Blagor na greHofifi. Za Janka in Metko je bil praznik Vseh Bvetnikov res žalosten dan, kajti izgubila sta bila v tistem letu po kratki bolezni očeta in kmalu nato še mater. Živela sta potem pri stari teti, ki ju je sicer preživljala, ker je bila edina sorodnca, ali zagrenila jima je vsak grižljaj z moledovanjem in s pikrimi opazkami. Otroka sta hranila vse pare, katere sta dobila za kako izredno opravilo od dobrih ljudi, teta ni bila nič kaj radodarna, in tako sta kupila šopek cvetlic in par svcčic za skupni grob svojib roditeljev. Teta se je ves čas bala, da bo morala tudi ona kaj prispevati in je kaj rada dovolila otrokoma iti na pokopališče, ko je doznala, da ji sami ne bo treba nič dati. Janko in Metka sta na grobu potrgala travo, zrahljala zemljo in položila v sredo šopek cvetlic. Potem sta še razporedila svečke ter jih prižgala. Nato sta še iskreno molila za dušni blagor svojih preljubih staršev. Po končani molitvi sta si otroka ogledala še druge grobove, okoli katerih je bilo zaposlenih mnogo ljudi in na katerih so že tudi brlele svetle lučke. Blizu pokopališčnega zidu je bil zapuščen grob s polomljenim križem, na katerem ni bilo več napisa. Vsi bližnji grobovi so bili lepo okinčani, samo na tega edinega se ni nihče ozrl. Otroka sta skoro nehote postala pred tem grobom in Metka je zdihnila: »Bog ve, kdo je tu notri, da nima nikogar, ki bi nanj mislil!« Tudi Janku so prišle take misli in rekel je sestrici: »Daj, vzemiva z našega groba svečico in dajva jo sem. Ata in mama bosta gotovo vesela, če naju vidita.« Otroka sta storila tako in kmalu je brlela na zapuščenem grobu svečica. Otroka sta še molila kratko molitvico ob tem tujem grobu, ko sta pristopila lepo oblečen gospod in grobar. »Tukaj počiva Vaša mati, gospod,« je rekel grobar, kazoč na zapuščeni grob. »Nikogar ni bilo, da bi bil kaj tu popravil, in tako je vse precej v neredu.« Gospod je postal pred groboni in je zdajci zapazil svečico. »Kdo je postavil to svečico sem?« je vprašal grobarja. Ta je pogledal na otroka in je menil: »Ne vem, ali zdi se mi, da sta jo prinesla ta dva tu!« Gospod se je obrnil do otrok in Janko mu je pojasnil, kako in kaj. Gospod je otroka ginjen zahvalil, potem pa je dolgo časa nemo stal pred grobom svoje matere, ki mu jo bila umrla, ko je on dolgo vrsto let živel v tujini. Otroka pa sta se brž vrnila h grobu svojih slaršov. Ko se je gospod hotel odpraviti s pokopali.^a, je naletel zopet na otroka, ki sta še stala pri svojem grobu. Čital je napis na nagrobnem kamnu in je kmalu izvedel, kaj se jima ,je pripetilo in kako težko je njuno sedanje življenje. Gospod je bil bogat, brez familije, in je sklenil, da se bo pobrigal za otroka, ki sta ga bila s svojim plemenitim dejanjem tako nežrio razveselila, ko je dospel v svojo domovino na materin grob. Otrokoma se godi sedaj dobro, gospodova skrbna roka jima je olajSala pot v življenje. Viiseia. (Pripovedka.) V Vzhodnem morju leži ob ustju reke Odre otok Usedom. Na njegovi severozahodni obali je često pri mirnem vremenu na dnu morja videti razvaline starega, velikega mesta. T-am je bilo nekoč znamenito mesto Vineta, ki je zapadlo pred tisočimi leti