Poštnina plačana v gotovini. ŠTEV. 8 AVGUST 1940 LETO XIV PRIJATELJ Vsako leto dobite 10 prilog ,,Za pridne roke' V avgustu in decembru ta priloga ni priložena Prihodnja številka izide 15. septembra KLIŠEJE ENO- IN VEČBARVNE JUGOGRPFIKP LJUBLJANA, SV. PETRA NASIP 23 Jose Žabjek KNJIGOVEZNICA LJUBLJANA DALMATINOVA 10 Najmoderneje urejena delavnica za vsa knjigoveška dela. Hitra in točna postrežba pri nizkih cenah. Izdelovanje posebnih akci-denčnih vezav po individualnih osnutkih. Trgovske knjige po naročilu, lastni črialni stroj za vse vrste rastriranih tiskovin. Izvirne platnice za «ŽENO IN DOM» TELEFON 24-87 1 A -n,., r T Otona Ring-a tekoči lep mmm ( Sy n d eti ko n skleji, zlepi, skifa vse. -4 Znanstveni ra zgov or . Ali mislite, gospod doktor, da se da po glavi sklepati, ali je č lovek normalen ali ne?» «Pri moških si nisem čisto na jasnem, ampak pri zenski se to da ugotoviti — po klobuku, ki ga ima na glavi. To je vprašanje! «Kaj bi ti delal, ee bi slučajno zadel v razredni loteriji milijon? «(y'isto nič. Težko je odgovoriti. «Teta, Karel hoče, da grem z njim v nedeljo na izlet. Kaj misliš, ali bom grešilu, če pojdem...? «Kako pa naj jaz to vem, dekle?' Srečanje. «Ali tudi vi rešujete' križanke, gospod Zorec? «Ne.» «Kaj pa potem delate v pisarni?« je takt?’ CJalct Je, če nakažete naročnino sta /prlja-tefljaT, ne da k AT as iipraua opominjala «PRIJATELJ» izhaja vsakega 15. v mesecu. Rokopisi se ne vračajo. Naročnina je: letno 12 številk revije «PRIJATELJ» in priloga «Za pridne roke* din 62.—. Če se plačuje v obrokih, je četrtletna naročnina din 17.—. — Odgovorni urednik Emil Podkrajšek v Ljubljani. Za prilogo «Za pridne roke» odgovarja Rija Podkrajšek. — Uredništvo in uprava v Ljubljani, Dalmatinova ul. 8/I. Tel. 21-32. Tisk Delniške tiskarne d. d. v Ljubljani. Za tiskarno odgovoren Franc6 Pintar. ■ TUBA ODOL-A VELJA PO KOLIČINI IN UČINKU ZA 2. &0UjCl potočena.... $ «Ah, to so samo fantovske razvade! Tega bom svojega zaročenca dovolj kmalu odvadila, ko bova poročena.* Tako pravi srečna nevestu, če izrazi dobra prijateljica kak pomislek o njenem izvoljencu. «Ona je pač še zelo mlada*, pravi ta in oni ženin. «Ko bova poročena, se bo marsikaj prav hitro izpremenilo.» Da — ko bova poročena! Česa vsega ne pričakujemo od tega časa! Da se bo potem zbudila velika ljubezen, ki se doslej še ne čuti, to~upa pač le redko kdo; toda marsikdo se nadeja, du se bosta oba lepo vživela v skupno razmerje in se drug drugemu prilagodila. Gotovo je, da mora v vsakem zakonu najprej preteči neka doba medsebojnega trenja in vplivanja, preden nastane pravo soglasje. Nečesa pa ne smemo pozabiti pri vseh nadali, ki jih stavljamo na čas, «ko bova poročena*, namreč da se sme to vzajemno brušenje nanašati samo na vnanjosti, medtem ko se to ne sme dotakniti naj-notranjejšega jedra človeka, če hočemo, da se izognemo marsikateremu bridkemu razočaranju. Nevesta, ki se na primer spotika nad tako imenovanimi fantovskimi razvadami svojega zaročenca, stori prav, če se pouči o njihovih vzrokih. Če izvirajo iz tega, da se fant ne počuti dobro v pusti, samski sobi, da hrepeni po družbi prijateljev, da išče pobud v medsebojnem razgovarjanju, potem se pruv lahko spusti v boj. Nekaj drugega pa je, če tiči vzrok v značaju. Potem bo tudi še tako trdna volja žene brez moči. Brezplodno je vsako upanje, da ga bo vzgojila v zakonu. Če tedaj nevesta ni pripravljena, da bi to ali ono razvado potrpežljivo prenašala, je bolje, če se ne poroči. Podobno se godi seveda tudi marsikateremu mlademu zakonskemu možu. Morda ga kdaj pa kdaj v času, ko je zaročen, nekoliko zaskrbi, da bi utegnila biti njegova nevesta površna, se čudi njenemu neznutnemu zanimanju za resnejše čtivo, pa se tolaži s tem, da jo bo že v zakonu vzgojil po svoji želji. Misli si, da ji bo v dolgih večerih bral dobro knjigo, da bosta skupaj hodila v gledališče in na koncerte itd., kar bo tudi v njej zbudilo hrepenenje po dragoceni življenjski vsebini. Če vidi, da si tega res želi tudi nevesta sama, bo gotovo veselo upal, da bo njuno sožitje v najlepšem soglasju. Ako pa je bila njena površnost globlje zakoreninjena v njenem bistvu, potem bodo tudi vsi vzgojevalni poskusi mladega moža brez uspeha. Čas ženitve je zmerom čas neke visoke napetosti. V zakonu pa se potem vsak spet vrne k svoji prvotni naravi. Ako bi si bili vsi ljudje, ki stopajo v zakon, na jasnem, v koliko bodo lahko vplivali na drugega zakonca in v koliko ne, potem bi ne doživljali toliko razočaranj. Prividi, domneve, iluzije so prav lepe, dokler jih ne smatramo za iluzije. Ko pa spoznamo, da niso resničnost, temveč res samo iluzije, potem se nenadno izpremenijo v strašilne prikazni, Čim bolj zrela in odločna sta človeka, ki se združita v zakonu, tem bolj morata biti pripravljena na potrpljenje. Želja, da bi mož ali žena ženo ali moža izoblikoval in vzgojil po nekem vzoru, idealu, povzroča nekako vojno stanje, ki lahko bolj ogroža resnično soglasje, kakor majhna nesporazumlje-nja, ki jih širokogrudno preidemo. Izberimo si takšnega zakonskega druga, ki smo z njim bistveno v skladu in ki hočemo njegove male napake in razvade radi trpeti in prenašati. Berite knjigo znamenitega avtorja zdravnika «Dr. Lobel Josip, Od zakona do ljubezni*, ki jo je izdala založba «žena in dom* in ki jo dobite za polovično ceno 15.— din. Mara: - žiev&šeno uphCLŠcinjje. Prav hudo jc, ako prava, ljubljena mati za vedno zapre oči. — Mali otroci ne morejo ostati brez nadzorstva, plačano nadzorstvo pa ni vselej najboljše. Mož in domačija ue moreta biti brez gospodinje — in navsezadnje je tudi možu žalostno brez žene. Ako ni daleč okrog nikogar, ki bi skrbel za otroke in domačijo, ako ni krepke sture matere, sestre itd., ki bi nadomestila mamo — kaj naj ta človek počne? Toda če je v sorodstvu kaka prosta moč, ki bi lahko prevzela to dolžnost, potem ne more mož storiti večjega greha, kakor če se znova oženi. Ako niso otroci še tako majhni, da ničesar ne razumejo in se oprimejo človeka, ki jim je dober, vzgoji pomilovanje sorodnikov in znancev v njih sovraštvo do nove matere, pa če je ta tudi vtelešen angel. No, vselej ni tako — toda o tem pozneje. Če pa so otroci že večji, potem ne le sovražijo to, ki je stopila na mesto ljubljene matere, ampak začno mrziti tudi očeta, ker je storil materi in njim takšno sramoto! Otroci znajo biti strašno sebični; niti na um jim ne pride, tla imajo starši pravico tudi do lastne sreče. Prepričani so, da očka in mamica nimata drugih dolžnosti kakor do njih, nimata druge pravice, kakor da sta srečna v njihovi sreči. In zdaj tole — očka se ženi! Odrasli sin bi se niti ne domislil, da bi se posvečal očetu, še manj pa, da bi ga po letih vzel k sebi, da bi ne bil tako sam. Izjem ni veliko. Prav tako se navadno hčerka ne misli odreči nekaterim svojim ugodnostim iz ljubezni do očeta. Dokler ga potrebuje, dokler nima druge zaposlitve, skrbi seveda čisto dobro za očeta in gospodinjstvo, ampak le tako rekoč «na odpoved.* Ako bi se omožila, potem se vendar očka ne sme čuditi, da gre za svojo srečo: si bo že našel kako gospodinjo. Sicer pa tudi, dokler živi pri očetu in upravlja njegovo gospodinjstvo, mu redkokdaj žrtvuje več kakor to gospodinjsko delo. Svoj prosti čas ima za sebe in ne za' to, da bi bilo očetu bolj veselo. — Kaj bi prav za prav tale oče še hotel!? Očka — in mama tudi — sta otrokom zmerom že stara človeka. Tudi če ni očetu še niti štirideset (in murni pet in trideset) let, sta stara in morata temu primerno ravnati. To se pravi: žrtvovati vsa nadaljnja leta in vse delo samo njim, ljubljenim otrokom — sreči rodbine. Čas in zanimanje teh nadaljnjih let samo toliko, kolikor je otrokom prav — zaslužek dela pa za vedno prispevek k poznejšim lastnim dohodkom. Očka ima tako lepe prejemke, kot stur človek ne potrebuje več veliko — torej komu naj bi to dal... No, če žrtvuje vse to svojim otrokom, pruvijo pač, da je to depo od njega*. Če se pa oženi, pravijo, da je «star norec in da naj ga bo sram.