Mojca Canjko
O stikih Mikencev in Hetitov
UVOD
Začetek mikenske kulture zaznamuje izoblikovanje močnih in premožnih so-
cio-političnih elit na različnih področjih celinske Grčije med 17. in 16. stol. 
pr. n. št. V obdobju palač (od 1450 do 1200 pr. n. št.) je mikenska civilizacija 
tradicionalno opisana kot splet politično neodvisnih državic z administrativ-
nimi centri v Mikenah, Pilosu, Tirinsu, Tebah, Knososu idr. Mikenske najdbe 
iz tega časa so poleg tega raztresene od egejskih otokov, obal Anatolije in Le-
vanta, pa vse do Egipta. V novejšem času so zato Mikenci opisani kot entiteta, 
ki se je od celinske Grčije raztezala vse do otokov Egejskega morja in celo do 
(verjetno) edinega centra mikenske kulture v zahodni Anatoliji – kasnejšega 
Mileta.1  
Indoevropsko ljudstvo Hetitov je v 2. tisočletju pr. n. št. živelo v Mali Azi-
ji na področju današnje osrednje Turčije.  Med 16. in začetkom 12. stol. pr. 
n. št. so bili organizirani v državi, ki je bila na vrhuncu politične in vojaške 
moči enakovreden partner celo staremu Egiptu.2 Prvotno je bila hetitska drža-
va pravzaprav zveza mestnih državic z upravno samostojnostjo in različnimi 
kralji, temu je sledilo obdobje organizacijskih sprememb, vzponov in padcev, 
v mladohetitskem obdobju (od 1380 do 1220 pr. n. št.) pa so bili povezani v 
močno centralizirano državo. Središče dežele Hatti je bilo v osrednji Anatoliji, 
kjer se je (večino časa) nahajalo tudi  njeno glavno mesto Hattuša (današnji 
Boğazköy). Hatti je bila kopenska država, brez dostopa do morja. S pomočjo 
vazalnih držav in davkov obveznih področij so si Hetiti prizadevali tudi za 
utrditev in ohranitev oblasti na področju zahodne Anatolije in obalah Egej-
skega morja.3 
1 Gl. Kelder, The Kingdom of Mycenae. 
2 O tem priča npr. mirovna pogodba med hetitskim kraljem Hattušilijem III. in Ramzesom II., 
kopija katere je danes razstavljena v palači Združenih narodov v New Yorku.
3 Gl. Collins, The Hittites and Their World, 21−90.
96 Mojca Cajnko
O naravi stikov med Hetiti in Mikenci na »periferiji« obeh kultur je mo-
goče (ob predpostavki, da v hetitščini izpričano ime Ahhiyawa označuje Mi-
kence) sklepati na osnovi pisnih in arheoloških virov. Prispevek zato prinaša 
pregled in interpretacijo hetitskih besedil z omembami Ahhiyawe, arheolo-
ških virov o Mikencih na področju Anatolije in Hetitih na področju Egejskega 
morja, nato shematično prikaže naravo stikov med Mikenci in Hetiti in opo-
zori na vprašanja, ki jih prinaša identifikacija Ahhiyawe z mikenskim svetom.
LOK ACIJA AHHIYAWE
V hetitskih besedilih izpričano krajevno ime Ahhiyawa (starejše Ahhiya) je 
z Mikenci celinske Grčije (torej Ahajci) leta 1924 identificiral švicarski znan-
stvenik E. Forrer, ki je predlagal tudi povezave med specifičnimi posamezniki 
in krajevnimi imeni v teh besedilih z imeni v grških legendah o trojanski voj-
ni.4 Forrerjevi predlogi so doživeli različne reakcije, od sprejemanja do zavra-
čanja. Tisti, ki so sledili Forrerju in Ahhiyawo enačili z mikenskim svetom, 
so Ahhiyawo postavljali v celinsko Grčijo, na Kreto, Dodekaneze, v Jonijo in 
Karijo, Troado, na Ciper in v Kilikijo. Nasprotniki povezave med Mikenci in 
Ahhiyawo so Ahhiyawo postavljali v Pamfilijo, Kilikijo in Troado, včasih z 
razširitvijo na polotok Gallipoli in turško Trakijo.5 Danes se zdi identifikacija 
Ahhiyawe z mikenskim svetom na splošno sprejeta.6 
Poleg krajevnega imena Ahhiyawa so hetitski teksti ohranili še nekaj 
imen, ki jih znanstveniki danes povezujejo z naselitvenim področjem ali vpli-
vom Mikencev v bronasti dobi: Apaša (Efez), Lazpa (Lesbos), Millawanda/
Milawata (Milet).7 Za proučevanje stikov Mikencev in Hetitov je pomembna 
predvsem identifikacija Millawande in Mileta, hetitski teksti namreč pripove-
dujejo o več vojaških spopadih na tem področju. 
4 Gl. Forrer, »Die Griechen in den Boghazköi-Texten«, »Vorhomerische Griechen in den Keil-
schrifttexten von Boghkazköi«; podobnost med imenoma Ahhiyawa in Ahajci je sicer omenil že 
Götze, »Kleinasien zur Hethiterzeit«, 26.
5 Za pregled in nadaljnjo literaturo gl. Niemeier, »The Mycenaeans in Western Anatolia«, 20 s., Fi-
scher, Die Aḫḫiyawa-Frage.
6 Bryce, »Ahhiyawans and Mycenaeans«, »The Nature of Mycanaean Involvement«, »Relations 
Between Hatti and Ahhiyawa«; Cline, Sailing the Wine-Dark Sea, 49; Hawkins, »Tarkasnawa 
King of Mira«, 30 s.; Mee, »Anatolia and the Aegean in the Late Bronze Age«, 142; Mountjoy, 
»The East Aegean-West Anatolian Interface«, 47−51; Niemeier, »The Mycenaeans in Western 
Anatolia«, 19−25; Horvat, »Stiki Hetitov z egejskimi ljudstvi«; Beckman, Bryce in Cline, The 
Ahhiyawa Texts; izjema Starke, »Troia im Kontext des historisch−politischen und sprachlichen 
Umfeldes«.
