Poštnina plačana v gotovini
Sped. in abbon. postale • II Gruppo 70 ‘
Katoliški
UREDNIŠTVO IN UPRAVA:	Polletna naročnina . .	. . Lir 3.000
34170 Gorica, Riva Plazzutta, 18 - Tel. 83-177	Letna naročnina . . .	. . » 6.000
PODUREDNIŠTVO:	Letna inozemstvo . .	. . » 8.000
34135 Trst, Vicolo delle Rose, 7 - Tel. 414646	Poštno čekovni račun:	štev. 24/12410
m	
	
m k
Leto XXVII. - Štev. 28 (1360)
Gorica - četrtek, 10. julija 1975 - Trst
Posamezna številka Lir 150
TVARNO BOGASTVO CERKVE »DRUGA OBLAST
V	zadnjem času je središče krščanstva, Sveti sedež, večkrat predmet kritike glede premoženja, češ da poseduje velike naložbe v gotovini, ima veliko nepremičnin, velike vrednosti v muzejih in cerkvenih zgradbah. Nekoč so tako očitki prihajali od Cerkvi nasprotnih elementov, predvsem framasonov in raznih levičarskih skupin.
Po koncilu, posebej še v zadnjih letih, je prišlo nekako v navado razpravljanje o tem premoženju tudi med katoličani, predvsem med duhovniki in laiki, ki pripadajo tako imenovani skupini Tretjega sveta ali skupinam »katoličanov za socializem«.
Veliko govorijo o revni Cerkvi, o Cerkvi revežev. Cerkev mora biti revna kot so reveži, se popolnoma istovetiti z njimi. Zato se mora odpovedati tvarnemu premoženju, ker je le-to ovira, da se dandanes široke množice revnih ne morejo približati Cerkvi, ker jo obtožujejo kapitalizma in navezanosti na bogast\'o.
Po njihovem naj bi se Cerkev ne trudila več za tvami dvig in zboljšanje življenjskih pogojev revnih, to je za rešitev socialnega vprašanja, ampak se sama podala in uvrstila na raven revnih. Ta korak bi moral najprej narediti Vatikan, središče Cerkve, potem pa bi morale nujno slediti vse krajevne Cerkve.
DOHODKI IN BOGASTVO VATIKANA
Pri teh razpravljanjih se postavi vprašanje, česa se naj znebi Cerkev, Vatikan, da bo središče revne Cerkve? Na to konkretno nihče ne odgovori, skoraj vsi pa imajo za »zanesljive« vire različne publikacije, ki obravnavajo cerkvene in vatikanske finance ter premoženje.
Na vse te pojave sumničenj in pretiravanj je Sveti sedež že večkrat odgovoril, da nima nobenih delnic podjetja Fiat ali Lancia, Italcementi, Alfa Romeo ali IRI. Ima pa manj kot en odstotek delnic v podjetju Italgas, Snia Viscosa in Monte-dison. Prav tako ne kontrolira nobene italijanske ali druge banke ali zavarovalnice.
V	kolikor gre za naložbe prihrankov, so ti naloženi v švicarskih in ameriških bankah zaradi mednarodnih potreb Cerkve, predvsem za izredne podpore in pomoč potrebnim in za misijonske namene. Tekoči računi, ki služijo za kritje dnevnih potreb Cerkve, so vsi v italijanskih bankah in niso nobena tajnost.
Strokovnjaki, ki poznajo položaj, pravijo, da so finance središča Cerkve zelo skromne. To priznavajo tudi nasprotniki Cerkve. Londonski, Cerkvi nenaklonjeni liberalni tednik «The Economist« je v številki od 26. septembra 1970, str. 36, poročal, da je letni proračun, s katerim razpolaga Pavel VI. za plače svojih uslužbencev, zelo skromen. Razpolaga komaj s
700.000	angleških funtšterlingov letno, da s tem plača nad tisoč vatikanskih uslužbencev, kardinale, nuncije in uslužbence drugih cerkvenih ustanov. Po uradni zamenjavi znaša ta vsota približno tisoč milijonov lir.
Nekateri se spotikajo nad vsoto, ki jo Cerkev razdeli letno med revne in potrebne ter v misijonske namene. Tudi v tem Primeru se zelo pretirava. Cerkev zbere letno približno 50 milijonov dolarjev za misijonske namene, kar razdeli kongregacija za evangelizacijo ljudstev za kritje potreb misijonarjev, za gradnjo svetišč, šol, Zavetišč in bolnišnic po vsem svetu. Ta denar ne prihaja iz vatikanskih virov, kakor tudi ne denar, ki ga papež potrebuje *a upravne potrebe Cerkve.
Pri tem sodelujejo vsi katoličani z letnimi nabirkami, predvsem pa karitativne Ustanove, kot so Misereor, Charitas Inter-natlonalis in podobne. Tudi iz teh nabranih sredstev daje Cerkev denarno pomoč °b različnih Izrednih potrebah. Pri lem je zelo hvalevredno, da verniki nekaterih gospodarsko razvitih dežel veliko prispevajo potrebe vesoljne Cerkve. Če pa vsote teh nabirk primerjamo z vsotami, ki Jih naberejo ln razpolagajo različne krščanske ločine, vidimo, da je tudi tukaj položaj katoliške Cerkve zelo skromen.
SVETIŠČA IN MUZEJI NISO VIR DOHODKOV
Nekatere oporečnike motijo tudi umetniško ali dobro opremljena svetišča in bogate muzejske zbirke kljub temu, da niso zgrajene ali zbrane v naših dneh. Skozi vsa pretekla stoletja so verni dajali izraza svoji veri tudi z gradnjo dostojnih svetišč. Posebno v srednjem veku je zrastlo največ mogočnih katedral in hramov božjih. Opremljeni so z največjih bogastvom, ki so ga takrat ljudje premogli. Tudi na ta način in s temi sredstvi so hoteli izpričati svojo vero. Po mnenju ljudi naše dobe so to bile neproduktivne naložbe, a takrat je bil odnos ljudi do tvamih dobrin precej drugačen kot današnji. To nam pričajo tudi sodobne gradnje svetišč in sodobna cerkvena arhitektura.
Dragocenosti, ki se nahajajo v različnih cerkvah po svetu, in znamenitosti, zbrane v muzejih, Cerkvi ne prinašajo nobenih dohodkov, njihovo vzdrževanje in ohranitev pa je vezano s stroški. Vstopnine v muzejih, v kolikor so uvedene, še daleč ne pokrijejo realnih stroškov.
Ker so znamenita svetišča in muzeji poleg verskih tudi zgodovinske zanimivosti in v naših časih velika turistična vaba, jih obiskuje mnogo ljudi. Tako so eden izmed glavnih virov dohodkov za novo turistično industrijo in vir tujih deviz za mnoge države.
Kot že rečeno, pri tem Cerkev nima nobenih tvamih koristi, niti jih ne išče, pričakuje pa, da bi obiski teh krajev utrdili vero v obiskovalcih, jih spomnili na Boga in jih vzpodbujali za ideale tistih, ki so te spomenike postavili, skoraj vedno v nenaklonjenih okoliščinah.
CERKEV NAJ PRODA ...
Kljub temu, da Cerkev nima nobenih tvamih dohodkov od znamenitih svetišč in drugih zgodovinskih spomenikov, se pogosto slišijo mnenja in priporočila, da jih naj proda in izkupiček razdeli med reveže. To naj bi bil prvi korak na njeni poti zbližanja z reveži.
Recimo, da bi Cerkev prodala vse zlato in umetnine, ki je zbrano v cerkvah in muzejih, ki spadajo pod njeno upravo in varstvo, ali bi bil potem rešen problem revščine na svetu? Bi bilo manj lačnih? Nikakor ne! Dobljeni denar bi se razdelil, prejemniki bi ga porabili, nekaj časa morda nekoliko boljše živeli, ko bi ga porabili, pa bi ostali na istem kot prej.
Pred leti nazaj so v Sao Paulo v Braziliji nekateri predlagali takratnemu kardinalu (Se nadaljuje na str. 2)
Ko je leta 1917 zmagala v Rusiji boljševiška revolucija, je Lenin priobčil v listu »Pravda« članek, ki je postal znamenit zato, ker je povedal, kako naj bi v bodoče komunizem prišel na oblast tam, kjer je še nima v roki.
Poleg redne oblasti (tj. sodstvo, uprava, politične stranke in delavska združenja) naj se vzporedno ustanavljajo sveti delavcev, kmetov in vojakov, po katerih naj pride spontano do izraza »ljudska volja«. To je tako imenovana »druga oblast«, ki naj ob primernem trenutku nadomesti prvo, redno in postane v socialistični družbi edina oblast.
V Rusiji so res ti »sovjeti« (sveti) uspešno delovali. Z nasiljem, zasedanjem tovarn, ohromitvijo prometa so dosegli, da je »prva oblast« postala nemočna in se končno drugi uklonila. Tako je nastopila diktatura proletariata.
Po letu 1968 prihaja sistem »druge oblasti« spet v modo. Z njim so najprej poizkusili v Čilu po prihodu Allendeja na površje. Allendejeva oblast je bila gotovo zakonita, a kaj kmalu se je ob njej pojavila »druga oblast«. MIR (Mo-vimiento izquierdista revoluciona-rio - Levičarsko revolucionarno gibanje) je začelo na svojo roko, mimo zakonite vlade, izvajati svojo oblast. Začele so se svojevoljne zasedbe tovarn, zemlja se je začela deliti med kolone brez sodnega odloka, lastniki so bili pregnani iz hiš, »prva oblast« pa je to mirno gledala. Morda bi bil Allen-de še vedno na oblasti, če ne bi bil popustil do MIR-a. Njegovo nasilje je rodilo odpor — na oblast so prišli konservativni vojaki.
Isto se sedaj dogaja na Portugalskem. Tudi tam je vedno več pojavov »druge oblasti«. Komunistično usmerjeni delavci so na svojo roko zasedli prostore socialističnega lista »Republica« in izgnali prave lastnike. Vojaška oblast to trpi in še danes list ni bil vrnjen zakonitim lastnikom.
Tudi katoliško radijsko postajo »Renascenza« je zasedla peščica komunističnih uslužbencev in ne dovoli, da bi se po njej oddajal verski program, češ da to služi interesom kapitalizma. In spet se
MetamlH ženska koiltraca
Organizacija združenih narodov ja letošnje .leto proglasila za mednarodno leto žensk. V okviru tega leta je bila v mehiški prestolnici mednarodna ženska konferenca, ki se je te dni zaključila. Katoliško Cerkev je zastopal msgr. Ramdn Torreilla Cascante, podpredsednik papeške komisije »Pravičnost in mir«.
Udeležencem je poslal posebno pismo tudi papež Pavel VI. V pismu je sv. oče pohvailil prizadevanja OZN pri delu za enakopravnost ženslk na svatu (od 800 milijonov n epi smernih je žensk kar 500 milijonov), obenem pa poudaril tudi nekatera posebna stališča katoliške Cerkve.
Na konferenci so razpravljali med drugim o smotrih mednarodnega leta žensk, o deležu ženske pri utrditvi miru in odpravi rasnega razločevanja, o ovirah na poti v enakopravnost žensk, o mestu ženske v politiki, o vzgoji in izobraževanju.
