ČASOPIS S PODOBAMI ZA SLOVENSKO MLADINO.
Stev. 12.
V Ljubljani 1. decembra 1336. Leto XVI.
V r a b c n.
)emu si priletel k okrni, •O vrabec, prosjak predrzni? Na praznem grmiči v zimi Pogini gladii in zmrzni.
Po leti si len bil, kradel, Kaj čaka, zdaj veš, lenuha ; Ko sneg je pobelil njive, Prosjačit si moraš kruha.
Kako ščebetal neskrben Po leti si v gostem prosi ! Obiral pridelek kmetu S tatinsko vesél družbo si.
Pravično ravnal bi, tiček! Če danes te brez utéhe Pustim, da pokóro delaš Za svoje obilne grehe.
Kar nisi pozóbat mogel, Preširen si sili pod mizo; Vriščaje razpel si krila, Ko čutil si mene blizo.
Usmiljenje vender imam, Vrabec lehkoživi, s tabo, Ko vidim, da v pustej zimi Godi se takó ti slabo.
Na desko ti vsujem ovsa Naslonjeno tam ob zidi; S tovariši pridi zöbat, Sestradani tiček, pridi I
Fr, Krek.
Otroški križi.
e-li ti je znana, mlađa čitateljica, „družba Jezusovega Detinstva" in njen lepi namen, reševati zavržene paganske otročiče in je vzgajati v krščanstvu? Ako še ne veš za-njo, ako se še nisi upisala, upiši se!
Sedaj pa poslušaj, kaj pripoveduje Rozika, marljiva nabirateljica darov za „Detinstvo".
r
Stanovali smo v malem mestu. Roditelji moji so imeli lepo hišo in veliko prodajalnieo. Imela sem dva mlajša bratca, Srečka in Dragotina, in Marjeta je bila naša pestunja. Vse nam je šlo po sreči in dobro se nam je godilo. Oče so nas imeli jako radi, a le malokdaj so se mogli odtrgati od svojega dela in se z nami malo poigrati in pogovoriti, ker so imeli mnogo opravil v proda-jalnici. Mati pa so bili malo doma: vse poletje so prebili vsako leto v toplicah.
S časoma se je pri nas izpremenilo. Oče so se trudili in potili še hujše od jutra do večera, in mati so se držali bolje dòma nego li po navadi. Tudi mi otroci smo čutili ta prevrat. Nad menoj so se mati večkrat togotili, Srečku in Dragotinu pa je celo šiba pela. Ali oče nam preženo to našo poparjenost. Zapišejo nas vse tri v družbo „Jezusovega Detinstva", kar smo vže davno želeli. Tudi Jezuščka so nam kupili, kateremu smo se priporočevali, prosili ga in molili. —
Nekoč, grem iz šole. Prišedši do doma, vidim prodajalnična vrata — zaprta. Čudeč se hitim po stopnicah navzgor; kar začujem otožno govorico in obupno jokanje. Stopivši na vrh stopnic spoznam materin glas. Jokali so in kričali : „Vse, vse je izgubljeno, berači smo!" . . . Prestrašena tečem do Marjete, ki me žačne milovati: „Rozika, sedaj moramo narazen!" — „Zakaj, Marjeta?" vprašam jo hlastno.,— „Oh! gospodarstvo je prišlo v nič; ves trud očetov je bil zaman . . ." Govorili sve še potem, a vže ne vem, kaj? Ko smo odve-čerjali, otideta brata spat, a midve z Marjeto sve še govorili, dokler se ni popolnem stemilo . . .
Kar se odpró vrata in glas očetov zakriči: „Pomagajte, mati so zblazneli!" Malo ne brez zavesti dirjavi v materino sobo.
Moj Bog! take matere še nisem videla. Po sobi so razbijali, trgali podobe raz stene in si pulili lase iz glave. „Mati!" zavpijem s proseči m glasom. Toda niso me slišali. Oče in Marjeta sta jih morala prijeti, a nista jim bila kos. Samó to še vem, da se je pridrevilo nekaj drugih ljudij v sobo na pomagaj , mene pa so odpravili v našo sobo. Cez nekaj časa pride Marjeta in mi pové, da so rnati zblazneli ter so jih morali zvezati . . .
In lile so solze na solze, da sem se malo ne utopila v njih, a zaspati mi ni bilo moči. Pred Jezuščkom sem klečala in molila za nesrečno mater, dokler me ni premagal spanec. A še sanje me niso pustile v miru.
Mater so pa odveli v blaznico.
Nekaj tednov smo še ostali v hiši in se tolažili. Ali tolažba je bila majhena, ko so nam prodali vse na javnej dražbi. Samó Jezušček nas ni zapustil. Tega smo obdržali. Tolažila sem bratca, tolažila očeta, da-si sem bila sama zelò
potrebna tolažbe : Ne tarnajte oče, bode vse bolje. Jezušček nas ni ostavil, če tudi nas je zapustilo vse, in Jezušček nas bode čuval še naprej. Saj je bil On tudi ubožen, zato nas bode tem raje imel, ker smo obožali . . . Prigovor pravi : Kadar žalost do vrba prikipi, takrat veselje se glasi.
Takó sem tešila očeta in še zdaj se čudim, da sem znala tako govoriti, če tudi sem imela še le deset let. Oče pa so rekli: „Rozika, ti si moja jedina tolažba. Bodi še naprej tako dobra in pobožna, zaradi tebe nas Bog ne bode zapustil." In pokleknili smo in molili k našemu Jezuščku; ko pa smo se spravljali spat, imeli so oče navado reči: „Kadar žalost do vrba prikipi, takrat veselje se glasi".
n.
Nekega jutra nas vzbudé oče prej kakor po navadi. Ko se vsi napravimo in poveže Marjeta vso našo ostalino v zvežnje, rekó oče: „Y božjem imenu! sedaj pa gremo !" Oče oprtajo kovček in primejo za ročico Dragotina, jaz pa si denem na glavo zveženj in peljem za roko Srečka. S hitrimi koraki in molče mahamo proti kolodvoru. Videlo se je, da je vsem težko, strašno težko pri srci. Stopivši v vagon se odpeljemo. Bratca zaspita kmalu, jaz pa izpra-šujem očeta: „Ali se popeljemo daleč?" „Daleč!" odgovore kratko. — „Ne pridemo li še nazaj?" — „To ve Bog sam; mislim da nikoli." — „Oče, mi ta mesec še nismo plačali ničesar za „Detinstvo." — Nisem se vas upala prositi, ker ste bili vedno tako žalostni. — „Ako nam Bog pomore, bodemo vže doplačali," rekó oče. —
Pot se je vlekel. Bratca sta se vzbudila in zrla pri oknu v zeleno ravan a jaz sem premišljevala o novcih za „Detinstvo." — Nakrat pokažejo oče s prstom: „Glejte, tamle v ónem velikem poslopji so naša mati." In zrli smo tjà in molčali.
Kmalu zažvižga hlapon in mi obstojimo na kraji, kjer smo izstopili. Veliko mesto se razgrne pred našimi očmi. Krasota in blišč mesta nas omami, da pozabimo za trenotek otožne spomine. Prehodivši vže precej ulic, postojimo v ozkej zagati. Oče pogledajo po hišnih številkah. Pri malej hiši ustopimo. „Sedaj smo tukaj," nagovore oče starikavo gospó, stoječo v veži. Srèpo pogleda najpred očeta, potem pa nas ter vpraša: „ Gegavi so ti poniglavci?" — „Moji so, gospa!" — „Le kak šum ali krik mi delajte, precej spodim vse od hiše. Tukaj imate ključ! Prvega se plača najemnina." Izrekši, otide in vže ni slišala naših besed : o gospà, saj bodemo pridni !
Majhena koliba je bilo naše stanovanje. Ostati smo hoteli v njej, dokler ne pride kaj boljega. Otroci smo spali na tleh, kuhali pa so nam oče. Bratca sta hodila v šolo, jaz pa sem gospodinjila po svojih malih močeh in prodajala, če ni bilo očeta doma, vsakovrstno drobnjavo. V veži smo imeli namreč malo trgovino s sukancem (cvirnom), trakovi, srajcami in drugimi takimi stvarmi.
Tako smo se navadili ubožnega življenja. Po materi smo seveda vedno povpraševali in oče so nas tolažili, da pridejo kmalu — ozdraveli.
In vender pride zaželjeni dan. Oče so šli po mater. Ves dan smo pričakovali vesele vrnitve in molili pred Jezuščkom ali pozna noč nam jo še le prinese. „Tukaj smo !" rekó oče, in mi se oklenemo materinega vratu.
Malo so govorili — mnogo jokali. Brž grem zakurit, da pripravim skromno večerjico. A malo so zavžili in gledali nekako zmedeno. Skrbeč povem
12*
to očetu. Oče pa so dejali, da so bodo vže sčasoma privadili našemu življenju in da naj lepo ravnam ž njimi. Potožila sem tudi Jezuščku svoje skrbi. Drugi dan so bili mati vže mnogo bistrejšega pogleda. Prijazno so se pogovarjali, da-si so bili redkobesedni, in zvečer so nam celò naprej molili. Zmirom je šlo na bolje. Mati so prevzemali polagoma gospodinjska dela in jaz sem morala v šolo.
To so bile moje najslajše ure. Se pogosteje sem se zatekala k Jezuščku in mu obljubila, da bodem zopet pridno nabirala novčiče za nesrečne otročiče, če tudi sem bila še dolžnica, kakor hitro bode mogoče. V šoli sem dobro napredovala in gospod k a teli et so mi podarili nekoč lepo podobico, ker sem tako dobro odgovarjala. Vesela hitim domóv z darilom in je pokažem očetu. Oče pa sežejo v žep in mi dado novce za vse tri, zame in za bratca, da se zopet vpišemo v „Detinstvo" ... To je bilo naše veselje !
Prišli pa so božični prazniki in ž njimi novo leto. Gospodarica naše hišice je zdatno povišala najemnino, kar je bil za nas zopet hud udarec. Mati so se jeli zopet žalostiti in tarnati, ami smo je tešili z očetovim rekom: „Kadar žalost do vrha prikipi, takrat veselje se glasi."
111.
Naša trgovinica je nam malo nesla, za nas vse celò premalo. Zato pravijo oče, da bi krošnjarili, hodeč od hiše do hiše. In res so oprtali krošnjo na hrbet z raznim blagom ter šli na kmete. Ali slabo so opravili. „Ljudje me ne poznajo in denarjev nimajo," rekó oče, vrnivši se s polno krošnjo. Mati vzdilmejo, otroci pa prigovarjamo očetu, da poskusijo še jedenkrat. „Jczuščka bodemo prosili za vas, da hodi z vami, in gotovo se nas bode usmilil," tolažimo očeta in šli so, a vrnili se niso zopet s polno krošnjo. Sli so še in naložili še več in malo ne vselej so poprodali. Ljudje so dobili zaupanje do našega blaga.
