Ljubljana, 8. januarja 1942-XX in KMETSKI Upravništvo in uredništvo »DOMOVINE«. Ljuoljaua, Puccinijeva ulica St. 3. U nad., teletom od 31-22 do 31 -26 Račun Poštne hranilnice, podruž v Ljubljani St 10 711 Izhaja vsak teden Naročnina za tuzemstvo: četrtletno 4.50 L, polletno 9.- L, celoletno 18.- L; za inozemstvo: celoletno 30 40 It Posamezna Številka 50 cent. Pregled vojnih in političnih dogodkov Glavni stan Italijanskih Oboroženih Sil je objavil 5. januarja tole vojno poročilo: »Nič omembe vrednega na odseku pri Agedabijl. Živahno delovanje topništva in letalstva proti našim postojankam pri Solumu. V letalskih spopadih so lovci sestrelili dve sovražni letali. Pri napadih močnih oddelkov italijanskega in nemškega letalstva na Malto so bili doseženi novi vidni uspehi.. Nastali so večji požari, številna sovražna letala pa so bila uničena na tleh. V spopadih z nemškimi lovci sta bili sestreljeni dve letali tipa Hurricane. Angleška letala so odvrgla nekaj bomb na otok Salamino, a brez uspeha. Preteklo noč je sovražnik izvršil letalski napad na Castel Vetrano in povzročil pri tem neznatno škodo. Osem ljudi je bilo ubito, 15 pa ranjeno. Neko sovražno letalo, ki ga je zadela granata iz protiletalskega topa, je treščilo na tla. Vrhovno poveljnlštvo nen.ških oboroženih sil je objavilo 5. t. m. vojno poročilo, iz katerega povzemamo, da je bilo na osrednem odseku vzhodnega bojišča mnogo sovjetskih napadov in sunkov spet uspešno odbito. Na ostalih odsekih so bile le krajevne borbe. Močne skupine bojnih in lovskih letal so napadle sovjetske postojanke in ladje na področju Feodozije. Pet ladij je bilo zadeto z bombami in so se vnele. Bombe so treščile tudi na dva rušilca in neki veliki tovorni parnik. Isto poročilo dalje navaja, da so bojna letala uspešno napadla pristaniške in radijske oddajne postaje na Farorskih Shetlandskih otokih in Industrijske naprave ob vzhodni obali Anglije. Na morju so podmornice po tem poročilu potopile štiri ladje, med njimi veliko petrolej-sko. Dve ladji pa sta bil ipoškodovani s torpedi. Iz Tokio poročajo: Po japonskem zavzetju Manile na Filipinskih otokih je v središču zanimanja japonski pohod proti Singapuru. ki je že ogrožen, čeprav se angleške čete krčevito branijo. Japonci so vdrli že globoko v pokrajino Selangor na Malajskem polotoku. Na Filipinih Japonci dalje pritiskajo, ko so zavzeli Manilo. Japonske vesti pravijo, da bodo Filipini kmalu v japonskih rokah. Na otoku Borneu so Japonci izkrcali nove močne oddelke. Po vesti Domeja so Japonci zavzeli mesti Bru-nei in Labuan na severnozapadni obali otoka Bornea. — Na kitajskem bojišču so Japonci po poročilu glavnega stana japonske vojske zavzeli Čangso, glavno mesto kitajske pokrajine Hunana. X Indija šteje 388 milijonov ljudi. Na podlagi štetja v lanskem marcu se je prebivalstvo Indije v zadnih desetih letih pomnožilo za več kakor 50 milijonov duš. Indija šteje ta čas 388 milijonov prebivalcev. Moških je za 13 milijonov več kakor žensk. Kalkuta je Bombayu vzela naslov največiega indijskega mesta, kajti danes šteje 2,109.000 prebivalcev, medtem ko šteje Bombaj le 1,488.000 ljudi. V Ljubljani je bila odprta kuhinja za najpotrebnejše Za obilno obloženo mizo sede gostje Pokrajinskega podpornega društva Z odlokom Ekscelence Visokega komisarja dne 17. decembra je bilo ustanovljeno Pokrajinsko podporno društvo, katerega namen je, da preko krajevnih odborov v občinah pokrajine podpira posameznike in družine, ki so v zelo težavnh razmerah. Delovno področje tega dobrodelnega društva je razširjeno na vso Ljubljansko pokrajino. V smislu svojega programa je ustanovilo društvo v Ljubljani kuhinjo in obednico, kjer dobivajo potrebni ljudje obed. S tem je pomagano mnogim siromakom. Ljudska kuhinja je v velikem paviljonu na velesejm-skem veseličnem prostoru. Paviljon so čisto preuredili: velik prostor so razdelili na tri prostrane sobe, v katerih je kuhinja, čakalnica in svetla jedilnica. V obednici so štiri vrste dolgih miz, za katerimi dobiva dnevno hrano 500 ljudi, in sicer v dveh skupinah po-verieno oskrbovanje plemenilne postaje. Da bo mogel to važno delo upravihati, se mu bo izposloval pri Visokem komisarijatu potrebni dopust. Plemenilna postaja za vzgojo matic bo važnega pomena za dolenjsko čebelarstvo, ki je že v lepem razvoju. Z njo bo dobila Dolenjska enotno čebelno pleme sivk, ki so za naše razmere najboljše. Ko bo postaja urejena in bo opravljala svojo važno nalogo, naj bi strokovnjaki pregledali vse čebelne družine ln ugotovili, v koliko gole dolenjski čebelarji čisto sivo pasmo in v koliko bi bilo potrebno nadomestiti čisto oasmo sivk. Doleniski čebelarii pozdravljajo ustanovitev plemenilne postaje. a Zvočni film temelj! na zvijačah in prevarah Mnogo dela imajo zvočni strokovnjaki, da se potem slišijo filmski zvoki naravno Vsakdo, ki obiskuje kinematografe, si je gotovo že zastavil vprašanje, kako je mogoče fotografirati in pokazati na platnu kakšne grozotne prizore, ki se vidijo čisto naravni. Enako se vsak obiskovalec filmskih predvajanj vprašuje, kako je mogoče ustvariti zvočni film, da se glasovi tako ujemajo z dejanjem. Vzemimo samo nastopni prizor: Utrgal se je zemski plaz. Na tisoče ton kamenja se vali po pobočju. Junak filmske igre sliši naraščajoče bobnenje, sliši svarilne klice in v poslednem trenutku potegne svoje dekle iz naročja smrti. Trenutek pozneje bi bilo prepozno. — Za nemi film bi bil takšen prizor igrača. Snemanje prizorov, pri katerih ledeni gledalcu kri v žilah, je za operaterje čisto navaden posel. Toda kako je z zvokom? Kako spravijo zvočni sodelavci filma na ozki rob filma vse one zvočne odtenke, ki ustvarjajo domnevo pri poslušalcu, da zares prihrumi plaz, zdrči mimo in utihne v globini. Zvočni film je vrsta zvijač in prevar. Mnogi glasovi se slišijo celo naravnejše kakor pri samem snemanju. Višek zvijač je v tem, da se šumi prilagode in potlej pravilno raz vrste na izgotovljenem filmu. V ta namen je potrebno složno delo mnogih zvočnih inženjerjev in drugih sotrudnikov. Na veliko žalost teh prezaposlenih ljudi pa sprejema mikrofon glasove večkrat natančneje kakor uho. Visoki in nizki glasovi, ki jih dostikrat niti ne slišimo, pridejo v mikrofonu do ostrega izraza in motijo naravni zvok. Debele betonske stene varujejo filmsko delavnico pred zunanjimi šumi, ki bi utegnili motiti, včasih pa služijo tudi kot dušeče stene pri snemanju na prostem. Tako snemanje je včasih prav zanimivo. Skupina sodelavcev strelja pred delavnico z možnar-ji, ki naj bi posnemali strele 40centimetrskih ladijskih topov. V danem primeru so snemali streljanje za neki film, kjer zapusti kraljica pristanišče prestolnice in jo morajo pozdraviti vojne ladje z običajnimi streli. Nemi del filma je bil posnet mnogo prej in so šele pozneje prilagodili vanj streljanje s preprostimi možnarji, katerih streli so nadomeščali grmenje topov. Zvočni inženjerji poskušajo povsod delovati sicer s prirodnimi zvoki. V nekem filmu, ki prikazuje beg kaznjencev iz jetniš-nice, bi morale regijati strojne puške. Najprej so poskušali s slepim streljanjem, ki se je slišalo, kakor da bi tolkel po vodi. Voščene krogle, ki so jih potlej zamenjali z jeklenimi, tudi niso dale pravega glasu. Šele gumijasto kladivo, ki je tolklo ob desko, se je slišalo potem v filmu kolikor toliko naravno Manjkali pa so še vedno vsi značilni zvoki strojnic. Ostri streli imajo tako silen učinek na mikrofon, da jih lahko uporabljajo samo s posebnimi dušilnimi napravami. Šele potem se sliši streljanje in žvižganje krogel tako naravno, da gre gledalcu skozi kosti in mozeg. Ce snemajo na primer prizor, kako neki stražnik na motornem kolesu zasleduje zločinca. potem snemaio prizor naiprej nemo brez zvočne spremljave Šele nato pride v delavnico motorno kolo. da posnamejo tri zvočne trakove njegovega ropotania. Na prvi trak zabeležijo enakomerno brnenie motorja, na drugega ropot pri pogonu, na tretjega pa, kako se motor zavira in ustavi. Za popolno sliko so potrebni še znaki s hupo. Trakove s hupanjem pa izdelujejo kar na debelo, da iih imajo zmerom na zalogi. Naposled vse štiri trakove pravilno zlepiio in primerno pristrižejo, če je film predolg. S primernimi ukrepi so torej zvočni inženjerji zelo popravili zvok v najnovejših zvočnih filmih. Toda vse to je šele neznaten del izboljšanj, ki so nujno potrebna Današni razvajeni in nezadovoljni svet terja, da se glasovi ne slišijo samo naravno, temveč tudi prijetno. Zaradi tega si morajo in si bodo morali zvočni inženjerji zmerom pomagati z umetnimi posnemale! glasov in šumov. V tem pogledu je dosežen že velikanski napredek. Časi, ko so posnemali sikanje pare pri lokomotivi z drsanjem žične krtače po bobnu so minili. Umetno izdelovanje zvočnih učinkov je dandanes že posebna znanost. Sleherni dan prinese kakšno novost, ki jo posamezna podjetja skrbno čuvajo pred konkurenco. Mirno lahko trdimo, da je danes mogoče že vsak glas čisto naravno posneti z umetnimi pripomočki. Pri filmanju na prostem pa ni največja težava naravni posnetek glasov, temveč izločanje motečih šumov. Nekaterih prirodnih zvokov mikrofon sploh ne prime. Pljuskanje valov v mikrofonu čisto utone v šumenju in zvočni učinek postane docela nenaraven. Zato si morajo v tem primeru pomagati s posebnimi napravami, ki natančno oponašajo šumenje in pljuskanje valov. Umetnost mora dandanes pač povsod nekoliko podpreti naravo in priznati moramo, da se ji to dostikrat prav sijajno posreči. Posebnosti v novem letn 1942. V starih časih so na podlagi takih posebnosti prerokovali vreme in dogodke v novem letu Letošnjo leto 1942. smo začeli s četrtkom in v četrtek se bo končalo. Navadno leto je in ima 365 dni. V tem stoletju je bilo doslej 11 prestopnih let. Zadno prestopno leto je bilo 1. 1040, prihodno pa bo leta 1944. Le-tošno leto šteje 51 nedelj. Cerkvenih praznikov je letos devet Sveti Trije kralji (6. januarja) bo praznik, ni pa praznik svečnica. Praznovali bomo praznik svetega Jožefa, Marijino oznanjenje pa ni praznik. Prazniki so še vnebohod. telovo. dan svetega Petra ir. Pavla, brezmadežno spočetje (8 decem-bia) in božič. Vsi sveti bodo letos v nedeljo. Velikonočnega in binkoštnega ponedeljka ne bomo praznovali. Velika noč bo prvo nedeljo v aprilu (5. aprila), torej precej zgodaj. Lani je bila 13 aprila. Prihodno leto bo izredno pozno, in sicer 25. aprila, kar je edinstven primer v tem stoletju. Dne 23. anrila je bila velika noč dvakrat v tem stoletju, in sicer 1. 1906 in 1. 1916. Predpust bo sorazmerno krate' , ker bo velika noč zgodaj. Pust bo 17. fehru-arja. Letni časi se letos začno: pomlad 21. marca ob 7.11, poletje 22. junija ob 2.17, jesen 23. septembra ob 17.17 i n zima 22. decembra ob 12.40. Tiste, ki kaj dado na vraže, bo zan:maio, da bo letos v treh mesecih petek 13, in sicer februarja, marca in novembra. Božič bo letos na petek, tako da bi praznovali skupaj tri dni, če bi bil sveti Štefan tudi priznan za praznik. Z nedeljo sc letos začno trije mesec''. >n sicer februar, marc in november Zanimivo je, da se s ponedeljkom začne samo en mesec, to je junij. S torkom se začneta september in december, s sredo apri! in julij, s četrtkom se je začel januar in se bo začelok-tober, s petkom se začne maj in s soboto avgust. Skera ljudi se prešel" Iz Ljubljanske pskrafine v Nettteifu V »Službenem listu« z dne 31. decembra so objavljeni še posledni trije seznami oseb, ki so zaprosile za preselitev v Nemčijo na podlagi zadevnega italiiansko-nemškega sporazuma. Vseh 69 seznamov ima 12 892 optan tov Največ optantov je iz Kočevja in kočevske okoliške občine, namreč 3418; od teh odpade na samo mesto Kočevje 1023, na okoliško občino pa 2395 Na drugem mestu je občina Stari Log, iz katere se je prijavilo 1871 oseb Potem sledijo občine Kočevska Reka s 1634 optanti. Črmošniice s 1578 op-tanti. Mozelj s 1283 optanti. Koprivnik s 997 optanti in Črnomelj z okoliško občino, kjer se je prijavilo 561 optantov. V ostalem so se ontanti še prijavili iz občin Drage, Semi-ča. Dolenje vasi. Novega mesta. Starega trga ob Krki in od drugod. Na Ljubljano skupaj z Vevčami pa odpade 1026 optantov. NTa Vevče same jh pride 32. Kakor je razvidno iz seznamov, so se izselila po večini cela naselja. Najštevilnejšo rodbino je prijavil Kostner Rudolf iz Moz-lja. S svojo ženo Margareto, rojeno Ogrino-vo, je prijavil za izselitev 12 otrok. Thelian Jožef iz Dovjega potoka v občini Črmošnii-cah pa je s svojo ženo Elizabeto Schuschter-schitzovo prijavil 11 otrok. Med optanti ie tudi mnogo starčkov in stark. Najstarejši optant je Maichin Anton iz Mozlja, ki šteje 95 let. Schmuck Matija iz Komarne vasi, občina Črmošnjice, je star 94 let Prav toliko je stara Magdalena Meditzova rojena Kost-nerjeva. Meditz Peter iz Seča v občini Starem logu pa šteje 93 let. Najvišje dopustne cene na ljubljanskem trgu Najvišje cene. po katerih je dovoljeno v Ljubljani od ponedeljka 5. januarja zjutraj dalje, dokler ne izide nov cenik, prodajati navedeno blago, so nasledne: domači krompir na drobno 1.30, zeljnate glave na drobno izpod 10 kg 1, zeljnate glave na debelo 0 80, kislo zelje zeljarjev^z obrtnimi listi na drobno 2.50, kmečko kislo zelje na drobno 2, repa na drobno izpod 10 kg 0 75, repa na debelo 0.60, kisla repa 2, rdeče zelje 1.50, ohrovt 1.50. cvetača 3.20, brstni ohrovt 5, kolerabice 3, rumena koleraba 0.70. rdeča pesa 2, rdeče korenje brez zelenja 2.50, rumeno korenje na drobno 0.80, črv:a redkev 1.20, osnaženi hren 3, šopek zelenjave za juho s korenčkom 0.30. peteršilj 3, por 3. zelena 2.40, domača čebula 2, šalota 2, česen (25 glavic na kT) 4. otrebljena endi-vi ja 3.80. otrebljeni veliki motovileč 8, otreb-ljeni mali motovilcc 12, domači njivski radič otrebljeni (cikorija) 4, suhi, v škafih in gredah siljeni radič 10, mehka špinača 4.40, liter suhih be :govih jagod 6, kg suhega sipka 8, kg suhega lipovega cvetja 20, domača jabolka: L vrsta: kanadke, dolenjske voščenke, renatke 5, II. vrsta: kesmači, zelenci, tafel-čki, rožmarinčki. carjevič 4, III. vrsta: vsa zdrava jabolka 3, domači orehi na drobno 11, orehova jedrca prvovrstna 38, orehova jedrca II. vrste 35, kunci žive teže 10, jajca kos 1.75 lire. Kjer ni posebej naveden liter, veljajo cene za kilogram. Opozarjamo, da vse te cene veljajo samo za blago, pridelano v Ljubljanski pokrajini, ker je za blago, uvoženo iz drugih pokrajin, v veljavi drugačen cenik. Posebno pa opominjamo prodajalke in prodajalce, da mora biti po teh cenah naprodaj vse blago v takem stanju, kakor je opisano v tem ceniku. «SSl_ilHMBMIIimHlli IIIIMIHB IIMHI 11111"» I' Enoistndeseta vaš a Prislovi pritrditve in zanikanja Si = da, gia = že, seveda, certo, sicuro, certamentc — gotovo, davvero, pioprio — zares, n5 = ne (v začetku stavka s poudarkom, non = ne, non — piu = ne več (v stavku narazen), nun — mai = nikdar (se v stavku rabi narazen, čeprav ima en pomen), non — mica = vendar ne ( v stavku enako narazen), non — gia = pač ne, ne baš (v stavku narazen), non — punto = nikakor ne (v stavku narazen). Non penso mai ad andar via. Credevamo che non fossi piu in questa citta. Le pere mangio volentieri. Ne vuoi di piu? No, gra-zie, ne ho abbastanza. Avete dormito bene? Al contrario, ho dormito malissimo, ebbi un forte mai di capo. Mio padre dorme dopo pranzo di solito un'ora. — Prevod: Ne mislim nikdar oditi proč. Mislili smo, da nisi več v tem mestu. Hruške jem rad. Ali jih hočeš več? Ne, hvala, imam jih dovolj. Ali j^r" i sstOMMBKMBBKfKBtKB bes ste spali dobro? Nasprotno, spal sem zelo slabo, imel sem močan glavobol. Moj oče spi po obedu navadno eno uro. — Razlaga besed: pensare = misliti (v stavku vidite, kako se ločita non — mai v pomenu nikdar); credere = misliti, verjeti, (credevamo = mislili smo — prva množinska oseba nedovrš-nega preteklega časa); fossi = bi bil (kon-junktiv preteklega časa od pomožnega glagola essere; konjunktiv se rabi med drugim, če glavni stavek izraža domnevo; ker je v tem primeru glavni stavek v preteklem času, je v zavisnem stavku tudi konjunktiv v preteklem času, čepra sicer to v slovenščini po svoje prevedemo); la pera = hruška; ne -- od njih (v italijanščini zelo v rabi in se nanaša na samostalnik, o katerem se v stavku govori); abbastanza = dovolj; dormire — spati (avete dormito = ste spali, bližni pretekli čas); al contrario — nasprotno, malissimo = zelo slabo; forte = močan, mai di capo = glavobol (dobesedno: bol glave); il pranzo = obed. Mali in veliki gospodar Krava daje f ti miška le pri dobri krmi Kolikor bolje kravo krmiš, toliko več in boljšega mleka daje. Pa tudi bolj zdrava je. Dobra krma je za živino prav tc.co potrebna kakor dobro pleme. To velja zlasti za zimski čas, ko primanjkuje zelene krme. Od krav, katerim v zimskem času pokla-damo samo rezanico, ni pričakovati mnogo mleka. Če hoče živinorejec doseči pri molznih kravah dobre uspehe, jim mora dajati dobro krmo, ki ima obilo beljakovin in tolšč, torej tistih redilnih snovi, ki so najvažnejše v mleku. Za zimsko krmo dobro služijo repa, pesa, korenje in podobno, kar se poklada molznim kravam poleg suhe krme. Tudi otrobi, zmešani z vodo, pomnožijo mleko. Zelo dobro je pokladati v zimskem času molznim kravam in sploh goveji živini okisano krmo, ki si jo živinorejci pripravijo v tako imenovanih šilih. Žal so isti pri nas še malo razširjeni. Okisane krme je pri nas žal premalo, zato si je pač treba pomagati z gori navedenimi krmili, da bo dovolj mleka, ki ga v teh časih kmetje tudi dobro prodajajo, kolikor ga ne potrebujejo za domačo rabo. = Pojasnilo glede obiranja kunčjih in zajčjih kož. Na stavljeno vprašanje je ministrstvo za korporacije določilo, kakor poročajo iz Rima, da so pridobivalci kunčjih in zajčjih kož upravičeni, da si za svoje družinske potrebe pridržijo letno skupno 40 kož za vsako družino. Industrijska in trgovska podjetja si morejo nabaviti kunčje in zajčje kožice samo na podlagi posebne izkaznice, ki jo dobijo pri prehranbeni službi, ki deluje pri Fašistični industrijski zvezi. Omenjena služba bo izdajala izkaznice pri pokrajinskih in med pokrainskih zbiralnih skladiščih. — Sila Italijanske tkaninske industrije. Med gospodarsko najpomembnejšimi industrijami Italije je tkaninska industrija. Podatki, ki so bili zbrani ob štetju v času od 1. 