151 2015 ocene in poRočila, 145–170 v teh praksah videlo moralni problem, izrekalo je cer- kvene sankcije (ekskomunikacija, izgon) in nalagalo javno pokoro. Plod nekonvencionalnih partnerstev so bili tudi nezakonski otroci. Ker je okolje (bodočo) nezakon- sko mater stigmatiziralo, niso bili neobičajni prime- ri splavov, detomorov ali zapuščanja otrok, glede na razmere pa je par otroka v nekaterih primerih zadr- žal. S poroko partnerjev so nezakonski otroci prido- bili status zakonskih. Zaključno, peto poglavje povzema bistvena spo- znanja raziskave, sledita pa mu seznama virov in li- terature. Delo je opremljeno s številnimi tabelami in dvema zemljevidoma istrskih škofij in župnij poreške škofije. Monografija je zanimiva in berljiva ter vabi k raziskovanju podobnih tem. Darja Mihelič Pićanska biskupija i Pićanština. Zbornik radova međunarodnog znanstvenog skupa održanog 23. i 24. listopada 2008. godine (ur. Robert Matijašić, Elvis Orbanić). Državni arhiv u Pazinu, Posebna izdanja, Svezak 23. Pazin: Državni arhiv u Pazinu, 2012, 280 strani. Zbornik prinaša večji del (23) prispevkov med- narodnega simpozija ob 50. obletnici ustanovitve Državnega arhiva v Pazinu in 220. obletnici ukinitve pičenske škofije (2008), nekaj tistih, ki so tematsko presegali problematiko prostora pičenske škofije, pa je izšlo v Vjesniku istarskog arhiva. Prispevki v zbor- niku so kronološko in vsebinsko pestri, saj obrav- navajo arheološke, zgodovinske, etnografske, ume- tnostnozgodovinske, verske in cerkvene vsebine ter ljudsko izročilo. Razprava Klare Buršić Matijašić slika zgodnjo zgodovino prostora pičenske škofije. Najstarejše naj- dišče na območju Čepićkega polja izkazuje material- no kulturo mlajšega paleolitika. Na ožjem prostoru pičenske škofije pa so najstarejša naselja gradišča na vzpetinah, ki so se oblikovala v lokalna središča. Av- torica se posveča številnim naseljem in za naselja pri- kladnim terasam na vzpetinah. Lokacije ponazarjajo zemljevidi in fotografije. Vladimir Sokol posega v zgodnji srednji vek in opisuje propad poznoantičnih naselbin in nekropol v Istri. Prodor Frankov je kontinuiteto njihovega ži- vljenja prekinil, kar skuša avtor dokazati z arheolo- škim najdiščem gradišča Monkodonja pri Rovinju, ki je bilo prizorišče smrti več deset ljudi, in z listi- no Rižanski placitum iz 804. Pri razlagi slednjega je sporno, da avtor – ki je arheolog in ne zgodovinar – ne citira in ne uporabi nobene objave te listine in da v njej omenjene Slovane preprosto »pohrvati«, na osnovi pol tisočletja kasnejšega dokumenta Istarski razvod pa stalno poudarja, da so Slovani na sodnem zboru v Rižanu govorili hrvaško. Polemizira z dose- danjimi spoznanji, pri čemer najnovejših izsledkov v zvezi z interpretacijami omenjene listine ne pozna. Arheološke najdbe ilustrira s tabelami. Pićen v obdobju antike do zgodnjega srednjega veka s pravnega stališča ilustrira Ivan Milotić. Do- mneva, ki jo postavlja, je, da Pičen v antiki ni imel statusa municipija in da je potrebno osnovanje ško- fije umestiti (šele) v obdobje Justinijanove osvojitve Istre do njegove smrti (539–565). Posestne odnose v pičenski škofiji v novem veku na osnovi urbarjev v svoji razpravi predstavlja Alojz Štoković. Začetki urbarja Pazinske knežije segajo v konec 15. stoletja, izdelan je bil v sedemdesetih letih 16. stoletja, potrjen pa 1578. To je spodbudilo pičen- ski kapitelj, da je za zavarovanje