7 Gl. Bryce, The Routledge Handbook of The Peoples and Places, 49, 415 s., 472 ss. Za identifikacijo 
Millawande in Mileta gl.: Hrozný, »Hethiter und Griechen«, 329;  Hawkins, »Tarkasnawa King 
of Mira«, 30; Niemeier, »Hattusa und Ahhiyawa im Konflikt um Millawanda/Milet«, 296. Neka-
teri znanstveniki so Millawando postavljali v deželo Milyas ali na kilikijsko obalo (za pregled in 
nadaljnjo literaturo gl. Niemeier, »The Mycenaeans in Western Anatolia«, 21 ss.).
97O stikih Mikencev in Hetitov
AHHIYAWA  TEKSTI
Prvo izdajo hetitskih besedil z omembami krajevnega imena Ahhiyawa je 
1932. leta pripravil F. Sommer v delu z naslovom Die Aḫḫijavā Urkunden. Naj-
sodobnejšo študijo Ahhiyawa besedil, ki poleg 26 že dalj časa znanih hetitskih 
tekstov vključuje še dve pismi v akadščini in dvojezični feničansko-luvijski 
napis v anatolskih hieroglifih, pa je pripravil G. Beckman.8 Ta besedila sodijo 
v različne žanre (uvrščamo jih med inventarje, pisma, orakularna povpraše-
vanja, molitve, pogodbe, zgodovinske propagandistične pripovedi, anale in 
napise) in so večinoma nastala med poznim 15. in koncem 13. stol. pr. n. št. 
Nazadnje je Ahhiyawa (natančneje Hiyawa)9 omenjena v luvijski različici fe-
ničansko-luvijskega napisa kralja Awarikuš (akadsko Warika) iz srednjega ali 
poznega 8. stol. pr. n. št., kjer označuje kraljestvo v južni Anatoliji. 
Številni Ahhiyawa teksti so fragmentarni in pogosto nejasni, neznan osta-
ja tudi natančen čas njihovega nastanka: z gotovostjo je v vladavino posame-
znih hetitskih kraljev mogoče datirati le 8 tekstov, pri 12 je avtorstvo verjetno, 
9 je mogoče uvrstiti le v določeno stoletje; 22 izmed teh besedil sodi v 13. stol. 
pr. n. št.10 Kljub temu so kot zgodovinski vir o deželi Ahhiyawa v bronasti dobi 
izredno pomembni. Razen morebitne omembe Ahhiyawe med »pomorskimi 
ljudstvi« na napisu v Karnaku faraona Merneptaha o Ahhiyawi izven hetitskih 
virov ni jasnih omemb. Ne omenjajo se na napisih velikih sil Bližnjega vzho-
da, tudi dokazov o komunikaciji kralja Ahhiyawe z drugimi silami Bližnjega 
vzhoda ni.11
Ahhiyawa (natančneje kralj Ahhiyawe) je v fragmentarnem kontekstu pr-
vič izpričana v zapisu orakularnega povpraševanja12 s konca 15. ali z začetka 
14. stol. pr. n. št.13 Drugič je omenjena v Obtožbi Madduwatte,14 kjer (med 
drugim) izvemo o konfliktu Madduwatte z Attariššiyo/Attaršiyo, možem Ah-
hiye.15 Attarišiya je Madduwatto pregnal iz njegove domovine in ta se je po 
zaščito zatekel k hetitskemu kralju. Tudhaliya I/II ga je sprejel in postavil za 
svojega vazala. Nato je Madduwatta napadel Arzawo, Hattiju že dalj časa so-
8 Gl. Beckman, Bryce in Cline, The Ahhiyawa Texts. G. Beckman je pripravil nove transliteracije, 
prevode, kratke stvarne uvode in komentarje. T. Bryce je pripravil komentarje, ki tekste postavl-
jajo v širši zgodovinski in interpretativni okvir. E. H. Cline je odgovoren za predgovor, uvod, 
končni esej, nadzorovanje delovnega procesa in pripravo publikacije. Knjiga je opremljena še z 
zemljevidom Anatolije, severne Sirije in severne Mezopotamije ter z zemljevidom Grčije in za-
hodne Anatolije v pozni bronasti dobi, s preglednico Ahhiyawa besedil v približnem kronološ-
kem zaporedju in s preglednico hetitskih vladarjev v novem kraljestvu.
9 Ime Hiyawa je nastalo po afajrezi iz »Ahhiyawa«, gl. Bryce, The Routledge Handbook of The Pe-
oples and Places, 11.
10 Pri kronološki predstavitvi tekstov in datacijah sledim delu Beckman, Bryce in Cline, The Ahhi-
yawa Texts, 7 s.
11 Bryce, »Relations Between Hatti and Ahhiyawa«, 65.
12 CTH 571.2, KBo 16.97 + KBo 40.48. 
13 Drugi teksti, v katerih se ime Ahhiyawa pojavlja v slabo razumljivem kontekstu, v nadaljevanju 
niso obravnavani.
14 CTH 147, KUB 14.1 + KBo 19.38.  
15 Starejša oblika za »mož Ahhiyawe«.
98 Mojca Cajnko
vražno deželo.16 Tudi v tem boju je bil poražen in hetitski kralj mu je poslal 
vojaško pomoč. Ko je Attarišiya Madduwatto še drugič napadel, je Madduwat-
ta spet zbežal in hetitska vojska je napadalca spet premagala. Attarišiya se je 
umaknil in vrnil v svojo deželo, morda v jugozahodni Anatoliji.17 Kasneje v is-
tem besedilu izvemo, da sta Madduwatta in Attarišiya skupaj napadla Alašiyo 
(Ciper), ki je pripadala Hetitom. To je prvi neposredni vir o vojaški dejavnosti 
Ahhiyawe na področju zahodne Anatolije in Cipra z začetkom ok. 1430 pr. n. 
št.,18 ki kaže, da je imel Attarišiya poleg kopenske vojske (obsegala je približno 
100 bojnih vozov in pehoto) tudi učinkovito pomorsko enoto.
Sovražnost med Ahhiyawo in Hetiti se je skozi 14. stol. pr. n. št. očitno na-
daljevala. Anali Muršilija II19 iz poznega 14. stol. pr. n. št. namreč pripoveduje-
jo, da so Ahhiyawa, Arzawa in Milawanda v tretjem letu Muršilijeve vladavine 
sklenile zavezništvo, Muršili je odposlal vojsko in Millawanda je bila ok. 1320 
uničena.20 Potem ko je Muršili porazil Uhhazitija, kralja Arzawe, je ta z druži-
no in drugimi zbežal na otoke Ahhiyawe, predvidoma v vzhodnem Egejskem 
morju.21 Uhhazitijev sin Tapalazunawili se je na zahodno obalo Anatolije vr-
nil, bil poražen in še enkrat zbežal h kralju Ahhiyawe. 