1937. do 1. 1940., povedo, da izdeluje taknine 36.789 industrijskih in obrtniških podjetij. Velika večina podjetij deluje v severni Italiji, kjer jih je 21.661. V sredni Italiji so jih našteli 5890, v južni 6086 in na otokih 2152. Pomembno je število pri tkaninski industriji zaposlenih ljudi, in sicer 607.737. = Reja koz v Italiji. Zadno štetje domačih živali v Italiji je ugotovik), da so na dan štetja v vsej državi redili 1,829.000 koz. Najvišje število koz so redili na Sardiniji, kjer so jih našteli 426.000. Na Siciliji jih je bilo 327.000 in v Kalabriji 241.000. Ostale koze odpadejo na druge pokrajine. = Učinkovita zaščita obdelane zemlje. Iz Rima poročajo: Ministrstvo za kmetijstvo in gozdove je nedavno sklenilo izvajati stroge ukrepe za učinkovito zaščito obdelane zemlje, zlasti glede izvrševanja nenadzorovanega lova. Ti ukrepi se oslanjajo na odlok od 5. junija 1. 1939., ki govori o lovu in prepoveduje lov na divjačino in ptice na obdelani zemlji, ker se s takim lovom povzroča škoda posejanim in razvijajočim se rastlinam. Za obdelane se smatrajo ribniki, parki, cvetlični aki in vrtovi, rastlinski nasadi od trenutka posetve do žetve, travniki od začetka rasti trave do - izvršene košnje, pašniki, ko se opravlja košnja, sadovnjaki, polje, nasadi oljk in vinogradi od brstenja do trgatve. Isto velja za vso na novo obdelano zemljo in za druge podobne primere. Zakonodajalec je z izrecnim naštevanjem hotel pokazati na največjo škodo, ki jo v omenjenih nasadih povzroče lovci bodisi s samo hojo po obdelani zemlji ali pa s teptanjem, ki ga povzroče mnogikrat tudi živali. Škodo povzročajo tudi izstrelki orožja. Vsi ukrepi, ki bodo izdani za zaščito obdelane zemlje, bodo stremeli za tem, da se spoštujejo naredbe omenjenega zakona. Še celo se pa bo pazilo na to, da lovci ne bodo streliali v drevesa. = Racioniranje živil. Pristojna oblastva se ukvarjajo z izpopolnitvijo načina, po katerem je v času vojne urejena prodaja najvažnejših živil in drugih življenjskih potrebščin. V Italiji so vsa živila, ki jih je treba čim bolj štediti, razdeljena v tri kategorije. V prvo kategorijo spadaio one potrebščine, katerih količina je odmerjena po nakaznicah: sladkor, milo, zabela, riž, testenine, moka, kruh. V drugo kategorijo spadajo živila, katerih prodaja je omeiena na določene dneve v tednu ali pa ie delno prepovedana: meso, slaščice, sladoled, kava. V tretji kategoriji pa so ona živila, ki so kontinsrentirana ali se prodajajo samo proti izkazilu legitimacij: konservirana jajca, krompir, zelenjava, sir in mleko. CbmavSiaiSe naffsSsalao! V Prešerpovi ulici v Novem mestu preživlja jesen svojega življenja upokojeni višji sodni oficial g. France Vogrinc. Mož je pred prazniki obhajal svoj osemdeseti rojstni dan. Je sin kmečkih staršev iz Mihalovcev prf Brežicah. Leta 1885. je vstopil k orožnikom. Služboval je v Žalcu, na Zidanem mostu, na Vranskem in drugje. Na lastno prošnjo jo bil premeščen k bivšemu ljubljanskemu deželnemu orožniškemu polku in opravljal službo v Ribnici kot vodja postaje. Zatem je služboval še v raznih krajih bivše Kranjske, naposled na Dolenjskem, kjer je dal orožniški službi slovo in vstopil k novomeškemu okrožnemu sodišču. V pokoj je stopil po 421etnem napornem službovanju v svoj-stvu višjega sodnega oficiala. V srečnem zakonu z go. Frančiščo so se mu rodili trije otroci, katerim je dal kot skrben družinski oče in človek širokega obzorja na življenjsko pot trdo osnovo in vse pogoje za obstoj. Tihi in značajni mož je znan in priljubljen; po vsej Dolenjski. Še mnogo let! Smrt kremenite kraške grče V decembru je preminil posestnik Skok* Ignac, po domače Ježev Nace. Doma v Bre-stovici, občina Povir pri Sežani, je bil kre-menita kraška grča. Za njim žaluje številna družina, med njimi pet sinov, katerih najstarejši je njegov naslednik. Ostali sinov: so razkropljeni po naši zemlji. Naj bo rajnkemu dobremu možu žemljica lahka! Njegovim svojcem iskreno sožalje! X Gorile imajo za krvnike. Med nekaterimi zamorskimi plemeni v Afriki službe krvnika ne opravljajo ljudje, temveč opice. Na smrt obsojene po vede j o v pragozd, kjer začno potem na vso moč kričati in razbijati po bobnih, da prikličejo iz gozda divje gorile. Ko so opice dovolj raztogotene, se pazniki, ki stražijo obsojence, hitro umaknejo na varno, žrtve pa prepuste gorilam. Tako pri teh divjih afriških plemenih kaznujejo zlasti zakonolomce. Stari cerkovnik Matija Dolgo ga že ni več med živimi, pa ga še zmerom vidim pred seboj takšnega, kakršen je 1 v resnici. Njegovo pravo ime je bilo Mai i, pa je imel tudi druga imena. Nekateri jcrmu rekli »Zastopiš« in drugi »Potlej«, in sicer zato, ker je imel mož obe besedici skoro zmerom na jeziku. Kot cerkovnik je bil Matija vesten in natančen. Cerkvica sv. Antona, kjer je bil našla*, Ijen, je bila med vsemi podružnicami naj-bola oskrbovana. Na oltarjih ni smel videti prahu; iztaknil je vsako pajčevino in kadar ni bf.o drugega dela, je pobijal pajke. Zvonovi so mu peli kakor fantje na vasi. Tri e so viseli v zvoniku. Janez — tako je rekel srednemu zvonu, ki je bil posvečen sv. Janezu — je pel naprej, mah Jožek jo je rezal čez, Tone pa je basiral. Žalostna je bila njih pesem, kadar je zvonil mrliču, a živahna in poskočna, ko je pritrkaval. »Dingel din-geL dan,« se je razlegalo iz zvonika. Vaški navihanci smo ga pa oponašali: »Gremo, gremo dem,« kar nam je Matija hudo zameril. G' < praznikih, zlasti ob veliki noči je imel mož največ opravila: pomagal ie cerkovniku pri fari. Na veliko soboto je navadno razna-šal po hišah blagoslovljeni ogenj in pobiral pirhe s košaro Pri tem se ga je nalezel skoro vsako leto. a ne po svoji krivdi, zaradi česar )-■ aj ne trpi na onem svetu. Ljudje so ga imel; radi; tu ie dobil sadjevca in tam žganja na sta se stepla v njem kakor pes in mačke Kadar ga je imel pod klobukom, tedaj je nav idno tožil o bolezni. »Noge me bolijo,« je vze hoval, ko so se mu zapletale druga v drugo. Pa se ** ''-omsk spotaknil in. prevrnil košaro Pirhi in vse, kar je bilo notri, se je zakol alilo navzdol po kakem bregu. Nekoč je čepel ob brvi pri potoku. »Ali ne gre več naprej?« ga je vprašal možak, ki je prižel mimo »Gre že. gre, zastopiš potlej,« je dejal. »Toda košara ...« »K:ir čez potok jo vrzi!« mu je rekel v šali. Matija ga je poslušal. Košara pa še ni bila na drugi strani, ko se je zavedel, da ni prav nap i.vil. In res ga je polomil: Jajca, jabolka, klobase — vse je brzelo naravnost v kalno strugo. Na veliko soboto popoldne je bil pri Sv. Antonu običajno blagoslov. Matija od dopoldneva navadno še ni prebolel svoje bolezni. Ko ie pobiral s krožnikom za duhovnika, se mu je nekoč primerilo, da je stopil neki ženici v jerbas. Jezno ga je dregnila v hrbet, mož pa vzlic temu ni mogel takoj iz jerbasa. »Joj, vse mi je premešal!« je vzdihoval«!. »Meni pa tud !« se je oglasila druga in za njo tretja in č rtrta. Preden je mož obhodil cerkev, se je poz*-al odtisk njegovih čevljev v marsikate-rer belem prtu. Na velikonočno nedeljo bi bili fantje radi zvonili dan. a Matija jim ni hotel dati ključ od zvonika. »Le čakaj, saj ga ti tudi ne boš,« so mu natihem zapretili. Dnn so zvonili nekdai pred večjimi prazniki ž- ob eni ponoči. Tudi Matija je vstal ob terr času, a zvonika ni mogel odpreti. Luknjo V 1 "učavnici so mu zabili s klinom, ki se ni dal odstraniti. Hitro na je našel drugo pot: odprl je cerkev in zlezel po lestvi čez kor, kje'- so v ozadju visele vrvi iz zvonika. Mali in'sr°dni zvon sta mu zapela; tudi veliki se je znmaial. glasu pa ni dal od sebe. »Tone se ne oglasi!« se ie prestrašil »Pa na samo veliko nedeljo! To pa nič dobrega ne pomeni.« Dri'~! dan ie videl žvenkeli orislonjen k zidu Sneli so ga bili ponočniaki * Ko je umrl Hribar iz bližne gorske vasice, ga ie šel Matija kropit in domačim povedat, da je rajnki zveličan. »Zvonovi mu tečejo kar sami od sebe in pojejo kakor godci,« je razlagal. »Nfkaterim pa — zastopiš potlej — nočoio peti in tem ni dobro na onem svetu...« V zahvalo je dobil Matija pri Hribarju obilno merico žganja. »Pogreb bo pa drugo jutro ob osmih,« je izvedel pred odhodom v dolino. Pot mu ono dopoldne ni bila dovolj Široka. Domov je prikolovratil ves opraskan in potolčen. Svečo, zlomljeno na koščke — takrat &o pogrebcem dajali sveče — je položil na mizo, nato se je zavalil na posteljo in za-hrpal ves utrujen. Ko se je prebudil, je pogledal na uro. Bilo je nekako sredi popoldneva,- a njegova ura je kazala sedem. Nekdo mu je bil premaknil kazalec in prižgal vse konce njegove zlomljene sveče, katere je bil razstavil po mizi Ob sedmih je bilo treba zvoniti mrliču. Brž se je oblekel in jo zavil proti cerkvi. »Ali ga že nesejo?« je vprašal med potjo nekega paglavca. Zlagal se mu je, da bodo s krsto že skoro pri fari.. Tedaj je bilo treba hiteti Hitro je odzvo-nil, nato pa brž po bližnici čez travnike, da ne bi zamudil pogreba. Pred cerkvijo sta se srečala s farnim cerkovnikom. »Kam pa, Matija, kam?« se mu je smejal na vsa usta, ko ga je zagledal s svečo, katero je bil kupil v štacuni. »Ali ste ga že pokopali?« je zijal Matija. »Zastopiš potlej!« »Pogreb bo šele jutri ob osmih,' mu je zatrobil na uho. »Zdaj je pa ura komaj pet popoldne .. .« »Saj je res tako nekam čudno ...« Matija je pogledal na solnce ter jo ubral proti domu. * Naš stari cerkovnik je imel posebno veselje zvoniti ob hudi uri. Ko so se začeli zbi- rati na nebu črni oblaki, se je oglasil njegov »Tone« in kričal, dokler ni odgnal čarovnic v Kamniškj planine. Kadar so se mu upirale, tedaj sta mu pomagala tudi mali »Jožek« in sredni »Janez«. Vsi trije so jih hitro ukrotili. Zaradi tega so imele čarovnice Matijo na piki. Poskusile so ga podkupiti z denarjem. Ko je nekoč nabiral v gozdu suhe veje, je naletel na neznano starko, oblečeno v obrnjenem kožuhu. Ponujala mu je mošnjo svetlih križavcev — zato, da ne bi zvonil več proti toči. Matija — poštenjak ves, kolikor ga je bilo — je darilo odklonil. Čarovnice so se maščevale. Tisto noč se je znašel Matija na bližni lipi visoko gori v vršičku Vaščane je stalo dokaj truda, da so 'ga spravili z drevesa. Kako je prišel na drevo, tega še sam hi vedel. Seveda niso bili va-ščani kar nič prepričani, da so ga bile čarovnice zanesle na drevo. Ko so mu med vojno pobrali zvonove, j a bil Matija nekaj časa zelo otožen. Samo mali Jožek je še ostal v zvoniku. Po vojni so mu pripeljali železne, na katere je mož kar pihal, češ, kaj jih je bilo treba! »Se kaka nesreča se bo pripetila, ko bodo obešali v zvoniku tako težo.« Njegove slutnje so se uresničile. Nesreča, katero je gledal kakor v prividu, je bila na-mfniena niemn samemu Med obešani^m zvonov in padel iz zvonika tram ter ga zadel na glavo. Matija je zastokal in se onesvestil; izdihnil je še tisto uro. Zatiščan. 0€aHcr Qdo tnore Z dnevom svetega Štefana, prvega mučen-ca, se že začne za naše fante in dekleta veselje' plesati smejo. Marsikateri bolj priletni deklini se znova obudi upanje, da jo bo ta ali oni rešil samskega stanu. Eno izmed takih zakona željnih deklet je bila tudi Srakarjeva Polonca iz Podgričja. Leta so ji hitela ali ženina ni bilo od nikoder. Dostikrat je Polonca v svoji hišici premišljala svojo neljubo usodo. Pa se je neki dan oglasil pri njej znani godec Cingelc iz iste vasi. Tako nenadno je prišel, kakor bi bil padel z neba. »No, dobro jutro ali dober dan, Polonca! Kaj se pa tako držiš, kakor bi brezove metle dajala na upanje? Bodi no vesela, kakor se spodobi za tako dekle!* »Kaj se boste norčevali iz mene! Če človeku ni kaj všeč. ne more biti dobre volje.« »Slabe volje, praviš, da si? No, že vem*zakaj. Vež, ta bolezen se da ozdraviti! Meni so znana taka zdravila, ki jih potrebujejo dekleta ... Moža ti manjka, moža, to ti pravim! Daj no, daj skuhati, Polonca, dobrega čaja. Pa malo vražje vodke prilij!« Polonca je naenkrat postala vesela. Sla je kuhat godcu čaja. Kmalu je bila gotova, pa tudi dobro mu je zabelila čaj s tisto vražjo vodko. Kar oblizoval se je Cingelc, ko je pil tako odličen čaj. Bil je zelo zadovoljen, ko je govoril Polonci: »Vidiš dekle, ti si še dušica, ne bom te pozabil. Tako ti bom hvaležen, da ti bom še moža preskrbel, ga imam že na kljuki pripravljenega za tebe! Veš, nisem po prežgani juhici priplaval na svet. Prav rad pomagam ljudem, pa le takim, ki meni ne kažejo hrbta in ki za menoj ne mečejo kamnov. Veš, še tistim dekletom iz Kurje vasi, ki jih ves svet zaničuje, sem dobil može. To ni bilo lahko, saj veš. kaj govore o Kurjevaščanih. Da so doma iz takega kraja, kjer je svet s plankami obit, da s košem zvonijo in da s petelinom pošto vozijo. Tebi. tebi bom laže preskrbel moža!« Kajpak ga je Polonca radovedno vprašala, kje ima ženina zanjo. Pa ji je godec odkril to skrivnost: »Kje ga imam? Iz Žabje vasi je, tisti Okleščkov Jurca. Ali ni dober za tebe, kaj?« »Toda Jurca vendar na eno nogo šepa.« »Kaj tisto! Če ti ta ni všeč, si ga pa sama izbiraj! Kupi si ga na sejmu iz lecta, tisti ne bo šepav. Ali Jurca ni vreden ženske, te vprašam. Kakšna pa je to napaka, če ma'o šepa! Ga boš vsaj lahko ujela, če ti bo hotel uiti ... Torej to nedeljo po krščanskem nauku se oglasi pri Maseljčku; tam bom jaz godel, a ti in Jurca se bosta malo zavrtela, da se bo ljubezen bolj med vama vnela... Vse drugo, kar bo treba, bom že jaz uredil!« Cingelc je odšel, Polonca pa je skozi okence gledala za njim in ga poslušala, ko je pel: »Zanjica snope povezuje, a Cingelc dečve omožuje.« V nedeljo popoldne je bilo. Pri gostilničarju Maseljčku je igral godec Cingelc skoro nič manj glasno, kakor so godli Izraelci pred mestom Jeriho v obljubljeni deželi, da se je od Ves mladi svet se je veselo vrtel. Na skri-tiste godbe kar zidovje podiralo, ven migljaj sta se zavrtela tudi Srakarjeva Polonca in Okleščkov Jurca. Da, ko sta se ta dva zavrtela, je šele vsa zabava prišla v pravi tir! Obadva, Jurca in Polonca, sta bila le slaba plesalca. Pa Jurci bi že še šlo, če bi ne bil na eno nogo šepav in če bi obadva sama plesala kje na kakem travniku, kjer bi imela zadosti prostora... Jurca in Polonca sta se torej zasukala med drugimi plesalci. Nasledki so se kmalu pokazali. Najprej sta podrla nekaj plesalcev* Zatem je šla skozi gnečo natakarica z vinom, pa ji je vino padlo po tleh kakor zrela hruška z drevesa. Plesalci so se začeli pridušati kakor stari furmani... Tudi godec je prenehal igrati. Oj, kako se je smejal, pa vmes govoril: »Kakor kdo more, da, kakor kdo more! Zdaj pa le prenehajta! Kar godna sta za že-nitev, to vama pravim in še rečem!...« Še tisti predpust sta se vzela Polonca in Jurca. Prav dobro se razumeta. Le enkrat sta se gledala kakor pes in mačka. Polonca je bila nekaj bolana, pa je njen Jurca moral kuhati. Hujša nesreča se ni zgodila, le oparil se je ves s kropom in potolkel je celo vrsto loncev. Polonca je nekaj godrnjala, ko ni imela kaj jesti. Pa jo je Jurca tolažil: : »Kaj bi jokala za tistimi lonci, saj ni imol nobeden duše!« _A. S. ZDRAVNIŠKA Gašper: »Gospod doktor, zakaj pa tako sprašujete bolnike, kaj jedo in pijejo?« Zdravnik' »Zato, da vidim, koliko jim lahko računam.