423. štev. V Ljubljani, petek dne 28. februarja 1913. Leto II, Posamezna številka 6 vinarjev. »DAN" izhaja vsak dan — tudi ob nedeljah in praznikih — ob 1. uri zjutraj; v pondeljkih pa ob 3. uri zjutraj. —■ Naročnina znaSa: v Ljubljani v upravniŠtvu mesečno K 1'20, z dostavljanjem na dom K 1*50; s poSto celoletno K 20’—, polletno K 10*—, četrtletno K 5*—, mesečno K l-70. — Za inozemstvo celoletno K 80’—. — Naročnina se ::: pošilja upravnistvu. ::: ::: Telefon Številka 118. :k NEODVISEN POLITIČEN DNEVNIK. Posamezna številka 6 vinarjev *« Uredništvo in upravniitvo: j-t Učiteljska Tiskarna, Frančiškanska ulica št. 6. Dopisi se pošiljajo uredništvu. Nefrankiraua pisma se ne sprejemajo, rokopisi se ne vračajo. Za oglas« se plača: petit vrsta 15 v, osmrtnice, poslana !r zahvale vrsta 30 v. Pri večkratnem oglašanju mi-::: pust. — Za odgovor je priložiti znamko. : ::: Telefon številka '13. Pismo iz Belgrada. Belgrad, 7. (20.) febr. 1913. Pesimistična naziranja po obnovljeni« balkanske vojne, kar se tiče specielno Balkana, prehajajo polagoma v optimizem. Tukajšnji tisk, ki je pripravljal — kar je vse hvalevredno — ljudstvo na vse možne eventulanosti, med katerimi ni bila poslednja oborožena intervencija Avstro-Ogrske in njene zaveznice v prilosr pripadajoči Turčiji, je danes v prijetnem položaju, da poroča svetu nove uspehe zavezniških arniad na bojnem polju. Poskus turške vojske preiti v ofenzivo ie popolnoma ponesrečen, v Galipolju so izvoje'"Fremdenblattovega« kalibra. »Batjuška« jih nažene z mokro cunjo, ker vprašanje Skadra, je vpra- šanje črnogorske dinastije in pisma črnogorskega kralja ruskemu carju učinkovala ik> toliko, da radi Skadra ne pride do »nervoznosti« v Evropi. Po velikanskih žrtvah Črnogorcev ob skaderskem zidovju ter ob krasnih sicer drago plačanih vspehih na črnogorsko-turških bojiščih, — naj bi ta mala državica ostala brez pričakovanega plačila, katero tvori v prvi vrsti Skader, to bi bilo naravnost zločinstvo storjeno nad tem dobrim, priprostim narodom polnim romantike in zanimivosti, kar pričajo tisoči in tisoči tujcev, ki letno posečajo to zemljo ob divni Adriji pod varstvom očaka Lovčana. Batjuška je rekel: »Skader Črnogor- cem!« Tako je in tako bo, ko dopolni te besede tud: črnogorsko orožje in lavorike že cveto po razpo-klinah obrambnega zidovja Skadra. Na obeh straneh se pripravlja, Črnogorci na generalni napad in Turki na generalno predajo, pardon — obrambo. Grki za nas ne pridejo toliko v poštev, kar je iz našega slovanskega stališča povsem razumljivo. Iz splošnega stališča je pa tudi jasno, zakaj se ničesar o njih ne razpravlja v slovanskem časopisju, ker prvič sami niso ničesar izvanrednega pokazali na bojnem polju ter bili celo parkrat tepeni od Turkov, posebno v bitoljskem vilajetu, ko jih je pred Srbi bežeča turška armada podila pred seboj, dokler jih niso rešili maščevalci Kosova, drugič so si v balkanski zvezi izbrali nekako separatistično stališče, ki je posebno v dobi premirja zelo neugodno vplivalo na splošen položaj na Balkanu in tretjič velesile so jih pustile popolnoma na miru. če izvzamemo egejske otoke in Kieto. ki so v primeri s težkočami ostalih slovanskih balkanskih držav tako neznatne, da pač ni povoda za strah pred burno rešitvijo. Največje preglavice pa prizadeva evropski diplomaciji vprašanje Albanije. Koren tega vprašanja tiči seveda globoko v »avstrijskih interesih«, ki se identificirajo z vele-nemško propagando. Močno Jugoslovanstvo je jez nemški ekspan-zivnosti in ogroža meje Avstro-Ogr-ske. To je baje vzrok avstrijskega vmešavanja v balkanske razmere in do gotove meje tudi upravičen, ako ostane Avstrija to, kar hoče biti, namreč Izključno nemška posest pod berlinsko diktaturo. V tem slučaju Je Avstrija že obsojena In prejallslej prevzame vlogo Turčije. Le potom prijateljskih odnošajev s svojimi sosedi in s pomočjo zadovoljnih svojih narodov, ki ne zahtevajo nič več In nič manie kot svoje narodne pravice. je Avstrija zaslgurala za vedno svoje meje. Dajte avstrijskim narodom avtonomijo za svoboden, kulturen in ekonomski razvoi in uvideli bodete, da ne bo povoda vznemirjanja radi — razmeroma močne, ven- dar gospodarsko, številno in kulturno — šibkejše sosede, ki zasledujejo Ie pota In sredstva, kako bi svojim državljanom nudila kar največ koristi. Avtonomijo avstrijskim narodom in divje Albance Srbom. Grkom in Bolgarom, da jih vsposobijo (Albance) najprej za redno življenje v državi obvarovanju njihove narodnostne individualnosti, bi moralo biti geslo vsakega kulturnega človeka in ne obratno. V naravi se ne delajo skoki, vse gre svojo določeno smer in kdo ve ali se ta nezanesljiv element v Albaniji preialisloj ne obrne proti svojim zaščitnikom, upropasti umetno in nasilno postavljeno tujo vlado v Albaniji in da-li se ne postavi na čelo vstajajočega, življenja polnega, Jugoslovanstva. Vedne vstaje Albancev proti Turkom, ko so se albanski vstaši vezali s Srbi ter od njili prejemali denar In orožje ter končno izdali te- poslednje, bi morale odvrniti vsakeea treznega človeka od te nevarne špekulacije. Držati ta narod na uzdi bi bilo Sisifovo delo in čim večja bo prihodnja »neodvisna« Albanija, tem-večja nevarnost ponovnih nemirov bo nastala, ker bodo imeli tem večjo moč nealbanski elementi, ki pač ne bodo zamudili nobene prilike, da dajo izraza svojemu nezadovoljstvu, ko se jih je po sijajnih zmagah njihovih soplemenjakov izročilo na milost in nemilost v roke razbojnikom pod tujo patronanco. In kaj nastaja iz tega? Kratko življenje »bodoče Albanije« in velika blamaža pokroviteljev. če ne prineso taki dogodki kakih še hujših posledic. Mogoče, majhna Albanija, kot n. pr republika San Marino v Italiji, mogla bi — pod protektoratom velesil — vzdržati red in obstoj svoje »države«. Ali v večjem »štilu« snovati nov državni utvor, značilo bi kopati grob samemu sebi. Moč Jugoslovanstva se opira na svoj naravni razvoj, ki ga ne uniči, niti omeji, nikdo več. „ »Zakon narave le tak, da z malega raste veliko!« Mars. Kaj ie zmagalo na Balkanu. Dopisnik »Časa« M. M. je priobči! v včerajšnji številki razmotrivanje o čini-teljih, ki so pripomogli pred vsem k zmagi jugoslovanskega orožja. Ker se nam zdijo izvajanja važna z ozirom na narodno vzgojo jih prinašamo v celoti. Danes je popolnoma jasno, da turška vojska ni bila poražena zato, ker bi ne biia moderno opremljena in ker bi ne imela dovolj denarja in orožja. Ogromni vojni plen, ki je pa- del v roke zaveznikov, najlepše kaže, da so imeli Turki orožja, strelji-va, živeža in obleke • v množinah. Nekatere ceste (n. pr. v Bitolje) so skoro vzorno moderno speljane, in pozna se na njih sigurna roka nemških inženirjev. Kasarne so velike in komodne, uniforme tako dobre, da jih sedaj celo srbski vojaki radi vpo-rabljajo. Topovi, kot tudi streljivo, so se pri skušnjah v Kragujevcu izborno obnesli. Razven tega je danes tudi gotovo, da je bila turška vojska številno silno močna in da se je bila junaško, kar se vidi še danes pred Skadrom. v Janini, pred Drinopo-Ijem in pred Čataldžo. Kaj tedaj je bil vzrok toliko turških porazov? Duševne In nravne lastnosti borečega se moštva, kajti nravne lastnosti so se pokazale važnejše kot materielne. Predvsem je zmešana sestava turških vojska (tno-hamedanci in kristjani skupaj) rušila enotnost duha. Razen tega je znano, da so turške mase ljudstva silno nazadnjaške in zanemarjene, in da pogrešajo samostojne iniciative in duševne samostojnosti. Pri zaveznikih je stvar nasprotna: to so demokratični narodi, v njihovih masah je zavest narodnosti in svobode silno živa. Zanimivo je, da so zmage za-vezirkov v direktnem razmerju z njihovo socialno in kulturno dozorelostjo. Srbi na pr. so najbolj in najpopolnejše izvršili svojo nalogo, in ravno pri njih je demokratizem najbolj razvit, tako, da tam ni razlike med kmetom in gospodom, kar ima za posledico, da se najširše vrste s polno zavestjo in razumevanjem udeležujejo javnega življenja. Po Srbih prihajajo Bolgari. Tudi pri njih je demokratizem splošno izveden, toda gospodje igrajo tam vendar važnejšo vlogo kot na Srbskem in ljudske mase se drži na ujzdi bolj z disciplino kot s prijaznostjo. Za njimi pridejo na vsto Grki, ki. četudi niso vojaški živelj so vendar izobraženi in narodna zavest je pri njih zelo razvita. Črnogorce je možno prištevat; k Si bom. Če kljub termi nimajo pred Skadrom vspeha — je temu vzrok njihova maloštevilna vojska in da st. bojujejo proti trdnjavam. Drugače so v vseh bojih na odprtem polju dosegli vedno hitrega in popolnega uspeha. Narodna zavest tedaj in ne številna sila je v prvi vrsti pomagala zaveznikom k uspehom. Da se sprevidi. da ne odloča samo število in moč kot tudi materialna oprema vojaštva, podam tele številke: Zavezniki so imeli v celoti 9,890.000 prebivalcev, Turčija pa 24,029.000, tedaj dvainpolkrat več. Turčija je izdala letno (1911) za šole 22,870.000, zavezniki pa 36,070.000 frankov. Letno pride na vsacega prebivalca v Turčiji 10.7, pri zaveznikih 9.7 vojaških naklad, nasprotno pride v Turčiji na vsacega 0.9, pri zaveznikih pa 3.9 frankov prosvetnih naklad. To raz- Zemeljska os. Zadnje čase se zemlja ni vrtila okoli svoje osi, ampak okoli zelo nevarnega druga, zato se je njeno ravnotežje nevarno nagibalo, zdaj na eno, zdaj na drugo stran. Tudi v notranjščini je sumljivo pokalo — in so se culi razni potresi. V veliki naglici bi se bila zemlja skoraj razletela. Pokazale so sc razpoke. Človekoljubi, ki so to zapazili, so spoznali veliko nevarnost in so nasvetovali, da se ta drog odstrani. Podoben je bil namreč puški. Drugi pa so bili mnenja, da bi bilo treba le nekoliko namazati in vsa nevarnost bo odstranjena. Ker pa je bilo treba le preveč, mazila za ta drog — so se diplomati zjedinili v tem. da bodo zemljo zopet nasadili na njeno os. S tem bo zagotovljen svetovni mir. Na nekaterih zemeljskih točkah se čutijo sedaj resne poškodbe. jasnine vse. Turčija je izdala 1. 