Stev. 30. V Mariboru 26. julija 1894. Tečaj XXVIII List ljudstva v poduk in zabavo. Izhaja vsak četrtek in velja s poštnino vred in v Mariboru s pošiljanjem na PoRainezui IMi dobe se v tiskarni in pri g. Novak-u na velikem trgu po 5 kr. dom za celo let«» 2 gld. 50 kr., za pol leta 1 gld. 30 kr., za četrt leta Rokopisi se ne vračajo, neplačani listi se ne sprejemajo. 65 kr. — Naročnina .se pošilja npravništvn v tiskarni sv. Cirila, koroške ulice Za oznanila se plačuje od navadne vrstice, če se natisne enkrat, po 8 kr., hštv. 5. — Deležniki tiskovnega društva dobivajo list brez posebne naročnine. dvakrat 12 kr., trikrat 16 kr. Tisoč Slovencev zavračalo krivice. V zvesto narodnem trgu Šmarijskem zbralo se je okoli tisoč ljudij v velikih in krasno ozalšanih prostorih g. Jagodičeve gostilne. Starejši možje spominjali so se nekdanjih taborov in se močno razveselili, da si je narod slovenski' vzgojil toliko mladih bojevnikov za svoje pravice, tako izvrstnih novih govornikov. Drugi ljudski shod bil je resnično sijajen. Krivice očivestne na celjski gimnaziji je zopet gosp. Hribar v iskrenih besedah razjasnjeval in puhlost nemškutarskih ugovorov dokazival: zavoljo kakih 6000 nemčurčekov mora 196.000 Slovencev krivico trpeti. Da bi že nadalje širilo se nemčurstvo, vzgajali narodni Judeži, brczznačajni renegatje, divji narodni janičarji, to hočejo naši nasprotniki. Tega ne moremo dalj« trpeti. Še letos zahtevamo, kar nam po vsej pravici gre, kar je državni zbor sklenil in vlada obečala — slovenske paralelke. * (1. dr. Ilrašovec, odvetnik in slovenske hranilnice predsednik v Celju, šteje se po pravici med najboljše naše govornike. Kaj izborno, prepričevalno nam je dokazival, da ni malenkost, zahtevati na slovenskih tleh povsodi slovenskih napisov, vsaj dvojezičnih tablic, pečatov itd. pri raznih uradih. Tujci pogosto zahajajo k nam. Povsodi čitajo nemške napise: na kažipotih, na železniških postajah, gostilnah, obrtnih delalnicah, šolah, poštnih, linančnih, davčnih, sodnijskili itd. uradnicah: vse vidijo le nemško in poročajo tako domov v svoje novine: »od Spielfelda do Krasa zna vse nemški in hoče imeli vse nemško.« To pa upliva na naše višje oblasti v (iradcu in Dunaju ter nam brezskrbno dopo-šiljajo nemških, slovenščine neveščih uradnikov. Ti pa spodrivajo naše ljudi in slovenski sinovi ne dobivajo doma ne službe ne kruha. Zahtevati slovenskih napisov torej ni malenkost. Naša popustljivost tukaj ni samo sramotna za nas, ampak še občutno škodljiva. Proč torej z narodno malomarnostjo,- Dajmo našej lepi domovini, kar njej gre — slovensko lice! Naposled je še deželni poslanec g. dr. Dečko živahno in krepko priporočal Slovencem, posnemati Cehe in ravnati po znamen geslu: svoji k svojim. Zemlja do Dunave in Ina bila je nekdaj slovenska, Gradec so Slovenci gradili. Kar še imamo, to je le majhen ostanek prejšne posesti. Prišli so tujci, pozidali gradove in Slovenci so jim tlako delali. Gradovi se rušijo, a nove nasprotnike si vzrejamo v trgih in mestih. Tudi to mora prenehali! Ne smemo samo za plugom ostajati! Treba nam je skrbeti, da dobimo slovenskih obrtnikov, trgovcev in podjetnikov. Kako? V to služi mnogo sredstev. Posebno zdalno je, držati se dosledno gesla: svoji k svojim. Izogibajmo se nemčurskih štacun, gostilnic, obr-tov, to je, ne nosimo nasprotnikom v žep svojih de- narjev. Zahajajmo k svojim ljudem, podpirajmo vselej in povsodi le slovenske trgovce in obrnike, pa bodemo v kratkem gledali, kako nemčurska ošabnost pojema. Torej le: svoji k svojim! Državni poslanec g. dr. (¡regorec je govoril o novih davčnih predlogih ter pohvalno omenil slovenska poslanca g. Itobiča in gosp. Povšeta, ki sta v davčnem odseku odločno in spretno branila koristi kmetskih ljudij. Ako obveljata njuna nasveta v zbornici — kar je mogoče, ako vseh 180 kmetskih poslancev stori svojo dolžnost in z njimi potegne 85 grajščakov, zniža se grunt ni davek za 20u/0 in večina kmetskih posestnikov — ki nimajo 300 fl. čistega katastralnega dohodka — bode novega davka, osebne dohodnine, prosta. Ob 1 koncu je pozival . vinogradarje Šmarijskega okraja, naj osnujejo vinarsko zadrugo, da morejo uspešno izrabiti vse, kar sedaj vlada ponuja, in obnovijo svoje vinograde z ameriškim trsovjem. O tem prihodnjič* v»č! Predsedoval je deželni poslanec in župan g. dr. Jurtela. Navzočih bilo je mnogo učiteljev in duhovnikov, med njimi tudi vlč. g. dekan Jug in deželni poslanec dr. Lipold. Vsprejelc so se resolucije, kakor v Mozirju, le prva se je.po pismeno doposlanem nasvetu gosp. Mih. Vošnjaka spremenila in slove ob koncu tako: „slovenske poslance, ki so v Hohenwartovem klubu, pozivljemo, da, ako vlada potrebno za uvedenje slovenskih paralelk na Celjski gimnaziji takoj ne ukrene, zapustijo vsi IIohenwartov klub." Sodne razmere na Slovenskem. (Govorit v državnem zboru dr. Lavoslav Gr eg orec dne 23. maja.) (Dalje.) Kar mi Slovenci v tem oziru zahtevamo, se ne nanaša toliko na notranji uradni jezik, kakor na poslovanje sodišč s slovenskimi strankami, in ta naša zahteva ne temelji samo na postavi, ampak tudi na vladnih ukazih in naredbah. Evo dokaza! Tu sem spada : 1. Splošni sodni red, ki določa v § 13.: Obe stranki, kakor tudi njuni zastopniki imajo v svojih govorih pred sodiščem rabiti v deželi navadni jezik. 2. Ukaz pravosodnega ministerstva z dne 20. oktobra 1870 na tedanje višje deželno sodišče v Celovcu, v katerem se slovenski jezik določa kot sodni jezik na Koroškem in na Kranjskem. 3. Za nas Slovence nepozabni ukaz pravosodnega ministerstva z dne 15. marcija 1862, št. 865, na predsedstva višjih deželnih sodišč v (iradcu in v Trstu. Ta določa, da je stranke, zinožne samo slovenskega jezika, slovenski zasliševati, napravljati ž njimi slovenske za- pisnike, jih slovenski zaprisegati, kazenske in končne obravnave v slovenskem jeziku razpravljati in izdajati razsodbe z razlogi vred v slovenskem jeziku. Določilo se je še, da je nabaviti slovenske tiskovine za vse pozive, za dekrete varuhom, zapisnike o storjenih obljubah, edikte in za manjše odločbe, ki slovejo vedno jednako. Ta ukaz je za nas Slovence zategadeij nepozaben, ker je prav za prav začetek slovenskemu uradovanju pri sodiščih. 