoru. Nedvomno je tu zanimiva Izjava Momčila Ninčiča, ki bi mogla bi*i memento tedanji in memento današnji Italiji: »Skupna nevarnost, ki v enaki meri preti tako Italiji kakor Jugoslaviji, je v tem, da bo ojačena Nemčija prej ali slej težila na Jadran. Da bi to preprečili, je nujno potrebno, da se Italija in Jugoslavija sporazumeta.« Ninčič je predvideval tisto, kar se je zgodilo septembra 1943.
In 'takole je izgledal sporazum, ki ga je Karadjordjevičeva Jugoslavija bila pripravljena podpisati z Italijo:
1) desetletna zveza in priključitev Jugoslavije k italijanski zunanji politiki;
Polom kmetijskega kolektivizma u SZ
Ves svetovni komunistični propagandni stroj obratuje že skoro mesec dni s polno paro v obravnavanjih novih »direktiV« v razvoju poljedelstva v Sovjetiji. Seveda vprašanja tudi tržaško komunistično »Delo« ni zamolčalo, zato pa je utajilo smisel in pravo vsebino »novih direktiv«. Moskovski radio, ki je dnevno za polne tri ure prekinjal redne oddaje samo zato, da so napovedovalci nepretrgoma 'prebirali vsebino novega dekreta, nudi najboljši dokaz iza to, da je Sovjetija, ne glede na težke politične težave pri preu-sme-rjevanju stalinizma v »kolektivne odgovornosti«, zašla ponovno v nevarno gospodarsko krizo.
V priprežniških državah, kjer so izbruhnile podobne krize in so zajele že zadnjega sovjetskega satelita, označujejo ukrepe za odstranitev gospodarskih kriz s tako imenovano »novo politiko«, ki nai omili trdote kolektivizacije s popuščanjem kmetom v spoznanju, da delajo raje za svoje osebne koristi kot za prisilne oddaje državi in z raznimi drugimi olajšavami.
„Nova politika"
Vse izgieda, da Sovjetija postopa prav nasprotno: edino popuščanje kmetom je obljuba, da jim bodo z »novo politiko« določevali višje odkupne cene pridelkov in da bodo odkupnine tudi točno plačevali iin. jih ne zavlačevali, kakor je bilo to do sedaj v navadi. Nova »direktiva« pravi namreč: »Kakšni so vzroki .za nezadostno raven poljedelske proizvodnje...? Najvažnejši izmed teh vzrokov je popolno preziranje tvarnih koristi kmetov pri izgradnji proizvodnje in njihovega dobička, ki je eno izmed osnovnih načel socialističnega (Sic!) gospodarskega reda. (To je res nova politika z novim marksizmom! - op. ur.)
izkušnja uči, da so načelo nate-rialnih koristi — ki se zelo uspešno uveljavlja pri pridelovanju bombaža, sladkorne pese, čaja in južnega sadja — pri celi vrsti važnih panog kmetijstva popolnoma zanemarili.... Nedostatki v živinoreji in pridelovanju povrtnine in krompirja nastajajo zaradi nezadostne spodbude strani države. Prevzemne in prodajne cene iza -klavno živino, krompir in zelenjavo, ki so bile do sedaj v veljavi, niso zadostovale, da bi dvignile tvarne koristi kolektivnih kmetij in kmetov in s tem porast celotnega kmetijstva.«
»'Direktive« pa ugotavljajo še druge številne nedostatke kmetijstva, ki so že desetletja značilne za komunistično kolektivno kmetijstvo: kadri kolektivnih kmetij ir* strojno-'traktorskih postaj so nezadostno izurjeni, stroji se stalno kvarijo v rokah nelzšolanega o-sebja; »norme« za oddajo pridelkov se postavljajo pogostokrat tako, da se bolje vodenim farmam slabše godi kot slabo vodenim; partijski oblastniki se stalno in povsod vmešavajo v vprašanja in odločitve, ki jih prav nič ne brigajo in se na ta vprašanja tudi prav nič ne razumejo. (Točno kot to delajo partijski zaslužkarji pri nas - op. ur.) Na drugi strani se isti oblastniki ne brigajo za tiste dobrine, pri katerih niso izpolnili proizvajalnih načrtov. Se vedno je veliko pomanjkanje gospodarskih poslopij. Preteklo je že petindvajset let, odkar je bila uvede-
na popolna mehanizacija kmetijstva in vendar ta mehanizacija še dolgo ne bo dosegla zadanih. ciljev, zato jo bo treba v prihod-nj-ih dveh ali treh letih ponovno pognati v tek. #
Vse to bi moglo v preprostem in lahkovernem človeku vzbuditi zaupanje in prav zato se pojavljajo v sovjetskem tisku že petindvajset let take in podobne pritožbe. Dejansko pa to -pomeni, da ni petindvajsetletna kolektivizaci-„a in mehanizacija kmetijstva prav nič drugega kot gigantski bankrot sovjetskega poljedelstva, ,in v toliko je tudi sedanje obravnavanje najnovejših »direktiv« obenem obračun s preteklim Stalinovim -režimom.