* To bi bilo utemeljeno kvečjemu, ako bi bil res že star mož in bi se zagledal v mladostno žensko ter jo privedel kot mflčEHfi ženo v hišo. Ta njegov koruk bi bil v resnici nespameten in bi mu ne bil v čast. Če pa ve, da ga bodo otroci nekega dne zapustili, in če ni že starček, bi se otroci ne smeli upirati prihodu mačehe. Očetovstvo samo ne more predrugačiti moževe narave. Medtem ko more materinstvo navadno vsaj v 60— 70 odstotkih izpolniti življenje žene tako, da se rada odreče svojim osebnim ugodnostim in ji je sreča otrok isto kakor njena lastna sreča, izpolni očetovstvo po večini samo del moževega življenja. Je oče z vso ljubeznijo in dolžnostjo — je pa tudi mož z vsemi potrebami in hrepenenji zrelega moža. Ljubeči očka zna žrtvovati veliko — toda malokdaj vse. Ako je samotar in hladne narave, se čisto rad vda, ko premaga prvo žalost nad izgubo žene. Posebno če najde dobro dušo, ki brez rožnatih nad vestno skrbi za otroke in gospodinjstvo. Navadi se in je zadovoljen, da ima mir. Ampak veliko mož potrebuje stalno enakorodno tovarišico. Ne prenašajo samote, morajo imeti prijateljico, soprogo za reprezentacijo imena in hiše. In slednjič hrepeni zaradi svoje zrele moškosti — po ženi — brez grešnih stranskih poti, brez skrivanja, po zdravi, vdani ženi — soprogi. V takem primeru stori torej vdovec v očeh sorodstva in otrok neodpustljiv greh in se znovu oženi. Prihod nove matere seveda otroke vselej nekoliko zaboli. Bila bi nehvaležnost do one prave mutere, ako bi jih ne bolelo. Toda ni treba videti v tem razvrata sreče otrok in rodbinske tragedije. Če je «nova mama* dobra, se mali otroci hitro privadijo, ako jih kdo ne podpihuje, veliki pa morajo priznati, da ima tudi oče vdovec pravico, da živi. Zdaj pa je vse odvisno od tega, kakšna je ta druga Ženu. Na žalost niso osameli primeri, da je vzela vdovca z otroki samo zato, ker drug ni prišel ponjo, da se je omožila, samo da bi se ji dobro godilo, da je torej sebičnicu. Ah, takšnih mačeh je precej! Pride, se usede v zadovoljno rodbinico, se ogrne z njihovo blaginjo in odslej je tam samo ona — milostljiva, ljubezniva — otroci pa so zoprni vsiljenci. Nobenega koraka ne storijo prav, razposajeni so, predrzni in simpatični kakor trn za nohtom. Ubogi očka doslej ni vedel, kakšne nepridiprave je spravil na svet in kakšni zajedavci so. Toda češče prinaša nova mama le samo dobro voljo — a vendar nič ne pomaga, vedno je sumo mačeha. Drugi materi je potrebno tudi neizmerno veliko takta. Predvsem naj se ne dela — mame. Čim manj poskuša doseči, da bi jo imeli otroci za mamo, tem prej in zanesljiveje si bo pridobila ljubezen in spoštovanje, kakršno uživa prava mati. Mačeha naj bo dobra teta. Tako naj jo kličejo na vsak način večji otroci, pa tudi mali lahko vidijo v njej samo teto. «Marna! — to gre tisti, ki je odšla, nihče drug na svetu nima pravice do tega najslajšega imena. Vidiš, tole je tvoja nova mama! — Pa ni, jaz je nočem, to ni mama! Zares ni. Zakaj bi vztrajali na tem in dražili otroke! Dobra teta je otrokom takoj bližja, nihče ne ugovarja, in naslov teta si lahko pridobi enako avtoriteto kakor ime matere. Jn dobra teta bo polagoma našla tudi pot v srce otrok, ki jo bodo začeli iskreno ljubiti. Ako bi otrokom vse odpuščala in jim v vsem ustrezala, bi (postala seveda priljubljena, toda kuj bi temu rekla vzgoja! Trdna roka in malo strogosti — to je potrebno. Toda neprava mati naj bo prizanesljivejša kakor prava. Zakaj vsak ukaz, vsaka prepoved, ki se pri materi sama po sebi razume, je pri mačehi — zatiranje. Na žalost razume to le malo mačeh. Mačehe večkrat pozabljajo, da so prišle nepoklicane od otrok, da so za otroška srca samo vsiljenke. Otroške pravice smatrajo za minulost — in sedanjost je n j i h o v a last. Zdaj odločajo one — in večkrat nalašč drugače, kakor je odločala rajnica, na katero je ljubosumna še onkrat groba. In ker dobro čuti, da je otroci nimajo radi, sc maščuje z ledeno strogostjo. K čemur je otrok prisiljen, to dela slabo. In otrok gotovo ne bo ubogal, ako ga mati preganja zuto, ker je nima rad, ker ji noče reči «mama». Njegove trme ne bo zmanjšala niti s telesnimi kaznimi, niti z zabranitvijo majhnih radosti, niti s pridigovanjem, da je nova mama dobra in kako se revica žrtvuje. To je zelo pogrešen način vzgoje in jamstvo, da bo nova mama ostala vedno le osovražena mačeha, ki ji otroci ničesar ne store na ljubo in rajši vsuk dan klečijo v kotu. In vendar si je tako lahko pridobiti ljubezen otrok! Treba jim je samo pustiti čas, da se privadijo, presojati njihove otroške razvade prizanesljivo in ne strogo kaznovati neznatnih prestopkov. Pustite v domačiji vse tako, kakor je ukrenila rajnka mati, ne prevračajte vsega po svoje. Približujte se njihovemu nezaupljivemu žalostnemu srčecu ne kakor stroga krušna mati, ampak le kakor dobra starejša prijateljica, ki hoče svetovati. Nikoli se niti z besedico ne, (dotaknite spomlina (pokojnice, ničesar ne grajajte, kar je bilo njeno delo ali njena navada. Če to nova mama zna, bo s časom postala res prija-jateljica nelastnih otrok. Mali se bodo morda naučili videti v njej mater in jo bodo imeli radi. Veliki jo bodo vsaj iz lastne volje spoštovali in hvaležno ocenjevali njeno skrbnost. Drugače pa ne in ne! Tudi ko bi jih ubila, bi ne prenehali videti v njej vsiljenko. I11 še nekaj! Odraslejših otrok nič tako ne draži zoper novo mamo kakor očetova nežna pozornost do nje. Očka je smel edino le tisto pravo mamo poljubljati, božati! Pred večjimi otroki niso prevelike nežnosti umestne — in če gre za dokaze očetove nežnosti do mačehe, tudi niso okusne in — glede na otroke — taktne. Da, mama je bila mama, to je bilo tako od pamtiveka. Ampak tole? Zakaj? Čemu? — in že kombinirajo otroci po neotroško. P O T D O Dale Carnegie: Ljudi je treba prepričati (Nadaljevanje.) Danes Vam hočemo svetovati samo tole: «Nikar se ne prepirajtel» Bil sem v družbi. Moj sosed mi je pripovedoval veselo zgodbo, ki je živo slikala izrek: «Bog je, ki ima poslednjo besedo o naši usodi, pa naj se zgodi, kar hoče.» Moj sosed je še dodal, da je to izrek iz sv. pisma. Vedel sem, da se moti, pa je vendar vztrajal pri svoji trditvi. «Kaj? To da je izrek Shakespearja?« je rekel. «lz-ključeno, neumnost! To je v sv. pismul» Mož, ki je pripovedoval to zgodbo je sedel na moji desni strani, na levi pa je bil moj stari prijatelj, ki se že leta in leta bavi s Shakespearjem. Jaz in pripovedovalec zgodbe sva se zedinila, naj odloči v tem vprašanju moj levi sosed, ki že toliko let proučuje Shakespearja. Ta pa mi je stopil pod mizo trdo na nogo in mi po-šepetal: «Dale, ti nimaš prav, gospod ima prav. Ta izrek je iz sv. pisma.» Ko sva šla pozneje domov, sem rekel temu svojemu levemu sosedu: «Saj vendar veš, da je ta izrek v Shakespearju.» «Seveda je,» je odvrnil, «v 5. dejanju, 2. prizoru Hamleta. Samo na žalost si pozabil, da sva bila povabljena na večerjo, dragi Dale, in ob takih priložnostih človek ne sme vztrajati na tem, da drugi nima prav. To moti razpoloženje, in ti se temu človeku nikakor ne boš priljubil. Zakaj ga nočeš pustiti pri mnenju, da ima on prav. Sicer pa te za tvoje mnenje sploh ni vprašal. Zakaj si se sploh spustil z njim v prepir, namesto da bi se bil temu izognil?