« r M Mavrtjevai Roman Živa in mrtva »Kako grob sem, kaj ne? Tako si pač niste predstavljali snubitve. A nič ne marajte! Na poročno potovanje poj deva v Benetke in tam se bova v gondoli držala za roke. Ali dolgo ne bova ostala, ker bi vam rad pokazal Du-bravico.« »Dubravico mi hoče pokazati? In naglo jo je obšla zavest, da je vse to resnica, da bo zares njegova žena. Dubravico mi hoče pokazati.,. Gospa Paštrovičeva bom.. V duhu je že videla svoje novo ime, svoj podpis na razglednicah in na vabilih. Slišala se je, kako govori po telefonu: »Ali ne bi hoteli priti v Dubravico?« »Ali naj sporočim to novico gospe Van Hopovi sam ali ji boste Vi povedali?« je Vprašal. »Govorite Vi z njo,« je predlagala. »Mi-plim, da bo besna.« t Vstala sta. Irena je bila vsa zardela in je trepetala. Peljala sta se z dvigalom v prvo nadstropje. Prijel jo je za roko in vprašal: »Se Vam ne zdi, da je dvainštirideset visoka starost?« »Niti najmanj!« je hitro dejala. »Nimam rada mladih fantov.« »Saj nobenega ne poznate,« je odvrnil. Prišla sta do sobe gospe Van Hopove. »Mislim, da bo najboljše če sam uredim zadevo z gospo Van Hopovo,« je dejal. »Prej pa mi povejte še nekaj: ali Vam je vseeno, kdaj se poročiva? Lahko opraviva to v nekaj dneh za pisalno mizo na občinskem uradu. Potem pa hitro z vlakom od tod, v Benetke ali kamorkoli hočete.« »Ne v cerkvi? Ne v beli obleki, z družicami, ob zvon j en ju in ob petju cerkvenega zbora? A kaj poreko na to Vaši sorodniki in Va-ii prijatelji?« »Pozabljate, da sem vse to enkrat že doživel.« Še vedno sta stala pred vrati sobe. »Kakšen je torej Vaš odgovor?« »Sprva sem res mislila, da se bova poročila šele doma. A samo po sebi se razume, da mi ni prav nič do ljudi in vsega tega.« Zasmejala se je, on pa je že odorl vrata ln znašla sta se v predsobi gospe Van Hopove.« »Ste to Vi?« je zaklicala gospa iz sobe. »Za božio volio, kai ste le počeli ves ta čas? Trikrat sem že telefonirala v pisarno, a so nr rekli, da Vas tam soloh niso videli!« Ireno je obšlo, da bi se zasmejala in razjokala hkratu. Za trenutek si je celo zaželela, da bi se vse to sploh ne bilo zgodilo. »Glavni krivec sem jaz«, — se je oglasil gospod Paštrovič in stopil v sobo. Irena je zaslišala glasen vzklik presenečenja. Šla je v spalnico in sedla k odprtemu oknu. Bilo Ž i je, kakor bi bila sedela v zdravnikovi čakalnici. Stene so bile tako debele, da ni bilo slišati niti najmanjšega glasu iz sosedne sobe. Rada bi bila vedela, s kakšnimi besedami ji je to povedal. Morda je dejal takole: »Veste, zaljubil sm se vanjo na prvi pogled! Od takrat sva bila vsak dan skupaj...« A ona mu bo odvrnila: »Bežite no, gospod Paštrovič, še svoj živ dan nisem slišala ničesar bolj romantičnega ...« Da, to je bila romantika! Objemala si je kolena in mislila na svojo srečo. Poročila se bo z možem, ki ga ljubi. Postala bo gospa Paštrovičeva. Tudi on jo ljubi. Ljubi? Pa saj ji doslej niti z besedico ni omenil, da jo ljubi! Res za to ni imel niti časa. Vse se je zgodilo tako naglo. Z nama je to vse drugače, kakor je bilo takrat, ko si je vzel svojo prvo ženo Rebrko. A na to zdaj sploh ne smem misliti. Ljubi me — in pokazal mi bo Dubravico ... Vrata so se odprla in Andrej je vstopil. »Vse se je dobro izteklo. Sprva niti do besede ni mogla, zdaj pa že počasi prihaja k sebi. Grem v pisarno, da ji vzamem karto za prvi vlak. Trenutek je premišljala, ali na] ostane. Morda se je nadejala, da jo bom po- vabil na gostijo. Pojdite in se pogovorite z njo!« O tem, kako je vesel, kako je srečen, ni izrekel niti besedice. Ni je prijel za roko, da bi jo po vedel v sobo gospe Van Hopove. Samo nasmehnil se ji je, ji pomahal z roko in šel. S tesnobo v srcu je stopila v sobo gospe Van Hopove. Stala je pri oknu v plašču, na glavi pa je imela nov klobuk z dolgim .peresom. Kadila j& /s • »Cujte,« je rekla suho in trdo, »mislim, da imam polno pravico opozoriti Vas, da ste se slabo obnesli v svoji službi. Bogme, Vam velja pregovor, da tiha voda bregove podira. Kako ste to izvedli?« Irena ni vedela, kaj naj odgovori. »Moja gripa je bila Vaša sreča!« -je nadaljevala Van Hopova. »Zdaj razumem, kako ste prebila vsako popoldne in zakaj ste bili tako pozabljivi. Igranje tenisa je bil prazen izgovor! Veste, vsaj nekaj bi mi že lahko povedali.« »Oprostite,« je rekla Irena. Radovedno si jo je gospa Van Hopova ogledovala od pet do glave. »Rekel je, da bi se rad v nekaj dneh poročil z Vami. Vaša sreča, da nimate matere ali sestre, ki bi Vas lahko marsikaj izpraševali. No, jaz nočem imeti s to zadevo nobenega opravka, umijem si roke nad vsem tem. Le to bi rada vedela, kaj neki si bodo mislili njegovi prijatelji. Pa to je njihova skrb. Ali veste, koliko let je starejši od vas?« »Šele v dvainštiridesetem je, jaz pa sem za svoja leta dovolj zrela.« Gospa se je zasmejala, da je stresla pepel s cigarete na preprogo. »Zdaj ste rekli sveto resnico!« je zavpila in si jo znova pozorno ogledovala. »Povejte po pravici!« je izpregovorila zaupljivo in prijateljsko. »Ni bilo med Vama nič takega, kar ne bi smelo biti?« — Ne vem, kaj mislite, — je rekla Irena. Spet se je zasmejala in zmignila z rameni. »No, prav... pustimo to!... Vi sami naibolie veste, kaj hočete. Ali vse to se je odigralo preklemansko hitro, kaj ne? Saj se poznata komaj nekaj tednov! Mislim, da z njim ne boste imeli lahkega življenja. Nimate potrebnih izkušenj, nimate niti pojma o svojem novem okolju. Kar se mene tiče, mi Vas je žal in mislim, da ne delate prav in da boste ta svoj korak nekoč še bridko obžalovali.« Irena ni odgovorila. Bila je vesela, da odide, da je do smrti ne bo več videla. Pozabila bo nanjo in na njene zle besede! Zdelo se ji je, da ni več preteklosti, ne za njo, ne za gospo Van Hopovo. Življenje se šele začenja. Gospa Paštrovičeva bo. Živela bo v Du-bravici... Dvignila je glavo in v zrcalu je zagledala obraz gospe Van Hopove. Gospa se je smehljala in rekla: »Ali morda ne veste, čemu si Vas hoče vzeti? Morda si domišljate, da se je zaljubil v vas? Vzeti si vas hoče zato, ker mu gre njegov prazni dom že tako zelo na živce, da je malone zblaznel. Sam mi je to rekel, preden ste prišli sem...« * Pripeljala sta se z ženitovanjskega potovanja v Dubravico prve dni maja. Pojavila sta se tam, kakor je bil rekel Andrej, s prvimi lastovkami in prvim pomladnim cvetjem. »Še malo potrpi, takoj bova tam,« je rekel Andrej, ko sta se že vozila proti Dubra-vici. »Še tri kilometre... Vidiš tole dolgo vrsto dreves in za njo košček morja? To je Dubravica!« Po sili se je nasmehnila. Prevzel jo je slep, nerazumljiv strah. - Nič več se ni počutila srečna. Zdelo se ji je, da ne ve več, katera reka je desna, katera leva... Andrej jo je pogledal: »Uboga ovčica, v takihle cunjah te vlečem semkaj, cele kupe oblek bi si bila lahko omislila med potjo ...» »Dokler to tebe ne moti, je pač tudi mani vseeno, kako sem oblečena,« je odvrnila. »Večini žensk ne hodi po glavi kaj drue^ga kakor obleke,« je dejal s tako čudnim a-som, kakor bi bil v duhu bogve kje. A takoj nato se je zasmejal. »Ne smeš se čuditi če te bodo hoteli čim prej videti. Gotovo Sf že cele tedne pogovarjajo le o naju dveh A ostani takšna, kakršna si, in videla boš da te bodo vsi oboževali. In z gospodinjstvom si nikar ne beli glave, za to bo že Opravi-lova skrbela. Nanjo se lahko v vsem zane-seš. Spočetka bo njorda neljubezniva, a to naj te ne moti. Takšna pač je. Vidiš te hor-tenzije? Kadar cvetejo, so podobne dolgemu modremu zidu.« N Irena ni odgovorila Čas, ko se bo tu počutila domača in svobodna, se ji je zdel nekje daleč in vroče ie želela, da bi prišel čim prej. Cesta se je razširila in kar nenadno sta se znašla pred Dubravico. Ustavila sta se pred visokim stopniščem in tedaj sta videla, da je veža polna liudi. »Preklemana ženska,« je tiho zaklel Andrej, »saj je vendar dobro vedela, da nočem tega...« »Kaj pomeni to? Kdo so vsi ti ljudje?« je vprašala Irena. »Bojim se, da se ne boš mogla izogniti temu,« je odvrnil jezno. »Opravilova je sklicala vse služabništvo, kar ga je pri hiši. da bi nama pripravila dostojen sprejem.« Z južino so jima postregli v knjižnici, tre-na je pila čaj in je prigrizovala slaščice, A^ rej pa je pregledoval pošto, ki se je bila nabrala na mizi. Pomislila je, kako malo ve o načinu njegovega življenja tu v Dubravi-ci, kaj počenja iz dneva v dan, kako malo ve o ljudeh, s katerimi se stika, o njegovih prijateljih in znancih... Škripanje vrat jo je predramilo iz misli. Stari sluga Fric je prišel, da bi pospravil mizo. »Gospa Opravilova bi rada vedela, ali si ne bi hoteli ogledati svoje sobe, milosti-va,« je rekel Ireni. Nerada je Irena vstala in zapustila knjižnico. Opravilova jo je pričakovala na vrhu stopnic. Spalnica je bila prostorna, z visokimi okni, s prizidano kopalnico in s široko zakonsko posteljo. Irena je stopila k oknu in pogledala ven. Greda vrtnic je ležala spodaj pod oknom. »Od tod ni videti morja?« je vprašala. »Ne, gospa, s tega krila se morje ne vidi. Tu človek niti ne sluti, da je morje tako blizu.« Nekako čudno je govorila, kakor bi imele njene besede neki globlji pomen. »Škoda, tako rada imam morje,« je vzkliknila Irena. »Gotovo ste že dolgo v Dubra-vici?« »Prišla sem tisto leto, ko je gospod Paštrovič privedel sem svojo pokojno ženo,« je rekla Opravilova in njen doslej mrtvi in hladni glas je naglo oživel. Z hodnika so se oglasili koraki in Andrej je vstopil. »No, kako je tu? Dobro? Ti bo ugajalo?« Ves vesel in srečen se je razgledoval po sebi. »Kako si se domenila z Oprav;lovo?« je vprašal nenadno, ko je bila ta odšla. »Zdi se mi, da je malce visoka,« je odvrnila Irena. »Malo čudna je res, a ne smeš si delati skrbi zaradi nje. Svoj posel pa odlično razume. Če nama bo šla pa le preveč na živce, se je bova kratkomalo odkrižala.« »Nadejam se, da se bova' pozneje, ko se bova bolje spoznali, dobro razumeii. Popolnoma naravno je, da mi spočetka daje čutiti svojo nemilost.« »Kakšno nemilost? Prosim Te, čemu naj bi Te imela v nemilosti? Kaj za vraga misliš s tem?« Irena se je začudila, da se je tako razvnel zaradi njenih besed. On pa je stopil k njej in jo poljubil na čelo: »Pustiva gospo Opravilovo! Pojdi, pokazal ti bom Dubravico.« (Dalje prihodnič.) Roman čudaškega samotarja Bil je čuden človek, ki je kmalu po svetovni vojni prišel v našo vas. Ljudje so mu rekli samotar. Dve leti že je bival v vasi, a njegova oseba je bila še zmerom zavita v temo. Razen župnika ni nihče izvedel, kdo je tuji priseljenec in odkod je prišel. Da je bil mestni človek, sta pričali njegova zunaj-nost in govorica. Hišica, v kateri je bival, je stala izven vasi kraj gozda. Občeval ni z nikomer, ljudi se je naravnost izogibal. Ako ga je kdo ogovoril, mu je odgovoril kratko in odurno. Po cele dneve je presedel na klopi pred svojo kočo ali pa kakor izgubljen blodil po vaškem logu. V njegovo bližino se ni upal nihče, kajti stari mož je odločno odklonil vsakogar, ki se mu je približal. Ko sem se vrnil iz mesta, kjer sem v bolnišnici preležal dolga tri leta, so mi domači pripovedovali o čudnem možu, ki se je med mojo odsotnostjo naselil v vasi. Bil sem zelo radoveden in takoj sem sklenil, da si ga bom ogledal. Takoj drugi dan sem se napotil proti njegovi koči. Videl sem ga in začel sem si prizadevati, da bi si pridobil njegovo naklonjenost. Dan za dnem sem zahajal tja, kjer sem vedel, da ga najdem. A minilo je skoro pol leta, preden sva se bliže seznanila Počasi je starec postajal čedalje prijaznejši nasproti meni. Čedalje rajši se ie pogovarjal z menoj. Naposled mi je povsem zaupal Zdaj me je začel celo vabiti naj prihajam k njemu. Nekega nedeljskega popoldneva, ko sva kakor navadno sedela pred njegovo kočo. sem izrazil željo da bi zelo rad izvedel zgodbo njegovega življenja Starec se ni protivil i ugoditi moji žel j i Čudna je bila zgodovina njegovega življenja »Imenujem se Milan Čerin«, mi je začel odkrivati svojo viharno preteklost »Moj oče je imel v Trstu trgovin® Tudi jaz bi bil moral postati trgovec a.ker Sem kazal kaj ma-. lo razumevanja za ta poklic me je oče poslal na visoko šolo Bil sem med najboljšim' študenti in profesorji so mi prerokovali naj • lepšo bodočnost Toda pota usode so čudna in prav z menoj se je usoda kruto poigrala Imel sem devetnaistletno sestro Zoro Lju- I bil sem io tako da bi bil dal življenje zanio Pripravljal sem se tedaj na prvi zrelostni izpit Bilo mi je petindvajset let Maščevanje nad zapeljšvcetti sestre Nekoč pa mi je sestra s solznimi očmi odkrila strašno novico, da pod njenim srcem klije novo življenje Prepaden sem poslušal Zorino izpoved Zahteval sem od nje, naj mi pove, kdo je njen zapeljivec Po kratkem obotavljanju mi je razkrila vse kai sem hotel vedeti, toda prosila me je. naj očetu ne izdam njene skrivnosti Njen ljubimec je bil neki dragonski oficir z imenom Oskar Kom iz Gradca. Zelo me je bolelo, da je Zora omadeževala I svojo dekliško čast. toda nisem ji očital ničesar Ljubil sem jo in ji sklenil pomagati, da ne ostane v sramoti Moj namen je bil po- I skrbeti, da se bo poročnik Korn poročil z mojo sestro. A najprej sem se hotel prepričati, ali bo Zora lahko srečna s tem človekom. Začel sem skrivaj poizvedovati o življenju poročnika Korna Kmalu sem odkril toliko Jielepega iz preteklosti in zdaišnosti mladega oficirja, da sem se zgrozil nad toliko Dokvar-jenostio. Izvedel gem da je imel razmeria še z mnogimi drugimi ženskami v mestu Vsaki deklici, s katero je imel razmerje, je oblju-boval zakon, a se je že po nekaj mesecih izneveril Govorilo se ie tudi da ie že poročen in1 da ima več nezakonskih otrok Le Zora ni vedela ničesar V nienih očeh je bil poročnik Korn plemenit mladenič Ko sem ii začel pripovedovati o liubezen- I skih pustolovščinah njenega ljubimca, mi je deklica jezno zabrusila v obraz, da ga obre-kujem. V mojo dušo se je vgnezdilo sovraštvo do zapeljivca. Zaklel sem se, da bo moral Korn poplačati čast in dobro ime, ki ga je ukradel moji sestri. Svoj sklep sem povedal tudi nji. Zora se j'e zelo vznemirila, začela je jokati in me rotiti, naj Kornu ne storim ničesar žalega, dokler se ona na lastne oči ne prepriča, da je njen fant v resnici vetrnjak. Dal sem ji častno besedo, da ne bom na svojo pest storil ničesar, dokler ona ne najde dokaza o Kornovi nezvestobi. Zora je začela skrivaj zasledovati Kornova pota, Kmalu se je lahko prepričala, kako jo je varal. Zasledila ga je v neki beznici v naročju neke potepinke. Ker je bila preoblečena, je Korn ni izpoznal. Tedaj se je v njenem srcu porodila vroča želja po maščevanju. Ko se je pozno v noč vrnila v svojo sobico, me je poklicala k sebi. Prestrašil sem se, ko sem jo zagledal. Bila je bleda ko smrt, njene oži so se svetile s posebnim bleskom. »Brat, maščuj me!« je zaklicala strastno. »Zdaj vem, da je zlikovec. Umreti mora, ču-ješ!