A oče niso bili iz železa. Teža krošnje jih je postarala in pokvečila. Zmirom teže so nosili težko krošnjo in jaz se jim ponudim za pomagalko. Ali oče odbijejo mojo ponudbo, češ, ti moraš hoditi v šolo. Ko pa spoznajo tudi oče svojo slabost, zdi se jim vender dobra moja ponudba. Kmalu dobo-dem dovoljenje od gospoda učitelja in kateheta, da smem z očetom po svetu.
Težko je bilo zame nositi precej obilen zveženj, ali utrdila sem se kmalu. Ko prideva prvič domóv, reko mi oče: „Danes si vže sama nekaj prislužila; koliko hočeš?" — „O ničesar nočem, oče! samó kadar bode konec meseca, poprosim vas za 6 novčičev, zase dva, za Srečka dva in za Dragotina dva, da je nesem gospođu katehetu za paganske otročiče, češ: to sem si sama prislužila!" — In tako je tudi bilo.
Oče so vidno slabeli in pokašljevali. Da-si sama še šibka, vzela sem vender dostikrat očetovo krošnjo na rame. Smilili so se mi in mnogo sva trpela oba na svojih potih. Toda materi nisva hotela o tem nikdar praviti, ker so bili preveč občutljivi.
Zima je prešla in poletje nam je prinašalo prijetnejše življenje. Ali tudi to je zopet minulo in zopet je pritiskal mraz in kašelj na bolnega očeta.
Nekega dne pa so se počutili posebno slabega. „Moči me zapuščajo," pravijo usedši se na kamen pri potu. „Dete ljubo! Bog ti bode vže povrnil tvojo ljubezen do roditeljev. Da-si me ne bode nosila dolgo zemlja, umrem
vender laže, ker vidim da si ti takó dobra. Toliko časa bi še rad živel, da se tebi leta nekoliko pomnože. Misel na nepreskrbljeno otroke in ubogo mater mi ne gre iz glave." — „Oh, oče, nikar se ne ukvarjajte s takimi mislimi. Jezus, ki nas do sih dob še ni zapustil, tudi sedaj nas ne bode." Tako je tolažim in spravljam naprej. Bila sva na sredi poljske ceste, ko se je ulegla tema na zemljo. Kar zagrabijo oče krčevito mojo roko; bledi obraz se jim trese in kašljati začno, da me je bila gróza. Slednjič se zgrudijo na zemljo ob cesti. Sneg poleg njih pa je kazal rudeče proge.
Čudno, da nisem prišla ob zavest. Poleg očeta pokleknem in vzdignem ročici k nebu; „O Jezus, moje usmiljenje! Tolikokrat si mi vže pomagal, pomagaj mi še danes. Molila bodem za paganske otročiče in ti nosila denarjev za-nje" ... In obrnem se zopet k očetu in kličem: „Oče, oče!" Počasi odpró oči in zró v rudeči sneg. Z mojo pomočjo se slednjič vzdignejo lahno, rekoč: „Domóv morava!"
O to je bil dolg in težaven pot ! Prijela sem očeta za roko in je peljala kakih deset minut, potom pa sem hitela zopet nazaj po krošnjo in zveženj. In tako sva hodila dve uri, ko me doideta dva moža: „Dekle, gotovo si ukralo ta zveženj, ker tako hitiš?" — „Ne, kradla še nisem nikoli." — „Oegav pa je torej?" — „Očetov." — „Kje pa so oče?" — „Tam-le sede," pravim in razložim, kako je bilo. Ali še mi nočeta verojeti. Takrat pa padem pred moža na koleni in rečem: „Tam-le zadej je kri v snegu, ki je priča najina, in Je-zušček v nebesih, ki nas izvestuo ne zapusti!" In moža sta verojela. Videla sta poprej rudečico v snegu. Ko pa ju še poprosim za pomoč, prime jeden za roko očeta in moj zveženj, a drugi mene in očetovo krošnjo, ter smo šli počasi domóv. Jeden je bil posebno radoveden in vse jo hotel vedeti ter me je vprašal naposled , ako bi hotela z njim, ker nimajo doma nič otrok. Ali jaz mu rečem, da ne zapustim roditeljev in bratcev.
Pozno, jako pozno sino dospeli domóv. Mati, videč očeta, zelò se ustrašijo. Moža razložita najino stanje, oče gredó v posteljo, meni pa stisne óni prijazni tujec, ki ine je vprašal, ako bi hotela z njim, nekaj v pest, in potom se poslovita dobrotnika od naju. Mati so bili v velikih skrbeh zaradi očetove bolezni, ali oče so jo tolažili z znanim rekom: „Kadar žalost do vrha prikipi, takrat veselje se glasi."
IV.
Zdaj pridejo na nas najbritkejši trcnotki. Oče vže niso mogli iz postelje, mati pa so bdeli noč in dan pri njih, molčali so in zmedeno pogledovali. Časih so govorili marsikaj, česar jih nismo razumeli. Stradali smo in bratca sem morala jaz oskrbovati. „Denarja ni, vsi pomrjemo gladii," pravijo mati. Tedaj izvlečem jaz tiste novce, ki mi jih je dal neznani tujec, ter nakupim potrebno za kuho. Poprašavši mater, če morda še kaj potrebujejo, otidem z bratcema v šolo.
Kadar pridemo o póludne domóv, bila so vrata zaprta. Potrkavšim nam pridejo mati odpirat. Čudno so nas pogledovali in ničesar govorili. Hitimo k očetu, a postelj je prazna. Prestrašena vprašam mater po očetu. Na tretje vprašanje mi še le odgovore: „Odvedli so jih v bolnico."
In jokali smo z materjo. Kar se nam začno smijati in nas objemati; potem pa se spuste zopet v jok. Mi pa začnemo moliti na vse pretege in
izmolimo vse molitvice, kar smo jih znali. Tudi mati začno na zadnje z nami moliti. Potem nas objamejo in pritiskajo na prsi, govoreč : „O dobri otroci ! zavoljo moje gizdavosti morate toliko trpeti. Prej mi ni bila na mislih molitev, a zdaj noče Bog poslušati mojih prošenj."
„O nò, mati, Jezušček nas izvestno ne zapusti, ker nam je pomagal še vselej," pravim jaz. Mati pa so govorili in nas strašili še naprej z zmedenimi besedami.
Drugi dan smo šli z materjo v bolnico. Postelja za posteljo se je vrstila in bolniki so ležali na njih. Pridemo do očeta. Komaj sem jih spoznala, takó so se izpremenili. S slabim — mrtvaškim glasom me pokličejo po imenu. Mi pa se ustopimo okolo postelje in jočemo. Potem vzdignejo oče svoji veli roki in nas blagoslove. Mi pa začnemo ihteti se in jokati. . . . Nič ne vem, kdaj so nas odvedli iz bolnice. Dobrega očeta pa nismo nikoli več videli. Kmalu po našem odhodu so izdihnili svojo plemenito duSo . . .
Mati pa so jeli zopet bloditi. Po noči so vstali in otišli. Ko pa zjutraj vstanemo, začuje se nakrat ropot in krik po veži. „Nobenega pokopa! . . . Proč s tem, ničesar ne potrebujem!" . . . Nato ustopijo v sobo, začno razmetavati vse, kar jim pride pod roko in čudno kriče: „Pojdite, gremo k očetu! Vsi umijemo . . . jeden, dva, tri" — pri teh besedah vzdignejo velik nož in mahajo ž njim po zraku. Hočejo me prijeti, a jaz se zgrudim, in — potem vže ne vem, kaj se je godilo . . .
Vzdramivši se, pogledam okolo sebe. Bilo je vse mirno in bratca sta stala pri meni. Rečeta mi: „Matere vže ni! Ljudje so prišli in jih odvedli v blaznico."
Bili smo zdaj popolnoma sami. Nikogar ni bilo k nam tistega dne. Trdo zapremo vrata, priporočimo se še jedenkrat našemu Jezuščku ter se uležemo spat z očetovim prigovorom: Kadar žalost do vrha prikipi, takrat veselje se glasi.
V.
Naša nesreča je prikipela do vrhunca. Nihče ni prišel k nam pogledat tudi drugega dne. Kar smo imeli hrane, ponzili smo vse. (ilad nas je jel mučiti. Pokleknemo in začnemo moliti in prositi nebeškega očeta: „Daj nam danes naš vsakdanji kruh!" — Tedaj mi je šinila v glavo misel, ki mi še nikdar ni prišla na um. Prosjačit grem. Odprem vrata, stopim na prag in se oziram po ulicah. V tem pridejo moje součenke ter me vprašajo, zakaj ne pridem več v šolo? Razložim jim svojo bedo.
Kmalu mi prinese vsaka nekaj pod zastorom in vrže v naročje : kruha in jabolk. Z veseljem tečem k bratcema, kričoč: „Jezušček nam je vže pomogel!"
Pozneje zaslišimo trkanje na vrata . . . „Najbrže so mati," mislim si in hitim odpirat. Stara prijateljica iz šole je bila, ki nam je prinesla zopet nekaj jedi in obljubila, da nas še obišče. In res pride po šoli več deklic, ki nas obdarujejo s kruhom. Na večer pomečem v peč zadnje polenčke in zakurim, da se malo pogrejemo. Vode nam pogrejem in v krop si nadrobimo kruha, kar je bila naša večerja.
Četrti dan se še ne vrnejo mati. Začuvši gospodinjin glas v veži, hitim k njej in jo vprašam po materi. „Mati so v blaznici," reče mi z osornim gla-
som, a še osornejše pristavi: „Kadar bode mesec pri kraji, glejte da se vas znebim." In ko jej začnem tožiti našo bédo, razjezi se in jezna otide.
Bratca sta se jezila nad neusmiljeno gospo ali jaz ju potolažim, rekoč: „Jezušček nas ne bode zapustil."
Potem gremo vsi trije proti veznim vratom, da bi vprašali koga za mater. Na pragu stoječ, opazimo, da prenašajo ljudje zelena drevesca in druge lepe stvari. „Sveti večer je danes," pravim bratoma. Kar pride mimo znana ani prijateljica in se ustavi pri nas, rekoč : „Nekaj sem vam prinesla za božično drevesce." In res jo šla z nami ternani naložila raznih stvari na mizo. Mi pa smo napravljali in krasili z velikim veseljem božično drevesce. Ko nas pa je začel mučiti glad, pobrali smo raz drevesce nekatere stvari in si utolazili lakoto. In zopet smo se zahvaljevali dobremu Jezuščku.
