Zelo resno sem zaskrbljen
Spoštovani tovariš urednik, precej dolgo sem omaho-val s tem pismom, vendar sem se zanj odločil zaradi stroke, za katero sem se izšolal. Bojim se, da ne pretiravam, če rečem, da sem zadnje čase zelo resno zaskrbljen zaradi načina, po katerem se obravnavajo nekatera urbanistična vprašanja razvoja našega mesta.
Neposreden povod za to pi-smo pa je dvoje člankov v »Dogovorih«, štev. 2, z dne 3. febfuarja letos in sicer, »Pre-novtfeni Lev in usoda Kolize-ja« t&r »Promet ne sme mimo bolnice«. Prvi članek poroča o seji Sveta Krajevne skupno-sti Ajdoviščina, drugi pa o seji predsedstva občinske konfe-rence SZDL. Obe seji sta raz-pravljali o osnutku dopolnil prostorskih sestavin družbe-nega plana občine Ljubljana Center, torej o gradivu, ki v resnici zasluži in po pravici doživlja posebno pozornost občanov in strokovnjakov. Gre namreč za novo obliko planskih aktov, za obliko, ki omogoča bolj postopno in bojj demokratično odločanje o razvoju v prostoru in o ure-ditvi prostora.
V prvem članku je, med drugim, rečeno: »... in predv-sem razmišljati o nujnosti ru-šenja Kolizeja. V prid temu govori dejstvo, da nismo tako bogata družba, da bi si lahko . privoščili prenovo objekta, ki ni nikakršna narodna sveti-nja...« In na koncu članka: »V razpravi o nadaljnji usodi Kolizeja je bilo ob ugotovitvi, da je najbolj ustrezna rešitev rušenje te stavbe, omenjeno tudi vprašanje Delavskega doma, ki bi ga norala zadeti ista usoda.«
Poznam Kolizej kot zanimi-vo in kot zelo zapuščeno stav-bo, poznam pa tudi strokovni elaborat z oceno pomena in vrednosti te stavbe in z idejno rešitvijo njegove prenove. Ob pregledu tega elaborata sem bil zadovoljen, saj so se stro-kovni argumenti za ohranitev in prenovo Kolizeja skladali z mojimi lastnimi pogledi na to stavbo, ki je po svojih arhitek-turno tipoloških značilnostih in po oblikovanju posebnosti, ki bogati zgodovinski spomin našega mesta. Beseda »sveti-
nja« je seveda beseda s ču-stvenim nabojem in je zato ne gre poudarjati preveč zlahka ob vrednotenju stavbne in druge kulturne dediščine.
Nekaj podobnega je s Cu-krarno, kajti tudi tam gre za tipološko posebnost, čeprav za manj privlačen in potenci-alno težje prilagodljiv arhitek-turni objekt. Je pa Cukrarna del naše kulturne in socialne zgodovine (ter socialne res-ničnosti) in vsi vemo zakaj. Tako je tudi z Delavskim do-mom, ki pa je vrhu vsega še odličen predstavnik arhitek-turnega oblikovanja v social-no politično in kulturno zelo razgibanem obdobju. Menim, da nas vse tri zgradbe — vsaka po svoje - vežejo tudi na del evropske zgodovine, ki mu ne moremo ubežati in le zakaj bi mu hoteli?
Zadnja leta je bilo po se-stankih in v kuloarskih razgo-vorih slišati veliko nadv&e čudnih stališč o potrebi rušt-nja starih hiš v središču Ljub-ljane, ki naj bi dobilo v večji meri »pečat naše dobe«. (Mi-mogrede: zaradi tega »peča-ta« je bil porušen Kozlerjev dvorec na Titovi cesti). Tako' je v lanskem in predlanskem letu več ljudi poskušalo zago-varjati rušenje še tistega kar je ostalo od Šempetrskega predmestja, kar od Centralne lekarne do Roga... Jedro Tr-novega ob Eipprovi ulici je komaj ostalo, da bi še naprej pričalo o imenitni potezi nek-danjega - brodarsko tovarni-škega-življenja Ljubljane... Spomnimo se tudi razprav ob sprejemanju cdloka o zaščiti Stare Ljubljane, ko so nekate-ri hoteli, z vso veljavo svojih funkcij, amputirati historično urbano jedro in sredryeveško selišče do območja, ki je bilo »intra muros«, (znotraj nekda-njega mestnega obzidja). Pri
tem pa so puščali vnemar nekdanja predmestja, v kate-rih je končno živel in delal naš, slovenski človek.
Po drugi strani pa se — zla-sti po krajevnih skupnostih — uveljavljajo ozka in sebična stališča, ki onemogočajo pre-novo in nove gradnje tam kjer so te v resnici možne in po-trebne, tako po vsebinsko programski, funkcionalni, ka-mor tudi po oblikovni plati. Primeri: zaviranje dobro pre-mišljene stanovanjsko po-slovne zazidave ob Veleteksti-lu v severnem delu Moša Pija-dejeva ulice, nasprotovanje nadvse potrebnim parkirnim garažam na robu ožjega mest-nega središča ob Rimski cesti itd.
Nekoliko drugačen, a so-rodno obravnavan, je pro-blem predlaganih prometnih posegov. Prometna povezava Roške in Njegoševe ceste ter Masarykove in Zaloške, oz. Povšetove (ter Poljanske), je sestavni del sistemsko opre-deljenega omrežja glavnih mestnih cest in ulic. Omrežje prome-tnic v mestu se obliku-je po aekih zakonitostih, bo-disi s bpontano rastjo ali s pla-nirano izgradnjo mesta. Pri-marne ceste in razdalje med semaforiziranimi križišči so v nekih razmakih, velikost na-stalih prometnih otokov ustreza ustroju pešpoti in do-vozov, raven uslug neke ceste je prilagojena diferencirane-mu značaju prometa na njej itd.
Opredelitev prometne po-vezave, o kateri govorimo, je bila kot taka, začrtana že v starih regulacijskih načrtih, v generalnem urbanističnem planu iz leta 1966 in je bila ponovno potrjena v novem dolgoročnem planu, oz. v novi urbanistični zasnovi mesta, konec leta 1985. Deli imeno-vanih cest ne gredo skozi bol-nišnični kompleks, temveč mimo njega, kar med drugim pomeni, da hkrati izboljšujejo prometno dostopnost bolnice (in urgence!) ter ekološke raz-mere v njenem območju. Ra-zumljivo je, da bodo deli teh cest zahtevali razmeroma zah-tevne protihrupne in priključ-ne naprave. Toda tako je v vseh mestih, v katerih niso načrtovali dolgoročno in kjer so posamezniki izsiljevali lo-kacije. Eklatanten primer je stavba stomatološke klinike, postavljena tesno ob traso, ki jo je začrtal še Maks Fabiani (1896. leta). Ta stavba pa tudi na zunaj kaže dajnovidnost svojih graditeljev...
Urbanizem dandanes res ni kdovekako ugledna in popu-larna stroka, oz. Tlejavnost, pa še taka je, da zadeva vse in marsikoga tudi prizadene. Vprašanje pa je ali lahko zato o njej govorimo na tak način, o kakršnem pričajo poročila z nekaterih recentnih razprav.
Braco Mušič