1911 za vojaštvo 257 miljonov frankov, medtem, ko so vsi zavezniki skupaj izdali komaj 96,4S0.000 frankov, tedaj 2 in pol krat manj, in vendar so zmagali. Turčija je izdala za šolstvo le eno desetino tega, kar je izdala za vojaštvo; zavezniki so pa izdali za vojaštvo le 2 in polkrat več kot za prosveto. V Bolgariji je zrastel šolski proračun od 1. 1906 do 1911 več kot za dvakrat, vojaški pa samo za polovico. V Srbiji se je povečal šolski in vojaški proračun v istem razmerju. Turčija je šolski proračun le za malo povečala, za to pa je v poslednjih 10 letih vojaški budget podvojila. Celo Črnagora, ki izda letno za vojaštvo 200.000 frankov, je žrtve vala za prosveto vendar 98.000 frankov. Glej, v tem leži razrešitev uga-njke zmagovanja balkanskih držav. To je tudi najboljši dokaz, da v državi ni še vse napravljeno, ako se izdaja'0 milijoni in miliarde za vojaštvo in se skopuhari pri prosveti: lz- LISTEK M. ZEVAKO: V senci jezuita. (Dalje.) Z druge strani so slišali tu pa tam budne klice straž, ki so odgovarjale druga drugi. Ragastan si je korakaje ogledal zidovje. Bilo je visoko in skoraj povsod jako gladko, tako da je bilo nemogoče splezati nanj brez lestvice. Prišli so prav zadaj za park. Tam ie bil zid ponekod v slabem stanju. Tu in tam ie bil izpadel kamen; v steni so zijale luknje. «Tu gor bi splezal kakor lestvici,« je dejal Spadakapa. »Pa splezaj!« ie odgovoril tez De Ragastan. V par trenotkih jc bil Spadakapa na vrhu zidu; legel je na trebuh. Pozorno je zrl v notranjost vrta. V nočnčem mraku je videl skoraj tik pod seboj, kakih deset korakov daleč, svetlikanje orožja. Bila je ena izmed straž, ki so se izprehajaie po parku. Spadakapa je zlezel doli, delaje čim najmanj šuma, ter povedal, kaj je videl. »Pojdimo dalje, ie velel Tribu- let. po VI- Toda dalje stran je bil zid spet gladek in trden. Vrnili so se ta večer, ne da bi bilo mogoče poizkusiti kaj. Drugi dan in m,slednji niso potekli nič drugače; vsak večer je stala straža na edinem mestu, kjer je bilo mogoče zlezti na zid. Sleherni izmed četvorice je premišljal s studom, da bo treba ali ubiti človeka, ki ne sluti nič hudega, ali pa odreči se podjetju. Tako je minulo deset smrtno dolgočasnih in nestrpnih dni,, Manfred je obupaval; bal se je, da zblazni od obupa. Govoril je že. da vdre v grad ob belem dnevu ter se loti kralja samega in ga primora, da potegne meč proti njemu ... Na večer enajstega dne sta se pomenkovala Ragastan in Tribulet s tihim glasom. »Treba je nekako končati to čakanje!« je rekel Tribulet mračnega lica. »Razumem vas... Stražo mislite ...?« Tribulet je skomizgnil z ramami. »Saj ni nobene možnosti, storiti drugače,« je dejal. »Torej prevzamem jaz to delo,« je rekel Ragastan hladnokrvno. Upal je, da se mu posreči pasti po vojaku in mu zamašiti usta dovolj naglo, da ne bo mogel zakričati — in ga torej ne bo treba ubiti... In tako so se vrnili tovariši že enajstič na svoje mesto pod zidom. Ura se je bližala deseti. gole Oster dih je pihal skozi veje parkovih dreves. »Jaz zlezem gor,« je dejal Ragastan, ko so prispeli na ugodni kraj. »Kakor hitro bo opravljeno, vas pokličem. Sledite mi drug za drugim — potem bomo videli, kaj se da storiti...« Ves bled od misli, da bo moral nemara umoriti nedolžnega človeka, se je Ragastan približal zidu. Ta hit. se je oglasil v dalji bud-nji klic. Ponavljaje se. je prihajal vse bliže in bliže. Naposled ga jc ponovil tudi vojak, ki je stal Ragastanu nasproti na drugi strani zidu. Tribulet se je zdrznil, ko je zaslišal glas tega vojaka. Planil je k Ragastanu in ga prijel za roko. »Počakajte!« je dejal. »Jaz pojdem gor.« In preden mu je mogel vitez za-braniti, je splezal Tribulet po zidu, kažoč pri tem spretnost, ki je ni nihče slutil. Par trenotkov nato je bil na vrhu stene; mignil je prijateljem, da naj molče, kolikor le morejo. Kakor je storil prvi večer Spadakapa, je legel tudi Tribulet s trebuhom na zid. Razločno je videl stražnika, slonečega nepremično na ročniku svoje haleparte. In s tihim glasom je zaklical Tribulet: »Ludvig!« Vojak se je zdrznil. »Kdo me kliče?« je zaklical. »Govori tiše... in bliže stopi., tako! Ali ne spoznaš prijatelja? Jaz te pa nisem pozabil, smrt božja!« »Gospod Tribulet!« je šepnil vojak, spoztiavši glas. »Saj so pravili, da ste v Bastilji!« »Oho! Kdo pa je vedel to?« »Ves svet! Gospod De Mongo-meri vas je vendar sam aretiral in vas odvedel v bastiljo k sv. Antonu!« • »Vraga! No, vidiš, če sem bil v Bastilji, sem pač zopet zunaj!« »Tak ste ušli!« jc rekel osupli Švicar maŠinalno. »Prav nalašč zato, da poprašam tebe, ali se ti še zmerom hoče videti goro Jungfrau. poslušati planinski rog in objeti svojo zaročenko.. kako ji je že ime?« »Katica!...« »Da, Katica. No, dobri Ludvig, ali se še spominjaš, kaj sem ti obljubil v Luvru?« »Kako, vraga, se ne bi spominjal! Saj mislim samo na to; čisto ste mi zmešali možgane ... Tisoč tolarjev!« »Po šest pariških liver! Toliko denarja, da si moreš postaviti hišo v svoji rodni dolini, poročiti svojo Katico in živeti mirno ter množiti zarod malih Ludvigov!« »Gospod Tribulet,« je rekel vojak, >zopet ste me prišli izkušat!..« »Nikakor ne J Prišel sem ti sa- mo povedat, da sem pripravljen iz polniti svojo obljubo.« »Zaradi tistih tisoč liver?...« »Treba ti jc samo priti po nje.« »Kam pa?... jc vzkliknil vojak, ves v ognju. »V gostilno k Velikemu cesarju Karlu.« »Kdaj? ...« »Kadarkoli hočeš!« »Ah, res ste dober človek, da se trudite nalašč zato...« »Saj sem ti obljubil, da te osrečim in storim bogatega!« »Res je. toda jaz nisem imel priliki, storiti vam uslugo, ki ste si ie želeli od mene. in zato sem mislil čisto...« »Saj te poprosim za drugo uslugo. dragi Ludvig.« »Ah! Oh!« je dejal Švicar, ves razočaran. »In ta druga usluga je mnogo manj nevarna od prve, ki si mi jo bil že obljubil... Toda siliti te nikakor nočem. Sai ne manjka med stražniki Švicarjev, ki komaj čakajo, da bi si mogli pošteno zaslužiti tisoč liver s tem, da store dobro delo...« »Dobro delo, ki me ne privede nikamor drugam kakor na vešala!« »Brez dvoma če boš neroden in če ne boš imel denarja. Toda ti, Ludvig, si spreten človek, in tudi denarja boš imel dovolj...« »Tisoč tolarjev^ ...« »Da prideš v Švico... v svojo krasno Švico in nje zelene doline ...« (Dalje.) obrazba daje demokraciji moči in prosvetlena ljudovlada je v stanu zmagati nad velikim in nerazmerno močnejšim, z vsem potrebnim (raz-ven izobrazbe) oboroženim sovražnikom. Na Balkanu je enako kot v f i ancosko-nemški vojski zmagal učitelj, ki prinaša luč-demokratizem. ki napravi mase zavedne in ki dodaje posamezniku poguma in cene, nazadnje pa narodno zavest, ki prinaša enotnost teženj, duha in dejanj. Vse to so nravne vrednote, ki napolnjujejo bojevnike z vero, požrtvovalnostjo in ki znatno večajo njihovo telesno moč.« Voina. 27. februarja J 913. Odkar so pričele biti vesti z bojišča nekoliko redkejše, skrbe vladni činitelji in listi za senzacije, ki ne vplivajo na živčevje gospodarskega življenja bogvekako blagodejno. Kakor znano je grof Stiirgkh odgovori! deputaciji trgovskih krogov, da je mnogo upanja na takojšnjo demobilizacijo na avstrijsko-ruski tncji. Ljudje, ki delajo in trpijo in ki so z svojimi telesi v neposrednejši zvezi z vojsko kot diplomati in židovski žur-nalisti so se v veri nekoliko oddahnili toda samo za en dan in eno noč. Nato pa so že sledili dementi in dementu-joči komentarji StUrgkhove izjave, komentarji prehajajoči že v polemičen ton. Tudi Fremdenblatt, list zunanjega ministrstva je prinesel nekaka izvajanja, ki se vsa nanašajo*na one vesti, ki so v najposledncjšem času napovedovale oblaženje in odneha-vauje mednarodne napetosti in skoro doseženi sporazum med Avstrijo in Rusijo. Vsebina onih izvajanj je: »mogoče je, da obstoji upanje, da bi se spor mogel mirno rešiti, toda za sedaj še ni mogoče, ker je prezgodaj.