PoStnlna plačana v gotovini. LETO VI. LJUBLJANA, 15. SEPTEMBRA 1928. ŠTEV. 34, NAROČNINA-ZA- jvgosla- VIJO ČETRTLETNO OIN15-CELOLETNO- OIN-60/ZA-INOZEMSTVO 1E-DODATI POJTNlNO/OOLAJIPO CENlKV/ POSAMEZNA ŠTEVILKA-PO-DIN-I RA&IN POŠT. HRANILNICE 13.188 A /A\ •maa ENEVR, ANONIMNI-B-NB-PRIOBČV-1E10/P0JTNINA-PU-XAN A-V-GOTOVINI TELEFON ŠTEV. 2906 K dosedanji preiskavi. Ko to pišemo, je zaključena prva faza kazenske preiskave proti našim bratom, ki jih je vrgla nizkotna podlost in maščevalnost gotovih izvr-škov v ječe. Ta prva faza preiskave je pokazala vso strašno brezstidnost našega strankarskega življenja in časopisja, dokazala pa je tudi, da policija ni vršila v redu svoje naloge. Zločin se je zgodil, policija je morala nastopiti, aretirati, zasliševati itd., storiti sploh vse, kar je potrebno za dokaz krivde in preprečenje pobega. Kot v nekaterih drugih slučajih, so pa smatrali udeleženi policijski organi za svojo nalogo, da kazensko preiskavo ne le pripravijo, kot določa zakon, marveč tudi zaključijo in predlože preiskovalnemu sodišču že brezhiben dokaz pesnice. Koliko se je ta dokaz v predmetnem slučaju posrečil, o tem1 bo govorilo sodišče, ki bo moralo vse dosedanje postopanje in nastopanje policijskega aparata prerevidlrati in žal tudi popravljati, če in kar se je zgrešilo. Ni dvoma, da policija ni nikaka samostojna preiskovalna oblast, marveč je v slučajih, ki spadajo hod kompetenco sodišča, le pomožni organ državnega pravdništva in preiskovalnega sodnika in prav nič drugega. Pet dni je držala policija aretirane brate v svojih zaporih, predno jih je izročila preiskovalnemu sodniku. Pa kaj to! Preiskava bi se morala voditi v največji tajnosti, zlasti če gre za tako strašno afero kot pišejo glasila naše javnosti, kar se pa žal ni zgodilo. G. policijski ravnatelj izjavlja privatno in v obliki službenih popravkov, da je policija strogo čuvala tajnost in ni nikomur povedala nikake podrobnosti iz poteka preiskave. Kako je potem mogoče, da so imeli naši in hrvatski časniki vse najtajnejše podatke v svojih poročilih, kako je mogoče, da je priobčeval Slovenec poročila, ki so predstavljala direktni izvleček iz zapiskov E. Perica. Kdo ima te zapiske v rokah? Drugi menda nihče kot samo policija, samo ona more in sme poznati njih vsebino, samo ona je morala imeti vpogled v vso tako strašno podlo natolcevanje, saj je vodila pre^-iskavo o vseh točkah, ki jih je E. Peric zapisal »v večen spomin«. Pa pustimo to, o tem bodo govorili še drugi faktorji in gotovo bo pri- šel čas, ko se bo tudi ta tajnost »tajne preiskave« pojasnila. Mirno lahko trdimo, da je vse tako skrbno delovanje policije doseglo vsaj eno: jasen dokaz, da nihče izmed aretiranih ni sodeloval pri umoru E. Perica. Ja dokaz nudijo najboljše poročila naših časnikov, ki so govorila najprej o prijetih zločincih, o dokazu potom daktiloskopije, nato pa naenkrat priznava, da o takem dokazu ne more biti govora. Toda storilec je bil takoj zopet najden. Čemu pa ima Marko svoj motor, ki vendar ne more biti namenjen za nič drugega, kot da ga uporabljajo zločinci! Ko1 je tudi ta motor odrekel, je prišlo na vrsto^ zasedeno ozemlje, od koder je prišel in kamor je pobegnil storilec. To vse sledi iz poročil, H jih je s tako grozo čitala naša javnost. Glede vseh drugih afer, glede onih strašnih očitkov, ki jih je obravnavala policija tekom svoje pre iskave in so jih servirali časniki naši javnosti, bo govorilo sodišče. Prepričani pa naj bodo vsi akterji te gorostasne afere, da ne bo odločalo sodišče samo o krivdi naših bratov, marveč se bo pečalo tudi s preteklostjo vseh onih, ki so to afero izzvali. Marsikaj smo prenesli, mnogo smo spregledali in molčali, čeprav smo bili na najpodlejše načine klevetani in opljuvani, sedaj pa je dovolj. Ne gre več samo za osebno čast posameznikov, gre za trezno premišljen in rafinirano pripravljen načrt, ki naj bi kompromitiral ves nacijonalističen pokret in postavil na sramotni oder vse one, ki se čutijo tudi še danes nacijonaliste in odklanjajo v svojem idealizmu vsak stik s koruptno dnevno politiko. Imena teh akterjev so itak znana nam, oskrbeli pa bomo, da bodo postala znana vsej javnosti in da se bo vsa javnost pečala lahko z njih prošlostjo in sedanjostjo. Mi pa ostanemo mirni. Preko nas je šlo že marsikaj 'težkega, a vse smo prenesli. Naše vrste so se sicer skrčile, toda pri tem tudi vedno bolj konsolidirale. Če smo prenesli vse, kar se nam je zgodilo v preteklosti, bomo izšli kot zmagovalci tudi iz te borbe sedaj, ko so naše vrste čiste in trdno sklenjene. Zato imejte vsi mirno kri in trdno zaupanje v bodočnost. . ____ Ozadje afere. Za one, ki imajo možnost gledati nekoliko za kulise naše »visoke politike«. sedania tako strašna afera ni prišla nepričakovano. Da bo tudi javnost poučena, ugotovimo sledeče: Že takoj, ko je postal dr. Korošec minister notranjih zadev, se je začela akcija za obnovitev Trboveljske afere, kar se pa ni moglo posrečiti, ker so naša Sodišča hvala Bogu neodvisna in niso mogla obnavljati že do konca prerešetane zadeve brez kakih novih, sigurnih