« Ta mož, ki mi je to rekel, danes ne živi več, toda nauk, ki mi ga je dal, je danes v mojem srcu bolj živ, kakor kdajkoli prej. Takrat sem bil človek, ki si ni dal ničesar dopovedati; hotel sem vse bolje vedeti, kakor drugi. Pozneje sem študiral na visoki šoli in sem se najbolj zanimal za dokazovanje. In pri svojem študiju sem se prepričal, da se človek takrat, ko se pojavijo različna mnenja, vede pravilno samo, če se izogiblje prepirom o tem. Zakaj pri takih prepirih je nazadnje vsak izmed udeležencev bolj ko kdaj prepričan, da ima on prav. V takih primerih ne boste nikoli uspeli, tudi tedaj ne, če imate vi prav. In kaj je posledica? Vi ste za svojo osebo zadovoljni. Toda oni drugi? Ta je premaganec, uža- USPEHA lili ste njegov ponos, in tega Vam ne bo nikoli pozabil. Od svojega nazora pa ne bo on, ki ste mu nekaj dokazali «proti njegovi volji«, nikoli odstopil. Pred nekaj leti je prišel v neki zadevi k meni zastopnik velike avtomobilske tovarne; prej je bil šofer. Beseda je dala besedo, in tako sem izvedel, da se je ta mož celo z ljudmi, ki jim je hotel prodati avtomobil, rad prepiral. Če se je kdo nepovolj-no izrazil o njegovih avtomobilih, je bil z njim celo surov. Jaz sem ga skušal prepričati in sem ga tudi prepričal, da to ni prav, ampak da se mora izogibati vsakemu prerekanju in prepiranju. Danes je ta mož eden izmed najboljših prodajalcev velike tvrdke. Se zdaj mi je hvaležen. In ni še dolgo, kar mi je med drugim pisal: «Če pridem danes k nekomu ki se zanima za avtomobil, pa mi reče: ,Kaj? Vaš voz? Se na misel mi ne pride; če mi ga podarite, ga ne maram, zame je samo avto... (te in te tvrdke)' — potem mu rečem: .Izvrstno, zares si ne morete kupiti boljšega voza, kakor je ta.' Možu kar beseda zastane, nobenega prepira ni več med nama, oba sva istega mnenja. Zdaj se ne more več razvnemati, kako imeniten je tisti voz, ker sem mu to že jaz povedal. Pustiva torej to vprašanje, in začnem mu počasi pripovedovati o kakovosti naših avtomobilov. In tako prodam neprimerno več, ko prej, zakaj prej sem po navadi dosegel to, da je interesent še rajši kupil pri konkurenci. Če se ozrem nazaj, se le čudim, da sem sploh kdaj kaj prodal. Človek se ne sme prepirati, kajti če ima še tako prav, v očeh drugega je zmeraj v zmoti.« Napoleonov komornik Constant je moral večkrat igrati s cesarico biljard. Ta piše v svojih spominih iz Napoleonovega zasebnega življenja: «Čeprav sem bil spreten v igranju biljarda, sem vendar zmeraj pustil, da je zmagala cesarica, kar ji je bilo zelo ljubo.« Učimo se od Constanta! Mirno pustimo, naj nas naši odjemalci, naši' prijatelji, naše prijateljice, naši možje in naše žene premagajo v vseh tistih malih sporih, ki jih prinese vsakdanje življenje! Kako pravi Buda? «Sovraštvo naj se nikoli ne konča s sovraštvom, temveč z ljubeznijo.« Nesporazum naj se ne izprevrže v prepir, ampak naj se poravna s taktnostjo, obzirnostjo, spravljivostjo in odkritosrčno željo, naj velja tudi stališče drugega. Sicer pa: ali ni bolje izogniti se psu, kakor čakati, da nas ugrizne? Tudi če psa ubijemo, si s tem ne zacelimo rane. Zavedajmo se, da je najboljši način dokazovanja to, da se že vnaprej izognemo prepiru, ki nas šele prisili, da moramo dokazovati. Svetloba in sence Marija Tippmannova: Moj Bog, kako dolgo je že, odkar sem bila v rodnem krajni Zdi se mi, da je minilo celo stoletje od takrat, ko sem uganjala razposajenosti na dedovem vrtu. Po dolgih letih sem prišla obiskat grobe umrlih, namesto tega pa stojim za plotom in gledani na vrt. Visoki orehi senčijo dvorišče, Eden izmed njih se imenuje Tonček — posadil ga je ded, ko se mu je v drugem zakonu rodil prvi sin Anton. Kako visoko je že to drevo! Košato je, ima velike liste in na koncu vej cele grozde orehov. — Rodovitno drevo, kakor njegov imenjak, stric Tonček. Ko je on gospodaril, se je marsikaj izpremenilo na posestvu. Zrastel je nov skedenj in zavzel kos vrta. Velika hruška, ki nam je dajala vsako leto koš sadja, se je morala umakniti. Strašno mi je hudo za njo. Medtem ko stojim pri plotu, je pridrvelo na vrt belo žrebe. «Belko, Belko!« kličem in iščem košček sladkorja po žepih. Našla sem kocko sladkorja; vedno jo nosim s seboj za konje. Toda žrebe ne sliši mojega klica. Skače po vrtu in se veseli svoje mladosti. Kje je Belko, moj beli konjiček? Ko sem bila otrok, je bil on tudi žrebiček in čez nekaj let pameten konj, na čigar širokem hrbtu se je tako varno sedelo in tako lepo jahalo na travnik pod Mačkovcem. Kako dolgo je že od tega, ko je ded potrepljal konja nu pleče in ga s tem pognal v dir! Spominjam se na pokopališče — obiskati moram grobe. Tam leži stric Tonček zraven očeta in počiva. Mlad je moral zapustiti svoje gospodarstvo, ko ga je izvlekel iz dolgov in zagotovil rodbini mirno življenje. On, bogati kmet, se je užalil do smrti. Srce ni vzdržalo napora, ki je telo leto za letom izčrpavalo. Zakupnik gospodarstva je ravno izgnal krave iz hleva; sedem jih je. Ko je živel ded, jih je bilo več. V gospodarstvu je bil tudi plemenski bik s kratkimi rogovi in hudim pogledom. Niti takrat, ko sem mu s tresočo roko podala košček osoljenega kruha, me ni prijazno pogledal; otresal je glavo in stopical z nogami, da se je hlev tresel. Žrebe, ki je skakalo po vrtu, je zavohalo gospodarja in steklo k njemu. To mi je tuj človek na tem znanem vrtu. Gre po znani poti in žene znane lisaste krave. Tudi ded je imel vedno take. Novi gospodar poganja goved z istimi besedami, kakor nekoč ded. Dvignil je glavo; v gibanju rok mi je tako nekaj znanega. — Da, tole je moj sosed iz šole; z ravnilom me je tepel in je od mene prepisoval naloge. To je gotovo Pepček. Razveselila sem se, da se bom lahko pogovorila z znancem. Še nekaj korakov, pa bo pri vratih. Bog ve, ali me bo spoznal? Odprl je, živina je šla ven. Nalašč sem se postavila tako, da bi me videl. Odkril se je; po kmetsko je pozdravil neznanko — in gre naprej. Ali me ni spoznal — mar sem se tako izpremenila? To sem pomislila in sem bila žalostna ter sem gledala za krepko postavo mladega gospodarja. — Hudo mi je. Ni me spoznal — pa sem ga tolikokrat rešila, kadar bi bil moral dobiti po prstih, ker ni znal računati. Sem od hiše gre starček s pipo v ustih, nekoliko sključen, brez zob, z okroglo brazgotino na desnem licu. Tole je — moj Bog — tole je Pepček! Ali je to mogoče? Morda se motim, ampak ta brazgotina na licu — to je imel Pepček od lonca, na katerega je padel. Torej ta, ki je šel pravkar mimo, to je bil Pepčkov sin. Ta me seveda ni mogel poznati. Starček Pepček gre k vratom, da bi jih odprl. Stopila sem predenj — pomežiknil je, si popravil naočnike: «1, presneto, saj to je Minka! Od kod pa ti? Kajpak, jaz sem pozabil, saj veš, starost! Človek pozabi, koliko let je že minilo. Ali bi si hoteli ogledati gospodarstvo? Saj se gotovo spominjate.* «Le reci mi kar Minka! Zakaj bi ne bil človek spet za trenutek mlad?« «Ne, ne, to se več ne spodobi, smo že stari, dekle, stari. Ti — prav za prav vi, še ne tako, ampak jaz! Poglejte, kakšen sem! Zobe sem izgubil, žena mi je umrla. Vi ste še čedna ženska, takoj sem vas spoznal. No, leta so leta, kaj hočemo!* «Da, da, in lepa vrsta let je že.» «Kaj hočemo? Jaz sem že drugo leto na preužitku; gospodari sin. Pravkar je gnal krave na pašo, ni ga doma.« «Videla sem ga. Mislila sem, da ste to vi.» «1, preklicana reč! To je bila velika zmota!