« Z nediplomatičnimi besedami povedano: sporazum med Rusijo in Avstrijo ni dosežen in poslaniška konferenca se danes v Londonu peča, ako se sploli, z albanskim vprašanjem v istem štadiju kot je bilo pred tednom. Tudi o miru med Turki in Bolgari še ne more biti govora, ker velesile nočejo preje pričeti pogajan z zavezniki, dokler Turčija brezpogojno ofi-cieino ne pristane na noto velesil. POMEN DELCASSEJEVEGA IMENOVANJA. Iz Petrograda, kakor je znano je odpoklican dosedanji francoski poslanik Louis in na njegovo mesto imenovan sovražnik Nemčije Del-casse. Veleposlanik Louis na petro-grajskem dvoru ni bil priljubljen, menda je bil pregospodarski, in ruska vlada je že enkrat izrazila željo, da bi bil odpoklican. To se je sedaj zgodilo — ugodilo se ruski vladi na eni strani, na drugi se je pa s tem pričela za francosko-rusko zvezo nova perioda. perioda aktivnosti, ki je v tem času toliko potrebnejša, ker se dosega nekak sporazum med Nemčijo in Angleško, ki je preje stala zvesto ob strani francosko-ruske zveze. Del-cassejcvo imenovanje pomenja trdnejšo energičnejšo zvezo med Francijo in Rusijo, ki boste zapričeli složno politično kooperacijo, katero politiko bo v Petrogradu zastopal Del-casse. v Parizu pa Izvolski. Z imenovanjem Delcasseja se je novi francoski predsednik silno energično vpeljal v veliko politiko, ki jo Nemci v slinasti togoti imenujejo šovinizem. Slovenska zemlja. Iz škofje Loke. Že včeraj smo prinesli poročilo o škofjeloških zvonovih. O tem se nam natančneje poroča sledeče:: Sveti Matija zvonove d o-b i j a. V pondeljek, na dan sv. Matija pop. je glasno pritrkavanje v farnem zvoniku vzbudilo naše mesto iz običajnega spanja tako, da so se meščani radovedno vpraševali: Kaj neki to pomeni. Nekateri so bili trdno prepričani, da se bo peljal gotovo kak Bonaventura mimo. drugi zopet da je v farovžu slavnosten banket v proslavo Šinkovceve neumorne delavnosti za vero in »napredek«. Konečno je vendar pomirila duhove vest, da peljejo nove zvonove za špitalsko cerkev na spodnjem trgu. Vse je hitelo proti Plevni, kjer je bila že zbrana precejšnja množica radovednežev. Naenkrat pa sc je ono »forte« pritrkavanje spremenilo v »pianissi-mo«. Kaj je bilo vzrok? Od Plevna sem le zapihal tako močan veter, da je odnesel vse glasove, da se je čulo iz zvonika le še malo šumenja, ki je pa zgledalo bolj žalostno, kakor bi zazvonilo plat zvona; naenkrat pa je vse utihnilo... Začulo se ie vpitje pritrkovalcev v zvoniku, da se je razlegalo po celem mestu. Zvonovi pa so molčali in strme gledali nove bratce v daljini, ki so se preklicevali po prahu, krog njih pa skakalo par konj in nekaj pijanih klerikalcev, ki so se ga za dostojen vsprejem v Plevni prav pošteno na-srkali. Tudi po mestu se je naenkrat raznesla vest, da ser se novi zvonovi spuntali in nočejo naprej. Vsak je hitel na pomoč. Tja prišedšim se je pa nudil precej čuden prizor. Na cesti je ležal prevrnjen županov voz z zlomljenimi ročicami, poleg njega sta se pa žalostno ogledovala dva zvonova z lazbitimi udi. Pač menda malo časa sta uživala ta dva reveža svojo lepoto. Preje vsa ovenčana z raznimi papirnatimi šopki, katere so jima napravile Marijine device, ležita sedaj ponižana na tleh vse njuno okrasje pa se je izpremenilo v kup prašnega in. razstrganega papirja. Iz tega neznosnega položaja so ju po preteku dokaj časa rešili usmiljeni samaritani, ki so ju z nadčloveško močjo, katero jim je podaril bog Bah, dvignili zopet na vozove. Vpregli so zopet »iskra« konja, ki sta bila. vsled zavžitega, v vino namočenega kruha, katerega so jima žrtvovali klerikalci, zelo navdušena, poleg tega pa še našemljena kakor pustne šeme, z različnimi obeski po vratu tako, da je zgledalo vse kakor kak »Karnevalski sprevod«. Komaj se je pričel premikati sprevod naprej, že zacvili nekaj sredi ceste. Radovedno so se ljudje ozirali naokrog, ko k sreči zapazi župan majhno stvarico, ki se je valjala v prahu, jo pograbi in vtakne v žep. Svojega spremljevalca pa je na njegovo radovednost, pokazaje mu odbiti konec zvonovega vratu, opozoril: »Le tiho bodi, da kdo ne bo kaj rekel!« Počasi se je cel sprevod pomaknil k mestu. »Najbeltarjev Franci« se je hotel še enkrat postaviti kot dober kočijaž brez patenta in peljati nove, četudi že malo plezirane zvonove naravnost po trgu Pa glej zlomka! Tudi tukai mu ni bila sreča mila. Konja istotakc hote pokazati svojo moč in se malo postaviti po mestu, jo ubereta, ne meneč se za svojega voznika, po ozkih nunskih ulicah skozi gručo liudij, v najluijšem diru, da sta zvonova kar poskakovala na vozu. Ljudje so se med strahotnim vpitjem umikali in le sreča je, da ni kdo padel pod noge razdivjanih konj. šele pri Thalerjevi prodajalni se je posrečilo nekomu konja ustaliti, sicer bi bila nesreča neizogibna. Zaključek tega sprevoda je bil še obhod po spodnjem trgu, na kar so se ljudje med glasnim smehom in krohotom razšli... Radovedni smo pa, kaj bo storil oni možakar, ki tako strogo pazi, da se hitro ne vozi mimo njegove hiše, ko bi mu kmalu razdivjana konja zavozila v vežo njegove hiše in, kaj bodo učinili drugi varnostni organi. da se v drugič ne primeri več kaj enakega, kar bi vsled klerikalnih prismodarij lahko zahtevalo par človeških žrtev! Kakor se čuje, sta bila »Kapar« in »Lovrč« tako navdušena na dan sv. Matije, ko so pripeljalfnove zvonove y Škofjo Loko. da se je prvi zaletaval v neki kozolec, hoteč ga v svoji mogočnosti preobrniti, drugi pa se je tako zaljubil v Šinkovca, da bi se kmalu radi njega stepel z enim svojih somišljenikov. Ljudem priporočamo nekoliko pozornosti v občevanju s tema klerikalnima hujskačema! Tudi g. župniku bi svetovali, da malo bolj pazi na izbruhe svojega zlobnega jezika. Ne napadajte mirnih ljudi, ki vas niti ne brigajo, sicer bomo prisiljeni, prijeti vas enkrat pošteno za vaš kačji jeziček! Ako vam še ni zadnji »Dan« ozrcalil vaše zlobnosti dovolj, pridemo na dan še s čim drugim! Sicer se Vam pa zahvaljujemo za vse postne zabave, katere so nam doprinesle precej smeha in kratkočasnosti. Iz Kamnika. (Javno vprašanje o pravilih kamniške mestne hranilnice str. 14, § 41.) V delokrog upravnega odbora spada (odst. 9. določbe) nakupovanje vrednostnih papirjev in vsi sklepi, ki se tičejo nalaganja lastnega iuanilničnega premoženja ter splošne uprave njegove. Ali si sme zavod, kot je imenovani, sam v najem vzeti svoje pisarniške prostore, pod takimi pravili? Jaz mislim: da! Smatram med splošno upravo tudi nje bivanje. Kakor je razvidno (na primer Ljubljana), sme si upravni odbor z dovoljenjem vlade, ako mu denarna sredstva dopuščajo, nabaviti tudi svojo hišo, po mnenju kamniškega klerikalnega občinskega odbora. po nasvetu in v korist dekanovo, ki zrniraj ve, kam pes taco moli (to pot proti šutenski posojilnici 1) pa si upravni odbor mestne hranilnice v Kamniku niti svojih pisarniških prostorov v najem vzeii ne sme, ampak vsiljuje se obč. odbor, kateri pravi: jaz ti bom najel prostore, pa take in tam. kakor bom jaz hotel. Kakor se je že sladka koreninica naš gosp. župan nekje izrazil, mestna hranilnica gre lahko v spodnje kleti našega nekdanjega načelnika Sokola, sedaj klerikalnega značaj-župana dr. Dereanija, s tem bo pomagano gospodu županu, kateri bo oddal svoje .slabe prostore občini za mestno hranilnico za drag denar — in pa nikdar sitemu dekanu — polirju, da si bo s preselitvijo mestne hranilnice podprl njegovo, nebodijetreba klerikalno posojilnico. Odboru inešč. korporacije pa na srce jiolagamo v imenu več meščanov, da nai ostane pri svojem sklepu, ter naj pusti mestno hranilnico še nadalje v teh prostorih, od katerih bomo imeli enkrat vsi koristi, nikar pa naj ne da teh prostorov klerikalnemu občinskemu odboru v najem. kateri je le celi občini z njegovim slabim gospodarstvom v škodo. Oglejmo si le ob razširjeni cesti lepo ograjo, ki je za travnik in za zadol- | ženo mesto veliko, veliko predrago. Vprašam gosp. dekana, zakaj pa si sam farovškega travnika ne ogradi tako? Kajne na občinske stroške je lahko graditi, posebno ako človek sam niti K 3,— ne plača občinskega davka. Sv. Lenart v Slov. goricah. V nedeljo dne 3. svečana smo imeli tu letni občni zbor »izobraževalnega društva«, seveda klerikalnega. Dr. Hohnječevi priganjači so zbobnali na to zborovanje vse, kar leze. Poleg odraslih je bila tudi popolnoma nezrela mladina — tudi šolska — deležna dr. Hohnječevih kvasarij. Hohnjec skuša povsodi agitirati za klerikalne žepe. Pri tem si je že pridobil velikanske spretnosti v zavijanju oči. Mož je rekel v uvodu. da »glejmo kvišku, naprej in nazaj«. (Dol se ne upa, ker bi se mu najbrže svitalo. Poroč.) Rekel je, da brez »božjega blagoslova« naš narodni napredek ni mogoč, zato moramo vedno gledati v nebo (ali pa na »Brenclje«), nazaj, da vidimo, koliko smo že storili (s pomočjo vere, narod, lumparij) in naprej v bodočnost. Pri poslednjem pa je pozabil g. Hohnjcc povedati, ali naj imamo oči popolnoma odprte, ali naj morda — čisto malo — inežimo, da ne bodemo prehitro spregledali klerikalnih lumparij. Ko so prečastiti v Maribor prišli, sc seveda platili, da so imeli impozanten obisk. Groš za »Slov. Stražo«, če je to resnica. Naši ljudje dobro vedo, kakšno je bilo zborovanje. Ni čuda, če berejo črno na belem, potvorjena poročila v »Straži« in »Sl. Gosp.