V kasnejših tekstih izvemo, da so ritualisti boga Ahhiyawe nekako vklju-
čili v zdravljenje Muršilija II,22 da je bila v Ahhiyawo izgnana neka hetitska 
kraljica23 in da sta se kralja Hattija in Ahhiyawe nekje med sredino 14. in za-
četkom 13. stol. pr. n. št. dogovarjala o izročitvi ali repatriaciji hetitskih poda-
nikov.24 Ti podatki implicirajo, da so bili po hetitskem uničenju Millawande in 
v času nastanka teh besedil odnosi med Hattijem in Ahhiyawo miroljubni in 
da sta državi sklenili neke vrste diplomatski dogovor,25 morda celo pogodbo.26 
Do zgodnjega 13. stol. pr. n. št. je Ahhiyawa vsekakor spet imela oblast 
nad Millawando, od tam pa je svoj vpliv širila drugod po Anatoliji.27 V začetku 
13. stol. pr. n. št. je Ahhiyawa tako podpirala Hattiju nenaklonjenega Piya-
maraduja, verjetno Uhhazitijevega vnuka, ki je Hetitom, njihovim vazalom 
16 Kraljestvo Arzawa z glavnim mesto Apaša (Efez) je bilo locirano v zahodni Anatoliji; nekate-
ri znanstveniki ga ločujejo od pokrajine z istim imenom, ki je verjetno združevala več manjših 
kraljestev (gl. Bryce, The Routledge Handbook of The Peoples and Places, 49, 74).
17 Gl. Niemeier, »Mycenaeans and Hittites in War in Western Asia Minor«, 147.
18 Bryce, The Routledge Handbook of The Peoples and Places, 83, prve vojaške posege Ahhiyawe v 
Anatoliji postavlja v čas, ko so Hetiti zatrli upor v Aššuwi. Aššuwa je področje v zahodni Ana-
toliji. V analih hetitskega kralja Tudhaliye I/II iz zgodnjega 14. stol. pr. n. št. Aššuwa označuje 
koalicijo dvaindvajsetih dežel, ki se je deželi Hatti uprla in bila poražena.
19 CTH 61.I, različica A  KBo 3.4 + KUB 23.125, različica B KBo 16.1+ KUB 31.137 + KBo 16.2 (+) KBo 
44.239 (+) KBo 44.2, različica C KUB 19.38 (+) KUB 14.21; CTH 61.II, različica A KUB 14.15 + KBo 
16.104, različica B KUB 14.16, različica C KBo 16.5 + KUB 19.40, različica D KBo 12.37.
20 Gl. Bryce, The Routledge Handbook of The Peoples and Places, 474.
21 Gl. Bryce, »Ahhiyawans and Mycenaeans«, 300.
22 CTH 570.1, KUB 5.6 + KUB 18.54 + KBo 53.103 (+) KUB 50.123.
23 CTH 214.12.A, KUB 14.2.
24 CTH 209.16, KUB 23.95, o tem gl. Beckman, Bryce in Cline, The Ahhiyawa Texts, 152.
25 Beckman, Bryce in Cline, The Ahhiyawa Texts, 273.
26 Košak, »The Hittites and the Greeks«, 41.
27 O tem priča t.i. Tawagalawa pismo, gl. spodaj.
99O stikih Mikencev in Hetitov
in zaveznikom kar nekaj desetletij povzročal težave v zahodni Anatoliji.28 V 
približno istem času  je zavzela tudi nekaj otokov, predvidoma v Egejskem 
morju,29 o čemer je mogoče sklepati iz fragmentarnega pisma kralja Ahhiyawe 
hetitskemu kralju.30 Ker je ogrožala zahodne vazalne države hetitskega kra-
ljestva, je Hattušili III31 kralju Ahhiyawe v sredini 13. stol. pr. n. št. očital 
podpiranje protihetitskih posegov v zahodni Anatoliji in zahteval pomoč pri 
ponovni vzpostavitvi miru. V pismu Hattušilija III tako spet izvemo o Piyama-
radujevih neprestanih napadih na hetitske vazalne države, pa tudi da je oblast 
nad Millawando v tem času v rokah Atpe, verjetno Piyamaradujevega zeta.32 
Pismo je kljub očitkom napisano v spravljivem tonu, v njem Hattušili III kralja 
Ahhiyawe celo nagovarja kot svojega brata in vrstnika.33 S tem nagovorom so 
»veliki kralji« bližnjega vzhoda (Egipta, Asirije, Babilona, Hattija) sicer pri-
znavali medsebojno diplomatsko enakovrednost.34 Del »bratske« politike je 
bila tudi izmenjava diplomatskih darov; vzklik Hattušilija III »tvoj sel mi ni 
prinesel darov v pozdrav«35 pa kaže, da je bil kralj Ahhiyawe pri spoštovanju 
te prakse okoren ali namerno ignorantski. V istem besedilu namreč izvemo 
tudi o »izmenjavi« delovne sile, to je o nekaj tisoč ljudeh iz zahodne Anatolije, 
ki so jih (morda tudi prisilno) naselili na področju Ahhiyawe. S problematiko 
diplomatskih darov se kasneje  ukvarja tudi pismo kraljevega podanika hetit-
skemu kralju, v katerem sprašuje, ali sta srebrna in zlata čaša primerna darova 
za kralja Ahhiyawe.36 Na diplomatske kontakte in neko vrsto dogovora glede 
mej med Hattijem in Ahhiyawo bi lahko nakazoval tudi fragmentarno ohra-
njen dokument, ki vključuje popis mej držav v zahodni Anatoliji in omenja 
Ahhiyawo,37 vendar interpretacija tega besedila ni gotova.38 
V srednjem ali poznem 13. stol. pr. n. št. se je po pomoč in podporo h 
kralju Ahhiyawe obrnil legalni hetitski prestolonaslednik Urhi-Teššup, čigar 
prestol je uzurpiral Hattušili III. Iz odlomka pisma hetitskega kralja39 je mo-
goče razbrati, da kralj Ahhiyawe legalnemu prestolonasledniku ni pomagal. 