Zborovanje so izkoristile marksistične aktivistke vseh vrst ter .krepko udrihale po kapitalističnem sistemu industrializiranih držav. Prav zanimivo se je izrazila madžarska dejegatinja. Dejala je, da je žena v teh dežellah, kljub vsem vrstam hišnih strojev in pripomočkov danes večja sužnja doma kaikor je bila pred pol Sto-
ni vojaška vlada upala vrniti postaje zakonitim lastnikom. Pomagala si je z izjavo, da itak namerava razlastiti vsa sredstva javnega obveščanja in da zato vrnitev postaje ne pride v poštev.
Tako je svet vojaških sil pred izvršenimi dejstvi »druge oblasti« vedno bolj nemočen. Kam bo to pripeljalo, ni težko predvideti. Ali se bodo nekega dne komunisti — kljub temu, da so manjšina — oblasti polastili, ali pa bo akcija rodila reakcijo in Portugalska bo dobila vojaški režim čilskega tipa.
Vodja portugalske komunistične partije Cunhal je dal nedavno značilno izjavo: »Mi se zakonov ne držimo, mi jih diktiramo.« Izjava je povzročila zadrego pri Ber-linguerju, vodji KPI, tako da je proti njej protestiral.
Vendar so tudi v Italiji vedno bolj pogosti pojavi »druge oblasti«: rdeče brigade, NAP (Nuclei armati proletari) in še druge skupine pričajo, da to, kar se dogaja na Portugalskem, lahko pride do veljave tudi v Italiji. Trenutno KPI ta razvoj ni všeč in ga odklanja, a kdo ve, če ji ob določenem trenutku ne bo hodil prav?
Bolgarski predsednik v cerkvi sv. Klementa
Preden je 27. junija bolgarski predsednik Todor Živkov obiskal papeža Pavla VI. v Vatikanu, se je za 40 minut pomudil v redovni skupnosti dominikancev, ki oskrbujejo baziliko sv. Klementa v Rimu in kjer naj bi bili posmrtni ostanki sv. Cirila, apostola slovanskih narodov.
Ob tej priložnosti je Živkov prisostvoval odkritju spomenika, ki je na steni nasproti domnevnega groba sv. Cirila. Ob Živkovu je bila tudi njegova hči Ljudmila, ki je minister za prosveto v bolgarski vladi. Sv. Ciril pomeni za Bolgare ne samo svetnika, ampak tudi prosvetitelja, saj je ustvaril temelje boigarski pisavi, cirilica imenovani, bolgarski književnosti in kulturi.
Sledila je zakuska, med kaitaro so prisotni dobili vtis, da je bolgarska viada pripravljena za večje sožitje s Cerkvijo.
Apostolski nuncij je zapustil Saigon
Skupaj s francoskim poslanikom pri bivši južnovietnamski vladi je 5. junija zapustil Saigon tudi apostolski nuncij v Južnem Vietnamu nadškof Lemaiitre, tudi francoskega rodu. Nuncij je doživel pred nekaj časa nastop »naprednih kristjanov«, ki so vdrli v poslopje nunciature, zasedli prostore in zahtevali njegov odstop. Zanimivo je, da so nato pripadniki osvobodilnih enot intervenirali ter demonstrante izgnali.
Konec demokracije v Indiji
letja, ko teh strojev še ni imela.
Zdi se pa, da je iz teh besed govorila le neka nevoščljivost. Iste stvari je socializem že ponovno obljubil svojim državljanom. Hruščev je bil v teh obljubah naravnost neprekosljiv. Samo eno se pri tem dogaja. Kapitalistični svet jih je že zdavnaj udejstvil, za socialistični svet pa ostajajo še vedno v glavnem želja.
SMRT DVEH KARDINALOV
V	juniju sta v Rimu umrla kar dva kardinala: Španec Arturo Tabera Araoz in Italijan Luigi Rajmondi. Po njuni smrti šteje kardinalski zbor še 124 članov.
Kardinal Tabera Araoz je bil doma iz Avile, kjer je živala sv. Terezija Velika. Leta 1971 je prevzel kot škof v Pamploni papeško kongregacijo za. bogoslužje, dve leti nato pa kongregacijo za redovnike. Pripadal je družbi klaretijancev, zato se je pogreba udeležil tudi vrhovni predstojnik te družbe tržaški Slovenec p. Legiša.
Kardinal Raimondi je bil od leta 1973 prefekt kongregacije za zadeve svetnikov. Nadškof je postal leta 1953. Od tedaj je preživel kot nuncij veliko let v raznih deželah, med drugim v ZDA in v Indiji.
Indija, veliki azijski podkontinent, je veljala za steber demokracije v tamkajšnjem svetu. Pa se je nedavno zgodilo, da je sodišče obsodilo ministrsko predsednico Indiro Gandi zaradi zlorabe oblasti. Pri parlamentarnih volitvah leta 1971 naj bi pomagala svoji stranici s tem, da se je po-služila državnega aparata in tako vplivala na volivni izid. Sodišče jo je obsodilo na izgubo poslanskega mesta. To pa je hkrati pomenilo, da bi morala tudi odstopiti s predsedniškega mesta.
To pa ni In dir i Gandi bilo nič kaj všeč. Da bi se rešila, je proglasila obsedno stanje v državi, kar ji je dalo pravico, da je lahko zaprla nad 700 voditeljev opozicijskih strank, pa še nekatere iz lastne kongresne stranke, ki so ji nasprotovali. Obenem je uvedla strogo cenzuro nad tiskom in poslala za vsak primer na cesto še tanke. Pri tem je izrekla značilne besede: »Vojska ve, kakšne so njene odgovornosti.«
Tako je Indira Gandi pokazala, da ji gre v prvi vrsti za ohranitev oblasti, potem šele za demokracijo v državi. Drži, da je bilo njeno mesto v nevarnosti, da ga izgubi, da pa je bila v nevarnosti demokracija, kdo naj to verjame.
In vendar, vsa levičarska gibanja, ki so moskovsko usmerjena, so ji dala prav, češ da je šlo za »komplot nazadnjaških in desničarskih« elementov. Tudi Tito je smatral za potrebno, da piše Indiri posebno pismo in ji da prav, ko se je poslužiia zatiralnih ukrepov. Pa ni bilo nikjer brati v levičarskem tisku, da je to pravzaprav vmešavanje v notranje zadeve neke države.
Taiko se je »bitka proti bedi«, ki jo je Indira napovedala pred desetimi leti, končala z bitko za oblast, katere prvo dejanje se je pravkar zaključilo. Nehrujeva hčerka je pokazala svoj pravi obraz. Ni ji mar toliko lačno ljudstvo, bolj važno je, da je za njo armada, ki vedno bolj zado-biva vlogo, ki jo imajo vojaki v Južni Ameriki.
Indijska vojska se spreminja v pravo kasto. Ob vsej revščini je odlično oborožena, celo izdelavo atomske bombe, čeprav le ene, si je že privoščila, uspešno je opravila svoj nastop v Vzhodnem Pakistanu, ki je po njenem posredovanju postal samostojna država Bangladeš, spomladi je bila himalajska državica Sikim kratkoma-lo vključena v Indijo.
Indija postaja azijska Brazilija generalov s svojo tipično gospodarsko dvojnostjo: z luksuzom velemest in lakoto na deželi. Opustitev agrarne reforme, privilegiji, dani tujemu kapitalu, velike industrijske naložbe kažejo, da se je Indija podala na novo pot, ki ni v korist ljudskih množic. Manjkali so samo še tanki na cestah in vojaki v bojni opremi. Sedaj je prišlo tudi to. Seveda pa s tem kriza, v katero je Indija zašla, ni premagana, temveč le odložena.
ROKO V ROKI
Sovjetska zveza se silno trudi, da bi čimprej prišlo do konference o evropski varnosti, ki bo v finski prestolnici Helsinkih. Na konferenci naj bi bile potrjene sedanje meje v Evropi, torej tudi 'to, kar si je Moskva po zadnji vojni prisvojila.
Izgleda, da je sovjetskim voditeljem mnogo na tem, da jih podpre tudi Vatikan. Tako so poslali drugega za drugim v Rim k papežu sovjetskega zunanjega ministra Gromika in leningrajskega pravoslavnega metropolita Nikodima.
Gromiko se je mudil v Vatikanu v soboto 28. junija in se razgovarjai s papežem celo uro. Sv. sedež — je povedal tiskovni zastopnik Alessandrini — meni, da bi bilo v veliko korist miru v Evropi, če bi se čimprej ugodno rešila bližnjevzhodna kriza. Miru tudi ne bo, če bodo nekatere države še naprej kršile človekovo svobodo. Govorilo se je tudi o položaju Cerkve v Sovjetski zvezi.
Gromikov obisk je bil že peto srečanje s Pavlam VI. Komaj je zapustil Rim, je že prišel metropolit Nikodim. Tesna povezava obeli obiskov je očitna. Tako Niko-dim kot Gromiko naj bi omehčala stališča Vatikana do tiste mere, da bodo odgovarjala sovjetskim stališčem na helsinški konferenci. Kot protiuslugo pa naj bi Cerkev na Vzhodu prejela neke ugodnosti npr. več svobode pri tisku verskih knjig.
Zanimivo je opazovati, kako delujeta roko v roki ruska civilna in cerkvena oblast. Ker gre za »napredno« deželo, je to kar v redu. če bi šlo za kak desničarski režim, bi bil to seveda klerikalizem. Ni čuda, da je Solženicin tako ostro obsodil hlapčevanje uradne ruske Cerkve sovjetskim oblastnikom.
Nova iblehica bitke uri Sisku Pekoča vest
Baoastii Cerkve
(Se nadaljuje s str. 1)
Rossiju, da naj proda katoliške šolske zavede svoje škofije in denar razdeli med reveže. Kardinal je predlog odklonil z utemeljitvijo, da izkupiček ne bi za dolgo časa pomagal množici revežev, vzgoja, ki jo nudijo ti šolski zavodi, pa je stalna pomoč mladim, da si sami pomagajo iz revščine k boljšemu življenju. Katoliške šole nimajo namena trenutne pomoči potrebnim, ampak je njihova pomoč trajne življenjske vrednosti. Ta zgled in odločitev brazilskega kardinala velja tudi za vse druge primere cerkvenega premoženja in ustanov.
Bi bilo kaj boljše, če bi se izkupiček iz prodanega cerkvenega premoženja vložil v gradnjo novih tovarn in zaposlitev tisočev delavcev? Tudi v tem primeru je odgovor negativen. Gospodarska rentabilnost ali donos ne bi bil večji, kot ga prinaša turizem, za katerega so ta svetišča in muzeji najbolj privlačni. Nove tovarne v nobenem primeru ne bi zaposlile več delavcev, kot jih danes zaposljuje turistična industrija, to je promet, hoteli, restavracije, trgovine, zabavišča, vodniki in podobno. Isto velja tudi za dotok finančnih sredstev in deviz.
In če bi res prodali vse dragocenosti, kot priporočajo in zahtevajo nekateri, bi bilo to zadosti? Ali ne bi potem še prišli s priporočilom in zahtevo, da se naj prodajo tudi cerkvene stavbe, pa čeprav že z golimi stenami?