«, da se odvračajo — od Slovenstva ... Iz Savinjske doline. »Ne lastnemu nagibu, marveč sili smo poslušni«, če se bavi nekoliko s slovensko politiko zadnjih časov. Savinjska dolina je bila nekdaj glavno stebro slovenske napredne ideje na štajerskem in s ponosom smo gledali ta štajerski biser. Kmalu smo pa doživeli prevaro. V svoji kratkovidnosti smo mislili, da je že popolnoma zadosti, če smo nanjo samo ponosni, ne da bi tudi neprenehoma delali, da ostanejo Savinjskodolinča-ni tudi vedno prepričani naprednjaki. Zadnje državnozborske volitve pa so kar na mah pokazale, kako neverjetno politično naivni da smo. Crcz noč smo izgubili to najkrasnejšo postojanko. Prepozno je bilo vse za-spano mežikanje! Klerikalizem je triumtiral in dr. Korošec ie upravičeno trdil: »Naša moč je nezlomljiva, — vse se nam mora ukloniti.« Dasi smo do kosti napredni, priznavamo: Čast takemu delu, ki ima toliko uspehov! Pa kakor povsodi. je tudi tu s klerikalizmom stvar postala za slov. krajino nevarna. V ozadju že reži izza talarja in sontane grda fraza — germanizacije. Klerikalci sc opajajo in naslajajo v hipnih zmagah. Moč je naša in ostati mora -- kaj je za nami, nam nič ma-ri! Spominjamo se, pravljice o človeku in smrti. 29krat ga je rešila, tridesetič, ga je zahtevala — za se. Zato pa je skrajni čas, da vse, kar je napredno, začne vendar že jeden-krat spregledovati. Proč z vednimi notranjimi spori! Proč, z onimi tekmami za prvenstvo in častna mesta! Delajte in delajmo, saj sposobne čaka gotovo nagrada. Ob dvanajsti uri se moramo spomniti, da treba začeti boi. ki stere klerikalizem in očisti Savinjsko dolino novih postojank nemških pijonirjev, ki so vzrasle kot gobe po dežju, če ne si nakopljete še jeden greh več! (Op. ured.: Zdi se nam, da je pričela po Slov. Stajerju tretia etapa germanizacije. O tem na drugem mestu.) Dnevni pregled. 2021. Kako si Nemci predstavljajo bodočnost Evrope? Izšla je knjiga, ki nosi kratko naslov »2021« — to je 150 let po 1. 1871. — ki se je končalo z zmago Nemčije. Spisal jo je neki Heinriclika. Kako bo torej čez 150 let. Takrat bo vsenemška ideja že dozorela — prišel bo čas, ko bodo Nemci zavladali svetu. Bismarck je mislil, da pride to čez 100 let, ako bodo Nemci dobro znali zlorabiti Ruse. — Heinriclika v svoji knjigi popisuje razpad Avstrije. Zgodilo se bo tako: Prišla bo izprememba na prestolu. Za prestol se bodeta potegovala dva prestolonaslednika (spor bo treba že prej pripraviti). Naravno je, da bosta oba iskala pomoči. Eden se bo oprl na Nemce, — drugi na Slovane in druge narode. Tako bo država razdeljena. Začela se bo notranja vojna. To priliko bodo porabili stari sovražniki na jugu. Z njimi se bo zvezal Slovanom prijazni prestolonaslednik. Rusija bo vdrla v Galicijo in bo zmagala. Med tem pa se bo Nemčija zavzela za nemškega prestolonaslednika. Udarila bo in — zmagala — potem pa bo prosta pot na vse strani. — Tako in podobno piše Heinriclika. Knjiga je prav zanimiva in bi jo kazalo natančneje preštudirati. Tudi višji gospodje bi iz nje kaj slišali. Ženski študij v Rusiji. Letos je 35 let, odkar se je dovolil ženski študij na ruskih univerzah. Do danes je Rusija glede ženskega študija mnogo više — nego zapadna Evropa. Rusija ima sedaj 800 ženskih gimnazij — ženske gimnazije so celo po manjših mestih, kjer ni moških gimnazij. Da se je ženskam dovolilo študirati univerzo, je mnogo pripomogla osvobo-dimna vojna. L. 1967. so ruske medicinke izkazale na bojnem polju velike zmožnosti. Zato je vlada njih študij podpirala. Dandanes je v Rusiji 2000 zdravnic — dočim jih je v Nemčiji 150. nri nas 125. Pobjedonosccv in min. Tolstoj sta bila proti ženskemu študiju. Medicinkam so nadeli naslov: učena akušerka. V zadnji dobi pa je zopet boljše in resnica je, da ruske zdravnice med ljudstvom po deželi izvršujejo veliko človekoljubno in kulturno delo. Poleg učiteljice je ruska zdravnica na deželi odločna bojevnice za prosveto, za zdravje in krepko narodno življenje. Boi proti narodnim jezikom ne vodi nobena vlada tako, kakor avstrijska. V Bosni in Hercegovini se bore sedaj proti nemščini na železnicah. Od vseh strani prihajajo resolucije. mesta, občine, shodi, mladi, stari, stranke in korporacije — vse protestira. Vse zaman. V Bosni-Hcroe-govini razven par naseljenih uradnikov ne zna nihče nemško — toda na železnici bodi jezik nemški. Ta nesramnost avstrijske vlade sc bo hudo maščevala. Naravno ie, da bodo Švabe tam še bolj sovražili. Zanimiva polemika se je razvila zaradi gledališča v Zagrebu. Gledališče v Zagrebu dobi 185.000 K deželne podpore. Brez te podpore bi moralo gledališče prestati. 100.000 K ie šlo za gledališke potrebe. »Dom« je porabil te številke zase, češ, kako naj dežela meščanom plačuje gledališče? Ako ga hočejo imeti — naj ga plačajo. Pri nas plačuje podporo edino mesto Ljubljana — in moramo izhajati Kot sc vidi, so gledališke krize povsod: V Gradcu, Plznu, Zagrebu, Ljubljani. Vzroki so jasni. Črnogorci. (Dalje.) III. Leta 1909. junija meseca sem dospel preko Sarajeva. Mostara, Grnža, Dubrovnika in Kotora tudi v Črno goro. V Kotoru smo najeli iz-voščeka s parom konj ter se kmalu po obedu odpeljali po tistih čudovitih serpentinah navzgor v Črno goro. Kdor še ni videl nepopisno krasne panorame preko kotorskega zaliva in Krivošije. tisti ne ve, kako gigantska umetnica je narava. Prepotoval sem vso Gorenjo Italijo, videl Gardsko jezero, poznam Nižje Avstrijsko, Solnograško, strmel sem nad krasotami Saške Švice, prevozil lep del Nemčije, Ogrske, Hrvatskc, Slavonije, občudoval gorovje in soteske bosansko - hercegovske, ope-tovano sem preletel presimpatično Moravsko in Češko do saške meje, toda panorama s kotorsko-črnogor-skega pobočja nadkriljuje vse naravne krasote, kar sem jih užival doslej. Ne bom opisoval svojega potovanja in Črne gore. Omenjam naj le tisto, kar se mi je zdelo čudno in česar nisem pričakoval, dasi sem bil o Črni gori z raznim berilom poučen docela. Nihče nas ni ustavil In .vprašal ne na meji, ne med potjo, ne v Nje-gušu. ne na Cetinju, kdo smo in kaj hočemo. Potnega lista ni zahteval nihče. Policaja nismo videli. Srečavali so nas Črnogorci in Črnogorke le redkokdaj. Vozili smo sc ure in ure, ne da bi videli na izvrstni cesti živo dušo. Napasti in oropati bi mogli Črnogorci sredi tistih brezkončnih skal in prepadov cele kompanije vojakov ter jih brez sledu pometati v globeli. Tam bi jih jedva uašh orli in jastrebi. Toda vsakdo, bodisi moški, bodisi ženska, nas je lepo prijazno in glasno pozdravil ter šel svojo pot. Pijanca nisva videla in ne slišala vso pot. ne tja. ne nazaj... Tu in tam je čepela ob poti siva kame-nita, neometana hišica. Zc oddaleč so opazili naš voz črnogorski otroci. Prcdno smo dospeli do njih, je minilo po tistih kačjih ridah še pol ure, in otroci so imeli časa, pripraviti se na naš sprejem. Postavili so se na obe strani ceste ter nam smehljaje in molče metali v kočijo šopke črnogorskih cvetlic. Na tako poetičen in diskreten način »nadlegujejo« tujce črnogorski otroci. Spomnil sem se otrok pod Vi-šarji. Bil sem še mlad študent, kakor koza lahkih in varnih nog. Na Višarje in z Višarij sem stopal z zornolično, sentimentalno devo roka Y roki. Pa so pritekli slovenski koroški otroci ter se postavili na kraj poti ter s pojočim glasom kričali: »Mein Herzcl ist klan, diirf Niemand hinein als Jesus. Maria und Josef allan! Bitt’ schdu um au Kreutzer!« Nahrulil sem jih: »Ljubčki, kaj ne znate slovenski?« »O, ja. tudi znamo...« In moja lepa spremljevalka jih je obdarila... Tam v črnogorskih hribih pa so metali otroci rnolče šopke v kočijo, in moja žena jim je ginjena metala na cesto avstrijski uikel... »Blagodarim! Sretan put!