dokazov, pa makar na ljubo visoki vladi. Kmalu nato se je začela tudi akcija za odstranitev brata Markota in Josipa Kukca iz bližine italijanske meje. I udi ta akcija kljub energičnim zahtevam Italije in •njenih predstavnikov ter kljub vsestranski podpori s strani vladajočih partij ni uspela. Brat Marko je ostal v Ljubljani in ni bil premeščen v Skopflje, kamor se ga je hotelo spraviti na varno. Prišle so| Nettunske konvencije. Z vso naglico, brez vsake nujne potrebe in brez treznega premisleka lih je sprejela naša vlada im to pod Predsedstvom največjega Slovenca dr. Korošca. Tudi sedaj je bil brat Marko na poti, kajti vlada in policija sta mu očitala, da je on aranžiral demonstracije moti tem' konvencijam, ki so se vršile po Dalmaciji. Se več. Dolžilo se ga je celo, da pri- pravlja umor Davidovjča in se ga le svarilo, naj tega nikar ne stori. Vse to kaže, kako sistematično se je pripravljala afera, ki naj bi končno zlomila trdi tilnik Markotu in njegovim, soborcem, da bi vendar enkrat zavladal lepi mir in bi se naše stranke še naprej lahko brez vsakega odpora trgale za državna korita, uničevala državo, naše zasužnjene brate pa prepuščale visoki kulturi fašistične Italije, one Italije, s katero je dr. Korošec omogočil »znosno atmosfero«. Zato se je zbiral materijah zato so se iskali in našli stiki z našimi izdajicami, o katerih resničnih, iz koristoljubja storjenih zločinih bo sodilo sodišče brez nepotrebnega .razpravljanja in kričanja v časnikih, zato je postal celo E. Peric mučenik. Aretacija brata Marka in nekaterih njegovih najožjih prijateljev je bi-ia že davno odločena in izvestni či-nitelji so le čakali na priliko, ko jim bo ta načrt omogočen. Ta prilika se ie z umorom E. Perica nenadoma pojavila. Bila je pripravna tem bolj, ker ie bilo mogoče pravo ozadje aretaciji popolnoma prikriti v javnosti, k] bi v vsakem: drugem slučaju odločno stopila na stran brata Marka, poznavajoč njegovo nesebičnost in značajnost. Zakulisna »visoka politika« je odločila, da mora izginiti z javne po- terpentinovomilo Verujte, če se Vam pove, da je vsaka gospodinja napravila naj boljo izkušnjo, če je poizkušala, da ŽENSKA HVALA preko noči raztopi nesnago. Zjutraj je najbolje, če se za čisto kratko kuhanje perila vzame Schichtovo Terpentin milo zornice Orjuna in njeni voditelji, ker v njej so videli edino oviro za popolno izvedbo narodu diktiranih nettun-skih konvencij. Zato so' bili privlečeni na dan zapiski E. Perica, o katerih obstoju in vsebini je bila oblast informirana že mesece in bi jih v slučaju, da bi videla v njih verodostojne dokaze že davno konfiscirala. Ti zapiski so se publicirali v časopisu kljub kršenju zakona, s temi zapiski se je pripravilo v narodu razpoloženje, ki naj bi omogoči!^ izvesti tajne načrte z njegovim aplavzom. To je ono mistično ozadje, ki so ga začeli uvidevati že tudi neinformirani in že bližnja bodočnost bo do'-kazala popolno resničnost naših trditev. Mtahi k litim! Z današnjim dnem preneha izhajati „Orjuna“, dokler ne dobimo pri pristojnem sodišču popolnega zadoščenja za gnusne klevete, ki so bile v teh dneh razširjene o nas. Naši nasprotniki so izrabili umor E. Perica ter nam nagromadili take očitke, da nam je začasno onemogočeno zgolj iz gospodarskih razlogov nadaljno izdajanje lista, ker smo bili v svojih dohodkih vezani le na direktne dohodke lista. Ob tej priliki se Vam zahvaljujemo za dosedanjo naklonjenost v trdni veri, da Vas zopet najdemo med svojimi zvestimi, ko pričnemo zopet izhajati. Motiv umora E. Perica. Vsi časniki s policijo vred trdijo, da je naročila in izvršila umor E. Perica Orjuna za to, ker se je bala njegovih razkritij v tiskovni tožbi. Da je ta trditev smešna, izhaja iz zgodovine sedanje afere, ki je kratko sledeča. Koncem septembra 1927, je bilo za vse poučene jasno, da je zašel E. Peric v mreže generalnega konzula Gavottija in postal njegov informator glede Orjune, njenega de-, lovanja in njenega članstva. Nihče ni takrat vedel za to .razkritje razen par, absolutno molčečih ljudi in vendar, se E. Periču ni ničesar zgodilo. Nihče ga ni napadel, niti dejansko, niti z besedami. Če je Orjuna res taka organizacija, kot trdijo časniki, potem' bi morala takoj izvršiti justifl-kacijo na način, ko bi sploh nikdo ne mogel domnevati, da gre za kako maščevanje' nad odpadnikom ali pa za zločin, storjen iz strahu pred kakimi razkritji. E. Peric j,e živel mirno dalje in ni niti slutil, da je njegova vloga razkrinkana. Ko je začel blatiti osebno čast bivših svojih najboljših prijateljev, se mu zopet ni zgodilo nič drugega, kot da ga je tiral brat Marko' pred sodišče 'in zahteval njegovo sodno kaznovanje. In tu se je prvič pokazal njegov značaj tudi za javnost. MestO' da bi šel k kakemu naprednemu odvetniku, se je zatekel v klerikalni tabor in iskal tam pravno pomoč. Ta pomoč mu seveda ni pomagala, čeprav je poskusil s svojim zastopnikom vse, da bi zavlekel v razpravo stvari, ki niso bile v nobeni zvezi s predmetom1 zasebne tožbe. Vsi, ki so bili navzoči pri tej razpravi, vedo, da je bil na predlog E. Perica zaslišan