SLOVENSKE KULTURNE AKCIJE
LETO XX, 3
EL VOCERO DE LA CULTURA ESLOVENA
Marec 1973
Jezik je resda najprej tisto neprecenljivo sredstvo, ki nam o-•nogoča, da se sporazumevamo 2 Uudmi okoli sebe, da jim spo-rpčamo to, kar mislimo in ču-.l1*10, kaj želimo in česa se bo-Juno^ česa se veselimo in kaj Pas žalosti. Kako nesrečen je elovek, ki iz kakršnegakoli raz-°£a ne zna ali pa ne more Rovoriti ter povedati tisto, kar "Pa na srcu.
cndar pa nam jezik ni dan *a,Po za to, da se sporazumeva-JPo drug z drugim, ampak je Predvsem izraz našega dušev-el’a življenja. Materin jezik am odkriva svet v nas samih i zunaj nas, lahko bi rekli, da posrednik med človekom in
■	"vekom, pa tudi med človekom * svetom Jezik je torej sestavil! IJel našega bitja, naše oseb-
link' in zato nam ie drag in
■	Ub. Materin jezik pa je še av posebno velika, dragoce-
n .vrednota zato, ker ustvarja Jmočnejšo vez med ljudmi ,stega naroda.
vei 30 m°ena vez, ki nas Sle cel V druži v velikoi, nedeljiv in sicer ne le tiste, L Zem''am" na naši slovensk
^•ebivafo"1 v^f	'V ftLste’ 1
zav^i ° v tuJlm- Zato vsa in i; ®i°venec tako spoštuj je J1"51 svo-i iezik in ga je, ak di k "evarnosti, pripravljen tu rod rK”ltl’ Tako dela vsak na iz.,’ kl se zaveda, da pomen
Paren3 materinega jezika prodno smrt.
venl.tega 80 se zavedali sle Poi a .narodni buditelji, ko s
ja dotami!'’ da i® iezik najdraž jih	.,sm° j° dobili od svt
male"dmk<>v’ veliko bogastv diščina "arPda in najlepša de varovali 7 !° moramo skrbn moči , ' ^ato 80 tudi vse svoj
°l»rain>KSVetili skrbi za njegov SO se b°’ rast in napredek. Teg tudi ,ra.v lako dobro zavedal sovražnio-’ ,naSi gospodarji ii življenii^1-’ kl So nam stregli P Zato	."as hoteli uničiti
niihov bo,j zoper na
Paš jezik1**0”1 tUdi b°3 zope
<odb:
Jrance vodnik jezik — najdražja dota rano iz knjige od obzorja do obzorja)
8 4. publikacija
T T" DVAJSETIH LETIH — toliko meri do zdaj njena življenjska pot, toliko listov V je do danes obrnila na koledarju slovenske kulturne ustvarjalnosti — je Slovenska kulturna akcija dokaj raztegnila svojo knjižno polico. Tistim prvim nabirkom, ki jih predstavljata prvi zvezek Meddobja in drobcena, a zato ne manj vredna knjiga Kos - Goršetovega Križevega pota prosečih, se je prejšnji mesec pridružila že kot 84. publikacija IVANA DOLENCA knjiga spominov iz lastnega življenja MOJA RAST.
Založnico in izdajateljico je pri natisu vodila ena želja: dati ne le slovenskemu zdomcu, naj že idejnemu ali ekonomskemu, ampak Slovencem sploh vredno in iskreno napisano knjigo, ki je pomnik svoje dobe, pričevalec dognanega življenja, kažipot premnogim, kadar ne vedo. kam naj v stiskah življenja in v pezi dni zaokrenejo korak in obrnejo glavo. S knjigo pa je Kulturna akcija hotela tudi počastiti spomin moža, ki mu je uradna domovina z ječo, s preganjanjem, z zapostavljanjem in do-celnim molkom o njegovi nemajhni vlogi v slovenskem javnem življenju skušala zlomiti hrbtenico iskrenega in zvestega rodoljuba — pa ji pri kleni grči iz loških hribov, kakršna je Dolenec bil, ni uspelo. Kdor bo Dolenčevo knjigo v roke vzel in bo listal po njej — malo jih prav zares ne bo! — bo nesporno priznal, da je bila ne le natisa vredna, marveč tudi natisa dolžna. Četudi pozno, šele po smrti velikega in vrednega Slovenca: po smrti, ker je sam zaželel, da hi knjiga za njegovih živih dni ne zagledala luči. Da je tudi s to odločitvijo iskazal svojo iskreno skromnost. Tudi v tem potrdil svojo pravšno ljubezen do bližnjega in do sorojakov. Ljubezen, ki nikoli in nikjer ni sebe iskala, marveč se je vsekdar in povsod dajala za druge: naj kot študent na kranjski gimnaziji ali kot visokošolec na Dunaju; naj profesor na Ijubljaiuid klasični gimnaziji, ali kot ravnatelj na realni, kot mož, ki mu je bilo slovenstva mar v pregnanstvu v hercegovskem Mostarju, kjer je zvesto in vdano prej in slej in na široko razdajal svoje dušne in človečanske dari drugim, najprej mladini in čez vse mladini, pa rojakom in soljudem, vsemu svetu in vsemu obližju svojih dni, podobno Ubožcu iz Asizija, ki poje hvalnico stvarstvu, vzklika bratu Soncu, pozdravlja sestro Luno, ljubkuje bratca Volka in se vdano nasmehne sestrici Smrti.
Dolenčeva knjiga ni literarna umetnina, četudi jo je napisala roka, ki je bila kaj vešča materinščine, pa ne manj nemščine; mislec, ki je enako užival ob vzvišenosti Horacovih in Vergilovih verzov, kot je prisluhnil pikremu, a zdravemu humorju Ari-stofanovih šestomerov. Naš avtor pri pisanju „svoje rasti“ ni želel in ni hote} pisati literature. Pač pa je s svojim zapisom, ki ga je bila na papir izsilila najtrša življenjska preskušnja piščeva — v novomeškem zaporu, po krivici oropan svobode po osvobojenju 1945 - poskušal na lastnem primeru izkazati, „kako je človeško življenje pravilno zgrajena drama, kjer postane šele v petem dejanju razumljivo vse, kar se je zgodilo v prejšnjih dejanjih41, kot je bil zapisal v Epilogu za nekakšno opravičilo nam, ki po njegovi smrti knjigo beremo, kaj ga je v pisanje nagnilo, kaj mu vodilo pero. Iz globoke in trdne vere iskrenega kristjana, ki neenkrat iz teh 175 potiskanih strani odmeva kot zanesljivo pričevanje resnične herojske krepostnosti, je napisan Dolenčev tekst.
Vera v Boga, v njegovo večnostno, zmerajšnjo prisotnost v življenju in nehanju posameznikov in sveta mu je bila v življenjski pravec in nagib, vodilo in kažipot, opravičba zemskega sprehoda in poroštvo dopolnjenja upanja v dokončnem doživetju ob podnožju svojega Stvarnika. „!Zdaj šele razumem,44 sklepa svoj Epilog, „zakaj mi je Voditelj moje življenjske drame dal že kot dijaku v roke ki>jigo o krščanski življenjski modrosti in zakaj me je tako spoprijateljil s Horacem, ki je priporočal ravnodušje v težkih razmerah, ki je svaril pred navezanostjo na denar in čast, ki je naročal: »Dobro pripravljeno srce upa v nesreči, v sreči pa se boji spremembe«, ker za dežjem vedno pride sonce. Brez te priprave bi bilo peto dejanje moje drame morebiti izzvenelo v tragedije^ tako pa je ves čas potekalo vedro in se je veselo končalo.44
Dolenčeva knjiga je osebna izpoved vernega moža. Izkaz vedre in klene zdravosti slovenskega izobraženca. Zapis šolnika, ki zre v svojem poklicu ne le zadostilo svoji življenjski ihti, marveč pred vsem in čez vse —, poslanstvo, kot mu je odmerjeno za srečo drugih in za lastno dopolnjenje. Pričevanje rodoljuba, ki v viharju dni in zgod stoji trdno in, kadar mu je umreti, umre stoje, kajti stoje umirajo drevesa. Dokument človeka, ki je ujel svoj čas na radar lastnih zaznanj in lastne zdrave presoje, ki je kot pa radijskem odmevu iz vesolja odkril, razkril in razbral skrite vzgibe in nagibe, kakršni tudi v najbolj zameglenih in najbolj črnih urah zanesljivo kažejo v luč in
— obrni —
84. PUBLIKACIJA. . .
v dan, iz zime v pomlad, iz petkove tegobe v zmagovitost vstajenjske nedelje. Knjiga je anal naših dni, našega časa, vredna listina slovenske in človečanske poštenosti, načelne jasnosti, življenjske modrosti.