Potom otiđemo v cerkev. Za roke se vodimo in hitimo do jaslic. Ko pa molilno Jczuščka v jaslicah, pravi mi vedno nek notranji glas: Pojdi k gospodu katehetu! In res rečeni bratcema, da me počakata, sama pa hitim k gospodu katehetu.
„Bozika! pozdravlja te nebó; kje tičiš vedno?"
„O gospod katehet! zdaj vže ne morem plačevati za paganske otročiče, odgovorim jaz iii si zakrijem obličje z rokama. In ko me vprašajo, zakaj uè, razložim jim naše težko stanje. Solze so prišle gospodu katehetu v oči . . . Cez nekaj časa mi rekó iti po bratca in počakati ter pristavijo: „Tudi danes vas ne zapusti Jezušček." In otišli so . . .
Kmalu se vrnejo gospod katehet z odlično gospo. Ta se nam prijazno nasmeje in nas pomiluje, potem pa otiđemo ž njo. In prišli smo v veliko lepo hišo. Taka je bila, kakeršno smo imeli mi nekdaj, in še lepša. Precej nas posade okolo obložene mize. Srečko in Dragotiu kar nista mogla od nje. Jaz pa sem pripovedovala moje in naše terpljenje. Domači otroci so se čudili i u gospà jim je nas postavila za vzgled.
Po obedu nas pelje gospa sama v naše staro stanovanje. Vse sem jej morala razložiti in pobrati smo morali še tist dan vso našo hišno opravo. Tudi našega Jezuščka nismo pozabili. Kar ustopi óni gospod, ki me je vodil po polji z bolnim očetom in me obdaroval, in gospa njegova. Naša nova gospa jima reče: „Tukaj poglejte tri otročiče, katere vama danes pošlje Jezušček sam, da je vzameta za svoje." In gospod me vpraša, če tudi danes ne grem ž njim? In dejala sem, da moram skrbeti za bratca. — „Nič se ne boj za njiju, tudi bratca bodeta preskrbljena." In vsi trije začnemo poljubljati roko gospodu in gospej ter se jokamo od veselja ... Šli smo še tist večer ž njima na dom.
Takó nas je pripeljal Jezušček na sveti dan k novim roditeljem. Jaz sem ostala pri njih, Srečko in Dragotin pa sta obiskovala višje šole. Vsem trem se godi prav dobro, takó dobro, kakor nekdaj v očetovej hiši. In zopet nosimo lahko vsak mesec novčiče k gospodu katehetu za uboge dušice paganskih otrok	•
(Prosto posi, Alojzij Vakaj.)
njihovem mirnem in zadovoljnem življenji. Kitajci — ali kakor jim navadno pravimo Kinezi — so jedini mongolski narod, ki ga smemo izobraženim imenovati. Njihova država je najstarejša in takisto stara je tudi njihova izomika. Cesar, ki ga imenujejo „nebeškega sina", ima neomejeno oblast čez ves kitajski narod. Cesarjeva rodovina je jedino plemstvo, vsi drugi se po rodu prav nič ne razlikujejo drug od drugega. Kakor Bog v nebesih, takó ima kitajski cesar na svojem prestolu neomejeno oblast čez življenje in
jugo-vzhodnej Aziji, na vzhodu visokih himalajskih gor in notranjo-azijskih visokih planjav pa do tihega ali velikega oceana leži jako lepa in bogata dežela Kitajska. Zemlja v tej deželi je takó plodovita, da zadostuje vsem potrebam ondotnih prebivalcev, ki ne hrepene po tujih deželah, ter se izogibljejo tujih narodov samo zaradi tega, da bi jih tujci ne motili v
imenje svojih podložnikov. On skrbi za vse, za potrebno in nepotrebno, za stare in mlade. Vender pa mora gledati na to, da ustreza željam in koristim svojih podložnikov. Ako bi ne z vrše val natanko božje volje, zgrabili bi pod-ložniki za orožje in kaznovali prestopnika. Cesarju pomaga vladati 6 državnih svetovalcev ali ministrov. Ti svetovalci in pa namestniki posameznih pokrajin ter razni državni uradniki se imenujejo mandarini. Vsa vojna moč kitajske države stoji pod vojnim ministerstvom (King-Pu), ki ima po povelji cesarjevem
neomejeno oblast v vseh vojnih zadevah. Vojno vodstvo pa ima ,Tong-čing-fu, t. j. general - feldmaršalski urad, kateremu je predsednik jeden najodličnejših državnih velikašev. Pod njegovim zapovedništvom stoji vsa vojska. Vojno orožje kitajskega vojaka so: strela in lok, sablja, sulica in branilo. Vse orožje mora imeti vojak v najlepšem redu, lepo snažno in svetlo. Kdor bi tega ne imel, strogo se kaznuje.
Sliki vam kažeti dva kitajska vojaka v popolnej vojaškej opravi.
Kitajci so srednje postave. Za vitko, tenko telesno vzrast ne marajo, ker se oblačijo v široko obleko, v katerej se telesna vzrast no pozna. Široko čelo, udrt pločast nos, majhene napošev stoječo oči, velika široka ušesa, srednje velika usta in oljnato - rumena polt so znamenja njib mongolskega plemena. Lase imajo črno; plave (rumene) ali še celò rudeče lase sovražijo Kitajci.
Kitajci so pohleven, blag in zelo mehak narod. Bodi si v obnaši ali govorjenji nikoli niso surovi, ueugnani iu neotesani, povsod se vedejo dostojno in plemenito. Razburjenost in strast sovražijo Kitajci, a ne morda zaradi pomanjkanja živahnosti, marveč- zato, ker so se vže od mladih nog učili vladati samega sebe. Skromnost jo vsakemu Kitajcu neka prirojena lastnost, katero najdeš pri ubožuih in iinovitih, pri učenih in nevednih.
Ni ga skoraj ljudstva, ki bi bilo takó delavno, trudoljubivo in zmerno, kakor je Kitajec. Vže iz otročjih let vajen je vsakemu delu in delati mora ves čas svojega življenja, ako se hoče pošteno preživeti. Kitajec dela po ves dan iu je srečen, ako si zvečer ugasi glad in žejo z najpriprostejšo jedjo in pijačo.
Obleka Kitajcev je primerna ondotnemu gorkemu podnebju in je v primeri z našo obleko zelò široka. Nosijo dolgo, podšito suknjo, preko katere oblečejo še drugo s širokimi rokavi. Ubožni imajo suknje od volnenega blaga, bogatini pa od svile. Moška obleka jo navadno modre, vijoličaste ali pa črne barve. V rumeno barvo se ne sme nihče drug oblačiti nego cesar sam in pa cesarjeviči. Po zimi podšijejo obleko z vato, imovitejši pa tudi s kožuhovino.
Poljedelstvo je pri Kitajcih najbolj razvito in lahko rečemo, da Kitajci v tej stroki presegajo vse druge narode. Koliko Kitajci cenò iu spoštujejo poljedelstvo, kaže nam njihova lepa navada, da mora sam cesar po jedenkrat na leto orati. Takrat se poda cesar v velikem svečanem obhodu na polje; vrže se ondu na koleni, priklone se devetkrat do tal in prosi Boga za dobro letino. Potk\j daruje Bogu junca, prime za lepo okinčano oralo, ter razorje nekoliko brazd, v katere vseje nekoliko semena.
Veliko spoštovanje imajo Kitajci do učenjakov, rekše onih ljudi, ki so si prisvojili toliko znanja, da morejo zvršiti težke državne skušnje, brez katerih se ne more dobiti nobena javna služba. Uradniki ali mandarini, odvisni so drug od drugega po stopnji svoje časti, ter se ločijo med seboj tudi po obleki. Vsak mandarin ima po postavi natanko določena svoja javna opravila, pa tudi svoje domače življenje. Sploh je na Kitajskem vsak človek takó odvisen od vlade, da si niti hiše ne sme pozidati drugače, nego onako, kakor mu veleva postava za njegov stan.	_^ _
M	Božič.
ri nas doma v družiuskej sobi je stala pod sivo pobarvanim čelešnikom loto iu dan prečica od hrastovega lesa. Bila je vedno čisto umita, a ob sobotah je bila z belim peskom oribana, kakor vsa druga nepobar-vana hišna oprava, da-si jo smo redko kdaj rabili. Vsak večer jo je imela babica, da jo na njej klečeč molila svojo večerno molitev ; takó tudi ob sobotah zvečer, ko so oče posegli po rujavem moleku, da smo vkupe molili sv. rožni venec. Ko je pa prišla jesen in dolgi adventni večeri, ko so dekle, mati in babica sedele pri vretencih, in so iz ust do ust šle čudne pravljice in pripovedke,
in se pele sv. pesni, sedel sem jaz na pručici pri nogah babice, ter jim pri-sluškal z odprtimi ustmi takó dolgo, da nisem zaspal. Ko mi je pa jela glava težka postajati, potegnili so mati izpod postelje predal, v katerem je bila moja posteljica. Večkrat je pa morala babica k meni leči, predilo sem zaspal, da so izginili strahovi, o katerih sem slišal toliko grozovitosti.
Dolge adventne noči so bile pri nas vender zelo kratke, ker vže rano zjutraj je bilo vse na nogah. Hlapci so opravljali živino, a dekle so kuhale zajutrek in pokladale prašičem. Mati so v izbi prižgali luč, potein so vstali tudi oče in oba sta se oblekla v obleko, ki ni bila niti za praznik, niti za delavnik. Potem so mati z babico tiho šepetali in če sem jih jaz kaj vprašal, rekli so: „Tiho, bodi in spi!" Potlej so oče prižgali svetilnico ter se z materjo tiho odpravili iz sobe. Zunaj sem slišal duri zaškripati in videl luč odsevati mimo okna ; slišal sem škripanje snega pod urnimi koraki in rožljanje pasje verige. Potem jo bilo zopet vse tiho in zopet sem zaspal.
