Le kar izkusiš, to verjameš
Mlada leta Staneta Černeta so bila trda. Očeta je izgubil že zelo zgodaj, star je bil šele 11 mesecev, tako da je morala mati sama skrbeti zanj in za njegovo poldrugo Ieto sta-rejšo sestrico. Že kot majhen deček si je zaželel, da bi Študi-ral, vendar za njegovo željo mama ni imela niti dovolj de-narja niti ne pravega razume-vanja. Kp mu je bilo komaj deset let, ga je mati na prt-Ijažniku ženskega kolesa — to mu je ostalo še posebno živo v spominu — odpeljal na neko kmetijo v Bizovik, kjer naj bi služil. Kmetica je najbrž opa-zila njegovo stisko, kajti zve-čer mi je rekla: »Ti pa ne bi bil rad kmet, kajne?« Ponoči je zbežal s kmetije in se vrnil domov, kjer se je skril v hlev k zajčkom. Seveda ga je mama zjutraj opazila. Ni se samo razjezila nanj, tudi natepla ga je.
Kljub vsemu pa rau je potem le uspelo, da je dve leti obiskoval realko, nakar je nekaj časa hodil v meščansko šolo. Zaradi po-manjkanja denarja pa je moral šolanje opustiti. Nekaj časa se je učil za ključavničarja, leta 1934 pa se je, star 14 let, odpravil v Ormož, da bi se tam izučil za tr-govskega pomočnika. V Ormožu je ostal do leta 1937. Med tem časom je vseskozi imel stike s to-variši v Zalogu. Leta 1934 ga je takratni sekretar Skoja Vilko Sluga povabil, naj se jim pridruži. Dobil je nalogo, naj v Ormožu pridobiva mladino »za njihovo stvai«. Ko se je izučil za ttgov-skega pomočnika, se je za nekaj časa vrnil v Zalog, kjer je leta 1937 postal sekretar Skoja, potem pa je odšel na Pristavo blizu Rogaške Slatine. Tam je namreč dobil zaposlitev v svoji stroki. Tudi v tem kraju je prido-bival mlade za delo v Skoju in Partiji, organiziral stavko, ves čas pa je bil v stiku z Adolfom Jakhlom.
Adolf Jakhel, ki je bil takrat partijski sekretar v Zalogu in član CK KP Slovenije, je bil njegov učitelj. »Vzgajal me je v razum-sko mislečega človeka, tako da bi bil pri svojem delu čimbolj sa-mostojen,« se spominja Stane Černe. Z Jakhlom je sodeloval v več akcijah. Pomagal mu je pri ti-skanju in razdeljevanju letakov, na njegovo pobudo je na svojem območju organiziral upor, ko so oblasti hotele iz Zaloga odpeljati v Bilečo več znanih revolucionar-
jev. Pravzaprav ne ve točno, kdaj je bil sprejet v Partijo, saj tistikrat ni bilo tako kot danes. Ni bilo slo-vesnih sprejemov, ne rož in ne knjiiic. »Po tem, kaj si delal, kakšne so bile tvoje dolžnosti, se je vedelo, kdo si. Vsakdo se je moral z delom izkazati že prej, preden je postal komunist,« je dejal Stane Černe. V knjižici pa ima kot datum spre jema zapisano leto 1939.
Malo pred drugo svetovno vojno se je zaposlil kot trgovski pomočnik v semenarni Sever. V tem podjetju so v glavnem delale leženske, ki sobileorganiziranev »belih« sindikatih. Tistikrat so jih hoteli precej odpustiti. Kot njihov izvoljeni zastopnik je odšei
Stane Černe
na sindikat ter tam pojasnil ra-zmere. Vendar za njih težave na sindikatu niso pokazali razume-vanja. Zato so se ženske odloči-le, da bodo stavkale. V stavki pa niso bile osamljene, saj so jim na pomoč priskočili tudi drugi. Kak-šen je bil konec stavke, ni zvedel nikoli, kajti njega so medtem po-klicali k vojakom, izbruhnila je druga svetovna vojna in izgubil je stike s sodelavci.
Ko Stane Čeme danes svojima vnukoma pripoveduje, kakšno je bilo življenje nekoč, mu beseda včasih zastane, kajti ni lahko ra-zložiti otrokom in mladim Iju-dem, ki odraščajo v današnjem času, kako se je živelo v tistih predvojnih letih. Zaveda se, da se z besedami ne da prikazati re-sničnega življenja, zakaj le tisto, kar sara izkusiš, tudi verjameš. Besedilo in slika: D. J.