Prav v tem je njen velik in odličen pomen. Tu tudi njena velika, ne le bibliofilska, marveč predvsem dokumentarno kronološka vrednost. Kot kronist svojega časa in ljudi, zgod in nezgod, dejanja in dela in delovanja stopi avtor pred pozornega bralca. Kronist najbolj kočljivih in najbolj tragičnih zasek novejše slovenske zgodovine; slikar likov naše, prejšnje in predprejšnje generacije. V pisanju je Dolenec iskreno pošten — pošten je bil vse življenje. Je v svojem prepričanju o božji Previdnosti v žitju in nehanju človeka in sveta do kraja zvest - zvest je bil vse življenje. Je v svoji vedrosti in nezmaganem optimizmu sredi najtrših življenjskih, svojih in narodovih preskušenj nasmejan, trdno verujoč v sonce jutrišnjega dne - veder optimist je bil vse življenje.
Dolenca je vsekdar zaskelela laž. Zapekla ga je krivica. Zabolela ga je zloba. Mnoga in različna občutja razbereš z njegovih popisanih strani. A zastonj boš iskal po teh listih — sovraštvo. Sovraštva ni v Dolenčevem besednjaku. Sovražiti Dolenec ne le kot kristjan ne more, noče, ne sme; sovražiti Dolenec čisto preprosto ne zna! Ne zna, ker je v njem prevelik ljubezenski ogenj, preobilna življenjska do-brost, preneizmerna srčna globina, prerazsežna duhovna širina. Zato je njegova Moja rast tudi in čez vse drugo izpoved ljubezni in spričevalo ljubezni. Ljubezni do človeka, ljubezni do sorojakov; tudi do tistih, ki drugače mislijo, kot on misli; tudi do tistih, ki mu krivico store in ga v ječo pahnejo. Sla po resnici iz ljubezni mu zato neenkrat vodi pero v zapis in popis stvari, ki so marsikomu neljub spomin, ko jih bere. A pri takšnih in teh zapisih se, bravec, pošteno in možato povprašaj: Je ljubost, samovšečna prijetnost več kot resnica; ali pa je resnica več kot vse drugo, pa naj bo še tako neprijetna, še tako nepovšečna? Kdor si bo znal moško, brez zvitorepega dlakocepja odgovoriti na zastavljeno vprašanje, tega pač ne bo motilo, najmanj pa žalilo Dolenčevo pisanje, kadar govori o stvareh, ki so resnične, ki jih je zaradi resnice treba povedati in zapisati, pa jih prenekateri kratkovidneži ali pa vasezagledanci na tej in na oni strani Atlantika iz bogsigavedi kakšnega občutja manjvrednosti, zavzgojenosti, ozkosrčja, nekrščanske neodprtosti nočejo priznati in so jim neljube, če jih nekdo drug iskreno prizna.
Veličina in neznanska vrednost Dolenčevih spominov je prav v tem, da je vse, kar je na potiskanih listih izpovedano, zanesljivo resnično, zanesljivo doživeto, zanesljivo izkušeno in preskušeno; desetkrat pretehtano, vsaj dvakrat, trikrat prepisano in posnaženo, z zanesljivimi viri in dokumenti podprto - v službi resnice, za resnico in zaradi resnice.
Dolenec si ne zna predstavljati svobode brez resnice. Ne resnice brez svobode. Ker je bil prepričan in do poslednje žile preverjen, da je bil tisti naš eksodus maja 1945 čez Ljubelj tudi in še celo zaradi prepričanja o pravšnosti resnice in vere v svobodo, je dal svoje spomine v tisk in poklon — slovenskemu idejnemu zdomskemu svobodnjaštvu. Ne samo, ker bi mu jih domovina, vsaj uradna nikoli ne tiskala. Marveč prav gotovo tudi zato, ker ni hotel, da bi mu laž in goljufija krojili njegovo in slovensko pot po svoje. Ker je upal in je verjel v širokost in iskrenost slovenskega zdomstva v svobodnem svetu, je svoj rokopis poslal za natis v svobodni svet.. .
Na ovitku Dolenčeve knjige zrem Šubičev portret jetnika: ne vem, če so njegove fine, izrazite, lepe roke zvezane, ali samo prekrižane. Pogled mu zre ne v ta, marveč skozi tega v onstranski svet. Skoraj veder nasmešek diha iz njegovih jesenskih oči. Tako, se mi zdi, zdaj ta vseh zemskih in posvetnih vezi osvobojeni slovenski svobodnjak zre iz večnosti na nas zdomce in na nas domovince, na to našo slovensko srenjo, razmetano prek svetovnih oceanov in ujeto hkrati v čar slovenske prikovanosti na domačo prst v podnožju zasneženega Triglava in ob bregovih skrivnostne Mure. Dolenec se mi kaže kot eden tistih redkih, pa prav | zato še bolj vrednih vodnikov, ki nam jih Slovencem Bog pošilja za Mojzese v najtežjih dneh, v najtrših urah. Dolenec že stoji v prežlahtni vrsti vznositih in kremenitih slovenskih rodoljubov, ki so znali premeriti in preceniti svoj čas, zamogli ujeti v njem odjek skrivnostnih namigov iz večnosti, znali sorojaku z vso neskrivano slovensko ljubeznijo kazati pravo pot k pravim ciljem, za pravo srečo. Te veličine, ki jo tako iskreno in hkrati pretresljivo zgovorno odsevajo potiskane strani Moje rasti, ne morejo Dolencu odvzeti nobeni ozkarji in nobeni po sili pravičniki, nobeni hinavsko pohujšljivi spogleduhi nad resnico njegovega pisanja, nobeni čezslovenci, ki si laste privilegij prerokov in vidcev, pa s svojo zaplotno ozkostjo izkazujejo le osebno majhnost in jalovega duha.
Za slovenskega svobodnjaka v svetu in doma veljaj oh branju in presojanju Dolenčeve knjige rajši to, kar je bil o nji, ko jo je prelistal, zapisal zadosti ugleden in priznan slovenski pisatelj Alojz Rebula z Opčin nad Trstom, 6. marca letos uredniku Glasa: „Zaenkrat samo navdušen hvala za Dolenčeve spomine, za to slovensko knjigo letaj po Balantiču najimenitnejšo knjižno storitev SKA, tudi po zašla gi odlične Debeljakove verzije. To pišem nekaj ur po prejemu knjige res zlatega doprinosa slovenski kulturi."
SLOVENSKI KULTURNI AKCIJI je ta zlati doprinos slovenski kulturi v resnično zadoščenje, v ponos in v čast, v prepričanju, da z Mojo rastjo vredno in častno odpira vrata v dvajsetletnico svoje ustvarjalne dejavnosti v svobodnem slovenskem zdomstvu — za ves slovenski svet.