kot priča tudi Rajko Samsa, kateremu je brat Marko v javni sodni dvorani rekel, da lahko mirno pove vse, kar ve o Prestranku in prestranškem denarju. Tudi sedaj je ostala Orjuna na-pram E. Periču na strogo zakoniti podlagi, čeprav je že poznala njegove moralne kvalitete in njegove1 grožnje s strašnimi razkritji. Obja-javila je v svojem glasilu članek, v katerem je javno očitala E. Periču, da je Judež Iškarjot in izdajica svojih lastnih bratov. Kot vsak drugi urednik, se ‘je zavedal tudi odgovorni urednik Orjune težkih posledic, ki ga bodo zadele po našem tiskovnem zakonu, če ne dokaže polne resnice glede iznešenih očitkov, če je sledila nato aretacija E. Perica in je uvedlo državno pravdništvo kazensko preiskavo proti njemu radi hudodelstva vojaške špijonaže, se 'to pač ni zgodilo na zahtevo Orjune, ki nima z državnim pravdništvom prav nobenih stikov. Kazenska preiskava je tekla, sodišče je zaslišalo večje število prič in mirno lahko rečemo, da na podlagi teh dokazov nihče ne bo mogel, očitati našemu uredniku, da se je lahkomiselno igral s častjo napadenega E. Perica. Kazenska preiskava proti1 Periču pa je bila ustavljena, ker mu naš list niti očital ni vojaške špijonaže, marveč konfidentstvo. Ko je prišel E.. Peric iz zapora, je zopet užival popolni mir in vložil seveda proti našemu uredniku tiskov- no tožbo. Tudi1 sedaj se mu ni nič zgodilo, proces je šel svojo zakonito pot. naš urednik pa je nastopil obširen in zelo zanimiv dokaz resnice za očitek, da je bil E. Peric konfi-dent italijanskega konzulata in mu kot tak dajal zaupne informacije o organizaciji, njenih članih in naklepih. Tiskovni proces bi 'bil že davno končan, če ne bi bil E. Peric zadnji trenutek predlagal zaslišanje prič generalnega konzula Gavottija in njegovega bivšega tajnika Cav. Leta v dokaz, da ni imel nikakih konfi-dencijalnih zvez s konzulatom. Storil ie to v času, ko je bil Cav. Leto že davno prestavljen iz Ljubljane in ko je že tudi za generalnega konzula Gavottija vedela vsa javnost, da ne bo dolgo služboval v Ljubljani. Tiskovna tožba je bila vložena 4. 4. t. h, pričo Cav. Leta je predlagal E .Peric 6. 6. t. 1., pričo Gavottija pa šele 13. 6. t. 1. To najboljše kaže, da' ie šel proces svojo redno pot in da’ ni krivda našega odgovornega urednika, če še ni prišlo do sodbe. Nismo mi krivi mi, če sodišče 'kljub tozadevnim poskusom ni moglo zaslišati po E. Periču predlaganih prič. >lz tega pa sledi nadalje, da ni nastopil prav noben vzrok, ki bi poslabšal položaj našega odgovornega urednika v tej pravdi, še manj pa vzrok, ki bi utemeljil kak strah pred razkritji E. Perica. Tekom svojega preiskovalnega zapora in tekom tiskovne pravde je E. Peric ponovno grozil s svojim maščevanjem in namigavat na neke svoje zapiske, pa se tega nihče ni ustrašil. Odkod naj bi prišel ta strah sedaj, ko se položaj našega lista ni prav nič poslabšal, položaj E. Perica pa prav nič zboljšal? Eno dejstvo! moramo ugotoviti. Orjuna se ni bala Pericovlh zapiskov ves čas od kar je tekla tožba in se tih torej ni imela vzroka bati pri obravnavi. Ravnotakb pa ni Imela Orjuna vzroka napraviti iz E. Perica mučenika, ko si Je bila popolnoma svesta. da bo sodišče na podlagi iznešenih dokazov potrdilo krivdo E. Perica. Našim prijateljem. Kdor ni vedel tega do danes, se je lahko prepričal iz sedanje preiskave radi umora E. Perica in drugih strašnih »zločinov« Orjune, da stojimo hvala Bogu popolnoma osamljeni. Ne bomo registrirali vseh onih strašnih klevet, ki so jih .reproducirali naši dnevniki, telo naša tako potrpežljiva in lahkoverna javnost se je naveličala in se jim po prvem razburjenju smeje. Ugotoviti pa je treba enkrat za vselej sledeče: Kar je pisal o tej aferi Slovenec, je bilo podlo in polno neresnic, vendar nas to s te strani ni moglo presenetiti. Saj smo vajeni, da je morala vedno vskočiti krvava Orjuna z umorjenimi Fakinom, zmečkanimi prsti in drugimi strašnimi štorijami, kadar se politika ni .razvijala po volji maziljenih gospodov, ki so lastniki tega dičnega glasila »slovenskega naroda«. Oni morajo pač vedeti, zakaj smo jim nacijonalisti tako na poti, oni vedo tudi sedaj, da smo brez sredstev. Ker nočejo prispevati za naše svrhe oficijelno in prostovoljno', so si izbrali lepšo in bolj krščansko pot: plačali bodo svoje prispevke v obliki glob, ki jih 'bo določi- lo tiskovno sodišče. Njim torej 'privoščimo njihovo veselje z največjo naslado in jim kličemo na veseto svidenje. Teži oa ie ereli. ki ga ie zagrešilo tako nacionalno glasilo naše SDS, naše »edino nacijcnalne« politične partije. Od kod ta zahrbtnost, ki se ni ustavila pri zločinu in objektivnem poročanju o tem zločinu, marveč posegla preko vseh mej človeškega čuta in takta, uničevala ne le ugled oseb, kojih imena so se imenovala v zvezi s to afero, marveč posegala tudi v področje nacijcnalne časti in nacionalnih interesov? Odgovor je lahek. Naša SDS oz. KDK ter vsa njena glasila so komaj čakala na tako priliko, da jo porabijo na-pram SLS kot dokaz, da nimajo z nami prav nikakih stikov. Vsa SDS se je tresla strahu, ker je vedela, da bo SLS kričala na vse grlo in udrihala po svodih političnih nasprotnikih. V tej nervoznosti so gospodje, ki odločujejo pri Jutru, zgubili vso pamet in vso treznost teir spustili v kolone svojega toliko opevanega lista smrdljivo bombo kot dokaz svojega alibija. Pa jim le spodletelo. Njih bomba je eksplodirala dne 11. 