In memoriam France Kidrič Dne 11. aprila 1950 je umni dr. France Kidrič, predsednik Akademije zna­ nosti in umetnosti v Ljubljani. Njegova smrt je bolestno presenetila ves slovenski kulturni svet, ki ise ga je nekaj dai prej spominjali ob njegovi sedeimdesetletniiicl. Znanstvena dediščina, Iki nam jo je 'zapustil kot literarni zgodovinar, je izredno bogata: najnovejša bibliografija njegovih del v Letopilsu Akademije >znanosti in umetnosti v Ljubljani, druga knjiga, Ljubljamiäi 1947, ki ne vsebuj:« njegovih objav iz zadnjih let, obsega 363 številk. Kidrič nii 'bil le znanstvenik lin univerzitetni učitelj na področju slavistike, 'bill je tudi eden od stebrov naše uniiveirze kot tri­ kratni dekan filozofske fakultete, (kot rektor' in kot eden od glavnih borcev za njeno ohranitev v stari Jugoslaviji, bil je eden od iniciiatorjev ustanovitve naše Akademije znanosti in umetnosti, ki si ga je po osvoboditvi izbirala aa svojega predsednika. V času idruge svetovne vojne je neuklonljiv prenašal vsa preganja^ nja, odločen kakor vedno v obramlbi stališča, ki ga ije spoznal kot pravilno. Ne more biti moja naloga, da biil (tu ocenjeval njegovo življenjsko delo na področju literarne zgodovine ali v našem kulturnem življenju sploh (prim, za zdaj osmrt­ nice v Novem svetu V, 1950, str. 385—90 in članka A. Ocvirka in B. Krefta v Slavistični reviji III, 1950, str. 1—15). Tu tudi ni mesto iza oseibna pričevanja, s kakšno mđmostjo in odločnostjo je prenašal preganjanja v času zadnje vojne. Moja naloga je !le, da poskušam označiti pomen Kidričevega življenjskega dela za one historične panoge, ki naj jih posebej gojita naše društvo đn naša revija. Kidričeve objave iz prvih desetletij njegovega dela ' označuje ostro obračuna­ vanje z dotedanjo literaturo, kjer so avtorji cesto prepisovaljii drug od drugega trditve, ki niso bile dovolj utemeljene v virih, aplicirali od drugod prevzete splošne sodbe na našo zgodovino, pisali sinteze, ne da ibi prej izbrali in preštudirali v poštev prihajajoče vire, alti pa interpretirali te vire tendenciozno v korist svojim svetovnonazorskim, nacionalnapoMitčndim in drugim orientacijam. V njegovih po­ znejših spisih se ta polemična nota še pojavlja, vendar pa stopal v ozadje v pri­ meri z drugo, pozitivno noto, ki obstoji pri njem seveda tudi že prej: zbrati za posamezna vprašanja vise v postav prihajajoče vire in Mlteiratuiro in nato kritično ugotoviti, loan je posameznik, posamezna struja itd. hotel, mislil in naredil, preden se izreče o tem sodba. Izvajanje takega programa za študij rvsega slovenskega •slovstva do srede 19. stoletja (alasti slovstva, kakor ga, je on pojmoval) ni bilo lahka naloga, a Kidrič je imel v tem prizadevanju, čeprav so ibile težkoče zlasti za novejša irazdobja vedno večje, vemdar velike uspehe, za /kar se je imel zahvaliti svoji veliki energiji in sistematskemu načinu »dela; a katero razdobje je že mogofe kaik druig vidik zane­ mariti. Kidrič hoče ostati zgodovinar .slovstva, on ne paša izrazito poilitiSmozgodo- vinskdih študij kakor Prijatelj; a njegov pojem .slovstva \je zelo širok Ш zato široko tudi področje njegovega dela. Med osebnostmi, ki jih študira, niso le književniki шп ljudski pevci, slavistični in sorodni znanstveniki, gospodarski pisatelji, verski avtorji, prirodoslovni in medicinski avtorji, aimpak tudi nepisateilji (ljudje iz državne uprave, plemilči, cerkveni dostojanstveniki in pridigarji, pedagogi, tiskarji, knjigarnarji