NIKOLAJ JELOČNlK
editorial	|a moral y
EXISTE una soberania superior a todas las que se han disputado el dominio de la sociedad y los honores, la extrema movilidad de las pasiones/ permanece inmutable con aquella augusta identidad de lo absoluto. Esta soberania es del bien moral.. .
Ni los gobiernos ni los pueblos lo pueden todo. El capricho de los tiranos y la fantasia de los heroes, como el entusiasmo o la medro-sidad de las muchedumbres, tienen un limite, que no les es dado salvar.
Al afirmar esta subordinacion de todo poder humano a una regla superior, no se niega la legifimidad de la soberania popular. Al con-trario, se la limita para salvarla. . .
El primer cuidado del hpmbre al despertar en la relacion social debe emancipar su persona. Tenemos pasiones que morigerar, instintos que corregir pero tenemos tambien nobles facultades que desenvolver. Por manera que la mišma ley moral que nos impone el respeto de nuestros deberes nos impone el culto de nuestros derechos. Amar el derecho es practicarlo. . .
Reclamamos libertad para nuestro pensamiento, porque cultivarlo es deber nuestro; reclamamos libertad para nuestra conciencia, porque debemos adorar a Dios; reclamamos libertad de nuestra industria, porque debemos comer el pan con el sudor de nuestra frente.
El hombre es responsable de la conservacion de estos derechos, por-
la democracia
por jose manuel estrad0
que ello importa el ejercicio de sus facultades y el cumplimiento d® deberes morales de primer orden, como su enajenacion importa des-perdicio de fuerza y rebelion contra las leyes del bien . . .
La moral aplicada a la sociedad engendra la democracia; porq®e la democracia importa la perpetuidad de la soberania comun y con-serva la aptitud de todos para remover aquellas trabas que las vici' situdes de la historia y los errores humanos pueden oponer a* ejercicio de todo derecho y al cumplimiento de todo deber: al d®' sarrollo de la persona.
Ninguna forma politica reclama una moralidad tan severa com° la forma democratica. . . Si los gobiernos fundados en iniquidad 0 en errpr pueden prescindir de la moral o alimentarse de una lucho insoluble contra ella, el gobierno del pueblo por el pueblo, que 1° reconoce como fundamento, no puede existir sino por el acatami®0' to de su soberania y adaptando a sus principios todos los actos d®* hombre en su capacidad social. Por eso aceptamos como una pr0' funda verdad aquellas palabras de Montesquieu: “El resorte d® republica es ie virtud.”
JOSE MANUEL ESTRADA (1842-1894), profesor, historiador, periodista y orador catolico argentino* Sus obras mas conocidas son “Genesis de nuestro raza”, “Lecciones sobre la historia de la Republik Argentina” y “El catolicismo y la democracia”.
france vodnik,
iz vrednih knjig
od obzorja do obzorja
(odlomek iz sklepnega razmišljanja istoimenske knjige, ki je kot redna mohorjevka izšla 1972 v Celju)
CAS, v katerem živimo, je čas velikih in hitrih sprememb. Povzročajo jih predvsem novi znanstveni izsledki in tehnični izumi. Število raznih odkritij, ki smo jim priče v naši dobi, presega vse, kar je človeštvo spoznalo in doseglo v dolgih desetletjih in tisočletjih svojega razvoja. Med največje dosežke človekove umske in tehnične zmogljivosti na tem področju nedvomno sodijo poleti v vesolje.
Ti poleti so z vsemi drugimi izumi in odkritji vred vsekakor dokaz neizmeme človekove ustvarjalnosti. Veselje in ponos, ki nas ob tem navdajata, sta popolnoma upravičena. Žal pa se zdi, da je ta uspeh premnoge kar omamil in zaslepil, tako da zaupajo le še golemu razumu in da se vdajajo varljivim sanjam o vsemogočnosti tehničnih izumov. Medtem ko osvajamo fizično vesolje, prodiramo v njegova prostranstva in odkrivamo njegove skrivnosti, pa pozabljamo, da obstaja se drugo, nevidno, duhovno vesolje.
■duhovno vesolje ? Da. To je svet duše, njenega hrepenenja in spanja, njenega spoznavanja in videnja skrivnosti, njenega nemira in blaženosti, njenega klicanja, iskanja in pričakovanja Boga ter njenega srečanja z Njim. To je svet '.ere in milosti, to je življenje po veri in iz milosti, to je “sto, čemur evangelij pravi tako preprosto — božje kralje-stvo. To je tisto, čemur se tudi danes — kakor v vseh ča-Sih _ premnogi posmehujejo in trdijo, češ da se je „preži-velo“. Toda čeprav je dobro, potrebno in koristno, če človek v Prostoru in času, kamor je postavljen, živi in raste in ustvarja ter se udeležuje vsega tistega, čemur pravimo raz-v.°j in napredek in blaginja, je vendarle pravo in največje c ovekovo bogastvo predvsem v njegovem notranjem vesolju.
Ramenoma sem se tega vprašanja dotaknil v zvezi z ve-°ljskimi poleti. Spominjam se, kako je neki naš listič ob ftvem poletu človeka v vesolje objavil zasmehljivo risbo Plečke ženice na poti k jutranji maši s škodoželjnim nami-?°vanjem, češ, „mamica“, kje je vaš Bog zdaj, ko vemo, kaj »tam gori". In vendar, koliko bliže resnici je ta ženica svojo preprosto vero kakor pa takle polizobraženi na-) Utež, ki misli, da se sme posmehovati stvarem, katerih ne .azume. Pa kaj! Saj je celo ugleden razumnik nekje zapisal, es da prehajamo iz obdobja vere v obdobje znanosti.
n katerim, se zdi, so dali vesoljski poleti priložnost za ob-. avljanje modne krilatice iz preteklega stoletja o nasprotju Nezdružljivosti med vero in znanostjo. O tem priča tudi n ana zgodbica, ki pripoveduje o tem, kako je prvi veso-§ c na vprašanje, ali je v vesolju videl Boga, odgovoril: ne.
Je.vprašanje, vsaj kakor je bilo zastavljeno, prav •leh nesm'se^no’ kakor je nespameten odgovor nanj. „Kdor tik i ve nos‘ v sebi> ga bo zaman iskal v vsemiru," je za-ai ge nemški pisatelj Otto Ludwig.
ta,tak° smo pri jedru vprašanja. Ali so poleti v vesolje res vsestranski napredek, kakor se zdi nekaterim ? Mislim,
da je treba to odločno zanikati. V bistvu gre vendar samo za tehnični napredek, ki je na tem področju resda izreden in občudovanja vreden dosežek, in s tem v zvezi seveda tudi za napredek znanosti in njenih odkritij. A vprašajmo se: koliko se je človek s tein približal spoznanju resnice, smislu življenja, idealu pravičnosti in dobrote? Ali niso to tista večna vprašanja človeka, ki jih prav tako lahko rešiš ali tudi ne rešiš na ,Zemlji ali na kateremkoli izmed planetov? Ail ni tako, da si lahko pošten ali podel, dober ali hudoben, srečen ali nesrečen, moder ali nespameten enako v Ljubljani kakor na Mesecu? In ker je tako, zato tisti, ki Stvarnika niso spoznali na Zemlji, ne morejo videti Boga niti „tam gori", a tisti, ki so Boga doživeli na našem planetu, se z Njim srečujejo tudi v vesolju.
Sicer pa tudi tehnični izumi in znanstveni izsledki današnje dobe, kakor so sicer čudoviti in kakor omamljajoči, niso tako vsestranski in dokončni, da bi se človek smel vdajati kakršnemukoli napuhu. Tega se zavedajo prav znanstveniki, ki so največ pripomogli k napredku in razvoju znanosti. Če-dajle pogostnejši so glasovi, ki govore o mejah znanosti, o tem, da tudi moderna fizika ni „vsemogočna“, da so za vsem obzorji, ki se nam drugo za drugim odpirajo, še neznane moči in skrivnosti, ki se izmikajo spoznanju razuma.
