Izhaja vsak petek z datumom naslednjega dne.
Uredništvo in upravništvo »Zarje«
v Ljubljani, Breg štev. 12.
Sprejemajo se le franki rani dopisi. Rokopisi se ne vračajo.
ZARJA
Socialistično glasilo.
Posamna številka stane 1'25 D.
Naročnina po pošti z dostavljanjem na dom 5 Din mesečno Za Nemčijo 6 Din; za drugo inozemstvo in Ameriko 7 Din.
Reklamacije so poštnine proste.
' Oglasi po dogovoru. ------
Proletarci vseh dežel, združite se!
V Ljubljani, v soboto, 15. septembra 1923.
Ne demagogija, resno delo vodi k zmagi!
Rožljanje z orožjem.
Pet let je že, kar je bilo konec vojne. Svet se je oddahnil leta 1918. ne da bi mislil na to, kakšen bo mir, kakšne bodo socialne razmere po takozvani svetovni vojni. Mirovna pogodba se je sklepala pri zeleni mizi ob navzočnosti zastopnikov velesil, kapitalistov, ki so upoštevali samo en moment, ta je: razdrapati treba in razkosati premagane politične enote, da si zmagujoči svetovni kapitalizem ohrani tudi za dolgo bodočnost gospodarsko suvereniteto nad izmozganimi pritlikavci v Evropi.
Ta namen je mirovna konferenca dosegla. Kar ni ugrabil moloh med vojno, to ugrablja in okupira sukce-sivno po vojni s svojimi velikimi investicijami in s preplavljenjem trga.
Mirovna konferenca je pustila napol odprtih tudi mnogo mejnih vprašanj, zlasti v onih krajih, kjer so in-teresirane velesile, ki so mir diktirale. To se tiče zlasti tudi Balkana. Balkansko vprašanje je takorekoč del orientskega vprašanja, ki se ga velika antanta ob mirovni konferenci ni upala definitivno rešiti zaradi medsebojnega imperialističnega ljubosumja. Odtod izvirajo vse politične intrige Italije, ki jih danes neti na Balkanu in po njegovi soseščini.
Italija hoče imeti vrata na Jadransko morje v svojih rokah, za-raditega spletkari v Avstriji, Madžarski, Bolgariji, pa tudi v Čehoslo-vaški. Seveda je ta politika popolnoma zgrešena, ker je gospodarsko popolnoma nemogoče, da bi Italija vzdrževala Reko in Trst iz svojih sredstev na predvojni višini izvoznih pristanišč. Trst in Reka bi imeli
| kot pristanišči le tedaj pomen, če bi i ju v svojem interesu vzdrževalo gospodarsko močno zaledje, ki ga pa danes ni več, ker je podonavsko ozemlje razcepljeno in tudi sicer gospodarsko nezmožno. Ako Italija obdrži Trst in si osvoji še Reko, se ti dve pristanišči ne bosta mogli dvigniti, ker zaledje ne bo imelo na njih nobenega interesa, ker se z njima trgovsko ne more emancipirati. Nasprotno, uvozna in izvozna prometna pota podonavskemu zaledju postajajo pripravnejša proti severozahodu in jugovzhodu, to je, Solun in Hamburg. Važno je tudi, da se v podonavskih državah še dolgo ne bo razvila produkcija v taki meri ali tako specializirala, da bi prihajala v poštev s svojimi trgovskimi objekti.
Italija se oči vidno pripravlja na i najdrznejši način na nasilno okupacijo Reke. Z zasedbo Krfa je provocirala ves Balkan in deloma tudi veliko antanto. Ako zasede tudi Reko, pa izzove ta agresivnost nove za-pletljaje ob nevarnosti oborožene intervencije.
Brezvestno je početje Italije v tem pogledu. Komaj se je končala svetovna vojna, ki se nadaljuje v enaki meri gospodarsko, pa prihajajo politični avanturisti na plan, ki netijo po vseh mogočih ovinkih novo prelivanje krvi kakor da bi človeštvo žejalo po krvi, želelo zopet roparsko moritev in še večjo bedo.
Italija! Memento, da tako postopanje maščuje narava sama!
Proklinjamo vsako vojno in vse tiste, ki jo povzročajo. In kadar pride obsodba, ta bo huda! To si naj zapomnijo vsi vojni hujskači!
Kongres SSJ v Beigradu.
Z ozirom na nekonsolidiranost socialističnega oziroma delavskega pokreta sploh, ki že traja v državi o kolo štiri leta, mora pač vsak socialist pozdraviti akcijo, ki skuša urediti te razmere. Glavni odbor Socialistične stranke Jugoslavije sklicuje ta mesec svoj prvi kongres v Bel-g ra d, kjer se osnuje, kolikor že ne obstoji, socialistična stranka za vso državo. Sedanji glavni odbor je bil izvoljen na posebni konferenci pokrajinskih organizacij. Konference se je 'udeležila tudi organizacija v Sloveniji ter je zastopana v glavnem odboru.
Konferenca je takrat sestavila provizorični program in statut stranke, obenem pa je naročila glavnemu odboru, da skliče čimprej kongres priključenih organizacij. Sklicanje strankinega kongresa pa ni bila lalika stvar, ker se je razkroje-valni proces še vedno vršil ter so vstajali celo novi agenti provoka-terji na vseh straneh ter z najradikalnejšimi frazami zavajali praleta-rijat k cepljenju in pa tudi naravnost v meščanske stranke, iz delovanja teh kričaških agitatorjev in pa iz nadaljnjega razvoja tega gibanja so danes že vsi treznejši socialisti prepričani, da je to agitacijo podpirala, buržoazija, da je dajal denar kapitalizem v ta namen, da razcepi proletarijat in ga oropa moči v strokovnih in političnih organizacijah) ki .si jo je bil pridobil s svojimi lepimi organizacijami kmalu po končani vojni.
Delavski pokret v Jugoslaviji je to krizo že domala prebolel. Z rado-
stjo opazujemo namreč, da se po vseh pokrajinah koncentrirajo zopet sile zdravega socialističnega prepričanja. To je dobro znamenje, to je trenutek, ko je treba vzpostaviti močno centralo socialističnega pokreta v Jugoslaviji.
Prvi kongres je to. Imeli smo pač kongrese, ki so pa bili v načelih tako needini in še bolj morda vsaj, v večjem delu v iskrenosti, da so morali doživeti popoln polom. Za obstoj stranke morajo biti merodajna načela, program in statut. Dokler ni edinosti v programu in načelih, tudi ni mogoča krepka organizacija ne politična, ne strokovna.
O vsem tem lahko govorimo pri organizacijah, ki so se doslej priključile glavnemu odboru iSSJ v Beigradu. Te organizacije priznavajo socialistični program in se tudi v taktiki no bodo mnogo razlikovale.
Strankin zbor, ki se bo vršil te dni v Beigradu, bo torej eminentne važnosti za proletarski pokret. Pre-■moftril bo v prvi vrsti začasni program in štatut ter sklepal o smernicah taktike proti buržoaziji in tudi proti vsem onim pokretom, ki zavajajo delavstvo v meščanske tabore ali pa v vratolomne eksperimente, ki so delavstvu in pokretu samemu že tako mnogo škodovali.
Strankin zbor mora hiti torej mejnik, ki bo jasno in odločalo začrtal pot- socialističnemu pokretu v Jugoslaviji ter ga spravil v sklad iz mednarodnim socialističnim pokretom ostalega sveta.
V tem zmislu pozdravljamo kongres in pričakujemo od njega resnega dela pa tudi to, da ustvari podlago, na kateri delavski pokret v državi vzraste in se razvije.