* Hodim po vrtu in ogledujem drevesa. Stara hruška, debela, tako da je postaven mož ne more objeti, se dviga nad drugo drevje, zdrava, mogočna in rodovitna, kako^ pred petdesetimi in morda že pred osemdesetimi leti. «To bo letos hrušk!« se veseli ded Pepček in boža gra-pavo skorjo hruške. »Pojdiva na polje,* predlaga. Šla sva. Pred nama gre s krepkimi koraki načelnica Sokola iz mojih mladih let. Vitka je in visoka. Vidim jo od zadaj; to menda ne bo ona, saj je moje starosti. «Torej nas je že troje,* ugotavlja Pepček, in meni se zdi, da bi rajši zbežal, zakaj nerodno mu je, da so ženske v premoči. Hodi vštric naju in posluša. Govoriva o preteklosti. «Ali se spominjaš?« je vsaka druga beseda. Gremo proti pokopališču. Niti se ne zavedamo, kdaj smo prišli, in že stojimo pod košatimi lipami. Zdi se mi, da niso bog ve kako zrastle, toda najbrž se motim. Vse se mi zdi zdaj manjše, zato se mi tudi te velike lipe ne zdijo večje. Otroci so na pokopališču. Niti enega izmed njih ne poznam. Sokolica Metka mi pripoveduje, čigav je ta in ta grob. Debelušna Ančica sedi ob grobnici. To deklico poznam! Seveda — sedela je v tretji klopi ob oknu in je bila marljiva in pridna. Metka mi nekaj pripoveduje, in jaz ujamem samo besedo «vnukinjas! Moj Bog, torej vnukinja! Vnukinja — Aničina vnukinja. Pobožala sem gtavico in šla proti grobišču naše rodbine. Na nagrobniku je zrastlo število imen — ime Tončke, svaka, babice, matere, očeta. — Ne morem se otresti vtisa, da leži tu še nekdo. Da. Tu počiva mladost. Kakor da je plot narejen iz minulih let! Gledam čez ta plot, kako skače žrebe — pa to ni več žrebiček Belko — čez ta plot vidim kmeta — pa to ni več Pepček, ampak njegov sin — vidim Ančico — a to ni več sošolka Anica, to je njena vnukinja! Mama ne bo prišla zalivat grobček sestrice Milice, ne bo položila nanj venčka iz potočnic. Nihče ne pride sem, in vsi so tukaj. Čuden občutek! Starček Pepček je odšel, izgubil se nam je bog ve kam. Metka je pri meni. Pripoveduje in govori, jaz pa je skoraj ne poslušam in gledam čez ta plot življenja. Tam vidim vijolice, ki sem jih nekoč trgala, vidim brezov gaj, kjer me je moj fant poljubljal. Tja še pojdem, preden se odpeljem. Kdo ve, kdaj bom mogla, če bom sploh, spet gledati na mladost čez tale čudni plot, ki je ves prepleten z dogodki in prerastel s cvetlicami in koprivami —. Moja spremljevalka čuti, kaj imam v duši... «Dolgo je že —* je rekla. «Da, in tale plot je tako visok!« «Kakšen plot?* «Eh, to pravim kor tako,* se izgovarjam in podajam roko tej dobri znanki. Odhaja, in jaz grem za njo. Hitro hodi, vedno je tako hodila, še zmeraj ima polno načrtov, zna se postaviti na prste in pogledati čez ta neprijetni plot. — Grem skozi svoj rodni kraj, ustavim se pred rojstno hišo, božam jo z očmi in stopam v vežo. Vse, kakor je bilo. Oreh na dvorišču meče senco na zadnja vrata, še zdaj je zlomljena deska čez jarek, ki sem ga nekoč preskakovala. Vse je tako, kakor je bilo — pa vendar se mi zdi tako oddaljeno. Tale zoprni plot se sili med vse, na kar gledam, in ni mogoče pozabiti, da je, da še zmeraj obstoji. gggsjg mm mm Sm ; IS" sn*™ **fafj 3§Bgg BBS BS Sr 9®ss »Pil ‘ * M - ^5f Žene pilotov in žene okrog njih O ženah pilotov se govori, da morajo biti pogumnejše od vseh drugih. Da, nekaj resnice je res na tem, toda žene so v svoji notranjosti vendarle samo žene — boječe, upajoče, ljubeče, da, četo ljubosumne. Svetu kažejo nasmeh, tildi če se jim srce krči od strahu; ne prepirajo se s svojimi možmi /a vsako malenkost, ker ne vedo, kaj jim bo prinesel jutrišnji dan. Dve sta vrsti žen in dve mož. Ena vrsta žen se zelo zanima za letalstvo, druga pa skoraj nič. Ena vrsta mož rada vse pove, druga pa ne. To pomeni, da lahko obe prvi in obe drugi dvojici govorita o sreči, da sta se našli. Hujše.pa je, če se žena, ki je navdušena za letalstvo, poroči z možem, ki ji noče o njem ničesar povedati, ali če si navdušen letalec vzame ženo, ki se za vse drugo bolj zanima kakor za njegova ljubljena krila. Svet zre na letalski zakon kakor na združenje pustolovskih ljudi. Malokdaj je tako, da ljudje ne sprašujejo letal-čeve žene: «Ali se ne bojite za svojega moža? Saj se lahko zgodi, da se vam več ne vrne!» Uboga žena! Kaj naj odgovori na to? Drugo prelepo vprašanje iz ust prijateljice se glasi: «Ali nisi nanj ljubosumna? Saj se sreča tam zunaj, za mejo, z lepšimi ženskami, kakor so pri nas!* Ljudje, ki žive okoli letalskih zu-koncev, izražajo svoje «skrbi» ženam tako, da postajajo polagoma gole domneve resnica. «Prijatelji» govorijo o vseh mogočih primerih, sevedu o naj- hujših in najbolj drastičnih, ter vsiljujejo v ženino srce strah, ki bi ga uboga žena sicer ne čutila. Redkokdaj se prigodi, da bi jo prišel kdo potolažiti. Dobra poročila si ljudje lepo prečitajo v dnevnikih in, če se morda srečajo, pravijo kvečjemu: «To ste ponosni, gospa, kajne?* ln ker inož-letalec po navadi ni doma, h komu drugemu naj gredo ljudje kakor k njegovi ženi? «Da, da,» vzdihujejo sočutno, «kdo bi si bil to mislil? Tak človek! Zmeraj zdrav in tako mlad!* Govorijo ucer o pokojnem tovarišu ženinega moža, toda slišati je iz njihovih besed, da obžalujejo pri tem predvsem tudi tistega živega, ki je medtem bog ve kje v zraku. Pilotova žena je prav za prav zelo osamljeno bitje. Njena družba so po večini mrakotne misli in skrbi. Radost so ji le tisti trenutki, kadar se mož sploh vrne domov, — občutki, ki jih žene mož vseh drugih poklicev ne poznajo, zakaj pri teh ni možev povratek nikoli tako tesno povezan z življenjem in smrtjo. A ko mož-pilot kakorkoli izgubi svojo službo, je to, kakor da je padel iz višin na tla. Zmerom manjše je zanimanje zanj in za njegovo ženo, zakaj nič več ni «tisti junak, ampuk čisto navaden človek*. Ni več razlike med njim in drugimi. Postal je eden izmed tistih navadnih ljudi, ki se poganjajo za službo — ajco ni zavarovan za pokojnino. Pilot, ki se vrača na zemeljska tla, postaja človek, ki se bori za obstanek. Letalci so kakor bohemi, katerih življenje je nemirno ko morski valovi. Tudi oni ne vedo, kam jih bo vrglo vodovje. Usoda letalcev ni zavidljiva. Blišč njihove slave ugasne hkrati z bliščem nepotrebne uniforme. Ampak ženina ljubezen je zmeraj velika in močna — in okolnost, da je ušel smrti, ji podari tako blagodejen mir, kakor ga prej ni nikoli poznala. Žene brez človeških pravic ::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::: Saj ne boste verjeli, da je to še mogoče v 20. stoletju. Pa je mogoče in res! Neki ruski raziskovalec, ki se je nedavno vrnil iz Notranjega Mongolskega, je objavil v ruskem tisku, da je na Mongolskem pleme Tajutov, kjer je žena brez dvoma na najnižji stopnji med ženami vsega sveta. Tam se žene ne smejo niti naučiti jezika mož, ampak govorijo svoje lastno primitivno nareč-je. Če ženo tega plemena zalotijo, da sc uči jezika moških, jo čaka smrtna ka- zen. Ako hoče mož ženi kaj sporočiti, ne sme tega storiti neposredno, zakaj drugače bi bil takoj izključen iz plemena. To sme storiti samo po ovinkih, to se pravi: svojo željo razodene s kretnjo drugemu možu, in žena, kateri to velja, mora od daleč prečitati to željo iz moževih kretenj. Da bi se morda žena kdaj obrnila naravnost na moža, tega si tam niti misliti ne morejo. To se jim zdi tako nemogoče, da za tak primer sploh niso določili nobene kazni. 