162
Mačeha
Magdiea je bila komaj štiri leta stara, ko jej je umrla ajena dobra mati. Oče, zaradi obilnih opravkov malokedaj doma, niisli] si je. da bi za Magdico bilo najboljie, ako dobf dnigo mat«r. To sc je tudi zgodilo. V hiSo pride mafeha, in oSe jej izroei Magdico. da pazi na-njo in skrbi za njeno odgojo.
A maSeia je imela tudi hčerko po unenn Marijco. ki je bila iste starosti kakor Magdica. To je bilo 2» Magdioo veliko reselje. Mislila si je: zdaj imain sestrieo, skupaj se bove igrah? in pozueje tudi skupaj v žolo bodile.
Aii to ajeno veselje nij dolgo trpflo.
Njena sestrica Marijea je bila hudolma in svojeglavna deklica, katero je inati neizmeroo ljubila. Da-si je tudi večkrat kako Skodo uaredUa. vendar je mati nij uikoli posvarila. Je manj kazuov&la; kajti vse. kar je Marijea storila, bilo je lepo in dobro.
Tem slabejšt? jn bilo za Magdico. Ce se je le kaj malega pregrešila, tak6j je bila ostro kaznovana. Vsaki dan je bila sirotu tepena, razven nedelj in praznikor, kadar ^o liiU oue doma.
VeCkrat je v kakem kotn depela ia milo jokala za svojo pokojno mater.
Ko ste Magdica ia Marijca skupaj v Solo hodile, bila je Magdica vedno doljra, pridun. in poslušua deklica; zato so jo tudi gospod nfitelj rajši imeli nego hudobno Marijco, ki je bila zel<5 uemiraa iu aepoalušna deklica: Tečkrat 30 jo moraii strahovati zaradi nepokorsčine in drugih ujenih slabih lastnosti. To materi nij biio všeč iq od sih dob je še bolj mrzela dobro Magdico.
Ko je bila Magdica dvanajst let stara, zadela jo je draga, še večja ne-sreča. Izgubila je namreS tudi svojega dobrega oSeta. Pri aekem težkein delu 30 se tako hudo poškodovali, da so kmalu potem uairli v velikih bolečiaab.
Koliko žaloati iii lnidkosti je občutila uboga Mag<iica v svojem srci, to si lebko mislite, ljubi utroci!
A to še uij bilo vse.
Za nekaj dni po ofinej smrti jo pokliče mačeha k sebi in jej reSe: ,,zdaj si uže toliko velika ui inočna, da si lahko sama kruba služia; jaz te ne po-torebujem ved, in te tndi ne lnorem zastonj rediti. Glčdi tedaj, da se mi brž jutri odpravis iz hiše.u Zanian so bile solzž in prošnje uboge Magdice; ma-Seha je imela pretrdo srce, da bi se je bila usmitiia.
Už^ pozuo na vfcer otide sirota Magdica zel6 otožaa in žalostua na po-kopaližSe, da se tam na inaterinem iii očinem grobu izj6ka in jima pot6ži svoje trpljeiije.
Oh. ko bi jo bili slišali, ofcroci, kako niilo je vzdihovala in jokala po dobrej materi in skrbnem očetu, preraišljaj65, da nž6 jntri zjutraj mora iti po širokem svetu, m veilfii;, kje bode naJla ilobrih Jjudi, ki bi jo vzeli pod streho. Misleč, da je saraa na pokopaliSSi — bilo je uauueiS užš jako temno — molila itt govorila je glasuo o?ako:
.,Vaemogoi5ni Bog. ki akrbiS za vsako stvareo na zemlji, ki živii5 ptifiice, firve iu druge živalee, ter skrbiš po ofetovski za vse, kar si ustvaril, usmili se tudi mene, uboge sirote! Ravnaj in vodi me po dobrih potih in stezah, in daj mi zopet dobrega očete ui mater. Usraili se, oh usmili se raenc male sirote!   Obulaiu ti, da hočem vedno troja biti, da te hočem rse svoja  ziv-
163
ljenje Ijnbiti in si prizaderati. da pridem jedenkrat tja gori k tebi v STeta nebesa, kjer je tako lepo in prijetno. Dobro vem, da tam gori pri tebi nij nobenih težar in trpljenja." Tako govorčč, sliSi najedenkrat, da jo nekdo po-kliče: ..Magiliea! Magdica!" Obrnivši ae. zagleda pred 3eboj zalo gosp6, katere v temi njj tnk6j poznala, a bližej pristopivSi. vidi, da je to imoritl gospa iz istega kraja kakor ona.
..Dobra Magdica," reče jej gospa, .,kaj ti je vendar, da teko milo jokaS in žalujeS?" — MOh. kaj bi se ne jokala," odgovori Magdica, ,,matere nijsem poznala, ker sem biia še majheua. ko mi je morta. a pred osmiini dnevi sem izgubila tndi dobrega očeta: in zdaj me je še maetha pognaJa od sebe. Jutri zjutraj 11 z(5 moram od nje. Oh, kam se hoiem podati jaz sirota mala in slaba. ki nikogar ne poznam in tndi nikogar ncmam, da bi se me osmilit in me vzel pod streho!"
,,A kam si se zdaj namenila?" rpraSa jo gospl ,,To sam Bog yL," re6e Magdlca. ,,ako se me on ne usmiJi, žalostno z& mene. Jutri otideni k tcti, ki me bo teiko pod strfho viela. ker una sama dosti otrok, a npam, <U mi bode saj sovetovala, kaj naj storim."
Gosp6 cblij6 solziS ter reCe Magdiei: ,,Ne boj se Merka! Oče sirot skrbi tudi za telie. Dobro znaš, da mi je ravno preteCeni mesec umrla moja jedina hčerka Ljubica. katera zdaj tukaj na pokopališJi gladko počiva. Ako hočeš, bodi mi ti hčerka nameato moje Ljubice. To tudi moja Ljubica sama želi Nocoj sem namref vso no6 sanjala o njej. Zclelo se mi je, da mi jo hočejo sovraižniki oteti, a ona me poljubuje in jemlje slov/i od meno, goTorSč: ,,mati, na pokopajiš^i najdeto mojo namestnico, jaz Tara jo pošljem." Zel6 otožna se prebudim iz teh endnih sanj iu zdaj na vččer sem prigla sem na gomilo svoje Ijnbe b(?erke, da si; maio utolažim. Moj Bog, moj Bog, kako Cndni so troji potje! — Ati hof-eS zifaj Mti moja Merka? Aii ti je Ijubo mene imeti za mater? vpraša gospi uliogo Magdico. Magdica se od -»eselja joka, skofi k gospej, poljnbi joj roko in se jej prisreno zab™ljnje za preyeliko dobroto. Dmzega dne je už6 Magdica biJa v hisi imovite gospe.
Gospd se pa tudi nij varala v dekJici; kajti Magdica jej je bila vedno dobra. poštena in pridna hčerka.
Oez deset let po tej dogodbi ji- uurrla plemenita gogpa ter je tbs stoj imetek zapostila dobrej dekliei, ki je živela v mirn, poštenji in pobožnosti.
A kaj ju IjlIo % Marijeo?   Vsaki dan je bila slabejSa ia lenejša.
Ko jej je bila mati unirla, zapravilajfi kmalu vse, karje imtfla. V službo je nibče nij hotel zaradi lendbe in nemarnosti, in tako je umrla aaJTečja su'ota v zgodajej mladosti.                                                                         M.Pušar