Kljub ponosu, ki zaradi velikih uspehov v znanosti in tehniki upravičeno navdaja slehernega človeka, nas mnogi znanstveniki svare pred domišljavostjo in napuhom. Zanje, pravijo, so nova odkritja šola skromnosti; kolikor bolj napredujemo v znanstvenem raziskovanju, toliko bolj nas prevzema spoštovanje pred nedoumljivim. Naši agregati, izjavljajo izumitelji, delujejo samo po zakonih, ki so v naravi, a teh, priznavajo mnogi, znanost „ne more razložiti brez Boga".
Ustvarjalnost človekovega razuma je nedvomno čudovita. Tisti, ki slepo obožujejo to moč, pa pozabljajo, da ravno premnogi znanstveniki strmeč občudujejo Kazum, ki je ustvaril vse tisto, kar oni odkrivajo in spoznavajo, če Bog ne bi hotel, da napredujemo, nam ne bi dal tega daru in zmožnosti. Tako je izjavil eden izmed graditeljev vesoljskih raket. Resnično se lahko vprašamo, ali ni bilo v načrtu Previdnosti, da se je ravno v naši dobi človeštvu posrečilo prodreti v vesolje.
Današnje osvajanje vesolja je le naravna posledica odkritja Nikolaja Kopernika; ki je pred več kot štiristo leti dognal, da je Sonce središče planetnega sistema in da se Zemlja s planeti vred vrti okrog Sonca. S tem je ovrgel dotedanje znanstvene podmene, zlasti Ptolomejev nauk, ki je imel Zemljo za središče vesolja. Kopernik pa ni bil samo velik znanstvenik, ampak tudi veren kristjan. Je mar to veliko odkritje kakorkoli omajalo njegovo vero? Še malo ne. Saj si ni Boga nikoli predstavljal kot starca z brado, ki sedi „tam zgoraj" v nekakšni dvorani in na nekakšnem prestolu ter „nareja“ ljudi, kakor pek gnete iz testa miklavže in parkeljne. Tak „bog“ bi bil zanj — in za nas vse — navaden pajac. lu res se taka podoba Boga prav nič ne razlikuje od podobe kateregakoli malika, narejenega po človekovih željah in njegovi revni domiselnosti. A stvarnika svetovja, kakor ga je odkril, je z mirno dušo priznal za Gospoda vesolja.
ivan dolenec
moja rast
življenjepis
uredil, uvod in opombe je napisal dr. tine debeljak; opremil je knjigo arh. jure vombergar
izredna knjižna novost, ki jo je izdala in založila slovenska kulturna akcija
V KARTON VEZAN IZVOD STANE 20, V PLATNO VEZAN PA 26 PESOV; ZUNAJ ARGENTINE PA 2.50 IN 3 AMERIŠKE DOLARJE
Iz slovenske kulturne akcije
SKLIC n a
REDNI OBČNI ZBOR SLOVENSKE KULTURNE AKCIJE
v soboto, 19. maja 1973, ob štirih popoldne, v gornji dvorani Slovenske hiše Ramon L. Falcon 4158, Buenos Aires, Argentina
z naslednjim
DNEVNIM REDOM
1.	Pozdrav predsednika in ugotovitev pravilnosti sklica po 1 2. členu pravil Slovenske kulturne akcije.
2.	Določitev zapisnikarja občnega zbora in dveh skrutinatorjev, ki ugotovita veljavnost pooblastil odsotnih rednih članov, nadzorujeta volitve in ob sklepu podpišeta zapisnik občnega zbora.
3.	Branje zapisnika zadnjega občnega zbora z dne 31. julija 1971.
4.	Poročila:
tajnika blagajnika vodij odsekov urednikov publikacij predsednika
5.	Poročilo nadzorstva
6.	Volitve: predsednika, podpredsednika, tajnika, blagajnika in nadzorstva.
7.	Slučajnosti.
Po 9. členu pravil imajo redni člani aktivno in pasivno volilno pravico. Podporni člani pa imajo na občnem zboru posvetovalni glas. S tem obveščamo obojno članstvo in ga vabimo, da najkasneje do 10. maja 1973 pismeno sporoči odboru na sedež ustanove (Ramon L. Falcon 4158, Buenos Aires, Argentina) morebitne predloge za občni zbor: le-te bo občni zbor obravnaval pri slučajnostih (7. točka dnevnega reda). Rok za vlaganje kandidatnih lisi za volitve novega odbora in nadzorstva je do 10. maja 1973.
Vabimo vse redne člane, ki se zaradi oddaljenosti ali iz kakršnih koli drugih razlogov občnega zbora ne morejo udeležiti, da pismeno pooblaste kakega drugega rednega člana, ,,da jih na občnem zboru v vsem zastopa11 (13. člen pravil).
Občni zbor je sklepčen ob nadpolovični udeležbi rednih članov, pol ure po napovedanem času pa ob vsaki udeležbi (13. člen pravil).
France Papež, I. r.	dr. Tine Debeljak, I. r.
tajnik	predsednik
V Buenos Airesu, 15. marca 1973.
UREDNIŠTVO GLASA vabi vse naročnike in bralce, vse redne in podporne člane Slovenske kulturne akcije, prijatelje naše zdomske kulturne ustvarjalnosti po svetu, da mu sporočajo svoje vtise, mnenja, pobude, želje in vprašanja, ki se nanašajo na pisanje v listu, na mnoge probleme, ki jih uredniki in sodelavci v listu načenjajo, o njih pišejo in razpravljajo.
HVALEŽNI BOMO za vsako dobro misel, za vsako pobudo; radi bomo sprejeli tudi upravičene pomisleke in drugačne poglede in jih po možnosti pri svojem pisanju upoštevali. Tehtnejša pisma bomo radi obiavili. UREDNlSTTVO iskreno želi, da bi bil GLAS ne le glasilo Slovenske kulturne akcije, ki ga izdaja, marveč tudi resnična kulturna vez med vsemi, po širokem svetu slovenskega zdomstva razkropljenimi slovenskimi ustvarjalci in slovenskih vrednot žejnimi odjemalci.
PROSIMO, da svoja sporočila naslavljate na uredništvo GLASA SKA (na urednikovo ime), Ramon L. Falcon 4158, Buenos Aires, Argentina.
