PLITVI ODNOSIIN KAZNI NAMESTO HUMANE BESEDE
Izobraževanje brez vzgoje
Problematika vzgoje in izobraževanja je kljub svoji pomembnostl še vedho vse preveč odrinjena na stranpot naših družbenih skrbi in akcij. Včasih se tako poraja občutek, da nismo zadosti zainteresirani ali pa smo celo brezbrižnl do teh problemov, kot da bi ne vedeli, da sta prav od uspešnosti ali neuspešnosti vzgojnoizobraževalnega sistema kar najbolj odvisna razvoj in usmeritev prihajajočih generadj.
Največja napaka, ki jo ob teh vprašanjih nenehno po-navljamo, je gotovo to, da re-ševanje problemov vzgoje in izobraževanja skoraj docela prepuščamo le delavcem vzgojnoizobraževalnih orga-nizacij, ali kot pravimo »šolni-kom«. Vse druge družbene strukture pa se običajno poja-vijo šele, ko postane kaj naro-be in takrat skušajo reševati položaj z nekakšnimi carski-mi rezi ali salomonskimi odlo-čitvami. Delavci vzgojnoizo-braževalnih organizacij pa kljub veliki volji in entuzia-zmu sami ne morejo nositi te-ga težkega bremena.
Po sprejetju Zakona o usmerjenem izobraževanju je bilo sicer veliko storjenega. Solski sistem je postal sodob-nejši, bolj uglašen s potreba-mi družbe. Tudi na področju samoupravnega položaja učencev smo storili korak na-prej. Počasi smo pričeli izko-reninjati v našem šolskem si-stemu še kako prisoten duh marija-terezijanske šole. Mla-dinska  organizacija  ni  stala
križem rok ob teh problemih. Po svojih najboljših močeh se je vključevala v njihovo razre-ševanje in marsikje dosegla zavidljive uspehe.
Vendar pa kljub mnogim naporom, ne samo ZSMS, ni-smo še uspeli uresničiti halo-ge, ki si jo na področju vzgoje in izobraževanja zadajamo že vrsto let. V srednjih, pa tudi v osnovnih šolah namreč še ve-dno ugotavljamo preveliko oblast izobraževanja nad vzgojo; ali drugače rečeno, preobsežna in marsikdaj ne-dorečena učna snov je skoraj povsem potisnila v stran vzgojo, ki jo predvsem v sred-njih šolah skorajda več ni. Odnosi med učitelji in učenci ter učenci samimi postajajo plitvi, večinoma neosebni, problemi se rešujejo z admini-strativnimi kaznimi, ne pa z odkrito, pošteno, humano be-sedo.
Posledice takega stanja so hudo zaskrbljujoče. Ne gre le za trenuten problem, temveč za problem, ki bo ostal in še kako   vplival   na   odnose   v
družbi nasploh. Tudi starši, prszaposleni v pehanju za ma-terialnimi dobrinami, vse pre-večkrat niso uresničili svoje vzgojne vloge. Svojo odgovor-nost so prenašali in prenašajo na šolo, ki pa te naloge, takš-na kot je danes, ne more uspešno opraviti.
Tako beležimo porast mla-dinskega prestopništva, neza-dovoljstva in nezainteresira-nosti med mladimi in še kopi-co drugih zaskrbljujočih poja-vov. Tudi mladinska organi-zacija, kot vzgojna organizaci-ja, ni uresničila svoje vloge saj smo se prepozno zavedli, da iz odtujenega foruma ni moč reševati na pogled sicer preprostih človeških proble-mov. Zato smo se tudi mi vse preveč brezbrižno vključevali v splošno družbeno stanje, ki je bilo in je še marsikje usmerjeno le v ukrepanje in post-festumovsko kaznova-nje, ne pa v delovanje, ki bi take in podobne pojave pre-prečevalo.
Velikokrat pravimo, da ni-koli ni prepozno. Vendar se kaj lahko zgodi, da nam odpe-lje zadnji vlak. Posledice tega bodo tako hude, da moramo že danes storiti vse, kar je v naši moči in še več za ozdravi-tev sedanjega stanja. Gotovo ne bo lahko, toda urejen polo-žaj na področju vzgoje in izo-braževanja je eden glavnih te-meljev za uspešen razvoj sle-herne družbe.                    I. L.