« so klicali malčki in veselo pobirali novce. Takih prizorov s črnogorskimi otroci pa ni bilo vso dolgo pot več kot troje, četvero . •. IV. Mračilo se je že, ko smo se približali v dolini ležečemu Cetinju; ko pa smo dospeli konečno pred glavni hotel, so po ulicah gorele že svetilke. Na Katunski (glavni) ulici je bilo polno občinstva, ki se je izprehajalo gor in dol, kakor v Ljubljani po Se-lenburgovih ulicah, ter se živahno razgovarjalo. Izprehajalci pa so bili le moški in nekaj tujih dam; Črnogorke ni bilo med njimi. V veliki lo-kandi (Orand hotelu) so nama dali lepo in čisto sobo z vsem potrebnim komfortom. Urno sva se uredila in odšla na Kabinsko ulico ter dalje po mestu, ki so ga razsvetljevale mnogoštevilne petrolejke. Tramvaja in električne luči ne pozna Cetinje, pač pa moderne kočije in najmodernejše avtomobile. Večina hiš je pritličnih, a tudi precej enonadstropnih. Videti je, da stanuje vsaka obitelj zase. Vse hiše pa so snažne, lične in resne. Tudi ulice in trgi kažejo vzorno čistost. Ministrstva, konzulati in par novih hiš pa je zgrajenih v modernem slogu. Knežji dvorec je velika, enonadstropna hiša z visokim parterjem, h kateremu vodijo položne stopnice. Hišo obdaja na obeh straneh obširen park, ki je zagrajen z visokim zidom. Baš nasproti dvorcu stoji v strnjenem zistemu več enonadstropnih hiš, v katerih imajo pisarne razna ministrstva. Med dvorcem in ministrstvi pa leži lep trg. Vrnila sva se v hotel ter šla večerjat. Na levi glavnega vhoda je bila velika lepa dvorana in v njej dolga miza. Za njo je sedelo že več gostov. Torej Table d' hote! Pozdraviva in sedeva. Črnogorski natakar nama je serviral v svoji narodni noši. Cisto po evropski! Jedla sva bolje ko v Turinu, Berolinu ali v Pe-šti. In pila dobro pivo m se boljše ¥ino. No. tudi plačala sva kot v Be-rpjijiu iti bik zelo zadovoljna. v. Zjutraj na vse zgodaj sva biki že na nogah, dobila sva kavo s finim pecivom in odšla po mestu. Ne bom ga opisoval. Napravljalo je na naju nad vse simpatičen vtisk baš zaradi svoje skromne priprostosti. Presto-lica slavnih knezov, srce večno slavne in nepremagljive Črnegore. domovina nesmrtnih junakov in junakinj. kako si ponižna in zdrava! Zaljubil sem se vate. Med prestolica-rni evropskih vladarjev se mi zdiš kakor jedro slovensko kinetiško dekle v družbi velikomestnih frajlic. Prišla sva tudi pred knezov, (danes kraljev) dvorec. Po trgu je promeniralo nekaj gorostasnih, brkatih Črnogorcev častnikov v narodni noši. s krivimi meci ob bokih in s pištolami za svilenim šarenim pasom. Črnolasi in Črnooki junaki so imeli prijazna kmetiška lica, a lahke, mehke kretnje in stopali so gor in dol ponosno, a z lahkotnim korakom. Tedaj se je pripeljala pred stopnice dvorca izredno nizka moderna, odprta kočija z dvema ponijema. V tem hipu so se zravnali čakajoči častniki, udarili s petami skupaj, da so zazvenele ostroge in salutirali. S stopnic doli pa se je začul glasen pozdrav: »Dobro jutro!« — Častniki so odgovorili hkratu: »Dobro ju- tro.U - v • (K01lec.) O tifusu v Trbovljah se nam poroča: Več kot jasno je, da se je bolezen razširila v jamah, kjer je slaba voda in kjer tudi hrana ni čista. Toda Rotovi ljudje so našli bolezen v vinotočih čez ulico. — Ker je Bosan tako odločil, se je postavilo vse proti malim Kostilnam, ki so jih zaprlo Seveda imajo ti gostilničarji občutno škodo. Dolžnost posebne komisije je bila, da bi te lokale dobro preiskala in jih šele potem zaprla, če bi bila v njih našla zdravju nevarno nesnago, ne pa, da je zaprla vsepovprek. Tudi po vseh gostilnah ni vse čisto in tudi drugod bi se našlo dovolj »bakci-lov« Tako pa se je kratkomalo na ljubo nekaterim bogatejšim zaprlo gostilne in prodajalne trgovcem. Mislimo. da se je s tein zgodila krivica. Naj se pazi na snago in zdravje tudi drugod, pa ne bo bolezni. Kako pridejo mali prodajalci do tega, da bodo nosili tia svoje stroške odgovornost za vse, kolikor se v takem tovarniškem kraju proti zdravju greši. Zato zahtevamo, da se malo drugače preišče vzrok bolezni, nego je to storil g. Bosan. Imenovanje. C. kr. okrajni živi-nozdravnik v poljedelskem ministrstvu dr. Josip Stegu, ki posluje kot veterinarski delegat v Zagrebu, je imenovan višjim okrajnim živino-zd ravnikom v Zagrebu. Izpit za zidarskega mojstra so napravili pri deželni vladi sledeči kandidatje: g. Josip Seršen, absolvent c kr. državne obrtne šole v Ljubljani iz Homca pri Kamniku; g. Angel Trčelj, absolvent c. kr. državne obrtne šole v Ljubljani iz Zapuž pri Ajdovščini; g. Mario Makovec, podjetnik v Gorici. Imenovanje. Titulami stražinoj-ster Karol Ferjan je imenovan za vladnega kancelista. Iz Sp. Hrušice. Zidarsko in tesarsko društvo v Ljubljani razposlalo je za občni zbor, ki se je vršil dne 16. t. m. svojim članom vabila že 9. t. m. tako tudi nam. ki stanujemo v Hrušici in Bizoviku, do danes nam pa slavna poštna uprava v Sp. Hrušici, katero upravlja poštar g. France Korbar, teh vabil še ni dostavila. Kje so ta vabila? G. poštar Korbar stavimo vas na odgovor! — Več prizadetih. Sankaška in smuška tekma v Bohinju. Društvo za povzdigo tujskega prometa v Bohinju je priredilo v nedeljo, dne 23. t. m. sankaško in smuško tekmo, katera se je nad vse pričakovanje izborno obnesla. Velika množica, blizu 1000 tujcev, pre-napolnjeuje hotelov in gostiln je bil dokaz, kako dobičkanosen uspeh itn a zimskošportna akcija in kako velikega pomena je zimski šport za napredek Bohinja. Da se je pa tekma v vseh ozirih v splošno zadovoljnost izvršila, se nam je čast zahvaliti gospodu ravnatelju državnih železnic v Trstu, dvornemu svetniku Galam-bosu za blagohotno pokroviteljstvo. Dalje se zahvaljujemo vodstvu tekme gg. inšpektorju Schiestel, dr. Treotu, majorju Hrašovec; težavni službi starterjev gg. stotniku Bla-schke, nadinženirju Prelovšek, pl. Tornago, pl. Hajeku, voditelju smuške tekme poročniku Ringlu, Deželni zvezi za tujski promet v Ljubljani, njenim zastopnikom rač. svetniku Lindtnerju in ravnatelju Štricelnu za sodelovanje, njenemu tajniku Govekarju za trud in sodelovanje pri aranžma, dalje vsem športnim klubom iz Trsta, Zagreba, Gorice, Ljubljane, Radovljice. Tržiča in Kranja za tako obilno udeležbo. Vsem srčna hvala! Gostilničarska zadruga za kranjski okraj je imela v torek, 25. februarja ob 10. uri dopoldne v gostilni pri Jelenu v Kranju svoj občni Zbor. Udeležilo se ga je okrog 60 članov, ki so se prav pridno udeleževali debat. Kot odposlanec gostilničarske Zveze je došel g. Alfonz Mencinger. Občni zbor je skl en ib da zadruga pristopi k deželni in državni zvezi gostilničarskih zadrug. Kot odposlance -se izvoli 7 članov in 5 namestnikov. Med raznoterostmi se soglasno sklene, da naj bi gostilničarji dobivali meso po znižani ceni. Izvoli se odsek obstoječ iz 7 članov. Uratjne vesti. Zoper Matevža in Marijo Žužek, posestnika v Kožarjih št. 3, sedaj v Ameriki, katerih bivališče je neznano, se je podala pri c. kr. okrožni sodniji v Rudolfovem po John Champa v Ameriki, ki ga zastopa g. dr. Josip Globevnik, odvetnik v Rudolfovem, tožba zaradi 1104 K 50 h. Na podstavi tožbe se je določil, prvi narok na 8. marca 1913 ob 8. uri dopoldne pri tem sodišču, soba št. 25. — C. kr. okrožna sodnija v Rudolfovem, odd. L, dne 22. februarja 1913. Odškodnina za ponesrečene pri katastrofi »Titanlca«. Kakor smo že včeraj med dnevnimi vestmi poročali, je apelačna sodnija v New Jor-ku razsodila, da mora parobrodna družba »VVithe Star Line« plačati naenkrat celo odškodnino rodbinam ponesrečenih. Družba bo morala plačati okrog 10,000.000 dolarjev. Ker so tudi trije Slovenci prišli pri oni nesreči ob življenje, bi bila dolžnost naše vlade in avstro-ogrskega konzulata v Ameriki skrbeti za to, da tudi te rodbine, ki so ostale s tem brez podpornika dobijo odškodnino. Moj podlistek »Hipnotizer ,< se ne nanaša na nobeno osebo na Gorenjskem. Podlistek je sestavljen iz raznih motivov, ki se jih opazuje pač pri ogromnem številu individuij. L. P. Samomor. Kakor se čuje iz Litije, so potegnili ljudje dne 22. t. m. iz Save med Trbovljami in Savo truplo delavca Jurija Blatnika, ki je bil rojen leta 1849. in ki je stanoval v Zagorju. Dognalo se je, da je Blatnik izvršil samomor. Vzrok samomora se mora iskati v slabih družinskih razmerah. Nasilnež. Dne 19. t. m. je prišel iz Trsta tovarniški delavec Filip Kern k svoji materi Jeri Kern, ki stanuje v Mostah v kamniškem okraju in se je začel brez vzroka z njo prepirati. Med prepirom je Kern svoji materi tudi grozil, da jo bo zabodel. Mati je zbežala iz hiše. Med tem pa je surovi sin razbil več hišne oprave. Nekaj dni pred tem je razbil brez vzroka sedem šip na oknih. Kerna je orožništvo aretiralo in ga izročilo okrajnemu sodišču v Kamniku. Od doma pobegnila. Pred kratkim sta pobegnila od doma 11 in pol leta stari Rajmund Garb in nekaj let mlajši čuvajev sin Tomaž Kalb, oba iz Jesenic na Gorenjskem. Dečka sta pobegnila iz hiše svojih staršev, ko sta dobila šolsko izpričevalo. S seboj sta vzela 12 K denarja in samokres. Drobiž iz Štajerske. V L i p n i - c o nad Mariborom je prestavljen c. kr. poštni asistent Bruno Zvvolf-poth iz Zidanega mosta. — VGrad-c ti je črtala odvetniška zbornica dosedanjega svojega člana dr. Karla Levvohla disciplinarnim potom. — Is to tam si je skušal z »vodnim« strelom končati življenje prostak Mat. Miihlbeck, 7. pešpolka, v Fran Josipovi vojašnici. To je že sedmi poskušeni samomor v tej vojašnici, tekom enega leta. — V Bruc k u o. M. so zažgali otroci gozd na vznožju gore »Rittiug«, ki je last južne železnice. Uslužbencem se je posrečilo udušiti požar. — V Polani pri Celju je zašel v temi iz mesta se vračajoči 60letui lesorezec F. Veber, ter padel v neki ribnik, koder