Pri vsem tem pa se nam v tej zvezi izločita dve zanimivosti. Stalinovi dedič;! se niso niti za las odmaknili od prejšnjih metod in ikljub oznanjevanju ukrepov za izboljšanje potrehščin široke porabe, so odločeni nadaljevati po isti katastrofalni poti kot doslej.
»Direktiva« ukazuje, da mora partija kmetijstvu posvečati še več pažnje. V vodstva kolektivni!} kmetij bodo odposlali še več partijcev in z njimi še več partijske propagande in partijskega nadzorstva. Prav stalno vmešavanje partijskih oblastniških nevednežev je povzročilo na kolektivnih -kmetijah zmešnjavo in nered, istočasno s povišanjem prevzemnih cen kolhozom, ki naj bi dvignilo proizvodnjo, .bo pojačeno vmešavanje partije v kmetijsko delo nevtraliziralo spodbudo, ki bi jo mogle povišane prevzemne cene okrepiti.
Druga zanimivost je imenovanje Nikite Hruščjova za prvega tajnika Centralnega komiteja partije. Dejstvo, da je prišlo do tega imenovanja potem, ko je C K njegovo poročilo o razvoju kmetijstva »pre-debatiral in na podlagi tega poročila sklepal«, pomeni, da je .Hruščjov danes druji mož v Sovjetiji •in da mu je prav zato pripadla naloga, da izvede novo kmetijsko politiko. Hruščjov je že večkrat u-spešno »reševal« podobne naloge Ko so po vojni zaupali Kaganovi-ču dolžnost, da z ognjem in mečem zaduši ukrajinski »nacionalizem«, je Hruščjov prejel vzporedno dolžnost, da ponovno vzpostvi kolektivne kmetije, ki so jih ukra jinski kmetje množično zapustili ob času nacistične zasedbe. To je Hruščjov dosegel s pomočjo mno žičnih procesov z obtožbami »tatvine državnega premoženja«.
kmet le prišel do resnice in spo- ka pa je za 1. 1950 predpisala 65.3
znanja, 'kaj ga čaka v komunističnem raju.
Posledica takega ravnanja je bila strahotna lakota na podeželju, ki je, po zanesljivih poročilih, divjala v 1. 1949 in 1951 v nič manjšem obsegu kot 1. 1930. V teh letih se je število goveje živine in drobnice strahovito zmanjšalo. V sredi svojega »zmagoslavnega pohoda« za vzpostavitev »velekolho-zov« je pred dvema letoma in pol pokojni Stalin nenadoma ustavil »pohod«. Poročilo Hruščjova o svojih »uspehih« je .»Pravda« -označila kot bežen prispevek diskusije. Sovjetski umetniki so že pripravili posebno opero »Iz vsega srca«, ki naj bi proslavila »delo« Hruščjova, vendar so opero pred uprizoritvijo’»Skartirali«. Prav tako so odtegnili piscu -n komponistu Stalinovo nagrado.
Da bi nadomestili ogromne izgube na goveji živini in drobnici so v prvo petletko vključili posebni načrt za dvig živinoreje, ki naj bi veljal za dobo od 1. 1949 do 1. 1952. Nova »direktiva« pa zatrjuje, da so se nedostatki pokazali prav na prodročju živinoreje krompirja in zelenjave. »Direktiva« predpisuje, da mora število goveje živine doseči v 1. 1954 65.9 milijbnov glav, med tem številom vpo-štetih 29.2 milijonov molznih krav. Ze prva povojna petlet-
Velekolhozi
ali agromesta
Po svojih -»uspehih« na tem področju je bil imenovan iza tajnika partije na moskovskem območju in kot tak je postal član C K . V tem svojstvu je proti volji člana C K , Andrejeva, in proti nameram kmetijskega ministra Benediktova uspel, da dotakratne va ške kolhoze vključi v »velekolho ze« ali »agromesta«. Pri tem je kmete razgnal iz njihove tradicionalne vaške skupnosti in jih oropal zadnjega ostanka gospodarske, svobode, ko jim je nasilno odvzel še tisti »zasebni vrtič«, ki ga jim je prepustila prva kniza kolektivnega gospodarstva 1. 1930. O vsem tem seveda molčijo naši partijski zaslužkarji, ko ponujajo svojo ničvredno kramo po naših podežel
milijone glav goveje živine. Uradna statistika za 1. 1950 je navajala, da je bilo v Sovjetiji 57.2 mili jona glav goveje živine, t. j. za 1 milijonov glav manj kakor je predpisala petletka, "'ama »direktiva« priznava, da se je v preteklem letu znižalo število goveje živine na dva milijona glav. Nadalje zatrjuje »direktiva«, da se je število molznih krav zmanjšalo za tri milijone in pol glav v pri meri s predvojno dobo. Pri tem se ta ugotovitev ne sklicuje več na vojne izgube.
Ce primerjamo število goveje živine pred kolektivizacijo s sedanjim, se nam katastrofalni polom kolektivizacije šele pokaže v pra vi luči: 1. 1928 ie bilo 70.5 milijonov glav goveje živine, t. j. za deset milijonov glav 'več kakor da nes, čeprav se je v petindvajsetih letih število sovjetskih ust močne povečalo.