« »Moja roka ga bo sodila,« sem odgovoril mrzlo. Skupno sva skovala načrt. Nato sva se poslovila. Bil sem čudno miren. Drugega dne ponoči je bil Oskar Korn ustreljen. Moja roka je bila, ki je sprožila samokres vanj. Zgodilo se je takole Zora je pozvala oficirja na nočni sestanek Poročnik je res pri-7 ' na dogovorjeno mesto, ni pa našel tam nje, temveč mene. Brez besede sem potegnil samokres in ustrelil dvakrat. Korn se je zgrudil brez glasu Bil sem prepričan, da je bil ubit od moje roke, a ni bilo tako .. Šele *ez mnogo let sem izvedel, da nisem bil jaz njegov morilec. Ko je Korn omahnil; sem se spustil v tek proti postaji Še tisto noč me je vlak odpeljal iz Trsta Našlednega (3ne so našli poročnika Korna ležečega v krvi mrtvega a našli so tudi mo-io žepno beležnico s fotografiio ki mi ie pati1? i? žepa ko sem b°žal Po tej beležnici in do fotografiii je policiia ugotovila, kdo ie morilec 7a m eno i ie bila izdana tiralica Ne-kai detektivov me'ie pričelo zasledovati, a ■•obili me niso Življenje pori tujim imenom Nastanil sem se na Dunaju Nadel sem si umetne lase in brado in hodil sem nekoliko upognjeno Tako sem bil videti mnogo starejši Ponaredil sem listine izpremenil svoje ime in nosil zmerom dolgo suknjo. Začel sem majhno trgovino ki mi je uspevala dokaj povohno Sreča mi ie bila naklonjena Kmalu sem si pridobil spoštovanje in zaupanje svojih odiemalcev Na Dunaju sem se čutil povsem varnega Še v sanjah ni prišlo nik<>r,-, ,» na misel da bi bila moia oseba istovetna z mladim morilcem Milanom Če-rinom. katerega zločin je bil objavljen v vseh časopisih Kamor si se ozrl si tudi na Dunaju lahko opazil nalepljeno tiralico, okrašeno z mojo sliko Kljub temu sem bil čisto ravnodušen Svojega dozdevnega umora nisem obžaloval, saj ie bil Korn vendar on^sreči] moio liublieno sestro Tako sem si dopovedoval, ako ie v moii duši kdai zakliuvnlo rahlo očitanje Mnogokrat sem se spomnil na Zoro. Žalostna ie bila usoda nesrečne sesrre Tekla so leta Živel sem razmerno mirno in zadovoljno Sreča mi je ostala zvesta Nabral sem si malo premoženje Naposled sem se naveličal zmerom stati za pultom in se klaniati strankam Prodal sem trgovino, si najel udobno stanovanje in začel živeti mirno živlienie zasebnika Ril pa sem še zmerom zelo previden Svnie umetne lasulie in brade si nisem upal nikdar od^žiti Le včasih pozno ponoči sem se za kratek trenutek znebil teh nepriietnih pridevkov svoiega obraza, da sem se obril in si prikraišal svoi prave lase. da mi niso štrleli izpod lasulie Veseliačema sem se skrbno izogibal vina ali žgania nisem niti pokusil, po ženskah nisem hrepenel. Z železno voljo se mi je posrečilo, da sem počasi zatrl v sebi vso prirodo, ki mi je govorila, naj si poiščem življenjsko družico. Sestrina sksivsasst Ko sem se nekega dne proti večeru vrnil v svoje stanovanje, mi je stara služabnica izročila zapečateno pismo, katero je dobila od neke neznane osebe z opombo, naj ga izroči meni, kadar se bom vrnil. Obšla me je neprijetna slutnja. Poletel sem po stopnicah, se zaklenil v sobo in prižgal luč. Radovedno sem raztrgal ovoj in razgrnil popisan list. Strmeč sem prebral nastopne vrstice: »Dragi brat! Ko je oče izvedel za mojo sramoto, me je preklel m me pognal iz hiše. V gozdu sem porodila, toda dete je bilo mrtvo. Hotela sem priti k tebi. Dolgo nisem mogla izslediti tvoje skrivališče. Naposled sem- prišla na Dunaj in tu sem te našla. Kljub izpremembi obraza, imena in obnašanja sem te takoj spoznala. Meni so te izdale tvoje oči in neka neznatna, le tebi lastna kretnja. Rada bi pohitela kvtebi, a tedaj sem začutila silno bolečino. Zgrudila sem se nezavestna. Odnesli so me v bolnišnico. Hudo sem bolna, ure mojega življenja so štete. Še enkrat naj te vidim pred smrtjo, dragi brat. Pridi nemudno, če me hočeš še videti živo. Pred smrtjo ti moram razkriti neko skrivnost, pojasniti ti neko zadevo ki me peče kakor živ ogenj. Ako ne prideš, bom umrla v obupu in moje telo ne oo našlo pokoja v grobu. Rotim te, pridi nemudno! Tvoja nesrečna sestra Zora.« Lahko si predstavljate moje razburjenje. Smrtno bled sem. se zgrudil v naslonjač. Obsedel sem zamišljen. Nešteto misli se mi je porodilo v glavi .»Kdo mi je poslal to pismo?« . sem se izpraševal v duhu. »Zora! Res ona? Ali je moja sestra res na Dunaju?« »Začel sem s: dopovedovati, da je pismo odposlano brez dvoma od kakega detektiva, ki me hoče z zvito pretvezo zvabiti v nastavljeno past. Bil sem prepričan, da me je policija odkrila. Potem mi je prišlo na um, da bi možje postave gotovo že pridrli v moje stanovanje in | me aretirali,. ako bi sumili v meni Milana Čerina. Spet sem razgrnil pismo in napeto strmel v črke, pisane očitno v velikem razburjenju Ni bilo mogoče dvomiti. Pisava je bila v resnici od roke moje sestre. Naposled sem se odločil, da pojdem v bolnišnico, pa naj se zgodi karkoli že. Toda tedaj je bilo že prepozno, da bi me spustili v bolnišnico Obisk sem moral odložiti do drugega dne. Celo noč nisem zatisnil očesa, preveč sem bil razburjen Našlednega dne sem najel voznika, ki me ■je odpeljal proti bolnišnici. BH sem zelo radoveden a niti malo msem slutil, kaj bom doživel. Pri vratih sem povedal svoie nepravo ime in povedli so me v oddelek za hudo bolne Sestra je priznala krivdo na smrtni postelji Bila je resnica Na eni izmed postelj je ležalo drobno shujšano telo moje sestre Zore, zaradi katere sem si omadeževal roke s krvjo Sestra je bila zelo slabotna. Skoro nisem verjel, da se je tako strašno spremenila. O njeni nekdanji lepoti ni bilo niti sledu. Bleda kot smrt je slonela na blazinah. Takoj sem spoznal, da bo lučka njenega življenja Kmalu ugasnila. Zora ie pravkar govorila. Ob postelji je stal visok črno oblečen človek zelo strogega obraza V roki ie držal beležnico in svinčnik. Zapisoval ie besede, ki jih ie izgovariala. Ko sem iaz stopi] v dvorano je Zora umolknila in se ozrla vame. V nienih že ugnsuiočih očeh je vzpla^oMa iskra radosti Spoznala me ie. mi pomola svoio belo; koščeno roko in zacepetala: »Bratec Milan, umrla bom!« Sklonil sem se k nii in jo poljubil na ledeno mrzlo čelo. »Zora. sestrici mila« sem zamrmral »Ne boš umrla, ne Še ze^o krerka si videti.« Dalje nisem mogel govoriti. Bolnica se je grenko nasmehnila in rekla: »Kar rada umr-jem. Mojemu življenju je usoda naklonila trpljenje do konca dni. Zavržena sem od očeta!« Po kratkem molku je nadaljevala: »Milan, hvala ti, da si prišel k meni kljub vsemu, kar si moral prestati zaradi mene.« Zdajci se nasmehnila in rekla. »S svojo nepristno brado in lasmi si videti kakor star očak * Zdrznil sem se in prestrašen pogledal črnega gospoda, ki je molče prisostvoval prizoru. Resni tujec se je malce namuznil in rekel prijazno: »Vaša bojazen je povsem odveč. gospod Cerin!« Rekši je mož stopil k meni in snel z mojega obraza umetno brado Stal sem ko oka-menel. »Ni se ti treba več skrivati. Milan!« se je oglasila Zora. »Tvoja nedolžnost je. dokazana. Prost si, bratec Jaz sem se izpovedala in razkrila, kdo je pravi morilec poročnika Korna.« Čedalje bolj sem strmel. Ne svojim' očem, ne ušesom nisem hotel verjeti. Zdelo se mi je, da sanjam. Od presenečenja nisem bil zmožen niti govoriti. »Ta gospod tu je preiskovalni sodnik ki je vse moje izpovedi zapisal, »je nadaljevala bolnica s čedalje slabšim glasom »On bo tudi zadevo uredil, da ne boš imel nikakih ne-prilik več zaradi umora. Ti, Milan, tistega umora nisi izvršil « 'Zadeva je jasna,« se je oglasil preiskovalni sodnik. Poročnik Kom ni bil umorjen od vaše roke, kakor je sodišče domnevalo Ta domneva o vaši krivdi je bila nesrečna pomota, ki je po izpovedi vaše gospodične sestre zdaj srečno pojasnjena.« »No, lepa reč. Ali jaz blaznim ali ona?« sem se izpraševal in debelo bulil zdaj v sestro, zdaj v preiskovalnega sodnika Nič nisem razumel. Živo mi je še bil v spominu oni trenutek, ko sem v poročnika Korna dvakrat ustrelil. Videl sem. da se je oficir zgrudil na mestu A preiskovalni sodnik je trdfl. da sem nedolžen. »Kaj, kaj?« sem jecljal zmeden. Zora se je še enkrat dvignila kvišku, zbrala svoje posledne moči in izpregovorila s pojemajočim glasom. »Milan, ti nisi morilec poročnika Korna Res si streljal nanj, a ga nisi usmrtil. Usmrtila sem ga jaz, da jaz, Milan. Šla sem tisto noč skrivaj za teboj in bila neopažena priča. Ko se je Kom zgrudil in si ti pobegnil sem jaz skočila k na tleh ležečemu meneč, da je mrtev. A poročnik ni bil mrtev, niti hudo ranjen. Hotel se je dvigniti, a tedaj sem izvlekla svoj revolver in ga ustrelila v glavo B;1 je takoj mrtev. Prisegam še enkrat, da so moje besede resnične Jaz sem ustrelila poročnika Korna, ne pa ti, bratec. Odpusti mi, Milan, da sem pustila ljudem prepričanje, da si ti morilec. Lahko bi odkrila resnico, a se nisem upala v strahu pred kaznijo V grob pa nočem ponesti to strašno skrivnost. Ne našla bi pokoja v grobu, ako bi bil ti nesrečen zaradi moje krivde.« Čedalje tišji je postajal njen glas. Se enkrat me je ljubeče pogledala, nato je omahnila na blazine. Njene oči so dobile čuden, steklen blesk. Začela je umirati. »Čudna zadeva!« se je oglasil preiskovalni sodnik z mrzlim glasom. »Menim, da je izpoved umirajoče verodostojna tudi za sodišče. Zdi se, da je vse v redu glede vaše osebe. Vi boste zdaj spoznani za nekrivega. Prepričan sem, da je trditev vaše sestre povsem resnična!« »Doslej sem bil prepričan, da sem jaz morilec poročnika Koma!« se*m odgovoril skrajno pretresen. »Ali je takrat moj strel ubil Korna ali ne, o tem se seveda nisem prepričal. De je bila sestra v bližini, tega se res nisem nadejal!« »Bo menda že tako, umirajoč človek gotovo ne laže,« je menil resni gospod in mi podal roko. »Sodno postopanje proti vam bo gotovo takoj ustavljeno. Jaz poj dam zdaj na policijski urad, da se zadeva uredi. Tudi v Trst bo trdsa sporočiti, kako se je reč razvozlala. Vrnite se v svoje stanovanje in ostanite tam, dokler na bo glede vas vse jasno, Brez krompirja bi lil® hudo na svetu Nedavno smo brali v listih, da rase v .Južni Ameriki, zlasti ob perujski obali, še divji krompir — praoče vseh različnih vrst krompirja, ki jih poznamo dandanes Z razširitvijo krompirja v Evropi in drugih delih sveta se je nehal strah pred hudo lakoto, kakršna je pred poznanjem krompirja v sušnih ali vojnih letih mnogikrat trla človeštvo. Krompir ima mnogo redilnih snovi, razen tega pa še dovolj vitamina C in nekaj vitamina B Le maščob krompirju manjka Če pripravimo krompir tako. da mu dodamo maščob, je zelo redilna hrana. Toda vitamini so občutljivi Najbolje je krompir skuhati z olupkom vred in kuhanega tanko olupiti. S tem mu poleg vitamina C ohranimo tudi vitamin B Kromnir pripravljamo za jed na mnogo načinov, ki jih pač vsaka gospodinja pozna. Največ nam koristi v oblicah (z olupkom vred) kuhani krompir, kakor smo v našem listu že pisali. Kuhani krompir potem olupiš in sa naglo povaljaš v kožici, kjer si raz- Za kuhinjo Jabolčna pogača e notno moko. Vzhajano kvašeno testo iz presejane enotne moke razvaliai za dobrega pol prsta debelo. Položi v namazano pekačo. potresi i zribanimi jabolki in polij z maih ■<■• količino m.eka, v katero si dala žlico sladkoria in malo cimeta. Čez potresena jabolka laiiKo napraviš ni režo iz testenih trakov Zdaj ousti kipniti (vzhajati) Preden d»š v peč vpačica, polij s smetano, v katero si dala m ilo drobtin, če imaš kaj smetane Potrebno pa ni ker je tudi brez »c ga čisto okusno Turščični kruh. Sam turščični kruh ni lahko napraviti. Po možnosti ga napravi tako, da primešaš polovico enotne moke ali vsaj tretjino. Za tak kruh potrebuješ več kvasa kakor za kruh iz enotne moke. če vzameš vsake moke polovico (dva litra turščične in dva litra enotne moke), skuhaj najprej štiri oprane kromplrie, olupi, zmečkaj v krom-pirievi vodi in dodaj tople vode. da bo vse- da vas lahko takoj najdemo, ako bo vaša oseba potrebna na sodišču. Zbogom!« S temi besedami se je preiskovalni sodnik pos'ovil. Pokleknil sem poleg sestrine postelje. Jokaje ko otrok sem s solzami močil njeno roko, ki je postajala vse bolj mrzla. Prišlo je nekoliko usmiljenih sester in začele so moliti. Ena je držala prižgano svečo. Zora se ni več zavedla. Kmalu nato je izdihnila. Brez vsakih muk je mirno zaspala. Njeno truplo so odnesli v mrtvašnico. Drugi dan so mrtvo izročili v naročje zemlje. Dal sem ji napraviti lep nagrobni spomenik. Spoznan za nedolžnega Imel sem še mnogo potov, preden sem bil povsem spoznan za nedolžnega. Olajšano sem se oddahnil, ko so mi gospodje s policije naposled naznanili, da smem iti, kamor mi poželi srce. Nemudno sem se odpeljal z Dunaja. Vrnil sem se v Trst. Po očetovi smrti sem jaz prevzel njegovo trgovino. Dolgih .dvajset let sem se ukvarjal s trgovanjem. V tem času sem se postaral, moji lasje so osiveli. Nastal je krvav, sve-votni požar. Ko je minila vojna, sem prodal trgovino in se preselil v to vašo vas, kjer hočem v miru preživeti še namenjene mi dneve življenja.« Stari mož je končal svoje pripovedovanje. Zdaj sem razumel, zakaj je tako zaprt sam vase in zakaj se ogiblje ljudi. Edvard pustila malenkost masti ali masla. Tak krompir ješ kar z roko in ga po okusu soliš v zdrobljeni soli tako, da ga potiskaš vanjo. Boljše je, da ga ne soliš preveč. Dobro je, če krompir dodajaš kruhu, ker kruh s tem samo pridobi na redilnosti in še okusnejši je. Seveda ne smeš testu za kruh dodajati preveč krompirja. Krompir v kruhu ali kakor koli uživati je zaradi vitamina C potrebno zlasti pozimi, ko ni presnega sadja. Če ti krompir drugače ne tekne, jej morda pečenega, namreč pečenega na podoben način l.alor kostanj. Ljudje, ki telesno naporno delajo, naj jedo mnogo krompirja zaradi škroba, ki ga jc mnogo v njem. Seveda so takim ljudem potrebne tudi maščobe, s katerimi je zdaj križ. Eno ali drugo maščobo že dobiš. Ce je ne dobiš mnogo, si jo pametno razdeli. Bolje je vsak dan malenkost kakor mnogo naenkrat, nato pa vrsto dni nič. Pametna gospodinja si zna vse prav urediti, da se prebrodimo čez tc čase. ga za pol litra. V dveh žlicah tople vode raz-mešaj dva in pol do tri dekagrame kvasa in pridaj zmečkanemu krompirju. Primešaj pol litra enotne moke, vse dobro zmešaj in postavi na toplo, da bo kvas vzhajal. V skledo za mesenje kruha daj dva litra turščične moke. žlico soli in malo janeža ter prilij tri četrtinke litra vrele vode. Vse dobro premešaj s kuhalnico, stresi med mešanjem k testu še poldrugi liter enotne moke in vse dobro pregneti. Zatem napravi dva hlebca, ki ju postaviš na toplo v košarah, pogrnjenih in z moko potresenih. Ko kipneta. ju na pekači peci v vroči pečici eno uro. Ce napravi gospodinja na deželi več takih kruh«v naenkrat, jih bo spekla seveda v krušni peči. Preprost ajdov pečenjak. V liter hladnega mleka deni četrt litra ajdove moke in malo smetane, osoli in dobro zmešaj. Nato pusti stati deset minut in vlij v kožico, v kateri si razbelila nekai kakršnekoli masti. Pečeš četrt ure. Pečeno potresi s sladkorjem. Ce pa daš k ajdovemu pečenjaku kompot, nI treba sladkorja, ki ga gotovo nimaš preveč. Ceneni krompirjevi cmoki. Skuhaj šest krompirjev, olupi, pretlači, dodaj četrt litra presejane enotne moke in napravi testo. Iz tega testa narediš deset cmokov, ki jih kuhaj v vreli slani vodi kakšnih deset minut. Zabeli jih s prepraženimi drobtinami. Praktični nasveti Ce še niste prelopatali vrta, pazite na dneve, ko zemlja ne bo preveč zmrzla. Prelopa-tanje pomeni toliko kakor gnojenje. Pustita prelopatano prst kar v grudah, ki čez zimo premrznejo in se tako prst prerahlja in se mnoge snovi razkrojijo. Pred lopatanjem vrt pognoji. \ Da se ne bodo nogavice trgale, si jih zmerom počasi obuvajte, in sicer tako, da jih zavijete prej do pet. Pazite na to, da se ne zataknejo na nohte ali kakšno kurje oko. Torej morate imeti zmerom gladko porezane nohte na nogah in gladko kožo. Zelo važno je tudi, da so va&i čevlji znotraj gladki, ker s« nogavice na raznih robovih rade trgajo. Naposled bodite pozorne tudi pri kupovanju nogavic. Ne vzemite nikdar takšnih, ki imajo nevarne napake. Galoše in sneike se ne smejo čistiti s krtačo, ker sicer gumi razpoka. Čistiš jih taJŠ>, da jih takoj po rabi, umiješ z gobo ali krpo v mlačni vodi. Pri umivanju pazi, da jih ne zmočiš znotraj. Od časa do časa jih namaži s kakšnim oljem ali glicerinom. Mladenič je ubil zmaja Ljudska pripovedka Siromašen mladenič je moral po svetu, da si poišče kruha. Hodil ie po svetu in prišel v kraj, kjer je v jezeru živel zmaj s sedmimi glavami in žrl ljudi. Kralj tiste dežele .je dal razglasiti, da bo dal tistemu, ki ubije zmaja, svojo hčei za ženo in mu izroči tudi kraljevsko oblast Mladenič, ki je bil zelo močan, je slišal ta razglas. Sel je v kraljev grad in se ponudil da poj de nad zmaja. Kralj je bil vesel njegove odločitve. S težkim mečem oborožen se je napotil mladenič k jezeru Istočasno pa je šel za njim tudi veljak tiste dežele, ki bi si rad Sestavljenka ;fA'1,-" .' " V X Takole dobiš črko H. Prepričani smo, da ste vsi pravilno rešili nalogo iz zadne številke »Domovine«. pridobil za ženo kraljevo hčer in se polastil kraljestva Veljak je počasi stopal za mladeničem, ker se je bal zmaja. Ko je prišel mladenič do jezera, je planil vanj zmaj, da bi ga požrl, toda orjaški mladenič je vzdignil meč in zmaju v hudem boju posekal vseh sedem glav Glavam je nato porezal jezike in jih spravil v torbo, glave same pa je pustil ob jezeru Ker ga je bil boj utrudil je mladenič stopil v gozd. legel in zaspal Veljak je to videl, zato ie hitro planil k jezeru, potlači glave v vrečo in se napotil v kraljev grad. kjer je pokazal glave kralju in mu dejal, da je on sam ubil zmaja Dežela je bila rešena Veljak se je zaročil s princeso in so priredili veliko pojedino Ko je bilo vse v najlepšem razpoloženju, je stopil v grad mladenič in prosil, naj ga privedejo pred kralja Ko je stal mladenič pred kraljem je privlekel iz torbe sedem zmaie-vih iezikov. češ: »Vsaka glava je imela svoj jezik Poglejte v zmajeve glave, ali so še jeziki v njih.« Odprli so žrela glav in v njih res ni bilo jezikov »Zmaja sem ubil jaz.« je rekel mladenič Kralj se je razjezil in dal veljaka zapreti v ječo Namesto z veliakom se ie slavila zdaj zaroka princese z mladeničem ki je bil princesi tudi bolj všeč Kmalu ie sledila poroka in tako ie siromašni mladenič postal kralj Najbrihtnejša zastopnica domače perotmne ]e g os Znano je, kako se kokoši in druga perutnina, ki je zaprta v kletkah, slepo zaletava proti ograji, da bi lerišla na svobodo. gosi pa gredo vedno naravnost Droti Po Steubnu (D fgf&Sffts&ip&i ftte&l 0-ndiianci == Mladinska povest o doživljajih dveh belopoltih otrok v indijanski vasi »To si res imenitno napravila, Lenka!