In končno: imajo sedanji rodovi pravico razpolagati na tak način z dediščino preteklosti, h kateri niso nič prispevali? Gotovo ne! Vse to morajo ohraniti nedotaknjeno poznejšim rodovom kot pričevalce vernosti in vzpodbudo za smisel žrtvovanja in odpovedi osebni blaginji.
Letos sam obiskal mesto Sisak ob sotočju Kolpe in Save ter si pod vodstvom prijaznega profesorja Štefana Vrbanoviča ogledal starodavno grajsko trdnjavo. Ta hrvaški razumnik je s pomočjo mestne mladine obnovil trdnjavo. Sam je pri tem velikodušno sodeloval: bil je zidar, ključavničar, steklar, tesar in še kaj drugega. Zato zasluži toplo priznanje, saj je obnovil zgodovinski spomenik, pomemben za Hrvate in Slovence ter za krščansko kulturo sploh.
Blizu te trdnjave je 22. junija 1593, na praznik sv. Ahacija, krščanska vojska temeljito porazila Turke. Turška sila je skozi več stoletij ogrožala slovenski in hrvaški narod v njegovem obstoju. Ni čuda, da mnogo slovenskih pesmi govori o turški nevarnosti: «Nocoj je Turek ropal, / nocoj v temni noči: / ubil mi oča, mater / in mojo mlaj sestrico, / mi ukradel mojo ljubo.«
Slovenski narod bi bil še bolj ogrožen, če bi uspelo Turkom Sisak zavzeti. Narodna pesem pravi: »Ce Turek uzel nam Sisak bode, / vse uzame nam, vse pojde, / mest’ Ljubljana bo pokrajna, / dežela Kranjska turška drajna.«
Na omenjeni praznik sv. Ahacija sta si torej prišli naproti (krščanska in turška vojska. Krščansko vojsko so sestavljale hrvatsike, kranjske in štajerske čete pod vodstvom hrvaškega bana Erdodyja, grofa Andreja Turjaškega in plemiča Reite-naua.
Turška vojska je imela za hrbtom reko Kolpo, na levi strani Odro, a na desni
60 let duhovništva
Minulo nedeljo 6. julija je bilo v cerkvi Srca Jezusovega v Ljubljani prisrčno versko slavje. Za nekaj dni se je misijonar, član redovne skupnosti sv. Vincencija Pa-velskega, Ludvik Savelj umaknil iz Trsta in v krogu svojih sobratov in starih znancev v omenjeni cerkvi obhajal svojo biserno mašo.
Verjetno je sedaj g. jubilant bolj poznan na Primorskem kot v Ljubljani. Poteklo je namreč že okrog 40 let, odkar se je naselil med tukajšnjimi rojaki, katerim je posvetil večino svojega dušnopastirske-ga dela.
G. Savelj je bil rojen 26. avgusta 1891 v Rudniku pri Kamniku. Bogoslovne študije je dovršil na bogoslovni fakulteti v Grazu, kjer je bil posvečen v duhovnika
4.	julija 1915.
Svoje duhovniško delo je začel v Ljubljani. Redovni predstojniki so kmalu začeli poverjati g. šari ju različne naloge, saj je pokazal izredne zmožnosti kot pridigar, organizator in pevovodja. S svojimi sobrati je imel nešteto misijonov po župnijah širom po Sloveniji. Ljudje so s pozornostjo prisluhnili elegantnemu, govorniško zavzetemu in bogoslovno solidnemu sejavcu božjega oznanila.
V	nedeljo 13. julija ob 17.30 bo v zvezi s praznovanjem Cirilmetodove nedelje v Marijinem svetišču na Vejni
EKUMENSKA SLOVESNOST
združena s ponovitvijo nove maše treh novomašnikov apostolske administrature za Slovensko Primorje.
K obilni udeležbi vabi ACM iz Trsta
V cerkvi Srca Jezusovega na Taboru je g. jubilant poleg dušnega pastirstva vodil z umetniškim okusom tudi tamkajšnji cerkveni zbor. Bil je pri svojem zboru spoštovan in je s svojimi nastopi žel priznanje tudi izven Ljubljane.
Ko je prišel g. Savelj na Tržaško, sta se mu pridružila še dva mlajša redovna sobrata: pokojni dr. Jože Gracar in Jože Gregor, ki (deluje sedaj v ZDA. Ta misijonska ekipa je v obliki ljudskih misijonov orala po številnih župnijah na Tržaškem, Goriškem, po Krasu, vse od Istre do Tolminskega.
Po drugi svetovni vojni sta njegova sodelavca morala prevzeti dušnopast irsko službo na župniji, ker ni bilo dovolj slovenskih škofijskih duhovnikov. Odslej je g. Savelj zlasti vodil za razne stanove duhovne vaje, duhovne obnove in pomagal tudi po župnijah, dokler mu je zdravje dopuščalo.
V ulici A. Diaz v Trstu, kjeir jubilant že dolga leta stanuje, so se duhovniki in laiki zelo radi ustavljali. Posebno so bila srečanja vesela, ko sta tja zahajala poleg
most čez Kolpo tako, da bi se mogle čete po njem umakniti na njen desni breg, kjer je bil njih tabor.
Konjeniki in strelci krščanske vojske so takoj spočetka siloviti udarili proti Turkom, ki so se začeli umikati proti mostu. Tedaj jim je Andrej Turjaški presekal pot. Med Turki je nastal preplah. Poskusili so prebresti reko, a večina je potonila. Samo deseti del turške vojske se je rešil. Utonil je tudi sam Hasan paša in devet begov.
Plen, ki so ga zmagovalci zajeli, je bil ogromen. Poleg zastav in živeža so zaplenili mnogo streliva in devet topov, med njimi znamenito »Kacjanarico«. Poraz je bil tako težak, da so Turki imenovali leto 1593 »Bozghun senesi« (Nesrečno leto).
Posledica zmage pri Sisku je bila, da Turki niso več vdirali v hrvaške in slovenske kraje. Nevarnost se je začela oddaljevati. Ce bi pa bili Turki pri Sisku zmagali, bi si gotovo podvrgli vso Hrvat-sko, plenili po Kranjskem ter bi tudi Furlanija postala izpostavljena njih napadom.
V	italijanskih šolah se morajo dijaki učiti o zmagah, ki so j,ih dosegli Angleži, Francozi in Španci. Pozablja pa se na bitke, ki jih je krščansko orožje izvojevalo proti Turkom. Posebno Furlani bi morali biti hvaležni neznanim slovenskim in hrvaškim borcem, ki so s svojo sijajno zmago pri Sisku odstranili turško nevarnost od Furlanije. Slovenski sosedni narod je tudi zanjo prelival svojo kri ter s tem branil našo skupno vero in evropsko kulturo.	Arduino	Cremonesi, Videm
msgr. Omerse sedaj že oba pokojna dr. Josip Ujčič, beograjski nadškof in msgr. Jalkob Ukmar.
G. jubilantu naj Bog nakloni še mnogo krepkih dni, da bo s svojimi dobrimi deli v božjo slavo pomagal tudi, da bi kaj kmalu med tukajšnjimi rojaki vzklil kak duhovniški poklic. - J-k.
Pismo iz Argentine
Ni dneva, da ne bi bila z mislijo v Gorici. V duhu vidim pokrajino tako kakor se mi je še v otroških letih vtisnila v spomin in srce. Domovina je le etia, čeprav se človek vživi tudi v novo.
V	nedeljo 1. junija smo imeli v Buenos Airesu vsakoletno spominsko proslavo za naše pobite protikomunistične borce. Navzoča je bila ogromna mrtožica ljudi; tudi iz oddaljenih krajev so prihiteli, da se poklonijo spominu naših mučenikov. Tudi novi rod je bil prisoten z vso iskrenostjo in spoštovanjem.
Letos so prišli tudi nekateri, ki žive v zelo oddaljenih krajih, npr. v Bariločah, 1.742 km južno od Buenos Airesa. Moj zet Jerman, ki tam živi, je prišel s petimi otroki. Dva sta že akademika. Z avtom so se vozili dva dni. Jerman je bil vrnjen s Koroške, a mu je med potjo uspelo zrahljati vezi in skočiti v grmovje. Tako se je vrnil na Koroško. Njegovi otroci so na očetovo življenjsko zgodbo zelo ponosni. So pa tudi matere, ki so izgubile po tri, štiri sinove. Matere mučenice!
Proslava je bila globoko občutena kot vedno, in to je prav, saj tako velike tragedije naš narod še ni v zgodovini doživel. Zlasti mladina naj bi se s to tragedijo, ki ne sme iti v pozabo, seznanila.
Sledim po časopisu dogodkom na domačih tleh. Zadeva o Kocbeku me ne prepriča. Do danes še ni priznal svoje največje krivde, da je množico mladih vernih zapeljal komunizem. On je pesnik in pesnik ni za politiko zlasti ne v tako zapletenih primerih kot je bil čas med leti 1941-1945.
Anica Kralj, Buenos Aires
Nova afriška država
V	sredo 25. junija je bivša portugalska kolonija Mozambik postala neodvisna republika. Predsednik države je -postal Samara Machal, voditelj gibanja za neodvisnost Mozambika FRELIMO. To gibanje je tudi edina dovoljena stranka. Novi predsednik se navdušuje za socializem. Cerkev bo ločena od države. Po Machelo-vih besedah naj bi cerkve v Mozambiku postale bolnišnice, kajti »telo je važnejše kot duh«. Poleg tega so cerkve kolonialna dediščina Portugalske. Vse kaže, da bo morala Cerkev zlasti v začetku zelo preudarno postopati, da ne bo prišlo do neljubih zapletljajov. Predsednik škofovske konference v Mozambiku je postal škof Vieira Pinto, ki so ga bivše oblasti izgnale iz dežele.
Poslavljali smo se od visokega diplomatskega funkcionarja v New Yorku, kjer je bil sedež generalnega konzulata in delegacije pri OZN. Ničesar ni manjkalo na pogrnjenih mizah in poslovilni večer je potekal v znamenju vzklika nadebudnega konzularnega nameščenca v Bernu: »Živela komunistična partija, ki nam je omogočila tako življenje!«
Po končanih govorancah in predaji darila sva se s tovarišem Janezom izmuznila iz zakajenih prostorov, prepojenih povrh vsega z vonjem po čebuli, čevapčičih in slivovki. Ko sva bila zunaj zgradbe,
Zorko Simčič
NAGROBNI NAPIS BRATU MIRKU ZA DAN,
KO BO IMEL SVOJ GROB
Tu zdaj ležim, ker hotel sem, da moji bi nekoč bili pokonci.
Stoletja so se Nemci iz mojih dedov norčevali, ker ti ne znali, ne hoteli znati niso nemško. Očetu in njegovim Lahi v usta so pljuvali — otroci — v šoli, med seboj kramljali so slovensko.
Na zemlji naši, pri otrocih mojih tega ne bo več — zdaj prišel je čas! čas Čedermacev blagih zdaj je mimo,
kar je bilo vsejano v tihih urah, poženi kal, zazori v klas!
In pot je od vasi šla do vasi in kjer ni šole, tam je skedenj šola.
Po letih prvih zlog se oglasi v besedi materini.
Čas pokola src, misli mimo je! Zdaj se prični!