jubileji
Brez kričavosti, skromno in tiho, kot mu je lastno, je v Ljubljani slavil 70 let pesnik, esejist, kritik, slovenist in prevajalec prof. FRANCE VODNIK. Jubilant je zrasel iz slovenskega križarskega gibanja po prvi vojni, v umetnostni smeri seže v sam vrh slovenskega knjižnega ekspresionizma. Med prvo in drugo vojno je pisal v vse slovenske revije, a najbolj plodno v križarsko glasilo Križ na gori, v Dom in svet, pa v Dejanje. jZdaj je član izdajateljskega odbora revije Prostor in čas, ki izhaja v Mariboru; pa sodelavec in odgovorni urednik katoliške revije Znamenje, ki jo izdaja Mohorjeva družba v Celju in jo s souredniki ureja prof. dr. Franc Rode CM. Profesor France Vodnik je mlajši brat že pokojnega slovenskega pesnika ekspresionista Toneta Vodnika; kot slavist je član Slavističnega društva, kot pesnik član Društva slovenskih pisateljev in slovenskega Penkluba; kot prevajalec pa je med člani Društva knjižnih prevajalcev Slovenije. Pri Slovenski matici m pri Mohorjevi družbi je tudi odbornik. Tik pred zadnjo vojno je bil — ko je dr. Anton Korošec kot prosvetni minister ustanovil v Ljubljani Akademijo za igralsko umetnost — prvi profesor dramaturgije, zgodovine gledališča in Umetnostne in knjižne zgodovine na novi gledališki fakulteti. Njegov Uvod v dramaturgijo in zgodovino gledališča, ki je žalibog še vedno le v skriptih, je napisan z veščino resničnega dramaturga, po kvaliteti in modernosti pa je Prav gotovo na svetovni ravni. Kot globok poznavalec gledališke umetnosti, vseh njenih tokov in slogov in tehnik, od Uajstarejših, do najbolj avantgardnih naših dni, se je jubilant izkazal tudi s svojimi gledališkimi kritikami, ki jih Je pred vojno dolga leta pisal o vseh predstavah ljubljanske
Drame in občasnih ljubljanskih umetniških gledaliških skupin v Slovenca: po vojni mu jih je založila in izdala Slovenska matica v samostojni knjigi zvani Kritična dramaturgija. Kot pesnik je Vodnik globoko zarezal na vzpetine modemega slovenskega Parnasa. Njegova prva pesniška zbirka Borivec z Bogom ni manj pomembna od Kocbekove Zemlje. Slovenska knjižna kritika ga upravičeno postavlja v vrh slovenskega religioznega ekspresionizma. Nič čudnega, da nam je tak prodoren pesniški duh posredoval tudi odlično, še danes nenadkriljivo antologijo Slovenska religiozna lirika. Izbor svojih esejev, kritik, predavanj, literarnih portretov, študij in polemik je izdal po vojni v dveh knjigah: Ideja in kvaliteta (1964) in Prevrednotenja (1971), obe pri mariborski založbi Obzorja. Pravi biser je njegov lanski knjižni dar namenjen mlademu bralcu Od obzorja do obzorja, ki je izšel kot redna knjiga celjske Mohorjeve: z njo je založba začela svojo Mladinsko knjižnico. Vneto slovenskemu svetu že petdeset let posreduje poljsko kulturno, posebej poljsko leposlovno tvornost: tod je znan kot najplodnejši slovenski prevajalec poljske klasike in modeme. Njegov opus prevodov iz poljščine obseže čez dvajset knjig. Prav v teh dneh napovedujejo tudi Vodnikov Poljsko-sloven-ski slovar. Za svoje delo je prejel priznanja, za poglabljanje poljsko-slovenskih stikov pa še posebej nagrado poljskega Penkluba in red zaslug za poljsko kulturo.
Čestitkam k jubilantovemu slavju druži svoj glas tudi Slovenska kulturna akcija z željo, da ga Bog ohrani še vrsto plodnih let kot vernega kristjana v ustvarjanju za pravo krščansko podobo slovenske kulture v naših dneh.
m t
o nas pišejo
®B izidu najnovejše leposlovne knjige Slovenske kulturne j Cije: spomini pokojnega prof. IVANA DOLENCA z naslovom MOJA RAST smo zasledili že nekatere pisane oce-11 e v slovenskih listih. Tako je buenosaireški slovenski tednik Svobodna Slovenija 9. februarja 1973 poročal o izidu 6 publikacije v obširnem feljtonu, ki ga je napisal K. K. z lega kritičnega poročila povzemamo glavne odstavke:
»KADAR človek pri branju pozabi na vse drugo in sledi 2,lahkoto pisateljevim mislim, soglašajoč z njegovimi mi-hfni m žalosten, da je branje že pri koncu, je znamenje, a je knjiga dobra. Kdor bo vzel v roke knjigo spominov, 1 Jo je te dni izdala naša Kulturna akcija pod gornjim aslovom (člankar je svoje razmišljanje naslovil: Ivan Do-enec, Moja rast — op. ur.), bo gotovo prišel do zaključka, avje prebral odlično knjigo, in bi želel, da bi pisatelj še Vec povedal.
naši zgodovini imamo vrsto spominov, ki so nam skušali vetiiti zgodovino našega naroda v sto letih po naši na-:	.i prebuditvi. (Pisec tu omenja Vošnjakove, Hribarjeve
11 Šukljetove spomine.
^	--‘JV V.	- Op. Ul’.) . . . JL L. v,,
ePlavljena s kupom knjig, ki poveličujejo novo dobo in Žri*6 Juna-ke. Toliko je v teh pisanjih herojstev, junaštev, vaey, nesebičnosti in predanosti ideji, toliko oblik zaniče-u .nJa in psovanja vojnih zločincev, narodnih izdajalcev, rab-^ Jev in morilcev, da se iz vsega tega črke komaj še vidijo.
bi hoteli primerjati prof. Dolenčevo Mojo rast s temi Pet- -1’ anteni knjiga ne spada v vrsto spominov. Je res ha Posebnega že zaradi okoliščin, v katerih je nastala: P.^na je bila deloma v ječi, deloma pa v času, ko se je s k j/ v Prostost kot državljan druge vrste, brez državljan-Dravie, brez pokojnine, brez premoženja.. . potem ko svojega življenja dal slovenski mladini v srednjih
Tudi domovina je
Je £fiP,raVic’ krez pokojnine, brez premoženja... potem ko šoj n sv°je£a življenja dal slovenski mladini v srednjih ^ h m svojemu ljudstvu na prosvetnem polju.
hin	prav prikazati prof. Dolenčevo knjigo, bi jo
hiorali Dot
Ponatisniti od prve do zadnje strani.
v 0 n®.c Je napisal svojo rast tako, da vedno skromno ostane kj -hdju in opisuje dogodke na tisti iskreno preprosti način, smo ga vsi občudovali, ki smo imeli srečo biti kaj več nJegovi druščini.
Zanimivo je, da v vsem tem življenjepisu ne najdete niti ene surove besede ali psovke, ne proti okupatorjem - okusil je Nemce in Italijane, ne proti rdečim, ki so ga psovali, oropali in hoteli pognati v pozabo, niti proti krivičnim sodnikom in biričem. . . . Opisovanje dogodkov ob razpadu Jugoslavije, o propadu Italije in ob koncu Nemčije ter ob začetku rdeče dobe v naši domovini, je napisano s tako treznostjo in mirnostjo, kakor da bi se njega nič ne tikali, pa je bil on vedno v eni ali drugi obliki med kolesjem dogodkov. Kje je dobil Dolenec to mirnost in zmožnost treznega gledanja in presojanja? To sam izredno podrobno pove. (Kritičar v Svobodni Sloveniji popisuje zdaj pomembni Dolenčev nastop v ječi, ko je branil pred sojetniki in političnimi prevzgojitelji svoje versko prepričanje, op. ur..) Tu se nam pokaže prof. Dolenec v pravi obliki: veren tako, da je bila njegova vera zmožna premakniti gore.. . glavno je verovati v Boga brezpogojno, tudi takrat, ko ne gre vse po naši volji, takrat, ko nas hoče streti križ trpljenja, ponižanja in preganjanja pod svojo težo.
Epilog, ki ga je napisal prof. Dolenec 14. marca 1947 kot zaključek svojega križevega pota, je prava umetnina, ki hi zaslužila, da jo kdo še na drugem mestu ovekoveči. Je ena sama hvalnica Onemu, ki je izrekel resnične besede, da je njegov jarem sladak in njegovo breme lahko.
Zlata knjiga je ta učbenik človeškega življenja. Če katera, ta zasluži, da jo ponovno prebiramo in hranimo v naših družinah zase in za te, ki bodo prišli za nami. (Podčrtal urednik Glasa.) Je velik dokaz za to, da v naši domovini vendar včasih ni bilo vse tako zanič in pogrešno, kot nam hočejo dopovedati novodobni modrijani."