Oče in mati sta šla skoraj v tri ure oddaljeno farno cerkev k zornicam. Sanjalo se mi je o njih. Uul sem mile glasove zvonov, glasno doneče orgije in odmev pesni „Pozdravljena Kraljica!" Videl sem nebrojno lučic na oltarji in zlate angelce. Tisti pa, ki stoji s trombo nad prižnico, razprostrl je peroti in vzplaval preko polja in gozdov, glasno naznanjajoč, da se bliža prihod Gospodov. — Ko sem so vzbudil, stalo je solnce vže visoko na nebu, mati in oče sta bila vže domä, babičina postelja poleg moje je bila vže postljana. Ravnokar je prišla babica iz kuhinje z veliko skledo mrzle vode, da mi umije obraz. Lice mi je zaščenelo od mrzle vode in iz same rahločutnosti sem se začel jokati. Babica pa me tako čudno pogleda, da sem se iz solz začel na ves glas smijati. Potem sva skupaj molila jutranjo molitev — a zdaj še le sem dobil zajutrek.
V	tem je babica prinesla iz kuhinje velik škaf repe, ki nama jo je bilo olupiti. A pri tem delu nisem mogel babici ustreči ; vreza! sem ali pregloboko v repo — ali pa sem lupino celo pustil. Ko sem so slednjič vrezal v prst, hudovala se je babica, rekoč : „Ti vender nisi za drugo, nego da bi te v sneg posadil!" — a pri tem so mi z veliko skrbjo obezavali rano.
Takó so potekali adventni dnevi in babica mi je vedno gostejše pripovedovala o božjem Detetu, ki pride na zemljo.
V	tem je bilo vedno živahnejše v hiši. Hlapci so snažili živino, donašali so pridno stelje in pripravljali rezanice; dekle so pomivale po izbi in kuhinji. V tem je bil zame pač vesel čas; zelò me je veselilo videti tak nered po izbi, ko je ležalo vse križem, da sem si mogel od blizu ogledati steklene podobe, ki so sicer visoko tam v kotu visele — potem uro z njenim čestitljivim licem in dolgim mahalom. Zna se, da se je nisem smel pritakniti, ker se pod mojimi prsti precej kaj skrha ali odbije — takó so dejali mati. Pazil sem vender vedno na vsak trenotek, ko bi matere ne bilo v izbi — dekle namreč niso dosti pazile name. Kmalu mi je prišel zaželjeni trenotek. Mati so šli v kuhinjo — in jaz hajdi po pručico. Postavim jo h klopi in v trenotku sem bil s klopi na mizi, kder je ležala ura. Ogledujem jo od vseh strani, polagoma odprem vratca na strani, pokukam na medena kolesca in potipljem, ali ne gre — a ni šlo. Se trdneje potipljem, pa tudi ne gre. Nazadnje pritisnem na neko leseno poličico in v hipu začno kolesca strašno ropotati. V
neskončnem strahu skobalim se z mize na klop a s klopi se prekucnem na mokra tla, v katerem trenotku pa so me vže mati držali za suknjico. Kolesca so neprenehoma ropotala, mati pa me zasučejo skozi duri, ter me z obema rokama potisnejo pred hišo v sneg. Ves sem bil potrt. Od znotraj sem slišal glasno smijanje dekel — a uro sem še vedno slišal ropotati. Ko sem nekaj časa jokaje tu stal in le nikogar ni bilo, ki bi me poklical nazaj v hišo, stopam dalje po snegu mimo hleva naravnost proti gozdu. Vedel nisem, kam hočem — a čutil sem, da se mi je zgodila strašna krivica in da nikakor ne morem nazaj. Vender pa sem se vsako minuto ozrl — ali me morda kdo domačih ne kliče.
Nisem prišel še do gozda, ko zaslišim glasno žvižganje. Ta žvižg sem dobro poznal. Babica je položila dva prsta v usta, ter mi dala svarilno znamenje. „Kam pa greš neumni otrok?" klicali so za menoj, „le pojdi saj te bo hostarica vzela!" Kakor blisk som se obrnil pri teh besedah, ker hostarice sem se zelò bal.
Ali še nisem smel v hišo. Ostal sem na dvorišči, kder so oče z dvema hlapcema prašiča klali. V tem sem pozabil storjeno mi krivico. Zdaj pridejo mati z veliko skledo vode in ugledavši me, pravijo: „Le glej, da se ne umažeš!" Iz teh besed sem spoznal, da so vže dobri z menoj. Zopet sem bil srečen. Zletel sem v izbo, da bi se nekoliko ogrèl. Tù je bilo vže vse v rodu. Ura na steni je tolkla mnogo glasneje po novo osnaženej sobi.
Slednjič je bilo vse mirno po hiši, snaženje se je zvršilo in napočil je predbožični dan. Ta dan nismo južinali v sobi, nego v kuhinji. Miza v izbi je bila z belim prtom pogrnjena, poleg nje je stala pručica. Jaz sem po prstih hodil v izbo ogledavat novo suknjico, hlače in klobuk, ki so viseli na žreblji. Sem in tjà pogledaval sem skozi okno, da-li ne naletnje zopet sneg, ker so mi oče obljubili, da bom pri lepem vremenu šel z hlapcem k polu-nočnici. Vse je bilo minio. Tudi oče so rekli, da ne bode premrzlo, ker so bili vrhovi gora v meglo zaviti. Nemiren sem bil samó jaz, ker so mi misli uhajale zdaj v kuhinjo, kdor so mati kuhali velik lonec mesa, zdaj ua uovo obleko — na polunočnico — in Bog ve, kam še.
Eavno pred „kajenjem", po katerej stari navadi so se pokadila vsa poslopja, nastal je mej očetom in materjo majhen prepir. Hostarica je bila tii in mati so jej darovali kos mesa. Na tem so se jezili oče. Sicer so uboge radi in po večkrat obilo obdarovali ali hostarici niso dovolili ničesar podariti. Hostarica ni bila domača v občini; hodila je le po bosti, nabirala mah in gobe ter v napölu razpalih ogljarskih kočah netila ogenj, da se je grela, tudi spala je v njih. Prosjačila je tudi po vasi in otroci smo seje zelò bali, ker so pravili o njej, da zna narediti, da krave dobó rudeče mleko in mnogo enakih stvari. Nam pa ni nikdar kaj žalega storila.
Kdor jej je le nekoliko dobrega storil, zahvaljevala se mu je: „Bog ti povrni tisočkrat tjà gori do nebes!" — Kdor pa jo je razžalil, pretila mu je: „Čakaj, izprosim ti najglobokejši pekel!"
Hostarica je k nam rada hodila, nebrineč se za lajanje psa na verigi. Pred hišo je sedla in čakala takó dolgo, da so jej dali mati mleka ali košček kruha. Materi je dobro delo, ko jim je želela blagoslova — ali oče so dejali, da nje želja nima nobene vrednosti.
Ko so pred mnogimi leti v vasi zidali šolo, prišla je ta žena s svojim možem v naš kraj. Pomagala je pri delu — a ko se je njen mož pri kamnolomu ubil, ni delala več. Začela je hoditi po samoti in vsi so rekli, da je izgubila um. — Sodnik jo je večkrat vže izgnal iz občine — a vselej se je vrnila. „Ako bi ničesar ne dobila, bi se tudi ne povrnila," dejali so oče, „in ko bode stara bodemo morali skrbeti za njo!"
Mati niso ničesar odgovorili. Obdarovali pa so jo malo — a danes pa obilnejše k slavi velikega praznika.
Po „kajenji" postavijo oče svečo na mizo in mati prinesó večerjo na mizo. (Večerjali smo zopet v sobi.) Veliki hlapec pripovedoval je potem o strahovih, o zakladih, najdenih ta večer itd. Mali hlapec mu je ugovarjal, rekoč, da ničesar ne verjame razun tega, da živina na sv. večer med polu-nočnico govori v človeških glasovih, ker to je slišal od izkušenih, resnicoljubih, starih ljudi. Potem so zapeli sv. pesni — ali da-si sem drugekrati petje rad poslušal, nocoj mi ni dalo mirovati. Hotel sem oblečen biti v novo obleko, da me hlapec ne pusti doma. Končno se me babica usmili in me napravi. Ob devetej uri so bili vsi napravljeni. Velikega hlapca sem se prijel za suknjin rob v tem, ko so me starisi in babica poškropili z blagoslovljeno vodo ter mi zabičevali naj ne padem — ali ne zmrznem po poti.
Potem smo šli. Veliki hlapec nosil je velikansko svetilnico sè smoljnato lučjo, ki je razširjevala rudeče žarke po bliščečem se snegu, kamenih in štorih kraj pota. Grozna se mi je zdela ta rudeča luč in poleg nje naše dolge sence. Nekaj časa smo šli po ozkej stezi in jaz sem bil vesel, da nisem bil zadnji, ko smo stopili drug za drugim.
Potem smo prišli na travnik. Po leti je tu potoček glasno žuborel a zdaj ga je bilo komaj slišati, ker ga je pokrivala debela ledena skorja. Pot nas je peljala mimo mlina; iz svetilnice utrnila se je debela iskra in veter jo je zanesel na nizko streho. Se vé da je takój ugasnila, ker je bila streha z debelim snegom pokrita.
Stopili smo v temen gozd; kako čarobno-lepo zdelo se mi je tu! Kako veličastno so stali tu mogočni gozdni velikani v tihem nočnem miru. V svojem mladem srci sem čutil blaženost sv. noči! Zna se, ko bi bil sam, bil bi strepetal od groze. — Zdaj smo zaslišali znane glasove sosednjih vaščanov, ki so prišli po cesti, katero smo ravnokar nastopili. Glasno so se pogovarjali in smijali a meni se je zdelo, da to niti pravo ni, ker moje misli so bile vže v cerkvi. Kako lepa mora biti po noči godba in toliko lučic prižganih — o vsem tem mi je babica vže davno pripovedovala.
Ko smo vže dolgo po cesti hodili — potem preko polja in potem še jedenkrat skozi gozd, zaslišimo tiho žvenkljanje — potem zopet nič — in zopet glasneje. Bil je to glas malega zvona v farnej cerkvi. Ko smo prišli na višavo, zagledah smo mnogo mnogo lučic, ki so vse hitele proti cerkvi. Mali zvon je potihnil, oglasil se je srednji in zvonil dolgo in dolgo, da smo dospeli k cerkvi. Zdaj je zadonel veliki zvon — a kmalu so se združili vsi trije v naj blažjem soglasji. Ko vže davno potem niso več zvonili, donel mi je njih glas po ušesih. Nisem jih mogel pozabiti. Bes je torej, kar mi je babica pripovedovala: „O polunoči začno zvonovi zvoniti in zvone tako dolgo, da dospe najzaduji prebivalec iz najbolj oddaljene vasi v cerkev."