Eno pa naj kongres le ima pred očrni, to namreč, da pusti v sedanjem razvojnem stadiju pokrajinskim in krajevnim organizacijam precej svobode v lokalnih taktičnih vprašanjih. V državi imamo razli-
ke v mentalitetah, lokalne momente, če pa dobi štatut preveč tiransko-drakonične oblike, bo razvoj le oviral.
Druži naj socialiste program, štatut z najširšo možnostjo udejstvovanja !
Ako sklene kongres to, potem se stranka v najkrajši dobi tudi pri nas razvije in razširi med delovnim narodom.
Oddelek za socialno politiko.
Posamezni časopisi so prinašali zadnji čas vesti o sklenjeni redukciji uradništva pri oddelku za socialno politiko v Ljubljani. Ker so se nad redukcijo socialno-političnega oddelka razburjali tudi meščanski časopisi, zato nas tem bolj sili, da i mi povemo o tem vprašanju svoje - načelno stališče.
Takoj pa moramo povedati, da za redukcijo in demontiranje socialno-političnega oddelka ne delamo odgovornega dr. Goršiča. Za nas je pomenilo že dejstvo, da je bil dr. Goršič imenovan za šefa tukajšnjega oddelka, načelno demontiranje socialno - političnega uveljavljanja državne oblasti.
Kakšen pa je dejanski položaji
Po vojni narasle delavske socialistične organizacije so izvojevale, da se je ustanovilo izprva načelo: državna oblast mora posegati brez-, pogojno in z vso silo kot regulator v gospodarsko življenje. Družba, re-prezentirana po trenotni državni oblasti, mora uveljaviti v gospodarstvu svoj eminentni interes, ki stremi, da se ublaže sicer nepremostljiva nasprotstva med posameznimi družabnimi sloji. Ta nasprotstva, ki obstojajo vsled družabnega reda in ustroja, je povečala še vojna.
Vsled tega je bila dana socialnopolitičnemu udejstvovanju s strani državne oblasti dvojna smer: zaščita in preskrba vojnih žrtev in zaščita gospodarsko šibkejših v kapitalističnem družabnem redu.
In, socialističnim organizacijam je uspelo, da je državna oblast po prevratu pristopila brez odloga k reševanju teh nalog. Tem ogromnim nalogam pa je mogel biti kos le velik aparat in, ob sodelovanju in iniciativnem udejstvovanju nekaterih strokovnjakov je nastal obširen aparat. Te naloge pa so zahtevale umevno tudi ogromnih sredstev, visokih vsot.
Vendar pa proračunske postavke za socialno-politični resort niso leto za letom rasle, marveč so stalno padale, se krčile in bilanca tega krčenja je danes — redukcija uradništva, ki je bilo v socialno-politič-nem oddelku zaposleno.
Naravno, državna oblast, ki je predstaviteljica kapitalističnega razreda, ne prizna, da je delavski razred gospodarsko šibkejši in socialne zaščite potreben. Kapitalist, ki ima lastne hiše, ne bo priznal, da je najemni k-delavec zaščite potreben. In, ker je danes politična sila neokrnjeno v rokah kapitalističnega razreda, zato bo ostal interes tega razreda neokrnjen, in omejevala ga ne bo nobena socialnopolitična ustanova in uredba. Še manj pa, da bi kapitalistični razred hotel doprina-■šati za gospodarsko šibkejše sloje kake žrtve. To bi bila ironija!
Proletarijat, ki stoji na razrednem stališču, ve, da Je delavec brez
posla, ker je družabni red tak, da
mora kader brezposelnih, lačnih delavcev biti vedno na razpolago delodajalcu. Kapitalist pa trdi, da je brez posla le oni, ki je delomržen. Za delomržneže pa je najboljši lek — nagajka in zapor! Isto je za siro-te, vojne invalide itd. Kdor pa bi terjal od kapitalističnega razreda, da nudi zaščito delovni sili prostovoljno, ne da bi ga k temu sililo ofenzivno nastopanje proletarijata, ta bi spadal v umobolnico, ne pa v javnost. Taka je mentaliteta kapitalističnega razreda in po teh resnicah se_ mora proletarijat ravnati in usmerjati svoje korake.
Zato je utihnilo na socialno-poli-tienem oddelku, zato je zamrlo na tein oddelku vsako večje delo; reševali so akte, oddelek je postal instrument. za prerivanje neprijetnih spisov.
Ivaj pa naj dela delavski oddelek, če ne sine niti posredovati v mezdnih in delovnih sporih? štrajk rudarjev je najlepši dokaz o tem, da imamo danes pravi kapitalistični režim, ki sloji na stališču, da je mezdno razmerje zadeva obeh spornih delov, in ne sme biti motena po nikakršni intervenciji, kaj šele po kakih predpisih.
Že spomladi je mestna občina ljubljanska sklicala anketo, ki je razpravljala o socialno-političnem udejstvovanju mestne občine. To je storiti morala, baš, ker je prenehalo socialno-politično delo države. Seveda je tudi v tem primeru stvar sledeča: Izdatke za socialno-politično delo bo morala občina kriti z davki. Davke dovoljuje finančna uprava, ki je interesirana na tem, da posedujoči, kapitalistični razred ne utrpi nobene škode. In, urejanje davkov v smislu socialističnih zahtev po načelni progresivnosti, potom direktnih in odpravi indirektnih davkov, bi bilo uspešno le tedaj, če bi ta uspeh izsilile močne, buržoaznemu razredu n e va r n e, r e vol uci j on a me socialistične organizacije.
Ker pa je danes vpliv razrednega proletarijata v naši državi neznaten, zato bo ostala parola o pravični razdelitvi davkov le pobožna zahteva, delavski razred, na katerega se vale vse indirektne davščine, pa žrtev za^ smotreno, uspešno so-cialno-politično udejstvovanje ne zmore niti v državi, niti v občini.
Tak je dejanski poloižaj. Odpravljajo se vse priborjene in izvojeva-ne socialno-politične uredbe in pridobitve. Mesto njih pa uvaja policijski režim, najhujši teror in buržoazija slavi svoje orgije.
Seveda, bo proletarijat tudi v Jugoslaviji slejkoprej našel pravo pot in iznova -zavzel opuščene postojanke1. Za to pa bo treba dela in spoznanja!
O taktiki.
Vprašanje o taktiki je v socialističnem pokretu najvažneje in najkoč-ljiveje. Nobeno, niti načelna vprašanja, niso tako lahek povod razcepu v proletarskem pokretu, dasi je vprašanje taktike le bolj formalne nravi, ki označuje le pot, po kateri naj hodi razrednozavedni proletarijat. Avgust Bebel je rekel, da socialist lahko iz-preminja svojo taktiko štiriindvajset-krat na dan, Bebel pa ni mislil s tem, da naj bo taktika nestanovitna, ampak s tem je hotel le označiti, da bodi taktika vedno taka, da parira ofenzivo kapitalistične družbe. Obenem pa je označil tudi s to izjavo, da taktika ni vprašanje socializma, ampak je le forma ali metoda boja od trenutka do trenutka.
Kdor se bavi ali tudi le približno zasleduje politično vrvenje, vsakdo lahko opazi, da buržoazija smotreno združuje svoje sile, da daje tudi koncesije in pravice ljudstvu, vendar s tem namenom, da odbije ostrino socialistični ofenzivi. Socialna zakonodaja, politične pravice, dopuščanje zaupnikov delavstva v upravne in politične korporacije, vse te koncesije imajo v bistvu namen in logično posledico, da se z njimi oslabi socialistična ofenziva, ker se s tem angažira nezadovoljne sloje v korporacijah, ki jih je buržoazija ustvarila zase.