Ce se je reševanja sedanje go spodarske krize lotil Hruščjov svojimi nasilniškrimi metodami, potem lahko z vso zanesljivostjo pričakujemo, da bo Sovjetija dožive la svojo tretjo lakoto. In venda ie le malo verjetno, da bi -tudi po tski katastrofi debeluharji v Krem lju spoznali, da je odprava »gospodarskih naravnih zakonov« kakor je -to svoječasno naziva! Stalin — množični zločin.
Evropski federalizem in Trst
Združene evropske države, Ev-opa brez mejd in brez carin, to se vse lepo sliši. Toda te, tako rekoč ideološke strani tega gibanja danes ne mislim obravnavati. To zahteva podrobno in obširno obravnavo, na katero se povrnem kdaj drugič. Naj se zaenkrat ustavim pri nekem pojavu v zvezi z »Evropskim federalističnim gibanjem«, ki se neposredno tiče nas tržaških Slovencev.
Pred kratkim sem bil namreč kot opazovalec povabljen na pokrajinski kongres »Evropske federalistične mladine« (»Jeunesse federaliste Europeenne«) za Furlanijo in Julijska Benečijo.
No, in kaj sem tam doživel tako zanimivega, da se splača o tem obvestiti našo javnost? Moram reci, da so ugotovitve, ki sem jih tam napravil, presegle vsako pričakovanje, čeprav nas izkušnja u-či, da pri Italijanih ne smemo postavljati pričakovanj previsoko. Lahko je namreč govoriti o federalizmu, dokler ne gre za tvoje neposredne koristi ali dokler ti nihče ne stopi na prste, kot pravimo. Zame je namreč tržaško vprašanje preizkusni kamen za vsakega Italijana in seveda toliko bolj za vsako italijansko gibanje.
Razume se, da je tudi na omenjenem kongresu »Evropskega federalističnega gibanja« prišlo na spored to pereče evropsko vprašanje. Moram pa takoj pripomniti, da tako treznih besed o tem vprašanju še nisem slišal iz ust Itali janov. Ne bi se toliko čudil, da bi našli poštenega Italijana (mislim poštenega v nacionalnem smislu) kje tam doli v Rimu ali Turinu, torej daleč od neposredno prizade-
skih kmetijah. Počasi pa bo naš tega ozemlja* toda ne. o Trstu je
predaval prav Tržačan, ki je res da o stvari najbolj poučen, a na vadno tudi najbolj zastrupljen šovinizma.
Ne glede na obsojanje šovinizma in neodobravanje Pellovega plebiscita, -ki bi ga moral vsak pošten človek spoznati za nemogočega, sem slišal veliko stvarnih ugotovitev o etničnem stanju na Tržaškem, da bi nepazljiv poslušalec govornika zamenjal kar za indi-pendentista. Poudarjal je med drugim, da je rešitev tržaškega vprašanja v smislu evropskih korisii in v znamenju združenih evropskih držav edino možna rešitev. Čeprav si o tej rešitvi zborovalci na kongresu sami niso bili popolnoma na jasnem, je pa vendar znak, da se zavedajo evropskega pomena našega vprašanja.
iNaj takoj dodam, da vsi poslušalci niso bili enih misli s predavateljem, kar samo potrjuje moja gornja izvajanja. Bilo je pa tudi nekaj poslušalcev, ki so govornikova izvajanja javno odobravali, in to je zame poglavitno. Ne moremo si namreč po dosedanjih izkustvih predstavljati, da bi si človek, ki si je po tem, kar so mu v šoli vtepli v glavo, in iz tega, kar lahko črpa iz izključno šovinističnih virov, ki so mu na razpolago, lahko napravil o tržaškem vprašanju drugačno sliko, kot jo ima večina Italijanov.
Mislim pa, da ni preveč optimistično ugotoviti, da bi to gibanje, ki sicer še nima preveč prepričanih pristašev, in si le počasi osvaja javno mnenje, lahko s časom postalo zdravo jedro italijanskega javnega mnenja in tako pripomoglo k reševanju obstoječih narodnostnih razporov.	Rado
2)	opustitev	vsake	ozemeljske
zahteve Italije glede Dalmacije;
3)	carinsko	-	gospodarska zveza
med Italijo in Jugoslavijo;
4) izključitev italijanske vojaške zasedbe Albanije;
5)	skupna	obramba	Julijskih
Alp in Karavank proti severu;
6)	obramba	Jadrana	pod vod-
stvom Italije.
iPo eni strani je Jugoslavija zahtevala, naj italijanska vlada preneha z vzdrževanjem iredentizm:-.
Dalmaciji in z vzdrževanjem separatističnih gibanj proti političnemu edinstvu Jugoslavije. Po drugi je pa Jugoslavija bila pripravljena zatreti iredentistično gi-anje glede Istre in Trsta in brzdati begunce, ki so iz krajev, ki so pripadli Italiji, pribežali v Jugoslavijo. (»i numerosissimi alloge-viventi in Jugoslavia«, prav o-ne torej, ki jih' je Tito označil kot pregnane Ič Trsta in Istre).