Cerkev stoji na z brezami in jelkami obrastenem griži. Malo pokopališče ograja nizek zid.
Visoka, ozka cerkvena okna so se jela svetiti — zvonovi so novič zado-neli, orgije so zapele in mi smo stopili v cerkev. Tii je bilo vse drugače nego ob nedeljah. Luč je bila pri luči, da je bilo svetlo, kakor ob belem dnevi. Večna luč je rudeče žarela. Pozlačeni tabernakelj se je svetil, kakor bi bil od suhega zlata.
Hlapec me je peljal skozi dve vrsti klopi k stranskemu oltarju, kder je vže mnogo ljudi stalo. Tii me postavi na stopnice — na oltarji zagledam stekleno omaro, katere poprej nikdar še videl nisem. Stala je sredi dveh jelčic. Hlapec mi zašepeče: „Tii so jaslice, le oglej si jih!" Zdaj pa pristopi k meni stara ženica, ter pravi: „Ali pa tudi veš, kaj je to? Ali vidiš to-le iz štirih deščic narejeno? To je hlev. Tii je skala, v mahu pa stojijo pastirji in njih čreda. Tu v hlevu v rudečih jaslicah je Jezušček, ki leži na slamici. Poleg njega sta Marija in sv. Jožef. Zadaj sta osel in vol, a spredaj so pastirji, ki so malemu Jezusu prinesli jagnjeta v dar. One velike hiše in stolpi so mesto Betlehem. V zraku nad njim plava angel, oznanujoč rojstvo nebeškega kralja. V štirinajstih dneh, o prazniku sv. treh kraljev, pridejo sem tudi sv. trije kralji. Oni imajo veljblode in jeden izmej njih je čisto črn. Ali si si zapomnil vse? Zdaj pa le dobro vse oglej, da bodeš znal materi povedati." Dobra ženica je pokleknila poleg mene na tla in začela moliti. Ona izvestno ni znala peti z drugimi.
Pazno sem si ogledal vse stvari v steklenej omarici. Razven Marije, ki je imela na glavi modro ruto, notri do tal segajočo, bili so vsi ljudje oblečeni, kakor možje tii pri nas. Sv. Jožef je imel tudi zelene nogavice in kratke lisnijate hlače.
Ko se je končala zahvalna pesen pred sv. mašo, prišel je hlapec po-me. Začela se je sv. maša. Ministrant je zažvenkal, iz zakristije so stopili gospod župnik v krasnem plašči pred oltar, za njimi pa so se vrstili štirje nositelji gorečih bakelj v rudečih plaščih. Orgije so zagromele polnoglasno, gosli in trombe so je spremljevale. Pred oltarjem se je vzdignil beli dim kadila, da je kmalu zagrnil ves oltar v dehteči oblak. — Pri darovanji so utihnile orgle — samó dva glasova sta pela ljubko pastirsko pesen. Pri „sanctus-u" so zapeli malemu Jezusu „pesen pri zibeli," mej evangelijem in povzdigovanjem pa sta se na koru slišala kukavica in slavec kakor v najlepšej vigredi.
Globoko se mi je vtisnil spomin na sv. noč — a jaz ne bi mogel ukati veselja. Postal sem resen in miren ; čutil sem svetost velikega praznika. — V tem pa sem vedno mislil na dom, stariše in babico, ki zdaj pri jedinej luči kleč0 okolo mize — ali pa vže spe v tem, ko je zunaj po vsej naravi izlit mir svete noči.
Ko se je sv. maša končala in so pogasnile lučice, odpravili smo se domóv. Iz cerkve prišedši bila je zunaj gosta megla — a vender je bilo svetlejše, moral je mej tem mesec vzhajati. Svetilnic niso več prižigali.
Bila je še le jedna ura — a cerkvenik je zvonil zornico. Se jedenkrat sem se ozrl, temä je bila v cerkvi, le večna luč se je rudeče žarela.
Ko sem se obrnil, hoteč se prijeti hlapca za suknjin rob, ni ga bilo nikjer več. Malo ljudi je stalo še tii, hlapec je moral vže iti naprej, toraj se spustim v dir mimo ljudi, ter hitim, kar najhitreje morem. Kmalu sem pustil
vse ljudi za seboj — a hlapca le nisem našel. Za trenotek postojim : ali naj se vrnem? „Ne, naravnost domóv grem," sem si mislil — in zopet začnem hiteti. Sem in tjà je ležalo v snegu ogorelo oglje smolnatih bakelj, ki so je ljudje v cerkev grede otresli. Na desno in levo pa je iz goste megle molelo grmovje in štorov je — tako črno, da mi je jelo groza postajati. Zòna me je izpreletela tudi vselej, kadar sem prišel na križ potov, ker sem večkrat slišal, da v svetej noči hudobec na razpotjih ljudi čaka ter jim ponuja zakladov, ako mu zapišejo dušo. Nazadnje sem trdno sklenil, na take stvari niti misliti nè — a čim bolj sem si je odganjal, tem živeje so mi stopale pred oči.
Strah ine je gonil naprej. Prišel sem vedno globokeje v gozd ; vrhov i dreves so šumeli in debele kepe snegä so zdrsovale na tla. Sèni in tjà je bila taka tema, da niti dreves nisem razločeval. Kmalu sem izgubil pot. To me ni dosti oviralo. Sneg ni bil visok in tudi tla so bila ravna. Kmalu pa so se jela tla vzdigovati, stopal sem vedno više, grmovje je bilo vedno gosteje in visoko resje me je obdajalo; drevesa niso bila več ravna, ampak kriva in polomljena. Z velikim trudom sem šel dalje. Sneg se mi je večkrat udri pod nogama, da sem do vratu stal v visokem resji. A vender sem hitel dalje. „Da le do mlina pridem," dejal sem sam v sebi — „potem vže najdem domóv."
Sneg se mi je vsi pal v žepe, sneg mi je zmrzoval na hlačicah in nogo-vieah in voda mi je kapala v črevlje, ali trudnosti nisem čutil. Ne vem, kako dolgo sem vže hodil, ko v hipu zagledam pred seboj globoko brezno. Napolnjevala ga je megla in iz megle so moleli temni vrhovi tenkih jelk. Gozd okolo mene je bil redkejši in na nebu je svetil pólumesec. Pred menoj za breznom ni bilo druzega nego gozdnato obraščene goro. Spodaj pod menoj, menil sem, je dolina in slišal sem šumenje potoka — ali pa je bilo le šumenje dreves v breskončnem prepadu? Na levo in desno sem iskal pota, ki bi peljal v dolino — a ničesar nisem našel. Tii je bila góla drča, iz poklin je molelo brinjevo grmovje, potem sem se hotel spustiti nizdolu in vže. sem premeril kratko črto ali v pravem času sem se vzdržal na debelej korenini, malo je manjkalo, da nisem zdrsnil po naopičnej steni v brezno. Zdaj nisem mogel več naprej. Sel sem na ozki kraj, nevedoč, kde sem. „Ko bi prišla kaka srnica, povedala bi mi pravi pot," mislil sem, „saj v svetej noči živali govore v človeških glasovih — in nocoj je sveta noč!"
Poskusil sem iti nazaj, ali kamenje se mi je rušilo pod nogama in nisem mogel naprej. Začel sem hoditi sèm in tjà na ozkem kraji, ker me je jélo zebsti. Začel sem tudi klicati vse domače po imenu — ali nobenega glasu ni bilo slišati od nikoder. Začel sem jokati. Začel sem moliti k božjemu Detetu, da me reši. Ali tudi glas mi je onemogel. Počeni] sem na tla: „Zaspal bodem, saj so to le sanje in kadar se vzbudim, bodem doma ali pa v nebesih!"
V hipu zaslišim pokanje suhega grmovja, in začutim, da me je nekaj prijelo in vzdignilo k višku. Iz strahu sem zatisnil oči, nisem se upal pogledati. Gorkota mi je jela prihajati po udih — drevesa in gore so se zibale z menoj. Ko se vzbudim, stal sem pri durih domače hiše. Nekdo me je posadil na tla, pogledam in vidim hostarico, ki je s komolcem potrkala na duri in potlej hitro otišla.
Duri se odpró, babica me vsa prestrašena potegne k sebi ter zavpije: „Za Božjo voljo, tu je!" Nese me v izbo — a takój zopet v vežo, stopi pred
vežo in dvakrat prav glasno zažvižga. Potem prinese škaf snega, sezuje me in postavi v sneg. V nogah me je zabolelo —• a babica je rekla: „To je dobro; ako te boli, nisi ozébel."
Kmalu so se vračali hlapci in dekle domóv. Iskali so mene. Čez dolgo so se vrnili oče in ko je vže solnce vzhajalo in je babica vže mnogokrat zažvižgala — vrnili so se tudi mati. Sedli so k mojej posteljici poleg očeta ; imeli so čisto zamolkel glas. Rekli so, da naj zaspim, ter so zagrnili okno, da bi mi solnce ne sijalo v oči. Oče pa so hoteli vedeti, kako sem se izgubil od hlapca in kod sem hodil.
Začel sem jim pripovedovati, kako sem pot izgrešil, v kako pustinjo sem zašel. Ko pa začnem praviti o pólumesecu nad menoj in črnih gozdih, o šumenji dreves in globokega brezna, prebledijo oče in poluglasno rekó materi: „Žena, hvaliva Boga, da je tu, fant je bil na pečini!" — Pri teh besedah poljubijo me mati na lice, kar so le redkokrat storili, zakrijejo si obraz z zastorom in otidejo iz izbe. „A kako pa si domov prišel, dečko?" vprašajo me oče. „Ne vem," odgovorim jaz, „bil sem najedenkrat pred hišnimi vrati. Hostarica me je postavila na tla, potrkala je s komolcem na duri in hitro otišla. Babica me je odnesla v izbo — potem pa zopet nazaj v vežo."
„Zdaj le zaspi," dejali so tudi oče, „a jaz grem v cerkev, danes je sveti dan!" Dolgo sem moral spati, kajti ko sem se vzbudil bila je vže tema okolo mene. Pri mojej postelji je sedela babica, mati pa so kuhali večerjo.
Ko so pozneje domači sedeli okolo mize pri večerji, sedela je tudi hostarica mej njimi. Oče so jo dobili pri cerkvi na grobu njenega moža. Po sveti maši pa so pristopili oče k njej in jo vzeli s seboj na dom. Od siuočnega dogodka pa niso spravili več iz nje, kakor to, da je iskala božjega Deteta v gozdu. Potem je pristopila k mojej postelji, ter me pazno pogledala — a jaz sem se je zelò bal.