Reformno delo, ki se vrši v teh korporacijah, je zapopadetio v minimalnem programu soc. stranke, in je potrebno. Delovanje v obstoječih korporacijah mora končno biti upravna in politična šola za stranko, v kateri strankini zastopniki na mestu zakonodaje spoznavajo ■ velike krivice, ki se gode izkoriščanemu delu človeške družbe. In tu nastane vprašanje taktike. Vprašati se moramo povsem naravno: ali se udeležujemo dela v najrazličnejših ustavnih in avtonomnih korporacijah zato, da podpiramo obstoječo družbo, ali pa zato, da jo prerajamo, oziroma rušimo?
Vsak socialist bo priznal, da naš namen v takili korporacijah ne more biti podpiranje obstoječe družbe, pač pa nasprotno ali minimalno ta, da krepimo potom delovanja v njih moč socialističnega pokreta. Kako se doseza ta namen, to je vprašanje
taktike, ki je odvisno od položaja, z ozirom na posledice.
Glavno vodilo za taktiko o takih korporacijah more in sme biti tako, da z njo ne podpiramo okrepitev buržoaznih strank ali utrditev njihovega stališča. Ako ta ali ona meščanska stranka zahteva koncesije bodisi osebne, politične ali gospodarske, ki jo podpro, ji zagotove več moči, potem je popolnoma jasno, da takih zahtev socialisti ne smejo podpirati. Enako se lahko zgodi, da grozi zlasti v gospodarsko-političnem oziru napredku velika reakcija, ki pomeni dalekosežne posledice v razvoju, oviro v napredku. V takem primeru socialist tudi ne sme pozabljati, da se z utrjevanjem buržoaznih pozicij ovira naravni razvoj ter logično slabi lastne sile.
V izvrševanju minimalnega programa morajo torej socialisti izbirati vedno manjše zlo, to je, delati v tem zmislu, da buržoazne stranke izgubljajo na svojih predpravicah nasprotno pa socialistični pokret pridobiva na moči moralno in praktično.
Definirati taktiko podrobno je nemogoče, ker je navadno vsak slučaj zase vprašanje.
Kratko bi označili taktiko samo s temi besedami: taktika mora biti vedno socialistična in socialistična je takrat, kadar jo izvršujejo s socializmom prežeti in svoje misije se zavedajoči zastopniki socialističnega pokreta v okrepitev delovnega razreda proti koristim in principu družabnega sistema.
Seveda je to ideal taktike, od katere se po smeri taktika socialistov nikdar ne sme oddaljiti. Koliko se približa taktika strankinih mandatarjev temu pravcu, je zavisno od njih individualnosti, čuta in socialistične zavesti in jakosti organizacije. Taktika se tudi ravna po korporacijah, v katerih so zastopniki stranke. V parlamentu imajo narodni poslanci precej drugačne naloge, kakor zastopniki v oblasteh ali občinah, ki so le bolj upravnega značaja; smer pa mora ostati povsod ista: povečanje gospodarske in politične moči socialističnega pokreta in zmanjšanje politične in gospodarske nadoblasti ter izkoriščanja delovnega razreda.
Izprtje v mariborski delavnici
Državna uprava južne železnice je zaradi konfliktov, ki so nastali še med bivšo upravo južne železnice in delavstvom, ko je prvega septembra prevzela železnico, delavstvo izprla.
Stvar preiskave bo, da ugotovi, kdo je zakrivil ta spor med upravo in delavstvom. Pribiti pa moramo že danes to, da bo morala državna uprava, ki jo reprezentira generalni direktor Deroko ločiti dejanski delokrog med državno oblastjo in med državno upravo tega podjetja. Nikakor ni dopustno, da se uprava južne železnice identificira s političnim ob-lastvom. Čeprav je prevzela država upravo južne železnice, obstojata še
vedno dva faktorja: podjetje in delavstvo, ki sta pred zakonom enakovredna in morata tudi biti enakopravna. Politična oblast pa je povsem tretji faktor, ki, dokler ni tukaj ugotovljena krivda ali nekrivda, nima prav nobene legalne pravice izrabljati svoj vpliv v škodo delavstva, marveč se ima sama ravnati po zakonih.
Nova uprava južne železnice ni izvršilni organ državnih zakonov, marveč se ima v takih sporih prav tako poslužiti zakonitih pomočkov, kakor to veleva delavstvu in kakor store vsi drugi podjetniki.
Ob začetku šolskega leta.
V teh tednih so starši vpisavali svoje otroke v šole. Vse delavske, uradniške očete in matere pa je skrbelo in skrbi danes eno: bo-li mogoče oskrbovati otroke v šolskem letu z obutvijo, obleko in šolskimi potrebščinami, ko ne morejo nuditi otrokom niti najpotrebnejše in najnujnejše hrane.
Za danes par suhoparnih predlogov o brezplačni preskrbi šoloobveznih otrok s šolskimi potrebščinami, zvezki, učnimi knjigami, učili itd.
Na Dolenjskem je že nekaj občin, v katerih dobivajo otroci v šolah brez izjeme zastonj vse učne pripomočke. Naj bi tudi mestna občina ljubljanska pristopila k pretresanju tega vprašanja in naj bi tudi ona poizkusila potoni uvedbe posebnega progresivnega šolskega davka kriti izdatke za brezplačno preskrbo otrok z učnimi pripomočki.
Za prvo leto naj se morda omeji občina na oskrbo šolarjev z zvezki, svinčniki itd. Uspeh ne more in ne sme izostati. Vsaj bi se z neznatnimi stroški lahko uredila v Mestnem .domu izdelovalnica šolskih zvezkov. Poglejmo samo, da je Učiteljska tiskarna v Ljubljani doslej izdelala miljoosko število šolskih zvezkov, dasi uporablja malo število strojev in zaposluje v to svrlio malo ljudi.
Glede peres, svinčnikov itd. je pomisliti samo to. da bi nabava teh stvaii na debelo, izločila nebroj pre-kupcev in dobičkarjev, dočim bi posamezna šolska vodstva lahko in brez večjih stroškov vodila upravo o oddajanju teh brezplačnih učnih pripomočkov.
Izdatki za te stvari graj bi se krili potom progresivnega davka, ki bi se ravnal po dohodnini. Na ta način bi prispevali k izobrazbi naše mladine, predvsem bogatejši sloji,
,torej oni, ki običajno nimajo veliko otrok, pa rabijo za kopičenje bogastva, za svoje obrate in podjetja izšolanih, izobraženih ljudi. T.udi ti družabni sloji so dolžni, da prispevajo k šolanju in izšolanju delavskih otrok.
Seveda bomo slišali ugovor, da otroci teh stvari, ki jih bodo dobili zastonj, ne bodo vedeli ceniti. Ni treba, da se pri tem sklicujemo na tozadevne bogate izkušnje v Nemčiji in drugod, ki pričajo, da ta ugovor ne drži. Nasprotno, vzgoja mora biti usmerjena tako, da bo otrok vedel, da je član družbe, ki je dolžna,
da skrbi za njegovo šolanje in izobrazbo. — Odpadla pa bo med šolsko mladino tudi tista grda stran, da zaničuje otrok bogatina reveža zato, ker^ nima lepega' in dragega zvezka. \ si otroci so in morajo biti v šoli enaki.