9. t. 1., baš ta dan pa je Slovenec molčal. Zato pa si je privoščil takoj drugi dan ne le krvavo sekiro iz zapuščine Perica in njegovih tovarišev, marveč tudi udaril z vso naslado po Jutru in SDS. Lekcija je bila. huda, toda zaslužena. Jutro je začelo trobiti na umik, žal prepozno, ker je že stalo pred nami razgaljeno in nam kazalo svoj zahrbtno režeči obraz. Vedno in povsod smo trdili, da nimamo in nočemo imeti z nobeno politično partijo, pa makar jo vodijo še taki nacionalisti, nikakih zvez, da hočemo biti prosti na vse strani, da ne priznavamo nikomur pravice vtikati se v naše delovanje, Ida pa tudi mi sami nočemo od političnih strank niti pohvale niti podpore. Mi smo prvi gnali glasilo SLS pred tiskovno sodišče in to glasilo prisililo do javnega preklica in priznanja, da je nastala Or-juna kot popolnoma samostojna organizacija, ki je SDS ni jjiti ustan riovila, niti oborožila in sploh na noben način podpirala. Že samo to dejstvo je moralo zadoščati za vse trezne ljudi kot dokaz, da hočemo biti sami in da ne trpimo nikakega vplivanja in pouka s strani oseb, ki nimajo kvalifikacije, da bi nastopali kot učitelji in voditelji. O tej naši mentaliteti se je lahko prepričal osebno dr. Žerjav, s katerim so prišli naši zastopniki v osebni stik, o tem se je lahko prepričala vsa javnost iz člankov, ki jih je prinašalo naše glasilo. Kot vedno izjavljamo tudi danes, da nočemo .nikakega stika z SDS, nočemo niti njene podpore m njenega pokroviteljstva, niti njenih nasvetov. Žalostno bi bilo za nas. če bi se opirali na katerokoli politično stranko, kajti za nas so vse enake. Kot SLS. bo odgovarjala pred zgodovino naše države in naše nacije tudi SDS, ki je z vsemi-drugimi strankami v.red pomagala 'po svojih najboljših močeh in z vso vsestransko sposobnostjo svojega vodstva in svojega tiska, da smo izgubili polnih 10 let in da sto-jirrio danes na slabšem stališču kot v trenutku ujedinjenja. Ker pa te svoje miselnosti in tega svojega stališča po mnenju SDS in njenega glasila š e nismo dokazali dovolj jasno, bomo skrbeli, da bomo doprinesli ta dokaz na javen način in v taki obliki da bo zadoščal tudi za SDS! TISK —21. OKTOBRA Z Ul ■** Ul M Ul rJS □ i Spokojna in spasonosna operacija. Z ogabnimi sredstvi in naravnost na zločinski način so fašisti uničili edini slovenski dnevnik v Primorju. »Edinost* je bil list. ki je spominjal na slavno preteklost našega Primorja, njegovega prerojenja in vstajenja. Tesno je v zvezi z našimi buditelji in narodnimi idealisti, kojih nacionalizem je bil res nacijonalizem v pfavem pomenu besede. Okrog »Edinosti« so stali.1 možje, ki so res poznali nazore in so tudi živeli po njih. Imena kakor Cegnar, Godina, Cotič so zapisana na najlepšem mestu našega narodnega prebujenja, saj so dali svoje srce in svojo dušo za list, ki je bil od početka namenjen narodu, domujočemu po kršnern Krasu, pod istrskimi brajdami, ribičem doli pod Devinom in Kontoveliem in nemirnemu, čitanja nikoli sitemu tržaškemu ljudstvu. Svetle tradicije so bile navezane na »Edinost«, pol stoletja zgodovine je govorilo iz nje, solnčrti dnevi, burne nevihte, a kljub temu je bilo ognjišče, pri katerem se je sedelo tako udobno in je bilo človeku tako prijetno v srcu, kakor da sediš doma in poslušaš domače novice, ki se jih ne moreš naslišati nikoli. To ognjišče se je sedaj razsulo in fašistom se je zdelo, da so tako vse-gamogočni, da lahko z enim zamahom vržejo med staro šaro pol stoletja zgodovine. Lahko jim je bilo, da so kurili sramotne požare in upe-peljevali narodne domove; lahko, ker LISTEK. TONE KAMENJAK — B. Z.: Impresije s nega mosta. »Galebi oj beli tiči, poletite dole k jugu i moju pozdrav’te majku more. more sinje...« In galebi so letali kot razigrana deca v vročini poldneva. Po’ganjali so se nad to siinje morje, nad žvižg siren in nad ulični trušč obeh nnest. Galebi so letali i s te i z one strani zidu in bleščečih stražarskih bajonetov : med Sušakom in Reko. Oni so ptiči svobodnega morja in svobodnih višin. Galebi ne poz‘naio mej. Galebi poletijo' tudi doli k jugu ‘.n lahko vonjajo lovor v lovranskih gajih. Tudi stolp na Učki lahko pogledajo od blizu. I dalje, doli okrog Ka-menjaka lahko poljubljajo morje, ki je nekdaj prvo okopalo naša mlada telesa. Nehote se v nas' poraja detinska žeilja: 'da bi postali galebi. Ko se je vlak izvil iz gorskega Kotara, sem hotel z enim pogledom objeti ono sliko, katero vsi nosim«* v srcu: sliko Kvarnerja in Velikih Vrat, Učko in vse ono tani doli, kamor se ne sune. Mogoče je to bo»lna sentimentalnost, a vendar, ne moremo drugače. Stojim na sušačkem mostu. Na oni strani kakih deset karabinjerjev pod veliko italijansko zastavo. Na tej strani ni zastave. GotoVo je ni treba. Dosti je par orožnikov, ki stoje zamišljeno na straži. In ljudje hodijo in hodijo. Iz žepov vlečejo legitimacije in prehajajo na ono stran. Tu stoji moški, tam ženska, vsak z dvema zavojčkoma pod pazduho. Dva zavojčka po četrt kilograma belega kruha. V Italijo pa se ne sme prenesti več kot četrt kilograma. Tako stojita toriej taka dva zavoja sredi mosta. Moški čaka, toda vsak mimoidoči no£i zase. Ko slučajno pride kdo brez četrtinke, stopi k njemu in ga prosi: »Bi mi li hoteli prenesti četrtinko kruha?