4. Ukaz pravosodnega ministerstva z dne 5. septembra 1877, ki izrecno določa, da je zapisnike o zaslišanju samo slovenskega jezika zmožnih strank povsem v slovenskem jeziku pisati, ne pa v nemškem prevodu ali samo deloma slovenski. Končno 5. ukaz bivšega pravosodnega ministra dra. 1'ražaka z dne 18. aprila 1882, kjer se navedenih ukazov izvrševanje vnovič naroča tudi za slučaj, da zna slovenska stranka nemški. Za to bomo Slovenci gosp. dr. Pražaku vedno hvaležni. Končno pravi čl. 19. drž. osn. zak., da so vsi deželno navadni jeziki ravnopravni v šoli, v uradih in v vsem javnem življenju, -torej tudi pri sodiščih. Navedel sem to, da morem sedaj reči: tako se glase zakonite določbe in vladne naredbe in ukazi. Iz teh izhaja jasno, da imamo Slovenci na svoji zemlji polno pravico zahtevati, da se pri sodiščih rabi naš jezik vsaj pri zunanjem poslovanju, to se pravi, pri občevanju s slovenskimi strankami, ne glede na to, ali znajo te nemški ali ne. Več prav za prav ne zahtevamo, zadovoljni bi bili, ako bi pravosodni uradniki izvrševali navedene določbe. Ali niti to se ne godi. Povsod zadevamo ob odpor. Sodnijski uradniki se trudijo na vse mogoče načine, da utesne po zakonu določeno slovensko uradovanje kar največ mogoče ali da je povsem uničijo. Pogostoma se moramo celo dobri svoji pravici odpovedati, če se nečemo zanjo boriti s pritožbami do pravosodnega ministerstva. Evo nekoliko dokazov za to. Po naredbi z dne 15. marcija 1862 smo opravičeni zahtevati, da se slovenska zemljeknjižna rešila upišejo v zemljiško knjigo v slovenskem izvirniku. Te svoje pravice nismo mogli dolgo doseči. Celih 25 let je moralo preteči in pravosodno ministerstvo je moralo izdati poseben ukaz z dne 21. julija 1887, št. 12.118, da smo dosegli to pravico. Po petindvajsetih letih smo jo torej dosegli. Toliko časa so pravosodni uradniki mogli in znali kratiti nam naše pravice. Slovenska razglasila prijavljajo vladni listi v Gradcu, v Celovcu in v Ljubljani šele, odkar je izšla naredba z dne 11. junija 1888, št. 6556. Slovenske plačilne naloge nam je priborila banka «Slavija», zau-kazali so se z naredbo pravosodnega ministerstva z dne 20. marcija 1889, št. 5340. Preidem k vprašanju o tiskovinah. Kakor sem že rekel, je pravosodno ministerstvo 1. 1862. ukazalo višje-sodnima predsedstvoma v Gradcu in v Trstu, naj se naroče slovenske tiskovine. V tem oziru pa se doslej vsaj na Štajarskem in na Koroškem ni skoro nič storilo. Določene tiskovine se ali niso naročile, ali se niso rabile, ali pa so se porabile in nič več naročile. L. 1885. sem postal župnikom in sem na dotič-nem mestu našel dvojezičnih tiskovin za zglaševanja o smrti faranov, kakeršna zglaševanja mora vsak župnik koncem vsakega meseca poslati dotičnemu okrajnemu sodišču. L. 1890. sem porabil dotične tiskovine in sem trikrat pismeno prosil okr. sodišče v Celju, naj mi pošlje dvojezičnih tiskovin. Zaman. Slovenskih tiskovin ni bilo dobiti. Dobil sem novonatisnene nemške tiskovine, vselej precej mnogo. To je dokaz, da se pri okr. sodišču v Celju ukaz pravosodnega ministerstva iz leta 1882. zaničuje in nalašč ne izvršuje, ker se neče, da bi mi bili te dobrote deležni. Sedanji pravosodni minister je 1. 1889. izdal naredbo glede dvojezičnih uradnih napisov in pečatov. Ta naredba z dne 10. januvarija 1889, št. 21.599 ex 1888 določa, da je pri tistih okrajnih sodiščih, ki morajo po veljavnih naredbah slovenski ura-dovati, napraviti dvojezične napise in pečale, kadar se sedanji nadomeste. Vzlic vsem prošnjam in pritožbam pa se le nadomestitve ne izvrše. Okrajni zastop Šma-rijski je za to že dvakrat pri pravosodnem ministerstvu prosil — zastonj. (Dalje prih.) --1— Cerkvene zadeve. t Janez Kolarič. kaplan v Dramljah. (Prijatelju v spomin napisal Fr. Muršič.) (Konec.) Najprej je skozi jeden mesec nadomeščal doma-bolnega veleč. g. župnika, potem pa so ga poslali v prijazno župnijo sv. Magdalene v Dramljah. Težko se je poslovil od doma; z najlepšimi upi in sklepi je nastopil svojo prvo pastirsko službo pač ne sluteč, da je to tudi njegova zadnja. Bil je v Dramljah ves srečen; saj je bival med pridnim slovenskim ljudstvom ter imel tako pridnega župnika, ki so ves čas po očetovsko skrbeli za-nj. Z vso gorečnostjo in ljubeznijo je začel delovati za čast božjo in vzveličanje duš. Da je tudi tukaj delal pozno v noč, priča naslednja prelepa pesmica njegova: Lučica brli na mizi Ni mu treba zemske luči, Skoro mi ugasne; Vzor mu rajski sveti: Duh pa moj se brzo dviga To je pač ljubezen moja, V rajske kraje jasne. Ki veli bedeti! V kratkem času si je pridobil srca vseh. Kako tudi ne! Saj je bil vesten spovednik, goreč pridigar in dober katehet. Kako je ljubil nedolžno mladino, kako skrbno jo pripravljal za sv. spoved, prvo sv. obhajilo in za sv. birmo! Toda človeško življenje je podobno kapljici na veji, veter popihne, vejica se zgane in kapljica izgine. Tako se je tudi zgodilo našemu ljubemu Janezu. Dne 26. majnika je nesel bolniku zadnjo tolažilo, sv. popotnico. Ko pride domu, postane mu slabo in kmalu začne pljuvati kri. Drugi dan so se mu vnela pljuča. Vender je s pomočjo izvrstnega zdravnika g. Bipšla iz Št. Jurja že toliko okreval, da je imel dve nedelji sv. opravilo. A bolezen se mu zopet povrne in zraven tega še se ga loti legar (tifus). V praznik sv. Petra in Pavla je bil previden. Čez dva dni prideta k njemu oče in mati, a ljubljeni sin ni več poznal svojih dragih starišev; bolezen ga je popolnoma zmedla. Dne 3. julija pa so ponesli nebeški krilatci njegovo čisto dušo v rajske višave, da prejme plačilo od Očetovih rok. Oče so mu podali mrtvaško svečo, oče so mu tudi zatisnili oči. Nesrečni