V	ozadji naše hiše je bila sobica, v njej smo imeli staro pohištvo. To izbico so ukazali oče počediti, postavili so v njo peč, postelj in mizo, nato so povabili hostarico, naj stanuje tu notri. Ostala je pri nas. — Bila je redkokdaj doma. Hodila je po gozdu, kakor prej, nabirala mah in gobe — potem je dolge ure preklečala na grobu umrlega moža — in pozno zvečer se je vračala domóv. Jasno nam je bilo, da je bila hostarica nekdaj srečna in pametna a nagla smrt njenega moža jej je vzela pamet. — Ko sem vže odrastel, bila je hostarica še vedno pri nas. Vsi smo jo imeli radi, bila je tiha in mirna. Samó pes, priklenjen na verigi, lajal je silno, kador jo je ugledal. Tega lajanja nismo razumeli. Nekdaj pa, ko je šla zopet po travniku proti hiši, strgala se je veriga — pes skoči v hostarico — in jej liže lici. Strmeč smo to gledali — ali od hostarice ni bilo zvedeti — odkod to prijateljstvo? —• Prišla je pozna jesen. Zopet je hostarica presedela dolge ure na pokopališči — a naš pes je večkrat tako žalostno tulil, da je babica stresavala sivo glavo, rekoč: „Nekdo bode umrl v vasi — Bog inu bodi milostiv!"
V	kratkem času potem, zbolela je hostarica, ki se je deževnega dne prehladila na pokopališči — in ko je zopet zasijala zora blaženega božičnega dne, zaspala je v Bogu. V zadnjih trenotkih je podajala očetu in materi roko, želeč jim: „Tisoč in tisoč blagoslovov — tjà gori do nebes!"
(Po „ P. Boaegger-ji" prevéla J. M.)
BC" Dalje v pròloghi. "3M
K 12. listu 1886. 1.
Angelj ubogim.
(Deklamacija v 19. dan novembra 1886. 1.)
Wzpomläd se je približala, Prinesla cvetja krasnega; Nebó višnjavo in lepó Nam kliče: „Gori glej okó!"
„Bolezni starka vže slabim, Prosjačim, da se preživim; Izprošen košček krnheka Je vse, kar imam dobrega!"
Tii stopa siva mamica Samotna in molčeča vsa, Težavna je ob brljali pot, Poišče si počitka kot.
Tik ceste sede na mejnik, Vzdihuje: „Oh, moj rešenik! Usmili se me dobri Bog, In reši bede me nadlog!"
Molči zdaj starka; —■ gube lic Oblije dvoje jej solzic; Gospa se milo nasmeji — V podobi lepej angeljski.
Obličje žarno govori, Da jej pomagati želi, Ter tiho revi šepeta: „Le pojdi mirno, mamica!"
In Ti, ki vsemogočen si, Ne zabiš reve v milosti; Oj pošlji meni angelja, Da v döm nebeški me peljal"
In glej, vže angelj mil stoji Pred njo. — Gospa je milosti! „Kaj tožite, sirota tii Sameča v bédi — brez mirii?"
„Domóv se vrni brez skrbi, Dobroti Božjej večje ni, Vže jutri pride ti pomoč, Le pojdi, starka — lehko noč!"
In prej ko starka se zavé, Odšla je tolažuica vže; Sanj;ije vrne se donni, Izročevaje up Bogu.
Jókaje starka se glasi: „Ga ni, da zame prosil bi, Da me vzemó v ubožnico, Kder drugi ubožci bivajo.
Sijàl ni jutru solnčni žar, Pomoč ko starki pride kar. In kdo je bila ta gospa, Podoba lepa angelja?
Elizabeta cärinja, Ubogim mati milj ena! Elizabeto živi Bog, S cesarjem ves cesarski króg.
A. Verni.
**
Ribičev posinovlj enee.
(Godi se po zimi na trgu v Marseille.)
nvliček. Kako hudo brije veter! Vže je pobelil sneg ceste in strehe! O moj Bog! Kdo mi da kruha in prenočišče za to noč, ki bode takó mrzla in huda? (Zgrudi se poleg cestnega kamena; prihajata ribič in njegova žena.)
Jakob. Kaj ne, žena, ribarstvo se slabo izplača; in ta čas ribariti tudi ni, kar si bodi. Ali bodi si, kar si hoče, kakih pet belih bi pa še zmirom imel lehko v žepu. Ali pasja dlaka! mrežo, ki se mi je raztrgala, bode treba drugo napraviti.
Ivana. Mreža bode vže še, ali drv teh je malo in treba jih bode kupiti.
Jakob. Pravo imaš, žena ; vidiš, stvar, na katero niti mislil nisem ; nii pa saj malokdaj mislim na drva, ker sem bolj na vodi nego li pri peči.
Ivana. Oh! res je, Jakob; ne vidim te druge krati razun zvečer, in to je še dobro, da ti na misel ne pride, da bi nesel na večer ribe v mesto. Jakob, ti preveč delaš.
Jakob. To mora biti, žena, da preživiva svoje otroke. (Slučajno se ozrè lia stran, kder leži na tleh Pavel.) Glej, kaj pa leži tam na tleh pri cestnem kàmenu. Menda je nekdo popustil tam nekaj perila.
Ivana. Jaz vže ne vem, Jakob, poglejva! (Ukreneta proti Pavlu.) 0 Bog moj! otrok je in — mrtev!
Jakob (sklone se k dečku in ga vzame v naročje). Ubogi malček ! Mrzel je kakor led! mraz ga je umoril.
Ivana (ne upa se ga pogledati). O moj Bog, moj Bog! kvara, Jakobi Podobna sta si kakor krajcar krajcarju, ta in naš Peterček. (Vzame Pavlička na svoji koleni, zavije v zastor in pritiska na nedrije, lioteč ga oživeti. Deček ne pokaže nobenega znamenja, da živi.) Idi va, kar je, to je, nič več ne živi! (Joče; solza, padši na Pavlovo lice, vzdraroi ga. Zgane se in odpre oči. Ivana vzklikne od veselja.) Oče nebeški! saj živi. (Pogleda svojega moža.) Jakob, dva imamo. (Kaže dečka.) Jeden več!
Jakob. Naj bode! Bog blagoslovi obilo družino.
Dve leti ste prešli, od kar sta ribiča našla Pavlička ; deček je prinesel baje srečo v njiju hišo; nikdar ni bilo ribarstvo tako dobro, nikdar ni bil dobiček tolik. Jakob in Ivana nista delala nikoli razlike mej Pavličkom in ostalimi otroki, kajti njiju srci ste bili plemeniti. Nikdar ni prišla iz Jakobovih ust beseda, ki bi količkaj žalila siroto, ki je bila tujka v družini, breme poleg drugih bremen obkladajočih ribiča. Ivana je bila vredna svojega moža. Osoda Pavličkova jo je globoko ganila in delila je z isto radodarnostjo svojim otrokom in posinovljencu zaklade nežne ljubezni, kakeršno more vsaditi nebó le v materino srce. Končno niso Pavla nikdar ločili od kake stvari, kar navadno takó bridko peče takega osamljenca. Pavel pa je iskreno ljubil svoje pastariše ter je skušal na vse mogoče načine zadoščevati vsaj nekoliko njihovim dobrotam. Bil je srečen, ker ni bil sam na svetu; imel je zdaj roditelje, brate in sestro Marijco, s katero je delil vse svoje igrače vse svoje veselje.
Nekega dne, ko je Jakob ribaril, čuvata Pavel in Marijca na obrežji bogat plen rib, katere je ribič metal iz vode. Otroka se menita s seboj.
Marijca. Povej mi, Pavliček, zakaj so te oče nekega dne pobrali na ulicah Marzeljskih, kder si od vseh zapuščen umiral gladu in mraza.
Pavel. Oh, res da, bil sem sirota.
Marijca. Pa kaj si počel poprej?
Pavel. Zgubil sem mater, predno sem jo poznal; in oče moj, pošten mož in neustrašljiv, utonili so, hotevši rešiti nekoga iz gotove smrti. Val, ki jih je pogoltnil, vzel je tudi meni zadnje nade, kajti oče so bili moja jedina podpora.
Marijca. Ubogi Pavel, kako si bil nesrečen ! Veš kaj? jaz mislim, ko bi mi oče in mati umrla, da umrjen tudi jaz. Pa kaj si ti storil po tem?
Pavel. Ubožna stara žena, ganjena od moje osode, vzprejela me je in kakor je mogla, nadomeščala roditelje male sirote. Ali nekaj časa potem se je dobra starka bolna vlegla, in nekega jutra, vzbudivši se, kličem jo zaman. Bližam se postelji, misleč da spi. Poljubim jo na čelo, oh! bilo je mrzlo. Zaman jo obsipujem z najslajšimi imeni, izražam jej najživejšo ljubezen, ona mi ne odgovori; zopet bil sem sam, moja druga mati bila je smrt. Zdaj sem bil res nesrečen, mraz me je tresel, glad me je mučil, v solzah sem se topil ves večer in vse jutro, ko sem klečal na pokopališči nad gomilo tiste, ki je skrbela za mene, ter jo prosil, da tudi mene vzame neizprosna smrt. Glej, Marijca, ti spomiui me silijo še zdaj v jok.
Marijca (briše solze Pavlu). To je res, Pavel: ali pustiva, kar je bilo, in govoriva o sedanjosti. Pokaži mi malo ono lepo knjigo, ki so ti jo dali gospod župnik, in iz katere ti vedno čitaš.
Pavel. Nà jo, Marijca. (Izprašujeta se medsobojno.)
Marijca. To je pač lepo vezilo, katero so ti dah gospod župnik.
Pavel. Bes je, Marijca, ali zdaj ti moram povedati dogodbico, katero sem doživel, predno sem dobil to knjigo od gospoda župnika.
Marijca. Le, Pavel; vže poslušam.
Pavel. Nekega dne sem bil na morskem obrežji, čakaje, da se vrnó oče, ter sem se zabaval s tem, da sem črtal s koncem paličice v pesek znamenja, katera naj bi bila podobna črkam, ki sem je videl v abecedniku Nikolajevem, saj veš onega tesarjevega sina. Uvidevši pa, da mi vsakikrat veter razdre moje delo, ujezim se in obžalujem mrmraje, da nimamo denarjev, da bi se naučil čitati in pisati. Kar občutim neko roko na svojej rami in v istem hipu začujem glas: „Ti bi se tedaj rad naučil citati in pisati?" — Ves zmeden zarudim kakor črešnja, vzpoznavši gospoda župnika; a takój se ojunačim in odgovorim: „0, da, gospod! toda veste-li, da je to nemogoče, ker moj oče nimajo denarjev, da bi me poslali v učilnico." — „Ti bi bil tedaj zadovoljen, ako jaz odstranim to oviro?" — „Jaz zadovoljen? ... saj bi bil srečen, kakor kak kralj." — „Dobro, naj bode!" rekó mi gospod župnik, in še tisti dan so me začeli učiti.