Dede mi je ubijal Nemec, očeta, mater — Italijan.
Mene ubil je lastni brat iz zasede.
Kaplje krvi, kot črke abecede, so brizgnile čez mojo domačijo. Ni žal mi, če sem padel, samo da iz cvetja sad rodijo.
Zorko Simčič, avtor te pesmi, se je leta 1948 iz Trsta izselil v Argentino, kjer živi še sedaj. Kot pesnik in pisatelj je ustvaril več literarnih del, ki so mu v zamejski litraturi dala častno mesto. V času bratomornega klanja med zadnjo vojno na Slovenskem je izgubil dva brata: Draga in Mirka. Njima in drugim žrtvam tega časa je napisal zbirko pesmi pod naslovom »Korenine večnosti — ciklus junijskih«. Zbirka je izšla lani v oktobru v Buenos Airesu.
Bralci pišejo
Opravičilo
V predzadnji številki Katoliškega glasa je bila v dopisu pod to rubriko, ki je govoril o krivoprisežništvu, tudi pripomba, po kateri naj bi bil domači župnik pritrdil omenjenemu dopisu. Prizadeti župnik pa želi pojasniti na tem mestu sledeče:
1. Tistega, ki je ta pripomba žalila kot krivična, prosi za oproščmje, ker je bil le enostransko poučen, obenem pa je prišlo do dostavljene pripombe v časopisu brez njegove vednosti.
2. Prizadeti župnik se ne želi opredeliti ne za eno in ne za drugo stran v sporu; kar želi, je to, da si obe strani ali na prijateljski način ali po zakoniti poti uredita zemljiške zadeve po pravici in resnici ter zaživita v krščanski ljubezni in družabni strpnosti.
Gospodična ali gospa?
V neki družbi je bila tudi starejša neporočena ženska, ki smo jo nagovarjali z gospodično, a je ona k temu ugovarjala, češ da je gospa, tudi če ni poročena. Ali bi mi znali povedati, če je imela prav ali ne?
Dozdaj je pri nas veljalo pravilo, da so bile poročene ženske gospe, neporočene pa gospodične. V Sloveniji pa si je zadnje čase utrlo pot pravilo, da je vsaka ženska, poročena ali ne, ki je samostojna, to je, ki si sama služi vsakdanji kruh, gospa. Gospodične so le mlada dekleta. Po teni pravilu je imela omenjena oseba prav.
sva se odločita za sprehod po Grand Central Parku.
Vlažna vročina tudi v parku ni pojenjala. Bujno zelenje je le kdaj pa kdaj vztrepetalo. Čudovito lepo izpeljane poti so se belile v vseh smereh.
Janez je bil silno miren in molčeč fant. Tako znajo molčati le predstavniki političnih policij. Ob njem tudi meni ni bilo težko biti nem. Brez besed sva ubirala bele poti zdaj v eno zdaj v drugo smer.
Nenadoma se je pa moj spremljevalec oglasil kot bi se prebudil iz sna: »Tudi jaz sem doživel marsikaj v partizanih. En dogodek mi je pa vedno za petami; kot senca me spremlja... Naša brigada je operirala tedaj v Suhi krajini. Dodeljen sem bil nekega dne patroli, ki je dobila nalogo, da "obišče" v vasi postarno ženo, mater petih sinov-domobrancev.
Nalog je nalog. Spustili smo se po bregu proti vasi in brez težav našli označeni naslov. Na vrata preprostega kmečkega doma sem potrkal jaz. Žena pride odpret. Na podboju smo obstali vsi kot prikovani. Mama se je po presledku prva opogumila in nam voščila dober večer. Prijazno nas je povabila, naj vstopimo. Vstopili smo. Dejal sem ji, da smo prišli ponjo. Žena se je nasmehnila: "Razumem," je dejala. "Samo trenutek počakajte, gospodje tovariši, da se preoblečem."
šla je v svojo kamro. Ni se mudila dot go. Vrnila se je, oblečena v praznično črno obleko, ki jo je hranila za sprejem smrti. Mirna je bila. Njen obraz je ožar-jal čudovit smehljaj. Odvedli smo jo v bližnji gozd. Streli so odjeknili...«
Pod najinima nogama je škripal pesek. S Pete avenije je prodiral šum avtomobilskega veletoka. Vlažna vročina nama je oteževala dihanje. Fant ni spregovoril nobene besede več. Skušal sem ujeti vsaj njegov pogled. Zaman. Najbrž je tudi ta odšel v Suho Krajino, kjer je operirala njegova brigada. Razšla sva se molče, vsak na svoj dom.
B. P., švedska
Kamenčki
Tuja imena imajo prednost
Zelo škodljiva, pa ne le v lepotnem in moralnem oziru, temveč tudi v gmotnem, je jezikovna zmeda pri blagovnih oznakah v poslovanju SR Slovenije. Zdi se, da so poslovni ljudje prepričani, da ima tuja beseda magičen učinek pri prodaji raznih predmetov med slovenskim ljudstvom.
Tako se v Sloveniji prodaja pijača »Deit«, ki ni nič drugega kot radenska mineralna voda, pomešana z limonovim sokom. Deit je dejansko vrelec kisle vode v sosednji Radgoni (Radkersburg) v Avstriji.
Ljubljansko podjetje »Slovenija-vino« je pred kakim letom poslalo rta trg lično opremljeno steklenico »Zlata jesen«, v kateri pa je bilo izredno slabo vino. Poleg tega pa je naslov na steklenici dobeseden prevod za »Goldener Herbst«, vino ki je znano v nemškem Porenju. Tudi ljubljanski Šumijevi bonboni »Visoki C« so le dobeseden prevod nemških »Hohes C«.
* * *
Nekatere kroge na Zahodu je presenetilo, da so nove oblasti mesto Saigon tako naglo preimenomle v Hočiminh. Najbrž jim ni zitano, da je to že stara komunistična praksa. Petrograd je npr. že takoj po zmagi revolucije postal Leningrad, Ca-ricin se je spremenil že dvakrat: najprej je bil Stalingrad, sedaj je Volgograd. V Jugoslaviji je Podgorica v Črni gori postala Titovgrad, Kraljevo v Srbiji se je nekaj časa imenovalo Rankovičevo, pristanišče Ploče v Hercegovini pa Kardeljevo.
V Sloveniji pa so pokazali veliko alergijo zlasti na svetniška imena krajev. Pridevek »Sveti« ali »Št.« jim je šel strašno na živce. Tako je Sv. Lucija pri Portorožu postala navadna Lucija, Št. Vid pri Vipavi se je prelevil v Podnanos, Sv. Peter na Krasu v Pivko, Sv. Trojica v Slovenskih goricah v Gradišče, Marija Snežna isto-tam v Velko, Sv. Jurij ob Ščavnici v Videm, Sv. Križ pri Litiji v Gabrovko, Sv. Križ ob Krki v Podbočje in Št. Peter pri Novem mestu v Otočec. In bi še lahko naštevali v nedogled.
V Italiji komunisti zaenkrat na svetniška imena še niso alergični. Tako Pajetta svoje somišljenike sklicuje na Trgu sv. apostolov (Piazza Ss. Apostoli). Če bo pa komunizem prišel na oblast, se bo ta trg preimenoval v »Piazza Lenim ali »Piazza Carlo Marx«. Ruski in slovenski komunisti so jim že dali vzgled, kako je treba ravnati, da ostaneš na »liniji«.
DOLŽNOST VERNIKOV
če gledamo objektivno na življenjsko realnost, moramo priznati, da Cerkev živi v skromnih razmerah. Nima dovolj za sproti, a potrebe stalno naraščajo. To se še posebej pozna po drugem vatikanskem koncilu. Ljudje od Cerkve pričakujejo več in tudi potrebujejo več.
Zato se v okrilju Cerkve ustanavljajo nove ustanove in organizacije, da lahko izvršuje svoje poslanstvo času in potrebam primemo. Vzdrževanje in poslovanje teh ustanov zahteva tvama in finančna sredstva. In teh ni dovolj.
Sedanji papež Pavel VI. je v svojih govorih že večkrat omenil, da papež ni bogat, kot nekateri mislijo in trdijo. Ima veliko težav in skrbi, da lahko krije stroške ustanov in služb v središču uprave vesoljne Cerkve.
Glede revščine, ki jo nekateri zahtevajo od Cerkve, je Pavel VI. v nagovoru v splošni avdienci 24. junija 1970 rekel, da opaža in se zaveda, da je v naših dneh vse navezano na pridobivanje in uživanje tvar-nih dobrin, a istočasno javno mnenje znotraj in zunaj Cerkve pričakuje, da se vedno bolj pokaže evangeljska revščina prav v središču, kjer se evangelij oznanja, to je v uradni Cerkvi, na Apostolskem sedežu. Nadaljuje, da se zaveda te zahteve in ji skuša z božjo pomočjo in milostjo ustreči. Odpovedi tvamim dobrinam se stopnjujejo, to so že pokazale mnoge reforme.
Prav tako pa pričakuje in prosi, da verno ljudstvo razume potrebe Cerkve, ker gre za dobro vernikov in resnične Cerkve. Tvarne potrebe Cerkve imajo za posledico iskanje, kako jih zadovoljiti, a niso nikoli same sebi namen, ampak služijo za namene duha, za vzvišene cilje, ki že sami postavljajo omejitve pri uporabi teh tvar-nih sredstev, vzbujajo velikodušnost pri tistih, ki so se postavili v službo duš.
Katoličani ne sinemo preslišati tega klica in prezreti potreb Cerkve. Moramo ji pomagati. Zavedati se moramo, da v veliko primerih druge veroizpovedi prispevajo za vzdrževanje svojih verskih ustanov veliko več kot katoličani. Ne pozabimo, da je Cerkev skupnost božjega ljudstva, nadnaravna ustanova, ki za uresničenje svojega poslanstva potrebuje tudi tvarna sredstva. In teh ji verniki ne smemo odreči.
Morda je že prišel čas, da katoliški laiki prevzamejo dolžnost reševanja tvamih potreb Cerkve, tako v središču kot pri krajevnih Cerkvah. Zaradi pomanjkanja duhovniških poklicev in vedno večje obremenitve duhovnikov pri dušnopastirskem delu se bo v bodoče ta potreba še povečala. Končno je potrebno zbrati finančne vire, da bo Cerkev za evangelizacijo imela na razpolago vsa potrebna sodobna sredstva, če hočemo, da se bo vera lahko učinkovito posredovala in ohranila bodočim rodovom.
AVGUST HORVAT
niMimiiiimiiiimiiiiihiiiiimmnmmiimmimimmimiiimimimimiiiiiiimiiiimmiiimmimiiiiiiimmimmimminimimiimiiimmiuiminiminiiimimiiiiimiiHi
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH LJUDI
Zadnja pot Stanka Dekleve
Pokojni Stanko Dekleva (tretji v prvi vrsti od desne) na enem od srečanj rimskih Slovencev, ki so se ga udeležili tudi slovenski škofje Pogačnik, Jenko in Držečnik
V zadnji številki smo objavili članek, ki ga je napisal v spomin svojemu prijatelju Roman Rus iz Rima. Danes hočemo povedati o velikem pokojniku še nekaj življenjskih podatkov in opisati njegov pogreb.