Brž po prejemu Dolenčeve knjige Moja rast se nam je iz Chicaga oglasila ga. Ana Gaber (26. februarja 1973) s krajšim pismom, v katerem je zapisala tudi tele navdušujoče besede:
„Hlastnila sem po knjigi in najprej preletela zadnje strani Beseda o Ivanu Dolencu: ne vem, kaj naj bi bolj občudovala - prvi Dolenčev del ali drugi del o njem. Kakšna paša za dušo in globokost spoznanja!... Zelo lepo, da nas je ta knjiga sedaj jvse Ločane povezala in seznanila..."
podobe
robert bresson — mojster filma
fragmentaren poskus analize njegove filmografije ob bližnji prvi predstavi filma Najslajša žena, v Buenos Airesu
TV' OT da se pne v prazno, kjer so mu igralci le lutke, brez znamenj na velikanskem docela zasivelem zaslonu. ROBERT BRESSON je zares režiser asket svojih dvajsetih filmov, v katerih se njegovi junaki divje, brezupno bijejo za svobodo in svobodnost v njih in okrog njih.
Četudi je Bressonova umetnost v sodobnem filmu res najbolj posnemana, nabolj razmišljana, razčlenjana, diskutirana, so ji premnogi površni, kritikastrski poročevalci, ki umetniški stvaritvi nikdar ne sežejo v jedro in v dno, ker jim pač ni dano, navesili obstret nerazumevanja, napačnih razlag, strelov v prazno, dolgis spisov in zapisov praznih fraz, ki so vsaj tako daleč od Bressonove umetniške pojavnosti, kot je daleč njihovo nesmiselno frazarjenje od resnične kritike in stvarne analize njegove umetnosti.
Težko bi pozoren gledalec oporekal resnemu filmskemu kritiku, ki Bressona od njegovega prvega slovitega filma Grešni angeli (1943) do najnovejše njegove monumentalne stvaritve Najslajša žena (1969) - pobudo in zasnovo za film je šel Bresson iskat k Dostojevskemu — predstavlja kot mojstra Milosti in Rešenja v sodobnem filmu. Tudi rad pritrdim tistim, ki so zapisali, da skupina civilnih jetnikov nemškega Gestapa v filmu Na smrt obsojeni je ušel (1956) dejansko predstavlja „občestvo svetih". Nemogoče se zdi zanikati globoke krščanske prvine v Bressonovem filmskem opusu: človekov večnostni namen, njegovo odrešenje, mesto, ki mu je po Odrešenju odmerjeno na Novi zemlji. . . A nevzdržna se mi zdi trditev, da bi bil Bressonov film - religiozni film. Nasprotno! Če je v sodobnem filmu umetnik, ki noče biti in ni tendenčen ne versko, ne družbeno, ne politično, res, niti umetniško ne, je prav Robert Bresson. Vsi resni poznavalci njegove umetnosti so si edini v tem. Bresson živi in ustvarja iz istega spoznanja o namenu in poslanstvu umetnosti, kot ga je bil tako prepričljivo zadeto zapisal v uvodu v svoja Prevrednotenja France Vodnik: „Živa umetnina vedno izžareva nekaj, kar moremo nasproti obliki poudariti kot njeno vsebino ali idejo — seveda ako razumemo izraz v najširšem smislu, tedaj ne kot določeni miselni sistem, ampak kot podobo sveta, ki jo človek doživlja, kot svet vrednot, ki nastaja, raste in se oblikuje v njegovi duševnosti. Umetniško prizadevanje se vselej iz-prevrže v utilitaristično službo ideologije, kadarkoli svetovni nazor na intelektualni ravni skuša biti pobudnik in nav-dihovalec ustvarjalnega dejanja." (Prevrednotenja, Maribor 1971, str. 8)
Religija in religioznost sta za Bressona stvarnost: kot umetnik, ki hoče biti iskreno zvest apoliničnemu klicu in dionizičnemu navdihu, se tej stvarnosti ne more ogniti. V njegovem filmu je to občutno. A nič manj ni občutno zaznanje, da človek ni samo iz duha, marveč tudi iz mesa; da mu je odmerjen ne samo raj, marveč tudi pekel; ne le krepost, tudi greh; ne samo vzpon, takisto padec. Junak Bressonovih filmov je tisti Adam, ki se od padca v Raju ven in ven ubija za rešenje in svobodnost, za povratek v izgubljeni Raj. Svet, ki ga človek živi, in svet, v katerem človek živi, je za Bressona nekakšno koncentracijsko taborišče, svojski dušni predpekel, recimo mu vice, kjer se pokori za davni padec praočeta. (Pri tem se spomnim na Sartrovo dramo 'Zaprta vrata: dramatiku tvarni svet in prisotnost sočloveka nista več vice, marveč pekel.) A onstran tega sveta uzro človekove oči znamenje rešenja, odsvit resnične svobode, žlahtnost pravšnega dostojanstva duha. Zato Bressonovi junaki niso obupanci, četudi jih nenehno napada obup; niti niso patološki nihilisti, nekakšni navidezni zmagovalci, papirnati heroji tako lastni sodobnemu romanu, drami in filmu. Bressonovi junaki so ljudje scela: močni v strasteh, pa tudi močni v ljubezni; drzni v grehu, ne manj drzoviti v kreposti; zatesnjeni in zaklenjeni v svet kletve, tudi bo-gokletve, padca, pa vendar upajoči proti upanju; obsedeni sovraštva do demonskosti in hkrati zmožni najvišje stopnje najčistejše ljubezni, tiste, ki da življenje za prijatelja; verni, tudi kadar se od vere odvračajo; božji, tudi kadar Boga taje. ..
Junaki Bressonovega filma skoraj vselej nastopajo, igrajo in žive v zatesnjenem, zaprtem prostoru, v nekakšni ječi samici, ki je slednjič le podoba človekovega sveta navzven in navznoter. Pa naj so že samostanski hodniki in nunske
celice v filmu Grešni angeli, naj tesne, zamračene izbe v Dnevniku vaškega župnika (film je iz leta 1950, po istoimenskem Bernanosovem romanu); ali ječa-samica obsojenca v filmu Na smrt obsojeni je ušel; naj slednjič temačne dvorane, mračni hodniki in črne kleti v filmu Proces proti Ivani Arški (1951). To scenično okolje ima pri Bressonu mnogovrsten pomen, svojsko globinsko vrednotnost. A čez vse drugo je pomenljiv in bressonsko prepričljiv izkaz osnovne bitne osamelosti in samotnosti njegovih junakov: po Bressonovo je človek po padcu — sam! Ta značajska poteza je enako močna v osliču v filmu Au hasard Balthazar (1965, nagrajen na bienali v Benetkah), kot je prisotna v junakinji najnovejše stvaritve Najslajša žena.
Drama v Bressonovem filmu se spočne, kadar poskuša junak brezupno ujeti stik s svetom zunaj sebe. Ne gre pri tem za kakšno manihejsko postavko. Bresson je zapisal: „Osamelost in stik z drugimi in z drugim nista dve različici istega izraza, marveč dva različna trenutka edinstvene pojavnosti." Prav ta, po mojstrovo, „izvima osamelost", je tisto nenadno, neudržno čustvo in občutje, ki se poloti slehernega njegovega junaka, ga usužnji: nič ni višjega in večjega od nje, nič silnejšega čez njo, vsa moč junakove drame ima v nji svoj vir in počelo, spočetek in zametek, vzgon in rast, vrh in padec, katastrofo in sklepni psalm.
V	Grešnih angelih se Anne Marie na vse žile muči, da bi Terezo ugonobila; edino gibalo, ki vodi Heleno v Dami iz bulonjskega gozda (1945), je sla po maščevanju nad Jeanom; Fontaine, junak iz filma Na smrt obsojeni je ušel, misli in živi edino za svoj pobeg: brez besed, samo z glasno mislijo, ki najde svoj presenetljivo genialen odmev v Mozartovi Kronanjski maši (tu, kot v nobenem Bressonovem filmu ni zvočna zavesa, marveč kot glasba živ igralski element). Isti nagib in notranji vzgon je očit pri Michelu v filmu Pickpocket, ali pa v Ivani iz Procesa proti Ivani Arški: Breson tu bolj kot svetnico slika nekakšno obsedenko, do nedoumljivega brezčutja zaverovano v oznanjeno ji poslanstvo.