strašnl pogubi radi svojih velikih pregreh. Mesto je bilo večje od vsakega drugega mesta v Evropi ter so v njem prebivali razni narodi kakor Grki, Slovani, Sasi in še mnogi drugi. Vsak narod je imel svojo lastno vero; samo Sasi, ki so bili kristjani, niso smeli svoje pripadnostij h krščanski veri javno priznati, kajti samr poganske bogove so smeli javno častiti. Kljul' ^vojemu malikovanju so živeli prebivalci Vinete v začetku pošteno in nravstveno dobro; kar se pa tiče njihove velike gostoljubnosti in vljudnosti napram tujcem, jim sploh ni bil izlahkn, kdo enak. Bavili so se z obsežno trgo« vino. V svojih prodajalnah so imeli najredkejše in najdragocenejše blago in mnoge lad* je ter razni trgovci so prihajali tja iz vseK krajev sveta. Zato pa se je v mestu nakopičilo toliko bogastva, da je bilo težko vsega spravitl na varno. Radi tega bogastva so po* stali prebivalci bohotni in drzno prevzetni, Zadela jih je pravična kazen božja: Nekega dne je viharno morje razdjalo pregrešno masto in morski valovi so ga pogoltnili. SMESNICE. 1. Enooki fe kralj slspeev. Ponosno prinesB Mihec domov podobico, ki jo je dobil v znak pohvale od učitelja v šoli: »Glej, mamica! Pohvalno podobico sem dobil od gospoda učitelja!« vMati: »Ali res? Zakaj pa?« Mihec: »Za prirodopis, mamica. Gospod \iCltelj je vpraSal, koliko nog irna štorklja, pa sem rekel tri!« JMati: »Ali, otrok moj, štorklja ima vendar samo dve nogi!« Mihec: »Da, zdaj vem to tudi jaz, pa v šoli so vsi moji součenci rekli štiri in tp.lco je bil moj odgovor dosti bolj pravilen.« 2. Ve si pomagatl, Mati vsak večsr opomni Mihca, naj si lepo zloži obleko, preden gra spat Vočkrat mu tudi pripoveduje povestico o Ivančku, ki je bil jako nereden in ki je dobil aa .to tudi kazen. Nekoč pride mati na Y8čer k Mihčevi postelji in vidi obleko razmetano po vsej sobi. »Mihec!« zakliče strogo, »kdo ,je bil tisti, .kl ni nikdar v redu zložil svoje obleke?« Mihcc potegne odejo cez ušesa in reče: »Adam!« 3. Vprašanje. Katehet: »Poranite otroci, da ljubi Bog spremlja vsak vajjj korak.« Janezek: »Če grem po stopnicah v prvo nadfiti"opje, ali hodi on z mano?« Katehet: »Seveda!« Janezek: »Kaj pa, če grem jaz po stopnicah gor, moja sestra pa po stopnicuh dol, s kom gre ljubi Bog tedaj?« PET REČL Kaj nam krajša čas? Delo! Kaj nam ga napravlja neznosno dolgega? Brezdelje! Kaj nas spravlja v dolgove? Čakanje in premišljevanje. Kaj nam prinaša dobiček? Kratko premišljevanje. Kaj nam pripravlja čast? Dobrohotnost in ljubezen. REŠITEV UGANK. i. Kolesa pri vozu. 2. Ponev. 3. Lonec na lerjavci. i. Metla. 5. Škaf za yodo. 6. Petelin. t. Krava. 8. Jajce. UGANKE. 1. Razmesti sledeče škatlice tako, da bodo dali posamezni zlogi znan Slomškov izrek: CU se duo ka ae dru ko SO gim kor ta je nam ve je po vra 2. Ko prišla sem na svet, imela sem belo obleko — a nihče me ni pogledal! Dobila obleko zeleno sem = a nihče me ni pogledal! Oblekla sem se rdeče vsa : a nihče me ni pogledal! Ko pa obleka je črna bila : se vsakdo ozrl je po meni. 8. V hišici je sobic pet, v vsaki po en bratec. Ne vrat, ne oken tukaj nl; če hočeš not', je treba vso hišco prej pojesti. "1? Kdo sfnn? Kdo je to?