Pok. Stanko Dekleva se je rodil 25. aprila 1899 v Divači. Po končani gimnaziji si je izbral bančno stroko. Služboval je najprej v Trstu, nato v Gorici. Po nastopu fašizma je moral zapustiti svoje mesto. Preselil se je v Rim, kjer je vstopil v denarni zavod »Banca di lavoro«. Tu je bil zgleden uradnik vse do upokojitve.
Njegova žena Marija je bila iz Sovodenj pri Gorici. V zakonu se jima je rodila hčerka Stana, ki je doktorirala na rimski univerzi iz političnih ved. Po poroki se je hčerka preselila z možem v Kanado. Oba vnuka sta mu bila v veliko veselje tol prav te dni bi se moral znova z njima sestati v Runu.
Pokojni je bil več desetletij vodilna osebnost rimskih Slovencev. Posvetil jim je ves prosti čas. Vneto je deloval v odboru društva »Slomšek« in zavoda »Slove-nik«. Bil je skromen, nadvse pošten, do skrajnosti dober in globoko veren Slovenec.
V petek 27. junija ob 11.30 dopoldne pa je nenadoma umrl, zadet od srčne kapi. Slovenska skupnost v Rimu se je od njegovih posmrtnih ostankov poslovila v četrtek 3. julija.
Iz mrliške veže pri Veranu so pokojnikovo truplo prepeljali v baziliko sv. Lovrenca, kjer se je nato izvršila žalna svečanost. Nad sto Slovencev je bilo pri tem navzočih. Somaševanje je vodil dr. Janez Vodopivec; ob njem so bili gg. Bergant, Gorjup, dr. Matej Rus in dr. F. Šegula, ki je vodil tudi petje.
V homiliji je dr. Vodopivec poudaril Veliko izgubo, ki je s smrtjo Stanka Dekleva zadela vse rimske Slovence. Pokojnik je bil »vir justus«, mož pravice, ki je živel iz vare in mu je vera kazala pot življenja.
Krsta je bila vsa pokrita s cvetjem. Ganljivo je bilo videti, kako so prihajale druga za drugo s šopki rož slovenske hišne Pomočnice, katerimi je pokojni tako rad Pomagal v dosegi njih pravic. Lep šopek rož, ki so izražale barvo slovenske zastave, je poklonilo svojemu ustanovitelju in zvestemu sodelavcu društvo »Slomšek«.
Naj v miru počiva. Njegovim sorodnikom izrekamo iskreno sožalje. - R. R.
KRATKE NOVICE
Smrt ustanovitelja »Opus Dei«
V	Rimu so v petek 28. junija pokopali v cerkvi sv. Evgenija msgr. Jose Maria Escriva de Balaguer, ki je bil ustanovitelj in voditelj znanega gibanja za versko in moralno obnovo sveta na podlagi evangeljskih načel »Opus Dei« (Božje delo). Gibanje, ki se je začelo v Španiji, se je nato razširilo po vseh katoliških deželah.
Pogreba se je udeležilo 2.000 oseb, med njimi osem kardinalov. Kardinal Villot je v imenu sv. očeta izrekel ob smrti občuteno sožalje. »Pripadati Kristusu in enačiti se z njim — je dejal v nagrobnem govoru don Mario Lantini — ne znači ločiti se od sveta. Bog želi nasprotno: da večina kristjanov živi življenje svetih sredi sveta, na cesti življenja. Tako je pojmoval svoje poslanstvo tudi msgr. Esoriva de Balaguer in ga skušal na vsak korak udejstviti.«
Svoje misli je pokojni monsignor zbral v spisu »El Camino« (Pot), ki je izšel tudi v slovenskem prevodu prof. Alojzija Geržkiiča v Buenos Airesu.
Poslovilna srečanja nadškofa msgr. Santina
Ko je v soboto 28. junija opoldne g. nadškof Anton Santin povedal predstavnikom tržaške duhovščine, da ni več tržaški škof, je rekel, da se želi srečati s svojimi verniki in se od njih posloviti. Izrecno je rekel, da se želi srečati s slovenskimi verniki in se tudi od njih posloviti.
V	nedeljo 13. julija bo ob 10. uri maševal v stolnici sv. Justa v italijanskem jeziku; v nedeljo 20. julija ob 9. uri pa v slovenščini v rojans ki župni cerkvi.
Vabljeni ste, da se sv. maše v Rojanu udeležite v lepem številu, če vam pa to ni mogoče, poslušajte sv. mašo po radiu.
Štefan Tonkli
VINOGRADNIKU JOŽEFU
Ko pišem v knjigo: Rojen... in umrl... te vidim pred seboj, ko greš na polje, ko gledaš v traktor, če je v redu olje — in pravkar hlevna vrata si zaprl.
Pod latnikom na dvom se oziraš, kaj je potrebno še na njivo vzeti, da z delom čas boš mogel dohiteti, če bo mogoče... slutiš, da odmiraš.
Kako lepo bilo je ob trgatvi, kjer so obdajale te tvoje trte, saj si jih negoval kot svilo v statvi.
Bridko slovo... Ležiš v mrtvaški krsti... Naj tvoje vino — božja Kri med vrte te sprejme rajske; spi v domači prsti.
Letošnji študijski dnevi v Dragi
Letošnji študijski dnevi v Dragi bodo imeli značaj desetletnice Drage in tridesetletnice osvoboditve izpod fašizma in nacizma na Primorskem. O desetletnici bo govoril v uvodu predsednik društva. Za drugo temo pa smo naprosili msgr. dr. Rudolfa Klinca, ki bo govoril o tem, kako je duhovščina sodelovala pri osvoboditvi slovenskega naroda na Primorskem.
Razen tega smo naprosili Alberta Rejca iz Ljubljane, da bi govoril o organiziranem odporu slovenskega ljudstva na Primorskem pod fašizmom. Albert Rejec je bil eden izmed organizatorjev »tigrov« in ima vpogled v dogajanje tedanje dobe. Gre torej za osvoboditev našega ljudstva na Primorskem.
Drugo vprašanje, ki ga bo obravnavala letošnja Draga, je vprašanje naše slovenske družine. Ali gre za njeno rast ali njen zaton. Videli bomo, da gre za njeno rast, čeprav skromno, vendar rast. O tem bo govoril dr. Rafael Lešnik iz Ljubljane, ki je strokovnjak na tem področju. Naslov njegovega predavanja je »Demografska slika slovenske družine danes in jutri«.
Nato pa bomo videli, kaj pravi o tem demografski simpozij 1974 in pediatrični kongres 1975 v Ljubljani. Za to temo smo naprosili dva zdravnika in sicer primarija dr. Branka Šalamuna iz Kopra in dr. Stanko Kranjc Simoneti, načelnico zdravstvenega inštituta v Ljubljani.
Zadnji del Drage bi moral potrditi vero v narodovo bodočnost. Zato bi spregovorili o potrošništvu — rak rani današnje družbe, ki zavira vsak idealizem. In še o življenjski sili in notranji moči slovenskega naroda, o čemer naj bi govoril univ. profesor iz Ljubljane dr. Franc Rode.
Kot običajno je ponedeljek določen za izlet. Upamo, da so teme in predavatelji taki, da bodo pritegnili čim več poslušalcev in da bo Draga tudi letos uspela tako kot v preteklih letih.
Nasilje nad katoliškim tiskom v Rodeziji
V tej južnoafriški državi je na vladi bela manjšina, katera ovira vsako akcijo, ki bi bila v korist črnske večine. Ker je katoliški tednik »Moto« odločno pisal v korist črnskega prebivalstva, ga je vlada po 16-letnem izhajanju prepovedala, češ da je njegovo pisanje protidržavno.
Kot nadomestilo za ukinjeni tednik je začel izhajati nov list pod naslovom »Mambo magazin«. Izšlo pa je le nekaj številk, ker je bil list pod enako obtožbo prepovedan. Toda urednik, švicarski misijonar Albert Pnagger se ni udal. Začel je s tretjim listom, imenovanim »Kristo« ter izjavil, da so rodezijski katoličani trdno odločeni še naprej braniti pravice črnskega prebivalstva.
Oglasili so se tudi rodezijski škofje. Na svoji konferenci so sestavili posebno pismo, ki so ga nato poslali rodezijski vladi. V njem zahtevajo svobodo tiska in obsojajo nedemokratične ukrepe proti katoliškemu časopisju.
minil,,,,,,,!,,,   um     iti     im im min         um mi   m mn  .............................................................................................................................    umu...iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiniiimmiiiiimiiiiii...  mi....milili.milil..n...................
kot je slovenski. Solžetnicin zavrača težnjo krepostni obraz, zato se poslužuje krila-
Slov. skupnost in sodelovanje s Krščansko demokracijo
2.	julija se je sestal na redno sejo izvršni odbor Slovenske skupnosti v Trstu in med drugim sklenil, da se njegova delegacija odzove vabilu Krščanske demokracije za razgovore o političnem položaju, ki je nastal po upravnih volitvah 15. junija.
Na razgovoru s tajništvom KD je delegacija Slovanske skupnosti objasnila stališče o političnem položaju po junijskih volitvah. Naglasila je, da votivni rezultati odražajo novo politično usmeritev zlasti med Slovenci, kar bo Slovenska skupnost ustrezno upoštevala. Politični tajnik je kritično ocenil dosedanje rezultate sodelovanja z levim centrom in naglasil, da bodo pristojni organi Slovenske skupnosti morali o tem sklepati in potegniti ustrezne zaključke.
Delegacija je končno seznanila tajništvo KD, da se pri sestavi novih upravnih odborov ne čuti vnaprej vezana na nobeno politično formulo.
Sv. Jakob v Trstu
V	nedeljo 29. junija je Sv. Jakob doživel izredno slavje. G. Ivan Omersa je praznoval 60-letnioo mašništva in delovanja med Šantjakobčani. Verniki, tudi iz drugih delov mesita, so napolnili cerkev. Najbolj ganljivo je bilo, ko je večji del navzočih med darovanjem šel do oltarja in jubilantu stisnil roko, ki je podelila skoraj
4.000	krstov in blagoslovila skoraj isto število zakonov, ki je delila neštetokrat božje usmiljenje in posredovala radodarnost božjega Srca. Skoraj 500 krat je stisnil roko in poslušal besede hvaležnosti.
V	svoji skromnosti in ponižnosti ni hotel nobenega slavja, ko so ga pa tako rekoč k temu prisilili, je tudi to sprejel in obrnil vse v božjo čast.
S kora je donelo mogočno in ubrano petje sedanjih in nekdanjih pevcev, združenih za to priložnost. Petje je ganilo ljudi in pevce same. Saj so starejši pevci in verniki doživeli hude čase fašističnega nasilja, ko sta bila božja beseda in petje celo v cerkvi preganjana. Kljub vsemu pa je šentjakobski zbor, razen krajše nasilne prekinitve, deloval tudi v tistem hudem času, prej pod vodstvom samega g. Omerse in potem pod vodstvom Lada Švare, ki je za to priložnost pripravil in vodil zbor; pri orglah pa je bila Dina Pahor.
Nič čudnega zato, da je bilo opaziti veliko ganjenost. Mnogi so imeli solzne oči. Pri maši so bili vsi rodovi: štiriletni otrok, jubilantov zadnji krst, pa tudi 60-letni verniki, prvi njegovi krsti!