Vzgon te nenavadne notranje strastnosti je vedno in povsod: posest drugega bitja. V tem je Bresson blizu nevidnemu« a vendar tako otipljivo prisotnemu glavnemu junaku Clau-delovih dram — Milosti. Anne Marie ne išče spreobrnjenju Terezinega, marveč se je hoče polastiti, prisvojiti sebi neugnano svobodnost dekletovo (Mara v Claudelovem Oznanjenju). Vznosita strastnost, ki ji ne manjka erotičnih potez, a konča slednjič neznosno kruto in demonsko.
Prvi videz, ki ga Bressonova umetnost pobudi, je skoraj« tako se zdi, nekakšna obsedena zblodenost njegovega filma: a je le videz. Bolj ko se gledalec zaglablja v mojstre^ umetniški svet, bolj odkriva v njem neslutene globin« globoko in iskreno vernega umetnika, ki Bemanosu enak® — Bernanos je tudi sicer Bressonov najbližji in najljubs> mislec - iz človekovega padca išče njegovo rešenje in svobodo: svobodo po grehu spačenega in usužnjenega človekovega duha. Klasičen primer te zatrditve je očita dvojnost značajev v Dami iz bulonjskega gozda.
Prepreka, ki ne dovoli polnega zaživetja Fontainove življenjske živosti in čustev v filmu Na smrt obsojeni je ušel« je fizična prepreka: jetniški zid. V trenutku, ko junak zavestno zadene ob njo, se njegova drama iz zunanjega sveta« ki ga okroža, prenese v njegov notranji, duhovno-duševn1 svet. Nevidne sile, ki Bressonove junake stiskajo in mučijo« niso v svetu, ne okrog njih, marveč so v svetu, ki je v njih« v njihovem notranjem, duševnem in duhovnem svetu. Bleščeč zgled za to je Proces proti Ivani Arški, kjer je Orleansko devico zmogla nekakšna obsedenost, ki je nezadržno tira« ne da naskoči in zmore nekaj zunaj nje same, marveč, da' zmaga nekaj, kar je v njej. Bresson je v scenarij za t9 mojstrski film pripisal: „Ivana je odločena žrtvovati svoj6 mlado življenje prav zavoljo smisla tega življenja."
V	poznejših filmih ta notranja »obsedenost" Bressonovih junakov bolj in bolj mrje in plahni. Njegovi junaki ®e poslej vse bolj bijejo in utrujajo ob zaznanju lastne nemoči« bolj in bolj jih duši popolna osamelost, ki tira v obup h1 brezup. Nadih Bressonovih filmov je, bolj ko se bližan10
tiajnovejšemu, vse mračnejši, trši, brez toplote, lahko bi tnu oponesli, če se ne zaglobimo v duha njegove mojstrovine, dobršno mero pesimizma. Pa je tudi ta le videz. Namen te bežne utvare je drug: Bresson hoče v njej ujeti v zrcalo objektiva svoje filmske kamere odsev časa in duševno duhovnega naklona sodobnega človeka. Skuša posvetiti prav na dno njegove navidezne temine in praznosti, da vsemu navkljub najde slednjič tudi v tem človekovem brezizgledju utrip luči in odsvit božjega. V tem uspe. Priznajo celo najbolj nihilistični analitiki njegove umetniške poti.
Če pravi Jean Luc Godard, danes prav zanesljivo med vrho-vi filmskih ustvarjalcev, da mu je „režija igralcev nekakšno plastično iskanje in najdenje človekove obličnosti, pa hkrati moralne in tudi politične človekove svobode", je po Bres-sonu naglavni različek med filmom in filmanim gledališčem T globinski režiji posameznega igralca. Po Bressonovo naj Je igralec v njegovem filmu docela brez barve, brez tona, skoraj brez vidnega ritma: nekakšna mehanična lutka, ki Jo režiser suče po svoji zamisli, ji navdihuje svojega duha m svojo misel. Nekateri poznavalci Bressonove umetnosti mu, ne brez razloga, oponašajo nekakšen umetniški janze-Uizem, četudi Bresson zavestno odklanja takšno oznako. A Prizna, da so igralci njegovih junakov nekako zvezani, podrejeni nezmogljivi višji sili. še vse bolj pa jih slednjič Prevzame, podredi, si jih osvoji, a jih tudi umetniško rešuje ^sa globinska mehanika celotne režiserjeve stvaritve. Sle-uerna nova Bressonova stvaritev nam to potrjuje: najpre-Pričljiveje njegov najnovejši film Najslajša žena. V vseh 'gralcih na Bressonovem platnu je že takoj spočetka prisoten nekakšen titanski spopad njegovega junaka z golo me-uaniko filma in grobo snovjo sveta, v katerem se je znašel pred kamero. V tem spopadu, ki je konflikt par excel-ence, se Bressonov igralec in z njim ustvarjani junak sprimo s silami .Zla v boju na življenje smrt, ker mu gre za last-n° svobodo in rešen je.
^‘Im. kjer je režiser Bresson najbolj izkazal in potrdil to-,voje umetniško prepričanje, je Mouchette (1966), delan ™ istoimenskem Bernanosovem romanu: tu so junaki resda ^ocela podrejeni režiserjevemu snovanju, so prava kolesca ^ celotnem sestavu umetniške stvaritve. Mouchette je film odsotnosti notranjega življenja v človeku. Au hasard aithazar, kjer je glavni junak osliček, je doslej edinstven mimer v svetovni filmografiji, kjer je junak docela in do-raJa pasiven.
®0^0V0 sam sem se bil preveril: režiser tak-1 1 , ahk° napiše tudi v osminkah in šestnajstinkah, tj-jj? nekako, kot dela komponist, kadar muzicira," je za-Pi-p 1.'ess°n- Glasba je nedvomno umetnost moduliranja,
, emenjave, prepletanja in spletanja prvin. Prepletanje dia-film 2 xraz ag0’ kl J’° Prežame podoba, je osnovno gibalo v i-ah, smrt obsojeni je ušel. šum in zvok in ropot po-Naiif --re'!SOn Presenetljivo dognano tej tezi zvest v filmu Wi aj,Sa f.ell.a’ 2 njimi ustvari občutje praznote, odsot-
^na7piSVoYeČaS.0tn°St ^ ^ kjer'
ne
Jostojev-povezavo filmu prav sti.
vsi elementi ednjič polastil
„Rad bi ustvaril film, kjer bi govorile le roke, oči, stvr rad bi se znebil tega, kar diš po gledališču," je dej?	iri;
filmom Mouchette se sklene kozmični krog Bressonov ,L S žije. Na tem presegu, kjer sta snovno vesolje in f e nesnovnost docelna gospodarja njegovih junakov, nam izična Bresson ustvari Najslajšo ženo. Od tega filma nap Robert brez razloga se je bil Bresson tokrat odločil za J rej ■ skega: nehote najdeš v tem globinsko navezavo in z Bemanosom - bo fizični svet v Bressonovem gotovo navzoč edinole po svoji docelni odsotno
V človekovi telesnosti so poslej nadruženi bressonske dialektike. Kot se je bil človeka s' predmetni svet, je dušo pri Bressonovih j telo. Človek kot bitje je zdaj zožen na svr ,_unakih izničilo lesno bit (tu se Bresson po drugačni urr Jjo izključno te-drugačno filozofijo vendar zanesljivo p .etniški poti in z v obeh Švedovih filmih Tišina in Oseba) /ribliža Bergmanu novejšem filmu Najslajša žena pravi T • G erotizmu v naj-som in telesom je samo ena neprodir Bresson: „Med tele-strahotno dušljiva tišina." Bergman aa stena: globoka in hkraten krik po božjem, kjer odziv	aaa odsotnost duše in
Tišina, je dokaj blizu tej Bressono’ .a °d zgoraj ni, v filmu
/i zatrditvi.