A prohetitsko delovanje ni trajalo dolgo, saj v razglasu velikega kralja dežele 
Hatti iz konca 13. stol. pr. n. št.40 spet izvemo, da je kralj Ahhiyawe v zahodni 
28 O Piyamaradujevih podvigih prvič izvemo v pismu hetitskega vazala Manapa-Tarhunte (CTH 
191, KUB 19.5 + KBo 19.79) iz zgodnjega 13. stol. pr. n. št.
29 Gl. Kelder, The Kingdom of Mycenae, 26.
30 CTH 183, KUB 26.91. 
31 CTH 181, KUB 14.3. Za datacijo gl. Singer, »Western Anatolia in the Thirtheenth Century BC«, 
209 s.; Ünal, »Two Peoples on Both Sides of the Aegean Sea«, 33 s., in Gurney, »The Authorship of 
the Tawagalawa Letter«, Tawagalawa pismo datirata v čas Muwatallija II (1295−1272), vendar ta 
teza doslej ni splošno sprejeta.
32 Bryce, »Ahhiyawans and Mycenaeans«, 302.
33 O tem gl. Güterbock, »Hittites and Akhaeans«, »The Hittites and the Aegean World«.
34 Za  razlago nepričakovane rabe tega naziva in spravljiv ton celotnega pisma z vidika politične 
situacije v času Hattušilija III gl. Bryce, »Relations Between Hatti and Ahhiyawa«, 66f ss., 
kjer avtor opozarja, da Ahhiyawa z vidika drugih velikih sil Bližnjega vzhoda ni bila nikdar 
razumljena kot velika sila. 
35 CTH 181, KUB 14.3 Ro i 54 s., gl. tudi Kelder, »Mycenaeans in Western Anatolia«, 78.
36 CTH 209.12, KBo 2.11, sredina 13. stol. pr. n. št.
37 CTH 214.16, KUB 31.12, sredina ali pozno 13. stol. pr. n. št.
38 Gl. Beckman, Bryce in Cline, The Ahhiyawa Texts, 174 s.
39 CTH 214.12.C, KBo 16.22.
40 CTH 211.4, KUB 23.13.
100 Mojca Cajnko
Anatoliji podpiral Tarhuntaraduja, ki si je prizadeval za oblast v vazalni deželi 
Hetitov reke Šeha in zanetil protihetitski upor. Morda je prav ta ponovna »iz-
daja« Tuhaliyo IV, sina Hattušilija III, spodbudila k zadnjemu in odločilnemu 
spopadu s silo Ahhiyawe.41
Ker si je Tudhaliya IV močno prizadeval za obnovitev oblasti na obalah 
Anatolije, je tako naposled zavzel Millawando in Ahhiyawa je s tem izgubila 
izhodišče za nadaljnje posege v zahodno Anatolijo in center moči na tem po-
dročju, zato njena izguba pomeni konec vpliva Ahhiyawe v zahodni Anatoliji.42 
Sledilo je ponovno določanje mej in naslovnik pisma hetitskega kralja (verjetno 
Atpa, prvotno vazal Ahhiyawe)43 je bil postavljen za hetitskega vazala.44 Z izgubo 
Millawande je kralj Ahhiyawe tudi izgubil status velikega kralja. V pogodbi Tud-
haliye IV z vazalom Šauškamuwo,45 vladarjem obalne države Amurru v Siriji, 
je kralj Ahhiyawe tako najprej naveden med hetitskemu kralju enakovrednimi 
vladarji, nato pa je pisar njegovo omembo v seznamu prečrtal. 
Možje Hiyawe so kmalu zatem, v času vladavine zadnjega hetitskega kralja 
Šuppiluliume II (1207−), omenjeni še v dveh pismih,46 ki se tičeta neke pošiljke 
(morda kovinskih ingotov).47 Možno je, da je bila omenjena pošiljka plačilo za 
službo v vojski.48 
AR HEOLOŠKI VIR I
Prve mikenske najdbe na egejskih otokih (Rodosu, Kosu, Lezbosu in Kali-
mnosu) je mogoče datirati v konec 15. stol. pr. n. št., med 1375 in 1300 pr. n. 
št. se pojavijo na Astipalaji in Lemnosu, na Hiosu po 1300 pr. n. št.49 Po zaho-
dni anatolski obali so raztresene med koncem 15. in 12. stol. pr. n. št.; najbolj 
številne pa so mikenske najdbe na tem področju v obdobju med 1375 in 1230 
pr. n. št., saj izvirajo iz več kot dvanajstih najdišč. Po količini in raznolikosti 
najdenih predmetov (keramika, kipci in kovinski predmeti) in po časovnem 
razponu izstopajo najdišča Milet, Troja, Efez (z okolico) in Müsgebi.50
41 Beckman, Bryce in Cline, The Ahhiyawa Texts, 157.
42 Bryce, The Routledge Handbook of The Peoples and Places, 474.
43 Gl. Bryce, »Ahhiyawans and Mycenaeans«, 304.
44 O tem pripoveduje t.i. Milawata-pismo iz poznega 13. stol. pr. n. št. (CTH 182, KUB 19.55 + KUB 
48.90).
45 CTH 105, različica A 93/w (+) KUB 23.1 + KUB 31.43 (+) KUB 23.37 (+) 720/v (+) 670/v, različica B 
1198/u + 1436/u + 69/821 + KUB 8.82, pozno 13. stol. pr. n. št.
46 RS 94.2530, RS 94.2523
47 Singer, »Ships Bound for Lukka«, 252−58.
48 Tako Bryce, »The Hittite Deal with the Ḫiyawa-Men«, 51 s. Lackenbacher in Malbran-Labat, 
»Ugarit et les Hittites dans les archives«, 238, menita, da gre za najemniško vojsko ali za najeto 
delovno silo, Singer, »Ships Bound for Lukka«, 252, da gre za trgovce ali predstavnike Ahhiyawe.
49 Mountjoy, »The East Aegean-West Anatolian Interface«, 34.
50 Kelder, The Kingdom of Mycenae, 52. Najstarejše najdbe so iz Mileta in Klazomen, gl. Mee, »Ana-
tolia and the Aegean in the Late Bronze Age«, 137; Kelder, »Mycenaeans in Western Anatolia«, 
72 s., The Kingdom of Mycenae, 54 s., 131 s. Za študije mikenskih predmetov v Anatoliji gl. Mee, 
»Aegean Trade and Settlement in Anatolia«, »Anatolia and the Aegean in the Late Bronze Age«; 
Kelder, »Mycenaeans in Western Anatolia«, The Kingdom of Mycenae, 121−36, 140.
