Leto 111. V Ljubliani, dnt 13 januarja 1927 Štev, 2 130 letnica Lublanskih Noviz NOV V' Srfdo 4.d«a Koncem 18. stoletja opazujemo podoben pojav, kakor smo ga doživeli po končani svetovni vojni. Narodi začutijo nekako samozavest in hrepenjenje po neodvisnosti od tujih, nad njimi gospo-duiočimi sodržavljani. Manjšinski narodi se poskušajo gospodarsko in narodno organizirati. Vodstvo tega gibanja prevzame med Slovenci zelo bogati, nadarjeni in delavni baron Zoisi, katerega je vzgojila v slovenskem duhu njegova mati Johana pl. Kappus, rojena v Kamni-gorici na Gorenjskem. Zois je že takrat vedel, da je za tako delo potrebno časopisje, ki naj prosvetli narod in je zato pričel delati tudi na tem polju. Zbiral je okrog sebe zmožne ljudi, ki naj bi mu pomagali pri tem delu. Eden izmed najboljših je bil žal prezgodaj umrli Linhart. Po Linhartovi smrti je jel dopisovati Zois z Valentinom Vodnikom tedanjim kaplanom v najvišji kranjski fari, na Gorjušah. Vplival je na njega in ga pridobil, da je pričel 1. 1795 izdajati »Veliko pratiko«. Kmalu na to je prišel Vodnik v Ljubljano za kaplana k Sv. Jakobu in pričei izdajati prvi slov. časopis »Lublanske Novize«. Prva številka je izšla baš pred 130 leti. Ves list. sestoječ iz 8 strani je pisal in urejeval Vodnik sam z denarjem in nasveti pa ga je neumorno podpiral Zois. Lub. Novize so prinašale različne članke v gospodarstvu, živinoreji, zdravilstvu, razne novice iz daljnih in domačih krajev, v prvi vrsti pa razne državne in deželne odredbe. Posebno zanimiva je naslovna stran, kjer je Vodnik napisa! kot uvodnik zanimivo pesem. Prvi dve kitici te pesmi čitamo na naši sliki, ki predstavlja naslovno stran Lublanskih Noviz. Kitici nam pričata, da je bil ta slovenski časopis v prvi vrsti namenjen kmečkemu ljudstvu, katerega je Vodnik zelo čislal. Tretja kitica na se glasi: Od tega Novize Lublanske povdo, Sa nov let potize Schihe take ni blo. LubL Novize so tiskali v fcger-jevi tiskarni na Poljanah, izhajale so početkoma vsako sredo in soboto, pozneje pa samo po enkrat na teden, dokler niso 1. 1800 zaspale. Ce prav niso smele prinašati nikakih političnih člankov, vendar .se prične ž njimi borba za priznanje slovenskega jezika za enakopravnega drugim državnim jezikom, ki se vleče do razpada Avstrije. Nad vse zanimiv je Vodnikov članek, kjer Vodnik bodri svoje rojake, da so pripadniki enega največjih svetovnih plemen, ki sega od »teržaškega morja, to je Jadranskega, pa do srnerslega, Ledenega morja, da smo vsi sinovi ene matere, kar žal še dandanes mnogi nočejo pripoznatl. Prav pameten je bil v Novicah tudi ta Yodnlkov nasvet, in ki ga ie tudi njegov vreden pesniški naslednik Prešeren v svoji »Novi pisariji« povdarjal, da naj se gospoda ne LUBLANSKE JANN. FREDR. EGERGA V® Profeaza 1797« Nro, I. » * t * Je Kafha savrfla. Se terga kej n(t ? MoJ foftd kaj dfla ? Sim barat «hg £t. • • • • Al vumnofti j majo Po fvfjti kej vezti? Al drujga kej snajo, &6 brufhk« Oun* pcih» pači s tujimi, težko razumljivimi besedami, marveč naj se uči jezika tudi od kmeta, ali pa aj poseže po besedah drugih slovanskih narodov. Taki resnični članki so dali povod nemški gospodi, da je delala neprilike našemu narodnemu napredku in onemogočila nadaljno izhajanje prvega slovenskega časopisa. Za novicami