L oiteljstvo pa mora pozdraviti tako ustanovo, ker bo potem nemoten pouk mogoč, vsaj bodo imeli vsi otroci peresa in zvezke na razpolago. In, če se to uvede, bo prihranjena šolarju-revčku laž, ko iz sramu pravi, da je poizabil zvezek doma, v resnici pa ga ni kupil, ker mati še. za sol ni imela denarja.
SOCIALNA POLITIKA.
Podaljšanje izplačevanja hranarine in bolezenskih dajatev od 26 na 52 tednov pri vseh Okrožnih uradih za zavarovanje delavcev.
Ravnateljstvo Osrednjega urada za zavarovanje delavcev v Zagrebu je na svoji seji dne 13. julija 1923 napravilo sledeči sklep: »Na podlagi pooblastitve v zmislu § 252. štatuta in glasom § 46. zakona o zavarovanju delavcev se podaljšuje pravica do bolezenskih dajatev, naštetih v § 45. ZZD pod toč. 1. do 3. in vzporedno s tem na vse ostale vrste podpor, katere so v zmislu zakona o zavarovanju delavcev spojene s temi pravicami, od 26 na 52 tednov in to pod pogojem, da je bil član v teku zadnjega leta najmanj šest mesecev zavarovan, odnosno, da je bil član v teku zadnjih dveh let najmanj 12 mesecev zavarovan pri Osrednjem uradu za zavarovanje delavcev oziroma njegovih krajevnih organih. Stroški večjih podpor se krijejo iz rednih prispevkov bol-niško-podporne panoge.« — Ta sklep ravnateljstva SUOR-a je ministrstvo za socialno politiko odobrilo dne 18. avgusta t. 1. ter je stopil v veljavo.
Glede postopka pri rokovodjenju podaljšanja dajatev je Osrednji urad za zavarovanje delavcev izdal naslednja navodila :
»Podaljšanje dajanja bolezenskih podpor je redna podpora, do katere je upravičen vsak zavarovani član, ako je izpolnil označene pogoje. — O podaljšanju bolezenske
podpore odloča v konkretnih slučajih uprava zavoda, le, če je bila stranka (član) z odlokom uprave nezadovoljna, rešunje pritožbo rentni odbor (ravnateljstvo). Proti odloku rentnega odbora (ravnateljstva) je prosta pritožba tekom 15 dni na sodišče delavskega zavarovanja.«
Člani Okrožnega urada za zavarovanje delavcev v Ljubljani, katerim je 26 tedenska podporna doba potekla, pa so še nadalje nezmožni za delo ter potrebujejo zdravniške pomoči, naj napravijo pismeno prošnjo na Okrožni urad za zavarovanje delavcev v Ljubljani, v kateri prosijo za podaljšanje podporne dobe od 26 tednov dalje do ozdravljenja; oziroma največ še za nadaljnjih 26 tednov (skupaj 52 tednov). Tako prošnjo pa naj vlože le oni člani, ki morejo dokazati, da so bili v zadnjem letu pred obolenjem najmanj 6 mesecev, ali v zadnjih dveh letih najmanj 12 mesecev zavarovani pri kateremkoli Okrožnem uradu za zavarovanje delavcev v Jugoslaviji. Prošnji naj se prilo-že potrdila, delodajalca (ev), iz katerih bo razvidno, da je bil član za-poislen v zavarovanju zavezanem obratu ter je vsi e d tega moral biti tudi prijavljen v zavarovanje. Prošnje so kolka proste, enako ni treba pošiljatve frankirati, temveč se na kuverto napiše: Po § 191. ZZD poštnine prosto.
POLITIČNI PREGLED.
Pasič se je vrnil. Ministrski predsednik je bil na počitnicah v Franciji. Poročila pripovedujejo, da je obenem opravil v Franciji važne politične misije, med katerimi omenja, da je pridobil« Francijo za to, da bo intervenirala pri Italiji v reškem vprašanju. Reško vprašanje je bilo do zadnjega prava uganka. Šele italijanska ofenzivnost ga je pokazala v pravi luči, to je, da Italija zahteva Reko zase in prepoveduje Jugoslaviji, da bi gradila ob Jadranskem morju svoje pristanišče. Reško vprašanje je bilo tri leta v »najugodnejšem teku“, šele ultimat Italije do 15. t. m. je posvetil v stvar. Kakšna bo pomoč Francije, je jako dvomljivo, ker ima na Jadranu Francija francoske, ne pa jugoslovanske interese. Francija je najbolj zakrknjen evropski imperialist.
Dr. Korošec se še vedno pogaja z radikalci. Njegova glasila trdijo, da v vprašanju avtonomije ne namerava ničesar popustiti. Pogaja se tudi z drugimi strankami, vendar pa ne najde nikjer pravega razumevanja. Neverjetno pa je, da bi prevzel vodstvo Radičeve stranke, kakor mu podtikajo demokrati. Zanj in za njegovo stranko že bolje kaže, če se sporazume z radikalci, kamor pravzaprav spada.
Radič se nahaja še vedno na Angleškem ter pošilja domov tolažilna pisma, dasi ne dobi na Angleškem pravega odziva za svojo politiko. Vlada je raztegnila zakon o zaščiti države tudi na Radičevee, ker so dognali te dni, da je bil Radič v zvezi z madžarskimi nacionalisti, ki so nameravali napasti Vojvodino, da bi s tem podprli Radičevo eventualno akcijo. Seveda je ta novica dokaj romantična, ki ne zasluži po-
sebnega upoštevanja. Radič zapusti v kratkem Anglijo. Kam pojde potem, pa javnosti še ni sporočil.
Reško vprašanje. Mussolini je sporočil Pašiču, da z ozirom na položaj doma ne more odnehati v re-škem vprašanju. Italija zahteva, da dobi Reka paritetno komisijo za eno leto, potem pa najbrže pripade Italiji po novih dogovorih. Vrhu-tega Jugoslavija ne sme v reškem zalivu zgraditi zase nobenega pristanišča. Ako Jugoslavija ne sprejme teh predlogov do 15. t. m. bo Italija morda celo zasedla Reko. Jugoslavija je zahtevala posredovanje Francije. Italija pa posredovanje odklanja kakor tudi švicarskega zveznega predsednika kot razsodnika, o katerem se je tudi govorilo v diplomatičnih krogih. Tz vsega postopanja Ttalije je razvidno, da hoče Mussolini ustreči s svojo reško politiko v prvi vrsti italijanskemu nacionalnemu imperializmu. V to svrho mu je dobrodošla tudi sporna zadeva z Grčijo, ki še vedno ni rešena. V grškolaškem sporu hoče zvezo narodov varovati svojo avtoriteto na ta način, ker Italija odklanja nje posredovanje, da se obrne na haško mirovno razsodišče, ki utegne razsoditi spor v prilog Zveze narodov. V obeh vprašanjih pa je to za Italijo bogata izkušnja, kam vodi fanatični nacionalizem. Italija mora izgubiti po takem postopanju vse simpatije celo pri svojih najožjih zaveznikih, ker dokazuje. da niti sama sebi ni gospodar.