Italijani . na ta 'ugoslovaiiski predlog sploh niso odgovorili. Težave so bile ;. zaradi italiijainskih teženj glede Albanije in zaradi jugoslovanskih obvez do Francije. Toda Italijani sploh niso poskušali odstraniti teh težkoč. Kar je sledilo, je bila italijanska sramota v Dalmaciji in Sloveniji j in na koncu koncev izguba vojne.
Kar pa iz tega razlaganja vidimo, je, da je tudi -po Rapalski pogodbi, ki je dala Italiji pol milijona Slovencev in Hrvatov, italijansko stališče nasproti Jugoslaviji ostal-o isto, kakršno je tudi danes.
Italija je vzdrževala iredentizem Dalmaciji in hrvatski separatizem 1. 1930 enako, kakor danes vzdržuje iredentizem v Istri, .kjer so Italijani v manjšini, in kakor danes še s ponarejenimi potnim\ listi vzdržuje hrvatske težnje po obnovi Paveličeve ustaške hrvatske države.
Pravi razlog današnjemu stališču Italije torej ni tisto, kar pripisujejo Titu. Italija je že po svoji naravi podvržena temu, da sistematično črni Jugoslovane .pred zahodnim svetom. Naglaševanje ponudbe plebiscita, ki gre za tem, da bi udušilo glas indipendenti-stov, obenem pa karakteriziralo jugoslovanski odgovor (v katerem so prav iz ozira do »numerosissimi allogeni viventi in Jugoslavia«, na zelo veliko število beguncev iz Trsta in Istre zahtevali x>vratek v staro sta-nje kot podlago za plebiscit) kot enostavno odklonitev vsakega plebiscita, kaže jasno težnjo, ki navdihuje italijanske politike.
V tem načinu italijanskega postopanja je pa možno razbraiti zelo zanimive značilnosti. Italija pri določitvi svojih odnosov do drugih držav vedno pazi na to, da si ohrani izgovor za izmikanje od prevzetih obvez, in da ta izgovor uporabi kot sredstvo izsiljevanja nasproti državi, od katere nekaf zahteva. Tako .ji je tudi Atlantska zveza prišla prav, ker je razen političnih koristi nudila tudi možnost zaposlitve italijanske industrije. Tako zdaj, ko je italijanska industrija te nove položaje že zavzela, in ko vedo, da jim jih Združene države ne bodo več odvzele (ker bi s tem povzročile brezposelnost in širjenje komunizma), zaradi Trsta grozi z izstopom iz Atlantske zveze. Ko pa bi dosegli revizijo Mirovne pogodbe glede Trsta, kdo naj še prepreči, da bi jo Italija izahtevaia še glede Pulja in Reke? Curzio Malaparte sam pripoveduje o verjetnosti vzpostavitve .rapalskih meja in obnovitve zveze z Nemčijo.
Ali pa bi bila Italija tudi v primeru vzpostavitve rapalskih meja pripravljena, sporazumeti se z Jugoslavijo tako, kakor je povedal Carlo Galli? Po vsej priliki ne. Sistem Italije je namreč ta, da nobene pogodbe ne vzame za obveznost, ampak za odskočno desko.
Obljube, častne besede, svečane izjave so nedotakljive svetinje, če prinašajo Italiji koristi. Kadar p» teh koristi za Italijo ni, tedaj najdejo Cammairato ali kakega drugega AzzeccagarbugUja.
V italijanski zgodovini res ne manjka taikih primerov.
Tečaj angleškega jezita SPM
Slovenska prosvetna matica v Trstu sporoča interesentom urnik tečajev angleškega jezika, ki bodo v njenih prostorih v Machiavellijevi ulici 22-11:
II. tečaj: v ponedeljkih in četrtkih od 18.30 do 19.30;
III. tečaj: v torkih in petkih od 19.30 do 20.30;
IV. tečaj: v torkih in petkih od 18.30 do 19.30 ure. Na tem tečaju bo konverzacija in poglobitev slovnice.
Zamudniki se lahko javijo k tečaju v zgoraj navedenih dnevih, tudi če se še niso vpisali.
T
V E
Jeguljasta dialektika K P
Komunistične partije vsega sveta piešejo tako, kakor jim svlrajo kremeljski godci; ti pa uravnavajo svoje instrumente in zavijajo svoje napeve tako, kakor je to trenutna želja najvišjega kolektivista na diktatorskem prestolu. Prav zato doživljamo po vsem svetu protislovja, ki ji'h doraščeni mo žgani kaj težko doumevajo. Vendar je osnovna misel vsega tega komunističnega poskakovanja u-stvarjanje zmede, nemirov, preku-cij in izpodkopavanje tistih temeljev človeške osebnosti, ki so bistvo kulturnosti zahodnega človeka. Ponižanje človeškega dostojanstva na raven avtomatičnega irobota je skupni cilj svetovnega komunizma, pa naj so dirigenti že v Moskvi ali v Beogradu.
Prav v .teh dneh ponovno doživljamo dokaze divjih preskokov komunističnih aktivistov z enega načelnega stebrišča na nasprotno stran.