oče, nesrečna mati! To je že drugi sin, kateremu sta morala biti priči njegove smrti. Bog vaju naj tolaži in Marija, tolažnica žalostnih! — Kakor blisk se je raznesla prežalostna novica po celi drameljski župniji in daleč, daleč čez njene meje, tje dol, kjer je tekla zibelka njegova, kjer mu živč sestrici in bratje, sorodniki in prijatelji. Kako radi so vsi imeli gospoda Janeza, pokazal je njegov veličastni sprevod. Čast. g. Kreft, župnik na Ponkvi, so mu govorili v prenapolnjeni cerkvi srce pre-tresujoče slovo. Dobro ljudstvo je glasno jokalo in ihtelo. Po odpeti mrtvaški sv. maši, katero so služili domači g. župnik, jel se je pomikati dolgi sprevod na pokopališče. Spremljalo ga je 12 duhovnikov in nešteta množica ljudstva od blizu in daleč. Da še celo iz Celja je prihitel velesp. g. Zupane poklonivši mu v imenu svoje rodbine krasen venec. Ob odprtem grobu zapojejo hvaležni učenci svojemu ljubljenemu katehetu nagrobnico v slovo, katera je bila bolj podobna goreči molitvi. Britke solze so močile grob, hoteče omehčali trdo grudo, da bi lahko spali pod njo gospod Janez in še dolgo, dolgo je klečalo ljudstvo ob grobu ter se ni moglo ločiti od njega. — Pokojnik je bil blagega značaja in usmiljenega srca, tih in skromen, prijazen in uljuden, da malokdo tako. l'a bil je tudi pobožen, dobro vedoč, da je prava pobožnost za vse dobra, kajti obljubo ima sedanjega in prihodnjega sveta, kakor uči sv. Pavel. Zdel se ti je, kakor še komaj razcvetela rožica, kakor bela lilija, bela v znamenje otroške čistosti in nedolžnosti; zdel se ti je, kakor modra vijolica, ki na skrivnem raste, cvete in diši — v znamenje ponižnosti, priprostosti in skrom-nosli ; zdel se ti je, kakor rudeča vrtnica, rudeča — v znamenje goreče ljubezni do Boga in ljudij. In zdaj že torej tudi ti počivaš v tihem grobu in s teboj vsi upi, vse nade, vse veselje in tolažba vseh, ki so te poznali. S teboj je zgubila lavantinska škofija vrlega in gorečega duhovnika. Pa tudi slovenska domovina je zgubila s teboj zvestega sina, ki še bi ji bil lahko mnogo koristil s svojimi duševnimi deli. S svojimi mičnimi pesmicami postavil si si v slovenskem narodu trajen spomenik. Poznal si dobro razne jezike, zlasti pa slovenskega, ki si ga ljubil, kakor punčico svojega očesa. Kolikor cvetlic priklije spomladi iz zemlje, toliko nad je vevetelo v tvojem srcu, a zdaj so vse uničene, strte. Pred kratkim si obhajal 251etnico svojega življenja, pred letom dnij te je Bog poklical v svoj vinograd, a zdaj se že raduješ ž Njim, ki te je poklical. O, ne zabi na nas v 'nebeški domovini, ne zabi pa tudi svoje slovenske domovine ter goreče prosi pri Bogu za slov. narod, ki si ga tako prisrčno ljubil! Gospodarske stvari. Pomen apna za gnojenje. Pogostokrat se pritožuje gospodar, da mu njiva ali travnik le malo ali nič ne obrodi, čeravno ni štedil z gnojem. Od kod naj to prihaja, kaj je vzrok, da ima gnojenje, celo obilno gnojenje, bodisi z navadnim, bodisi z umetnim gnojem toli malo uspeha? Posebno malo izda, kakor skušnja uči, samo navadno gnojenje, če so tla ilovnata, če je zemlja težka ali vsaj mokrotna. Ne le pšenica, tudi detelja se ne obnese in vinograd tako malo rodi, da gospodarju še stroškov za obdelovanje ne povrne. Pomoček v tej zadevi je lahko dobiti; pravi pomoček, ki nikakor ni predrag, je — apno. .Sicer se je to sredstvo na raznih straneh prav mnogokrat že priporočalo in povdarjalo, a slovenski gospodarji mu le še ne zaupajo, kajti rabijo ga dosti premalo. — Vsaka rastlina potrebuje k svojemu uspevanju in razvijanju več ali manj apna. Sicer so take apnene tvarine že od narave v tleh, a kjer jih m, tam mora človeška roka pripomoči ter apna pridjati. (¡nojenje z apnom je zlasti potrebno v težki in mokrotni zemlji, kajti apno ima vsled svoje kemične sestave moč, različne v zemlji trdno spojene snovi raztvarjati, tako rekoč razkrojevati, da potem posamezne morejo rastlinam novo, živo moč podeljevati. Apno ima nadalje še drugo dobro stran, ker s svojim kemičnim razkrojevanjem razrahljava zemljo, kar rastlinam gotovo dobro dene, a ob jednem apno zemljo tudi nekoliko ogreva. Nikakor pa se ne sme misliti, da je apno pravi gnoj, to ni tako; apno je le zdaten pomoček, da navadni gnoj deluje, da ne leži zastonj v zemlji. Ustaviti ali prenehati se torej ne sme z gnojenjem z navadnim gnojem, ampak temu gnoju se mora apno le pridjati. Apno deluje potem prav uspešno kot raztvarjajoče sredstvo ter upliva dobrodejno na pogno-jenje. Z apnom se pomore, da se težka, ilovnata zemlja zrahlja, da se da ložje in boljše obdelovati, da se mokrotna tla vsaj nekoliko posuše; apno je pač v vsakem oziru jako imenitno sredstvo pri razvitku poljedelstva. Posledice gnojenja z apnom le redkokedaj izostanejo, če se le na pravi način uporablja. Že pri drevesih se dobrodejen upliv hitro pokaže: Steblo postaja močnejše, drevo prinaša brž več in boljšega sadja, kakor brez gnojenja z apnom. Tako se tudi n. pr. slab vinograd, ki je že opešal, v jeseni potrosi precej na debelo z apnom (kake tri cente na oral), ki se pozneje, navadno spomladi, prekoplje ter tako z zemljo zmeša. .ledno, dve leti, in trta se bode čisto drugače obnesla, kakor se je, dokler je zemlji primanjkovalo — apna. Sejniovi. Dne 30. julija pri Sv. Martinu pod Vur-bergom, v Kostrivnici in Ormožu. Dne 31. julija v Konjicah, Zagorju, Marenbergu, pri Sv. Lovrencu v Slov. goricah in v Dolu. Dne 1. avgusta v Gomilici, Lučanah in v Imenem (svinjski sejem). Dne 2. avgusta pri Sv. Lenartu v Slov. goricah in rta Bregu pri Ptuju (svinjski sejem.) Dne 3. avgusta na Spodnji Polskavi. -- Dopisi. Od Sv. Bolfadka v Slov. goricah. (Nova S o 1 a.) V Slov. goricah nam je veliko kresov oznanje-valo slavni dan sv. Cirila in Metoda. Zgodaj pa se je tudi semtertje slišala strelba. V Pesniški dolini pri Sv. Bolfanki pa so streljali isti dan popoldne okoli 6. ure. Kaj pa je to pomenilo? Bolfančani so sosedom veselje naznanili, da