Iz takšne umetnikove zaznave se ,
režije igralca v Bressonovem f ,^e loc“‘a ^udi nova tehnika svoboden (kot skuša biti svol	Ker njegov junak ni
Antonioniju), marveč podreje’ en Prl. Godardu, tudi pri in snovnosti, se mora igra’ ' ln USU2nJen tvarni mehaniki stvaritvah pritirati v stanje ^ ^ vnaJnovejsih Francozovih nebogijenca v materinem , ^|'f‘ksnega P°Polnega otroštva, Bressonov režijski posel •*	, . n °k materini roki. Ves
čevi igri nekako ubije J ^ naPerJen v to, da v igralčevega doživljajskegr	“oz,lost individualnega igral-
je bil namenil: lasti	A S ten3. doseže> kar se
mu je predal kot ' /0j;na sno	s P°mocjo igralca, ki se
_ . ,	,	. /oljna snov v oblikovanje m upodobitev.
NJajslajsa zena je, preselletljiv izkaz	Bressono
iss ¥r« j« p“cžotsS“ »(SLp,sue:
v pristnosti stare spletične, ki ne jenja žebrat svoifb eescenamanj,' stoji mož, ki nam -	zeDlatl svojih
:-s
nji
otogu PO zgledu starodavnih povzdignjenim^ glasom odgr4 svo? p7et^
je ženeN^neS? d°Umeti SmiSeI nesmisla samomora svo-ni smisel žilltnio V?111 SP°Vedl pa nehote odkriva resnič-Bresson.	’ ga PraV ln eshatološko ubrano pojmi
Robert Bresson stoji danes v bleščeči vrsti r t-mojstrov sedme umetnosti. Njegovo imo 7 4 VC1
prvhni.t' ^ del<> ^ ^
NIKOLAJ JELOČNIK
vsebina
lzŠEL JE 4. ZVEZEK X N . LETNIKA
revije
meddobje
Pre4il in opremil fRance PAPEŽ
E DEBELJAK, Molitvenik za gospo Bobrovvo
*	proza: FRANCE PAPEŽ, Metamorfoza
*	drama: ALOJZ REBULA, Neznana zvezda
•	problemi: «,RKO GOGALA, Sloei	okrog,,
•	kHtike m presoje: FRANCE PAPEŽ, Boris P„h„„ obisei ob
• likovniki: IVAN BUKOVEC
* umetnostna priloga: reprodukcije podob slikarja I. Bukovca
VABILO K NAROČBI NAŠIH PUBLIKACIJ ZA LET01973
VSE dosedanje naročnike publikacij Slovenske kulturne akcije vabimo k naročbi letnika 1973.
NAŠE PUBLIKACIJE ZA LETO 1973 SO TELE:
XX. letnik mesečnika GLAS SLOVENSKE KULTURNE AKCIJE (12 številk, 8 strani vsaka)
Xlli. letnik splošnokulturne revije MEDDOBJE (4 zvezki po 80 strani in 4 strani umetniške priloge v vsakem)
K vsemu moremo letos vključiti v naročnino tudi leposlovno knjigo:
Frank Bukvič, LJUDJE IZ OLŠNICE, prekmurske novele. Knjiga bo izšla sredi leta.
NAROČNINA ZA PUBLIKACIJE V LETU 1973:
GLAS, MEDDOBJE in LJUDJE IZ OLSNICE -Argentina: 170 novih pesov Druge dežele: 16 ameriških dolarjev ali
njim odgovarjajoči znesek drugih valut
NAROČNINA SAMO:
GLAS 40 novih pesov - 4 dolarje MEDDOBJE: 100 novih pesov - 10 dolarjev LJUDJE IZ OLŠNICE: 40 novih pesov - 4 dl. (pri knjigi je mišljen v platno vezan izvod)
Naročnike v Argentini opozarjamo, da je naročnina v pesih nekoliko višja zaradi znovnega padanja argentinske valute.
Ob tej priložnosti prosimo tudi vse naročnike lanskega letnika, ki svojih obveznosti do založbe še niste mogli izpolniti, da nam zaostanek skoraj nakažete. Zares vam bomo hvaležni.
VSA NAROČILA IN PLAČILA NA NASLOV: SLOVENSKA KULTURNA AKCIJA,
Ramon L. Falcon 4158, Buenos Aires Denarna nakazila pa vselej na ime blagajnika Ladislav Lenček CM - na isti naslov.
PODPORNA ČLANARINA IN MECENSKI DAROVI
PODPORNA ČLANARINA za leto 1973 je:
v Argentini 200 novih pesov, drugod pa 25 dolarjev letno (plačljiva tudi v obrokih)
MECEN Slovenske kulturne akcije bo,
kdor posebej daruje vsoto vsaj 1000 pesov ali 100 dolarjev.
Mnogo jih je med ljubitelji in odjemalci slovenskih kulturnih vrednot, ki so delo in plod zdomskega ustvarjalca; želeli bi bili podporni člani Slovenske
kulturne akcije, celo njeni meceni, pa ji gmotno pri vsej pripravljenosti vendar ne morejo pomagati.
Toliko bolj potrebno je, da vsi, ki žele in zmorejo, s svojo podporo in darovi bistveno omogočijo rast, obstoj in delo Slovenske kulturne akcije!
Tem se posebej priporočimo: kulturna zgodovina bo pričala, da so odlično podprli slovenskega ustvarjalca v zdomstvu in s svojim darom omogočili živost slovenske kulturne prisotnosti -
v svobodnem svetu!
Z MECENSKIM prispevkom k natisu Ivana Dolenca življenjepisa MOJA RAST, ki je prejšnji mesec izšel pri Slovenski kulturni akciji v Buenos Airesu, so pomagali do zdaj naslednji prijatelji in škofjeloški rojaki v zdomstvu:
Iz Združenih držav: dva neimenovana, dr. France Puc, Anton Gaber, France Kermelj, rev. Karel Wol-bank CM.
Iz Kanade: rev. Janez Kopač CM, Peter Markež, Franc Osredkar, Jože Kastelic, Ivan Kavčič, Ivan Prezelj, Janez Kumer, Andrej Kumer, Lojze Dolenc, Mija Ferkulj.
Iz Argentine. Jože Trpin, Matevž Potočnik, Stane Hafner, Ivan Stanonik, rev. Anton Stanonik, Vencelj Dolenc, France Dolenc, Polde Golob, Slavko Erjavec, rev. Albin Avguštin, Jože Miklič, Ignacij Grohar.
Vsem imenovanim se za darilo zahvalimo. Vabimo še druge Ločane in prijatelje, da kot svoj prispevek k tisočletnici Škofje Loke in obeh loških dolin po-morejo h kritju stroškov natisa pomembne knjige našega loškega rojaka pok. poslanca za loški okraj prof. Ivana Dolenca.
Vse prispevke pošiljajte na naslov: Valentin Debeljak, Ramon L. Falcon 4158, Buenos Aires, Argentina — denar iz inozemstva samo s čeki.
GLAS je glasilo Slovenske kulturne akcije. Izhaja mesečno. Urednik Nikplaj Jeločnik, sourednik France Papež. Za podpisane članke odgovarja avtor. — Tiska ga Editorial Baraga S. R. L., Pedernera 3253, Buenos Aires, Argentina. Vsa nakazila na ime Ladisilav Lenček CM, Ram6n L. Falcdn 4158, Buenos Aires, Argentina. — Editor responsabto Slovenska kulturna akcija (Acci6n Cultural Eslovena), Valentin Debeljak, Ram6n L. Falc6n 4158, Buenos Aires, Argentina.
TARIFA	REDUCIDA
CONCESION 622«	
1. P.	1. 953701
O w 2? -Sz * 82" < i