101O stikih Mikencev in Hetitov
Najpomembnejše je najdišče v Miletu, ki kaže širok spekter mikenskih 
značilnosti in predmetov od obdobja 1450−1400 pr. n. št. naprej. Žgalne 
peči, hiše, kipci in keramika, pa tudi grobnice 1.5 km jugozahodno od Mile-
ta (Değirmentepe) kažejo na obstoj mikenske naselbine v času med 1425 in 
1300. V poznem 14. ali zgodnjem 13. stol. pr. n. št. je Milet uničil ogenj, kmalu 
zatem pa je bil obnovljen in obdan z obzidjem. Enakomerno razporejeni šti-
rioglati obrambni stolpi in navzkrižni zidovi kažejo hetitske vplive.51 Analiza 
keramike iz 13. stol. pr. n. št. (95% mikenskega in 5% anatolskega izvora) vse-
eno kaže prevladujoči mikenski element, očitno je bila večina mikenske kera-
mike proizvedena lokalno.52 Arheološko je pozicija Mileta kot pomembnega 
centra mikenske kulture v Anatoliji torej potrjena,53 na stike s Hetiti pa kaže 
na primer še mikenska črepinja s sliko hetitskega pokrivala ali kraljeve tiare.54 
Medtem ko se število mikenskih predmetov, predvsem keramike, ob oba-
lah zahodne Anatolije med začetkom 14. in koncem 13. stol. pr. n. št. povečuje, 
so mikenske najdbe v osrednji Anatoliji redke. Edino najdišče z večjimi količi-
nami mikenske keramike je Maşat (het. Tapikka), vendar ta keramika morda 
izhaja iz časa, ko mesto ni bilo pod hetitsko oblastjo.55 Hetitska prestolnica 
Hattuša (današnji Bögazköy) je do danes ohranila le tri mikenske predmete: 
pas, črepinjo posode s podobo mikenskega vojščaka in bronast meč.56 Akad-
ski napis na rezilu meča sporoča, da ga je Gromovniku po zmagi nad Aššuwo 
posvetil hetitski kralj Tudhaliya I/II;57 meč verjetno sodi med plen, pridobljen 
na tem pohodu.58  Črepinjo iz Boğazköya je mogoče datirati okrog 1400 pr. 
n. št.,  meč v 2. polovico ali konec 15. stol. pr. n. št., zato ju mnogi znanstve-
niki interpretirajo kot prvi posredni dokaz o vojaški aktivnosti Mikencev na 
področju Anatolije.59 Najdbe mikenskih predmetov v osrednji Anatoliji sicer 
vključujejo še posodo in nož v Fraktinu ter črepinje na najdiščih Gödelesin 
Höyük in Üç Höyük.60 
Avtor doslej edine študije hetitskih najdb na področju Egejskega morja E. 
H. Cline ugotavlja, da je izmed 942 uvoženih najdb bronaste dobe anatolski/
51 Mee, »Aegean Trade and Settlement in Anatolia«, 135, 149, »Anatolia and the Aegean in the Late 
Bronze Age«, 139; Kelder, The Kingdom of Mycenae, 52. Te najdbe kažejo na kratko tranzicijo 
Mileta iz rok Mikencev v roke Hattija, gl. npr. Niemeier, »Mycenaeans and Hittites in War in 
Western Asia Minor«, 153.
52 Gl. Mee, »Anatolia and the Aegean in the Late Bronze Age«, 139, za nadaljnje reference.
53 Gl. Kelder, »Mycenaeans in Western Anatolia«, 72−75, The Kingdom of Mycenae, 52, 132.
54 Cline, Sailing the Wine-Dark Sea, 70.
55 Gl. Niemeier, »The Mycenaeans in Western Anatolia«, 45 in ibid. za nadaljnjo literaturo.
56 Gl. Niemeier, »Mycenaeans and Hittites in War in Western Asia Minor«, 150, Cline »Hittite Ob-
jects in the Bronze Age Aegean«.
57 Gl. Ünal, »Two Peoples on Both Sides of the Aegean Sea«. V mikenski izvor meča je podvomil 
Taracha, »Is Tutḫaliya’s Sword Really Aegean?«, vendar znanstvena srenja njegove interpretacije 
ni sprejela, gl. Genz, »Foreign Contacts of the Hittites«, 304 ss.
58 Niemeier, »Mycenaeans and Hittites in War in Western Asia Minor«, 150. 
59 Niemeier, »The Mycenaeans in Western Anatolia«, 42 s;  Kelder, The Kingdom of Mycenae, 54, 
Beckman, Bryce in Cline, The Ahhiyawa Texts, 269 s.
60 Gl. Mee, »Aegean Trade and Settlement in Anatolia«, 150, »Anatolia and the Aegean in the Late 
Bronze Age«, 141, Cline, »Hittite Objects in the Bronze Age Aegean«.