« Oni vzame zavojček in tako potujeta oba kosa kruha med bajonet!. Še isti dan sem gledal drug prizor. Na naši strani je stalo nekaj moških in žensk. Razburjeni so bili. Ko sem pogledal preko, sem tam videl nekega starčka v krogu karabinjen-jev. Stopil sem k tem na tej strani in jih vprašal. Star mož, ki so mu leta zarisala v obraz veliko gubo, mi pojasni stvar: »Oni tam pneko je moj brat. Mi smo iz Malinske. Pred desetimi leti je odšeil v Avstralijo in se od takrat ni vrnil. Evo sedaj se vrača. Ni vedel, da Avstrije ni več in vzel je domovi so bili zidani s človeškimi rokami in s trhlo zemljo. Ce so pa zdaj dvignili svoje umazane roke in Se čutijo v svojem nizkem poveličevanju tako visoke in tako mogočne, da lahko po svoji volji popravljajo človeško in božjo zgodovino, blago.r njim in nam! Zakaj zgodovina naroda je sestavljena iz srčne krvi, iz tesnih vzdihov, iz tisočerih muk in radosti; sestavila jo je narava sama po svojih tisočerih principih, ki so. tako strašno resni in dosledni, da jih ne more doumeti človeška pamet. In gorje onemu, ki bi se drznil prevra-čati po svoji pameti te principe! Narava se je maščevala nad vsem narodom in ga- pokopala pod lastnimi razvalinami in dala popolno zadoščenje onim, kojih zgodovine so se hotele dotakniti umazane roke in tako poseči v njeno delovanje. In ta nerazsodna in besna pamet se je polastila tudi fašistov. Z argumenti, ki so naravnost v posmeh vsem naravnim zakonom in primitivnemu človeškemu pravu, so se vrgli na naš tisk, na svobodno besedo, ki jo v imenu kulture in izobrazbe spoštuje vsak narod tudi pri svojem naj-zagrizenejšem nasprotniku. Z nesramno podlostjo in cinično zasrneh-lj'ivostjo so zadali »Edinosti« smrtni udarec; zdaj se pa zaganjajo v »Goriško Stražo«, »Mali list« in »Istar-sko Riječ« in so uvedli nov princip spokojene in spasonosne kirurgije, na podlagi katerega bi mogli zadaviti ves jugoslovenski narod v Primorju. Primerjajo se z levi, s prekomorskimi levi, ki pa so zbežali iz Trl-politanije iz strahu pred arabskimi burnusi, krmili bi se radi s plemenitimi antilopami, » žro miši, ker jih lažje love, in stfesajo z grivami, a ne vedo, da so goli1, tako mizerno goli v svoji zlobi in bahavosti, da se jih sramuje božje solnce samo. Pri njih se končava človeštvo tik za Sočo, saj kar ie onkraj in dalje in še naprej, je samo golazen, ki nima pravice do človeškega imena in se mora zatreti kot ostudni turi, ki se kažejo na sifilitični sveti fašistovski koži. Slovan jim je stvor, ki po rimski edinozveličavni veri nima duše, nima pravice do božjega solnca in do pameti, s pomočjo katere bi bil zmožen, da izdaja in urejuje v barbarskem idijomu povsem nedolžen list. In na podlagi tega sacro-romanskega mišljenja je pometala iz novinarskega sindikata vse urednike »Edinosti«, kakor bo jutri izobčila iz svetega fa-šistovskega templja vse ostale jugo-slovenske in nemške novinarje. Vojvodinja d’ Aosta, pripadnica večno-ženskega, ženska z ženskim mehkim srcem — simbol operacije duhovnega telesa našega naroda. V njenem imenu se je pričelo ljudstvu jemati še ono, kar ga je tolažilo v njegovem suženjstvu — tiskana domača beseda. Vojvodinja d’ Aosta, nedolžna povzročiteljica zadnjega, najhujšega zla — ali ne čuti v svojem mehkem, ženskem srcu, ali se ne zaveda, da bo združena z njenim imenom silna kletev silnega naroda, kletev, ki bi se je ustrašil še večji mož kot je Mussolini, in bi: se je ustrašila tudi' ona, če bi jo slišala? In mo- ra biti prav ona simbol tega oskru-njevanja, ki vpije naravnost do neba po maščevanju, in to tembolj, ker so degenerirani norci profanirali za protinaraven čin njener-žensko nežno ime. Spokojna in spasonosna operacija se je pričela pod ugodnimi avspici-jami in pod zadostnim protektoratom. Samo še nekaj ubodljajev s pinceto — in Primorje bo ležalo iztegnjeno na secirski mizi) in se ne bo ganilo nič več. Zadnji jezik je odre- zan — in fašistovski junaki stopajo do meje. da izv.rše zadnje, kar so si postavili na svoj program — meli-joracija ob meji: delovanje v globino ... Globine so pa čudne in tam delujejo neznane sile; fašisti pač poznajo Vezuv in Etno in globine, odkoder bruhata lava in žveplo. In naj se potope v globine našega naroda — globine jih bodo izbruhnile, ker na svetu ni sile, ki bi mogla prebaviti fašistovsko naturo, a naša pa še najmanj ... Jos. T... Resnica o amputaciji. Notranji položaj naše države je bil predmet že tisočerim razpravam, dan za dnem se govori in piše o njem. a ne samo pri nas, ampak tudi po vsem inozemstvu. Situacija je pomembna že radi tega, ker se je izcimila na Balkanu, v