0o\^_ sV' StteS' °r v s\,e\e ,• \op^''r' P Aei°e ,„o tf” °ir. - so sTs rS&rJE* 1 _i\\ V>''‘ ' g>; le eSVoro odon0'® 0Ovj o' MS° doo. *r« ^ » de')° . „ stcOi \r> ei° "' o\e'\°- ' ■c\o'ie^ * ob' d.f Vo P^T^°\ ot„_. ' ‘ *»-« doo Pte^ ^ed t0'V°AO0 b,et, * duš°' ,d\- ss» <55* ut Aero ves “fS*“ ’lfp.» **&>** &» p° Tako si otroci nabirajo odpornost za deževno jesen in mrzlo zimo. slušajo čričke, ki se oglašajo ob poti. Občudujejo zeleneče travnike in zoreča polja, dokler jih ne prehiti avto in jih vse zavije v oblak belega prahu, da si nekaj časa tišče robce na usta in kihajo in kašljajo ter se jeze na te kapitalistične avtomobiliste, ki so za samo napoto na cestahI Ko pa potegne veter in odnese prah na široko polje, se potolažijo in se spet smejo naprej. Eh, kaj bi, tudi to spada k nedeljski idilil Nato pa pridejo do reke. Za grmovjem se slečejo in potem ves dan prežive ob vodi. Nekaj se jih razkropi po bližnjih njivah in se čez nekaj časa vrne s skrivnostnimi zavitki pod rokami — z novim krompirjem, drugi pa odidejo v bližnji gozdiček in navlečejo grmičja in vej za celo grmado. Potem zažgo kres in pečejo krompir, zraven pa plešejo indijanske plese kakor mali otroci, ki še žive v časih zgodb Karla Maya. In ko je sonce na polovici svoje dnevne poti, poležejo v travo, nekateri na sonce, kar je bolj nežnih, pa v senco šepetajočih vrb, in kmalu utihne vrišč in smeh, le voda Šumija v daljavi. Po prijetnem počitku pa se začne veselje znova. Skačejo v vodo, plavajo, se potapljajo in spirajo s sebe vse skrbi, ki so jih mučile med tednom. Na večer pa, ko ležejo dolge snce bližnjih bregov na zoreča polja, odidejo, vriskajoč, polni novih moči nazaj na delo. Kaj pa oni, ki ne utegnejo iti iz mesta v naravo? Za te je pa poskrbljeno tudi v mestih, v kopališčih, kjer se, če si dobre volje in veselega srca, tudi prav dobro zabavaš. Ležiš na trdih deskah in se pariš na soncu, da si v potu svojega obraza prislužiš rjavo barvo, zraven pa sanjaš, kako prijetno bi bilo, če bi se deske spremenile v mehko preprogo in se ob zvokih šlagerjev, ki odmevajo iz zvočnika nad teboj, spominjaš na mrzle zimske dni, ko si se ob taktu teh komadov vrtel po natlačeni plesni dvorani in si se prav tako ali pa še nekoliko bolj potil ko zdaj, ko lije sonce svoje blagodejne žarke na tvojo belo kožo. In izza priprtih oči občuduješ drzne skoke mladih skakačev v vodo in si misliš, kakšno slavo in čast bi si lahko pridobil, če bi se tudi ti v takih lokih spuščal v mrzlo vodo. Ko gledaš, kako lepo brizgne voda na vse strani, ko prileti telo v vodo, si tudi sam zaželiš v vodo in pri tem prav nič ne pomisliš, kako si še pred nekaj dnevi, ko te je stresal mraz v nezakurjeni sobi (in to sredi poletjal), prisegal, da nikoli ne poj-deš v to umazano vodo bazena, kjer se koplje vse polno ljudi, ki pa je zdaj tako prijetno sveža in modra. In na večer, ko ležeš v posteljo in premišljaš o prijetnostih tega dne, te zaščemi in zaskeli na hrbtu; toplota, ki si jo nabral na soncu, zdaj puhti iz tebe in ti zbuja žgoče občutke, pa ti je vendar lepo pri duši in si misliš, da je poletje res prijetno. . : "f '" ' •' W ..'. •.> •-%•. £' Z&A 'Ib* '^J‘" ' ■■ '2>A$$W* ■ ^'Dt*?** ■ 4 f* •• * v' « * ■- » . .• * <*'•.:&%& 'i"*NEžuy. -•* ,, .., ;jp •4S«SSit . f 1 ■ WJ* jfi ■ f' “ j|r ' *f :.,tf Silva BartakoVa! Nevihta, ploha — veter tuli in žvižga, stresa okna samotne železniške Čuvajnice. Vinko sedi v topli sobi in zre v plapolajoči ogenj. Pogleda na uro. — Kmalu bo polnoč. — Čez nekaj minut pridrvi mimo zudnji brzi vlak. Vinko bo moral iti ven v nevihto, v ta naliv — in šele potem pojde lahko spat. Vzdihne in si pripravlja svetilko. Moj Bog — kako tesno mu je tukaj, ko je čisto sam! Malokdaj prinese koga sem mimo čuvajnice. Samo ropot drvečih vlakov mu preganja samoto. In vendar je bilo prej drugače. Se pred tremi meseci je gospodinjila tu mati, ljubezniva, drobna starka, ki so se ji venomer smejale dobre modre oči. Kako rad se je Vinko vračal v toplo sobo po končani službi, kako rad je imel svojo drobno mater! Mati je umrla, Vinko je zdaj sam. Nihče mu ne zaveže okrog vratu šala, da bi se ne prehladil, nihče mu ne skuha toplega čaja, kadar se veš premrzel vrne domov. Vinko je odšel v temno noč. Veter je zaloputnil vrata za njim. Vinko se je razgledal, in njegove bistre oči so takoj opazile tam na ovinku nekaj temnega, podobnega človeški postavi. Je to res človek? Kaj išče tukaj v tej neprijazni noči? Zakaj stoji tako negibno? Jz daljave se je že slišal ropot bližajočega se vlaka, zdaj jasneje, zdaj tiše, kakor jč veter zanašal glas. Vinko je prišel do tiste skrivnostne sence. Ropot vlaka je bil že čisto blizu. Zdajci se je negibna postava pripognila — se vrgla na železniški tir, tla bi leže počakala konec duševnega boja. Vinko se je ustrašil. Torej se le ni motil! To je človek — bog ve kako nesrečen — gotovo ima samomorilske namene. Skočil je k temnemu predmetu na tiru. Hvala Bogu — še pravočasno! Komaj je vzdigni! človeško telo s tira, že je pridrvela izza ovinka lokomotiva, in njene luči so krvoločno zaškilile. Šele ko je vlak šinil mimo, je Vinko pozorneje pogledal rešenemu človeku v obraz. Bel, nežen obraz, temne trepalnice, majhna, otroška usta, izpod čepice gleda koder rjavih las. Ženska. — Mlada ženska — tlekle. Kako je bila nežna! Vinko je bil čudno ganjen. Zazrl se je v zaprte oči, ki so jih pokrivale modrikaste veke. «Ubožica, le kaj te je prisililo k tako strašnemu koraku?* je nežno mislil in jo tesneje privil k sebi. Odnesel jo je na toplo v svojo zapuščeno sobo. * Ovu meseca sta minila. Vreme se je izboljšalo. S polj je vel prijeten vonj, grmovje in drevje je zazelenelo in zacvetelo. Pravkar je brzi vlak zdrvel mimo čuvajnice. Vinko gre domov; veselo muha s svetilko. Zakaj bi ne? Saj ni več sum! Rjavolaso dekle, ki ji je nedavno rešil življenje, je prineslo žarke sreče v njegovo žalostno življenje. Ko je takrat odprla oči, lepe, modre, ljubke, ki so bile tako zelo podobne očem njegove matere, se mu je zdelo, da mu je mati sama poslala to nežno žensko bitje. Molče in resno je poslušal Minkino spoved. Mlad, neizkušen študent, ki mu je dala svojo prvo ljubezen, jo je iz strahu pred odgovornostjo zapustil, ko je izvedel, da bo mati. S preprostimi, ne iskanimi besedami mu je pripovedovala, nič se ni zagovarjala, nič opravičevala. In Vinko ji je samo sočutno stisnil drobno roko. Kmalu potem se je z Minko oženil in se je v svoji dobroti veselil na njenega otroka kakor na svojega lastnega. Njegovo preprosto srce mu je pravilo, da bo Minka, ki jo je življenje tako preizkusilo, razsvetlila njegovo življenje, tla bo imel v njej najzvestejšo. najvdanejšo družico. In zdaj se je vračal domov k svoji mladi ženi. Njene modre oči so mu veselo žarele v pozdrav. Ethel Mannin: Sit sem žensk, ker... I||!i!!!i|i!!lll!!!!!!!!|ijiji!!!li|!!!!i!!pii!!||ll!il!!!!l!!ii|li|lilll!lil!ii|l!i!l|i Povem naj vam, zakaj sem do grla sit žensk: Ker imajo malomeščansko mišljenje in filmsko čustvovanje. Srčne rane so jim trgovsko blago. Zaradi prelomljene obljube zakona tožijo na odškodnino. Če one razdro zaroko, je vse dobro in prav, ako pa to store moški, je podlo. Če se hočejo ločiti, resno pričakujejo od svojih mož, tla jim bodo to dovolili, Kadar med sabo govore o drugih ženskah, po navadi sestavljajo škandale, kadar pa o moških, so nedostojne. Imajo prav tako glave polne misli na obleke, kakor omare polne šare. Ne poznajo razlike med koketnostjo1, privlačnostjo in lepo zunanjostjo. Potegnejo si krila do kolen samo zato, ker se «to sezono nosijo kratka krilu«. Posatlijo si na glave nestvore, ki bi pred njimi bežale krave. S korenino si pulijo obrvi. Dišijo po pudru, kremi in so sploh kakor majhen lepotni sulon. Kličejo te: cDrugec, moj ljubi možek!