Grčija in Italija. Spor med Grčijo in Italijo se očividno uredi mirnim potoni. Italija je odrekla poslušnost Zvezi narodov, na katero se je obrnila Grčija za intervencijo. Mussolini pravi, da bi s tem trpel
prestiž Italije kot velesile, zato tla naj o sporu odloča konferenca diplomatskih zastopnikov velesil. Mussolini se je bal malih držav, ki so zastopane v Zvezi narodov in imajo večino, zato je pa z uspehom apeliral na svoje zaveznike. Konferenca poslanikov velesil je Italiji ugodila. Naložila je Grčiji, da preišče umor pod nadzorstvom zastopnikov velesil, izkaže žrtvam in italijanskemu orožju tudi v pričo zastopnikov velesil časti ter se obveže poravnati odškodnino, ki jo bo določila komisija. Povrniti mora tudi stroške italijanske ekspedicije na Krf. Italija zapusti Krf in drugo zasedeno otočje, ko bo Grčija izpolnila te zahteve. Anglija je tu popustila, zmagala je Francija in — Mussolini, čeprav je ves svet mnenja. da je Mussolini ravnal nekorektno ter s svojim početjem izzival na nezaslišan način novo vojno. V Atenah se je pa zgodil nov konflikt. V kavarni je italijanski major Perroni napadel Grka in ga oklofutal, kar Grke silno razburja. Ne glede na to, kakšen povod je imel italijanski oficir za napad, je vendar tudi ta zadeva v sedanjem položaju izzivanje, ki dokumentira italijansko megalomanijo. Iz obnašanja Mussolinijevega režima smerni) sklepati, da Italija še ne misli na mir. Italiji je zrasel apetit in danes kar išče in hlasta okolo sebe, kje bi se dalo še kaj okupirati v blagor velesile Italije. Grčija mora clati zadoščenje. Prav gotovo pa je, da Grčija ne bo pozabila svojega ponižanja ter da je Italija zaigrala s svojim obnašanjem zaupanje pri malih etropskih državah, ki nasprotujejo italijanskemu imperijalizmu, ki hrepeni po Balkanu in Mali Aziji.
Bulgarska vlada preganja sedaj in obtožuje zemljoradniško vlado Stambolijskega pravtako kakor je preganjal Stambolijski prejšnjo vlado. Buržoazija si je vedno enaka.
Socialistični dnevnik »Avanti« v Milanu je kupila kapitalistična družba. »Avanti« je bil jako popularen socialistični dnevnik, ki pa je earatli preganjanja socialistov mnogo trpel, tako da ga je stranka morala prodati, da reši vsaj nekaj za vzdrževanje stranke. Dogodek je tragičen, toda prav ta dogodek nam dokazuje, kam vodi proletarski po-kret. a ko ni v svoji notranjosti soliden in konsolidiran. Italijanske socialistične skupine se prekljajo že desetletja za taktična vprašanja,
Kako vrše sodrugi agitacijo drugod. Nekoč sem se vozil po južni železnici na Dunaj. V Gradču vstopi v moj voz okoli deset ljudi, ki ima vsak svoj zavoj, nahrbtnik in planinsko opravo. Med njimi sem jih nekaj poznal, ker so bili v Ljubljani ali pa Celju na raznih shodih. Pričeli smo se razgovarjati o organizacijskih zadevah in ti ljudje so mi našteli celo vrsto krajev, kamor gredo s tem vlakom na agitacijo. Prejšnji večer so imeli sestanek in so določili kraje, katere obiščejo v nedeljo ter prirede tam shode ali zaupne sestanke. Agitatorji, ki so člani planinskega društva, si razdele vsako nedeljo agitacijo, vrhutega pa imajo prijeten izlet, ki bi ga morda tudi sicer napravili, če bi jim ne bile ljubše mestne pivnice. Na tak način so v Avstriji pred vojno izborno vršili agitacijo in danes so še Avstrijci ponosni na svoje predvojno delo. Pri nas take navade nismo imeli. Če kdo zaide med planince, je za stranko navadno izgubljen. To je napaka. Zdi se mi, da takega dela pri nas manjka. Pri nas nihče ne širi časopisja med narodom, pri nas nihče ne zahaja med narod, ne prireja družabnih izletov z namenom agitacije itd. Vse to bi bilo treba pri nas šele organizirati. Poskrbeti, da se tudi taki agitaciji posveti kaj moči. Živeti namreč ne sme-1110 ,v mnenju, tla je vsa modrost socialističnega pokreta v našem — ka-tedersocializmu.
Skrb za bodočo zimo. Socialna beda, ki je že med vojno bila precej
skupina skupino- izključuje z majo-rizacijo pri glasovanjih ter pobija druga drugoi v političnem delovanju. Posledica vsega tega dela je medsebojno nezaupanje, oslabelost politične moči. Prav rahel sunek diktatorja Mussolinija je zadoščal, da je pokret utrpel ogromno škodo. Italija je prav dobra šola za vse tiste, ki menijo, da je »žaganje« oseb bistvo proletarskega pokreta. »Žaganje« ‘zaupnikov v proletarskih vrstah je le problem ljudi, ki nič ne znajo ali pa ne marajo delati za socializem, zakaj, ako bi res delali, ne bi imeli časa za »žaganje«, ker je preveč dela in cilj preveč svet, da bi se ukvarjali s takimi posli. Pokret, ako je zdrav, pusti sam ob strani vse one elemente, ki nimajo pravega namena v pokretu ali pa zmisla za socializem. Taki boji v proletarskem gibanju so mogoči le toliko časa, dokler ni gibanje res temeljito prežeto s pojmovanjem in spoznanjem socializma.
Nemčija se pogaja s Francijo. A7
Nemčiji izprememba vlade ni nič vplivala na gospodarske razmere. Zaraditega je vlada sklenila nastopiti pot nove gospodarske politike, uvesti gospodarsko diktaturo ter se čimprej pogajati s Francijo in Belgijo glede Poruhrja, z ostalo antanto pa obenem glede obnovitve i’e-paracijskih dejatev. S tem je razvoj poruhrskega vprašanja, kalkor tudi vprašanje gospodarske sanacije Nemčije stopilo v novo fazo. Nemčija namerava uvesti čimprej novo valuto v zlatem papirju, ki ga izda poisebna emisijska banka. Oči-vidno bodo skušali sanirati Nemčijo, čim bo pogodba reparacij sklenjena, na enak način kakor Avstrijo, z najetjem velikega tujezemske-ga posojila.
Posledice potresa na Japonskem so razmeroma večje, kakor se je poročalo prvotno. Porušenih je bilo okolo 320.000 hiš in ubitih in težko ranjenih ljudi 1,400.000. Politično pomeni japonska katastrofa velik udarec za državo, ki je postajala nevarna s .svojim imperijaliz-mom za Kitajsko in Zedinjene države. V svetovnem koncertu političnih koncentracij pomeni ta katastrofa važno fazo. Japonska je tudi med vojno igrala važno vlogo zlasti z dobavljanjem vojnega materij ala in s svojo vojnohujskaško- politiko, ki je menda stremila za tem, da oslabi svetovni imperializem, ki se je bil v zadnjih štiridesetih letih tako sijajno razvil nje na škodo.
občutna, pa je pozneje nekoliko pojemala, narašča zopet. Država in industrija sta napovedali pridobitnim slojem gospodarsko vojno brez krika in brez grožnje. Industrija pojema, draginja pa narašča nepretrgoma, ne polagoma, marveč v skokih. Mezde in plače pa ostajajo na enaki višini, a še prej gre tendenca za zniževanje. Pred vojno si si kupil obleko v dveh mesecih, danes si je niti v pol-letu ne moreš nabaviti. Kurjava velja danes tisočake, izdatek ki je s tvojimi prejemki neprimerno v višjem razmerju kakor pred vojno. In vijak se navija še dalje, nalagajo se nove indirektne obremenitve, ne da bi se na merodajnih mestih le količkaj pobrigali za to, kako delovni narod živi, kako bo preživel zimo itd. H, kaj, pojde kakor pojde! Z ozirom na razmere, ki nas čakajo bodočo zimo, bi bilo treba, da občina vsaj v nekaterih vprašanjih priskoči prebivalstvu na pomoč vsaj s tem, da nabavi take potrebščine v velikem in jih potem oddaja Čimbolj ob lastnih stroških konsumentom.