Palmiro Togliatti je še pred ikratkim poveličeval priključitev celotnega Ozemlja Italiji in prav isto so počenjali njegovi tržaški služabniki italijanskega in slovenskega .rodu. Obliko so si pač v Trstu izbirali drugačno kot v Rimu, v bistvu pa so si bili popolnoma enaki. Oblika je bila slepilo za tržaške delovne množice, ki so trmasto vztrajale in vztrajajo danes s podvojeno silo na spoštovanju mirovne pogodbe in na uresničitvi Svobodnega tržaškega ozemlja.
Palmiro Togliatti je podpisal z glasovi celotne RPI povratek STO Italiji, o čemer ste v zadnji številki spregovorili. Viittorio Vidali se je požuril, da svojemu vrhovnemu poglavarju v Rimu .izreče v imenu .tržaške komunistične partije svojo popolno solidarnost z besedami:	»Tržaški	komunisti izra-
žajo še enkrat svojo bratsko solidarnost s KPI in z njenim velikim voditeljem Palmirom Togliattijem.«
To sta samo dva drobca dokazov, da je vodstvo tržaške komunistične partije popolnoma v rokah (italijanskih aneksionističnih sil. In kaj odgovarja slovenski repek tržaške komunistične partije, »Delo«, na vse te dokaze? Odgovor je prav tako jeguljasto dialektičen, kot so jeguljaste hrbtenice slovenskih komunističnih zaslužkarjev, saj so ti ljudje brez sramu in rdečice napisali v zadnji številki »Dela« nič več in nič manj kot to-ie prvoaprilsko potegavščino; »Komunistična partija STO je edina politična stranka na našem Ozemlju, ki ni nikoli spremenila svojega stališča .glede Svobodnega tržaškega ozemlja.« Morda je v neki mc-ri to tudi res. Vodstvo KP STO .se je. dejansko vedno borilo za priključitev celotnega Ozemlja I-taliji, čeprav je te svoje želje spretno prikrivalo v gorečnosti nacionalističnega navdušenja pa jih tudi izklepetalo.
Po zadnjem nastopu Sovjetske zveze pred Varnostnim svetom v
Ali si že poravnal
naročnino?
Trfoli angleščine na Opčinah
Pod okriljem Zavezniške čitalnice v Trstu se vršijo (brezplačni tečaji angleščine (začetniški, nadaljevalni in konverzacijski) na Opčinah v šoli vsak torek in petek od 19, ure naprej.
Tečajev se lahko udeležuje vsak, ki se zanima za angleški jezik.
Glasbena šola SPM
Pouk na Glasbeni šoli je pričel. Obveščamo 'zamudnike, da imajo še možnost naknadnega vpisa. Toda kdor bi se hotel še vpisati, naj pohiti!
Krojni tečaj SDfl
Slovensko dobrodelno društvo v Trstu organizira tudi letos, na splošno željo članic, krojni tečaj. Vpisovanje je dnevno od 18. do, 18. ure v ulici Machiavelli 22-11, tel. 62-75.
Izšla je v Rimu knjiga pesmi Rafka Vodeba
Kam potujejo oblaki?
Krasna bibliofilska izdaja, opremljena z izbranimi lesorezi prof. Alekse Ivančeve.
Dobite jo v slovenskih knjigarnah v Trstu, Sesljanu in Gorici.
prilog spoštovanja mirovne pogodbe z Italijo in o imenovanju guvernerja se je Vittorio Vidali streznil in spametoval, pa ne morda kot človek, ne, pač pa kot zvesti komunistični robot; zbal se je komunistične čistke in preskočil iz aneksionističnega stebrišča, ki se je v zadnjih dneh močno zamajalo, na sigurnejše stebrišče STO. Za kolika- časa? Tega Vittorio Vidali, in vsi njegovi .robotniki ne vedo to vedo v Kremlju. ». . . In potem se bo videlo . . .«
Tudi naši titovci niso boljše sreče. Za rešitev .tržaškega vprašanja so dialektiki v Beogradu do sedaj postavili menda točno 17 predlogov. Prepričani smo, da komunistični vršaci titovskega krila v Trstu danes ne vedo, kateri izmed vseh teh predlogov ima še polno veljavo. Na Garibaldijevem trgu v Trstu smo slišali vršace prepevati gesla, ki niso prav nič v skladu z zadnjim Titovim predlogom, ki pravi:	»...Samo mesto Trst pa
naj bo za isti čas prav tako avtonomna enota pod suverenostjo I-talije . . .« Ce bi stari proseški ribič prepeval svoja gesla nekje po Krasu, bi ga človek še razumel, tako pa v resnici ne ve, ali ni ta zunanji hrup revolucionarnih tl-žitkarjev, kljub avtomatičnosti robota pritisnil na napačni gumb.
Skupnost obeh komunizmov je naravnost presenetljiva. Medtem
ko so vidalijevci v glavnem vedno kričali, da so za STO, in le v trenutkih valovanja 'italijanskega nacionalizma »bleknili svoje prave namene, so titovci nasprotno iskali .in našli vse mogoče rešitve, ki so bile v nasprotju z mirovno pogodbo in proti STO, pač pa so se spomnili- STO v medvolilni borbi, ker so dobro čutili, da bi jim gesla proti STO ne prinesla niti petdeset .glasov na vsem Ozemlju.