je utonil. — V T r b o v 1 j a h je nastal med rudarji Jamšek in Umek spor. Jam-šeka, ki je hotel nad Umeka z nožem, je skušal pomiriti neki Korbar, a dobil za to vbodljaj v lice. Jamška so prijeli, ko je hotel pobegniti v Ameriko in ga oddali sodišču. —• V Marijin etn Celju sta ponesrečila pri sankanju ISletna T. Fleischmann, hčerka kleparskega mojstra in vodnik sank, neki pomočnik. Prva je umrla takoj, pomočnik pa se bori s smrtjo. Obema je bila strta lobanja. — V Z e 11 w e g u je ustrelil monter Karel Sauer svojo ljubico, lepo Mici Engelmeier. Vzroki: nesrečna ljubezen in — strah pred samostanom. Starši so baje branili poroko, dasi je bil Sauer v dobri službi in obče spoštovan. Cvetje in sadje — klerikalizma. — V M ar i b o r u sta napravila maturo Martin Medved in Jos. Reisel. Predsedoval je komisiji dr. Viktor Thum-ser, dež. šolski nadzornik. Slovensko gledališče v Mariboru. V nedeljo dne 2. marca ob pol 8. zvečer, se uprizori »Ben Hur«, ki je do sedaj povsod neštetokrat napolnil gledališče. Saj bo pa tudi ta predstava za naše domače razmere res nekaj posebnega, višek vsega, kar inorc tako gledališče, kakor je naše sploh nuditi. Ako je že igra »V znamenju križa« marsikoga prijetno iz-nenadila, ga bo »Ben Hur« naravnost razočaral Naj tedaj nikdo ne zamudi prilike si jo ogledati. Kdor se zanima za kratko vsebino, naj se obrne na dramatično' društvo, ki mu jo radovoljno dopošlje. Letaki z vsebino se dobijo na dan predstave pri vratarjih. Velika avtomobilska nesreča. Predvčerajšnjem okrog poludne se je prevrnil pred glavno pošto v Krakovu trikolesni avtomobil, ko se je ravno hotel ogniti nekemu nasproti prihajajočemu vozu. V avtomobilu sta sedela tovarnarja Beldowski in Olozeniak, ki sta odletela z voza na tla in padla take nesrečno na tlak, da sta bila na mestu mrtva. Študent zgorel. Pri velikem Požarju v mestecu Ottyniji blizu Krakova se je udeležil gašenja tudi slušatelj visoke šole Lakric. — Sel je v gorečo hišo, toda komaj je vstopil vanjo, se je strop sesul in pokopal študenta. Lakrica so pozneje izvlekli izpod pogorišča kot osmojeno truplo. Stavka krojačev v Ameriki. Kakor prihajajo vesti iz Ne\v .Torka se je stavka krojačev, ki so začeli stavkati v New Jorku, razširila do Bostona. Med stavkajočimi krojači in stražniki je prišlo do hudih spopa- dov, pri katerih je bilo več oseb ranjenih in aretiranih. Demon alkohol kot morilec. V Allatriju na Laškem je umoril te dni neki kmet v napadu pijane blaznosti svojega tasta in dva prijatelja. Prej je v nekem prepiru smrtno nevarno ranil z nožem tri kmete, katere so takoj odpeljali v bolnišnico. Kmetje so ranam podlegli. Rodbinska drama. Lastnik tovarne in podravnatelj gališke karpatsko petrolejske družbe, Charles Vincencij Bauting. je predvčerajšnjem popoldne ustrelil na Dunaju v svojem stanovanju svojo ženo, nato pa še samega sebe. Bauting je izvršil umor in samomor s pomočjo lovske pušice. Vzrok tega dejanja ni čisto jasen. Sodi se, da so Bautinga privedle do tega slabe gmotne razmere. Ljubljana. — Osebna vest. Magistratni koncipist g. Vladimir Breskvar napravil je pri c. kr. deželni vladi izpit iz politično-praktične administrativne službe z dobrim uspehom. — K vprašanju glede paznikov smo prejeli tudi sledeče: Človek bi si mislil, da v Ljubljani ni ljudi s turškimi naslovi, toda po ljubljanskih mitnicah vladajo nekateri pravi turški paše, ki hočejo biti neomejeni gospodarji. T. zv. g. prejemniki: kar on reče — je prav — kar on stori — je nad vsak dvom. Vživajo popolno zaupanje, dasi bi sl. ravnateljstvo moralo zahtevati, da so — nepristranski. Posebno pristranski so proti paznikom naprednega mišljenja, zlasti proti onim, ki so v društvu. Te se črti in denuncira. — Tako zgubi lahko najboljši paznik zaupanje — za svojo zvesto službo. Drugače je seveda s pazniki, ki so klerikalci, ki dan na dan čakajo konca nar. napr. stranke. S prejemniki gredo roko v roki iu pazijo, da ravnateljstvo tega ne vidi — ali videti neče. Potrebno bi bilo tu dobro pregledati — in pomesti, kar je slabega. — Odgovor na naslov: Mestni užitninski pazniki v Ljubljani. Prejeli smo sledeče pojasnilo: Ni res, da bi se bili zatekli klerikalni pazniki k »Slovencu« oz. k svojemu največjemu dobrotniku dr. Zajcu — (kakor polemizira »Slov. Narod«), res pa je, da prezebamo vsi pazniki, klerikalni, liberalni in drugi enako brez razlike političnega prepričanja. Kar se tiče dr. Zajca kot našega dobrotnika, naj »Slovenec« in »Narod« to zase prihranita. Mi se sami branimo, naj smo tega ali onega političnega prepričanja, ker vsi enako trpimo. Sami si ne moremo takoj odpomoči — a si bomo. Tu se ne gre za liberalno delavsko politiko, ki je podobna lesniki itd. — res pa je, da so pregledniki — razven par izjem po večini skrajno klerikalnega mišljenja. Kako neotesano s pazniki postopajo, naj se merodajni faktorji sami prepričajo. — Ni res, da nam gre za to, da bi vsak paznik svojo mitnico dobil — to je smešno očitanje in brez podlage — pravico pa imamo zahtevati: vsakemu svoje — in brez šikan. Cas bi bil, da se temu napravi konec, da ne bodo pazniki trpeli zaradi prejemnikov in preglednikov, ki so klerikalci in nemškutarji. Pazniki. — Dvojica Polajnko deportirana. Včeraj dopoldne je avstro-ogrski generalni konzulat v New Yorku brzojavno obvestil ljubljansko mestno policijo, da je bila zakonska dvojica takoj deportirana, ko se je tjekaj pripeljala s parnikom »Vaderland«. I a-mošnja oblast jo je oddala na parnik »Finland«, ki dospe dne 6. sušca v Plymouth, oziroma v Antvverpen, da bode dovršeno izročevalno postopanje. j — Novi Vodmat. Dne 6. marca bode javna razprodaja pri Juliju Po dobniku štev. 145. Zaplenjena mu je hišna oprava in 300 mesenih klobas. Ako mu klerikalci ne pridejo na po moč, bodo pač njegove klobase jedli drugi. Ravnotako se vrši javna razprodaja pri Francu Grumi, hiš. štev. 78. v Mostah dne 4. marca. Zaplenjen je en konj, en voz in več tramov. Oba sta klerikalna občinska odbornika v Mostah. Novi Vodmat. Klerikalna zlobnost presega že vse meje člove koljubja. V Novem Vodmatu živi kle parski mojster Ivan Wostner. Bil je tako vnet naprednjak, da je bil celo tajnik meščanske C. M. D., tudi je bil predsednik protestnega shoda zaradi zavlačevanja občinskih volitev pred 4 leti. Ko je pa možakar videl, da mu naprednjaki ne morejo toliko koristiti. da bi on imel od njih kaki večji dobiček, se je prelevil v strastnega klerikalca in tako začel ruvati na vseh koncih in krajih proti naprednjakom. Danes hočemo navesti samo en slučaj, ki ga bode pokazal v polni luči. Ko je Ivan Wostner pri zadnjih občinskih volitvah postal klerikalni občinski svetnik, je mislil, da se mu mora tudi njegov sosed Andrej Svetek udati. Ker pa Wost- ner tega ni dosegel pri svojem sosedu, je iz nagajivosti postavil komaj 2 m od Svetkove hiše 3 m visok nevaren zid in tako zaprl svetlobo v hišo gospoda Svetka. Ker pa je Svetek miroljuben in skozinskoz blaga duša, se iz VVostnerjeve zlobnosti ni nič naredil. Gospodu Svetku se menda pač ni moglo bolj vstreči, kakor to, da ne vidi več na Wostnerjevo dvorišče, drugače bi se bil Svetek gotovo pritožil proti Wostnerjevemu zidu. Ker Wostner izvršuje zidarsko obrt sam in je zid življenju oseb nevaren, je dolžnost merodajnih faktorjev, da stvar preiščejo, drugače bo ta zid nevaren človeškemu življenju. — Iz gledališke pisarne. V soboto dne I. marca se vprizori prvič v sezoni za nepar Rossinijeva komična opera »Brivec seviljski«* ki velja za najpopolnejšo komično opero vseh časov. V nedeljo popoldne, izven abonementa, za lože nepar, burka Robert in Bertram«, zvečer se ponovi za par »Brivec seviljski«. Za petintridesetletnico gospoda Danila se pripravlja drama Sem Benetlija trodejanko »Ljubezen treh kraljev« (»Arnore di tre re«), dramo, ki je poleg efektne »Cena delle beffe« naj-uspelejše delo modernega laškega dramatika. Glavno žensko vlogo igra ga. Kreisova, režira g. Skrbinšek. — Brivec seciljski. Vsebina te, po Bcaurnarchailjevi veseloigri prirejene opere je sledeča: Grof Amari-va napravi Rozini, varovanki doktorja Bartola podoknico. Ko pričakuje, da pride lepa Rozina k oknu, se pojavi šegavi Figaro in obljubi grofu, da mu pridobi deklico, ki živi pod strogim nadzorstvom Bartola, ki se hoče z njo poročiti. Rozina pa ljubi Lindora, ki ni nihče drugi, nego grof Almariva, samo da tega dekle ne ve. Bartolo in njegov zaupnik Basilio skleneta grofa pri Rozini očrniti. Spretni Figaro pa prenaša pošte m po njegovem nasvetu pride Almariva preoblečen v vojaka v Bartolovo hišo ter se razodene Rozini. Toliko da ga ne ukletiejo, a ker ga polkovnik dotičnega polka pozna, se to ne zgodi. — Nato se izdaja Almariva za Basilijcvega učenca, in uči Rozino petja. Figaro brije doktorja Bartola, Almariva se dogovarja z Rozino, kako bi jo naslcrivoma odvedel. Bartolu se zbudi sum, da ljubimca razpodi. Tedaj pride k Bartolu Basilio ki naj