onem žarišču, ki ga smatra svet že od nekdaj za po-četek vsega zla. Malo imamo prijateljev. ki sodijo naše zavožene razmere s pravega stališča, a imamo mnogo sovražnikov, med temi so pa najhujši italijanski imperialisti, ki opisujejo naš notranji položaj kot nevzdržen in sramoten za prosvitljeni svet in da se taka država ne more vzdržati in mora na vsak način razpasti. Bolj kot na svojo moč računajo italijanski imperijalisti na našo notranjo slabost in vodijo prav v tem pravcu svojo politiko že od početka ustvarjanja naše države. Dasi so nam kazali to svoje sovražno lice že za časa svetovne vojne, vendar so osta- li naši političarji slepi ali pa popolnoma apatični za nevarnost, ki preti od prvega dneva naši državi od italijanske strani, ke,r smatrajo za državniško nalogo samo to, da ohranjajo ta ali oni režim in so popolnoma nezmožni, da bi vodili smotreno In racijonalno politiko, kaj šele, da bi jo študirali v smislu nacionalizma ali stvarne narodne obrambe. Tega stanja je kriv tudi velik del našega tiska, ki ne stoji na oni višini, ki jo zahtevajo naše notranje prilike in se nikakor ne potrudi, da bi resno študiral pojave narodne prave politike in kazal na nevarnosti režimskega igračkanja, še bolj pa na opasnosti vsega tega brezumnega počenjanja, ki samo povečuje sovražne pretenzije, ki jih pa režim skuša popolnoma zakriti pred očmi naroda. Tisk je popolnoma v rokah in v službi ,režima in opozicije in je že popolnoma izgubil vsak smisel in vsak pojem za vse drugo', ki ni v zvezi s pretenzijami one partije, ki ga vzdržuje. Zatorej ni prav nič čudno, če so Italijani pri naši zaspanosti in politični nevednosti mogli realizirati svojo politiko proti nam povsod: v Albaniji, v Bolgariji, na Madžarskem in celo v naši lastni državi. Zakaj na podlagi tega dejstva smo nazadnje pač dočakali, da so se našli med Hrvati in Slovenci ljudje, ki so že razmišljali, kako bi mogli s pomočjo Italije doseči svoje plemenske separatistične cilje, in da so se našli med Srbi malodušneži, ki so se dali zavesti od brezmiselnega naziranja. da Italijani nimajo nikakih sovražnih in imperialističnih naklepov proti Srbiji in da se Srbi prav lahko sporazumejo z Italijani »na račun Hrvatov in Slovencev«. B.rezumni Srbi, a še brezumnejši Hrvati in Slovenci, ki so na ta način zamišljali svoj sporazum z Italijani, niso niti najmanj pomislili, da so na ta način stali samo v službi italijanskega imperializma, ki hoče doseči svoje cilje samo na ta način, če nažene vsa tri plemena v medsebojno borbo in sovraštvo in jih na tej poti najlažje podjarmi idejno in državno. Tako je prakticirala Avstrija in Italija je stopila na njene stopinje. Avstrija je imela svojo politiko na Balkanu dobro preštudirano, posluževala se je preizkušenih metod, ki je niso goljufale nikoli. Avstrija je mrtva in povsem naravno je, da je njen apetit po Balkanu podedovala Italija in povsem naravno je, da je prevzela po nji politiko in vse njene metode, ki se jih je na Balkanu posluževala Avstrija. Prav tako kakor je Avstrija vse preteklo stoletje preprečavala z vsemi silami, da bi se na razvalinah Turčije ustvarila močna država, Srbija, ki bi mogla k sebi privabiti vse ostale Srbe, Hrvate in Slovence iz avstrijske monarhije, prav tako so italijanski politiki že takoj pri izbruhu svetovne vojne odkrito izražali svoje mnenje, da so proti vsaki ustanovitvi jugoslovenske države, kjer bi bili združeni Srbi, Hrvati in Slovenci. Med vso vojno še je Italija držala tega sklepa in ni hotela popustiti niti za pičico. Zavzemala je skrajno sovražno stališče napram Srbiji, dasi se je Srbija bojevala na strani zaveznikov; da, povzpela se je v svojem sovraštvu tako daleč, da se je zavzela za Bolgarsko in zahtevala, da se ji brezpogojno odstopi Macedonija. Medtem ko je za Albanijo zahteval* vso Staro Srbijo in je šla tako daleč, da je z vso resnostjo zahtevala od zaveznikov, naj napovedo Srbiji in Rusiji vojno, ker strategično ne dosežeta ničesar, in to v onem trenutku, ko se je milijonska italijanska armada tresla pred par tisoči avstrijskih črnovojnikov zadnjega poziva. Italijanski imperijalisti so sistematično delali na tem, da uničijo srbsko vojsko in da po njihovih načrtih sovražniki opustošijo vso srbsko zemljo, da se na ta način iznebe edinega močnega faktorja, ki jim je napoti v njihovi balkanski politiki. Na .razvalinah Srbstva so hoteli preko slabotne Albanije postaviti svojo močno postojanko, .iz katere bi z lah- potni list za Avstrijo. Sedaj ga Italijani ne pustijo sem in nas tja. Povejte mi, kaj naj sto'riimo, gospod?« Kaj naj storimo? Galebi, oj galebi beli ptiči...! Zvečeri sem se sprehajal po Su-šaku in iskal našo istarsko čajkav-ščino, ki je mehka kot molitev. Spomnil sem se naših mesečnih noči in obstal. Na ušesa so mi udarili mehki glasovi naše pesmi: »O željo srca mo-o-je-ga!« Toda v tem hipu setm čul iz oddaljene gostilne fašistovski marš. Prevzelo me je neko neznano čuvstvci in nehote sem se spomnil onih težkih noči, ko nas j<^ mnogokrat prebudila ta pesem in ko smo v posteljah drhteli, ko smo čuli: All’armi, alPanmi noi fascisti!