Tržaške slovenske volivce je ta dvojna igra obeh komunizmov prepričala, da so vsa njihova zatrjevanja, vsa njihova gesla, vsa njihova, »borba« navadno varanje množic v cilju, da razsodnega človeka spremeni v robota, ki se bo vrtel tako, kakor bodo kolovodje ukazovali.
Oba komunizma sta se pred tržaško javnostjo razgalila do dna in sta v vsem vredna drug drugega, saj sta izšla iz iste šole.
Zato je mnenje premnogih Slovencev na Tržaškem, da je vsako sodelovanje s komunisti enega ali drugega krila nesmiselno, ker so vse besede njihovega vodstva na življenje in smrt vezane na komando v Kremlju ali Beogradu Vsem nekomunističnim skupinam, ki so brezkompromisno za STO. priporočamo, da sklenejo svoje vrste brez botrovanja enih ali drugih komunističnih voditeljev.
Borec za STO
Po naših vaseh
Kakor na Trst, tako je mučna mora legla tudi na vse vasi našega podeželja.
Protestna zborovanja -naših podeželskih ljudi so na dnevnem redu. Ogorčenje proti angloameri-škemu sklepu o predaji uprave področja A Italiji je povsod doseglo v.rhunec. Izginjajo italijanski, napisi s slovenskih tal kot dokaz volje prizadetega prebivalstva, da brani do skrajnosti slovenske pravice pred italijanskim p>ohlep>om.
Vsi prebivalci naših podeželskih krajev so si, ne glede na politično pripadnost, edini v odločni volji, boriti se za uveljavitev mirovne pogodbe z Italijo in ©stvaritev njenih določb glede STO-ja.
Kajti edinole v STO-ju vidijo rešitev iz vseh sedanjih nepri-lik in možnost koristnega in mirnega sožitji s sodržavljani italijanske narodnosti.
Predavanje SPM
Dne 23. oktobra t. 1. prične SPM svoj letošnji ciklus predavanj.
Otvoritveno predavanje o temi »Komu je Trst dolžan svoj stoletni razmah« bo imel g. prof. dr. An-tun Dabinovič.
Vabimo vse člane in članice, da se predavanja udeleže in da s seboj privedejo tudi svoje prijatelje.
Predavanje je ob 20. uri na sedežu v Machiavellijevi ulici 22-11.
Odbor SPM
Odbor za obrambo italilansfpa
(Prvič se je pojavil ta odbor v marčnih dneh 1952. leta, ko je župan Bartoli sodil, da nekaj prevratniških podvigov ne more spraviti v sklad s svojim županskim položajem. Zato se je dal izvoliti za predsednika tega odbora. Kadar koli in dokler koli je mogel svoje početje pokriti z župansko dolžnostjo, je to počenjal brez sramu. Kadar pa je izstopal iz okvira županskih dolžnosti, tedaj je začel nastopati v svojstvu predsednika »Odbora zd obrambo itali-janstva v Trstu«.
Tisto pa, kar je v tem svojstvu storil, ni bilo zajeto do kraja. Vsekakor nismo daleč od resnice, če pripisujemo temu odboru pobudo za to, da so privedli iz Italije na tisoče kolesarjev, ki so vozili pred postajo z malimi zastavicami in fašističnimi značkami, in so se odlikovali po svojih žalitvah na račun Angležev sploh, generala Win-tertona pa še posebej. Nekaj od teh so zaprli. Zupan se je dal nato naslikati v nekem ilustriranem listu, obsut s pozivi in čestitkami, ki so jih naslovili nanj gimnazijci z vsega apeninskega polotoka.
Pomen teh in drugih takih uličnih prizorov ni bil takoj jasen. V zvezi s tem sta župan Bartoli in predsednik področja, Palutan, odstopila, odstop pa kmalu zatem zopet preklicala, ker so .zahodne sile pod pritiskom De Gasperijevih predenj sklicale Londonsko konferenco in kot nagrado za izzvane nerede italijanskim nacionalistom odstopile nekaj oddelkov zavezniške uprave na Svobodnem tržaškem ozemlju.
Ni znano, če ni inž. Bartoli v svojstvu predsednika »Odbora za obrambo italijanstva« nastopil zopet tudi 8. marca tega leta, ko so iz Italije v Trst privedli bombaše ter priredili neuspelo fašistično svečanost v gledališču »Politeama Rossetti«. Vsekakor je pa Bartoli odšel v bolnico, da bi se rokoval z ranjenci! Ko so mu to zamerili, ni izjavil, da je to storil v svojstvu predsednika odbora za zaščito italijanstva....
Ta odbor se je pa prav zadnje dni zopet pojavil in bili smo obveščeni o nadaljnjih izgredih.