bi šel po notarja, da napišejo ženitovanjsko pismo za Bartola in Rozino. Notarja in Basila prestrežeta iu podkupita Figaro in grof, in Almariva se poroči z. Rozino. — Si-tuačna komika Rossinijeva, podčrtana z melodično linijo in ritmom, budi neprenehoma veselost in smeh. — »Akademija« je imela v sredo pri »Novem svetu« svoje let. zborovanje. Iz odborovega poročila posnamemo: Društvo je priredilo 14 predavanj, izmed teh po eno v J r-stu, in Novem mestu, dve v Kranju ostale v Ljubljani. Društvo je oskrbelo Simon Gregorčičevo knjižnico, ki je prišla to leto v last društva. Društvo šteje 40 rednih in 70 podpornih članov. Izgubilo je med letom društvo sledeče člane: dr. Jos. Cerka, prof. Peterlina, Antona Aškerca in prof. Frana Orožna. V znak častnega spomina se člani dvignejo s sedežev. Blagajnično poročilo izkazuje 159 K prebitka. Darovala je »Kmetska posjilnica za ljubljansko okolico« 100 K. V imenu pregledovalcev računov je predlagal gosp. dr. Anton Švigelj odboru absoluto-rij, ki se inu podeli z zahvalo za njegovo delovanje. Po nekaterih pojasnilih glede Simon Gregorčičeve knjižnice in po nasvetih nekaterih članov, zlasti gosp. urednika Pusto-slemška in nadrevidenta Podkrajška je predsednik prebral pismo gosp. prof. dr. Ilešiča, katerega nasvete je sprejel občni zbor z odobravanjem. Pri nato se vršečih volitvah so bili izvoljeni: za predsednika gosp. dr. R. Mole; podpredsednik gosp. R. Pusioslemsek; tajnik gosp. A. Sov-rč; podtajnik gosp. E. Vodeb; blagajnik gosp. dr. Pučnik; knjižničar gosp dr. Lah in kot odborniki gosp. dr. i.ipold, dr. Pretner, Leskovšek, dr. Fettich-Frankheim in dr. Lavrenčič; namestniki gg.: dr. Tičar, dr. Lončar in Lotrič. Za revizorje so bili izvoljeni gg.: dr. Švigelj, dr. Ravnihar iu prof. Reisner. — Scnzačni proces proti pariškim avtomobilistom roparjem, o katerem smo obširno poročali, ie vzbudil splošno zanimanje. Slike 20 obtožencev priobčuje včeraj izišla številka »Slov. Ilustrovanega Tednika«. Nadalje priobčuje zanimive slike o vožni na Balkanu; o Slovencu J. Vukasoviču, ki je srbski polkovnik v Skoplju; o Ljubljančanu Gorcu, ki je komita v srbski vojni itd. Vsak Slovenec bi naj čital »Slovenski Ilu-strovani Tednik«. — Slovenski sokolski koledar za I. 1913 je v zalogi pošel. Zato opozarja vaditeljski zbor Sokola v Kranju vsa društva, ki doposlanih koledarjev še niso razprodala, da pošljejo najkasneje do 10. marca t. I. neprodane koledarje nazaj. Po tem dnevu se koledarji več ne sprejemajo; neplačane koledarje bo pa iztirjal vad. zbor v začetku aprila. — Ogenj. Predvčerajšnjem okrog 10. ure zvečer j.e nastal v spalnici gostilničarja Antona Kovačiča na Marije Terezije cesti št. 8. ogenj, ki bi lahko napravil občutno škodo, ako ga ne bi takoj opazili. Vnela se je namreč obleka na obešalniku, ki je stal blizu zakurjene peči. Obleka je že gorela, ko je stopil gostilničar v sobo. Ogenj so domači pogasili. — Otrok v smrtni nevarnosti. Ko sla šla predvčerajšnjem zjutraj stolar Filip Naglič in njegova žena ki stanujeta v Bohoričevi ulici, na delo, sta pustila svojega štiriletnega sinčka pod oskrbo hišne lastnice. Okrog 9. ure zjutraj je zapazila neka žena, da se iz Nagličevega stanovanja vali gost dim. Hitela je takoj k čevljarju Francu Sitarju, ki je zaklenjena sobna vrata šiloma odprl. V dimu so našli otroka še nepoškodovanega. Kako je ogenj nastal se še ni moglo dokazati. — Dva pretepača. V poudeljek zvečer sta se stepla dva Šolska učenca na Emonski cesti. Med pretepom je zadobil eden izmed njiju take praske po obrazu, da je moral iti na stražnico, kjer so ga obvezali. — Kinematograf »Ideal«. Danes specialni večer s sijajno italijansko umetniško dramo »Ljubavna bol« v treh delih, samo pri večer, predstavah. Popoldanski spored je bogat dobrih slik. Jutri »Papirnata sjed« (detektivska drama.) V torek »Zensko srce«. Uboj v Črnem potoku pri Litiji. (Izpred ljubljanskega porotnega so-, dišča.) Ignacij Bučar je delavec po poklicu in je doma iz Šmartna pri Litiji. Bučar je majhne postave, govori zagrljeno in je drugače še precej dostojen človek. Le nekaka potuhnjenost gleda iz njega. Ta potuhnjenost pa je zelo podobna sramežljivi mirnosti in bojazljivosti značaja. Njegova glavna napaka pa je, da rad pije žganje. Kdaj bodo prišli ljudje do spoznanja, kako velikega sovražnika imajo v tej pijači? Kaj ni alkohol vzrok skoro večine vseh nesreč, ki se jih izvrši vsled vživanja te pijače. Tak slučaj žalostne sorte nam bo pokazala naslednja zgodba, katere glavni junak je bil Bučar. Dne 5. januarja t. I. je Nace Bučar popival v Črnem potoku pri Litiji, v Zoretovi gostilni. Pil ie seveda žganje. Izpil ga sicer ni veliko in vse bi bilo dobro, ko ne bi potem še pil vina. In tega je izpil precejšnjo mero, poldrugi liter, namreč. Razume se, da mora biti človek, ki meša žganje in vino precej pijan. Tako se ga je tudi Nace nalezel. Ko ga ie imel že precej pod kapo, ie šel klicat v Zoretov hlev nekega hlapca Kuhlja, da bi šel z njim v Kostrevnico. V hlevu se je tačas nahajal delavec Janez Skubic, ki je ležal bolan na svojem ležišču. Razun Skubica je bil navzoč v hlevu tudi dninar Janez Možina, ki se je pogovarjal s Skubicem. Ko je Nace Bučar stopil v. hlev, ni našel onega hlapca, katerega je iskal. Radi tega se je nekaj zjezil in je rekel kar tjavendan: »Por.. M a.« Janez Možina je nato Naceta Bučarja vprašal, če ve, kaj to pomeni. Pri tem ga je tudi korenito oštel. Bučar pa seveda ni ostal dolžan Možini odgovora. Začel se je med obema prepir, med kterim je Možina Bučarja vrgel v jasli. Tam ga je začel tiščati za vrat. Bučar je nato začel vpiti.: »Janez, pusti me, kaj me pa daviš?« Janez Možina se za te besede ni bogvekaj brigal in je Bučarja še nadalje tlačil. Takrat pa je potegnil Bučar iz žepa nož in sunil z njim Možino v levo stegno. Bučarja m Možino je nato spravil narazen oni hlapec, katerega je Bučar skraja iskal. Bučar je nato šel v krčmo nazaj in Janez Možina za njim. Ko sta prišla iz hleva, sta se začela zopet prepirati. Kmalu pa je začutil, Janez Možina slabost v 'telesu in je šel nazaj v hlev. Prijel se je za jasli, omahoval nekaj časa, nato pa se je zgrudil na tla. Janez Skubic, ki je ležal na svojem ležišču, se je tam sklonil kvišku, in je vprašal Možino: »Janez, kaj si pijan?« Ni bilo več odgovora. Janez Možina je bil že mrtev. Kmalu nato so prišli v hlev ljudje, ki so hoteli zvedeti vzrok Janeza Možine slabosti. Nenadoma so videli, da je Možina ves krvav. Sezuli so mu čevlje — vse polno krvi. Slekli so mu hlače — hlače so bile napojene s krvjo. Nato so zagledali rano v levem stegnu. — Bučar je pri sunku prerezal Možini eno izmed glavnih žil, žilo odvodnico. Smrt je nastopila hitro nato ysled izkrvav-ljenja. Bučar je bil isti čas v krčmi. Ko mu je prišlo na uho, do je Možina mrtev in da je umrl vsled njegovega sunka z nožem, je Bučar udaril v jok in jadikoval: »Kaj sem--napravil? Kaj sem napravil?« Na vprašanje, ali je Ignacij Bučar kriv uboja, so rovc.tniki odgovorili z vsemi glasovi, da ne. Nato je predsednik senata razglasil oprostilno razsodbo. Senat: Predsednik: nadsvetnik pl. Kočevar, votanta: svetnika Potrato in Stockl državni pravdmk: dr. Kaiser, zagovornik dr, Žirovnik. V znamenju noža. (Izpred ljubljanskega porotnega sodišča.) Posestnikov sin Franc Jemc iz Ti. :..a je rojen leta 1892. in je tudi pristojen v 'Irzin. Doslej še ni bil kaznovan. Včeraj je Franc Jemc sedel na zatožni klopi pred ljubljanskim porotnim sodiščem. Obtožen je radi zločina težkih telesnih poškodb. St.-ar se je vršila tako-le: Dne 4. junija leta 1911. ponoči je popival Franc Jemc z nekim tovarišem po raznih gostilnah v okolici Trzina. Tako na primer v Dobravi, v Loki in v Trzinu samem. Slednjič jo je Jemc zavil še proti gostilni Marjete Mušič v Trzinu. V oni gostilni so bili fantje Janez Nagode, Fran Kmetič in Peter Verbič. Ko je prišel Jemc v spremstvu svoje punice France Šimenc do imenovane gostilne. je prišel iz hiše fant Janez Nago-da. Ko je ta Jemca zagledal, mu je pomignil z glavo: »Kaj si ti tukaj, Jemc?« Jemc ni nato ničesar odgovoril Nagodi — svojemu prijatelju. Ta ga je vprašal drugič: »Kaj ne greš noter, Jemc?« Tudi topot mu Jemc ni odgovoril niti besedice. In vprašal je Nagoda Jemca tretjič: »Kaj res ne greš noter Jemc? Le pojdi noter, saj v liiši se nahaja tvoj največji prijatelj!