TOME PAVČEK
Sosedje odšel in se vrnil
i
Zvon k slovesu zvoni. Kot sveča gori zarja večera. Senca čez njo drsi. Sosed Giovanni umira.
Skoz vinjo, oljčnik in vrt stopa mimohodnica bela, vsejemajoča smrt. Tu je. Loteva se dela.
Čas je, sta rekla oba. Ona z glasom pomirjajočim, on brez strahu in grenca pred neznanim, nastajajočim.
Stenj življenja temni, svetloba konca se veča. Zarja večera gori kot pri mrliču sveča.
2
Spomladi je Istra grešna od mnogih ljubkih norčij. Na breskvah, trtah in češnjah blodi zelena kri.
Sodobnost 2000 I 966
Poezija
Pa pride k Adamu Eva in sla poželenja v obtok, da nespodobno zardeva starec kot majhen otrok.
V tem grešno lepem proščenju brstov, žužkov, rastlin je rekel adijo življenju brezgrešnež - naš Giovannin.
Okopal je oljko in trto, požel na solinah sol in stopil med cvetjem za smrtjo, kot bi šel z ljubo domov.
Sodobnost 2000 I 967
Poezij a
3
Sel je z ljubo poslednjikrat na pot potešitve in zanj je žebrala pomlad svoje cvetne molitve.
Ko je še vztrajala strast v mislih in udih in mu kot dobra oblast velevala: Ljubi!,
ji je pokorno sledil do drhtavice kože, a bolj kot ženo častil je zemljo in oljke in rože.
Zdaj gre z ljubo v nebo skozi vrtove cvetoče. Po njem je rožam hudo in istrska zemlja joče.
4
Še včeraj je lep strmel v večni čudež brstenja, danes je vase zajel zadnji požirek življenja.
Slani zadah s solin se meša z vonjavami cvetja. Smrt, bodi prijazna z njim do konca, do zemljovzetja.
Vse življenje je hodil žet na kavadine bele kristale, a požel je za tlako let malo božje in druge hvale.
Tudi zdaj stožcev soli žalost v slovo ne prekriva, samo on počasi drsi v pozabo, kakor za živa.
Sodobnost 2000 I 968
Poezija
5
Mandelj pred hišo cveti, pokajo cvetni brsti, Giovanni od hiše gre, mrtev, v hrastovi krsti.
Njemu za zadnji pozdrav sleme hiše se niža, pred njim gre z zelenjem trav zemlja namesto križa.
Pada v grudah po krsti prst, istrska, živo rdeča. Vsak njegov živec, vsak prst seje z njo tisočkrat srečal.
Zdaj je to zadnji dotik in prva resnica jame. Potem ne bo več razlik in še sam zemlja postane.
6
Pela mu je harmonika ob nedeljah in v času suše in zvok, ves od tega sveta, kot žlahten presežek duše
je radodarno gostil ljudi in zemljo in ptice in zvabil vsaj včasih naliv sreče na njivo in lice.
O belih je volih igral, o črni žalosti Istre. Živ je. Od mrtvih bo vstal z rumenim cvetom brnistre,
stopil v začarani krog k očetom, dedom, pradedom in zaigral za nas od nekod daleč, med zemljo in nebom.
Sodobnost 2000 I 969
Poezija
7
Šel je in se na pol pota od tu do nebes vrnil. Zdaj se spet mota okrog rož in dreves
s korakom, ki se ne sliši, z očmi, ki so videle kraj. Nikogar ni več pri hiši. On je njen mrtvi čuvaj.
Ugasnil je ogenj v peči, kazalci na uri stoje. Se mnogo bi hotel reči, ali vsaj vzeti v roke
harmoniko in zaigrati, v prst zasaditi badil in v duhu nadaljevati zemeljski krog opravil.
Zato je prišel čez soline domov in znova igra. Pesem boli od miline in ni od tega sveta.
8
Ves je še tukaj, ne tam. V kuhinji, hiši in v kleti. Izpraznjenost priča zanj in zapuščeni predmeti.
Miza, na njej nož in kruh, iz živih dni tihožitje, v stare slike ujeti duh, ura, ki je končala bitje;
ob steni star kavč, na njem žarek ugaslega sonca in roke, ki so v objem družile nekdanja zakonca.
Sodobnost 2000 I 970
Poezija
Skrinja, peč in pepel sanjarjenja in gorenja in on, mrtev in bel, v svoji hiši življenja.
9
In pride mrtvi mož iz svoje sveže jame skoz prst in vence rož med žalujoče zbrane
in reče: Kaj bi tu med čimitersko gnečo, želel sem si miru pod oljko zelenečo.
Tja nosi topli jug med veje in koreninje z brstenjem živi up in vnukove stopinje,
od tod bi gledal rad po vinji in obzorju, zor jutra in škrlat, ko sonce tone v morju.
In ko potem bom spal pod oljko mirno, srečno, še v snu bom šepetal, da je življenje večno.
Sodobnost 2000 I 971
Poezija
10
Sosed odšel je v nebo. Kot pravijo, šel je v nebesa.
Jaz pa ga vidim, kako hodi še venomer tod.
Skozi špalirje cvetov in v novem razkošju brezčasja,
z mehko svetlobo obdan, stopa skoz vrata v svoj dom.
Vrgel je s sebe skrbi, odložil badil in motiko,
sedel je k oknu in spet v svoje kraljestvo strmi:
oljke in trte ženo, proslavljajo večnost trenutka,
rože mu silijo v dlan, sonce mu sije v obraz,
da se zazdi kot svetnik z nezemsko milino ozarjen,
ki ni ne mrtev ne bel, ki bo tu zmeraj živel.
Pravijo, da ga ni več, ne v oljčniku ne v kavadinih, jaz pa še zmeraj se z njim menim o tisoč stvareh: koliko litrov dežja je padlo na meter ponoči, kakšne zdaj pesmi igra sebi za dušo in mir, kakšen je videti raj in kakšna je večnost od blizu, pa če veseli so ga dragi njegovi tam čez.
Na vsa vprašanja samo prijazno in milo se smeje, kot se v življenju ni znal, resnež, nikoli doslej. Potlej pred hišo sede obujava stare spomine, on pa nekako tako reče mi mimogrede: Nič ne bo hudega, veš, samo tja, kjer čakajo nate, stopil boš kakor čez prag in boš pri svojih doma.
Sodobnost 2000 I 972