Po maši smo se zbrali v našem Domu blizu cehkve, kjer je bil priložnostni spored in so otroci zapeli; Livij Valenčič je občuteno podal Gregorčičevo »Blagovestnikoma«, starejša pevka Marija Abramova pa je v imenu pevskega zbora pozdravila slavljenca in mu poklonila v imenu zbora lepo ikono. Zbor pa zaradi gneče navzočih ni mogel do odra in zato je kar med zakusko, ki je bila za vse navzoče, navdušeno prepeval več kot dve uri.
Hvala g. Omersi za vse njegovo delovanje in da je pristal na to praznovanje, ki je bilo hrez velike slovesnosti, pa zelo prisrčno in doživeto; hvala pevskemu zboru in pevovodju; hvala vsem, ki so pomagali in prispevali na kakršen koli način.
Hvala Bogu, ki nam je dal, da smo doživeli tako lepo slavnost, ki bo ostala nepozabna v nas in bo gotovo obrodila lep sad verske in narodne zavesti. - S. Š., Trst
Novomašno slavje na Vejni
Tudi našo domovino je Bog letos obilno blagoslovil z novimi duhovniki, kar je še najbolj zgovorno znamenje, da ni pozabil na naš narod in želi nadaljevati svojo prisotnost med nami.
Zlasti so tega lahko veseli primorski Slovenci, ki že davno niso imeli tako lepega števila novam ašnikov. Prejšnjo in in prihodnjo nedeljo se bodo zgrinjale naše varne množice po številnih župnijah na novomašnam slavju in dale duška svoji radosti in hvaležnosti za veliko milost duhovništva.
Tega veselja bomo deležni tudi 'tržaški Slovenci, ko bodo prišli med nas trije primorski novomašniki, da še nam ponovijo svoje novomašno slavje in nam poklonijo novomašniški blagoslov.
Kakor prejšnja leta, jih bomo pričakali na Vejni, da skupaj z njimi proslavimo spomin sv. bratov Cirila in Metoda. To bo prihodnjo nedeljo 13. julija popoldne ob 17.30. Naj vam ob tam naznanilu tudi predstavimo naše vrle »fante s fare«, ki so z navdušenjem in razumevanjem sprejeli vabilo Apostolstva sv. Cirila in Metoda v Trstu, da se udeležijo naše ekumenske slovesnosti. So to gg.
— Ipavec Jožef, star 25 let, doma iz Postojne;
— Mislej Franc, star 25 let, doma iz Vrhpolja pri Vipavi;
— Valič Cvetko, 26 let, iz Velikih Žabelj na Vipavskem.
Novomašnikom, ki so preteklo nedeljo 6. julija opravili svojo prvo daritev v svojih župnijah, se toplo zahvalimo za pozornost do naših ljudi v zamejstvu ter jih že vnaprej toplo pozdravljamo v naši sredi, naše rojake pa že danes lepo vabimo, da se gotovo udeležijo tega izrednega praznika Cirilmetodove nedelje in novomašnega slavja na Vejni pri Trstu.
»ftatoltški glas** v vsako slovensko družino!
Protestna stavka na radiu Trst A
Nedavne omejitve sodelovanja radijskih zunanjih sodelavcev, ki jih sicer popolnoma upravičeno uvaja vodstvo RAI-a v državnem merilu, so žal neodgovorno prizadele tudi radio Trst. Pokazalo se je, kako dramatične so posledice neizvedenega preoblikovanja slovenske postaje Trst A, kjer je ostalo nezasedenih več mest zaradi ostavk ali upokojitev.
Namesto da bi vodstvo tržaške radijske postaje poskrbelo za zasedbo praznih mest, se poslužuje zunanjih sodelavcev. Tako morajo redni uslužbenci zaradi prezaposlenosti delati proti svoji volji v nemogočih pogojih. Slovenski sektor tržaške radijske postaje ima 28 uslužbencev, 13 časnikarjev in 6 tipkaric za časnikarski odsek.
Da bi prizadeti pritegnili pozornost javnosti in opozorili na pereče probleme vse krajevne in državne družbeno politične sile, je bila za četrtek 10. julija proglašena protestna stavka.
DR. STOJAN BRAJŠA
Solženicin kot vernik
(3)
Pisatelj Dostojevski je izrekel skrivnost* ne besede; »Lepota bo rešila svet.« Gre za 1(iPoto, ki je obsežena v raznih vrstah unietnosti, tudi v književnosti. Književnost mora priti na pomoč tudi sodobnemu človeku in ga rešiti materialističnih spon, v katere sc je bil zapletel.
V	svetu, pojasnjuje Solženicin, obstajajo t;Onc lestvice vrednot, idej in moralnih načel. Po njih se svet loči. Prav ta razno-''kost vrednot pretresa današnji svet v te-. 'Mjih. Kakor ne more živeti človek z 9vemi srci, tako tudi svet ne bo obstal, ne bodo te različne lestvice postale skladne mod seboj.
'n kdo bo to skladnost udejstvil, kdo k° dal svetu splošno merilo, čut za to, da '°či, kar je dobro in kar je zlo?, se Sol-^stnicin sprašuje. In odgovarja: »To je ^ntnost, to je literatura!«
'M tem izrazi Solženicin svojsko misel, je pomembna tudi za majhen natod
tistih, ki bi radi v imenu umetnosti vse narode izenačili v neki skupni civilizaciji. Kdo bi imel od tega korist? Le veliki narodi! Mali pa bi ob njih zamrli kot velike ribe pojedo male.
Izenačiti narode s tem, da ise jim odvzame njih posebnosti pomeni osiromašiti jih, jim dati isti obraz. To pa je gotovo nazadovanje, saj je vsak narod velik zato, ker ima svojo barvitost, svoje posebnosti in na ta način najbolje odraža notranje bogastvo Boga, ki si je svet zamislil v toliki raznolikosti in ga v tej raznolikosti tudi sprovedel v bivanje.
ZAVRNITEV MODERNEGA SVETA
Za Solženicina je moderni svet vse prej kot izraz naprednosti, čeprav si ta naslov rad prisvaja. Naše dvajseto stoletje je stoletje grozot in nihče ne ve, kje se bo ta razvoj končal. Strasti jamskega človeka so zavladale nad človekom in se ga polastile.
Grabežljivost, nevoščljivost, bes sovraštva, hudobije in nasilja so preplavili svet. Ker pa hudobija zmaguje le, če si da
tic kot so »razredna borba«, »rasni spori«, »gibanje ljudskih množic« in podobno.
Ni več moralnih pravil, kaj je dobro, kaj je slabo, kaj je prav in kaj ne. Edino pravilo, ki se je uveljavilo, je lastna korist: posameznika, partije, skupine, naroda, države.
Demoni, ki jih je Dostojevski ovekovečil v svojem romanu, nas obletujejo od vseh strani: enkrat kot roparji letal, drugič kot ugrabitelji oseb, ki jih držijo za talce, tretjič kot atentatorji na ljudi in objekte. Gre za navadno zločinstvo, modemi svet pa to proslavlja kot boj za gradnjo nove družbe, ki naj nastane na razvalinah sedanje. Moralna sila tega sveta je padla tako globoko, da nima več moči, zločin obsoditi, temveč ga skuša opravičiti ali pa vsaj zaviti v molk.
Modema družba tudi nima več poguma, da bi mladini povedala resnico, čeprav je boleča. Danus je neizkušena mladina tista, ki daje življenju ton, starejši pa se ji laskajo in ji ploskajo.
In vendar, ta mladina potrebuje vodstva, nasveta, tudi opozorila in zavrnitve,
če ne ravna prav. Domišlja si, da ve vse, da odkriva nov svet, pa se pri tem zapleta na potih, kjer ni izhoda. Dostojevski je take ljudi imenoval »sužnje progre-sističnih mitov«. Žal jih v današnji družbi kar mrgoli.
ORGANIZACIJA ZDRUŽENIH NARODOV
Tudi o Organizaciji združenih narodov (OZN) Solženicin pove svoje mnenje. Ko je bila leta 1945 ustanovljena, jo je celotni svet z zaupanjem in veseljem pozdravil. Pa ni v teku svojega obstoja opravičila pričakovanj, ki so bila vanjo stavljena.
Za Solženicina je ta organizacija tipičen primer nepoštenosti v sprejemanju odločitev. Za OZN so vlade vseh držav, ki so vanjo vključene, enake vrednosti, pa čeprav so ene izšle iz svobodnih volitev, druge pa so se uveljavile z nasiljem.
Znotraj OZN prevladujejo interesi politično in gospodarsko močnih vlad. Tako predstavniki teh vlad silno zavzeto branijo svobodo nekaterih ljudstev (npr. Palestincev), druge pa čisto ignorirajo (npr. Kurde), če je kak narpd za te velesile ne-
pomemben, reven, strateško nezanimiv, ne ganejo niti s prstom zanj.
Izjava o človečanskih pravicah, ki so jo sprejeli ob ustanovitvi OZN, je postala ena najbolj zlorabljenih izjav. Tako se ponovno in ponovno dogaja, da imajo znotraj organizacije največ besede prav tiste članice, ki te pravice najbolj kršijo. Te države tudi sprejemajo nove člane, ki sploh ne izpolnjujejo pogojev za članstvo v OZN.
POSLANSTVO SODOBNEGA PISATELJA
Kakšna naj bi bila potem — se sprašuje Solženicin — vloga pisatelja v tem krutem, nemoralnem in krivičnem svetu? Pisatelj ob dogodkih ne sme ostajati brezbrižen, saj bo drugače postal sokrivec zla, ki se dogaja v njegovi domovini in zla, za katerega je njegov narod odgovoren.
Če so tanki neke države s krvjo omadeževali asfalt tujega glavnega mesta (namig na vdor sovjetskih čet 22. avgusta 1968 v Prago je očividen, op. ur.), bodo madeži krvi vedno ostali na njegovem obličju.
(Se nadaljuje)
Ponovitev nove maše
V slovenskem delu goriške nadškofije v Italiji žal tudi letos ne bomo imeli novo-mašnika in kakor se zdi, ga tudi v prihodnjih letih ne bo. V delno tolažbo nam je le to, da primorska zemlja še rodi duhovniške poklice, če ne tostran, pa onstran meje.
Eden letošnjih novomašnilkov koprske apostolske administrature g. Ivan Blažič, ki je preteklo nedeljo imel svojo prvo daritev v Kanalu ob Soči, bo na povabilo svojega strica, kapucinskega patra Cirila, ponovil novo mašo v kapucinski cerkvi Marije Vnebovzete v Gorici v nedeljo 20. julija ob 20. uri. Sv. mašo bo na lastno pobudo opravil za slovenske duhovne poklice v goriški škofiji. Po maši bo delil novomašne podobice.
Prav je, da se v čim večjem številu udeležimo tega slavja, prejmemo novomašni blagoslov in se pridružimo novomašniku v prošnji, da bi končno tudi mi bili deležni novih duhovnikov.
Poroka
V soboto 5. julija sta se v cerkvi sv. Ane v Gorici poročila Vinko Bordon in Marija Roza Figar. Veliko sreče in zadovoljstva v zakonu jima želijo prijatelji in člani zborov L. Bratuž in M. Filej.