* ob vsuki priložnosti. Pri poljubu te umažejo z rdečilom. Domišljujejo si, tlu znajo šofirati. Kadar posnemajo moža, ga kaj slabo. Sploh se rade navzamejo samo slabih moških lastnosti. Poleti nosijo kožuhovino, sredi najhujše zime pa pajče-vinasto tanke nogavice. Menijo, tla je lepo in primerno, če se za družabne prireditve in gledališče na pol slečejo. V družbi se pogovarjajo o1 lepem jopiču, lepem dekletu, lepem razgledu, lepem muzikalnem komadu ... Pod tragedijo si mislijo moža, ki jim je storil krivico. Z zavistjo pregledujejo obleke tujih žensk od nog do glavi' in se zbirajo pred cerkvenimi vrati, tla buljijo v neveste. Neusmiljeno krute so z. ženskami, ki zaidejo na stranska pota. Manjka jim domišljija; kadar govore o lepoti, mislijo na filmskega zvezdnika. Zahtevajo, tla njih služkinje nosijo bele čepice in predpasnike in jih ogovarjajo z «inilostivo». Oblečejo vse, čemur pravijo »zadnja moda*. Vsaka verjame moškemu, če ji pravi, tlu je ona čisto drugačna, kakor so druge, nekaj posebnega, da pa jo on razume... One so samim sebi največje sovražnice. One so žene in matere mož, ki bodo padli v prvi vojni, in vendar proti temu ne ukrenejo ničesar. Zato, največ zato jih ne maram! ■ V rfl*. ’ >• m -J r ‘t-f* •4r, ;«: -**« ' , ■ ... -, j* . ■■fiKSP t 'r." ‘ ^ •- ' '*• . •' " '"' ' V '*#?*. ■ - , •..' •* - *. *• • • 'Zv, '•,/> >m«b ■ <*■ f*%A jRgfi m: ■ ' \ ■ -’■ : ’ *f WF: -Ur ■ , ' :; >,,.; • ’ ' ' ' '* mL. .,-, ■ ™ SW^ *«** ..1 tN® OPOJNI lilij sou raanllc :::::::: ——------------—-------------— Opij se dela iz maka. To ve vsak. Opij je sok, ki ga izloča nezrela glavica orientalskega maka, kateri ima velike cvetove in debele plodove. Prav kmalu potem, ko mak odcvete, narežejo vsako glavico, in počasi kaplje iz nje mlečnat sok, ki se na zraku hitro strdi. Vsaka makovica da dve stotinki grama opija. 2e od nekdaj se pridobiva posebno v Mali Aziji, zlasti v okolici Smirne. Od tod se je zaneslo izdelovanje opija v Perzijo in Indijo. Opij je in bo strup. Samo v pravilno odmerjenih količinah v rokah pametnega človeka je opij zdravilo. Sele v poslednjih stoletjih so začeli v Aziji, posebno na Kitajskem, uporabljati opij za opajanje in omamljanje. Vse azijske vlade pa so zavedle odločen boj temu mamilu. Tudi še tako samosilniški sultani, bog ve kje zadaj v Aziji, so določili za uživanje opija najhujše kazni. Opij se uživa različno. V Turčiji opij žvečijo ali jedo. Kajenje parfumiranega opija so iznašli šele v 16. stoletju na Kitajskem. Toda ravno kitajska vlada je že davno napovedala najhujši boj uživanju opija. Uporaba opija za zdravilo kaže, da ta strup tako rekoč uniči vsako delovanje cele vrste človeških živcev. Nekatere živce in dele možganov pa opij uspava, in človek ima potem hudega «mačka». Prav to pa človeka draži in mika, da še naprej uživa opij. Kadilcu opija se zlomi hrbtenica: mo- Kilajke trgajo nezrele makovice. Spredaj na desni vidimo, kako kadi žena značilno, dolgo pipo, napolnjeno z opijem. Kitajska otroka, prebivajoča v zemeljski votlini in na pol izstradana. Starši so vdani opiju in propadajo. ZČsrJU- STRUP OPU C lo USStUOL ii ■IHHBBBB -------- ------ HHHUI Kadilci opija na Kitajskem. Po kajenju se jih vselej loti hud «maček», in prav to jih draži in mika, da še naprej uživajo opij. Jadrnice za prevažanje opija v pristanišču Singapuru, ki je središče indijskega opije-vega izvoza. ralno, ker postane suženj svoje razvade, fizično, ker se mu suši mozeg v hrbtenici. Kadilci opija so žalostne postave. S pojmom opija je za vse čase združen spomin na opijevo vojno. Okoli leta 1800. so se zmanjšali dobički Vzhodnoindijske družbe. Da bi spet izboljšali bilance, so tiholapili opij na Kitajsko in so se pri tem posluževali zloglasnih kitajskih pomorskih roparjev. Ti pa so imeli spet na svoji strani vel.ke in male trgovce, in tako je bil zorganiziran prepovedani uvoz opija na Kitajsko. Kitajska vlada je poslala mandarina Lin Tse—Hsija kot izrednega komisarja v južnokifajsko pristaniško mesto Kanton. Ko dobre besede niso nič pomagale, je napovedal angleškim trgovcem gladovno blokado in jih prisilil, da so izročili nič manj ko 20.291 zabojev opija po 80 kg. Angleški trgovci so se vkrcali na angleške vojne ladje, čeprav jim je kitajski komisar dovolil, da se vrnejo v Kanton, samo opija ne smejo več vtihotapljati. Celo poveljujoči angleški admiral Elliot je bil odpoklican, dasi je s svojimi modernimi evropskimi ladjami uničil jadrnice kitajske vlade. In sicer samo zato, ker ni hotel zadeve tirati do skrajnosti in je angleškim trgovcem svetoval, naj izročijo zaboje opija. Leta 1842. in končnoveljavno s pogodbo v Tientsinu 1858. je Angleška dosegla dovolitev opijevega uvoza. Tako sta postali zlasti južna in srednja Kitajska nositeljici opija. V Peipingu je bolnica, kjer se zdravijo opiju vdani ljudje. •Koda*. __SE DEHLE mOŽI Sodobna kombinirana jedilnica Poglavitno geslo našega časa je: Lepo in moderno je vse, kar je tudi praktično. To geslo moramo upoštevati tudi takrat, ko kupujemo stanovanjsko opremo in jo nameščamo v stanovanju. Meščansko stanovanje polpreteklega časa je imelo celo vrsto prostorov, toda uporabljali smo kvečjemu dva do tri vsak dan. Vse drugo je bilo bolj za parado, za goste, ki so nas morda obiskali enkrat ali dvakrat na leto in seveda za nabiranje prahu. Moderna doba pa je s tem, kakor z vsem nepotrebnim, korenito pometla. Sodobni človek hoče stanovanje čim bolj izkoristiti in ga prilagoditi samemu sebi. Zato ga je ured i Inž. arh. Ciril Tavčar: Sodobna jedilnica. Apartna sestava dvovrstnega furnirja (ptičji javor in orehova korenina) povzdiguje s svojimi izbranimi vzorci preprosto oblikovano posodnico. Močan lesk po/ifure poudarja kakor zrcalo gladko ploskev. » «r<|; srednjevelike mize, ki ima dostikrat dvojno ploščo, da jo lahko po želji raztegnemo, stolov in posodnice (bifeja). Izdelana je iz trdega lesa v različnih preprosto elegantnih oblikah. Zlasti moderna posodnico se v mnogočem razlikuje od posodnice, kakršna je krasila jedilnico naše mame ali babice. Naša posodnico ni več podobna okrašenemu oltarju in ne sega visoko pod strop. Mnogo nižja je in bolj raztegnjena, da tako poudarja značilno vodoravno smer, ki naj daje majhnim sobam sodobnih stanovanj videz prostornosti. Globino posodnice izračunamo po dveh vrstah krožnikov. Širina pa se ravna po množini posode, po velikosti sobe in stene. Posodnico okrasimo s steklenim nastavkom ob kraju, zgoraj ali v sredi. Vanj spravimo dragoceno steklo in porcelan. Sicer pa je edini okrasek moderne posodnice njena preprosto elegantna oblika in les. V manjših gospodinjstvih lahko izvirno in praktično rešimo vprašanje l. kombinirane jedilnice tako, da porabimo posodnico hkrati za knjižno omaro. Seveda pa mora Inž. arh. Omahen-Serajnik: Sodobno opremljena soba. Oprema je povezana s prostorom. Vitrina deli sobo na dvoje in napravlja prostor domač. V ozadju je vzidana pokončna posodnico. Zraven so vrata zastrta s slikovito zaveso, ki tvori prijeten prehod na kotiček z divanom. tako, da združuje v enem prostoru po več sob z različnimi nameni. Jedilnica, ki smo jo včasih mesece in mesece uporabljali le toliko, da smo s pohištva dan za dnem brisale prah, je dandanes, ko smo jo združile z delovnim kotom ali s stanovalnico, eden izmed najprijetnejših in najbolj upoštevanih prostorov našega stanovanja. Za jedilnico izberemo sobo, ki ni predaleč od kuhinje, da imamo za