lastne posesti dve leti kasneje dal izdelati svoj urbar, ki je ohranjen v pre- pisu iz 18. stoletja. Njegovo novo inačico so zastavili dve desetletji kasneje (1600), pisali pa so ga do srede 18. stoletja. Vključeval je več poglavij, ki so zadevali kapiteljsko posest. V skrbi zaradi krčenja posestnih pravic je proti koncu uskoške vojne in neposredno po njej (1617–1621) dala zapisati urbar svojih dohod- kov in imetja tudi pičenska škofija. Prepis urbarja je iz časa uvajanja jožefinskih reform (1772). Danijela Juričić Čargo na osnovi terezijanskega 152 2015ocene in poRočila, 145–170 katastra za Kranjsko predstavlja gospodarsko stanje na posestih pičenske škofije v 18. stoletju. Tam je bil uveljavljen fevdalni sistem. Katastrski podatki dajejo vpogled v kmetijsko proizvodnjo – poljedelstvo, ži- vinorejo in obrt ter prebivalstvo. Podrobna raziska- va kaže, da v raziskanem okolju kljub terezijanskim reformam gospodarstvo še več stoletij ni opazneje napredovalo niti ni zaznati bistvenih sprememb v agrarnih razmerjih. Prispevek Denisa Visintina se loteva vprašanja gospodarskega stanja in posesti istrskih bratovščin s poudarkom na upravljanju premoženja pičenskih bratovščin. Gre za skop oris spoznanj, ki so prido- bljena iz arhivskih virov, ki jih hranijo arhivi v Pazi- nu, Trstu in Kopru. Razprava o pičensko-puljskih migracijskih stič- nih točkah v novem veku Slavena Bertoše v uvodnem delu oriše novoveško zgodovino Pična, v nadaljeva- nju pa v zanimivi podrobni raziskavi po puljskih ma- tičnih knjigah rojenih, birmanih, poročenih in umr- lih analizira doseljence iz Pična in njegove okolice v Pulj, kar pospremi s tabelaričnima prikazoma in seznamom evidentiranih doseljencev. Tudi prispevek Zorana Ladića in Gorana Bude- ča temelji na matičnih knjigah – tokrat na pičenskih knjigah krščenih. Prikazuje nekatere vidike demo- grafske, družbene in družinske zgodovine Pična v 17. stoletju. S komentiranimi grafikoni ponazarja frekvenco rojstev, spol, status (zakonski/nezakonski) novorojencev, delež dvojčkov, imena staršev in otrok. Posredno je demografija tudi predmet obravnave Rina Ciguija o koleri v Istri v 19. stoletju in o epi- demiji v Pičnu leta 1855. Epidemije kolere v Istri v tridesetih letih 19. stoletja, ki jim zdravstvena oskrba ni bila kos, so z visoko stopnjo smrtnosti povzročile velike demografske spremembe. Izbruh bolezni leta 1855 je v Pičnu od 19. julija do 24. oktobra terjal 42 žrtev, ki jih avtor navaja v seznamu. Poznavalka in preučevalka kranjskega polihistorja Janeza Vajkarda Valvasorja Maria Bidovec v svojem prispevku predstavlja in komentira odlomke o Istri in Istranih v delu Slava vojvodine Kranjske. Dotikajo se različnih vidikov: od zemljepisnega, prek prirodo- slovnega in zgodovinskega, etnološkega, verskega, do cerkvene in naselbinske strukture. Juraj Batelja je vzel pod drobnogled red puščav- nikov sv. Avguština v Istri in pičenski škofiji. Navaja podatke o pičenskih škofih iz omenjenega reda ter o avguštinskih samostanih v Istri. Avguštinske bra- tovščine so v številnih sakralnih objektih v Istri ča- stile Marijo, ki je tudi upodobljena na več freskah in reliefih. Sv. Avguštinu sta bili v Istri posvečeni dve cerkvi, v Istri in pičenski škofiji pa je ohranjenih več kipov in slik sv. Avguština in njegove matere; v Pulju se omenjata tudi oltarja dveh avguštinskih svetnikov v cerkvi milostne Marije. Franjo Emanuel Hoško v svojem