Ljubljanski Zvon
(S)                                                                —        -^
o   I    I  o  I    I  o  I    I  o
P i F.
J   ir . . . Kako je veselo nocoj! Oglaša se petje in smeh, in harmonike včasi zapojejo, vrte pari po gladkih se tleh.
A mlada, cvetoča nevestica je žalostna danes zelo, pobledela so njena ličeca in motno je njeno oko.
Zaman se trudi njen ženin mlad, da bi zvabil na lice ji smeh . .  . In kadar vse v plesu zasuče se, zablesti njej solza v očeh.
Aj, nevesta, nevestica mlada ti, kaj bled ti tako je obraz? . . . Povedel je ženin jo v sobico pa med goste se vrnil za čas.
A ona je stopila v svetlo noč in ona in njena bolest . . . Nje bolna se duša je dvigala tja v višave do svetlih zvezd . . .
A na polju, na polju zelenem tam ležal v krvi je fantič mlad . .  . Njemu bilo srce je prestreljeno — on je imel nevestico rad.
V. S. Fedorov.
»Ljubljanski Zvon« 4. XXII. 1902.
16