K vprašanju ljubljanske občinske aprovizacije. Razpravljali smo o tež-kočah, ki so sedaj po vojni zvezane z uvedbo mestne aprovizacije. V prvi vrsti je potrebna za ustanovitev večje aprovizacije primerna glavnica (obratna glavnica), dalje primerni prostori in korektno in trgovsko urejeno poslovanje. V zadnji 'številki „Zarje“ je priporočal naš dopisnik nakup »Zelenega hriba“, ki je že deloma urejen za izdelovanje mesnih
izdelkov, ima hladilnice in ogromne shrambe. Ni nam mogoče presojati, ker teh prostorov ne poznamo tako natančno, koliko odgovarjajo potrebam občine, vendar smo pa mnenja, da bi' se moralo v tem primeru, ako se nakupi to realiteto, misliti tudi na ustanovitev ljudskih oziroma javnih kuhinj in prodajalen za izdelke in druge produkte, ki bi se tam izdelovali, oziroma shranjevali. Ustanova bi se lahko osnovala kot občinsko zadružniško ali delniško podjetje, v katerem ima občina absolutno večino. Ako pa hoče bolje uspevati, zanesljiveje prospevati, je potrebno, da si zagotovi tudi v svojem področju konsum, ki se vrši potom kuhinj, hotelov, gostilen in tudi trgovin. Ako se torej nekaj napravi v tem oziru, potem mora to biti široko zasnovano podjetje, na katerem ima interes občina in javnost. Tako zasnovana aprovizacija bi nedvomno uspevala in je tudi s socialnega vidika jako potrebna. Priporočamo občinskemu svetu, da to vprašanje temeljito pre-motri.
Kaj je z ljubljansko obrtno-nada-ljevalno šolo? Velik škandal je to, da se v Ljubljani ne more pridobiti pridobitnih krogov in njih organizacij za to, da bi s pomočjo občine, če že država nič ne prispeva, vzdrževali to potrebno šolo. Celo podeželske občine, Vrhniška in še več drugih občin, ki ne tvorijo nikakega gospodarskega centra, ne takozvanega kulturnega središča, imajo toliko moralnega čuta, da se pobrigajo za to šolstvo in ga vzdržujejo. Ta Ljubljana pa, ki hoče biti povsod luč, ki se ranžira kot nositeljica slovenske kulture, pa niti v sanjah ne misli na to šolo. Zdi se nam potrebno, da bi tukaj nekoliko pritisnile oblasti, če te poklicne korporacije nimajo v sebi nobene zavesti in nikakršnega ponosa več. V zmislu obrtnega zakona imajo te korporacije, zadruge in zbornice dolžnost skrbeti za vzgojo obrtnih vajencev, če pa te zavesti same nimajo, jim jo bo pa treba vcepiti. V šoli, v izobrazbi, tam je vsa politika in bodočnost, toda Ljubljančani rajši vzgajajo razgrajače, pobi-bijanje šip in druge take neumnosti.
Značilno; Ob priliki izprtja v mariborski delavnici je »-Slovenec« zvirno poročal, da so nezavisni zakrivili konflikt in da so izvršili nad ondotnim delavstvom težke pregrehe. Dasi je resnica precej drugačna, in je gornja »Slovenčeva« trditev znatno otežila izprtemu delavstvu boljše uspehe, je vendar poslanec Žebot lovil med delavstvom kaline.
Šipe. Med mladini in starini demokratske, napredne, narodne itd. stranke se bije hud, vroč boj. Boj na nož, ki je našel izraza že v ponovnem razbijanju šip upravni-štva »Slovenskega Naroda«. Razbite šipe tvorijo novo postavko v njihovem medsebojnem neporavnanem računu. Neporavnan je še račun o izdatkih za skupščinske volitve, neporavnan račun o razbitih šipah, kdo ve, kako bodo poravnali račun, ki ^a dolgujejo onim, ki še vedno ■nasedajo na njihove limanice.
Zasebne borze dela. Zakon o zaščiti delavcev določa v § 105., da se v krajih, kjer poslujejo krajevne borze dela ali njihove podružnice, ne smejo več izdajati dovolila za profesionalne borze dela. Istotako pa je najkasneje v enem letu, ko se ustanove državne krajevne borze dela, brez vsake odškodnine zatvo-riti vse do tedaj obstoječe privatne profesionalne borze dela dotičnih krajev. Krajevne borze dela imamo v Ljubljani, Mariboru in drugod. Dasi pa je poteklo že leto dni po ob-javljenju zakona o zaščiti delavcev, vendar poslujejo posamezne privatne posredovalnice še nemoteno dalje in nihče se ne zmeni, da bi te zakotne posredovalnice dela in službe ukinil. Slejkoprej se delavec, služkinja izrablja, plačuje horendne posredovalnine, zakon pa čaka, da ga bo kdo uveljavil. Nič boljše, ali celo slabše je v Belgradu, pred nosom samega ministrstva za socialno politiko. Vendar pa so v Belgradu ugotovili, da so obstojale tam privatne posredovalnice, ki so odpravljale ženske v tolerančne hiše, pri-
vajale mladoletne deklice itd. Ko pa so v ministrstvu „klipp und klar“ to dognali, so sklenili sedaj, da bodo započeli „veliku akciju“ in eventu-elno ukinili poslovanje privatnih posredovalnic, dasi zakon pravi, da se eo ipso privatne posredovalnice ukinejo. Vendar upamo, da jih bodo nekaj ukinili, ker teh posredovalnic ne unravljajo upravni sveti in svetniki ne dobivajo tantijem.
Kaj je sedaj dognalo ministrstvo za socialno politiko? Da brezposelnost delavstva dnevno narašča. Lepo dognanje, samo vprašanje, kakšno bo sedaj ministrstva ravnanje. Morda zaukaže redukcijo brezposelnih ljudi?
Nove davščine. V finančnem odboru narodne skupščine so začeli razpravljati o povišanju davščin in taks. Za razred, proletarijat je zanimivo gledati, kako se ta pestor meščanske družbe suče okoli teh vprašanj. Vsem tem strankam je kader volilcev med delovnim ljudstvom. Mali, srednji kmet, delavec, uradnik, ti tvorijo vsem tem strankam ogrodje in podlago, da lahko potem izzveni njihovo delovanje v zaščiti ne teh ljudi, marveč v zaščiti kapitalističnega razreda. Če bi sedeli danes demokrati v vladi, bi te predloge seveda zagovarjali. Če bi sedeli klerikalci v vladi, bi seveda te vladne predloge še olepšali in zasolili. Ker pa so trenotno v navidezni opoziciji, kriče in hujskajo, pa točijo nad goljufanimi nižjimi sloji grde krokodilove solze. Seveda bodo eni kot drugi demokrati kot klerikalci omogočili reakcijo, da onemogoči delavskim in uradniškim sinovom visokošolski študij. Kajti, dovelj je, če študirajo sinovi bogatinov, vsaj hlapcev, pridnih in še ponižnih povrhu tudi potrebujemo. Taka je osnovna deviza vseh teh „ljudskih“ tribunov.