Tako so predpreteklo sredo izvršili napad na sedež »Fronte za neodvisnost«. Izgredniki so sicer ta sedež zamenjali z nekim poslovnim uradom, ki je bil prav te dni izobesil italijansko trobojnico; njegovega lastnika In uradnika so tako kruto napadli, da so prvemu zbili dva zoba, drugemu pa prizadeli rane na čelu. To zamenjavo sedeža »Fronte« z zasebnim uradom je pa prav lahko prisoditi prišlecem iz Italije, ki hočejo tržaškemu prebivalstvu vcepiti jačji čut za Italijo. Ne bo odveč, če navedemo, da so ti junaki, ko ,so o-pravili svoje razbojniško delo, pred vežo stavbe vprašali svoje ne manj junaške spremljevalce, ki so jih čakali na varnem, na ulici: »Abbigmo finito; ed ora dove el conducete?«
Ali naj se morda istim junakom prisodijo tudi izgredi proti sedežu
»Jugoslovanske gospodarske delegacije« v ulici Cicerone? Stvar ni izključena, čeprav »Giornale di Trieste« obžaluje, da ni bilo redarstva, ki bi izgrede preprečilo. Za nas odsotnost redarstva, ko se vrše izgredi proti Slovencem ali 'Jugoslovanom, ni tako nenavaden pojav! Taka redarstvena odsotnost je svojčas spremljala požig »Narodnega doma«, pogrome na naše barake in posojilnice, napade na kraje naših shajališč, odvetniške pisarne in razha osebna obračunavanja.
Ni prav nič izključeno, da prihaja tako do učinka Bartolijeva pre-tnja, ki jo je sicer izrekel v svojstvu predsednika »Odbora za p-brambo italijanstva«, da bodo sprejeli v italijansko državno službo le tiste uslužbence Zavezniške vojaške uprave, ki so Italijani in ki se niso zamerili jutrišnjim nosilcem oblasti. To je očiten poto-kaz tudi za uslužbence redarstva! Ali naj se torej —- in to je zdaj vprašanje — čudimo, če ti uslužbenci pod določenimi pogoji hot^ pozabljajo na predpise, ki jih y danih prilikah ni previdno, niti primerno izvršiti takoj?
Izgledi, ki se nam torej vsiljujejo, nikakor niso pomirjujoči: u-radno osebje, ki životari v negotovosti, in ki z dneva v, dan mora uvaževati dobro ali slabo razpoloženje jutrišnjega gospodarja; ljudstvo, ki se pri posetih v raznih' u-radih mora dobro paziti, da ne bi padlo v oči tistim, ki mu pripravljajo nove represalije; zakoniti red, ki velja le toliko, kolikor se bo ujemal z nameni nacionalističnega odbora za obrambo italijanstva....
ISeveda obstojajo človečanske pravice. Obstojajo tudi mednarodni predpisi prati raznarodovanju in rodomoru. Vse države so podpisale te določbe.
Toda, ko smo poskušali, sklicevati se na te določbe, so bili vsi naši klici na pomoč zaman! Zaradi
tega nam ni potreben šele pouk, da bo »Odbor za obrambo italijanstva« naša vrhovna oblast, ki bo proti nam 'izvajal osebne in imo-vinske represalije, to je proti vserp onim, ki so se zamerili tukajšnjemu Iredentizmu, če ne bomo znali preprečiti prihoda Italije.
Res lepi vidiki za bodočnost d^ mokratičnih načel!
Filmi AlS-a
Filmski odsek Zavezniške poročevalske službe bo predvajal znanstvene in dokumentarne filme v naslednjih krajih:
Ponedeljek, 26. oktobra: na Opčinah, v Nabrežini in v Rojanu;
Torek, 27. oktobra: pri Sv. Ani, na Gvardijeli in v Miljah;
Sreda, 28. oktobra: v Domju in Dolini;
Četrtek, 29. oktobra: na cesti v Lonjer in v Bol juncu;
Petek, 30. oktobra: v Lonjerju, pri Sv. Savi in v Logu pri Ricma-hjih;
Sobota, 31. oktobra: v Cerovljah, Sv. Križu in Devinu.
Davna delo v občini DeiMobna
Občinski odbor občine Devin -Nabrežina je sestavil naslednji predlog javn;h del za .gospodarski načrt št. 13 od 1. januarja do 30. junija prihodnjega leta;
1) Sola v Sesljanu,
I. obrok, . •	.	.	10.000.000	lir
2) Telefon v Sem-polaju in Ma-
vhinjah .	.	.	1.500.000	»
3) Otroški vrtec	v
Nabrež., L obr. 10.000.000 »
4) Javno kopališče v Sempolaju (v
šolski kleti)	.	.	3.000.000	»
5)	Sala, otir. vrtec 14 javnim kopališčem v Stivanu 8.000.000 »
6) (Rovečanje javnega kopališča v Nabrežini	. .	3.000.000	»
7)	Povečanje sla-
čilnice na šport, igrišču v Nabrežini .	. .	2.000.000	»
8)	Zidana ograja
in ureditev prostora pred in za novim šol.	po-
slop. v Nabrež.	2.000.000	»
9)	Javno stranišče,
smetišče in	vodnjak v Seslj.u	3.000.000	»
10)	Javno kopališče
v Devinu .	. .	2.500.000	»
11) Novo šol.	po-
slopje v Cerovljah ................. 6.000.000	»
121	Javno stranišče
in preureditev grez. v Devinu	2.000.000	»
13)	Vzdrževanje in popravilo obč.
poslopij .	. .	2.000.000	»
14)	Razširjenje javne razsvetljave v krajih med Nabrež. in Sti-
vanom ....	3.000.000	»
15) Povečanje vodovodnih napeljav v občini .