« ji je rekel Gašper. »Res sijajno, Lenka. Če ne bi bila še ti napadla, bi me bili neusmiljeno pretepli...« Lenka se ni dosti brigala za njegove besede. Pogledala je Tekumzeja, ki je stal poleg Gašperja in vprašala: »Ti, je to tvoj prijatelj?« Gašper je presenečen pogledal mladega Indijanca. Lenka se je bila namreč tako zelo začudila. In tedaj je tudi sam spoznal, da ima poleg sebe krepkega fanta. Tekumze je bil črnolas, njegove velike oči so sijale, držal se je ponosno in svobodno, z njegovega lepega obraza sta sijali poštenost in prebrisanost. »Da,« je rekel Gašper, »to je moj prijatelj.« Tekumze se je zasmejal, kakor bi bil razumel njegove besede. Potem je rekel: »Svetlolaska je tudi že našla svojo sestro. Naj bo srečna v šotoru Vzhajajočega solnca.« Tekumze je govoril prav tako zanosno ka-Jcor kak govornik na velikem zborovanju. IPapuzi vse naokrog so bili ene misli: tale Tekumze je resnično fant od fare! Ko sta Gašper in Lenka ta večer legla k počitku, jima je bilo, kakor da nista šele prvi dan, temveč že cel mesec v indijanski vasi. Toliko sta že videla in doživela. Niti trenutek se nista dolgočasila. Da, prav po resnici je treba zapisati: niti trenutka nista čutila domotožja Kar naenkrat sta se počutila srečna Tekumze je imel med vaškimi fantiči nekaj tesnejših prijateljev Ko mu je bilo gruče ostalih fantov dovolj je poklical tesnejše prijatelje po imenu: Dvojni orel. Volčji sin. Mali lovec. Mesečev prijatelj. Fant z drevesa, Leteči oblak Vsi so stali v Tekumzejevi bližini. Ostalim, ki jih ni priklical, so se raztegnili obrazi, toda v to so se mirno vdali Lepi mladenič je bil očitno neomeien gospodar vse vaške fantovske druščine Tisti, ki so bili poklicani, so se združili okrog Tekumzeja in Gašperja In ko je Tekumze vzklikni) so ostali napravili prostor Tekumze je potegnil Gašperja ob roki s seboj, d. ugi so tudi že bili v teku. Gašper je tekel za njimi. Indijančki so bili že daleč spredaj, ko je šele prav spoznal, kaj nameravajo Zdaj je pa tudi on pošteno zastavil noge. Tisto pa, Gašper je imel dosti dolge krake in zdrava pljuča Fantiči so dirjali ob reki Naenkrat so se znašli na holmiču kake tri metre nad vodno gladino. Breg je bil strm kakor stena. Gašper je videl, kako urno so Indijanci odvrgli mokasine (sandale) in hlačke. Tedajci je bliskovito tudi sam slekel vratom. Mala goska ni tako navezana na staro kakor druga perutnina. Če je stara poginila ali če se je sama zlegla umetno in jo hrani človek, ga bo takoj spoznala in bo tekala za njim. Ce bo zagledala odraslo gos, bo bežala od nje k človeku. Gos, zlasti divja, goji vzorno rodbinsko življenje. Pravijo, da mlade gosi poznajo celo zaroko. Mladi pari se najdejo že jeseni, še preden se nagonsko parijo, poroka pa pride šele na poletje. Pari žive zmerom skupaj in lepo skrbe za mladiče Ako se kak član gosje družine izgubi, veselo prhuta s krili, ko spet pride k svojim. Goske so kaj previdne in pripravljene na napad prav tako kakor psi na dvorišču. Pravijo. da mlade divie gosi. ki v stotinah krožijo po zraku, med gaganjem stotin drugih gosi spoznajo svoie tovarišice in roditelje, ne da bi jih videle, marveč zgolj oo glasu in se takoj spuste k njim. Če ie kateri drug ustreljen ali uiet. njegov par ne išče druge samice ali samca, marveč živi naprei kot vdova ali vdovec Pota k trem vodnjakom na- / s" l' ■'','--// * M.; © C •h - " ~ar Tir 3 C Rešitvi v zadni številki stavljene naloge sta dve, kakor nam kaže pričujoča slika. srajco in hlačke. Cap, čap, čap, so poskakali drug za drugim z viška v vodo. Tekumze, ki je bil posledni, je vzkliknil zmagovito. Skoraj isti mah so vsi spet pokukali iz vode in že so urno plavali čez reko To je bilo veselja, ko so spet stopili na kopno Indijančki so ostrmeli odprtih ust, pristopili so k Gašperju in so previdno s prsti otipavali njegovo belo polt. Gašper, ki je ves dan prebil na prostem in ki se je nekaj dni od jutra do večera izpostavljal soln-cu, je bil v obraz domala prav tako ožgan kakor Indijanci Zato je doslej tudi zbujal pozornost le zaradi svojih svetlih las. Ko pa so zdaj videli njegov život, ki je bil bel. kakor so pač beli evropski ljudje, saj mu oče ni dopuščal kaj dosti časa za kopanje, so imeli Indijanci resnično spet priliko strmeti nad belo prikaznijo Neprestano so se ga dotikali in spet so se počutili tuii nasproti njemu Indijanček z imenom Mali lovec in fantič, ki ga je bil Tekumze poklical za Leteči ob'ak sta skorai zgrožena odstopila Tedaj pa je Tekumze spet vzkliknil neko svoio besedo in Gašper ie to b°sedo razumel, kajti Džon Mze pase mu je bil pogosto povedal, da je srce slehernega Indijanca izven lova in bojevanja vdano različnim tekmovanjem. Tekumze je rekel, da hočejo Indijanci pokazati belokožcu, kaj vse znajo. Potem so skakali kakor žabe z nogami naprej v vodo in so se potapljali do dna, ki ga je bilo mogoče ob bregu prav razločno videti. Tam so priiemali za korenine. Gašper je ostal na kopnem in je čakal. Čakati pa je moral dolgo. Naposled se je prvi Indijanček dvignil iz vode, v obraz je Križanka Vodoravno: 1. trg na Spodnem Štajerskem, 7. domača žival, 8. pevski glas, 9. žensko krstno ime, 10. gospod v češčini. poljščini in ukrajinščini, 11. izdelek, ki se dobiva iz kostanjevega lesa in se rabi v usnjarstvu + žensko krstno ime, 14. ploskovna mera, 15. predlog, 16. visoka karta, 17 do v latinščini, 18. prilizovalec z drugo besedo, 23. naplačilo pri kupčiji, 24. ali v srbohrvaščini, 25. kakšen je človek, če ne more govoriti, 26. takšen je človek, ki je v visokih letih še dobro ohranjen, 27. veznik, 28 vsakomur je potreben, zlasti mladini v šoli, 30. osebni zaimek (tretji sklon v kraiši obliki), 31. o blagu, ki ga hočeš prodati, rečeš, da je ..., 32. ploskovna mera (ista beseda kakor za 14). a uaanm ff^ J J Navpično: 1. božja pot nad Trbovljami, 2. božjepotnik z drugo besedo, 3. vnema in spretnost (ena beseda s tujim izrazom), 4. medvedja noga, 5. ud kakšnega društva z drugo besedo, 6. ognjenik v Italiji + velik italijanski otok, 12. moška oseba iz- starega dela Svetega pisma. 13. žensko ime, ki pomeni isto kakor upanje. 19. borilni prostor pri starih Rimljanih. 20. takšen si, če nimaš nikogar pri sebi, 21. kraj ob Tržaški cesti, ki je bil pred leti priključen Ljubljani. 22. prerok iz Svetega pisma. 28 časomer, 29. prostor v cerkvi, kjer so orgle in kjer pojejo pevci. * Spremiti jevalnica S črko S beseda se začenja; reka to je, dobro jo poznamo. Ce ta črka z drugo se zamenja, koj pijačo jutrno imamo. Ce naprej to črko spremeniš, snov iz ognjenika se pojavi. Otok blizu Indije dobiš. če potrudiš spet se k zamenjavi. # Zlogovnica . . Delavec v premogovniku. » . Snežni vihar ga zakrivi. » . Vsak pevec ga ljubi. . . Mlad konj. » . Iz smreke teče. . . Strežnica v japonski čajarni. . . Predniki so jo delali graščakom. . . Od njih vzhaja testo. . . Postranski pridelek žitaric. . . Grški otok, kjer so bili hudi boji. Gorne besede dobiš iz nastopnih zlogov: be, dro, gej, je, ka. ko. kre. la. ma. met. pač, pet, sla, smo, ša, ta, tla. za. ži. žre Pazi tretje in četrte črke v vsaki besedi dado v označenem vrstnem redu od zgoraj navzdol znan pregovor. Številčni rebus g*" "3 10"" 8"' ""7 8"' '2' "3 T 8"V Izpopolnilnica m k m h r m P k t m k k e r e r e e e 0 r i r 0 • . . . . . . . • . • • a n e p C t e a k i v a č a C a k 0 k n 0 a a 1 Kjer so pike, ustavi ustrezne črke. pa boS dobil krstno ime in priimek slovenskega pesnika in pisatelja, ki je v precejšni meri vplival na naš književni jezik. s * številnica 1 2 3 2 4 Ponoči na nebu sveti. 5 6 7 8 2 Slovit italijanski pesnik. 5 9 6 10 6 Reka, ki teče pri Mariboru* 10 11 12 13 6 Velika ruska reka. 14 9 6 7 15 Mesto na Gorenjskem. 3 16 1 11 7 Krstno ime našega pesnika. 7 6 7 11 3 Gora v Julijski krajini. 14 11 9 2 7 Krmilna rastlina. 13 11 10 2 5 vrsta domačih živali. Rešitev ugank. Križanka: vodoravno: 1. Iran, 5. silo, 9. vime, 10 Irak, 11. Abel, 12. lesa, 13. narava + nor 15 asket +1 ocon, 18. Avala, 19 ka, 21 ali, 22 ki, 23. ako + pek + Rim, 24. rt. "25 Ana, 26 ta; navpično: 1. Ivan Cankar, 2 riba, 3. Amerika, 4. Nela. 5 sila, 6. Irenica. 7. laso. 8. okarina + ima, 14. vitalen. 16 Eva + pa, 17 olika, 20 akt. 22. kit. — Stopnice: dvor, aroma, razred, izbrano, neumljiv. konjenica, antipirin = Darinka: Radovan. — Skrit pregovor: Če slepec slepca vodi, oba v jamo padeta. — Posetnice: trafika, cvetličarna, mlekarna; reia malih živali. — Voščilni rebus: Srečno novo leto. — Čarobni kvadrat: 1. mora, 2. obad, 3. raca. 4. Adam. ... so drug za drugim poskakali z viška v vodo bil posinel.fTo je bil Mali lovec. Potem so se pojavili ostali. Poslednji se je dvignil Tekumze. Vprašal ie Gašperja: »Kaj praviš, belokožec? Ali ti tudi lahko ostaneš tako dolgo pod vodo?« Gašper je vedel, da je treba takoj poizkusiti. Vrgel se je v vodo. Mladi Savani so poskakali za njim — in ko Gašper ni mogel dalje zdržati, je spet pokukal iz vode. Nikogar drugega ni bilo videti. ždeli so spodai na pesku pod vodo kakor rjave žabe. Gašper bi bil seveda lahko sle-paril Toda to mu še ni padlo na pamet. Pa če bi se bil tega tudi domislil, bi bil napačno misel gladko odklonil. Bil je poštenega rodu. Spet je moral Mali lovec prvi popustiti v tekmi Toda smehlial se je. ko je sppznal. da ie naposled vendarle našel nekoga, ki je še manj vzdržen kakor on. Niso dolgo mirovali, zbudilo se je častihlepje. Zdajci so se poizkusili v teku, in sicer do stare smreke in spet nazaj na mesto. Tu so imeli Savani kaj videti. Gašper se je pognal v dir. Dolge krake je imel, kakor smo rekli, zato je posekal vse ostale Drugi za njim je bil Tekumze. Ta je veljal za najboljšega tekača med .vsemi vaškimi fantiči. Zdaj pa je bil potolčen od mladega belokož-ca ki je živel šele nekaj ur med njimi! Tekumze je kar srdito pogledal Gašperja in rekel: »Zdaj bova pa enkrat midva sama teklal Samo midva ...« In sta zdirjala. Toda tokrat se je boj za Indijance končal še slabše kakor poprej. Gašper je imel pač močnejša pljuča, bil je vob-če krepkejši kakor šavanski mladeniči in ie premagal Tekumzeja z mnogo večjim naskokom. a i Sopihajoč je pritekel Tekumze, ko je Gašper že davno spet nasmehljan stal na svojem starem mestu. i 2e od -~leč je Tekumze zasopihan vc'-\ naj prineso lok in puščico. Prinesli s^. oboje. Mladi Indijanec, gol kakor divjak, je dvignil I k in se obrnil proti gozdu Pokazal je na staro drevo. Napel je in sprožil. Drev*. je stalo zelo daleč. Puščica je švistnila iz le-*, stekla je bliskovito in se trepetale zati vsedi *e!« Sedla ;e tik poleg njega na rob klopi se iias^nila s hrbtom ob zid in se mimogrede zadela ob ujegovo ramo, nema'.? nenote Morda je štela šele šestnajst, morda pa že dvajset let. Lovretu je bilo vseeno. Ogledoval je njene roke, ki so bile fine, brez žuljev in čiste. Mislil si je, da so umazani moida cigani, a ciganke niso. Občudoval je r.jeno gladko kožo, visoke in ozk; ustnice, mer- nos in !'.čne kesa, za katerimi so bistro gledale r-anj temne oči 'omnejš.; od gostih in razraslih obrvi. Spet sta se srečala z očmi in spet sta se nasmejala in si pokazala zobe, ki so prišli pri njei tako zelo go izraza. Tema ie in nikogar ne bo danes več v mlin, je pomislil. V svesti si, da ga ne bo nihče videl, je bil podietnejši. Sramota pa bi bila zanj, če bi ga dobili s ciganko. Prijel jo je za roko n se igral z njenimi prsti in nohti. »Vroče mi je,« je dejala, si z dlanmi potegnila preko lica in naglo slekla jopico. Čez čas jo je vprašal: »Ali ti je še vroče?« »Se.« Začel ji je nalahko pihati v obraz, na tilnik. spet v obraz in nehote pod brado in vrat, »Se?« »Nič več,« mu je z nogo spodmaknila oprto nogo. »Kako ti je ime?« »Desa.« »Od kod si?« »Od tam do1,« pokazala je proti vzhodu. »Imaš brate?« »Mnogo.« »A sester?« »Tudi.« »Kje so?« »Tam,« je s prstom pokazala proti Mlakam. »Po kaj si prišla?« Brez sramu je odgovorila: »Prosit.« Položil ji je roko na tilnik in prsti so mu zašli med njene lase in brskali po glavi. Ko jo je pogladil, ja začutil njene mehke kodre. Stemnilo se je že in počutila sta se tako sama kakor na zapuščenem otoku. »Si lačna?« »Sem.« »Boš jedla kruh in sir?« »Bi.« Vstala sta, skozi temo odšla počasi po mlinu tesno drug ob drugem proti izbi. Med potio ji je položil roko na zunanjo ramo in jo stisnil k sebi. Ni se branila in je še sama povečala pritisk Pred stopnicami pred izbo sta se spustila in on je stopil naprej v izbo, prižgal luč. zagrnil okna ter jo posadil za mizo. Položil ie pred nio v papir zavit sir, ji odrezal od štruce kos in ker ie bilo za enega preveč, ji ie pomagal. Jedla sta in ona je jedla s slastjo, da je še njemu delala tek. Ko sta bila gotova, je spet sedel tik nie, ji položil roko preko vratu in pogovariala s+a se. on v slovenski hrvaščini, a ona v hrvatski slovenščini, o vs°m mogočem Zdajci pa se je sklonil čisto k njej, ji položil dlan preko čela, nagnil glavo in položil usta k ustom. Oba sta iskala nekaj časa primeren položaj in ko sta ga našla, sta se strnila v poljub. Čutil je na svoji glavi lahen prask njenih prstov in se za trenutek zavedel velike mere njene strasti. Občutil je mokroto njenih usten. Še tesneje jo je privil k sebi, da je bil njen nos stlačen ob njegovem in je v neenakomernih presledkih čutil vročino njenega izdiha. Mižal je in ni videl ne nje, ne svetlobe v izbi, sploh ničesar. Sploh ta trenutek ni ničesar mislil. Ker je objem trajal le predolgo, se je nalahno premaknil. Odmaknil je glavo, jo pogledal in vstal. Šla sta preko izbe in se oba vsedla na posteljo, ki je bila mehkejša. Oprta na komolce in obrnjena drug k drugemu sta se gledala, mislila vsak svoje in izrabljala premor med prvim in drugim poljubom, ki je že sledil. Bil je še popolnejši, a ker je bil predolg, so se jima oprte roke utrudile, pa sta jih odmaknila in počasi oba z zgornim telesom istočasno padla na blazino. Toda poliubovanje sta nadaljevala. Zdajci je odprl oči in nekaj časa gledal po sobi. Zazdelo se mu je: da je slišal v mlinu ropot. Vstal je. * Nedaleč pod Mlakami v kotlini, ki jih je tam polno, so taborili cigani. Šele drugi dan so bili tu, a že so se počutili gospodarji kotline. Smisel za lepoto polja, gozda in seno-žeti jim je otopel, ke1 tega so se že naužili preveč, a menjavanje taborov jim je pomenilo življenje. Če je bil mraz, so šli na jug, a če je bilo vroče, so jo mahnili na sever, toda po možnosti ne v že obiskane kraje, ker so se v teh bali neprijaznega sprejema prizadetih ljudi, a če so jim bila tla tudi tu žfe prevroča, so šli za daljšo dobo v druge pokrajine in se čez Čase vrnili v stare kraje kot druga družina, ki ni bila še nikdar tu. Tako so izrabljali popustliivo pozabljivost ljudi. Če cigan pretenta človeka, občuti v duši mir in zadoščenje kakor mohamedanec, ki se vme iz Meke. Tu gori pod Mlakami so se počutili varni in z živežem so bili zaenkrat preskrbljeni. Le moke jim je zmanjkovalo. Zadeva jim ni prizadejala skrbi, saj so bili spodaj v dolini mlini polni žita in moke. Izbrali so si najpripravnejšega, onega, ki je stal na samem. Dognali so že, da je mlinar v mlinu sam in da je mlad. Pa so sklenili izvesti svoj že preizkušeni načrt. Samo dva in njuna sestra so odšli proti večeru iz jame, jo mahnili ob"robu gozda do roba doline in se ustavili. Ker je bilo še morda prezgodaj, so legli v travo, žvečili bilke in čakali primernega časa. Prepričani so bili, da se jim naklep posreči, in niso si delali skrbi s posameznostmi. Ko se je zdelo starejšemu že čas, je dejal Desi: »Kakor zadnič.« »Brez skrbi,« je rekla, vstala in šla skozi grmovje po stezi v dolino do mlina. Ze na oglu je zagledala mlinarja, ga ogledovala v hrbet in čakala, da jo zagleda. Ko jo je čez čas opazil, je počasi in nebrižno prišla k njemu Tema je že bila, ko sta oba brata vstala in šla po isti poti do mlina. Previdna sta morala biti, ker še nista poznala kraja. V izbi je gorela luč, okna so bila zagrnjena, ni-kogar ni bilo nikier Ta gotovost iu je storila pogumna in neskrbna Večji je stopil do okna, opazil med zaveso in steno presledek, pogledal skozi in čez čas dejal: »Brez skrbi sva Desa ga drži. Pojdiva!