« Tu se je oglasil Jemc: »A tako« je rekel in je umolknil. Kmalu nato je Jemc odšel s svojo punico Franco Simenovo proti njenemu domu. Ko se je Jcrnc poslovil od Ši-menčeve, sc je napotil nazaj proti gostilni Marjete Mušič. Bila je svetla noč. Ko je prišel Jemc do gostilne, se ni prav nič pomišljal in je stopil v hišo. Tam je sedel k mizi, kjer so sedeli fantje: Janez Nagoda, Franc Kmetič in Peter Verbič. Sedel je za mizo, naročil ni ničesar, podprl si je glavo v dlani in si pomaknil klobuk na oči. Pil ni ničesar, zinil ni niti besedice. Prva sta zapustila gostilno Franc Kmetič in Peter Verbič. Nekaj časa nato pa sta se dvignila tudi Jemc in Nagoda. Oba sta odšla trezna iz gostilne in sta urnih korakov odšla za Kmetičem in Verbičem, da bi ju dohitela. In dohitela sta ju. Tu je prišlo do prepira. Med tem prepirom je Nagoda vrgel Petra Verbiča na tla. Ta je kmalu na to vstal. Tu pa je stopil k njemu Franc Jemc. Ta je imel v roki odprt nož, s katerim je sunil Verbiča v hrbet. Komaj je Jemc Verbiča sunil, se je poslednji takoj zgrudil na tla. Začutil je grozne bolečine v levi nogi. Ta mu je postajala čimdalje bolj mrzla. Verbič je bil zaboden v hrbtenico in si je pri tem ranil mozek. Verbiča so odpeljali v bolnišnico. kjer so konstatirali, da je vsled poškodbe mozka in konfuzije, katero je zadobil ono žalostno noč, otrpnila Verbiču leva noga in mu onemogočila delo za 30 dni. Ta stvar s« |e vršila leta 1911. Ker pa se takrat še ni moglo sklepati, ali je prišlo otrpnenje leve noge in mozga ali konfuzije, se je tozadevna obravnav;. preložila. Verbič je ostal vsled one rane hromeč na levi nogi. — Žalostno je bilo gledati, kako je prišel dvaindvajsetleten mladenič — toliko je namreč sedaj Verbič star — kot priča z dvema bergljama pred sodni dvor. Pri tem ga je moral podpirati še oče. Dvaindvajsetletni mladenič — hromeč za celo življenje. In to samo zaradi enega sunka z nožem, katerega lastnik je bil Jemc. Verbič je torej uničen za celo svoje življenje in nezmožen tudi najlajšega dela. Njegova usoda je sedaj zapečatena. Kaj bode z Jemcem? Franc Jemc, ki je star sedaj 19 let. sc izgovarja, da je bil ono noč popolnoma pijan. Dognalo pa se je, da to ni res in da sc s tem izgovorom ne da prav nič operirati. To je Jemc sam vedel in še ve. Dokaz slabe vesti, ki je Jemca pekla, je to^da jo je hotel Jemc popihati z ono Šimenčc-vo v Ameriko. To je prišlo na uho tudi oblastim, ki so Jemca prijele in ga dale pod ključ, da se ne bi izmuznil kar meni nič tebi nič v Ameriko. No, slednjič pa je sodišče izpustilo Jemca iz zapora. Čakala ga pa je še glavna obravnava o celi zadevi z Verbičem, in ta je bila včeraj. Porotnikom se je stavilo glede Jemčevc krivde šest vprašanj, na katere so odgovorili tako-le: Na prvo in glavno vprašanje, ali je Franc Jemc kriv, da je v sovražnem namenu proti Petru Verbiču tako ravnal, da je zadobil ta vsled tega težko telesno poškodbo, ki ga je ovirala v zdravju 20 dni — samo za ubod-ljaj 8 glasov da, 4 glasovi ne. Na drugo vprašanje glede sovražnega namena — 1 glas da. Na tretje vprašanje, ali je ovirala ta težka telesna poškodba Verbičevo zdravje za 30 dni — enoglasno da. Na četrto vprašanje, če se je naklonilo s to težko poškodbo vedno hiranje — 11 glasov da, 1 glas ne. Na peto vprašanje glede Jemčeve popolne pijanosti — enoglasno ne. Šesto vprašanje, ali je Jemc zakrivil to pijanost po svoji krivdi, odpade. Nato je sodišče obsodilo Franca Jemca na dve leti težke ječe. poostrene vsakega četrleta s postom in trdim ležiščem. Poleg tega bo moral Jemc plačati Verbiču 1000 K in stroške glede zamujenega dela in bolnišnice. V kazen se mu všteje preiskovalni zapor od 21. jan. t. 1. do včeraj. Senat: predsednik nadsvetnik pl. Kočevar, votanta: Potrato in Stockl, državni pravdnik dr. Kaiser, zagovornik dr. Sabotliy. Najnovejša telefonska in brzojavna poročila. SRBI NOVO POMOČ ČRNOGORCEM. Dunaj, 27. februarja, V ta namen, da zavzamejo Črnogorci Ska-der sta srbska in grška vlada sklenili energično podpreti Črnogorce. Kakor poroča »W. ali. Ztg.« iz Bel-grada, se bo pripeljalo 30.000 mož z večjim številom oblegovalnih in 24 poljskih topov na 42 do 45 transportnih ladjah, spremljanih od dveh torpedovk iz Soluna v Drač in Me-duo. STANJE V DR1NOPOLJU. Berlin, 27. februarja. »L. Anzei-ger« poroča iz Sofije: Kljub privatnim poročilom, da je stanje Drinopo-lia izborno, je izšlo uradno poročilo, da je odporna moč drinopoljske posadke že do skrajnosti ' izčrpana. Ujetniki izgledajo popolnoma shirani; v njihovih vrečicah se nahajajoči kruh ni zavžiten. Stanje drinopoljske posadke označuje tudi okolnost, da že 18 dni ni bilo nikakega izpada. Zadnji je bil 8. t. m. Ujetniki poročajo. da ie kruha kvečjemu še za 14 dni. Slučaji smrti vsled gladu se vedno bolj množe. RUSIJA POMNOŽUJE VOJAŠKE PRIPRAVE. Petrograd, 27. februarja. Vlada bo zahtevala od dume novega kredita v svrho povečanja kontingenta rekrutov in v svrho izpopolnitve ruskega brodovja. REVOLUCIJA V CARIGRADU. Moskva, 27. februarja. Listi poročajo iz Carigrada, da je tam zarota proti mlado turški vladi in da je Še-rik paša organiziral komplot, ki ima odstaviti ndtana iti postaviti na prestol enega izmed princev. GOSPODARSKI ODSEK PROTI » PRESSBUREAU « ZUNANJEGA MINISTRSTVA. Dunaj, 27 februarja. V današnji seji gospodarskega odseka se je izrekla »Pressbureau«-ju soglasno nezaupnica: neposreden povod le dala okoliščina, da ie članek »Fremden-blatta« skušal desavoiratl Izjavo grofa Stiirgkha. »Pressbureau«-ju so se očitale nekorektnosti izza ere Aehrenthalove in Prochaskove alere. Tildi se je ostro kritiziralo pisanje »Freindenhlatta« glede cesarjevega pisma In carjevega odgovora. 500 MILIJONOV ZA FRANCOSKO ARMADO. Pariz, 27. februarja. Finančni in vojni minister sta v budgetnem odseku izjavila, da predloži vlada v ponedeljek zbornici zakon, glasom katerega bo zahtevala za izpopolnitev narodne obrambe 500 milijonov frankov. Od,rf"’orni urednik Radivoi Korene. Last in tisk »Učiteljske tiskarne«. LISTNICA UPRAVNIŠTVA. Na razne pritožbe glede nerednega dostavljanja našega lista odgovarjamo, da odpravi naša uprava list vsak dan redno na pošto, torej bi ga morali naročniki tudi redno dobivati, kdor ima ugodne zveze, še isti dan dopoldne. Le v ponedeljkih izide pozneje in ga dobe popoldne ali pri neugodni zvezi drugi dan. Ako ne dobe naročniki lista pravočasno, je krivda drugod in se naj nam vsak slučaj naznani, da naredimo red. Mali oglasi. Glasovirje, pianine, avtomate, gramofone, plošče prodaja, uglašuje, popravlja solidno Josip Oblak. Ljub-jjana-Glince 92.__________________ L,Gospodična išče stanovanje s celo oskrbo s 1. marcem. Plača K 50. mesečno. Ponudbe pod »Prodajalka na »Prvo anončno pisarno«. __ _____ 113—3 Gospodična išče stanovanje s hrano s 1. marcem. Ponudbe z navedbo cene pod »Gospodična« na »Prvo anončno pisarno«. 118—2 Zahvala. Za ninoge dokaze odkritosrčnega sočutja in tolažbe ob prebridki izgubi čez vse ljubljenega. edinega sinčka Zlatana izrekava tem potom vsem sorodnikom, prijateljem in znancem v neizmerni bolesti svojo srčnu zahvalo. Posebno se zahvaljujeva vsem cenj. darovalcem krasnih šopkov in vencev ter vsem ki so nepozabno dete v tako obilem številu spremili v prerani grob Ljubliana. 26 februarja 1913 Žalujoča Zdravko in Ivanka Leskovic. m IJJvl lJ I IIJJI I I I III Sprejme se iakoj izvežbana blagajničarka v kavarni „Central“ v Ljubljani. POZOR! Dobro uspevajoča stara a z letnim prometom 100.000—120.000 K na zelo prometnem kraju v Ljubljani, se pod zelo ugodnimi pogoji (plača se samo najemnina; najemnik prevzame blago po lastni volji) za takoj ali pozneje odda. — Vprašanja pod šifro „Trgovina“ na „Prvo anončno pisarno" do 10. marca 1.1. 122 ',1 ne ordinira do preklica. 25.000 ur. 1 ura 2 K 50 v. pariška fasona, gre natančno 36 ur. la pozlačena se nič ne loči od 18 karatnega zlata, s triletno garancijo za le K 2-50, 2 uri K 4-80, 5 ur K 1120. 1 Gloria srebrna žepna ura, Švicarsko kolesje s 31etno garancijo, najnovejše fasone K 3 50, 2 uri K 6 20, 5 ur K 15 1 pariška pozlačena verižica, najnovejše fasone 50 vin., 3 verižice K 1.25. Brez rizike. Ako ne ugaja se denar vrne. Naroči sc po povzetju pri A. Kapelusz, Krakau, (Avstr.) Poobrzezia Nr. 6—135. r Za obleko pomeri dobite edino nadomestilo „v Angleškem skladišču oblek" kjer so ravnokar dospeli najmodernejši kostumi, paletoji, bluze in krila za dame in deklice kakor tudi obleke, raglani In klobuki za gospode in dečke y vseb barvah in kakovostih. Vsa‘kdo si lahko ogleda blago. Postrežba točna in solidna. Cene priznano nizke. O. Bernatovič, Ljubljana, Mestni trg št. J Pri nakupu „pra-j vega Francka" j izvolite paziti na to-lfc varovalno znamko. Tovarna v Zagrebu. .1 im 122/24577 JL r~=i Zavrnite previdno podobne zavoje kot ne „pravi Franck". / . . .. . Proizvod najboljših sirovin. Ivan Jax in sin, Ljubljana Dunajska cesta štev. 17 priporoča svojo bogato zalogo šivalnih strojev in stroje za pletenje (Strickma-schinen) za rodbino in obrt. • • t • • • • • Pisalni stroii Adler.-Vozna kolesa. Ceniki zastonj in Iranko. m m tiskarna Ljubljana, Frančiškanska ulica št. 6 se priporoča slavnemu občinstvu za izvršitev vsakovrstnih tiskovin. Vsled najmodernejše uredbe izvršuje naročila najokusnejše in v najkrajšem času. — V zalogi in razprodaji ima najnovejše izborne mladinske spise, kakor tudi vse šolske, županijske in druge tiskovine. Litografija. •••• Cene najnižje! •••• Notni stavek. m