102 Mojca Cajnko
hetitski izvor mogoče pripisati le dvanajstim predmetom. Na področju Egej-
skega morja odkriti hetitski predmeti tako obsegajo zgolj en odstotek v brona-
sti dobi z Bližnjega vzhoda ali Orienta uvoženih predmetov. Ti so raztreseni 
tako skozi čas (datirani so približno med 2000 in 1150 pr. n. št.) kot tudi pro-
stor (najdeni so bili od celinske Grčije do Rodosa; na področju celinske Grčije 
so bili odkriti le štirje, od tega trije v Mikenah). Raznoliki so tudi materiali 
(keramika, kamen, plemenite kovine) in njihov namen. Gre namreč za cilin-
drične pečate, pečatne odtise, bule, kipec sfinge, srebrno čašo v obliki jelena, 
srebrni kipec »boga kovača« in zlato sponko.61 Ob spoznanju, da je predmete 
iz osrednje Anatolije na področju Bližnjega vzhoda skoraj tako težko najti kot 
v Egejskem morju, zgoraj predstavljeno dejstvo morda ni presenetljivo. Hetiti 
so namreč pustili malo materialnih dokazov o svoji navzočnosti celo na po-
dročjih, ki so bila pod njihovim nadzorom, npr. v severni Siriji in (morda) na 
Cipru.62 
Omenja se, da so hetitski vplivi segli celo do celinske Grčije. W.-D. Nie-
meier tako navaja, da je monumentalni kamniti relief levjih vrat v Mikenah 
narejen pod vplivom hetitske umetnosti in da so bili hetitski prototipi zgled 
za kiklopske zidove mikenskih palač, kar je še posebej očitno pri podzemnih 
hodnikih in Kastenmauer konstrukciji v Tirinsu.63 Ti vplivi so Mikence seveda 
lahko dosegli direktno iz osrednje Anatolije ali posredno preko zahodne Ana-
tolije in Kilikije.64 
Ker so bili mikenski trgovci in izdelki v vzhodnem Sredozemlju dobro zna-
ni, mikenske najdbe v osrednji Anatoliji pa maloštevilne, je E. H. Cline pred-
postavil, da so Hetiti mikensko trgovsko aktivnost v svoji državi preprečili  z 
embargom. Možno je seveda tudi trgovanje s pokvarljivim ali »nevidnim« bla-
gom in surovinami, ki ni pustilo vidnih arheoloških sledi. Na takšno trgovanje 
bi lahko namigovale na južni in zahodni obali Anatolije odkrite in pogosto za 
transport vina, olivnega olja, dišav idr. rabljene zaprte posode. Ker te posode 
niso bile primerne za kopensko pot do prestolnice Hattuše, bi tržno blago lahko 
presipali v primernejšo embalažo, na primer v usnjene vreče ali torbe.65
61 Cline, »Hittite Objects in the Bronze Age Aegean«, Orientalia in the Late Bronze Age Aegean, 
141−81, Sailing the Wine-Dark Sea, 68−77, Genz, »Foreign Contacts of the Hittites«, 304 ss.  Cli-
ne, »A Possible Hittite Embargo Against the Mycenaeans, 1, kot »osrednje anatolske« označi le 
šest od dvanajstih.
62 Cline, Orientalia in the Late Bronze Age Aegean, 179, Sailing the Wine-Dark Sea, 71.
63 Niemeier, »The Mycenaeans in Western Anatolia«, 43. Na to lahko nakazuje tudi Strabonova 
omemba (8.6.11.), da so kiklopske zidove Tirinsa zgradili »velikani« iz zahodne Anatolije; o tem 
Bryce, The Trojans and Their Neighbours, 102.. Podatke o delovni sili z vzhoda Egejskega mor-
ja hranijo tudi tablice v linearju B iz Pilosa, ki omenjajo tekstilne delavke iz krajev Mi-ra-ti-ja 
= Milet, Ze-pu2-ra3 = Halikarnas, Ki-ni-di-ja = Knid in A-*64-ja, A-*64-jo z variacijami = Lidija 
(Azija); gl. Cline, »A Possible Hittite Embargo Against the Mycenaeans«, 5 s.,  Orientalia in the 
Late Bronze Age Aegean, 152, Sailing the Wine-Dark Sea, 68 s., 130 s.; Bryce, The Trojans and Their 
Neighbours, 102 s.;  Kelder, The Kingdom of Mycenae, 6, ki celo meni, da je bilo nabiranje delovne 
sile ena izmed motivacij za vpade Mikencev v okolico Mileta.
64 Cline, »A Possible Hittite Embargo Against the Mycenaeans«, 2.
65 Cline, »A Possible Hittite Embargo Against the Mycenaeans«, Orientalia in the Late Bronze Age 
Aegean, 179, Sailing the Wine-Dark Sea, 71−74.
103O stikih Mikencev in Hetitov
Takšno interpretacijo je zaradi pomanjkanja varnih cestnih povezav med 
Hattušo in obalami zahodne Anatolije, zaradi dsotnosti očitne motivacije za 
dolgotrajni trgovski kontakt med Mikenci in Hetiti in zaradi pomanjkljivih 
socio-ekonomskih razlogov (mikenski svet bi na Bližnjem vzhodu za Hetite 
pomenil pomembno in dolgoročno grožnjo, razmerje med deželama Hatti in 
Ahhiyawa pa bi moralo biti pretežno sovražno) zavrnil T. Bryce.66 Bolj verje-
tno se zdi, da Hetiti z Mikenci niso nikoli direktno trgovali, temveč so imeli 
dostop do mikenskih predmetov preko posrednikov iz siro-palestinskih obal-
nih državic.67  
ALI JE PROBLEM AHHIYAWE R EŠEN?
Analiza Ahhiyawa tekstov in njihova približna kronološka razporeditev torej 
kažeta, da je bila Ahhiyawa na področju zahodne Anatolije prisotna že ko-
nec 15. stol. pr. n. št. Ker večina omenjenih tekstov izvira 13. stol. pr. n. št., 
je mogoče sklepati, da so bili stiki med obema državama najbolj intenzivni 
prav v tem času. Hetitsko aspiracijo po politični premoči v zahodni Anato-
liji je Ahhiyawa ogrožala s podpiranjem protihetitskih dejavnosti in uporov, 
z napadi na različne hetitske vazalne države in z nudenjem zatočišča svojim 
zaveznikom ter nasprotnikom hetitske države. Kljub temu da kralji Ahhiyawe 
niso bili zmeraj uspešni, so bili verjetno dovolj močni, da so (večino časa) 
nadzorovali vsaj en center na anatolski obali, Millawando. To je okrog 1320 
pr. n. št. porušila vojska Muršilija II, kmalu zatem pa je bila Millawanda spet 
v rokah Ahhiyawe. Dokončna izguba tega izhodišča za širjenje vpliva konec 
13. stol. pr. n. št. je pomenila tudi konec vidnejšega delovanja Ahhiyawe v 
zahodni Anatoliji in na otokih vzhodnega Egejskega morja. Otokov pod vpli-
vom Ahhiyawe ni mogoče vedno identificirati, ponavljajoče se omembe le-teh 
pa kažejo, da je Ahhiyawa imela znatno moč tudi na morju. Vojaški posegi v 
osrednjo Anatolijo in do meja hetitske države v tekstnih virih niso omenjeni. 
Kljub pogostim omembam vojaških spopadov pa odnosi med Ahhiyawo in 
Hattijem gotovo niso bili sovražni skozi vse obdobje njune interakcije. Več 
tekstov namreč priča tudi o diplomatskih in miroljubnih stikih med država-
ma, možje Hiyawe so v času zadnjega hetitskega kralja konec 12. stol. pr. n. št. 
verjetno delovali celo kot hetitska najemniška vojska.