« Stopila sta proti vratom, ki niso bila zaklenjena kakor zadnič Stopila sta v mlin in začela otipavati vreče na polici. Ko sta otipavala med žitom moko, sta pograbila vsak eno vrečo Ker sta se iima ti vreči zdeli prelahki, sta naložila vsak še po eno in odšla proti izhodu. Manjši, ki mu je teža vreč prizadevala večie nenrilike k"kor večipmu je pri pragu butnil ob priprto krilo vrat. da ie zaronotalo močneie od mlinskega k'ooo-tanja Ni se dalo več pomagati in pohiteti sta morala, da uideta mlinarju, če ju je slišal. V teku. ki jima ga ie donuščala teža. sta letela mimo oken in maniši je opazil, da stoji pri odgrnjenem oknu mlinar in gleda v osvetljeno temo. Tekla sta do grmovja v rebri, odložila vreče, se vlegla in potuhnila. Toda skrbelo ju ni več, ker sta bila prepričana, da sta že na varriem. V svetlobi, ki je padala skozi okna izbe, sta opazila mlinarja, ki je prišel na ogel in se skrbno oziral na vse strani. Pri odprtem oknu pa mu je pomagala iskati Deša. Ko oba skupaj nista opazila nikogar, sta dognala, da se je njemu to le zdelo: Lovre je z mirnejšo vestjo, toda vseeno v skrbeh, odšel nazaj v mlin. Desi sami v izbi pa se je zdelo Drimerno, da je skočila skozi okno, zletela proti rebri in dobila brata. Pograbili so vreče in jih odnesli v kotlino, kjer so jih že čakali in sprejeli" kot pričakovane. In spet so imeli cigani belega kruha v izobilju. Toda zbeli so se orožnikov, saj mora tatvina priti na dan, zato so takoj naložili vso svojo ropotijo na vozove in jo naglo odkurili v drug kraj, da zdaj kje drugie osrečijo ljudi s svojo prisotnostjo. O. B. Domači zdravnik Za dojenčka kupi že kar posteljico. Če v družini prikajujejo novega člana, se mati tudi vpraša, ali bi kupila posteljico ali košaro. Košara ie za otroka kmalu premajhna in čez leto dni je treba že misliti na posteljico. Torej si prihraniš stroške, če že takoj ob rojstvu kupiš posteljico, ki ti potem zadošča do otrokovega 10. leta. Košaro uporabljaj le, če jo že imaš doma V vozičku naj dojenček nikar ne spi, ker med spanjem ne more zadostno dihati Samo v primeru, da je voziček spleten kakor košara, lahko pustiš dojenčka spati v vozičku. Gumijasta i-butev ni zdrava ta nosje, zato jo takoj sezuj, ko prideš domov ali v pisarno Gumi ne prepušča zraka in noge se ne morejo zračiti. Zračenje pa je koži na nogah kakor po vsem telesu neogibno potrebno. Gumijasta obutev rada povzroči ozebline, če jo imamo predolgo časa na nogah Berač: »Dajte slepemu beraču majhen mi-lodar!« Gašper: »Vi ste pa res ubožec. Včeraj sta samo šepali, danes pa ste še oslepeli po vr-^ hu! NI ČUDNO in dan sanja Zora: »A zato si zmerom tako zaspan...« Dušan: »Noč in dan sanjam samo o tebi. Zora « CIRKUS BI RAD Sinko: »Očka. če iutri spet pride trgovec Ožbovt mu nikar ne plačaj!« Oče' »Zakai ne?« Sinko: »Rekel je. da nam bo napravil cirkus. če ne plačaš ...« * VDOVA HOČF BITI Urša: »Kdai se boš omožila. Nadica?« Nadica (šestletnaV »Sploh se ne bom. Hočem biti vdova kakor teta Neža.« * DVA ZDRAVNIKA Prvi zdravnik: »Zdravniki imamo silno mnogo sovražnikov na tem svetu « Drugi zdravnik: »Še več pa na onem ...« == (pre&eGicna materina £ju(te$en 2 Povest Spet ga je pogledala, kakor bi ne mogla verjeti, toda Tonetov obraz ni izražal nikake nevolje več nad tem, kar se je bilo zgodilo. Skoro sijal je od nečesa notranjega, pridr-ževanega, kar se je bilo nujno dvignilo v njem. Pogled na klečeče dekle pred njim ga je bil začudo presunil in v srcu, ki je bilo že skoro okorelo v osamljeni brezbrižnosti, se je zganilo nekaj, kar ga je na mah prelilo z neznano toploto. • Ko je deklica odhajala s košem trave, se je zazrl v to plavo nebo, ki se mu je zazdelo na mah tako polno toplote in nebeškega sijaja. Privzdignil je klobuk in zavri-skal kakor mlado fante, ki ga je navdušil krasen dan. Ni se mu več mudilo ogledati si zemljišča. Nakosil je koš trave in šel domov. Ko ga je mati videla tako veselega, kar ni bila njegova navada, se je začudila. Tone pa se je kmalu nato zaprl v kamro in se sredi delovnega dne obril. Ko je dokončal to delo, se je nenadno zazdel sam sebi smešno teslo. Zaklel je, pljunil in se odpravil na delo. iVendar ga je jezilo, ker je moral čez dan še Večkrat pomisliti na deklino, klečečo pred njim kakor pred materjo majhen otrok, ki je Ukradel sladkor iz omare. * • « In tako se je zgodilo, da se je Tone resno Zagledal v dekle. Vse ni nič pomagalo. Materine solze, ki so planile na dan, ko ji je razodel svoj sklep, so se mu na mah zazdele prazne in vodene. Slikal ji je dekle v tako lepi luči, da je Hme-Ijačka strmela. Torej tako zelo ga je bilo premotilo. Neštetokrat mu je predočila Ka-fcurjevo siromaščino. »In iz te uboščine naj pride dekle na veliko gospodinjstvo, kakršno je naše?« je dejala. Tone pa je imel za vse svoj izgovor. »Mati, tudi vi niste bili iz bogate hiše, pa Bo vas oče le vzeli!« Hmeljačko, ki je bila že davno pozabila, ida se je rodila v koči, je jezilo to sinovo pogrevanje. Bila je globoko užaljena. Dnevi so tekli naprej in Tone se ni vdal. Hmeljačka je na tihem še vedno upala... Nikoli ni ljubila sina s toliko ljubeznijo kakor zdaj, ko se je hotel odtrgati od nje. Ljubila in sovražila ga je obenem v svoji nepri-rodni sebičnosti. Posebno pa je še sovražila Kačurjevo, ki mu je morala po njenem mnenju zavdati, da je obesil svoje oči nanjo prav zdaj, ko že davno ni več mislila na to, da bi ga mogla izgubiti. Lizika sama je dvomila, da bi moglo biti res, da bi postala prav ona tista srečnica izmed mnogih, ki bi bile rade prišle na Hme-Ijakovo. Vse je prišlo nekako prenaglo, da bi bila mogla doumeti. Toda eno je vedela. Tone ji je ugajal. 2e zato, ker se ga je držalo toliko bogastvo, se ji je videl ves drugačen od ostalih vaških fantov. A čutila je do njega tudi veliko spoštovanje, še od onega dne, ko jo je bil dobil v senožeti... Ko je povedala onega dne doma še materi, kako je govoril Tone z njo, so tej zasijale oči v plamenu veselja. »Sreča je s teboj, otrok, sreča!« je vzkliknila tisti dan Kačur-ka še bogve kolikokrat. Ko pa je zvečer legala k počitku in je še enkrat natanko premlela in pretehtala vso reč, jo je na dnu vendarle zaskrbelo. Stara ji ne bo naklonjena. Se ni tako gotovo, da bo ta možitev za hčer res sreča. Toda Liziki ni hotela vzeti pogum in jo je le izpodbujala: »Nič ne maraj! Tudi Hmeljačka ni prišla s polnimi vozovi, ampak je prinesla le skrinjo k hiši. Bodi ponižna in ji skušaj ustreči, le tako se ji boš prikupila,« ■jo je učila.,V srcu pa jo je skrbelo. Tone je bil ko prerojen. Kakor bi bilo na mah planilo iz njega, kar je vsa leta zadrževala v njem neka neznana sila. Z ženit-vijo se mu je mudilo, le žal mu je bilo, ker Se mati zmerom ni bila zadovoljna z njegovo namero. Še celo ozmerjala ga je oni dan, ko se je bil med potjo iz cerkve nekoliko po-mudil pri Kačurjevih. Kosilo v domači hiši se je hladilo na mizL Hmeljačka, ki je med solzami požirala svojo jed, ni čutila več toliko ljubezni zanj, da bi mu ga bila postavila na toplo. Ne, sovražila je ta trenutek sina, ki jo je zapostavljal in je zdaj obedoval s kočarji ter je pustil njo čakati. Občutek sovraštva in ljubezni, ki se je zadni čas tako pogosto menjaval v njej, jo je trgal na dvoje, da se je začutila nesrečno kakor nikoli v življenju. »Le naj se shladi!« je menila, ko je gledala na jedi, ki mu jih je bila pripravila z ljubeznijo. A ko je Tone prišel, ga je obsula s ploho psovk, se užaljena umaknila in se ni pokazala do večera. Toneta je bolelo. Bolelo do te meje, da je menil, da naposled res ni prav, kar dela. Toda nazaj vendar ni mogel. Pa tudi ni hotel zdaj, ko je govorila že vsa vas. A če je takole pomislil, je bilo zanj vendar že skrajni čas za ženitev. Da, ljudje so imeli prav, ko so skrbeli. Za koga se ubija, ko dela od jutra do večera? Otroci morajo biti pri hiši. da dobi delo šele pravi pomen in smisel. A katera naj bi bila pripravnejša za mater njegovih otrok, če ne prav Lizika? To tiho, skromno dekle, ki nosi v prsih kos velike ljubezni do lastne grude. Kako težko se je ločila od senožeti. Kakor bi ji bila očetova zemlja prirasla k srcu. Še vedno jo je imel pred očmi, ko je klečala pred njim ... Naj ji to ne bo v ponižanje... je pomislil Tone. Naj ve, da jo je tisti trenutek razumel, ko ji je odpustil. Še več. Napraviti jo hoče za lastnico obširne zemlje. Naj ji oživi naročje od smeha njegovih otrok Edino Lizikina globoka, tiha ljubezen bo zmožna ogrevati njegov zarod s tisto predano ljubeznijo, kakor je z njo ogrevala njega njegova mati. »Njegova mati!« Tu je Tone vselej nekoliko postal v mislih. Zal mu je je bilo. Toda bil je že pregloboko zaverovan v svojo bodočo srečo in potreba po lastnem družinskem življenju se je vse bolj uveljavljala v njem. Tudi mati se bo spremenila, ko bo spoznala Liziko in vse bo spet najboljše in najlepše. • • • Po poroki, ki je bila za Hmelj akovo hišo po mnenju vaščanov vse preveč tiha in skromna, sta se začela mlada truditi, da bi pridobila mater. Nikoli nista zamudila prilike, da se ji ne bi skušala pridobrikati s kako pozornostjo. Kazalo pa je, kakor da se Hmeljačka nikoli ne misli spraviti z mislijo, da je njen Tone poročen. Snaho je trpela v hiši, a niti enkrat je ni pogledala brez zoprne misli, da je to žena, ki ji je vzela ono, ob čemer se je še moglo greti njeno srce. Sinovo ljubezen. Videti je bilo, kakor da živi zdaj sin le za ženo, dasi je bil z materjo nad vse prijazen in pozoren nasproti njej. Vendar je Hmeljačka videla v vsakem njegovem dobrika-nju le preračunano kretnjo, ki je govorila le za njegovo ženo. Da, v vsem je skušal doseči le dobrino za njo. In zato je Hmeljačka vse bolj sovražila ono ljubeznivost, s katero sta jo obsipala. Mlada sta bila potrpežljiva. Posebno še Lizika. Dasi ji mati ni prepustila mesta ob ognjišču, kakor dobe pravico do njega navadno druge neveste, ko pridejo k hiši, je to nezaupanje požrla brez besede. Bilo je neko nedeljo popoldne, ko je šla stara Hmeljačka k večernicam in je ostala Lizika s Tonetom sama doma. Z neko čudno ljubeznijo se je tedaj postavila pred ognjišče. »Skuham nama kave. Tone!« je dejala. Bilo ji je nekam posebno slovesno pri srcu, ko se je pripravljala, da zaneti ogenj prvič sa- ma na lastnem ognjišču. Saj je Hmeljačka vedno skrbno pazila, da ni imela Lizika dosti opraviti ob njem. Tedaj se je pojavila na pragu Kačurka, ki je prišla, da pogleda malo k hčerki, na katere poroko je bila še vedno zelo ponosna. S Tonetom sta jo ljubeznivo sprejela. Lizika pa je hitela dolivati vode, da bi postregla s kavo tudi materi. Ko so vsi trije sedeli pomenkovaje se -to in ono in pili kavo, je vstopila Hmeljačka. Z enim pogledom je premotrila položaj in divja ljubosumnost ji je vzbesnela v prsih. Torej kočarji gospodarijo zdaj v njenem ponosnem domu in pijejo kavo, kakor bi bili tu doma. Morala se je premagovati, da nI skočila tja in udarila po mizi, da bi odskoči-le skledice in odletele s kočaricami vred čez prag. No, in njen sin, ta ji je bil zadni čas tudi postal že zoprn, ko se je toliko gnal za to žensko. Tega bi bila mogla prav tako zapoditi, da mu ni že davno izročila posestva in ie bil zdaj prav za prav le on gospodar. Tako se je Hmeljačka zadovoljila z besedo, s katero je pobodla vse tri. Glas ji je zvenel posmehljivo sladko, ko se je spustila v snaho: »Nisem vedela, da se znaš tudi ti zasukati pred ognjiščem. Vsaj doslej tega še nisi pokazala pri nas in si si pustila le od mene streči. ^ V teh besedah ni bilo resnice, to je Tone dobro vedel. Vendar materi ni hotel ugovarjati kakor vselej, odkar se je bil poročil, boječ se, da je ne bi s tem le še bolj razdražiL Tem boli pa je čutila krivico Lizika, kateri se je breme krivic nabiralo, da je komaj prenašala niegovo težo. Saj je vedel vsakdo pri hiši, s kako ljubosumnostjo je čuvala Hmeliačka ognjišče. Kakor bi upala s tem ohraniti krmilo gospodinjstva večno v svoi^h rokah. Če se je Lizika kdaj po sili vtaknila v delo pri kuhi, ii ie stara brž naka ko drugo opravilo, samo da je ni videla pred ognjiščem. A če ni šlo drugače in je Lizika pripravila kako ied, jo je stara pri mizi ozmerjala za neokusno — seveda le, ker jo je bila pripravila Lizika. Kačurko, ki je dobro poznala svojo hčer, je zbodlo tako govorjenje. Toda vedela je, da Hmeljačka ne more preboleti sinovo poroko in je le zaradi tega krivična s snaho. Zato se ie Dotajila in se na videz resno obrnila k hčerki: »Kaj čujem. Lizika! Ti da bi si pustila streči od matere? Potem sem te zastonj hvalila, da si bila moj najpridneiši otrok.« Tedaj pa se Lizika ni mogla več premagovati. »Zdaj torej še vi, mati?« je planila v jok. »In potem naj začne še Tone in še drugi... Le kai sem vam storila, da me vsi skupaj tako sovražite? Ali ne vstajam z deklami? Ali ne delam od zore do mraka? Se ne trudim, da bi, kjer le morem, ustregla materi? Toda je pač vse zastonj. Mati me ne marajo in mi niti oddaleč ne dajejo pravic gospodinje. Od ognjišča me naganjajo kakor nevajeno deklo, in zadni čas začenjajo omejevati v pravicah celo Toneta.« Tone se je zdrznil. Lizika se je bila dotaknila tega, kar je bilo pri Hmeljački nedotakljivo. Naglo se je dvignil, toda bilo je že prepozno. »Tlesk!« je padla zaušnica preko Lizikinih lic in Hmeljačka se je posinela od srda vstopila pred njo. »Torej ti, kočarska smet, se drzneš vmešavati v mojo pravico — v pravico do mojega sina? Morda ne veš, kdo mu je dal življenje, kdo ga je rodil v mukah in ga napajal z lastnim mlekom in krvjo? Kdo mu je daroval sleherni trenutek življenja, kdo ga je varoval kakor svoje lastno oko? ... In kdo, kdo, te vprašam, se je kdaj vmešaval med naju, dokler ni bilo pri hiši tebe, kočarska smet, ki ždiš zdaj v lenobi poleg nie-ga in uživaš sadove, ki sva ti jih pripravila midva, moj sin in jaz njegova mati?« Hmeljačka je v naglici zajela sape, da bi nastavila nov val besed, ki so ji kar vrele iz ust, tedaj pa je pristopil Tone, ki se mu je zazdelo vendarle dovolj. * Sedmi italijanski general je zmagoslavno padel na bojišču. Imenom generalov, ki so že podali dokaze o hrabrosti italijanskega vojaka na vseh bojiščih, se je zdaj pridružilo novo ime: general Giulio Borsarelli di Rifreddo. V Marmariki se je bojeval na čelu divizije »Trento« in bil pred nekaj dnevi hudo ranjen. Zdaj je ranam podlegel v vojaški bolnišnici v Napoliju. * Božične počitnice podaljšane. Da bi do skrajnosti zmanjšal težkoče v zvezi s kurjenjem šol in da ne bi obenem trpel pouk, je minister za narodno vzgojo odredil, da se bo pouk začel 19. januarja namesto 9. januarja. * Smrt visokega cerkvenega dostojanstvenika. Dne 1. t. m. je umrl visoki cerkveni dostojanstvenik apostolski protonotar, kanonik senior ljubljanskega stolnega kapitlja, biseromašnik, prelat g. Ivan Sušnik. Rodil se je 1. 1854. v ugledni meščanski družini v Škofji Loki in je bil po odličnih gimnazijskih in bogoslovnih študijah 1. 1877. posvečen v mašnika. Od leta 1877. do 1. 1880. je služboval kot duhovni pomočnik v Radečah pri Zidanem mostu, potem pa šest let kot kaplan in pet let kot župnik v Selcih nad Škofjo Loko. Imel je velik vpliv v javnosti kot zelo izobražen duhovnik. Znan je bil tudi po svojem nesebičnem delu, zaradi česar je bil priljubljen in spoštovan. L. 1891. je bil pokojnik imenovan za kanonika ljubljanskega stolnega kapitlja, na željo škofa dr. Missia pa je še izvrševal župnijsko službo v Selcih do 1. 