je nova Bolfanska šola že pokrita. Ni še dolgo, da je stalo staro šolsko poslopje in sedaj je na istem prostoru že novo pod streho. Majnika 29. po šmarnicah se je mala procesija pomikala iz šole v cerkev : šolarji s šolskim križem, zgodovinskim znamenjem gospoda župnika Kajniha, s podobo D. Marije, sv. Alojzija itd. in č. g. katehet moleč sv. rožnivenec z učenci. V nedeljo dne 10. junija so č. g. župnik blagoslovili vogelni kamen. Po sv. maši so šli učenci, šolski odbor in drugi v procesiji na šolsko torišče, primerno okin-čano z venci, podobami in zastavami. Po blagoslavlja-nju razložili so č. g. župnik pomen tega opravila, da zastonj delamo, zidamo in se trudimo, ako Bog ne bode tega blagoslovil. Omenili so, da je dobra šola velika dobrotnica celemu kraju, župniji. Do sedaj je to bila stara šola Bolfanska, iz katere imamo veliko odličnih gospodov duhovnikov 12, odvetnikov, zdravnikov, sodnikov, učiteljev in več druge gospode. Tudi nova šola nam bode dobrotnica, naučili se bodo otroci to, kar jim bode k časni in večflf sreči. Tako šolo je vredno zidati, in kdo k temu kaj pomaga, on dobro delo stori, tedaj le z veseljem na delo! Naš rojak preč. gosp. 2iv-kov dr. Jož. Muršec so 2000 gld. za šolo podarili in tudi drugi gospodje domači so prošeni pomagati; za to pa tudi vi farani z veseljem zaprezujte živinico k vozu, a roke urno delajte, nosite, strežite, tako bomo složni novo šolo postavili v čast božjo, k časni in večni sreči otrok. V' vogelni kamen se je v spomin vložilo pomenljivo pismo veleč. g. dr. Muršeca, kateri so za to lastnoročno napisali to-le: »Častiti župljani Sv. Bolfenski! Iz celega srca Vam častitam, da si stavite prostornejšo šolo; veseli me, da morem nekaj pripomoči, pa tudi želim, da bi bila po božji milosti s cerkvijo vred blag kraj in zavod k časni in večni sreči vsem, ki bodo tu učili in se učili; to pa bode, če živi duh sv. katol. vere prešinja ves poduk v misli, besedi in ravnanju. Kajti le tak uk razsvetljuje um, žlahtni srce in krepča voljo za vse, kar je zares dobro in uspešno. Da svoj namen gotovo doseže in v obilni meri, je pa tudi neobhodno potrebno, da se razširja v mili, vsem razumni materinščini. Zavoljo tega prosimo iskreno premiloslljivega Boga, da obvaruje tej šoli vselej njeno naravno pravo podlago, sv. vero in slovensko besedo, in jo s svojim obilnim blagoslovom razvija in poživlja sploh in vsikdar v blagor vsem Bolfenčanom. Amen. V (Iradci 30. maja 1894. Dr. Jožef Muršec Živkov, vpok. profesor vere višje deželne realke v (iradci, kn. šk. konzistorijalni svetovalec lavant. in sekovske škofije, starosta duhovnikov naše dežele, rojen 1. marcija 1807. »Vložilo še se je zraven tega pisma to-le: Kratka zgodovina nove stavbe, podpisi šolarjev, imena vladajočih cerkvenih, šolskih in občinskih oblastij, kakor tudi denarji avstrijske in kronine veljave. Vredno še je omeniti prelepih besed, katere je naš preč. g. rojak iz Radgone, poslavši zdaten dar za novo šolo, kraj. šol. odboru pisal: »Bratje rojaki! Svoji k svojim: In da vsaki izmed nas. neka čini rodu glas«. Srečo dobro, živeli! Iz Letuša v Savinjski dolini. (Obisk mil. knezoškofa.) V ponedeljek dne 10. julija je bil dan veselja in radosti za nas. Počastili so nas mil. knezo-škof, ker so obiskali našo podružnico Sv. Janeza Krst-nika. Pripeljali so se od Sv. Martina na Paki, kjer so delili sv. birnlo. Mi smo jih pričakovali in sprejeli z nepopisljivim veseljem in rastostjo. V srce pa nas je ganila jihova ljubeznivost, ponižnost, krolkost in pre-mila prijaznost. Ko so si ogledali cerkev, so nam pa v preljubeznivem in prijaznem govoru v srce vtisnili prelepe nauke, ki ostanejo v naših srcih neizbrisljivi in za vselej nepozabljivi. Posebno so nam na srce položili odgojo mladine. Končno so nam podelili v cerkvi sv. višjepastirski blagoslov. Posebej so pa še blagoslovili otročiče. Klicali so k sebi matere ter vsako dete posebej blagoslovili. Pri tem so nam v spomin prišle besede Jezusove: »Pustite otročiče k meni priti!» Ko smo tako spremljali in obdajali svojega preljubljenega nad-pastirja, zdelo se nam je, da smo ob času, ko je še naš božji Učenik po svetu hodil, ko so ga množice obsipale, tako ljubeznivo in prijazno so z nami občevali; zato nam njihova ponižnost, angeljska ljubeznivost in krotkost ostanejo nepozabljive za vselej. Kličemo vsi iz dna svojega ganjenega in udanega srca: Večni Bog naj milostlj. knezoškofa mnogo, mnogo let zdravih ohrani na veselje in radost vse vladikovine lavantinske! Posestnik Fr. Kr. Izpred južnega Pohorja. (Na potu v Konjice.) Na god sv. bratov Cirila in Metoda sem hodil v »zlate Konjice». Ko sem se bližal temu toli prijaznemu trgu in že prej, me je srečalo več ljudij, ki so me vsi kot duhovnika pozdravljali prav uljudno in s prekrasnim pozdravom: »Hvaljen bodi Jezus Kristus;« posvetnega pozdrava »dober den«, ki je sicer lep, toda posveten, pa nisem slišal. Neka stara, skoro beraška ženka me je srečala in nesla ciilico, in v roki velik molek (čislo). Gotovo je poidoč molila sv. rožni venec. O, s kako radostjo sem zagledal molek v roki in še boljše se mi je zdelo, ko me je z visokim glasom pozdravila tako, da ji je šlo prav iz srca: »Hvaljen bodi Jezus Kristus!« Tudi v trgu sem videl prijazne ljudi. I'osebno lep vtis je napravila na me neka gospa, ki je s posebnim .spoštovanjem pozdravila mojega tovariša duhovnika in .menda tudi mene, Mislil pa sem, ko bi vi gospa vedeli, kako ste s tem pozdravom sami sebe počastili! Vse je prav, samo ko v nekem krogu tega trga ne bi bilo takega velikonemškega mišljenja, ki sovraži vse, kar je slovensko in ob enem, kar je krščansko. Saj mi Slovenci ne sovražimo nemščine, tudi ne tistih Nemcev, ki so pristni rojeni Nemci in pravični do nas Slovencev. Le tistih ne maramo, ki niso Nemci ter nam povsod hočejo kratiti naše pravice. Kdor ima pravo krščansko srce, njemu je ljub vsak človek, bodi-si Nemec ali Slovenec, ali kagega koli naroda, da je le priden ; saj je naš bližnji. Naj zgine vsako sovraštvo, vlada pa naj prava ljubezen! Iz Ptuja. (Imenik p. n. udov) društva «Dijaška kuhinja» v Ptuju ter njihovi doneski v šolskem letu 1893—4. Balon Mih., mestjan v Brežicah 50 kr., Bra-tuša AL, beneficijat v Ptuju 9 11., dr. Brumen, odvetn. konc. v Ptuju 5 11., Canjkar .)