Prisotnost Mikencev v zahodni Anatoliji in na egejskih otokih med kon-
cem 15. in 12. stol. pr. n. št. potrjujejo arheološki viri, najštevilčnejše pa so 
66 Bryce, »Relations Between Hatti and Ahhiyawa«.
67 Bryce, »Relations Between Hatti and Ahhiyawa«, 60, »The Hittite Deal with the Ḫiyawa-Men«, 
48; gl. tudi Taracha, »Mycenaeans in Anatolia and Ahhiyawa of Hittite Texts«. Za skromne po-
datke o trgovcih pri Hetitih gl. Klengel, »Handel und Kaufleute im hethitischen Reich«, Hoffner, 
2001, »Some Thoughts on Merchants and Trade in the Hittite Kingdom«,  Bryce, Life and Society 
in the Hittite World, 87−97, za širšo problematiko trgovanja pri Hetitih gl. Genz, »Foreign Con-
tacts of the Hittites«, 323 s. O trgovanju Mikencev gl. Kelder, The Kingdom of Mycenae, 58 ss.
104 Mojca Cajnko
mikenske najdbe na tem področju v 13. stol. pr. n. št. Začetke vojaške aktivnosti 
Mikencev v zahodni Anatoliji morda nakazujeta v Hattuši odkriti meč in črepi-
nja s podobo mikenskega vojaka iz 2. polovice 15. ali z začetka 14. stol. pr. n. št., 
vsekakor o spopadu med Hetiti in Mikenci pričajo sledovi ognja in porušenja v 
Miletu (takrat že mikenski naselbini) s konca 14. ali z začetka 13. stol. pr. n. št. 
in zatem zgrajeno obzidje z značilnostmi hetitske arhitekture. Da je Milet kmalu 
spet postal mikenski, dokazuje pretežno mikenska keramika v 13. stol. pr. n. št. 
Pomanjkanje mikenskih najdb v osrednji Anatoliji morda odseva meje miken-
ske vojaške aktivnosti v Anatoliji, in nakazuje, da direktnih trgovskih stikov med 
Mikenci in Hetiti ni bilo. O diplomatskih stikih med Mikenci in Hetiti na osnovi 
maloštevilnih arheoloških najdb ni mogoče sklepati.
Stiki med Mikenci in Hetiti so torej arheološko potrjeni. Na vprašanje, ali 
je Ahhiyawo v hetitskih tekstih mogoče enačiti z mikenskim svetom, pa je na 
osnovi posrednih dokazov, t.j. korelacije tekstnih virov o Ahhiyawi in arheolo-
ških virov o Mikencih, mogoče odgovoriti pritrdilno. Hkrati z identifikacijo pa 
so se odprla naslednja vprašanja. Ali se omembe Ahhiyawe nanašajo na celin-
sko Grčijo, celotno področje mikenske poselitve, posamezno mestno državo in/
ali od te politično ali vojaško odvisna področja? Ali hetitski pisni viri kažejo na 
zvezo mikenskih državic ali posamezne centre mikenske kulture? Ali se hetitska 
percepcija kralja Ahhiyawe kot »velikega kralja« ujema z njegovo percepcijo v 
hierarhiji mikenskega sveta? Ali lahko hetitski teksti informirajo o politični orga-
nizaciji Mikencev? Se je pomen tega imena skozi čas spreminjal? Ali je problem 
Ahhiyawe rešen? Odgovore na ta vprašanja lahko morda nudi interdisciplinarna 
študija in interpretacija mikenskih, hetitskih tekstnih in arheoloških virov, kakor 
jo je zasnoval J. Kelder v delu The Kingdom of Mycenae: A Great Kingdom in the 
Late Bronze Age Aegean. Na njene odmeve pa je treba še počakati.
 BIBLIOGR AFIJA
Beckman, G. M., T. R. Bryce in E. H. Cline. The Ahhiyawa Texts. Writings from 
the Ancient World 28. Atlanta: Society of Biblical Literature, 2011.
Bryce, T. »A reinterpretation of the Milawata Letter in the Light of the New 
Join Piece.« Anatolian Studies 35 (1985): 13−23.
———. »Ahhiyawans and Mycenaeans–an Anatolian Viewpoint.« Oxford 
Journal of Archeology 7 (1988): 297−310.
———.  »The Nature of Mycanaean Involvement in Western Anatolia.« Histo-
ria 38 (1989): 1−21.
———.  Life and Society in the Hittite World.  Oxford: Oxford University Press, 
2002.
———. »Relations Between Hatti and Ahhiyawa in the Last Decades of the 
Bronze Age.« V: G. Beckman, R. Beal in G. McMahon, ur., Hittite 
Studies in Honor of Harry A. Hoffner Jr. on the Occasion of His 65th 
Birthday, 59−72. Winona Lake: Eisenbrauns, 2003.
105O stikih Mikencev in Hetitov
———. The Trojans and Their Neighbours. London in New York: Routledge, 
2006.
———.  »The Hittite Deal with the Ḫiyawa-Men.« V: Y. Cohen, A. Gilam in J. 
L. Miller, ur.,  Pax Hethitica: Studies on the Hittites and Their Neigh-
bours in Honour of Itamar Singer, 47−53. Studien zu den Boğazköy-
Texten 51. Wiesbaden: Harrassowitz, 2010. 
———.  The Routledge Handbook of The Peoples and Places of Ancient Western 
Asia: The Near East from the Early Bronze Age to the Fall of the Persian 
Empire. London in New York: Routledge, 2012.
Cline, E. H. »A Possible Hittite Embargo Against the Mycenaeans.« Historia 
40 (1991a): 1−9.
———.  »Hittite Objects in the Bronze Age Aegean.« Anatolian Studies 41 
(1991b): 133−43.
———.  Orientalia in the Late Bronze Age Aegean. Rokopisna disertacija. Uni-
versity of Pennsylvania, 1991c.
———.  Sailing the Wine-Dark Sea: International Trade and the Late Bronze 
Age Aegean. BAR S591. TEMPVS REPARATVM: Oxford, 1994. 
Collins, B. J. The Hittites and Their World. Archeology and Biblical Studies 7. 
Atlanta: Society of Biblical Literature, 2008.
Fischer, R. Die Aḫḫiyawa-Frage. Dresdner Beiträge zur Hethitologie 26. Wies-
baden: Harrassowitz, 2010. 
Forrer, E. »Die Griechen in den Boghazköi-Texten.« Orientalistische Literatur-
zeitung 27 (1924a): 113−18. 