16) Javna uira v Slavnem ....
17) Cerkvena oprema ...................
18) Asfaltiranje ceste Viižovlje -Miavhinje . .
19) Razširjenje ceste Sesljan - Vi-žovlje ....
20) Asfaltiranje ceste Nabrežina -Sempolaj . . .
21) Ureditev ceste pri Trnovci .	.
22) Vzdrževanje občinskih cest . .
6.000.000 lir 750.000 »
3.000.000 »
3.000.000 ».
3.000.000 »
4.500.000 »
3.000.000 »
5.000.000 »
Skupaj 86.75Q.000 lir
Občinarji so hvaležni občinski upravi za širokopotezno sestavljen načrt javnih del za prvo polletje prihodnjega leta. Upajo, da nadrejena oblastva ne bodo — po stari navadi — ta proračun preveč okrnila in vse napore naše občine za začetek predvidenih javnih del u-propastila.
Odgovorni urednik: dr. Janko Jtt Tiska:
tiskarna »Adria«, d. d. v Trstu
Mizarji | kmetovalci V podjetniki
Deske smrekove, macesnove 0 in trdih lesov, trame in parketa nudi najugodneje
TEL.
90441
CALEA
TRS T
Via!« Sonnfno, 2 4
„KHc Triglava“
»Klic Triglava« prične z novembrom objavljati F. Erjavčevo študijsko razpravo »Nastanek slovenskih političnih strank«. Naročnina za »Klic Triglava« znaša 2.000 lir (oz. 3.50 dolarjev) in jo je mogoče vplačati pri upravi »Demokracije« v Trstu, ali pa naj se naročniki izven Trsta in Italije obrnejo na upravo »Klica Triglava«: 53 Bucks Hill, Chapel End, Nuneaton, War-wicks, Anglija.
ZOBOZDRAVNIK
Dr. STANISLAV PAVLICA
se je preselil v ul. Rittmeyer, 13 in sprejema od 9. do 13. ter od 17. do 19. ure Stev. telef. 31-813
FIMAR
Dežni plašči lotfni površniki paletoji
so priznani kot prvovrstni v blagu in elegantnega kroja
Dežni plašči iz čiste svile	Lir	12.500
Dežni plašči iz Makoja, za ženske „ 15.000 Dežni plašči dvolični, za ženske » 16.000 Lodni, površniki in paleto znamke
FIMAR za moške in ženske od Lir 18.000
Ekskluzioa za prodajo detnih plaščev znamke FIMAR
magazzini del Corso
TRST - CORSO I, GALLERIA PROTTI
22.000
25.000
28.000
Vsakovrstno pohiitvo: SPALNICE - JEDILNICE -KUHINJE ITD. — PO NAROČILU IZVRŠI VSAKO DELO — POROŠTVO ZA DOBER NAKUP — TOVARNIŠKE CENE — DELO SOLIDNO -- DOMAČA TVRDKA
Tovarna pohištva
Tel. 32
KRMIM
Cormona - prov. Gorizla
D	mi	.NE	Pi	H	El	T u Jugoslavijo
						in druge tira e
po ugodnih cenah poSilja domača tvrdka
„ALASKA“ lmport-Export
TRST - Ulica S. Lazzaro 13-1. - Tel. St. 56-58
Pošiljajo se žinila. tehnični predmeti, in zdravila
Naše blago najboljše kakovosti - Naše cene najugodnejše Naša dostava najhitrejša ln zajamčena Obrnite se na nas osebno ali pismeno
Potne liste in vizume
ter uradne listine, anagrafske izvlečke, prevode v in iz tujih jezikov, overovtjenje uradnih aktov, Izpoh njevanje proienj za potovanje v FLRJ in izročanje Delegaciji v rešitev.
Vse v najkrajšem času in za nizek honorar
Agencija Celeritas
TRST, ul. Machiavelli 13, tel. 31-404
lnterexport - Trst
BREDA RUS-MIKULETIČ AMILAN BJELICA-ŽIVKO VIČ
IMPORT - EXP0RT
živila, tehnične predmete (šivalne stroje, radijske aparate, kolesa, štedilnike itd,; harmonike, tekstilno blago itd.), razpošilja najhitreje in najbolj zanesljivo
Jugoslovanskim podjetjem nudimo posebne popuste in ugodne plačilne pogoje
PoAiljamo tudi darilne pakete za vse države pod najugodnejšimi pogoji in najhitreje iz lastnega skladišča v Punto Franco, Trst. - Obrnite se osebno ali pismeno na naš naslov:
URAD - Riva Brumola 6.I., tel. 29-302 - P.O. Box 1219 8kladi«6ei Punto Franco magg. II vrata 70, tel. 7232