Ko Pavel to izgovori, začujeta znani glas.
Ivana (bliža se jima, ne da bi ju opazila). Pojdita, otroka, pustita zdaj čitalo. Ti, Marijca, teci v hišo iskat košaro za ribe ; ti pa to-le napolni, Pavel ! (Da mu košaro.) In nesel jo bodeš v mesto.
Marijca (odhajajoč). Dà, mati.
Pavel (vzdignivši se, drži polno košaro rib do robu). Bodite mirni, dobra mati, za jedno uro se vrnem,
***
Solnce se je vže nagnilo, Pavel pa se še ni vrnil. Ivana, v sredi svojih otrok, vse je pospravila v koči in pripravila Jakobu večerjo. Na krat, bližajoč se k morskemu obrežju, zelo zavpije. Nebó so pokrivali temni oblaki, mati se je zelò prestrašila, neka lađija je dajala znamenja potopa, ribiči pa so tekali sem in tjà na strašno pomoč; grozna beseda je izšla iz njenih ust . ..Ubogi Jakob !____
Ivana (lomi si roki in silno joče). Jakob !... mož moj !... on tone !.. . (Pade na koleni, otroci se je oklenejo, plakaje.) O Bog! kdo ga bode rešil? (Vzdigne se in pogleda obupno na razburkano morje.) Kako strašan je vihar! Spodaj, spodaj, morje vrti peneče se valove nad oslabelo ladijo ... Zaman se ustavlja silnemu viharju ... Moj Bog ! lađija se skriva ... Jakob je zginil pod brodovjem ... Pa kaj vidim, tu na obrežji ... To je Pavel . . . oči je uprl na morje, trudi se ubrati Jakoba; zagledal ga je, vrvi išče; privežejo ga, on se spusti ... O Bog nas reši, in Jakob ž njim ! . . . (Tesnosrčno pogleda, nekaj časa molči.) Storjeno je . . . brodovje se zažene vse razbito k obrežju... Iz nova se on spusti ... val ga zamota ... Ničesar ne ugledam več nego plavajoče kose ladijine ... Bog! znamenje se da . . . potegnejo vr-v, to sta ona dva ... To je Pavel, to Jakob! . . . Bešena sta! ... O moji otroci, zahvalimo se Bogu. (Vsi padejo na kolena.)
Pavla polože ribiči nesvestnega na obrežje. Jakob se vrže Ivani v naročje.
Ribić. Mati Božja! to vam je priden in neustrašen deček. Verojemite mi, Jakob, da bi vas v pičlej četrt uri ne bilo več med živimi, ako bi ne bilo njega.
Drugi ribič. Kdo bi si bil mislil, da si ta deček upa to, kar moremo samó mi, stari pomorščaki! Vreči se v morje v takej hudej uri, to je žrtev, ki zasluži zahvale.
Jakob. Hvala, prijatelja ; storila sta vse, kar je bilo v vajinej moči, da me rešita. Mi se vrnemo domóv; in ko bi kdaj prišla zopet nevihta in bi bila vidva v nevarnosti, jaz ne bodem pozabil usluge, ki sta mi jo skazala ; toda ubogi Pavel potrebuje pokoja. Z Bogom ! (Ribiča otideta.)
Jakob (pri vzglavji Pavlovem, kazoč ga svojej ženi.) Brez njega, Ivana ljuba, brez te mlade sirote, ki sva jo za svojo vzela, bi me ti ne imela več; brez njega, otročiči moji, bi bili vi izgubili mojo ljubezen in podporo.
Ivana. Blažen óni dan, ko sva ga posinovila!
V tem času ni se govorilo druzega v Marzelji nego o junaštvu malega Pavla ; v vseh tedanjih časopisih se je pisalo o njem, iii na prošnjo deželnega svèta mu je odločil minister notranjih poslov 300 frankov nagrade, ki jo je izročil Jakobu, da si napravi novo ladijo, in svetinjo za junaštvo, katero je ohranil v dragocen spomin. Danes Pavel ni več deček. Omilil se je tiste vasi župniku, ki ga je naučil raznih koristnih stvari, takó, da je lahko stopil v mornarsko šolo. Dobra glava in pridno učenje sta ga naredila načelnikom. Zdaj je ladije kapitan in kmalu bode še za stopinjo višje. Postal je ponos Jakoba in Ivane, ki ga imata zmirom poštenim sinom, ki deli z njima svoje talente, poštenje in pridnost.	Iz francoSUne prevel B—c.
Pisma mlademu prijatelju.
XII.
rfvifpj^N-	Dragi Bogdan!
%ko bi hotela razdeliti „noviško dobo" v slovenskej književnosti na več Sfet' manjših dòb, imenovala bi lahko dobico od 1843. 1. do 1848. ali 1850. 1. prehodno. Kakor gobe po dežji so se prikazovali novi slovenski, poklicani in nepoklicani pesniki in pisatelji in se družili noviškim dopisovateljem in sotrudnikom. Nekaj se jih je s časoma pretvorilo in zlezlo v nasprotni tabor, nekaj jih je vzela slana črez noč, nekaj pa jih ostalo zvestih svojemu poklicu. Iu od teh so nekateri nadaljevali svoj pesniški ali pisateljski posel, ki so ga bili začeli, nekateri pa so si izbrali kako drugo stroko, za katero so bili sposobnejši in katerih strokovnjaških ali učenjaških del se še danes veselimo. Takrat se je začel še le pravo za pravo buditi pravi narodni duh in prešinjati vse razne slojeve slovenskega naroda. Ko je napočila 1848. 1. nova doba na političnem polji, mogli so se tudi Slovenci svobodneje gibati in boriti se za ravnopravnost mej drugimi narodi. In tak prevrat je uplival seveda tudi na literarno polje, vzlasti na časnikarstvo ; zato bi lahko rekli, da se je začela nova (peta) doba v slovenskej literaturi z 1848. letom.
Jeden prvih sotrudnikov „Novic" je Pran Malavašič, ranocelnik in prelagatelj vladnih zakonov in ukazov v Ljubljani (f 1863. 1.). Pridno je pesnikoval, a njegove lahne pesni niso posebno velike cene. Spisal in prevel pa je mnogo povesti za prosti narod in mladino, ki se odlikujejo po pri-prostem zlogu in zanimivej tvarini (Zlata vas, Pavliha, Lažnjivi kljukec, Strijca Tome koča . . .) Leta 1849. je izdaval po jedenkrat na teden zabaven in poučen list „Pravi Slovenec," v katerem je mnogo blaga izpod njegovega peresa. Tudi slovensko slovnico je spisal (1849. 1.), ki je pa ni potrdil presojevalec Metelko kot učno knjigo zaradi velikih nedostatkov.
Prvi, ki je pisal v „Novicah" z gajico, je Anton Krempel j, ki je umrl kot župnik pri malej Nedelji 1844. 1. Kot vrl rodoljub in govornik je storil mnogo za povzdigo narodnega duha na Stirskem. Objavljal je v „Novicah" prislovice štajerskih Slovencev, izdal propovedi in druge nabožne knjige, a najbolje ga slavé njegove „Dogodivšine Štajerske zemle," s katerimi si je dobil ime slovenskega zgodovinarja. Lepega jezika pa ni imel v oblasti.
Celino na slovenskem literarnem polji je oral v svojej stroki Matija Vrtovec, kije umrl kot vikarij (farni namestnik) v Šent-Vidu pri Lipavi 1851.1. Vzgledui duhovnik je spisal poleg drugega slovensko „Vinorejo" doklado „Novic" 1844.1. „Kmetijsko kemijo," „Zvezdoslovje" (Novice), izdal svoje shodne ogovore in pisal „Občno povestnico" (doklado Novic), katere pa je dovršil samo stari in srednji vek, z novim vekom pa jo je popolnil M. Vernò in dal vso v dežel 1863. 1.
V „Novicah" so priobčevali svoje pesniške umotvore tudi štirje pesniki duhovniki, mej katerimi zavzema prvo mesto Anton Žakelj (s pesniškim imenom : Bodoljub Ledinski), ki se je porodil v Ledinah pri Ziréh in zapustil svet kot kapelan pri sv. Duhu nad Leskovcem 1868. 1. Bil je obširno izobražen
rodoljub in vešč mnogih jezikov, vzlasti slovanskih. Njegove pesni, so duhovite, dovršene in smejo se šteti mej najlepše cvetke slovenskega Parnasa. Zbiral in otel je poginu tudi precej narodnega blaga, vzlasti pesni (Mlada Breda), katere se štejejo mej najkrasnejše proizvode slovenske narodne poezije.
Pesnik po „božjej volji," kakor pravimo, je tudi Fran Svetličič; porodil se je v Spodnjej Idriji in umrl kot župnik v pokoji v Ljubljani 1881. 1. Šteje se mej prve slovenske pesnike in je objavljal svoje pesni posebno po „Novicah" in po Janežičevem „Glasniku." Najbolje so se mu priljubili soneti, katerih je zložil lepo število. Svetličičeve poezije so cenjene, dovršene, krepke in tudi veličastne.
Priljubljen pesnik in pevec slovenski je Valentin Orožen. Pesnikoval ni mnogo in tudi ne posebno duhovito in izvorno; odlikujejo pa se pesni njegove po priprostosti in živahnosti in ravno po teh dveh znakih naše narodne poezijo so se tako priljubile narodu, da se pojó posebno rade v veselili družbah. M. Lendovšek je zbral vse njegove pesni in jih izdal v posebnej knjigi 1879. 1. Pošiljal je Orožen svoje pesence v „Novice" in „Drobtinice." Umrl je kot farni oskrbnik v pokoji 1875. 1.
Plodovit pesnik je bil Jože Virk, ki se je porodil 1810. 1. v Podrečah in je bil župnik v Ločah v labodskej vladikovini (t 1880. 1.) Zložil je ogromno veliko število slovenskih pesnij ; če tudi se ne more prištevati najboljšim pesnikom slovenskim, udomačile so se vender njegove pesni (Slovensko dekle) res hitro v narodu in pojó se še zmirom rade, ker je urnel zadeti kakor Orožen pravo narodno struno. Pozora vredne so njegove pesni na čast Mariji.