., mestni župnik v Ormožu 3 11., Cilenšek M., profesor v Ptuju 10 fl., Črnko M., vikar v Ptuju 9 fl., dr. Firbas Fr., c. kr. notar v Brežicah 2 11., dr. (iregorec Lav., drž. posl. in kanonik 5 11., Gregorič Ant., tajnik in posestnik v Ptuju 5 fl., Gregorič Drag., trgovec v Brežicah 1 fl., Hajšek Ant., kanonik itd. v Slov. Bistrici 3 II., Hans Fr., c. kr. nadzornik v Brožicah 50 kr., Hržič Jož., duh. svet. in župnik v Sp. Polskavi 3 fl., dr. Horvat Tom., odvetnik v Ptuju 10 fl., dr. Jurtela Fr., odvetnik v Šmarijah in drž. poslanec 20 fl., lvocpek Fr., kaplan pri Sv. Barbari v Halozah 2 fl., Koser Fr., c. kr. poštar v Juršincih 3 fl., Kralj Jož., dekan v Zavrčah 5 fl., Kunstek L., prof. v Ptuju 20 fl., Lempl Mar., posestnica v Ptuju 1 fl., Lendovšek M., duh. svet. in župnik v Makolah 5 fl., Majcen Ferd., dež. gimn. veroučitelj v Ptuju 9 fl., Maršic J., naduči-telj pri Sv. Lovrencu 1 fl., Marzidovšek R., c. in kr. vojni kapelan v Trstu 3 fl., Meško .lak., kanonik itd. pri Sv. Lovrencu v Slov. gor. 10 fl., Modrinjak Mat., inf. prošt itd. v Ptuju 10 fl, Munda Ivan, c. kr. živino-zdravnik v Brežicah 4 fl, Murkovič Fr., župnik pri Sv. Barbari v Halozah 2 fl., dr. Muršec Jož., vpok. prof. v (Iradcu 8 fl., Ozmec Jož., kaplan v Ljutomeru 5 11., Ožgan Sim., c. kr. notar v Ptuju 9 fl., Planinšek Fr., inestjanka v Ptuju 5 fl, dr. Ploj Jak., odvetnik v Ptuju 27 fl, Pogatschar Jož., prof. v Ptuju 3 fl., dr. 1'učko J., c. kr. notar v Krškem 5 fl., Raisp Ferd., vpok. oskrbnik v Ptuju 10 fl., Razlag Andr., vpok. uradnik v Brežicah 1 1L, Sedlaček Jan., tajnik v Ptuju 4 II. 50 kr., Skuhala Pet., župnik pri Vel. Nedelji 2 fl., Stazinski o. Konrad, minorit. v Ptuju 2 fl., Strah Jurij, veleposestnik v Hvaletincih 1 fl.. Svet o. Alfonz, minorit v Ptuju 4 fl. 50 kr., Šalamofi Fr., mestni k:iplan v Ptuju 9 fl., dr. Schiffrer Jan., c. in kr. polk zdravnik v Ptuju 9 fl., dr. Šegula Jak., odvetnik v Novem mestu 15 fl., Spindler Ant., c. kr. knjigovodja v Brežicah 3 fl., Šuta Al., kaplan pri Sv. Marjeti 1 fl. 50 kr., Trstenjak Jak., duh. svet. in župnik pri Sv. Marjeti 3 fl., Urbas Fr., posestnik v Št. Lovrencu 1 fl., Zelemk Jož., načelnik okr. zastopa Ptujskega itd. 30 fl., družba pri č. g. župniku Črnogorskem 4 11., družba pri godovan.ju v Halozah 8 fl., družba sv. Cirila in MeLoda v Ljubljani .50 H., slavni okr. zastop Ptujski 140 fl., slavni okr. zastop Ormožki 25 fl., slavni okr. zastop Slov. Bistriški 10 fl., slavni okr. zastop Št. Lenartski 30 11., slavna posojilnica Ptujska 100 fl., slavna posojilnica Ormožka 35 11., slavna posojilnica Makolsku 10 fl., prebitek od leta 1892—3 35 fl. 68 kr. Skupni dohodki 788 fl. 18 kr. Vsi stroški za hrano, tiskovine, za poštnino pri razpošiljanju poročil itd. so pa znašali 691 fl. 70 kr Ako se primerjajo dohodki 788 fl. 18 kr., ostane še koncem šolskega leta 1893—4 prebitek 96 11. 48 kr. Račun so pregledali, primerili z blagajnično knjigo in našli ga v popolnem redu podpisani: Dr. Ploj, m. p. predsednik, Kunstek Luk a m. p. tajnik. Majcen Ferd., m. p., blagajnik, lira-tuša Al., CilenšekM., Črnko M., Gregor i č An t., odborniki. — Odbor izreka vsem p. n. udom in slav. društvom — podpornikom »Dijaške kuhinje« v Ptuju — svojo prisrčno zahvalo. Od Vojnika. (Čuden ptič.) Arclin, vas med Vojnikom in Celjem ob veliki cesti, znan je že davno po svetu. Zakaj tu je tekla zibel velikemu učenjaku Ivanu Žigi Valentinu Popoviču (r. 1705). Precej imen ta ima, še več kakor lgnalz Dremel p. d. Ložnarjev Na-celj. Temu je pre nekje drugje tekla zibel, vendar pa je slovenske matere sin. Hodil je le v slovensko šolo, pri vojakih pa se je naučil tiste izveličavne nemščine, katera mu je odprla vrata v družbo »Zoltl e compani«. Tako je bivši prejšni železniški »beomter" takoj postal odbornik lukajšnega nemškega »Vorschussvereina«, »Gastvvirt in Arclin«, Gemeindeausschuss ecc. Kakor slišimo, Ložnar ve, zakaj je pri »Vorschussvereinu«, ker — treba denarja. Krčma ne da toliko, ker je samo za Nemce in nemškutarje. Zakaj jaz bi se bal iti notri, kjer je nemški napis, da-si kar gotovo plačam sam ter ne čakam, kakor neki vojniški nemčurski »lačenbergerji«, da bi za kupico vina ali frakelj žganja prodal svojo slovensko narodnost. Pa še nekaj. Slovenščina je še zmi-rom boljša za Vojnik od nemščine. Zakaj, ako bi Ložnarjev Nacelj ne bi znal slovenskega, kako bi pa na posodo davali denar »Vorschussvereinlerji«. Stallner in Tlialler nič skoro ne znata slovenski, zato pa se Nacelj na noge postavi in skoz očali čisto po vojaško pogleda, si brke zaviha, češ, če »činžev» ne plačaš v redu v pravem «cajtu«, te bomo kar na »dohtarje« dali. Ali Nacelj, ne tako hud biti! Poglejte skoz svoje okno, saj menda nimate preveč pivcev, kako se takemu godi, ki z Nemci in nemčurji drži in nemške napise v čisto slovenskih krajih razobeša, kakor jud preležano blago med poštenimi trgovci na sejmu. »Kleidermacher« je šel in »lgnalz Dremel, Gasthaus« bo se pa —■ peljal, če ne bo obrnil še o pravem času svojega voza od nemšku-tarjenja. Nič »pozamiren«, Nacelj! Na svidenje pri gornjem pekarju, kjer se «Slov. Gospodar« tudi nemšku-Larjein na glas bere! Od Sv. Jurija na Sčavnici. (Letina.) Spomlad nam je sicer veliko obetala, pa toliko ne bode, kakor smo se nadejali. Ozimina, koja je že požela, je precej dobro storila, kjer ni vsled vetrov in dežja kmalu po cvetu polegla; posebno pšenica bo lepša, ko lansko leto. Jarino je v početku pokvarilo preveliko deževje, pozneje pa suša. Ako ne bo o pravem času dobrega dežja, bo slaba, posebno za krmo, ker olava slabo kaže. Vinska trla