Smrtna kosa v Sovodnjah
V ponedeljek 7. julija je umrla v naši vasi Marija Tomšič (po domače Marija Joštova), ki je dopolnila 70 let življenja. Dvanajst let je preležala doma v postelji, ker je bila hroma na polovico života. Njeni svojci so vsa ta leta zanjo ljubeče skrbeli in ji stregli z resnično krščansko ljubeznijo. Sedaj jo je smrt rešila nadaljnjega trpljenja, Bog pa jo je poklical k sebi po plačilo. Naj v miru počiva. Družini izrekamo naše sožalje.
Sestanek štandreške rajonske konzulte
V petek 27. junija so se sestali člani štandreške rajonske konzulte na tretji redni seji. Dnevni red je obsegal razpravo o spremembi regulacijskega načrta goriške občine in o toponomastiki.
V zvezi s programom konzorcija za industrijsko področje, da namesti na štan-drešikam zemljišču velik industrijski objekt, in to severno od tovarne Adani do samega štandreškega naselja, je konzulta mnenja, da takšen objekt ne spada v to področje, ker bi škodoval štandreški skupnosti. Da bodo natančneje spoznali namene konzorcija, se bodo štandreški kon-zultarji sestali s konzorcijevim odborom. Nekateri so bili mnenja, da je treba urbanistične probleme štandreške skupnosti reševati globalno, ne pa postopoma.
Glede poimenovanja štandreške osnovne
Podobno kot goriški duhovniki so tudi furlanski imeli svoje vsakoletno zborovanje pod vodstvom nadškofa Alfreda Bat-tistija in sicer v Vidmu od 25. do 27. junija. Ob koncu zborovanja so izdali skupen dokument, ki ,priča o živi zavzetosti furlanske duhovščine za vse sodobne probleme furlanske zemlje. Njihovi glavni sklepi so naslednji:
1. Krajevna furlanska Cerkev je poslana za to, da skupaj z vesoljno Cerkvijo oznanja Kristusov evangelij vsemu svetu.
2. Povezani s svojim škofom duhovniki spoštujejo politično izbiro volivcev in odklanjajo povezanost s kakršno koli stranko, ker želijo vsem varnim oznanjati Kristusov evangelij miru.
3. Poudarjajo, da ima škof skupaj s škofijskim občestvom pravico in dolžnost, da se izjasni tudi v socialnih vprašanjih, kadar to zahtevajo pereče človeške potrebe.
4. Prepričani so, da je potrebno pospeševati dialog z delavskimi množicami in izražajo svojo solidarnost s tistimi sobrati, ki gredo med delavce kot delavci. Istočasno izražajo svojo podporo sindikalnim organizacijam, ki se borijo za večjo socialno pravičnost tako v državnem kot v mednarodnem merilu.
5. Izjavljajo, da so poklicani vršiti podporno, karitativno, vzgojno in kulturno dejavnost tam, kjer javne ustanove toga ne delajo v zadostni meri.
6. Obžalujejo pojav izseljevanja v Fur-
šole sta bili predlagani dve imeni in sicer dr. Anton Gregorčič ter Viljem Nanut.
Ponovno je konzulta obravnavala še nerešeni problem otroškega vrtca ONAIRC ter potrebo po namestitvi osebja z znanjem slovenščine na poštnem uradu v Štandrežu ter dvojezični napis na občinski lekarni.
Občinski upravi bo predsednik posredoval zahtevo konzulte, da se prepove parkiranje na ulici sv. Mihaela (med ulicama Ticino in Timavo) pred marketom »S. An-drea« ali pa, da se uredi parkirni prostor na pločniku.
Praznik vina in petja v Pevmi
Zadnje dni tega meseca bo v Pevmi slovenski praznik, ki ga pripravijo domačini. Lansko uspelo slavje je dalo organizatorjem poguma in navdušenja, da priredijo tudi letos lepo razpoloženje in prijateljsko vzdušje v tej naši slovenski vasi ob vznožju Brd. Vaščane združuje potreba po iskrenih odnosih in želja, da bi nudili par dni vesele in pristne zabave domačinom in sploh našim ljudem na Goriškem, že lanski praznik je potrdil, da je prijateljsko sodelovanje potrebno in važno za globlje, spoznavanje med našimi rojaki.
Organizatorji so si za letos zamislili manifestacijo, ki bo trajala od sobote 26. do torka 29. julija. Tudi program letošnjega praznika bo bolj zahteven in pester, v smislu trdne volje za ohranitev lepe slovenske besede in pesmi. Izredno privlačnost predstavlja letos nastop svetovno znanega ansambla »Lojzeta Slaika«, ki bo navduševal ljubitelje narodno zabavne glasbe v soboto zvečer. Ta ansambel se je pred kratkim vrnil iz Amerike, kjer je imel veliko nastopov in je povsod žel zavidljive uspehe. V soboto 26. julija se bo predstavil tudi našemu občinstvu na Goriškem in bo prav gotovo največja zanimivost praznika vina in petja v Pevmi.
Kulturni program se bo nadaljeval v nedeljo z nastopom domačih in goriških zborov. Slovenska pesem bo gotovo pritegnila ljubitelje slovenske zborovske glasbe, ki je eden izmed največjih zakladov slovenske kulture. Poleg tega pa bo vse večere poskrbljeno za prijetno zabavo ob zvokih »Mejašev« in ansambla »Lojzeta HJedeta«.
Organizatorji pripravljajo tudi razstavo najboljših vin, ki bo zanimala poznavalce in prijatelje dobre briške kapljice. Buffet bo nudil domače klobase in piščance; na razpolago bo tudi pristno vino kmetovalcev z Oslavja in Štmavra.
Priprave so že v teku in domačini se skrbno trudijo, da bi tudi letošnji praznik lepo uspel, v prepričanju, da bodo s tem slavjem nudili nekaj večerov prijetne zabavi in da bodo pripomogli k utrjevanju medsebojnih prijateljskih vezi.
laniji in pozivajo vse odgovorne, da storijo, kar je mogoče, da bi delavci dobili zaposlitev doma. Obenem se zahvaljujejo vsem tistim, ki se posvečajo skrbi delavcev na tujem. Pozivajo oblasti, da bi čim bolj omilile vojaške služnosti v deželi.
7.	Prepričani, da pripadajo »furlanski domovini« kot posebni narodnosti v okviru italijanske države, izjavljajo, da je potrebno čuvati dediščino Furlanije pred slehernimi poskusi utapljanja. Pri tem zlasti zahtevajo, da se furlanski jezik, podobno kot slovenščina in nemščina v prizadetih krajih svobodno rabi v cerkvi; vsi omenjeni jeziki naj se učijo v šolah in se upoštevajo na radiu in televiziji; naj uživajo spoštovanje in pomoč vsi tisti, ki se nesebično trudijo, da ohranjajo in uveljavljajo vse, kar je pristno in ljudsko v furlanski deželi. Zaradi tega tudi izražajo svojo solidarnost s tistimi, ki si prizadevajo za ustanovitev furlanske univerze v Vidmu.
Iz dokumenta, ki smo ga povzeli, je razbrati, da se pri naših sosedih Furlanih prebuja narodna zavest in da postajajo njeni glavni nosilci prav duhovniki, ker živijo najbolj povezani 7. ljudstvom.
Kot Slovence nas najbolj veseli njihova zavzetost za svobodno uporabo furlanšči-ne, slovenščine in nemščine v cerkvi ter zahteva, da se ti jeziki učijo tudi v šoli.
Ta dokument furlanskih duhovnikov bo gotovo Olajšal pot, da pride do pouka slovenščine tudi v Beneški Sloveniji in v Kanalski dolini.
Poziv prijateljev živali
ENPA, državna ustanova za varstvo živali — v Gorici ima svoj sedež v ul. A. Diaz 1, tel. 82173 — je izdala naslednji poziv:
Vsako leto se zlasti v času počitnic dogaja, da se skušajo ljudje znebiti na eden ali drug način živali, ki so jih imeli doma, pa so jim postale nadležne ter jih poženejo iz hiš. Gre zlasti za pse in mačke, ki potem tavajo po cestah in podeželju. Te živali so izpostavljene lakoti, lahko se jih prime steklina, so pa tudi predmet preganjanja in celo krutega mučenja.
Vsakdo, ki sprejme mladiča v hišo, naj pomisli tudi na posledice. Mladič je spočetka igračka, potem pa odraste v žival in dostikrat ni več zaželen. Tedaj se misli na to, nasilno ga izločiti.
Vsako nasilje nad živalmi je tudi kaznivo, zato naj na to pomislijo vsi, ki so do živali nečloveški. Na goriško sekcijo ENPA prihajajo vsak dan prijave o najdenih zapuščenih živalih. Naša sekcija se trudi, da jih vme lastnikom ali drugače zaščiti. Vsako najdeno žival javite na sedež goriške sekcije ENPA, tel. 82173 v dopoldanskih urah ali na občinskega pobiralca psov tel. 2293.
Porabski Slovenci se prebujajo
V	Monoštru, središču porabsikih Slovencev na Madžarskem, so ustanovili slovensko kulturno prosvetno središče, ki naj bi organiziralo in strokovno povezovalo slovenska prosvetna društva, prirejalo predavanja ipd. V okviru tega središča bo delovala tudi osrednja folikloma in dramska skupina med Slovenci v Porabju.
Slovensko Porabje je ohranilo bogata narodnokultuma izročila, tj. stare navade, pripovedi, pesmi, noše, starinske besede, kar vse skušajo slovenski naravoslovci zabeležiti, preden bo šlo v pozabo.
Porabskih Slovencev je skupno okoli šest tisoč. Ob prijateljskih stikih s Slovenijo se prosvetno življenje med njimi zadnje čase zelo krepi. Madžarske oblasti si prizadevajo za izboljšanje pouka slovenščine, nekaj porabskih študentov študira v Ljubljani, obnavljajo se kulturni domovi, dva pa sta bila na novo postavljena: v Slovenski vasi in v štefanovcih.
Tako smemo upati, da bomo poleg koroške in primorske kulturne ustvarjalnosti kmalu lahko priče kulturnim uspehom porabskih Slovencev. Dozoreli bodo novi pisatelji, pesniki, slikarji in glasbeniki, kar vse bo pomenilo novo obogatitev slovenskega kulturnega prostora.
Misijonar Cukale o knjigi »Na obalah morja«
Tam iz Burme in Citagonga prihajajo oblaki in zapirajo nebo kakor z bronom in vroča sopara pod tako odejo ne da dihati. Zdi se, da nocoj (9. junija 1975, op. ur.), nihče ne bo mogel spati. Zato sem se vsedel v ležalni stol, ki me je v kratkem prepeljal »Na obale morja«.
Avtorica Zora Piščančeva, ki se skriva pod psevdonimom Marijane Kanduš, je napisala nekaj posebnega, česar do sedaj še nisem bral. Snov, sestava in psihološka obravnava dvigajo knjigo nad povprečno mohorjevko. Malo me spominja na češko »Marjetico« ali na katero norveških novel, vendar je povsem originahm.