Uradniška pragmatika. Sedaj je prinesel tudi Uradni list v slovenskem prevodu novo službeno prag-matiko državnega uradništva. Sedaj je — kakor pravijo — kronano delo za blagobit državnih uradnikov in njihovih družin. Vendar pa je zakon i materijelno i meritorno povsem nezadovoljiv in še davno ne bo rešil državnih nameščencev gladu in bede. Poleg tega bo ostalo tudi še prvega oktobra uradništvo brez predvidevanih povišic in predrto bo prišlo izplačilo, bo znova narasla draginja vsled povišanih taks, povišanih železniških tarifov. Taka je žalostna resnica, obupna za številne družine. Kako pa namerava uradništvo pari-rati te udarce? Protestna stavka
3.	avgusta je najboljši dokaz. Uradništvo se svoje sile ne zaveda. Pač pa se vlada njihove slabosti prav dobro zaveda. Zato tako početje. Še več. Tudi politični teror izvaja vlada brez kazni nad uradništvom. Skozi tri leta bo uradništvo na razpoloženju in cela dolga tri leta bo vsakokratna vlada počela z nameščencem, kar bo hotela. V uradniških vrstah ne bo našla odpora. Raje bodo hiteli uradniki v tajništva raznih političnih, reakcijonarnih strank, se vpisavali, priznavali zmoto dosedanjega političnega mišljenja, rotili, pa milosti prosili. Pozabili so mnogi uradniki na svojo temeljeno pravico. Na pravico človeka vrednega življenja ob težkem in odgovornem delu. Spoznanje te neizpodbitne resnice bo šele pripravilo uradništvu boljšo pragmatiko in razredno orientirano uradništvo bo z razrednim delavstvom moglo ustvariti človeštvu boljšo, pravično družabno obliko.
Madžarska išče posojila, toda tuji svet, ki ima denar, pravi, da Madžarski še ne zaupa. Predsednik grof Bethlen se je v Genevi tudi pogajal z zastopniki male antante, s katero je Madžarska še vedno v sporu.
Nemška marka je veljala te dni 1 dolar 65 milijonov mark.
Rudarska stavka traja še vodno in ni izgloda, da bi se skoro končala. Klerikalci drže tudi v revirjih svoj eželezo v ognju. V revirjih se pridušajo nad vlado, v Ljubljani pa sprejemajo predstavnike tiste vlade, ki sledi le navodilom Trboveljske dražbe in brezobzirno nastopa proti rudarskemu delavstvu. Pa še
DNEVNE VESTI.
več. Dr. Korošec se razgovarja o delovnem programu s to vlado. In, ker se z njo razgovarja, znači, da je po sodbi dr. Korošca ta vlada sposobna, in v službi interesov ljudstva? Taka je politika klerikalcev. Kot blažev žegen, ali pa kamilce. Za vse in vsakogar svojo »žavbo«.
Državna borza dela. Pri vseh Državnih borzah dela v Ljubljani, Mariboru, Ptuju in Murski Soboti je iskalo v preteklem tednu od 26. avgusta do 1. septembra 1923 dela 277 moških in 122 ženskih delavnih moči. Delodajalci so pa iskali 363 moških in 113 ženskih delovnih moči. Posredovanj se je izvršilo v tem času 190. Promet od 1. januarja do 1. septembra 1923 izkazuje 34.312 strank, im sicer 15.770 delodajalcev in 18.542 delojemalcev. Posredovanj se je izvršilo v tem času 10.537. Dela iščejo: viničarji, strojni kjučav-ničarji, kovači, sedlarji, krojači, sedlarji, krojači, kamnoseki, monterji, mizarji, peki, mlinarji, mesarji, tov. delavci, delavke, trg. sotrud-niki, sotrudnice, vajenci, vajenke itd. V delo s sprejmejo rudarji, drvarji, čevljarji, slikarji, pleskarji, železostrugarji, izidarji, tesarji, strehokrovci, šivilje za perilo, vzgojiteljice, služkinje, kuharice, vajenci itd.
Umrl je v Pišecah pri Brežicah Maks Pleteršnik v 83. letu starosti. Pleteršnik je bil jako tih jezikoslovni znanstvenik, ki je uredil Wolf-Pleter-šnikov slovensko-nemški slovar. Pogreb je danes.
Stavka rudarjev na Češkem še vedno traja. V industrijskih krogih imajo že silno pomanjkanje premoga, zaraditega je vlada pozvala lastnike premogovnikov, da obnove pogajanja z rudarji ter čimprej sklenejo stavko. Pri nas pa rudarje preganjajo.
Dunajska občina in stanovanjsko vprašanje. Finančni odsek dunajske občine, ki jo vodi sacialno-demoikratična večina, je napravil načrt, po katerem zgradi v nadalj-nih petih letih 25.000 novih stano-
vanj. Na Dunaju so imeli 1. t. m. 19.552 strank brez stanovanj. Ker ni pričakovati, da bi zasebniki zidali stanovanjske hiše, mora te graditi občina, ki namerava najeti posojilo v znesku 400 milijard avstr, kron. Po vojni do 31. julija 1923 je zgradila dunajska občina 6487 stanovanj, do konca letošnjega leta jih pa ima še dovršiti okroglo 3800. Velikansko delo je ta projekt dunajske občine, ki pa se bo bogato izplačal, ko nastopijo normalne razmere. Pripomniti pa je treba, da je dunajska občina pokupila stavbi-šča, da iiiia svoje opekarne in apnenice. Posojila pa sedaj ne bo najela, marveč bo stavila potrebščino zaenkrat v proračun, ne da bi kaj zvišala davke. Iz tega je razvidno, kako koristno je velikopotezno delo v občini.
Na Španskem je nastala v Kataloniji vstaja, ki se hitro širi. Katalonija zahteva avtonomijo. Pri uporu sodeluje velik del vojaštva.
GLOSE.
Ravna pot. Cio' ek je produkt, recimo, narave in razmer. Ako razume naravo in razmere, hodi lahko ravno pot, ne da bi si razbil glavo. Kdor pa l.e razume obeh, se poslužuje zvijače, a kljub temu ne dospe do cilja, ker je v svojem bistvu nepošten in nemoralen, kar ga ubija.
Vez organizacije je spoznanje istih ciljev. Spoznanje istih ciljev je pa zavest skupnih interesov, ki jih ima človek kot sestavni del človeške družbe. Socialistična organizacija je torej sad spoznanja, da je cilj člove-•ke družbe enakost, bratstvo in svu-hoda vseh njenih članov.
*
Zaupanja ne vzbujaš z govorjenjem, marveč le z delom in iskrenostjo. Kdor mnogo govori, ali mnogo ve ali mnogo laže, zaupaj mu, ko ga temeljito spoznaš.
Obrtne nadaljevalne šole v Ljubljani.
(Konec.)
4.	Strokovna nadaljevalnica za mehanične tehnične obrti. V letu 1920/21 vpisalo 259 koncem leta 224 vajencev. Poučevalo na 8 oddelkih. Po strokah 69 strojnih ključavničarjev, 32 elektrotehnikov, 7 livarjev, 2 urarja, 26 železostrugarjev,' 50 mehanikov, 2 puškarja, 2 izdelovalca kovin, 6 modelnih mizarjev, 9 kovačev, 6 kirurg, meh., 3 bandažisti, 2 sedlarja, 1 zobotehnik, 3 sodarji, 3 ortopedisti in 1 kotlar. Skupaj 224 vajencev.