———.  »Vorhomerische Griechen in den Keilschrifttexten von Boghkazköi.« 
Mitteilungen der deutschen Orient-Gesellschaft 63 (1924b): 1−22.
Genz, H. »Foreign Contacts of the Hittites.« V: H. Genz in D. P. Mielke, ur., In-
sights into Hittite History and Archeology, 301−31. Colloquia Antiqua 
2. Leuven, Paris in Walpole, MA: Peeters, 2011.
Götze, Albrecht. »Kleinasien zur Hethiterzeit.« Orient und Antike 1 (1924): 
3−32.
Gurney, O. R. »The Authorship of the Tawagalawa Letter.« V: P. Taracha, ur., 
Silva Anatolica: Anatolian Studies Presented to Maciej Popko on the 
Occasion of His 65th Birthday, 133−41. Varšava: AGADE, 2002.
Güterbock, H. G. »Hittites and Akhaeans: A New Look.« V: H. A. Hoffner in I. 
L. Diamond, ur., Perspectives on Hittite Civilisation: Selected Writings 
of Hans Gustav Güterbock, 205–10. Assyriological Studies 26. Chica-
go: The Oriental Institute, 1997a.
———.  »The Hittites and the Aegean World: Part 1. The Ahhiyawa Problem 
Reconsidered.« V: H. A. Hoffner in I. L. Diamond, ur., Perspectives on 
Hittite Civilisation: Selected Writings of Hans Gustav Güterbock, 199–
204. Assyriological Studies 26. Chicago: The Oriental Institute, 1997b.
Hawkins, J. D. »Tarkasnawa King of Mira: ‘Tarkondemos’, Boğazköy sealings 
and Karabel.« Anatolian Studies 48 (1998): 1−31.
106 Mojca Cajnko
Hoffner, H. A. »Some Thoughts on Merchants and Trade in the Hittite King-
dom.« V: T. Richter, D. Prechtel in J. Klinger, ur., Kulturgeschich-
ten: Altorientalistische Studien für Volkert Haas zum 65. Geburtstag, 
179−89. Saarbrücken: SDV Saarbrücker, 2001.
Horvat, M. »Stiki Hetitov z egejskimi ljudstvi.« Keria 5 (2003): 69–80.
Hrozný, B. »Hethiter und Griechen.« Archiv Orientální 1 (1929):  323−43.      
Kelder, J. M. »Mycenaeans in Western Anatolia.« Talanta 36−37 (2004−2005): 
49−86.
———.  The Kingdom of Mycenae: A Great Kingdom in the Late Bronze Age 
Aegean. Bethesda, MD: CDL Press, 2010. 
Klengel, H. »Handel und Kaufleute im hethitischen Reich.« Altorientalische 
Forschungen 6 (1979): 165−74.
Košak, S. »The Hittites and the Greeks.« Linguistica 20 (1980): 35−48.
Lackenbacher, S., in F. Malbran-Labat. »Ugarit et les Hittites dans les archives 
de la „Maison d’Urtenu.“« Studi Micenei ed Egeo-Anatolici 46 (2005): 
227−40.
Mee, C. »Aegean Trade and Settlement in Anatolia in the Second Millenium 
B.C.« Anatolian Studies 28 (1978): 121−56.
———.  »Anatolia and the Aegean in the Late Bronze Age.« V: E. H. Cline in 
D. Harris-Cline, ur., The Aegean and the Orient in the Second Millen-
nium: Proceedings of the 50th Anniversary Symposium Cincinnati, 18-
20 April 1997, 137−46. Aegeum 18. Liège: Université de Liège; Austin: 
University of Texas, 1998. 
Mountjoy, P. A. »The East Aegean-West Anatolian Interface in the Late Bronze 
Age: Mycenaeans and the Kingdom of Ahhiyawa.« Anatolian Studies 
48 (1998): 33−67.
Niemeier, W.-D. »The Mycenaeans in Western Anatolia and the Problem of 
the Origins of the Sea People.« V: S. Gitin, A. Mazar in E. Stern, Me-
diterranean Peoples in Transition: Thirteenth to Early Tenth Centuries 
BCE, 17−65. Jerusalem: Israel Exploration Society, 1998.
———.  »Mycenaeans and Hittites in War in Western Asia Minor.« V: R. Laf-
fineur, Polemos: le contexte guerrier en Égée àl’ âge du bronze, 141−55. 
Aegaeum 19. Liège: Université de Liège, 1999. 
———.  »Hattusa und Ahhiyawa im Konflikt um Millawanda/Milet.« V: H. 
Willinghofer in U. Hasekamp, Die Hethiter und ihr Reich; das Volk der 
1000 Götter, 294−99. Stuttgart: Theiss, 2002.
Schachermeyr, F. Mykene und das Hethiterreich. Wien: Verlag der Österreichi-
schen Akademie der Wissenschaften, 1986.
Singer, I. »Western Anatolia in the Thirtheenth Century BC According to the 
Hittite Sources.« Anatolian Studies 35 (1983): 205−17.
———.  »Ships Bound for Lukka: A New Interpretation of the Companion 
Letters RS. 94.2530 and RS 94.2523.« Altorientalische Forschungen 33 
(2006): 242−62.
107O stikih Mikencev in Hetitov
Sommer, F. Die Aḫḫijavā Urkunden. München: Verlag der Bayerischen Akade-
mie der Wissenschaften, 1932.
Starke, F. »Troia im Kontext des historisch−politischen und sprachlichen Um-
feldes Kleinasiens im 2. Jahrtausend.« Studia Troica 7 (1997): 447−87.
Taracha, P. »Is Tutḫaliya’s Sword Really Aegean?« V: G. Beckman, R. Beal in G. 
McMahon, ur., Hittite Studies in Honor of Harry A. Hoffner Jr. on the 
Occasion of His 65th Birthday, 367−76. Winona Lake: Eisenbrauns, 
2003.
———.  »Mycenaeans in Anatolia and Ahhiyawa of Hittite Texts: A Re-asses-
sment.« Archeologia 57 (2006): 143−49.
Ünal, A. »Two Peoples on Both Sides of the Aegean Sea: Did the Achaeans 
and Hittites Know Each Other?« V: Princ Takahito Mikasa, H. I. H., 
ur., Essays on Ancient Anatolian and Syrian Studies in the 2nd and 
1st Millennium BC. Bulletin of the Middle Eastern Culture Center in 
Japan 4 (1991): 16−44.