PISMA BRALCEV
SPOŠTOVANO UREDNIŠTVO!
Glede na članek pod naslovom Od 8.25 na 625.00 din, objavljen v Naši skupnosti dne 28. 2. 1977, prosim, da objavite naslednji odgo-vor.
Navedbe tovariša Eda Svetka niso popolnoma točne, zato želim javnost seznaniti z naslednjimi dejstvi:
V našem lokalu kuhamo čaj BUTTERFLY, tj. pravi indijski čaj in ne kamilice. Čaj je pakiran po 20 zavitkov v škatli in ne po 25, kot to trdi pisec. Iz enega zavitka skuhamo 3 čaje po 3 dinarje (cene imamo evidentirane), tovariš Svetek pa je zahteval k čaju še Iimono.
Naj dodam, da so v ceni čaja vračunani tudi sladkor in vsi režijski stroški, ki na žalost tudi niso tako tnajhni.
Iz vsega tega sledi, da ta čaj za naš kolektiv le ni tako zlat, kot to trdi in izračunava pisec članka.
Samostojna gostilničarka OLGA PELC
Tovariš urednik!
Življenje je polno presenečenj. Prijetnih in neprijetnih. Todato, kar se mije zgodilo v ponedeljek, 7. marca, je vseprej kotprijetnopresene-čenje.
Žena me je poklicala v sluibo, češ da se zelo slabo počuti in me prosi-la, naj pridem domov. Nisem dosti razmišljal, saj dobro vem, da me brez razloga gotovo ne bi klicala. Karse da hitro setn bil doma. Resje bila videti zelo slaba in precejje krvavela. Kot nor sem stekel do telefo-na, a kot nalašč — ni delal. Zenske, ki so tudi zaman vrtele vsaka svojo številko, so me, brž ko so zvedete, za kaj gre, napotile v samopostreino trgovino. Blagajničarko sem vprašal, kje imajo telefon in po nekaj neodločnih besedah sem se znašel pred poslovodjo.
»Pa, saj je zunaj telefon,« sem dobil osoren odgovor. Razloiil sem mu, da je telefon pokvarjen, da pa moram nujno klicati zdravnika.
»Dovolj vas že imam. Smrti in bolezni, vsi prihajajo sem, koi da nimam svojega dela!«
Za trenutek sem presenečeno obstal. Nisem telefoniral. Na srečo sem dovolj hiter, pa tudi starše imam blizu, tako da sem klical od njih. Kmalu nato je bila iena v bolnišnici, in to domala v zadnjem hipu.
Tovarišposlovodja! Žal ne vem vašega imena, ker se niii pozanimal nisern zanj (vi lahko mojega najdete v kolofonu NSK), lahko bi se zamislili ob tem. Vsuk od nas ima svoje delo in svoje teiave. To pa ne pomeni, da zutosočloveku v težkih trenutkih ne bipriskočili napomoč. Tako maloje včasih treba in vprašanje je, koliko na račun tega trpi delo. Verjetno so tudi za vaše delovno mesto potrebne moralne in politične kvalitete, da, mordaste celo član ZK. Vsega tega s svojim dejanjem in s svojimi besedami niste opravičili. Dobro lahko opravljate svoje delo, ne rečern, toda resnično dvomim, da bi lakšnile nujni pozivi ovirali vašo zagnanost. Končno pa so le še pomembnejše in večje vrednote od va- -I šega dela, saj vemo, da je človek naše največje bogastvo in pomoč člo- \ veku to bogastvo le še krepi.                                                          '
1. G.