donašanje jedil čim krajšo pot. Soba mora biti poleti hladna. Najbolj pripravna je, če ima okna proti severu. Oprema jedilnice sestoji iz Kombinirana jedilnica. Vitrina deli sobo v jedilnico in delovni kot. ---------------------- ■ • . • Iff- 1 >| slkj; ‘ biti takšna komblmi/ana posodnica temu primerno narejena. Razen omarice in steklenega nastavka za posodo mora imeti še palice za knjige. Če je soba velika, je najbolje, da posodnico, ki je obenem knjižna omara, postavimo tako, da deli sobo v dva dela: v jedilnico in v delovni kot. Tako dobimo v errem prostoru dva čisto ločena dela, ki nam vsak zase nadomešča po eno sobo. V delovni kot spada pisalna miza; tla okrasimo s preprogo, stene s primerno dobro fotografijo ali grafiko. Preproga pod mizo v jediln‘ci naj bo iz takšnega materiala, da jo lahko čistimo. Najbolj praktičen je linolej. Steno naj krasi dobra slika. Seveda ne sme v delovnem ko!u niti v jedilnici manjkati cvetlic v lončkih na stojalih in poličkah, ki jih namestimo po okusu. Če pa hočemo jedilnico kombinirati s stanovalnico, izpopolnimo opremo jedilnice še s primerno mizico, fotelji in — udobno zofo ali kaučem, ki ga lahko porabimo za posteljo, če nas kdo obišče. Prijetni kotički v kombiniranih jedilnicah Če) se ženske smehljajo ... še nihče si ni belil glave zaradi smehljanja in smeha moških. Mož se smeje od srca iz tega ali onega vzroku, ki mu izvabi smeh. Nekaj drugega pu je smehljanje žene. Že prenekateri slikar in slavni kipar je. poskusil, da bi upodobil zagonetno smehljanje žene na svoji umetnini. Najslavnejši in najpopolnejši primer je Mona Lisa velikega italijanskega slikarja Leonarda da Vinci. O čudovitem smehljaju te žene so napisane cele knjige. In vendar ni mogel nihče rešiti skrivnosti, ki daje temu lepemu obrazu Mone Lise tisto čarobno dražest, k jo je znal ujeti čopič največjega slikarja renesanse. V prvi polovici prejšnjega stoletju so potegnili v Parizu iz Seinc mlado samomorilko, ki se je še v smrti smehljala. Posmrtna maska te deklice je našla pod imenom «Neznanka» svetovno slavo, ne da bi se bilo komu posrečilo razložiti njeno zagonetno smehljanje. Toda razen tega skrivnostnega smehljaja ženske je še drug ženski smehljaj, ki je za človeštvo važnejši in pomembnejši: to je materin smehljaj, ki obsega vso ljubezen in dobroto sveta. Madonu, ki se smehlja božjemu Detetu v naročju, je najlepše in najpopolnejše utelešenje materinskega smehljaja v umetnosti. Materin smehljaj je molitev, je kakor sonce, ki v njegovih žarkih otrok raste, cvete in uspeva. Smehljaj ljubeče žene je dal že marsikateremu možu silo in moč, da se je v najtežjih urah vzdržal pokonci in je premagal vse ovire, ki so se mu zdele nepremagljive. Če se mož vrne domov ves truden, slabe volje in od poslovnih skrbi strt, se mu bo obraz kmulu razjasnil, ako ga žena pozdravi in sprejme s prijaznim smehljajem. Vsakemu bolniku je tolažeče in bodrilno smehljanje njegove strežnice velika dobrota. Svet bi bil ubog in prazen, ko bi ne bilo smehljaju, ki izvira iz nesebične dobrote toplega in ljubezni polnega ženskega srca. In taka ženska prejema plačilo v ljubezni, spoštovanju in naklonjenosti. CDeklica 0Tt ari|a Imela je najglobokejše, jiujtemnejše in najotožnejše oči v celi dolini. Nežen fant bi bil videl v njih dvoje modrih morij, ki je sreča razlitu po njih, in gotovo bi bil zahrepenel, da bi smel stanovati ob teh morjih in vsak dan gledati vanje. Toda deklice Marije ni nihče pogledal, kakor da sploh ni dekliču, temveč samo črn, umazan oglarček. Dim oglarskih kop, ki so tlele skozi dolgo vrsto dni, je zatemnil zlati sijaj njenih las, in na belo čelo so ji neprestano letale mehke snežinke saj, se lepile na razgreti obrazek in slikale na njem gube. Vsi, ki so hodili na planine k planšaricam, so se ogibali kopam. Nihče ni slutil, du je tam pri skludanicah drv tolikokrat od koprnenju jokalo mlado, vitko, od saj očrnelo dekle. Počasi se je Marija vdala v svoje samotno življenje v gozdu. Včasih, kadar starega oglarja ni pustil protin po več dni iz koče, je Mariju sama pazila na kadeče se pošasti. Medtem pa je imela dovolj časa, du se je podnevi zasanjala v bežeče oblake, ponoči pa prisluškovala vetru in gledala zvezde. V takih časih ji jo bilo tesno pri srcu. Srce ji je utripalo za nekoga, ki bi prihajal k njej v mesečnih nočeh. V vasi je bilo žegnunje, in Marija si je izprosila dovoljenje, da je smela tja. Njeno srčece je žarelo kakor majhna kopu radosti. Na pol slepo ogledalo niti ui moglo pokazati zlatega sijaju njenih las in snežne beline, rožne rdečice njenega obrazka. Samo čisto skromno je moglo povedati, da ji ležijo lasje pravilno, več pa ne. Toda zlobni sajasti škrateljčki so se zibali v vetru in prežali na Marijo, kdaj pride iz koče. Vsa srečna je hitela Marija od kope do kope in potem v dolino. Malone bi bila ušla vsem sajastim škrate]jčkom, tako je bila urna. Samo enemu se je posrečilo, da jo je ujel, in prav ta je bil najzlobne jši. Že pred vasjo si je s travo obrisala gozdno prst s čevljev in si z modrim predpasničkom posušila potne bisere na obrazu. In tako srečna je bila še, du je mislila: modri predpasnik je že nebeška stena in do blaženosti je samo še nekaj sekund. Ko je vzela predpusniček z obraza, je res stal najlepši fant, Tominčev Peter, na pragu krčme in — se smejal, da je kur odmevalo ... Marija ga je plašno pogledala. Toda zdaj ga je vdrugič posilil smeh, tako da so v i prišli iz. krčme, tla bi izvedeli povod njegove veselosti. Marija je še zmeraj stala na istem mestu in ga gledala radovedno in hkrati boječe. Šele ko so tudi drugi namerili svoj pogled na njo, jo je obšel strah, ki se je izprevrgel v popolno izbeganost, ko so smejaje se kazali s prsti na njo. Da se je od njenega lica do ust vlekla široka črna črta, tuko tla je bila Marija videti kakor mlada čarovnica, niti slutila ni, samo zasmehovanje je čutila kakor nekaj neusmiljeno trdega, pred čimer mora zbežati. Kakor srna je tekla nazaj v gozd. Plamenček veselja v njenem srcu se je razgorel v velik plamen bolesti, ki ji je celo solze vzel. Veliko, veliko dni je bilo treba, tla je ta mala kopu bolesti izgorela. «Glej,» jo je tolažil stari, «midva sva puč revna človeka. Nikar ne bodi žalostna, to še ni najlnijšel...« In tako je Murija spet pazila na svoje kope, zrla tiho za bežečimi oblaki in prisluškovala vetru. Zdelo pa se je, tla čaka Marijo tudi še najhujše. Nekega tlne se je spotaknila ob korenino in si zlomila nogo. Stari se je kar opotekal, ko je šel v dolina po pomoč. Kakor tla so jo navdahnili dobri gorski duhovi, je ponudila Tominčevku bolnici sobo in postrežbo, dokler ne ozdravi. Mariji je bilo tako čudno pri srcu, ko je čutila, da je morala šele druga ženska odkriti, tla je ona naj lepša izmed vseli deklet na daleč in široko. Peter tega še zmeraj ni mogel verjeti, /uto je po vsej sili hotel v sobo, tla bi si bliže ogledal obrazek mlade čarovnice. Tega pa njegova mati ni dovolila; hudomušno je grozila: «Vnel se boš še zgodaj dovolj'!...« * Ko se je potem čez nekaj mesecev stari oglar preselil v majhno sobo na Tominčevi kmetiji in je prišla Mariju kot mlada kmetica v hišo, se je Peter sicer zopet smejal. Ampak to je bil čisto drugačen smeh. To je bil smeli človeka, ki je tako prav posebno srečen. Drugi pa, ki so bili takrat v krčmi, so debelo gledali, kakor tla jih je vsa pamet zapustila. Samo Levčev Janez je globokoumno pripomnil: ohranja prožno in mladostno, je tovarišica moža, hčerke in sina. In predvsem je žena, ki je bila prej odcvetela iu nezanimiva, dandanes vesela, radostna in čila. Današnja doba kliče: «Žene v poletju, uživajte svoja lepa leta, zavedajte se svoje sreče! Nikar se ne bojte staranja! Meja starosti iu mladosti je neskončno daleč pomaknjena v primeri s prejšnjimi časi. Pa tudi resnična starost je danes veliko prijaznejša, kakor je bila nekoč.