« Kajti temu so sledile batine in ricinus. Pesem je prenehala in poiskal sem to gostilno. Stopil sem notri in sedel. V kotu je bila zbrana gruča delavcev. Vprašal sem natakarja, zakaj so oni peli to pesem. On se trpko nasmehne in: mi pove, da so to naši delavci z Reke, ki mnogokrat prihajajo sem na čašico in po-jejd A to ni fašitsovska pesem. Prosil sem ga, naj jih prosi, da to pesem ponovijo. Oni v kotu pa so si nekaj časa šepetali in me sumljivo gledali. Ko sem stopil k njim in jim povedal, da nisem nikak italijanski detektiv, so zapeli po napevu fašistovskega marša: »Benito, Benito ti ga caia la paga ti ga alza l’affito. Ouando bandiera rossa si cantava quaranta lire al giorino si ciapava. Adesso co se canta giovinezza se casca in terra della debolezza.« Kd so končali, mi eden od njih reče: »Veste, nam iz Reke je vendar bolje kot onim iz Istre. Mi lahko pridemo na Sušak in zapojemo, on! bedni pa niti tega ne morejo.« Ne morejo, bedni. Ko se je drugi dan naš elegantni »Karadjordje« pripravljal za odhod iz sušačke luke, sem gledal preko ograje na ono stran. Par ljudi se je trudno vleklo okrog edinega parnika na Reki. Nek Človek stoji na mostu Zazoros v luki in gleda ves čas v nas. Gleda v našo zastavo in se ne premakne. Mimo njega stopa karabinjer, a on še vedno gleda našo ju-goslovensko zastavo. Gotovo ie eden onih bednih z one strani, ki bi rad sem. Toda sem se ne sme ... Galebi, galebi...! Galebi vreščijo in krožijd okrog nas. Dotikajo se zastave. Kot da jo poljubujejo in milujejo v imenu vseh onih na oni strani, ki trpe in s po-željenjem spremljajo polet galebov s te in one strani. Da bi bili galebi,..! Galebi, oj, beli ptiči, poletite 'doli k jugu! O in S stališča nacionalizma in ekonomije bi želeli, da bi bila naša letovišča zbirališča iueosloven. intelpence. ki bi se tu med seboi seznanjala in spoznavala naše razmere. Nas veseli, da je letos naša Gorenjska gostila mnogo Nemcev in drugih evropejskih gostov — ki so bili z našimi letovišči enako zadovoljni kakor oni z njimi. Vse je izpadlo v splošno zadovoljnost letoviščarjev in domačinov. Žal, da se je slišalo največ pritožb proti Srbom. Ne proti srbski inteligenci. Ta živi v istih razmerah kakor slovenska ali hrvatska in si večinoma ne more privoščiti tega, da bi letovala po naših letoviščih. Kar je bilo srbskih gostov pri nas — so bili iz krogov, ki jih dobro razlikujemo od srbskega naroda in srbske inteligence. To je tkzv. »smetana« ali gorenjih 10.000, ki stoje v ospredju družbe. Gotovo je, da se letovišča ravno takih gostov najbolj vesele — ker so to tkzv. »boljši gostje«, t. j. imajo denar. Nas tudi veseli, če ti gostje zahajajo k nam namesto v tuja draga letovišča. Ne veseli pa nas, ako se čujejo pritožbe, da so to najbolj sitni gostje, ki sekirajo služinčad, zabavljajo čez vse, in kažejo nekako prepotenco, ki ni v soglasju z današnjo^ demokratičnostjo, da ne rečemo našim bratstvom. Mi bi želeli, da bi se čutili vsi naši gostje pri koto obvladali ves Balkan. Z diabolično radostjo so> opazovali polom srbske vojske in njen pohod preko Albanije. Italijanska vlada je v tistih strašnih časih napravila vse, kar je mogla, da je postala srbska katastrofa se strašnejša. V Italiji so- zaustavljali brzojavke, ki jih je srbska vlada pošiljala v Francijo in v njih pros.Ua za živež in pomoč. Ko pa je bila francoska vlada po drugi poti 'obveščena o srbski bedi, je poslala z vso naglico hrano preko Italije, toda ves ta živež je bil zadržan v italijanskih lukah na dežju in v blatu, samo da se pokvaril. In kako je Italija reševala preostanek srbske armade na Krf, je splošno znano in bi bila vsaka beseda odveč. In vprašamo se, zakaj so Italijani ravnali tedaj s Srbijo ina tako zverinski način? Saj tedaj Srbi še niso bili zedinjeni s Hrvati in Slovenci, ki jih Srbi v današnjih dneh smatrajo za vzrok italijanskega sovraštva na-pram Jugoslaviji. Tedaj srbski ampu-taši nimajo nikakršnega vzroka, da se zavzemajo za prijateljstvo Italije in hočejo odvrniti spopad z Italijani na ta način, da se odcepijo od Hrvatov jn Slovencev, t. j. da izvrše amputacijo. Italija je delala proti Srbom in dela še zdaj proti Jugoslaviji samo radi tega, da izvede sistem svo'je antislovanske politike in program svojega imperijalizma na Balkanu. In pri Izvajanju te svoje antislovanske in imperialistične politike vidi Italija, kakor nekdaj Avstrija, prav v Srbiji in njeni misiji največjo zapreko — v Srbiji kot najjačjem plemenu jugoslovenskega naroda. In zato jo je sovražila in jo sovraži sedaj še huje kot nekoč. Ves svet vidi to, samo negodni političarji nočejo iz lastne komodnosti videti tega in naganjajo kratkovidnega zunanjega ministra, da se brati s temi največjimi sovražniki Srbstva in mu polagajo na jezik celo smešne besede o amputaciji. Da morejo levi imeti miši za zastopnike svojega rodu! Tudi Hrvati nekaj sanjarijo o italijanskem prijateljstvu in tudi Slovenci z rimskim Korošcem na čelu. Jn vse fašistovsko preganjanje naših rojakov v Primorju ni nič drugega kakor akt iskrenega prijateljstva