še precej lepo kaže, kjer ni bilo loče; pogubljiva peronospora se še ne vidi do zdaj. Kjer že več let škropijo, je precej grozdja. Zal, da se nečejo vsi posestniki poprijeti tega koristnega pomočka, sicer bi bili glede vinskih pridelkov že par let sem mnogo na boljem. Kjer ni lansko leto sadja bilo, tam'letos lepo kaže. Po takem bomo mogli letošnjo letino med srednje šteti. Politični ogled. Avstrijske dežele. Dunaj. Nj. veličanstvo svetli cesar bivajo sedaj v lšlu in ondi ostanejo do 1. septembra. Dne 23. t. m. je pri njih prisegel novi ogerski poljedelski minister, grof Festetič. Bil je zraven tudi ministerski predsednik, dr. Wekerle; mogoče, da je ta kaj posebnega dosegel. — Katoliško slovensko vseučiliško društvo »Danica" na Dunaju je potrjeno. »Danico« priporočamo vsem, zlasti naši častititi duhovščini. Moravsko. Dne 29. in 30. t. m. bode v Brnu češki katoliški shod. Zaprek mu delajo dovolj mnogi češki rodoljubi, katerim je narodnost vse, vera pa nič. Tudi socijalni deinokratje so med sovražniki tega katoliškega shoda; vendar pa upamo, da bode ta shod sijajen, vreden katoliškega češkega naroda! Štajarsko. Župnik v Semriahu, dr. Gašparič, in dva rudninska uradnika so dobili od svetlega cesarja zlate križce s krono. — Kandidat za državnozborske dopolnilne volitve za Bruck-Ljubno se imenuje liberalec notar dr. Homann. Bržčas bodo pa premagali nemški na-cijonalci s svojim možem, za katerega še se niso zje-dinili. — Celjski mestni zastop je te dni tudi »bleknil« zoper slovenske paralelke na ondotni gimnaziji. Koroško. Dne 8. julija se jo vozil prvi vlak po novi ziljski železnici do Šmohorja. Koncem avgusta bode ta železnica slovesno otvorjena. — V občini Tolsti vrh so Slovenci zmagali pri občinskih volitvah liberalce in nemškutarje. — Dopolnilne volitve za državni zbor bodo dne 28. avgusta. Vzdramite se kristjani! Kranjsko. Zadnjo nedeljo so ustanovili v Ljubljani katoliško delavsko društvo, ki šteje že zdaj nad 350 udov. — V Ljubljani se vojaki letos večkrat stepo s civilisti. Pravi se, da so tega nekateri nemčurski dijaki krivi. — V Kamniku sta se 18. t. m. dve stopi v praharni vneli. Pila je sploh velika nevarnost, da se raznese vsa praharna in hudo oškoduje prelepi Kamnik, •leden delavec je našel pri tem smrt. • Primorsko V Trstu bodo za par milijonov napravili nov vodovod in si bodo pri tem bržčas žepe polnili Lahi iz Italije. — Dne 12. t. m. je bil občni zbor isterske družbe sv. Cirila in Metoda v Opatiji. — De-želnozborske dopolnilne volitve za okolico Goriško bodo koncem avgusta. Hrvaško. Govorilo se je močno, da bode odstopil ban Hedervary; ali ta je v saboru očitno izjavil, da še ostane v službi; vendar kako dolgo ? V istem saboru so 300 tisoč gld. obljubili za zdravniški oddelek na zagrebškem vseučilišču, ter popolnoma po nepotrebnem 100 tisoč gld. za tisočletnico Ogerske. Ogcrsko. Več anarhistov, ki delavce šunlajo, so le dni ujeli. — Minister notranjih stvarij, Hieronymi, je prišel le dni na Erdeljsko v Kološ, da bi Rumune potolažil. Kakor se vidi, mu le-ti kar nič ne zaupajo. Prav tako! Vunanje države. B i m. Lepo in vspodbudno pismo so papež Leon XIII. pred tednom poslali na Ogersko grofu Zichy-ju, predsedniku požunskega katoliškega shoda. Italija. Gosposka zbornica ali senat je sprejela Crispijeve finančne predloge. Crispi se je gospodom lepo zahvalil: ljudstvo pa je popolnoma nasprotnih mislij. — Povsod lovijo anarhiste, včasih tudi katerega popolno nedolžnega človeka dobi policija v roke. — Vlada 32 škofov neče priznati; dela jim torej sitnosti. Francosko. Postava zoper anarhiste bode gotovo sprejela. Čudno, da poslanci hočejo zlo pri cvetu vkončati, ko je vendar potrebno, ugonobiti ga pri ko-reniki. Naši bralci vedo, kaj hočemo povedati. Vere, verskega življenja je treba! Bolgarsko. Preteklo nedeljo so praznovali v Sredcu, glavnem mestu, 50letnico, kar je izšel prvi bolgarski časnik. Drugi dan so imeli zborovanje vsi bolgarski časnikarji. — Tu in tam so po deželi nemiri in rabukc, tako n. pr. v Trnovem in Bregovi. Kmalu bode po vsej državi potoval prvi minister, Stojlov; morebiti bode duhove kaj pomiril? . Srbsko. Stari Ristič bi si rad napravil stranko iz nekaterih liberalcev in radikalcev; ali ne bode se mu posrečilo. Vse dosluži na svetu, dandanes najprej bivši ministri. — Milan, kraljev oče, se je odpeljal v Pariz. Turško. Carigrajski pravoslavni patrijarh bode v Turčiji in sicer v Prizremu in Skopljah osnoval srbski škofiji. Tudi nekaj drugih pravic bode dal srbski cerkvi; samo sultan mora vse potrditi. Ta bode to storil na prigovarjanje ruskega strijca; ali Srbi s tem nikakor ne bodo Bolgarjev na Turškem izpodrinili. Azija. Vojska med Japonci in Kitajci je skoro gotova zaradi otoka Koreje. Kitajci so poslali 10.000 vojakov na Korejo. Angleški poslanik dela na to, naj se zlepega poravnajo; kajti povsod ima vrednost pri-slovica: Boljša je kratka sprava, kakor dolga pravda, kaj še le vojska! Afrika. Pokrajino Masava ob Rudečem morju posedajo Italijani že 9 let. Dne 17. julija so tamošnji italijanski vojaki vzeli imenitno mesto Kasala v Sudanu ter do cela premagali derviše. Ker Sudan po imenu pripada k Egiptu, bode bržčas egiptovski jerob, Anglež, zaklical Italijanom svoj znani: roko proč! Za poduk iu kratek čas. Velikoiuoravska država. V spomin tisočletnice Svetopolkove smrti; spisal Ciriljev. (Konec.) Od sedaj pa se začne razpor med Svetopolkom in Metodom. Mogočni vladar je v neizmerno škodo vseh Slovanov preveč zaupal Nemcem, katerih je vedno nekaj bilo na njegovem dvoru. Na njegovo priporočilo je papež Ivan VIII. imenoval Nemca Vihinga za škofa v Nitri, ki je v svoji brezznačajnosti in pravi nemški zvijačnosti presegal vse sovražnike Metodove. Z Vihingom prišel je nemški upliv. Svetopolk, katerega so preslepili Nemci, posebno pa Vihing, začel je sedaj celo Metoda preganjati. Vihing pa mu je v tem pomagal ter črnil Metoda tudi pri papežu. Da-si papež ni veroval temu natolcevanju ter Vihinga radi tega pozneje celo kaznoval, so ti dogodki vendar jako ogrenili zadnja leta Metodovega bivanja med Slovani. Metod je neustrašeno branil slovensko liturgijo in cerkveno samostalnost ve-likomoravske države, ali po njegovi smrti (885) napočili so v verskem oziru žalostni časi. Svetopolk je namreč, naščuvan od Nemcev in Vihinga, kateri je z njegovo pomočjo poslal upravitelj moravsko-panonske cerkve, kmalu prognal glavne njegove učence Gorazda, katerega je Metod za svojega naslednika bil izvolil, Navma, Klementa, Angelarja, Savo in druge iz dežele, kateri so potem pobegnili na Hrvaško in Bolgarsko. Vihing je sedaj imel proste roke. Ob času Metodove smrti bil je Svetopolk na vrhuncu svoje moči. Po raznih bojih s korotanskiin vojvodom Arnulfom, v katerih je bil on zmagalec, sklenil je 1. 