« Čitala sem knjigo »Življenje se prične s štiridesetim letom*, ki jo je napisal V. B. Pitkin, in rialu sem pisatelju prav. hkrati pa me je ta knjiga tako povznesla, da sem se še bolj zavedela, kaj mi nudi življenje pri mojih štiridesetih letih. Včasih je bil le predsodek, da smo pri štiridesetih letih in potem — stara šara, pa to ni res. Štirideseto leto nam kolikokrat šele odpira zlata vrata srečnega življenja ljubezni in radosti. I11 ker sem že dolga leta naročnica «Žene in doma*, Vam pač lahko priporočam to knjigo, ki si jo naročite za 15.— din pri upravi «Žene in doma«. I11 če bi bila izšla kje drugje, bi Vam jo priporočila prav tako navdušeno. LASTNI DOM Samskih žensk je veliko. Mlada dekleta, ki živijo same daleč od domače hiše, v mestu, kjer imajo svoj poklic, dokler se nekega dne ne omožijo. Druge se sploh ne poročijo in ostanejo samske vse življenje. Vse vedo, kako pusto je stanovati v najeti, s pohištvom opremljeni sobi. Nič ne pomaga, če skušajo narediti to sobo prijaznejšo z lepim posteljnim pregrinjalom, s pestrimi blazinami in lepimi slikami. Ali si res ne moremo pomagati? Dokler še nič ne zaslužimo, dokler morda študiramo itd., ne. Pozneje pa, ko imamo že svoj poklic, ko prihajamo vsak mesec s pošteno zasluženo plučo domov — bi se pa že morali vprašati, ali bi ne bilo lepo in prav, če bi imeli nekaj lastnega in si začeli počasi pripravljati lastni dom. Recimo na primer: dvajsetletno dekle prične svoje poklicno delo. V začetku zasluži še malo, z leti pa zmeraj več. Mogoče je, da se zgodaj omoži, lahko pa čaka šest ali osem let, da pride ponjo tisti »pravi*. In nekatere se sploh ne omožijo, potem jim poklic ostane življenjska naloga. Zakaj nuj bi vse te živele šest ali osem let, morda celo deset ali dvajset let brez lastnega doma? Ne. Vsaka naj čim prej začne s tem, da si kupi nekaj lastnega pohištva. V neki dobi si že lahko prihrani toliko, da si more kupiti lično nizko polico za knjige, preprosto omarico itd., kar se da vse pozneje povečati z dostavkom primernih pohištvenih delov. Ali ni to najboljša pot, da si že v samskih letih s prihranki nabavimo pohištvo za eno sobo? Seveda moramo pri takem postopnem kupovanju in nabavljanju na to paziti, da dokupujemo vedno nekaj, kar je s prejšnjim v skladu, v istem slogu itd. Že mnogo samostojnih žen si je na ta način ustvarilo svoj lastni, udobni dom. Včasih traja precej let — toda nekoč pa le pride čas, ko si lahko najamete namesto s pohištvom opremljene prazno sobo, morebiti celo dve in ste v tem malem domu «svoj gospod* ter imate okrog sebe samo lope reči, ki ste jih sami izbrali. Večkrat se da stanovanjsko vprašanje tudi tako rešiti, da se spomnimo na kake stare kose pohištva, ki počivajo morda že kje na podstrešju. Iz tukega pohištva, ki je po večini že zelo nemoderno, a je iz dobrega starega lesa, zna spreten rokodelec naredili našemu okusu ustreza- ttoaliielna crpiikcu LJUBLJANA PASAŽA I NEBOTIONIKA tradicija jamči za kakovost! Darujem ti to dragoceno uro. Bodi pametna in pomni: Naglica ni nikjer dobra! Tako je rekla moja babica. Ne pozabi dobrih običajev. Vzemi si vedno toliko časa, da popiješ za zajtrk in ju-žino skodelico Kneippove sladne kave. Ta krepča srce in živce. Kneippova SLADNA KAVA joče novo pohištvo ali pa ga modernizirati. V prejšnjih časih je veljala za lepo samo soba s težkim, bogato okrašenim in zato dragim pohištvom, s težkimi zastori iz pliša itd. Dandanašnja oprema pa je bolj praktična in preprosta. Najvažnejše je, da imamo v svojih prostorih čim več svetlobe in sonca in da se lahko udobno gibljemo. Vse to boste dosegli, če se ravnate pri nakupu in urejevanju svoje stanovanjske opreme po knjigi »Kuko si opremim stanovanje*, ki vam vse to nazorno pokaže tudi s slikami in ki jo dobite pri »Ženi in domu* za 15 din. Če boste kdaj tako srečni, da boste začeli misliti celo na lastno hišico, si nabavite še sledeče tri knjige: »Naš dom*, »Kaj moram vedeti, kadar si gradim dom* in «Naš dom — kako ga gradimo*. Vse tri knjige je spisal ing. arh. R. Kregar, založila pa jih je založba «Žena in dom*, kjer jih dobite po 15 din. V teh knjigah boste izvedeli vse, kar je treba vedeti o gradnji prijaznega doma. Kadar se odločite za lastni dom, je treba vse dobro premisliti, zakaj pozneje vse kesanje nič ne pomaga. Če si zgradite dom brez temeljitega preudarka, se bodo kmalu pokazale njegove hibe in napake. Ako se vam potem ne posreči, da ga ugodno prodaste, boste vse življenje z njim nezadovoljni in ne boste z veseljem stanovali v njem, tako kakor se v slabo narejeni obleki ne počutite dobro in ste nazadnje veseli, če se raztrga. Mišljenje dobrih gospodinj počasi, toda zanesljivo krči pot vsem dobrim rečem v gospodinjstvu. Tako je bilo tudi s Kneippovo sludno kavo, ki je zaradi izrednega okusa, redilnosti in izdatnosti postala po pol stoletja najpriljubljenejši vsakdanji zajtrk in ju-žina milijonov ljudi. Pri Kneippovi sladni kavi se zato lahko po pravici reče, da njena tradicija jamči za kakovost. sANEKPOTE= Dvorni igralec Gabillon je bil znan po svojem lažnivem bahanju. Nekoč je pri večernem omizju pripovedoval tole zgodbo: »Ko sem bil lunsko poletje na lovu v Sudanu, sem imel prav posebno lovsko srečo. Neko jutro se sprehajam na kraju puščave, kur me naskoči mogočen lev. Prask! — že je ležal ustreljen na tleh. Spravil sem ga v nahrbtnik in šel počasi dalje. Zdajci mi pride orjaški slon nasproti. Pomerim, ustrelim .. .* »Gubillon!* zakliče v tem trenutku njegov stari tovariš Blasel. »Ustreliš ga že lahko, ampak če boš še tega vtaknil v nahrbtnik, potem ti prisolim pošteno klofuto.* * Slavni skladatelj Wagner je šel po svojo uro, ki jo je imel pri urarju štirinajst dni v popravilu. Doma je opuzil, da ura ne gre. Jezen se vrne k urarju: »Namesto da bi mi bili uro popravili, ste mi jo popolnoma pokvarili!* | , ! |||| »Kaj?* se je razburil urar. »jaz sem jo pokvaril? Niti pritaknil se je nisem!* * Fridericus Rex (Friderik Kralj), ki je tako rad pripovedoval dovtipe, je vprašal nekoč svojega osebnega zdravnika: «Koliko ljudi ste v svojem življenju spravili že na oni svet?* Tri sto tisoč manj, kakor Vaše Veličanstvo,* je odgovoril zdravnik, »ampak zato tudi nisem tako slaven!* Neredna. s4o£Lca upliva na ves organizem. Dobro sredsfvo za odvajati, ki zanesljivo deluje in ima prijeten okus, je tfrm. i tjnutin« Rentgen. «Vi ste požiruč mečev?* «Da. Kako ste pa to uganili?« Diagnoza. »Na eno oko ste kratkovidni, drugo pa je čisto zdravo.« «škoda, da nanj nič ne vidim. Je namreč stekleno.« Rokopis. »Gospod kuhar, ali ste delali te-le torte tudi v Benetkah?« «Da. Zakaj pa?« «V obednici je gost iz Italije, ki je spoznal vašo pisavo.« •f /ji-ir* Brodolomca. »Ljubček, zakliči na nje ,halo’!» «V katerem jeziku?« Inteligenten čitatelj. «Moj mož je strasten čitatelj. Kupila sem mu knjižnico, in že jo je prečital do semle.« Potapljač. «To je čudno, ko sem se potapljal, je bil še dan, zdaj pa je že temna noč.« Ali ste že nakazali vseletno naročnino za Prijatelja 62•— din V sanatoriju za živčno bolne. «In tukaj, gospa, je soba šoferjev.« TELEF-21-32 'I . JUS . DIN 100 DRUŽBE S KATERO ŠN IMETJU TN 001 DELNIŠKA TIS' LJUfiLJftNSUft UKtDITNft GftNUft