1893, ko se je preselil v Ljubljano. Bodi Uglednemu možu ohranjen časten spomin! * 701etnica spoštovane žene. V ugledni Ivan-čevi družini v Sodražici so imeli na novega leta dan prisrčen rodbinski praznik. Počastili so svojo ljubljeno in splošno spoštovano mater go. Franjo ob njeni 701etnici. Zgledna mati in gospodinja je po rodu iz Ribnice in se je poročila, ko ji je bilo komaj 21 let, z Evgenom Ivancem iz Sodražice. Nesreča pa je hotela, da ji je umrl leta 1913. mož Evgen. Vdova je ostala sama s sedmimi otroki. Vrhu vsega je prišla še svetovna vojna in so morali starejši sinovi na bojišče. Sama je vodila podjetje dalje, nikoli ni opešala. Po vojni so ji priskočili na pomoč štirje sinovi. Vilko je lani po usodni nesreči izkrvavel na lovu, Evgen, Adolf in Josip pa so zvesti oporniki svoje matere, medtem ko je Stanko v službi pri kočevskem rudniku. Hčerka Pavla je v Srbiji soproga bivšega podpolkovnika, hčerka Milka pa soproga računskega inšpektorja Kovača v Ljubljani. Gospe Ivančevi naj nakloni usoda še dolgo vrsto let! * Smrt bivšega celjskega trgovca in gostilničarja. V starosti 78 let je v Ljubljani umrl g. Jakob Omladič. Izhajai je iz znane Omla-dičeve hiše v Poljčah pri Braslovčah. Bil je dolga leta trgovec in gostilničar v Gaber ju pri Celju. Po smrti svoje soproge se je pred kakimi desetimi leti za. stalno preselil v Ljubljano k svoji hčerki-edinki ge. Pavli Batističevi. Bodi rajnkemu ohranjen blag spomin! * Smrt starega Ribničana. Te dni je preminil obče poznani Ribničan Franc Lovšin iz Goriče vasi v starosti 81 let. Bil je po poklicu kovaški mojster. Vzgojil je številno družino. Štiri sinove ima v Ameriki, dva pri orožništvu, medtem ko je sin Anton prevzel posestvo. Po kočevskem okraju in tudi drugod je bil znan kot pravi šaljivec in ljudski pesnik. Kmetijsko orodje, ki ga je izdeloval, je slovelo daleč naokrog. Blag mu spomin! * Visoko starost je dočakala. V visoki starosti 96 let je po dolgem trpljenju umrla v Ljubljani vdova po vseuč. profesorju ga. Lavra Krekova, roj. Schilcherjeva. Ob številni udeležbi so pokojnico pokopali v rodbinski grobnici na' pokopališču pri Sv. Križu. Blag ji spomini * Smrt znanega dolskega gostilničarja. Te dni je umrl v Dolskem pri Ljubljani posestnik in gostilničar g. Miroslav Medved, znan daleč naokrog in priljubljen pri vseh, ki so ga poznali. Bodi mu lahka zemlja, prizadetim svojcem naše iskreno sožalje! * Smrt novomeške babice v visoki starosti. Na Gornjem Podborštu pri Mirni peči je v starosti 83 let umrla dolgoletna novomeška babica Marija Rozmanova, po domače Papeževa mati. Pokojnica je bila dolga leta babica v Bršljinu pri Novem mestu, odkoder pa se je preselila v Mirno peč, kjer je uživala splošno priljubljenost. Pokojnici bomo ohranili blag spomin! * Prepoved prodaje angleških in ameriških gramofonskih plošč. Iz Rima poročajo, da je ministrstvo za ljudsko prosveto prepovedalo prodajo gramofonskih plošč, na katerih so pesmi in plesna glasba ameriških in angleških skladateljev. Prepoved je v zvezi s prepovedjo javnega izvajanja glasbe, katere skladatelji so Zidje ali državljani sovražnih držav. * Sarajevski Slovenci so lepo nraznovaJi božič. Na božični večer se je zbralo okrog sto Slovencev okrog ognjišča Slovenske kuhinje. S pomočjo sarajevskega Rdečega križa je od-bor Slovonpke kuhinje poskrbel za skromen priboljšek. Predsednik kuhinje g. Pipan je nagovoril zbrane in jim želel boljši božič, nato pa je imel času primeren nagovor profesor dr. Meško, nečak pisatelja Meška. * Mraz je popustil. Mraz, ki je bil pred dnevi občuten, je popustil. Živo srebro se je dvignilo. Verjetno pa je, da bomo kmalu dobili spet sneg. * Sneg v rimski okolici in na Vezuvu. Na hribu onstran Albanskega jezera nasproti papeževe poletne rezidence (Castel Gandolfo) je pred dnevi zapadel sneg. Iz Napolija poročajo, da je močno snežilo tudi na Vezuvu. Tako je še v Napoliju, ki stoji tako daleč na jugu, zavladal zadnje dni nenavadno hud mraz. Na Silvestrovo je tudi v Rimu samem zapadlo precej snega. Zdaj je mraz spet popustil. * Nov živinozdravnik. Veterinar Dolenc Milan je pričel izvrševati živinozdravniško prakso v Novem mestu, Glavni trg štev. 13. * Življenje in smrt v Novem mestu v lanskem letu. V preteklem letu se je rodilo v novomeški župniji 279 živih otrok, ki so po večini zagledali luč sveta v novomeški ženski bolnišnici. Od teh je bilo 159 dečkov in le 120 deklic, kar se bolj poredko zgodi. Poleg teh živih se je rodilo še 20 mrtvih. Od vseh teh novih Zemljanov je le 27 novomeških faranov. Dvojčki so se rodili sedemkrat. Po veri so razen treh grkokatolikov vsi rimski katoliki. Nezakonskih otrok je bilo 31. Tudi v preteklem letu je bilo življenje močnejše od smrti, saj je smrt pobrala le 111 oseb, ki so po večini umrle v bolnišnici. Če pa primerjamo življenje in smrt med Novo-meščani samimi, se nam ne pokaže razveseljiva slika: 27 rojenih in 27 umrlih. Od 111 umrlih je bilo 30 otrok pod 15 letom. Med umrlimi je bila najstarejša Marija Bohteto-va, ki je umrla v novomeškem občinskem zavetišču v starosti 85 let. Poročeno je bilo v novomeški župniji 18 parov, od teh osem parov iz drugih župnij, en novomeški par se je poročil drugod. * Na kočevski pcstaji se je ponesreč'1 Ko-čevar, ki se je odpravljal v Nemčijo. Te dni v ranih jutrnih urah, ko se je pripravljala skupina kočevskih Nemcev za odhod iz naše pokrajine, se je na postaji zgodila huda nesreča. Znani gostilničar Verderber Avgust, ki je spadal med vodilne Nemce v mestu Kočevju, je hotel skočiti na vlak, pa mu je spodrsnilo, da je padel pod kolesa, ki so mu odrezala obe nogi. Vlak je vlekel Verderber-jevo truplo ob železniški ograji še nekaj metrov. Verderber je kmalu nato izdihnil. Pokojnik je bil z družino namenjen v Nemčijo. * 28.313 bolnikov je sprejela ljubljanska splošna bolnišnica v lanskem letu. Na Silvestrovo zvečer je splošna bolnišnica v Ljubljani sprejela zadnega bolnika v starem letu s tekočo sprejemno številko 28.313. To pomeni, da je v vsem letu sprejela bolnišnica 28.313 no*-vih bolnikov, kar je v primeri s prejšnim letom za 8000 manj. Ce upoštevamo, da se je sprejemno območje splošne bolnišnice v Ljubljani znatno skrčilo, je visoka številka, ki jo jo bolnišnica kljub temu dosegla, dokaz, da se je naval na bolnišnico še povečal in da bolniki še mnogo rajši prihajajo po zdravniško pomoč v bolnišnico, v kateri so se razmere zelo izboljšale. fz Tfsta in Gorice Nagrade jja družine, ki imajo največ moških v vojni. Objavljen je razpis natečaja, v katerem bo razdeljeno pet nagrad onim številnim družinam, ki imajo največ sinov v vojni. Prva nagrada znaša 20.000, druga 15.000, tretja 10.000, četrta 8000, petama 5000 lir. Poleg sinov pridejo v poštev tudi očetje in pa ostali moški sorodniki, ki so člani rod-ftine, prav tako tudi padli na bojišču. Prvi dve družini v seznamu, ki ga bo sestavila komisija za vsako pokrajino, bosta samo po sebi prejeli nagradi po 2000 lir, prva izmed njiju pa še zavarovalno polico za 500 lir. S tem pa bosta tudi izpadli iz nadaljnjega te-tečaja. Razdelitev maščob v tržaški pokrajini. Z odlokom ravnateljstva za prehrano znaša od 1. januarja obrok maščob na mesec v tržaški pokrajini: olja dva decilitra, masla 150 gramov in svinjske masti 50 gramov, tako da ostane skupni obrok neizpremenjen na 400 gramov. Smrt starega sodnega svetnika. V Gorici je preminil upokojeni sodni svetnik g. Matej Primožič. Rajnki je bil sin kmečkih staršev iz Oslavja nad Gorico. Dočakal je visoko starost 84 let. Kot sodnik je služboval dolgo vrsto let v Tolminu, kjer je vodil okrajno sodišče. Pozneje je prišel v Gorico in je postal svetnik okrožnega sodišča. Nekaj let nato je vodil lastno odvetniško pisarno. Ko so ga začela bremeniti leta, se je poslovil od pravnih poslov in se umaknil v pokoj. Bil je ugleden pravnik in se je v mladih letih udejstvoval tudi kot pravni pisatelj. Radi svoje prijaznosti in ved-rosti je bil povsod čislan. Umrl je lastnik skrivnostnega zdravilnega recepta. V svoji hiši na Skednju je umrl urar Amato Zoppich, ki je bil lastnik skrivnostnega recepta za zdravilo proti jetiki. Pred mnogimi leti je dobil ta recept od nekega kapitana bivše staroavstrijske mornarice. Kapitan je dobil ta recept nekje v vzhodnih deželah. Ko je ostarel, je svojo skrivnost izročil Zoppichu, ki jo je začel pridno izrabljati. Zdravilo je izdeloval iz raznih zelišč, ki so bila njegova skrivnost. Kmalu so začeli vreti k njemu bolni na pljučih. Mnogim je zdravilo baje res pomagalo, kar je Zop-pichovo slavo še pomnožilo. Bil pa je socialno čuteč in je dajal zdravila poceni, siromakom tudi zastonj. Seveda so ga zdravniki začeli preganjati ter je moral skraja pretrpeti precej neprijetnosti. Toda pozneje so uspehi njegovega čudežnega zdravila premagali tudi te ovire, zlasti še, ko je bil poklican, da je zdravil bolnike pod zdravniškim nadzorstvom Skrivnosti svojega recepta je strogo skrival, dosegel pa je zadoščenje, da ie bilo njegovo zdravilo sprejeto v seznam lekarniških zdravil. Toda počasi je slava njegovega zdravila obledela, novi načini zdravljenja ie-tike so postali uspešnejši. Zdaj, ko je umrl, pa se je med ljudmi pojavilo vprašanje, ali je zapustil komu skrivnost svojega recepta. Velik mraz na Goriškem pred novim letom. Ob praznikih smo imeli v Julijski krajini sončne zimske dneve. Po dolinah ni nikjer snega, šele po gorovju z nad 800 metri višine je snežna odeja. Do sobote 27. decembra je živo srebro kazalo podnevi okrog ničle* v iutrih smo imeli nekai stopinj pod ničlo. V noči na soboto 27 decembra ie pa zavel ostrejši sever iti prinesel prav hud mraz V Gorici smo vse dni dc konca leta imeli zjutraj 9 do 11 stopini pod oičlo V višjih legah in na Pivki so prišli tudi do 14 stopinj pod ničlo. Zadne dni ie mraz spet precej popustil. Smrtna nesreča s puško. V goriškem pred--mestiu sta dva neprevidna mladeniča ogledovala iovsko puško Nenadno je počil strel in 211etni Fran Rosso je smrtno zadet padel na tla in kmalu izdihnil Iz Gorenjske Spomin na skladatelja Košata. Celovški dnevnik piše: Koroška dežela se je s pesmijo proslavila po svetu Vetrinjski pevec Košat je zapustil svoji domovini nesmrtni pevski zaklad, v katerem je kratka, . toda ganljiva pesem zagledala luč sveta. Ko je Košat leta 1873. napisal to pesem, ni našel kot mlad umetnik nobenega založnika, čeprav je potrkal na toliko vrat. Ves zaskrbljen je hodil naokrog. Naposled mu je neki prijatelj posodil 50 goldinarjev in pesem ie lahko šla v tisk. Toda leta so raznesla to pesem kakor veter seme po svetu. Že 10 let pozneie so jo peli v Ameriki V Londonu so pesmi pridali škotsko besedilo. Tudi Rusi so io začeli peti. V Sevilji na Španskem so io ieseni 1. 1884. peli špansko, pomladi 1. 1885 so jo peli tudi na Nizozemskem. V 18 jezikih, celo v stari grščini, so prepevali Košatovo pesem. Kakor znano, je bil Tomža Košat sin slovenskih staršev in je vrsto koroških slovenskih pesmi preložil v nemščino. Nova ureditev mezd in plač. Novi vodja civilne uprave na Gorenjskem dr. Rainer je ob sprejemu na Jesenicah decembra izjavil, da bo na novo uredil tudi mezde in plače. Se istega dne je podpisal dve novi uredbi o izenačenju delopravnih predpisov v zasedenih krajih Gorenjske z onimi na Koroškem. Povprečno so se zvišale mezde in plače za pet pfenigov na uro Smrt dobre žene. Na Jesenicah je umrla na sveti večer priljubljena ga. Marija Čelesniko-va, rojena Poženel. Kako je bila pokojnica spoštovana, je pričal pogreb. Pokojnica je bila velika dobrotnica siromakov, za katere je s posebnim veseljem pobirala prostovoljne prispevke. Zapustila je užaloščenega moža in dva otročiča. Bodi rajnki ohranjen blag spomin! Smrt najstarejšega Moravčana. V Moravčah je umrl bivši klobučar in posestnik Anton Orehek. Rodil se je leta 1843. v Drtiji, kjer še živi njegova 80 let stara sestra. Blag mu spomin! Iz Spodnje štajerske Mrtvega so našli na travniku nad Lajter-špergom 461etnega Franca VahJeta, ki je bil doma iz Trbovelj in je zadne dni stano/al na Pesnici. Bil je zaposlen kot stavbni delavec Na poti proti domu je bržčas zgrešil pot, opešal v snegu in zmrznil. Iz Hrvatske Novoletna čestitka maršala Kvaternika. Hrvatski minister za vojsko maršal Kvater-nik je obiskal nedavno gojence vojaške akademije. Ob tej priliki je imel daljši govor. Dejal je med drugim, da je bilo prejšno leto za Hrvate najvažnejše leto od tistega dne, »ko so Hrvati svojo domovino osvojili z mečem in krvjo«. Poudarjal je tudi, da je hrvatski narod v preteklem letu izpolnil svojo dolžnost, katero bo izpolnjeval tudi v bodoče. Gojence vojaške akademije je pozival na vestno izpolnjevanje dolžnosti in jim stavljal za zgled samega Poglavnika. Pri zaključku svojega govora se je spominjal tudi hrvatskih zaveznikov: Italije in Nemčije. Vzkliknil je: »Dvsce, evviva« in »Hitler, Sieg-Heil!« Omejitev porabe kruha in moke na Hrvatskem. Hrvatski minister za obrt, industrijo in trgovino dr. Toth je izdal vsem velikim županom okrožnico, ki jih v njej poziva, naj za svoja področja gostinskim obratom in lastni- kom narodnih kuhinj prepovedo postreči gostom z več kakor 50 grami kruha pri vsakem obroku. Stalni gostje smejo dobiti dnevno največ štirikrat po 50 gramov kruha. Minister je odredil tudi omejitev izdelovanja močnatih jedi ,ki jih odslej smejo hrvatski gostinski obrati pripravljati samo še enkrat tedensko. Ta omejitev se nanaša samo na močnate jedi, ki imajo več kakor 50 odstotkov pšenične, ržene, odnos-no krompirjeve moke ali v nadomestku moke več kakor 20 odstotkov sladkorja. Iz SrMJs Načrt srbske viaue za oonovitev države. Srbsko časopisje ugotavlja, da je vlada svoj načrt za obnovo Srbije razdelila v tri razdobja. Prvo razdobje bo trajalo do konca tega leta in ima za glavno nalogo končno odpravo komunizma v Srbiji v vseh oblikah. V tem pogledu misli vlada očistiti ne samo planine in gozdove, temveč tudi vso državno upravo, iz katere bo odstranila vse nezanesljive ljudi. Drugo razdobje se je istotako začelo z novim letom in bo trajalo do prvega aprila. Posvečeno bo obnovi države in popolnitvi njene oborožene sile, ki bo lahko že v kali zatrla vsak ponovni poskus dozdajšnjih dogodkov. Uradniško vprašanje in državna uprava bosta urejena tako, da bosta osvobojena neokretnosti in zavlačevanja. Med drugim se bo izvršila tudi nova izbira uradni-štva. Tretje razdobje se začne prvega aprila in bo imelo za glavno nalogo rešitev vseh kmetijskih, socialnih in finančnih vprašanj. V 2. razdobju svojega dela bo srbska vlada razdelila Srbijo na okrožja, katerim bodo na-čelovali okrožni načelniki. Veliko pozornost bo vlada posvetila tudi podeželskim občinam in bo v vsaki občini poleg občinskega odbora postavljen za komisarja aktivni oficir. Za vzdrževanje reda in miru v državi bo imela vlada na razpolago poleg svoiih čet tudi državno. mestno, obmejno in finančno orožri-štvo. Razen tega bo vlada začela v kratkem pozivati v Beograd iz posameznih krajev najuglednejše ljudi, katerim bo dala vsa potrebna poročila in ooiasnila o vseh rcrečih dogodkih in vprašanjih. Nova vrsta šol v Srbiji. V Srbiji so odprli v nekaterih mestih nove vrste šol tako zva-ne delovne šole Takšna šola delnie por.eb.id v Kragujevcu. Vanjo so sprejeti dijaki viši'h razredov, ki imaio svn zavod v prostorih učiteljišča Niihov vodia ie inž Kerečki. ki je bi1 nekai časa tudi policiiski oredsic-inik v Kragujevcu. Tz učiteliišča vodiio šolsko mladino ali na delo ali pa v šolo Popis prebivalstva v Kragujevcu. V Kragujevcu so popisih vse mestno prebivalstvo. Popis je bil izvršen predvsem zara:!i ljudi, ki so se naselili v mestu po razpadu Jugoslavije. Iz življenja beograjskih verižnikov. Beograjsko »Novo Vreme« je objavilo zanimive podatke iz življenja beograjskih verižnikov. Za svoje umazane kupčije so doslej skupno presedeli že nad 20 let zapora, denarnih glob pa plačali že nad polčetrti milijon dinarjev. Ker so te zaporne kazni presedeli, odnosno denarne globe plačali v kratkih šestih mesecih, si lahko predstavljamo, da je bilo v Beogradu mnogo takih grešnikov. X 53 letni praded. Mlade, niti štirideset let stare babice zdaj niso nobena posebnost več. V Bologni živi neki Barbieri, ki je že praded, čeprav šteje šele 53 let. Njegova 17-letna hčerka je leta 1917. norodila hčerko, ki se je poročila že s 14 leti in je leta 1933. porodila hčerko. Tako je mladi praded že zgodaj lahko pestoval pravnukinjo. X Lekarna za mačke. Listi pišejo, da so te prodajajo zdravila samo za mačke. Poleg dni v New Yorku odprli lekarno, v kateri mačjih zdravil imajo v tej lekarni v zalogi tudi najraznovrstneiše igrače za mačke. Vraže, M ca ttasaasafo bsžiš, ' tssvo let® asa sveto Tri kralje Na božič, novo leto in svete Tri kralja se nanaša mnogo vraž pri raznih narodih. Na sveti večer narezan brinov les preganja čarovnice, a na novega leta dan lahko z njim preženeš hudobne duhove Včasih se ti zgodi, da ne moreš najti to ali ono reč, ker po prazni veri baje sedi vrag na njej, a če si na novega leta dan odrezal kos brinja in ga obesil v hiši, se ti to ne zgodi več. V Hercegovini natrosijo v hleve brinovih vejic, na vrata pa pribijejo vejico brinja, ki mora biti čim bolj košata. Vrag in škratje, ki hodijo ponoči molst krave, morajo šteti iglice na brinju. Ker je iglic mnogo, se skoro zmerom zmotijo, zaradi česar ne pridejo do molžnje. Tudi brinov dim in pepel prepodita vraga. V Karpatih imajo domačini navado, da na večer pred novim letom polože na mizo venec česna, od katerega mora vsak pojesti vsaj en strok. Ostanek se shrani. Ako se med letom zgodi tatvina, ki se ne more odkriti, tedaj se namaže kembelj velikega zvona v domači cerkvi s česnom in se tri dni zvoni. To gotovo pomaga, ker začne česen tatu žgati po trebuhu. Tepežkanje z brezovimi šibami na večer pred novim letom je v navadi pri raznih narodih. Kdor je bolan za revmatizmom, mora na novega leta dan iti pred vzhodom solnca molče k brezi, jo objeti in izreči tele besede: »Brezovo drevo, zapuščam ti 77 bolečin revmatizma, ki me mučijo Te bolečine naj bodo tako dolgo pri tebi, da bo to leto minilo!