884. nemški cesar Karol Debeli z njim prijateljstvo. Arnult se je tudi kmalu zopet sprijaznil s Svetopolkom ter največ z njegovo pomočjo postal leta) 887. nemški kralj, za kar mu je priznal popolno gospodstvo nad Čehi. Do tega časa bila je sreča Svetopolku mila, od sedaj pa se opaža v lastni deželi sovražno gibanje proti njemu, katero je najbrž povzročila njegova ošab-nost in samooblastnost. Tudi zunanji sovražniki začeli so se zopet oglašati, ko se je Svetopolk 1. 892. iz neznanih uzrokov spri z Arnullom, se je ta zavezal s hrvaškim knezom Braclavom in celo z divjimi Madjari, ki so ravno takrat prišli v današnjo Ogersko, da bi uni- čil velikomoravsko državo. Tri nemške vojske so od različnih stranij prodrle v Moravsko, od Drave in Du-nave pa so prihrumeli Hrvati in Madjari. Toda Svetopolk se jih ni ustrašil, nego je s svojimi hrabrimi Mo-ravani vse tri vojske popolnoma premagal ter tudi pleneče Madjare pognal iz dežele. Da bi popravil sramoto, krene Arnulf naslednje leto (893) zopet proti Svetopolku, ali junaški Moravani ga počakajo na meji ter mu vojsko tako pobijejo, da si je jedva rešil življenje. Za časa te zadnje vojne ubežal je izdajalski svetovalec Svelopolkov, Vihing, iz Morave, a nemški cesar ga je imenoval za njegove zasluge svojim kancelarjem (893). Kmalu potem 1. 894. umrje knez Svetopolk ter zapusti velikomoravsko državo svojim trem sinovom, katerim še je pred smrtjo iskreno priporočil slogo. Pripoveduje se namreč, da je Svetopolk poklical svoje sinove pred se ter jim dal vezek šib, da jih prelomijo. Sinovi poskušajo, toda vse zaiflan. Na to oče razveže vezek ter zlomi in to z lahkoto šibo za šibo. »Glejte, dragi moji, spregovori potem k njim, ako bodete složni, ne bo vas nikdo premagal, ako pa bodete nesložni, godilo se vam bode, kakor tem šibam«. Svetopolk je želel, da vlado prevzame najstarejši sin Mojmir, a mlajša brata da sta mu v vsem pokorna. Toda na poslednje besede svojega velikega očeta so sinovi kmalu pozabili. Ko Mojmir 11. prevzame vlado, vzdigne se proti njemu njegov lastni brat Svetopolk II. Mojmir pa ga premaga in ga vrže v ječo, iz katere ga osvobodijo Nemci. Več se o njem ne ve, Mojmir obnovi cerkveno vlado moravsko-panonske nadškoflje, ker mu papež Ivan IX. usliši prošnjo ter njegovi odposlanci posvete jed-nega nadškofa in tri škofe. Toda nemški škofje, njim na čelu solnograški nadškof Dietmar, pokažejo se žali-bog zopet kot najhujši sovražniki Slovanov, kar posebno odseva iz njihovih besed: »Ako hočejo ali nočejo, Moravani bodo podvrženi«. Med tem so Čehi priznali nemško gospodstvo, vsled česar so si Nemci želeli podvreči popolnoma tudi Moravane. V tem pa so jih prehiteli Madjari, ki so 1. 906. planili v deželo, jo oplenili, prebivalce pobili ter tako konec storili mogočni velikomo-ravski državi. — Ta zgodovinska črtica o velikomoravski državi in njenem koncu sicer tužno, vendar pretresljivo glasno govori našim ušesom in srcem: Slovenci, Slovani, bodite složni, v slogi je moč! Oklepajte se vedno svoje prve in največje prijateljice, sv. katoliške cerkve! Sinešnica. Neki tujec vpraša v Mariboru na dravskem mostu nekega meščana: »Vi, ali vi veste, kje gre pot v Ruše?« »O, seveda vem!« reče in jo maha dalje. Razne stvari. (Zakrament sv. birtne) bodo milostlj. knezo-škof delili prihodnjo nedeljo, 29. julija, pri Gornji Sv. Kungoti. (Prevzvišenu škofu Strossmaverju), ki zdaj bivajo na Slatini, bode se poklonilo večje odposlanstvo Slovencev iz vseh slov. pokrajin dne 3. avgusta t. 1. • (Pe t i n d v a j se t let ni c o) mašništva praznujejo danes, na god sv. Ane, čč. gg. duhovniki, ki so bili 1. 1869. v mašnike posvečeni, pri velč. gosp. duh. svetovalcu in župniku v Starem trgu. Na mnoga leta! (Prepovedan posebni vlak.) Dne 5. avgusta se bode praznovala v Postojni 251etnica čitalnice in ustanovitev telovadnega društva »Sokol«. Iz Celja bi naj vozil posebni vlak, ali deželno predsedništvo za Kranjsko je vlak prepovedalo zaradi — preteče kolere. (Posnemanja vredno.) V seji obč. zastopa v Novišlifti pri Gornjemgradu se je dne 22. julija 1894 na predlog g. župana Ant. Matjaž soglasno sklenilo, da se v vročem poletnem času, dokler je nevarnost po toči, in pa iz zdravstvenih ozirov ne sme dajati krčmarjem dovoljenje za ples. Ob jednem se je sklenila peticija za slov. paralelke v Celju in za nepodučevanje nemščine na šoli v Novištifti in za tiste otroke v Gornjemgradu, ki v to občino spadajo. (Slov. k a t. akad. društvo «Danica») na Dunaju, ki se je že maja lanskega leta osnovalo, je po dolgem boju potrjeno. Razsodba visokega c. kr. minist. notr. zadev je posebno važna radi tega, ker se v njej dovoljuje, nositi slovensko trobojnico (belo-modro-rudeč trak), češ, da je prvotna razsodba, da imajo te barve demonstrativen značaj, bila neutemeljena z ozirom na cesarski reskript z dne 23. septembra 1848 v kojem se označene barve izrecno priznavajo deželnim barvam vojvodine Kranjske. (Sejem.) Pri Sv. Magdaleni v Mariboru je bil dne 23. t. m. sejem velikansk. Prodajalci prignali so 1533 glav živine in so bili s ceno prav zadovoljni. (I men o vanj e.) Gospod Anton Kukovič, davkarski kontrolor v Celju, je imenovan glavnim davkarjem. (Uboge živali.) Oni teden je neki ljubljanski trgovec s kuretino poslal iz Ljubljane v Trst 600 ko-košij, ki so bile zaprte v kurnikih brez vode in piče. Vsled žejo in lakote je med vožnjo poginilo 470 kur. (Wolfovega slo v.