V letu 1921/22 vpisalo ob koncu leta obiskalo 320 vajencev. Po strokah: 125 strojnih ključavničarjev, 27 elektrotehnikov, 10 livarjev, 8 urarjev, 33 železostrugarjev, 87 mehanikov, 3 puškarji, 1 izdelovalec kovin, 1 izdelovalec protez, 3 kovači, 3 kirurg, meh., 11 modelnih mizarjev, 1 sedlar, 1 baudažist, 4 zobotehniki, 1 ortopedist in 1 sodar, skupno 320 vajencev.
5.	Ženska strokovna nadaljevaS-nica za umetne in oblačilne obrti se
je vpisalo v letu 1920/21 171 koncem leta obiskovalo 153 vajenk na 4 oddelkih I. razreda. Po strokah deljeno in sicer:	140	krojačic, 11 modi-
stinj, 1 krznarka in 1 izdelovalka steznikov. Država je prispevala K 7160, občina ljubljanska K 1723.33 in razni zavodi 3657.87 skupaj kron 12.541.20 dohodkov in K 10.740 izdatkov, prebitka v tem letu kron 1801.20. V letu 1921/22 vpisalo 214, koncem leta obiskalo 177 vajenk na 6 oddelkih in sicer eden pripravljalni 26 dva oddelka 1. razr. 73 in trije oddelki 11. raz. 78 vajenk. Po strokah: 144 krojačic, 11 šivilij za perilo, 20 modistinj, 1 izdelovalka steznikov in 1 krznarka. Poučevalo se je ob ponedeljkih in sredah popoldne in ob nedeljah dopoldne po 8 ur na teden.
Predmeti na tej šoli so bili: računstvo, knjigovodstvo, o mehaničnem pravu itd., krojno risanje, risanje ornamentov, ročno delo ter spisje.
Precejšnje število mladenk, ki izdelujejo pletenje nogavic, jopičev itd. pa ni obiskovalo šolo.
Na vseh petih šolah se je poučevalo 7 mesecev od 1. oktobra do zadnje nedelje v aprilu, le na trgovski gremijalni šoli pa po 9 mesecev na leto.
Socialistična
sredstva.
(Konec.)
Proglasi nekaterih prerokov in rešenikov, da ni tako kakor je, ne spremene resnične situacije. Zanikava se lahko vsaka reč, le da se s tem nič ne doseže. Ako je nebo črno,xpa trdim, da ni oblakov, ne bom s svojim utajevanjem preprečil nevihte.
Vprašanje med menoj in teboj je le moč sile, ki jo posedujeva. Na podlagi te sile se bojujeva. In tako vrši delavstvo svoj boj na političnem polju v trdni veri, da so oni dani vsi pogoji za zmago. Politika je velika »sila, in če tajim to dejstvo, ne opravim nič drugega, kakor da mi bo še bolj nevarna. Politična moč v kapitalističnih rokah koristi kapitalizmu. AT delavskih rokah bi koristila delavstvu.
Tako kakor v politiki kaže socializem delavstvu povsod kapitalistične postojanke in mu jih pomaga spoznavati, da se mu ni treba na slepo zaganjati v nasipe, katerih ni mogoče osvojiti z golo roko; kaže mu nasprotnikove sile, da se ne bi zgodilo, da osvoji delavstvo trdnjavo, do katere ga je kapitalizem namenoma izvabil, potem ga pa za I hrbtom napade z neopaženo silo in ga pobije.
Delavsko gibanje postane prava sila, kadar se bo zavedlo svoje resnične moči. Danes so posebno mase ameriškega delavstva še preveč zaverovane v slepomišenja kapitalističnih politikov in v »progresivne vale«, ki ga odvračajo od resnične delavske politike. Zato je delo za socializem še tako težko. Ovirajo ga tudi tisti ekstremni elementi, ki merijo ameriške razmere po razmerah tistih dežel, iz katerih sami prihajajo. To je napačno in škodljivo socialistični stvari.
Za socialista ni dovolj reči, da je socialist. On mora poznati socializem, poznati niegove metode, poznati moč svojih nasprotnikov in njihova bojna sredstva, poznati in razumeti delavstvo, med katerim agitira socializem. In organizirano mora delati. Taktična nesoglasja mora obravnavati in reševati v krogu svoje organizacije, ne pa jih zanašati med mase, katerim so take reči kot taktika, vprašanje internacionale itd., španska vas. Mase je treba učiti socializem tako, kakor ga bo v začetku najložje razumela. Da se bo v znanju izpopolnjevala, jo je treba navajati k čitanju socialistične literature. Socialistične organizacije morajo obdržavati disku-zije in predavanja v interesu starih in novih članov, kajti s takimi metodami se vežba naša armada in postaja jačja in jačja.
Milijone delavcev pozna danes socializem, žal ne tako, kakor bi bilo potrebno. Znamenje, da bo treba še ogromno organizacijskega dela. Človek, ki je postal čez noč radikalen in se pridruži h kaki utopistični frakciji, bo govoril masi o svoji struji kot edini, ki bo rešila svet. Tak agitator je podoben verskim pridigarjem, katerih vsaki trdi o svoji veri, da je edino zveličavna in vse druge so krivoverske. Ta čudna, zastarela misijonarska propaganda se je naselila tudi v delavsko gibanje posebno nekaj časa po vojni. Ker ni vse človeštvo ene vere in ker ni vse delavstvo pri eni stranki., ga taki načini samo begajo in ovirajo misliti trezno in razumno. Tako nastajajo fanatiki, ki se po izgorelem ognju navdušenja zopet pogreznejo v staro brezbrižnost.
Znanje je sila, ki bo ubila suženjski duh v delavskih masah in jih vsposobila za novo družbo pravičnosti za vse človeštvo. Do znanja se pride samo s poukom in do zmage s treznim, premišljenim, sistematičnim bojem.
Proletarec.
Odgovorni urednik Ignac Mihevc. — Izdajatelj in lastnik: Konzorc. »Zarje«.. — Tiska fiskarna J. Blasnika nasl..
Špeclalna mehanična delavnica za popravo pisalnih in računskih strojev.
Naj cenejše pihalne stroje
dobite pri
Luil Baraga, Ljubljana.
Šelenburgova ulica št. 6, I. nadstr. V zalogi prvovrstne barvne trakove, razmnoževalne barve, ogljenl papir, voščeni papir n vse druge v to stroko spadajoče potrebščine.
Eligij Eber
Ljubljana, Kongresni trg štev. 7.
Krznar in izdelovatelj čepic.
Izdelujem iz krzne: Damske plašče, mufe, bove, kape In vratnike za dame In gospode. Izdelujem vsakovrstne čepice. Sprejemam vsakovrstna popravila, moderniziranje damskih plaščev In vas v stroko spadajoča dela.
) Stavbeno podjetje ]
i Inž. Dukič i
■
j in drug j
■ ■
Ljubljana
■ ■ ■ ■
i Bohortiteua ulica licu. ZV. i
Priporočamo:
Izdelovalnico okvirjev za slike
Kongresni trg štev. 19.
K BRBKR
Ljubljana Kartonažno tovarno ter knjigoveznico
Kimska eesta štev. 13.
JOSIP
pleskar in ličar za stavbe, pohištvo in mostove
Ljubljana, Rimska cesta štev. 16.
Specialni oddelek za sobo-, črkoslikarstvo ter ornamentiko in slikarstvo na steklo.
Moste-Ljubljana, Zaloška cesta štev. 67
Brzojavi: Zadrubanka.
Telefon štev. 367.
Zadružna banka v Ljubljani
Aleksandrova cesta štev. 5.
Vplačani kapital K lo,ooo.ooo.
Izvršuje vse bančne posle najtočneje In najkulantneje