« Irci pravijo, da se na starega leta dan hudi duh poslavlja s sveta na poročanje svojemu poglavarju. Preden odide, se navadno vsede med robidovje, da premisli, kako je opravil naložene mu delo in kako bi se izgovoril pri Luciferju, če ni vsega v redu opravil. Zato se pogosto poznajo na robi-dovju sledovi udarcev s palico ali celo sledovi kopitov. V južnih krajih Evrope na novega leta dan všijejo otrokom v obleke koščke vinske rutice, ki naj jih varujejo hudobnih pogledov. V Palestini všijejo vinske rutice v otroške čepice. Na Nižjem Avstrijskem pravijo, da je mogoče s šibo, odrezano na novega leta dan od lipe, pretepati čarovnice. V ta namen je treba šibo olupiti, stopiti v hlev in tepsti živino. Udarci sicer padajo po živini, a čutijo iih le čarovnice. Tepsti se sme le na dan sv. Treh kraljev, nato pa je treba šibo zakopati na prostoru, ki ga obsevata solnce in mesec. V Galiciji pravijo, da so včasih nagajali po ondotnih krajih škratie in palčki. Vsi so bili nevidni in so kradli ljudem vse, kar iim je prišlo pod roke. Neki kmet pa je škratom nastavil past, v katero se je eden ujel. Ko so hoteli pobiti škrata, jih je ta preprosil na ta način, da jim je povedal, kaj škratom smrdi. Na starega leta dan naj potresejo pe-tršiljcve liste po hiši, na novo leto pa naj hišo pometejo z novo brezovo metlo. Škratje, ki peteršiljevega duha nikakor ne. morejo prenašati, se bodo vse leto izogibali take hiše. Kdor vi li na novega leta dan cvetočo tro-bentico, ho tistega leta umrl. Ta vraža je razširjena po raznih deželah. Dekleta v južni Tirolski odtrgajo na novega leta vršičke rožmarina in jih postavijo v vodo. Na dan svetih Treh kraljev pa jih poneso svojim ljubim. Iz leta 1826. je ohranjen recept, kako dekle spozna in vidi bodočega moža. Prvega dne v novem letu pred vzhodom sonca naj dekle molče vstane, vzame škaf, ki ga je odrgnila z rožmarinovimi vejicami, in naj gre po vodo. Tam naj poklekne, malo pomoli, zajame vodo, rožmarin pa naj zatakne v kak grm. Tako naj pričakuje vzhoda solnca. Kakor hitro je solnce vzšlo, naj se dekle skloni nad vodo, jo z levo roko pomeša in izgovori: »Ami, rabi, pohi.« Te be'sede mora devetkrat spregovoriti, medtem pa se solnce čisto vzdigne iznad obzorja. Če je ni nihče videl in je vsa natančno izvršila, se ji mora pokazati zdaj v vodi obraz moža, ki ga bo dobila. Smrt čudaškega zapravljivca milijonov Te dni je umrl v Trstu Andrej Dadič, star 87 let. Pokojnik je bil večkratni milijonar, pri vsem tem pa velik čudak. V Trstu je živel že nad 20 let. Po rodu iz Dalmacije se je smatral za potomca beneške plemiške rodbine in za grofa. Med Drvo svetovno vojno je dobavljal za Avstrijo vojaško obutev in je silno obogatel. Pred nastankom lanske vojne med Jugoslavijo in Italijo so cenili Dadičevo premoženje na 20 milijonov v dinarjih. Imel je posestva in hiše po vsej Dalmaciji. Del teh njegovih nepremičnin je uničila vojna, kljub temu pa je bil še zmerom zelo bogat. Umrl je zaradi starostne onemoglosti. Vse svoje življenje je bil Dadič čudak. Odkar se je drugič oženil, je odklanjal kakršnokoli delo in je zapravljal na debelo. Poznali so ga vsi tržaški trgovci. Do nedavnega se je oblačil zelo razkošno. Svojo premožnost je rad hvalil: »Morju lahko zmanika vode, grofu Andreju Dadiču pa ne bo nikoli denarja.« Nato pa ga je prevzela misel, da udobje krajša življenje, in začel se je oblačiti v najskromnejše obleke. Pokrival se je z volneno kapico in si obuval baržunaste conate. Tak je postopal po mestu. O njegovem čudaštvu pripovedujejo številne zgodbice. Nekoč je dal neki branjevki na trgu pri Rdečem mostu stehtati za štiri kilograme tisočakov, katere je porabil za razkošne pojedine, ki jih je stalno prirejal v svoji splitski palači, kamor je povabil za plesne nastope plesalke iz Egipta. V Dalmaciji je imel v svoji hiši zbirko vsakovrstnih živali. Tudi v svojem stanovanju v Trstu je zbiral ptiče in štirinožne živali. V zadnjem času ga je žena pregovorila, da je precej teh živali, ki so ga stale dokaj denarja, opustil. Pridržal je samo še dva volč-jaka, psico in njenega mladiča, in 12 mačk, ki so si bile podobne kakor kaplja kaplji. Mačke pa so se počasi porazgubile po strehah in stara voljčja- psica je poginila. Ostala st? mu še volčjak in krmežljava mačica. Dadič je pred smrtjo napravil podrobno oporoka za vse svoje premoženje. Kakor je sam večkrat izjavil, je zapustil pol milijona svojemu zvestemu psu volčjaku. Psa je starec imel zelo rad in ga je zmerom klical »moj sin«.Še pol ure pred smrtjo je naročal ženi, da mora s psom in mačko postopati po knežje in da ne sme stroškov za njuno oskrbo zniževati. ^udak Dadič je jedel mnogo in popil vina velike količine. Samo za vino v steklenicah je mesečno plačeval po okoli 1000 lir. X Nemški kmetje morajo biti pripravljeni na velike žrtve. Državni minister za prehrano in kmetijstvo je ob novem letu izdal razglas na nemški kmečki narod. Pravi, da mora v bodoče vsak posameznik izvrševati veliko nalogo, saj je ves trud pri vsakdanjem delu v domovini le malenkosten nasproti po-žrtvovanju, ki ga izkazujejo nemški vojaki vsak dan za narod in državo. Nemški kmetje se morajo izkazati vredni nemških vojakov in morajo trdo delati, da bo krušna košara nemškega naroda ostala zmerom polna. V neomahljivi zvestobi mora stati nemški kmečki narod v vrstah Adolfa Hitlerja, pripravljen na vsako žrtev. Če bo vsakdo izpolnil svojo dolžnost, izvaja minister, potem bodo Nemci zmagali. X Staro pokopališče v cerkvi. V Grtinhay-nu v Nemčiji so odkrili čudno, iz 17. in 18. stoletja izvirajoče pokopališče. Iz cerkvenih kniig je razvidno, da je na njem pokopano 105 faranov. Mrliče so pokopavali kar v cerkvi. Če je kdo umrl, so v cerkvi odstranili klopi, dvignili opeko iz tal in izkopali grob. Ko so spustili mrliča v grob, so položili opeko nazaj in postavili klopi na prejšnje mesto. Uglednejše meščane so polagali k večnemu počitku pod klopmi, v katerih so bili med službo božjo sedeli, ko so bili še živi. Za grob v cerkvi je bilo treba plačati 10 mark, kolikor je takrat veljala ena krava. Za otroški grob je bilo treba plačati pet mark. Najsiro-mašnejši farani pa niso mogli biti pokopani v cerkvi, ker niso mogli toliko plačati, zato so jih pokopavali kar na prostem. Zadnega mrliča so pokopali v cerkvi leta 1780. Friderik Veliki je potem prepovedal ta način po-kopavanja, ki je bil v navadi tudi v nekaterih drugih krajih Nemčije. X Najgloblji petrolejski vrelec. Poročevalec »Centraleurope« piše, da ameriška petro-lejska družba Continental Oil Company neprenehoma stika za novimi petrolejskimi vrelci, zlasti v Kaliforniji. Najgloblji petrolejski izvirek, ki so ga doslej izkopali Američani, je globok 4320 metrov. Vsak dan načrpajo iz nje-ra približno pet vagonqv petroleja. Ta petrolejski vrelec je najgloblji na svetu. X Največji jez na svetu je 20 km dolg. Ena najpomembnejših vodno-električnih central na vsem svetu je tista ob velikanskem jezu Dunajca na bivšem Poljskem. Začela je obratovati pred kratkim. Omenjeni jez ob Dunaj-cu je v celoti dolg približno 20 km. Samo zapornica je dolga 550 metrov. Brez dvoma je ta jez največji, kar jih je zdaj na svetu. Varuje 200.000 hektarov sveta, da ga ne zalije voda in ga lahko obdelujejo. Uravnava tok reke Visle in poleg tega oskrbuje z električnim tokom tudi vse tvornice v tem okolišu. X Japonska je najbolj obljudena dežela sveta. Med vsemi deželami na svetu je Japonska brez dvoma tista, kjer je prebivalstvo najgosteje naseljeno. Po podatkih ljudskega štetja 1. oktobra lanskega leta je Japonska štela 105 milijonov prebivalcev. Od teh je bilo na pravih japonskih otokih 73 milijonov, na Koreji 24 milijonov, na otoku Formozi 6 milijonov, ostanek pa na južnem delu otoka Sahalina, na področju Kvantunga in na tihomorskih otokih. Vse dežele japonskega cesarstva imajo 681.000 kvadratnih kilometrov in znaša torej povprečna gostota prebivalstva 155 ljudi na vsak kvadratni kilometer. Na samih japonskih otokih je gostota prebivalstva še znatno večja. Tam pride povprečno 191 ljudi na vsak kvadratni kilometer. Kako velika je ta gostota, se vidi iz primerjave z Italijo in Nemčijo. V Italiji pride povprečno na kvadratni kilometer 143 prebivalcev, v Nemčiji pa 132. X V Ameriki je ustavljeno izdelovanje potniških avtomobilov. V Zedinjenih državah so začasno ustavili izdelovanje potniških avtomobilov. Prav tako je začasno ukinjeno izdelovanje lahkih tovornih avtomobilov. X Po vsej Turčiji vlada hud mraz. V Carigradu je pretekli teden močno snežilo, medtem ko je na morju divjal hud veter V Ankari so imeli več kakor 10 stopinj pod ničlo. X Koliko Indijancev je še na svetu. Po ameriškem popisu živi danes v vsej Ameriki le še 275.000 čistokrvnih Indijancev. Bivajo povečini na zapadu, ki je že davne prenehal biti »divji zapad«. Glavna poklica sta jim še zmerom lov na kopnem in ribolov. X 200 milijonov levov za kresilne kamenčke. Vsa trdota zakonov, ki prepoveduiejo tihotapstvo, bo zadela nekega siromašnega Bolgara, pri katerem so našli veliko količine kresilnih kamenčkov. Ker bolgarski zakon določa po 2000 levov kazni za vsak kamenček. znese celotna kazen 200 nilijonov levov, ki je seveda ne more plačati. Ubogi Bolgar bo moral še ves ostanek svojega življenja preživeti v ječi, ker so mu za njegov prestopek naložili še 11.000 let ječe. X Zaradi česa vsega se v Ameriki ločijo zakonci. Zelo različni so vzroki, zakaj vse se v Ameriki zakonci odločijo za ločitev zakona. V treh primerih, pišejo listi, ki prinašajo zadevne podatke, se je zgodilo, da sta se zakonca ločila samo zaradi tega, ker se je mož na vsak način hotel naučiti igre bridge (igra na karte; izgovori se »bridž«). V 56 primerih je prišlo do ločitve zakona, ker se mož in žena nista mogla zediniti, kako naj bo otroku ime. Največ pa je bilo doslej v Ameriki razporok zaradi tega, ker možu ni žena dovolj okusno pripravljala jedi. Teh je bilo kar 875. Sodišče je pri tem ponavadi pripisalo krivdo možu in ženi. V 30 primerih je prišlo do ločitve zato, ker možu ni bilo všeč, da si je žena tako neugnano lepšala nohte in se preveč mazala po obrazu in ustnicah. 69 ločitev zakona je bilo sklenjeno, ker so žene posvečale premalo pozornosti možem in so preveč zahajale na plesišča. 50 zakonskih dvojic se je odločilo za ločitev zato. ker ie eden od zakoncev ugotovil, da se mu je drugi pred poroko zlagal, koliko je star Od 50 primerov jih je bilo 47 takšnih, da se ie nevesta ženinu zlagala, da je mlajša, kakor ie v resnici. V šestih primerih je mož zahteval ločitev zato, ker je ugotovil, da ima žena domačega psa rajši kakor moža. x Huda železniška nesreča v Franciji zaradi goste megle. Na Silvestrovo se je pripetila na progi Lille — Dunkerque huda železniška nesreča, ki je terjala 50 človeških življenj, nad 100 ljudi pa je dobilo hujše aii lažje poškodbe. Nesreča se je zgodila v bližini kraja Hazebrouka, kjer se križata železniški progi, od katerih prva drži proti Dun-kerqueu, druga pa proti zahodu. Prav na tem železniškem križišču sta trčila skupaj potniški vlak, ki se je pripeljal od severa, in tovorni vlak, ki je vozil od zahoda Ob trčen I u so se vagoni obeh vlakov razbili na drobne kose in vse te razbitine je zaiel velik plamen, ki je uničevalno delo dokončal V trenutku nesreče je ležala nad pokrajino gosta megla, zaradi katere strojevodji obeh vlakov nista mogla pravočasno preprečiti trka X Kdor laže, nima sline... Star kitajski pregovor pravi: »Kdor laže, nima sline.« Ni pa to pregovor, ki bi se bil ohranil le med ljudstvom, temveč se ga poslužujejo dostikrat tudi pred sodiščem. Zgodilo se je tele: Nedavno so imeli pred pekinškim sodiščem zanimivo razpravo, pri kateri so se po-služili starodavnega načina »dokazovanja s pomočjo riža«. Neko pričo, od katere ie bilo odvisno, ali bo obtoženec oproščen ali obsojen, so prisilili, da je morala vpričo drugih prežvečiti nekaj riža in ga potem spet izpljuniti. Sodnik je potem ugotovil, da ie tisti prežvečeni riž popolnoma suh. kar naj bi bilo dokaz, da priča laže. Starodavni kitai-ski pregovor, ki nanj Kitajci še danes dosti dado, se naj bi bil v tem primeru spet uveljavil. Vprašanje je le. če pregovor drži. X 111 letna Španka je umrla. V Tarifi v Andaluziji je umrla ena izmed najstarejših Špank v starosti 111 let Ob njeni smrtni postelji so se zbrali njeni štirje sinovi, številni vnuki in pravnuki. Najmlajši izmed pravnu-kov je štel 28 let. X Naši pradedje so jedli malo mesa. Pred sto leti so bile glavna hrana jedi iz moke. Ileso so iedli redkeje, navadno samo ob nedeljah, praznikih in ob raznih svečanih priložnostih. Iz ohranjenih starih zapiskov se da približno spoznati, da smo zdaj petkrat bolj mesojedni, kakor smo bili pred približno sto leti. Leta 1816. je v naših krajih pojedel človek povprečno 13 kilogramov mesa na leto, sedaj pa ga poje 55 kg X Mesec moti gibanje zemlje. Motnie. ki vplivajo na gibanje naše zemlie. ne prihajajo v največji meri od solnca. temveč od meseca. Luna ne da zemlji miru pri njenem potovanju skozi vesoljstvo in ji stalno nagaja. Kadar se luna (to se pravi razsvetljeni del lune) krči, moti zemljo na njenem potu s svojo privlačno silo. kadar luna narašča, pa deluje na zemljo kakor zavora. Mojster Tiček se smuča Pa k prepadu pridrvi, nizka druga stran se zdi. Prava reč za Tička to, to za mojstra ni težko VODA GA JE SPRAVILA V J ECO Jetniški duhovnik obišče celice jetnikov. Pred neko celico obstane in vpraša: »Kaj pa je vas privedlo semkaj?« Jetnik: »Voda.« Duhovnik: »Vi mislite alkohol, kaj ne?« Jetnik: »Ne, vodo.« Duhovnik: »Ne razumem vas.« Jetnik: »Mleko sem prodajal.« » DVOJČKA Jožek in Mihec gresta po ulici in srečata »ater z vozičkom, v katerem sedita dvojčka. »Glej, glej, Mihec, kako sta si čisto podobna.« reče Jožek. »Posebno eden. «se odreže Mihec. ♦ 1 * VROČINA V PRAVEM ČASU Zima je in mrzlo je, da kar poka. Dušan in Zora se sprehajata po parku. »Svoje vroče srce polagam pred vaše noge, gospodična Zora,« reče svečano Dušan. »To bi se mi res prileglo. Tako me zebe!« odvrne Zora. » NEIZRABLJENE SILE Dva moška se po naključju srečata pri slapu Savice. »Kakšna škoda je to,« reče prvi, »da so yse te vodne sile neizrabliene.« »Res je tako.« odvrne drugi. »Kaj ste tudi vi inženier?« »Ne, jaz kupčujem z mlekom.« SAMO NJO Vrže smuči preko ram, v hribe smučat gre se sam. Kakor kozel zdaj bezlja, koder je le kaj snega. Hrabro čez se zapodi, v steni zdajci obvisi. Košček straha nič ne de, brez težav pač smuk ne gre. Ahac (pride k vdovi, da izreče sožalje): »Bil sem velik prijatelj vašega moža in bi rad kakšen spomin od njega. Ali ni ničesar zapustil?« Vdova (se kislo smehlja): »Samo mene.« * ŽE DOLGO JO POZNA Kupovalka: »Jej, jej, gospod trgovec, denar sem doma pozabila. Saj mi zaupate, kaj ne?« Trgovec: »Zaupam vam že, samo ... blaga na upanje ne dam ... « * PRI VRAŽARICI Vražarica: »Vidim lepega mladega gospoda... črnega ...«'' Gospodična: »Toda on ima vendar pšenič-ne lase...« Vražarica: »Da, da, črno oblečen je, pše-nične lase ima ...« • DOBRA DRUŽBA Sodnik: »Zdi se mi, da zahajate v slabo družbo.« Tat: »Nikakor ne, gospod sodnik. Občujem po večini s stražniki, orožniki, sodniki in državnimi tožilci.« • PREDGOVOR Jožek: »Ali se spominjaš, oče, kako si mi pripovedoval, da so te v mladosti izključili iz šole?« Oče: »Seveda se spominjam.« Jožek: »Vidiš, oče, meni se je enako zgodilo ...» MALI OGLAS! KOŽE od domačih zajcev, veveric, lisic, dihurjev, kun, vider — kupuje L. ROT, krznarstvo, Ljubljana, Mestni trg 5. KUPIM SMOLO — SMREKOVO, BOROVO — po najvišji dnevni ceni, kakor tudi CEBELNI VOSEK in VOŠCINO. — BTLC FRAN JO, farmacevtski zavod, Mirna. Glavni natakar: »Čestitam k zaroki, gospod Česnovec.« ~ alni gost: »Hvala!« Glavni natakar: »Pa naglo ste se odločili, saj svoje neveste gotovo še ne poznate dolgo časa...« Stalni gost: »Pnč, pač! Kot urpdnik v Splošni hranilnici sem imel v zadnih desetih letih pogosto njeno hranilno knjižico v rokah ...« RAZUMLJIVO Zena: »Kako srečna bi bila, če bi se bila omožila s tvojim prijateljem namesto s teboj. On je zdaj že milijonar.« Mož: »Res je, draga moja, toda pomisliti moraš, da je postal milijonar samo zato, ker ni vzel tebe.« ■ * ZAPRAVLJIVEC MoŽ: »Kako mi le moreš očitati, da sem zapravljivec?« Zena: »Lani si kupil tisto gasilno pripravo, ki je niti enkrat še nismo potrebovali.« * RAZUMLJIVO Lastnik avtomobilskega prevoznega podjetja šoferju, ki se je vrnil domov: »Kako je bilo mogoče, da ste gume na kolesih tako razrezali?« Šofer: »Vozil sem čez steklenico.« Lastnik: »Kaj steklenice niste prej opazili?« Šofer: »Ne, mož jo je imel v žepu.« • ZNAL SI JE POMAGATI Sonja: »Striček, ali si dobro spal? Postelja za goste je, žal, malo trda.« Stric: »Ni bilo tako hudo, draga Sonja. Od časa do časa sem malo vstal, da sem se odpočil.« SPEC TALENT Jakec: »Kaj je res učitelj tvoiemu očki rekel da si ti v šoli zmerom nepazljiv in zaspan?« Gašperček: »Rekel je že. a mu ie tudi naš očka povedal, da moia zaspanost prihaia od tega, ker talent v meni še spi.« • ZAUPA JI ŽE.. Izdaja za konzorcij »Domovine« Josip Reisner. Urejuje Filip O mladi« Za Narodno tiskarno Fran J e r a a.