zopet dolgo nismo imeli slovenskih časopisov. Leta 1824 so poskušali ustanoviti novčasopis »Slavinijo« ki pa je bil tudi onemogočen po nam neprijazni vladajoči gospodi. — Šele pred dobrimi šestdesetimi leti so se pričeli pri nas razvijati časopisi, ki so danes na višku in vredni drugih svetov, časopisov. Zanimivo je, če pomislimo, da je , vse Novice urejeval in pisal Vodnik sam, danes pa je na primer pri našem listu »Jutru« kakih 20 stalnih in morda več kot 100 začasnih sotrudnikov. Časopisi so postali kot nekaj neobhodno potrebnega za vsakdanje življenje. Kako vznemirjenje, ako pošta ne deluje in časopisi zaostajajo, kaj šele, kadar pride do kakšne tiskarske stavke in so le nekateri listi za delj časa ukinjeni Vse dandanašnje človeško delo vežejo časopisi, ki obravnavajo najvažnejša svetovna, domača iti gospodarska vprašanja. Mnogo ljudi je, ki zabavljajo nad časopisi, češ, da so oni povzročitelji mnogega zla, toda če so par dni brez njih, pa že iščejo in brskajo, kje jih bodo našli Drugi, ki ne čitajo, pa zvedavo povprašujejo one, ki so čitali, kaj je novega, tako da se koncem-koncev le vse zanima za novice, katere prinesejo časopisi. 2e pri nas koliko je časopisov, kaj šele po drugih državah, po vsem svetu? Kakor vidimo, sta Zois In Vodnik načela izredno važno delo med Slovenci in da sta bila ona med prvimi našimi buditeljl Naši rodoljubi pač niso mogli dobiti primernejšega imena za novo ustanovljeno književno družbo, kakor da so Jo nazvali Vodnikovo in to iz sledečih vzrokov: Družba ima namen iz* brazitl naš narod, kakor ga je imel Vodnik, ki se je dobro zavedal, da je le potom narodne izobrazbe mogoč kulturen in gospodarski napredek, ki sta neobhodno potrebna za državni dobrobit. Nadalje Vodnikova družba razširja med narod ista načela, kakor ii!> je naš prvi slovenski časnikar in tudi iz hvaležnosti do našega narodnega buditelja se spodobi, da naša najboljša književna dri ba nosi njegovo ime. Upajmo, da se bo narod tudi v naprej tega zavedal in pridno Segal po izredno lepili, v narodnem duhu pisanih knjigah Vodnkovc družbe. • * o 8» • Odlikovani člani gasilskega društva v Tržiču. Za svoje dolgotrajno človekoljubno delo so bili odlikovani: spodaj od leve na desno: A. Mežek, J. Zaletel, J. Dornik, večletni načeli* > J. Belhar, L Kralj — vsi z zlato kolajno. V zgornji vrsti od leve na desno: Ivan Zupan In J. Ahačič z zlato kol., J. Sitar s srebrno k., Fr. Jagodic z zlato k.. I. Ahačič s srebrno in Fr. Jesdač z zlato kolajna Hišica na griču. Slika naše kmetiške hiše, kakor jo je naslikal naš znani slikar Fran Klemenčič, doma iz Moravč. Njegove slike ugajajo poznavalcem ravnotako kakor priprostemu človeku, ker imajo umetnikova dela v resnici nekaj prijazno domačega na sebi. Na desni: Sprejem novoletnega »jutra na postaji v Mariboru. Na sliki najlepše vidimo, koliko naročnikov ima »Jutro« Sanjo v mariborskem mestu. Na desni: Na levi: Dr. Fran Kogoj, okrožni zdravnik in mnogoletni župan industrijskega trga Jesenic na Gorenjskem, v živa vsestranski ugled ne samo kot človekoljubni in požrtvovalni zdravnik, temveč tudi kot vodja naprednega gibanja in vzoren gospodar. Planina Ponca nad Planico pri Ratečah blizu italijanske in avstrijske meje spada med najsiiko-vitejse naše kraje in jo hodijo tujci