-nemškega slovarja) je izšel 12. sešilek, ki prinaša konec 1. dela, naslovni list, zanimivo zgodovino Wolfovega slovarja, znamenje in kratice v knjigi in slednjič začetek II. dela, to je, štiri pole od besede »pa« do «plotje«. (Velika trta.) Neki posestnik v Gostingu pri Gradcu ima pri svoji hiši trto, ki pokriva vrtno lopo. Na tej triletni trli je letos 755 grozdov. (Zgradbo »Narodnega Doma«) je 20. t. m. mestni zastop Celjski dovolil posojilnici po krasnih načrtih ljubljanskega inženirja Hraskega. Poslopje so začne še letos zidati. (Kmetsko bralno društvo) v Rušah priredi prihodnjo nedeljo, 29. t. m., popoldne ob 5. na g;sp. Muletovem vrtu koncert s sodelovanjem mariborskih čitalničnih tamburašev. (Narodna gostilna) bode se po dolgi borbi prihodnjo nedeljo, 29. t. m., otvorila v Konjicah v hiši g. Petra Dobnika. Narodne gostilne so v Konjicah kaj dolgo pogrešali. Svoji k svojim! (Na Mariborskem učiteljišču) se je letos 31 pripravnikov oglasilo k maturi. Jeden jo je prebil z odliko, 24 dobro, 5 jih bode popravljalo za dva meseca, jeden pa je odstopil. (Ponarejen denar.) Nepoznan človek je 24. t. m. zjutraj pri trgovki »Tirolerin« na Slatini ponarejen 50tak (50 fl.) menjai, ne da bi bila trgovka v pričo njega to opazila. Še le nekaj pozneje prišla je slepariji na sled in taisto naznanila žendarjem, kateri sleparja zasledujejo. (Ciganska nadloga.) Dve mladi ciganki sla v Špilalski župniji ukradli pri Podgoršeku 5 gld. in z drugimi cigani pobegnili proti Št. Juriju ob južni železnici. Kaj pa roka pravice ? (S o d n i j s k a preiskava) je dokazala, da g. Jožef Švajger v Kozjem nikakor ni kriv nagle smrti svoje žene. Dotične novice mi nismo dobili iz Kozjanskega okraja, torej je tudi ni pisal g. Ivan Župančič, kon-cipijent. (»Šaljivi Jaka«.) Te knjižice je izšel II. zvezek; spisal Ant. Kosi, učitelj v Središču, založil J. Giontini v Ljubljani. Knjižica stane 24 kr. in jo svojim bralcem priporočamo. (Nagla smrt). Dva moža sta v Mariboru naglo umrla. Dne 16. julija se je na .ložefovi cesti zgrudil železniški delavec Anton Kurzman in dušo izdihnil. Dne 18. pa je za mrtvoudom umrl g. Janez Halleker. — V Cir-kovški župniji je včeraj 251etni mlatič na polju mrtev obležal. (Zlato mašo) bodo prihodnji torek brali č. gosp. Jurij Rantaša, župnik pri Sv. Juriju v Slov. goricah. Pridigali bodo preč. gospod kanonik dr. J. Križanič. Bog živi gospoda zlatomašnika! (V Sromlah) pri Brežicah bodo v nedeljo, 29. t. m., lepo obnovljeno župnijsko cerkev blagoslovili preč. g. kanonik dr. J. Križanič. (Cesto iz Luč na Solčavo), ki bode kmalu zgotovljena, si je oni petek ogledal deželni glavar, grof Attems, ter vse delo pohvalil. (Duhovniške spremembe.) Nastavljeni so kot kaplani čč. gg. semeniški duhovniki: Janez Gorišek na Bizeljsko, Alojzij Kokelj na Videm in Jožef Meško v Stari trg. — V začasni pokoj stopi zaradi bolehnosti č. g. Franc Brglez star., kaplan na Vidmu. T-iOterijne številke. Trst 21. julija 1894: 37, 31, 27, 67, 35 Line » » » 17, 50, 19, 77, 37 Na prodaj je glasovir. Cena 40 gkl. Več pove gospod Gregor Krpač, organist. Pošta Sv. Martin pri Slov. Gradcu. 1-2 Alojz Bucilta, rokovičar in trakar, Gosposke ulice štv. 24. v Mariboru usoja se spoštovani gospodi in p. n. občinstvu udano naznaniti, da je v Tegetthofovih ulicah štv. 21. J>0. julija 1894. Z dobrimi jedili bode gotovo najboljše poslreženo, ter se nadja, da bode slavno občinstvo gostilne obiska vedno smatralo, ter isto obiskovalo tudi glede na to, da je gostilna jako prostorna, ima lep novo zarasten vrt in prostorno kegljišče, ter jako prostorne hleve za preskrbljenje vožne živine. Konjice, dne 21. julija 1894. I^etei* I>oT>iiili, hišni posestnik. Hmeljarjem priporočujemo svojo komisijonalno obrt pri prodaji hmelja ter zagotovimo pošteno in hitro izvršitev. Na vsako blagovoljno prašanje odgovarjamo prav radi. Hugo Eckert & dr., komisijonelna obrt za hmelj v Ž a t c u (S a a z) na Češkem. ? vsaki fari in občini namešča se razumna, spoštovana in denarno zanesljiva oseba kot za se s» ii I sil o ž z dobrim postranskim zaslužkom. Pisma naj se pošiljajo pod „'¿Ol. Ii»l" (■ i-uil cc, poste restante. 19-20 Izdajatelj in založnik kat. tisk. društvo. Odgov. urednik B. Ferk. Tisk tiskarne 8V. Cirila. (Odgov. J. Utorepec.) Dobiva se najceneje v podpisani lekarni, ako se naroča i»o posti. lekarni Ubalda pl. Trnkoczy-ja v Ljubljani zraven rotovža in se vsak dan s prvo pošto razpošiljajo. 4—24 Za prša: Planinski zeliščni ali prsni sirop za odraščene in otroke; raztvarja sliz h lajša bolečine, n. pr. pri kašlji. — Steklenica 50 kr., <> steklenic 2 gld. 50 kr. Itrililiu« sinji» ki« /Ivin« za notranjo potrebo pri kravah, konjih in prašičih. — Zavojček ----------------- z labilnim navodom vred velja le 50 kr., 5 zavojčkov samo 2 gld. j. Ovet r.n Uonje. Najboljše mazilo za konje, pomaga pri pretegu žil, otekanji nog, otrpnenji v boku, v križi itd., s kratka pri vnanjih boleznih in hibah. — Steklenica z rabilnim navodom vred stane le 1 gld., pet steklenic z rabilnim navodom vred le 4 gld. Vsa ta našteta in vsa druga zdravilna sredstva se dobivajo v Ubald pl. Trnkoczy lekar zraven rotovža v Ljubljani priporoča : Za trganje: Protinski cvet (GichtgeistJ lajša in preganja bolečine v križu, nogah in rokah. — Steklenica Srbiitjmnrff. 50 kr., 6 steklenic 2 gld. 25 kr. želodec: I^C Marljinceljske kapljice za želodec. — Steklenica 20 kr., 0 steklenic 1 gld., 3 tuet. 4 gld. 80 kr. Odvajalne ali čistilne krog-ljice čistijo želodec pri zaba-sanji, skaženem želodci. — Ska-tulja 21 kr., jeden zavojček s G škatuljami velja 1 gld. 5 kr.