V	začetku me je motilo nekaj, kar bi imenoval časnikarski stil in nekatere fraze, ki bi se jih dalo mirno izločiti. A stran za stranjo je postajala bolj globalna, dokler me ni prvič globoko pretresel vihar in prevzel apostolat Simone, Šimna in tete. Vsakdo zasluti, da bo Suzaki v ozadju napolnila Nadirjevo in Simonino nebo ne z mirnimi zorami, temveč s temnimi oblaki.
Nadir je moral pinti ob južnem robu Indijskega oceana, torej ne daleč od nas v smeri Fudžijame. Vesel sem, da je avtorica vpletla v zgodbo tudi p. Kosa na Japonskem in ji tako dala slovensko misijonsko prisotnost.
Knjiga je umetnina takrat, ko zagrabi. Zadnja tretjina knjige je klasičen niz dogodkov, ki so me držali do konca kot s kleščami. Simona je zelo človeška, ker je zelo blizu življenja. Enostavno zagrabi. Zdi se, da je zelo blizu avtorici. Precej dognana študija, tako da bi knjigi kar lahko dali naslov »Simona«.
Pisateljici čestitam za to »Visoko pesem« ljubezni in čestitam »bardu« (pevcu), ki jo je zapel ob obali pod Kontovelom vzdolž Istre do Cresa. Piščančeva naj še piše, že zaradi ogroženega naroda, stisnjenega med pečine in Alpe, ki ga skušajo prevpiti prebučni sosedje, pa tudi zaradi brata Ladota, ki so mu nečloveški bratje po krvi nasilno strgati strune, pa zaradi božjega kraljestva, katerega prihod naznanja povest...
OBVESTILA
Počitniške kolonije za slovenske otroke
Pretekli ponedeljek so odpotovali k morju v Nabrežino (Sesljan) dečki iz slov. osnovnih šol goriške pokrajine. Vrnili se bodo 31. julija. Deklice bodo letovale ob morju od 2. avgusta dalje.
Letovanje v hribih se je letos nekoliko zakasnilo zaradi nenadnih tehničnih zaprek. Dečki bodo odpotovali v hribe v petek 11. junija ob 15.30 popoldne izpred železniške postaje v Gorici. Nastanjeni bodo v industrijski šoli v Comeglansu, ki je neikaj kilometrov naprej od Ovara. Vrnili se bodo 4. avgusta. Deklice bodo odšle v hribe 6. avgusta popoldne.
★
Duhovne vaje za duhovnike v Tinjah.
Zaradi velikega zanimanja za letošnje duhovne vaje, ki bodo v Katoliškem domu prosvete v Tinjah na Koroškem in jih bo vodil dr. Anton Trstenjak iz Ljubljane, se je vodstvo Doma odločilo razpisati še tretji tečaj, ki bo od nedelje 21. septembra ob 18.30 do srede 24. septembra do 14. ure. Prijave sprejema Jože Kopeinig, Katol. dom, A-9121 Tainach-Tinje, Karnten, Avstria do 25. julija.
DAROVI
Vinko Levstik, že 15 let hotelir v Rimu in lastnik hotela »Bled«, je 13. julija dopolnil 50 let življenja. Ob tej priložnosti je poklonil po 10.000 lir v sledeče namene: za tiskovni sklad Katoliškega glasa, za Alojzijevišče, za Zavod sv. Družine, za Katoliški dom v Gorici, za SŽ 01ympia, za goriške skavte, za slovensko župnijo pri Sv. Ivanu v Gorici, za obnovitev župne cerkve sv. Jerneja na Opčinah, za Finžgarjev dom na Opčinah in za sklad deželne Slovenske skupnosti. Vsi obdarovani se mu zahvaljujejo za izkazano pozornost in mu želijo, da bi še naprej uspešno vodil svoje podjetje ter prispeval k uveljavljenju slovenskega imena v tujini. Naj mu bo tudi v zadoščenje, da je za svoje delo na turističnem področju že prejel razna odlikovanja, med drugim dve zlati in dve srebrni kolajni ter nagrado 2.000.000 lir.
Za sklad Katoliškega glasa: ob 30-letnici pokola v Kočevskem Rogu, da bi našim junakom sijalo sonce svobode, krvnikom pa Bog naklonil svoje odpuščanje, daruje sestra enega izmed mučencev 5.000 in N. N. 5.000 lir.
Namesto cvetja na grob sestrične Emilije Marinič darujejo sestre Prinčič in brat Ivan za slov. župnijo pri Sv. Ivanu v Gorici in za Zavod sv. Družine po 5.000 lir.
Namesto cvetja na grob Emilu Iljaviču daruje N. N. za Alojzijevišče, za Zavod sv. Družine in za Slomškov siklad po 5.000 lir.
Za obnovitev župnijske cerkve na Opčinah: družina Trento v spomin na mamo Francko Sosič 10.600; msgr. Natal Silvani namesto cvetja na grob Frančiške Sosič 20.000; Brajnik-Guštin ob poroki 5.000; družina Pauli 5.000; N. N. v spomin Viktorije, Francke, Viktorije 3.000; družina Cheirubi-ni-Licen ob krstu Roberta 30.000; Erminija Kalc 5.000; družina Pintus ob krstu 2.000; razni 4.000 lir.
N. N. iz Boršta daruje ob svojem jubileju za Krekov dom v Borštu, za župnijsko cerkev v Boljuncu in za misijonarja Štanta po 10.000 lir.
Za cerkveni pevski zbor na Opčinah: v počastitev spomina Frančiške Sosič darujeta Marija Nusdorfer in Viktorija Sosič
10.000	lir.
Za obnovitev cerkve na Banah: družina Husu v spomin pok. Ivana Husu 10.000 lir.
N. N. iz Lausanne v Švici daruje za lačne po svetu in za slovenske misijonarje po 250.000 lir.
Vsem plemenitim darovalcem Bog povrni, rajnim pa daj večni pokoj!
^ RADIO
A TRSTA
Poročila: 7.15 (samo ob delavnikih), 8.15,
11.30 (samo ob delavnikih), 13.15, 14.15, 17.15 (samo ob delavnikih), 20.15 in 22.45.
Dejstva in mnenja: 14.30 (samo ob delavnikih).
Šport: (dnevno) ob 20.00 uri.
Spored od 13. do 19. julija 1975 Nedelja: 9.00 Sv. maša iz župne cerkve v Rojanu. 10.15 Poslušali boste. 11.15 Mladinski oder: »Michelangelo Buomarroti«. 12.00 Nabožna glasba. 12.15 Vera in naš čas. 14.30 Nedeljski vestnik. 15.45 »Besede v pesku«. Drama. 16.45 Operetne melodije. 18.00 Nedeljski koncert. 19.00 Folk iz vseh dežel. 19.30 Zvoki in ritmi. 20.30 Sedem dni v svetu. 20.45 Pratika. 22.00 Šport. 22.10 Sodobna glasba.
Ponedeljek: 11.35 Opoldne z vami. 14.30 Pregled Slov. tiska v Italiji. 17.00 Za mlade poslušavce. 18.15 Umetnost... 18.30 Baletna glasba. 19.10 Odvetnik za vsakogar. 20.35 Slovenski razgledi. 22.15 Glasba v noč.
Torek: 11.35 Pratika. 12.50 Medigra za pihala. 17.00 Za mlade poslušavce. 18.30 Komorni koncert. 19.10 M. Malenšek: »Inkvizitor«. 19.25 Za najmlajše. 20.35 Rossini: »Seviljski brivec«, opera. 22.10 Nežno in ' tiho.
Sreda: 11.35 Opoldne z vami. 17.00 Za mlade poslušavce. 18.15 Umetnost... 18.30 Deželni koncerti. 19.10 Avtor in knjiga.
19.30 Zbori in folklora. 20.35 Simfonični koncert. 21.20 Motivi iz filmov.
četrtek: 11.35 Slovenski razgledi. 17.00 Za mlade poslušavce. 18.15 Umetnost...
18.30 V ljudskem tonu. 19.10 človekovo te-lo. 19.25 Za najmlajše. 20.35 »Obraz pošasti«. Drama. 22.05 Sprostitev ob glasbi.
Petek: 11.35 Opoldne z vami. 17.00 Za mlade poslušavce. 18.15 Umetnost... 18.30 Simfonične skladbe deželnih avtorjev.
19.10 Na počitnice. 20.35 Delo in gospodarstvo. 20.50 Koncert. 21.45 V plesnem koraku.
Sobota: 11.35 Poslušajmo spet. 15.45 Av- ! toradio. 17.00 Za mlade poslušavce. 18.15 Umetnost... 18.30 Koncertisti naše dežele.
19.10 O naših ustvarjalcih. 19.30 Pevška revija. 20.35 Teden v Italiji. 20.50 »Novi serum«. Dramatizirana zgodba. 21.30 Vaše popevke.
★
LJUBLJANSKA TV
Spored od 13. do 19. julija 1975 Nedelja: 9.25 Otroška oddaja. 12.15 Nedeljsko popoldne. 18.45 Burleska. 20.00 »Zenske...«. 20.45 Neretva. 21.15 Šport.
Ponedeljek: 17.55 Drejčak in trije Mar-sovčki. 18.30 Leta minevajo. 20.05 »Zvonova gospoda Mlačena«. 21.20 Kratek film.
Torek: 18.35 Ikebana. 18.45 Egipt... 20.00 Druga svetovna vojna. 21.10 Thibaultovi.
22.00	Polet Sojuz-Apollo.
Sreda: 18.10 Vrančeve dogodivščine. 20.05 »Črni dan v Black Rooku«, film. 21.30 Miniature.
četrtek: 17.00 Polet Sojuz-Apollo. 18.20 Vzpon človeka. 20.05 »Nekoč je bila hiša«. 21.50 Iz koncertnih dvoran.
Petek: 18.05 Letališče Brnik. 18.40 Zbori sveta. 20.00 »Eksplozija«, film.
Sobota: 16.55 Rokomet Jugoslavija : Poljska. 18.25 Janošik. 20.00 »Kače v precepu«, humoristična oddaja. 21.50 Kojak.
★
Ravnateljstvo liceja »F. Prešeren« v Trstu sporoča, da 24. julija ob 12. uri zapade rok za vpis za šolsko leto 1975-76. Prošnje sprejema tajništvo vsak dan od 10. do 12. ure.
OGLASI
Za vsak mm višine v širini enega stolpca: trgovski 70 lir, osmrtnice 100 lir, k temu dodati 12% davek IVA.
Odgovorni urednik: msgr. dr. Fr. Močnik Tiska tiskarna Budin v Gorici
Izdaja Katoliško tiskovno društvo
Zborovanje furlanske duhovščine
ZAHVALA
En dan po dopolnjenem 69. letu starosti je 3. julija končal svojo zemeljsko pot naš dragi
JOŽEF PAHOR
Naslednji dan je bil pokopan na mavhinjskem pokopališču. Za duhovno pon se zahvaljujemo domačemu župniku Štefanu Tonkliju, župniku Stanku Žerjalu besede slovesa ob grobu, županu dr. D. Lcgiši in vsem udeležencem pogreba ter rovalcom cvetja in vsem, ki so zanj molili.
žena Marija in otroci: Pepi, Albina, Dan Janko z ženo Božo in sinom Kristjan* Pridružuje se še sestra Zora z druži
Cerovi je, 7. julija 1975