prispevku obravnava dejavnost frančiškana Pavla Budimirja. Bil je provincial bosansko-hrvaške province, od 1667 do 1670 pa pičenski škof. Stipan Trogrlić v svojem članku posega v leta po drugi svetovni vojni, osvetljuje pa pritiske jugoslo- vanskega komunističnega režima na katoliško Cer- kev na ozemlju pičenskega dekanata v obliki groženj, odvzemov posesti, oviranja procesij in opravljanja verouka. Prispevek Elvisa Orbanića prinaša prepis in po- jasnilo k inventarju premičnin in nepremičnin pičen- skega škofa Antona Zare (1574–1621), ki ga hrani Arhiv Republike Slovenije v Ljubljani. Seznam od- pira možnost nadaljnje razčlenitve glede bivanjske kulture. Tudi Jakov Jelinčić se je osredotočil na pomem- ben arhivski vir – na knjigo posvetitev duhovnikov iz poldrugega stoletja (1632–1783), ki jo hrani pi- čenski župnijski arhiv. Predstavlja jo z več seznami, med katerimi je tudi imenik krajev porekla novih duhovnikov. Petar Strčić v kratkem orisu prikazuje zgodovino arhivov in arhivske službe v Istri od srednjega veka do razpada druge Jugoslavije ter njihovo prisotnost v objavah in javnih predstavitvah. Marijan Bradanović v bogato ilustriranem pri- spevku na osnovi pisnih in terenskih virov predsta- vlja arhitekturo in dekorativno kiparstvo pavlinskega samostana blažene device Marije na nekdanjem Če- piškem jezeru. Razprava Marije Mirković je sintetičen pregled (in prikaz v obliki ilustracij) ohranjenega likovnega blaga v sakralnih objektih škofije Pičen, ki jih je mo- goče tudi tipološko razvrstiti in iskati njihovo ciljno sporočilo vernikom ter razlike v različnih okoljih. Slikar Antonio Moreschi, ki je živel v zadnjih de- setletjih 16. in prvih 17. stoletja, se je iz Benetk, kjer se ob slavnejših vrstnikih ni uspel uveljaviti, priselil v Labin. Nina Kudiš razkriva podatke o življenju in delu tega slikarja, ki je bil do devetdesetih let prej- šnjega stoletja skoraj neznan. Članek je pospremila s številnimi ilustracijami. Damir Tulić se je lotil obravnave nekdanje pićen- ske katedrale, ki je dokončno obliko dobila v 18. sto- letju. Osredotočil se je na kiparja Antonija Miche- lazzija z Reke in na marmorne oltarje, ki jih je izdelal Gaspar Albertini iz Pirana. Ohranjenih je tudi nekaj liturgičnih srebrnih izdelkov iz časa obstoja škofije. Obravnavani predmeti so ponazorjeni s slikami. Brigita Mader na osnovi še neobjavljenega arhiv- skega gradiva prikazuje restavratorske posege cesar- sko-kraljevske centralne komisije za zaščito spome- nikov v Gračišču iz drugega desetletja 20. stoletja, ki jih je vodil konservator Anton Gnirs. Gre za tri cerkve, mestna vrata in leseno razpelo iz 13. stoletja. Fotografije k besedilu so Gnirsove. Odkritje načina poganskega posvečevanja v osre- dnji Istri na prostoru vzhodno od Pazina, ki naj bi sodil v sestav svetih trikotnikov Reškega zaliva, naj 153 2015 ocene in poRočila, 145–170 bi po mnenju avtorja prispevka Vitomirja Belaja do- kazovalo, da je v času, ko so bili istrski Slovani še pogani, osrednja Istra pripadala še neznani slovanski župi onstran Učke ob Kvarnerskem zalivu. Trikotniki so ponazorjeni tudi na zemljevidih. Davor Šišović je za zbornik prispeval objavo treh ljudskih izročil iz Krbun. Prvo zadeva opis prazno- vanja praznika Janeza Krstnika ob kurjenju kresov, sejmu in licitaciji cerkvenih senožeti, drugo kuhanje oglja za potrebe mestne kovačije, tretje pa kamniti križ nad Krbunami, ki naj bi ga