Prvi „Noviški" pesnik pa je Ivan Vesel, katerega pesniško ime se glasi „Koseski". Zagledal je luč sveta v Kosezah (pri Moravčah) 1798. 1. Posvetivši se pravu, stopi v državno službo v Tolminu, pozneje v Gorici in nazadnje v Trstu, kjer je umrl 1884. 1. kot finančni svetovalec v pokoji.
Koseski se je ukvarjal v mladih letih z nemškim pesništvom. Jedina pesen njegova (prvi slovenski sonet) iz mladih dnij je „Potažba" (tolažba) katero je prijavil 1817. 1. v nemškem ljubljanskem tedniku. Še le „Novice" so ga vzbudile, da je začel zopet pesnikovati v materinem jeziku in prinesle so 1844. 1. na posebnej prikladi veličastno pesen njegovo: „Slovenija cesarju Ferdinandu o njegovem prihodu v Ljubljano 1844. 1.", katera je raznesla Koseskega pesniško slavo mej slovenski narod. Pesen je prišla o pravem času na svetlo. Narod naš je bil takrat v početkih svojega kulturnega in vzlasti političnega zavedanja. Zato je vzprejel z največjim navdušenjem pesnika, ki mu je govoril o njegovej slavnej in ob jeclnem tudi izmišljenej lepej preteklosti, o njegovem velikem poklicu in jasnej bodočnosti. Narod je potreboval takega proroškega pesnika in zato se mu je takrat tudi prikupil Koseski s svojimi proizvodi, ki se odlikujejo po zvenečih vzrazih in visokih vzletih, po jednako zvočnih besedah in bobnečih stihih, kar dela pesen posebno ugodno za navdušujoče deklamovanje. Zategadelj je imel Koseski velik uspeh in upliv na takrat se zavedajoče Slovence in pesni njegove ustrezajo popolnem duhu in potrebam tedanjega slovenskega naroda; zato so mu lastili nekateri celò ime prvega slovenskega pesnika.
Ko pa je Koseski hudo obolel 1852. 1., obolela je tudi njegova pesniška Žila- OßdrayeySi je jel zopet pohajati v Muzina bivališča, ali pesni te dóbe so
mnogo slabeje in hirajo na jasnosti in okretnosti. Leta 1870. je izdala „Matica Slovenska" debelo knjigo: „Razne dela Jovana Vesela-Koseskiga", kjer so zbrane vse njegove poezije, ali bolje rečeno, prevodi. Pesnikoval je še nadalje do svoje smrti in 1880. 1. je obelodanila „Matica Slovenska" tudi „Dodatek" njegovim zbranim delom. V tej tretjej dobi njegovega delovanja pa mu je postala Muza vže popolnem mračna in prevodom njegovim bi bilo treba še jedenkrat večjih pojasnil.
Koseski je napisal jako mnogo verzov in jako malo izvornih. Največje veselje je imel s prevodi iz drugih jezikov, vzlasti iz nemškega. Prevajal je nemške pesni in igre Schillerjeve, Goethejeve, Uhlandove, Chamissove i. t. d., prevel je več poezij ruskega Puškina, mnogo spevov grškega Homerja, nekaj vlaškega Danteja in mnogo druzega. Posebno pozornost obrača nase Koses-kega jezik. Na prvi hip se mu pozna, da on ni pisal iz naroda za narod, kar sva opazila pri prejšnjih pesnikih. Jezik pesnikov je težko umljiv, za-suknen in skodrčan in diši jako po nemškem ; rabijo mu nepotrebne tujke in napačno mnoga slovnična pravila; kuje ali zmika iz drugih jezikov po nepotrebnem čudne nove besede ali jih celò presekava, če ujema zahteva kak zlog manje.
, Koseski ima tedaj za tisto „prehodno dóbo" lepo zaslugo in pesni njegove se odlikujejo po vzvišenosti, veličastnosti, resnóbi in retoričnosti (govor-nosti). Kažejo pa ob jednem njegove poezije suhoparnost ter pogrešajo pravega življenja, kar nam priča, da pesnik ni občeval mnogo'ali nič z narodom svojim in njegovo govorico. Koseski ima le začasno, odnosno vrednost v slovenskej literaturi, stalne in vzdržne vrednosti pa nima. Zato je ostal tudi osamljen in nima posnemovalcev kakor drugi odličnejši pesniki slovenski. Pač pa je stalne vrednosti njegova zasluga o slovenskem šestomeru, katerega je pristrojil duhu in jedru slovenskega jezika. —
Leto bode pri kraji, najinih pisem pa še ni konec. Zatorej na svidenje ob novem letu!	P. B.
-X-
Sovraštvo med človekom in živalimi.
i akaj beže živali, ki žive v prostosti, pred človekom ? Zakaj vzleti ptica, sedeča na vejici, kadar se jej bližamo? Prirodopisci nam pravijo, da izvira ta bojazen iz zavesti bližajoče se nevarnosti. Ako bi človek ne bil nikdar nobene živali preganjal, bila bi jej tudi ta bojazen ostala tuja. — Takó nam pripoveduje Pernety, ki je prvi prišel 1764. leta na Falklandske otoke v atlantskem morji, o krotkosti ondotnih ptic. Otoki niso imeli nikakih prebivalcev; ptice, nepoznavše kake nevarnosti, vsedale so se na odprto dlan stegnjene roke. Samó črni labud ni se bližal; on je selivec in na dolgih potih je vže marsikaj izkusil — izkusil, da človeku ni upati. — O jednakih slučajih nam poročajo potniki novejših časov. Na Galapagos-otokih v tihem morji niti martinčki niso bežali pred človekom.
J. M.
Listje in cvetje.
Nove knjige in listi.
*	Priče Božjega bitja ali slučaji, ki niso slučaji. Po dr. Kellerju z dovoljenjem poslovenil J. B. I. zvezek. V Ljubljani, 1886. Založil in prodaja Dragotin Hribar. Breg štev. 10. — To je naslov novej knjižici, ki ima v malej osmerki 74 strani in obseza 44 večinoma prav kratkih dogodbic, katere kažejo, kako Bog večkrat vže na tem svetu ostro kaznuje bogokletje, rotenje, odpadnike od sv. vere itd. Knjižica je prav primerna pri podučevanji krščanskega nauka, za pridigarje in tudi za domače borilo. Želimo, da bi se ta knjižica v prav obilem številu razširila po vsej našej domovini in da bi jo posebno pridno prebirali vsi oni, ki večkrat grdo preklinjajo ter se predrzno norčujejo iz svetili reči.'—Cena knjižici je 25 kr., po pošti <50 kr. in se dobiva pri založniku v Ljubljani na Bregu hiš. štev. 10.
*	Izidor, pobožni kmet. Bukvice ljubim kmetom na korist. Iz nemškega preložil L. Dolinar. Drugi popravljeni natis. V Ljubljani. Natisnili in založili J. Blaznik-ovi nasledniki. 8°. 81 str. — Tudi to knjižico, ki je prišla v jako lepej obliki na svitlo, pri-
poročamo našemu domačemu ljudstvu v obilo naročevanje. Cena knjižici je 25 kr. s poštnino 5 kr. več.
*	Mestnofarna cerkev sv. Jakopa v Ljubljani. O posvečevali ji 1886. 1. dobrotnikom v spomin spisala ou-dotna kapelana. Ljubljana, 1886. Tiskala „Katoliška T i s k ar n a." 8°. 38 str. — To lično knjižico priporočamo vsem onim, ki se zanimajo za cerkev sv. Jakoba v Ljubljani. Pisana je v prav lepem in gladkem slovenskem jeziku.
*	Dobra kućanica za žensko mladež sastavio Davorin Trstenjak. Drugo popravljeno i popunjeno izdanje. U Zagrebu. Nakladom hrv. p e d.-k ni i ž. s bora. 1886 . 8'. 204 strani. — To je knjižica, ki je prišla vže v drugem natisu na svitlo ter vredna, da se povsod razširi tudi mej našim narodom, koder koli je kdo hrvatskega jezika zmožen. (Cena jej je 60 kr.)
*	Jana Amosa Komenskoga inforni at or i j um za školu materinsku. S češkoga originala preveo Vjences-lav Zaboj Marik. U Zagrebu, 1886. 8». 76 str. — Knjiga je uredna, da bi jolniel vsalc slovenski učitelj v svojej knjižnici.
Vabilo k naročbi. ^m
Denašnji list zvršuje vže šestnajsto „Vrtòevo" leto. — Kdor naš list znä, priznati mora, da smo tudi letos storili vse, da bi se Vrtec" odlikoval ne samo po vnanjem lici, nego tudi po vsebini, katero donaša mladim čitateljem, izpodbujajoč k znanstvu in krepostim, k značajno s ti in poštenosti. Vtem težavnem poslu se nismo bali ni truda ni obilih troškov za lepe slike, s katerimi smo 3, Vrtec" krasotili vse leto.
Ravno takoinšetrudoljubivejehočemo delatipo novem letu, ako nam dragi Bog zdravje učvrsti in od prijateljev nežne slov. mladine dà krepke podpore.
„Vrtec" ostane še vedno to, v kar je odmenjen, namreč: slovenskej mladini v pouk in xabavo.
Zatorej si bodemo prizadevali, •prinašati samo zdravo dušno hrano ter plemenito zabavo, a to v čist e j in pr avilnej besedi, da se mladina vže zgodaj privadi čistote svojega bogatega in krasnega jezika.
V to blago namero je vže mnogo prijateljev obljubilo našemu lista podporo.
Zatorej vabimo vso slovensko mladino, pnjatelje in prave rodoljube, da nam v obilem številu z naročnino priskočijo na pomoč.
93Vrtec" bode izhajal, kakor do sih dob, po jeden krat na mesec konci na jednej tiskanej poli z mnogimi podobami.
„ Vrtec" stoji sa vse leto 2 giti. GO kr., a zu pol leta 1 giti. 30 kr. — Naročnina se najhitreje in najceneje pošilja s poštnimi nakaznicami (Postanweisungen), ki se na vsakej pošti dobé.
Uredništvo „Vrtcevo,"
mestni trg, št. 23 v Ljubljani.
„Vrtec" Izhfja 1. dné vsacega meseca , in stoji za vse leto 2 gl. 80 kr.; za pol leta 1 gl. SO kr. Napis: Uredništvo „Vrtjevo," mestni trg, Stev. 23 v LJubljani (Laibach).
Izd&telj, založnik in urednik Ivan Tomšič. — Natisnila Klein in Kovač v Ljubljani.