in vse drugo in vse tretje ... Hrvatski in slovenski separatisti dvigajo, v poslednjem času spet svoje prazne glave, samo da je zdaj separatizem preskočil v drugo partijo. Jn vse to gre Prav lepo po italijanski sirenski melodiji in taktu. Pozabljen je popolnoma londonski pakt, na podlagi katerega so bili- Slovenci popolnoma ignoriram, kakor da jih ni: niti na svetu, še manj pa da so narod zase. Pač je ta pakt priznal Srbijo in malo Hr-vatsko z Reko, ki naj životarita druga poleg druge. Ustvarjeni sta bili edinole, ker sta popolnoma odgovarjali italijanskim imperialističnim načrtom. Ločeni druga od druge, izčrpani od vojne, obkroženi od samih sovražnikov, ne bi' se mogli niti Hr-vatska niti Srbija prav organizirati in zijržati. Italijanski listi so s poseb- nas kakor doma, da bi pa tudi mi čutili, da prihajajo k nam jz ljubezni do naše zemlje in naroda. Žal, da za nekatere ljudi ni niti lepote naših gora, niti zanimivosti naših pokrajin — ampak iščejo zabave v tem, da hočejo povsod pokazati svojo denarno mogočnost s pretiranimi zahtevami — pogosto brez odgovarjajoče da-režljivosti in špenditnosti — kar povzroča, da se smatrajo ti gostie za najmanj1 prijetne. Res je, da so to izjeme, a vsled njih pade to mnenje na vse srbske goste, med katerimi so tudi naši najljubši prijatelji.,Ti ne morejo za to, kako skušajo nekateri pokazati svojo »inteligenco« s tem, da se jimi zdi vse premalo, kar jim morejo nuditi naša letovišča. Svetovni gostje priznavajo, da smo v tem oziru storili vse, kar moremo. So gostje, ki jim je priprostost ljubša od modernega komforta — saj so na počitnicah. Zato je tem bolj neprijetno, ako^ se ravncN srbski gostje najbolj pritožujejo in so nezadovoljni vkljub vsej uslužnosti, s katerimi skušajo naši ljudje zadovoljiti vse goste. In tako se po sezoni govori, da so srbski gostje najbolj »sitni«, a mi bi želeli, da bi bili nam najljubši. Kakor rečeno, temu niso krivi Srbi, ki imajo naraven demokratičen in socialen čut, ampak par ljudi, ki mislijo, da so veliki s tem, da druge ponižujejo. Vsled njih trpi dobro srbsko ime v državi, v tujini in tudi — na letoviščih. nirn^adovoijstvom naglaševali, da bo Srbija, izčrpana po vojni, decimira-na v prebivalstvu in osiromašena, predstavljala skrajno slaboten element. Povrh tega bodo nastajali med Hrvatsko in Srbijo neprestani boji zaradi pravih mej — in .radi vsega tega je bilo italijanskim imperialistom jasno, da morata Srbija in Hr-vatska v najkrajšem času postati žrtev italijanskega imperijalizma. So to činjenice, ki so zapisane v listih komaj odbeglih dni. Pravi politik jih pozna in razume ter izvaja 'z njih pametne in naravne konsekvence. Kdor pa se upa vkljub tem činje-nicam ohregovati nad našim edin-stvom in nad integriteto države — bogrne, ta ni politik, ta ni Jugosloven, jzdajica je in spada pred narodno sodišče kot izdajica, pa najsi je po poklicu cigan ali pa minister! kraje. Dočim so kupovali dozdaj samo mehki stavbeni les, se v zadnjem času zelo zanimajo za bukove hlode, ki jih potrebujejo v svodih sto-larskih in sličnih obratih. Takega velikega zanimanja prejšnja leta nismo opažali, ampak šele sedaj po ratifikaciji nettunskih konvencij. Vzrok temu postopanju leži samo v tern. da je Jugoslavija po nettunskih konvencijah obvezana ukiniti izvozno carino na bukov okrogli les. Ta ugodnost italijanski industriji bo povzročila večji izvoz okroglega lesa, ki se bo v italijanskih obratih predelaval v razne fabrikate. Te fabrikate pa bi naša domača industrija lahko izvažala kot svoje izdelke. Tudi v tem pogledu bodo torej nettunske konvencije prinesle naši industriji občutno škodo in drastično kažejo, kako zna državna uprava skrbeti za premoženje lastnih državljanov. AKCIJA JUGOSLOVENSKIH NA-CIONALISTOV V SRBIJI. Jugoslovenski nacionalisti v Srbiji so ustanovili v Beogradu nov list »Pravo J e d i n s t v o«, ki zasleduje namen, da utrdi med srbskim delUm naroda pravo narodno edin-stvo in se na ta način ojači jugoslo-venska država in se reši iz pogube, v katero jo vodi današnji režim nasilja, pljačkanja, obubožanja in partizanske pobesnelosti. List sttfji na široki bazi jugoslovenstva; dela ne samo za Jugoslavijo Srbov, Hrvatov in Slovencev, ampak tudi Bolgarov in je pisan tudi v bolgarskem jeziku. Glavni steber te akcije je naj-vrlejši poborec jugoslovenskega osvobojenja, vodja topličke vstaje, Kosta Pečanae, ki je zopet stopil v borbo za svoj ideal — za jugosloven-skd narodno edinstvo in svobodo. Za njim pa stoji cela vrsta Jugoslo-venov in idealistov, ki so od rojstva pa do danes šli vedno po ravni poti . in daprinašali žrtve za svoj ideal — ne za nek« vrste brezimne državne zajednice, ampak za ideal pravice in človeštva, ki je označen v imenu Jugoslavija in za katerim se ne skriva nevarnost za nobeno pleme, ampak garantira napredek in procvit vseh delov naroda. Želimo »Pravemu Jedinstvu«. da dobro in vrlo uspeva na svoji začrtani poti in da bo njegova žete^v na pofju pravega spoznanja imed 'trenil, od sebičnih cinikov zapeljanimi brati, bogata in obila. To mu želimo mi in vsi, ki s