leta 1881 izklesal Jure Fonović, imenovani Vuk. Skratka: zbornik prinaša pestre vsebine, številne so vredne branja, bati pa se je, da bo ostal premalo opažen. Darja Mihelič Istarski sabor. La Dieta istriana (ur. Neven Budak). Poreč = Parenzo: Zavičajni muzej Poreštine = Museo del territorio parentino, Humaniora d. o. o., 2011, 252 strani. Avtor zamisli za dvojezično hrvaško-italijansko strokovno knjigo, ki je izšla ob 150-letnici Istrskega deželnega zbora, je njen urednik, zagrebški profesor zgodovine Neven Budak. Pisanje poglavij je zaupal trem študentom univerz v Pulju in Zagrebu in dvema sodelavkama poreškega muzeja. Čeprav delo ni strogo znanstveno in je v citiranju referenčne literature občasno preskopo, pa je vredno pozornosti, ker njegovi poudarki niso splošno znani in običajni, ampak prinašajo nekatere druge poglede. Vabljiva je tudi njegova oprema s številnimi fotogra- fijami. Prvega od petih prispevkov – če ne štejemo krat- kega urednikovega predgovora – je pripravil Ivan Hrastovčak, govori pa o zborih v Istri v srednjem veku. Opisuje politično, upravno in vojaško strukturo Istre. Posebno pozornost posveča zapisu o sodnem zboru (804) v Rižanu na Koprskem, ki so ga na zah- tevo istrskih mest in utrjenih krajev sklicali poslanci Karla Velikega. Zapis je imeniten dokument o sta- rih bizantinskih običajih, pravicah in dajatvah in o novostih, ki jih je v drugi polovici 8. stoletja uvelja- vljala frankovska oblast in ki so jim istrski predstav- niki ugovarjali. Gradeškega patriarha pritožbe niso zadevale, usmerjene so bile proti ravnanju škofov in frankovskega vojvode Janeza. Ta je v Istri vpeljeval frankovski sistem zemljiških gospostev, v zaledje istr- skih mest in na cerkvena tla pa je naseljeval Slovane. Vojvoda se je bil primoran svojemu ravnanju odreči, razlog pa naj bi bil tudi v dejstvu, da si Karel Veliki ob nasprotnikih Bizancu in Benetkah ni želel dodat- nih konfliktov v Istri, ki je bila v tem času relativno samostojna. Drug dokument, ki ga izpostavlja pisec, pa je listina o deželnem miru, verjetno iz drugega de- setletja 13. stoletja, katere cilj je bil preprečitev krv- nega sovraštva. V prostoru Svetega rimskega cesar- stva so s takimi odloki skušali zajeziti številne fajde, v Istri pa se je tovrstna praksa pod vplivom beneškega prava zabrisala. V drugem desetletju 15. stoletja je prišlo do razmejitve beneške Istre na zahodu in jugu polotoka in Pazinske knežije (grofije) v vzhodni in osrednji Istri. Pazinska knežija je uživala samostojno upravo in sodstvo, čeprav je bila vključena v kranjski deželni zbor. Elena Poropat je opisala zgodovino istrskega de- želnega zbora kot političnega organa. Posegla je v obdobje od propada Serenissime in orisala politične spremembe in reorganizacije uprave in sodstva v Is- tri od avstrijske uprave, prek Napoleonove Kraljevi- ne Italije, Ilirskih provinc do Avstrijskega cesarstva, znotraj tega v Istri kot delu Ilirskega kraljestva in nato Avstrijsko-ilirskega primorja. Po ukinitvi Ba- chovega absolutizma in oktobrski diplomi (1860) je bil s februarskim patentom 1861 v habsburški mo- narhiji uveljavljen dvodomni parlamentarni sistem. V poslansko zbornico so deželni zbori izbirali svoje predstavnike. Avstrijsko primorje se je razdelilo na mejno grofijo Istro, pokneženi grofiji Goriško in Gradiško in na mesto Trst. Istra in Gorica sta dobili samostojnost in lastna deželna zbora, Trst z okoli-