itd.), ki imajo kak odnos do slovstva in slovstvenikov ali' o njih kaj odločajo, v njegovih delih ne najdemo .samo podatkov o rodu in vseh straneh •življenja pesnikov in pisateljev, ampak tudi o političnih, nacionalnih in venskih ideologijah (zlasti v njihovem odnosu do jezika in slovstva), o šolah, bibliotekah, knjilgarnah, tiskarnah, časopisih in društvih raznih vrst itd. Tak program dela je značilen za Kidriča kot znanstvenika že v zgodnji dobi, a v njegovih objavah od tridesetih let dalje postaja zavestni interes za politična in ekonomskonsociBlna vprašanja iter njihovo povezanost 'z razvojem 'slovstva pri njem še mnogo bolj izrazit. № mi treba posebej poudarjati, kakšen pamen ima tako zasnovano delo tudi za idruiga področja historičnega raziskavanja, zlasti za politično in tudi za ekonomsko ter socialno zgodovino. Tri glavna razdobja Kidričevih raziskavanj — reformacija, narodni prerod, Prešeren — pripadajo epohi, ki jo je kritična poli­ tična, ekonomska in socialna zgodovina pri nas raziskovala m/ainj kakor srednji vek, kjer ista zastavila svoje delo Ljudmil Hauptimann in Milko Kos, in tudi manj kakor kasnejše 19. stoletje. Zato je razumljiva Kidričeva tožba: »Značilno je, kako slabo so osvetljena pri nas razdobja, kjer se lilterami zgodovinar zanaša na bodoče delo političnega zgodovinarja, a rta zopet meni, da opravi glavno delo že oni« (0 literarni zgodovini, n. o. m., str. 453). Verjetno je, da se bodo v bodoč­ nosti bavili z nekaterimi problemi, ki jüh ije študiral Kidrič, različni raziskovalci, tudi raziskoviallei različnih historičnih ved. Oni bodo morali imeti vsi v evidenci široko zasnovano delo, iki iga je opravil Kidriič, opiralii ise bodo na njegove rezul­ tate in sa ga s hvaležnostjo spominjali. Ocena Kidričevega življenjskega dela o stališču gospodarske, socialne in poli­ tične zgodovine ibi mogla tvorliti predmet posebne študije. Neika^ bežnih pripomb sem dal svojčais v poročilu o njegovi Zgodovini (GMDS XXII, 1941, str. 153—54). On je nekatere problema rešil, drugod izklesal kamne, ki jih bodo drugi vzidali v večjo stavbo. Nedvomno je Kidilič med najbolj pomembnimi) predstavniki gene­ racije, ki je dvignila slovensko znanost in kulturo na višjo raven in niso samo literarni zgodovinarji tisti, ki obžalujejo, da bo ostal njegov Prešeren torzo, da Kidriča pri nadaljevanju Slovenskega biografskega leksikona ne bo mogoče v resnici nadomestiti in da ga bomo tudi drugod bridko pogrešali. Fran Zwitter Vladislav Fabjančič «ч17. junija 1950 je umrl na domu v Čevljarski ulici št. 2 znani zgodovinar Ljubljane višji arhivar Vladislav Fabjančič. Kakor pokojni dr. Rudolf Andrejka tudi Fabjančič po svojih študijah ni bei. zgodovinar, vendar se je s svojo vest­ nostjo, natančnostjo in razgledanostjo znal uveljaviti tudm v tem področju, in nam je izapustil številna dela, nekatera docela, temeljnega pomena za poznavanje raz­ voja našega mesta. Z njegovo izgubo je zazijala v lokalni historiografiji prav znatna in težko nadoimestljiva vrzel.1 Njegov oče je bil učitelj in lastnik malega posestva z mlinom, miatì Marija, rojena Gregorin, pa poštarka. Vladislav se je kot drugi otrok rodi 19. maija 1894 na Bučki pri Krškem. Po končani ljudski soli je obiskoval gimniaaiijo izmenoma v Novem mestu in v Ljubljani (I. drž. gimnazija), kjer je tudi maturira! teta 1912. Prav v tem času je prvič posegel v politično življenje s članstvom in delom pri 220