Maribor, dne 15. marca 1901. POPOTNIK. Pedagoški in znanstven list. M ■ Ureja ravnatelj M. J. Nerat. Letnik XXII. Št. 3. ■ ■• i :—:--- Vsebina: 1. Iv. Šega: Preosnova naše ljudske šole..........65 2. Janko Leban: Mladinski spisi, kako jih mladina čitaj, in kake dolžnosti t ima učitelj do njih?...........71 3. Dr. Jos. Tominšek: Slovenska slovnica v šoli in za šolo.....77 4. J. Marin: Risanje v ljudski šoli...........80 5. Fran Grm: Bog je 'pravičen.............83 6. Iv. Šega: Pedagoški utrinki (XIII.—XIV.).........86 7. Književno poročilo: Škrabčeva struja v šolski slovnici 88 — Ocena 89 — Novosti............91 8. Razgled. Listek 92 — Pedagoški paberki 94 — Kronika .... 96 Last in založba „Zaveze avstr. jugoslovanskih učiteljskih društev". t Tisk tiskarne sv. Cirila v Mariboru. Iz ^Slovenske šolske Matice'. Odbor „S!ovenske šolske Matice" je imel dne 10. februarja t. 1. v konferenčni sobi 1. državne gimnazije v Ljubljani svojo sejo, katere so se udeležili: predsednik g. Henrik Sckreiner in odborniki gg.: dr. Janko Bezjak, Viktor Bežek, Jakob Dimnik, Frančišek Finžgar, Frančišek Gabršek, Frančišek Hubad in Andrej Senekovič. I. Blagajnik, g. ravnatelj A. Senekovič, poroča o denarnem stanju društva. Vplačalo je 540 rednih in 7 ustanovnih članov 2340 K; stroškov je bilo K 103-06; torej ostane v blagajnici K 2236"94. II. Iz poročila tajnika, g. nadučitelja Fr. Gabrška, je posneti, da je razen prejšnjih oglašenih še 108 društvenikov, ki so letnino še na dolgu. Mnogo poverjenikov pa še ni vrnilo nabiralnih pol, niti naznanilo pristopivših članov. Ker se je pokazalo, da so nekatera poverjeništva preobsežna in torej gospodje poverjeniki ne morejo vršiti svoje naloge, kakor bi bilo želeti, se sklene, da se osnujejo nova poverjeništva za okraje, kjer bi bilo to potrebno. V ta namen se bodo naprosili sedanji- poverjeniki, da nasvetujejo odboru, ali in kako bi bilo deliti njih poverjeniški okrog,, in komu naj bi se poveril novi posel. Sklene se, da se izda gg. poverjenikom posebno navodilo za njih poslovanje. To navodilo obsezaj zlasti določila: 1. da naznanjajo odboru tudi premeuibe posameznih članov, 2. da zbirajo vplačano letuiuo in jo za vse člane svojega okraja skupno pošiljajo blagajniku, 3. da en iztis nabiralne pole, ki se jim dopošlje v dvojniku, obdrže zase, enega pa vrnejo odboru, 4. da svoječasno sami razdele med' člane svojega poverjeništva društvene knjige, ki jih bode odpošiljal odbor skupno za vse člane le poverjenikom, 5. da pridobivajo za društvo tudi druge rodoljube, zlasti imovitejšd, potem šole, krajne in okrajne učiteljske knjižnice (glede zadnjih se bode odbor še s posebno prošnjo obrnil do gg. okrajnih šolskih nadzornikov). Ukrene se, kar je treba, da dobe nekateri okraji svoje poverjenike. III. Sklene se, da se prosijo za podporo: si. deželni zbor Kranjski in vse večje posojilnice, oziroma tudi hranilnice in zasebniki. IV. Da se pospeši vnemanje za društvo, se bode o važnejših sklepih odborovih sej poročalo v časnikih. V. Za 1. 1901. izda društvo dve knjigi, ki izideta proti koncu leta, in sicer: 1. „Pedagogični letopis", najmanj 10 tiskanih pol obsežen. V njem se priobčijo poročila o posameznih predmetih, statistika slovenskih šol, teme in teze konferenčnih in društvenih referatov, pouk o prvi pomoči pri nezgodah z ilustracijami in druge razprave; zadnja publikacija se bode kot ponatis tudi posebej prodajala. 2. Knjiga za realije, 1. del: Zgodovina. Spisal profesor Josip Apih. Tudi ta knjiga bode obsegala najmanj 10 tiskanih pol. Določijo, oziroma nasvetujejo se poročevalci za latinščino in grščino, za matematiko, stenografijo, filozofijo, lepopisje in ženska ročna dela. VI. Zanaprej izda društvo: Letopis, knjige za realije 2. del; Zemljepis, didaktiko in morda še kaj drugega. G. predsednik Preosnova naše ljudske šole. Piše Iv. Sega. JI zvrstno urejevana revija „dic AVage" objavila je v 48. in 49. štev. lan-skega leta uvaževanja vreden članek izpod peresa nekega J. Wandrey-a r pod imenom „die Reformbediirftigkcit unserer Volkssehule". Članek je vreden, da ga čita i slovensko učiteljstvo, zato nam bodi dovoljeno, da ga objavimo v debelejših obrisih, vendar pristavljamo — ker se članek ozira nekako bolj na mestne in sicer le nemške šole — da pridenemo kot nekak dodatek tej razpravi nekaj svojih misli, katerih pa ne smatramo, to poudarjamo odločno, nikakor za merodajne; iskreno pa želimo, da se oglasi še marsikak tovariš o tej zadevi, ker več oči več vidi. Naše ljudsko šolstvo je prav potrebno korenite preosnove in to tembolj, ker je ravno ljudsko šolstvo takorekoč glavni čimtelj ljudskega blagostanja in ker je ravno ljudski učitelj oni faktor, ki ustvarja prav za prav ljudi. Ljudskošolski učitelj vtiskuje prva znamenja v kakor vosek mehko otroško dušo in ravno ljudskošolski učitelj je bodočemu človeku najčešče merodajen, skoro smemo trditi, v celem njegovem življenju; iu ravno vsled te njegove zadače morajo biti ljudskošolskemu učitelju vsa ona pota prosta, po katerih mu bo mogoče doseči oni vzvišeni cilj svojega delovanja, svojega življenja; zato se morajo odpraviti vse one mnogovrstne zapreke — in teh je premnogo — ki mu jemljo in absorbirajo moči, katere bi lahko porabil za hitrejši in intenzivnejži učni kakor tudi odgojevalni namen. Vse avstrijsko učiteljstvo že davno stremi za nekako preosnovo svoje izobrazbe, to je, da je izobrazba ljudskošolskega učiteljstva v sedanjih učiteljiščih jako, jako pomanjkljiva in da je že skrajni čas, to perečo zadevo temeljito in vsestransko pretresti in preosnovati, in da je prvi korak k izboljšanju ljudskih šol ravno preosnova sedanjih pripravnic. Normalen človek bi sicer mislil, da merodajni krogi upoštevajo to učiteljsko prizadevanje za lastno izobrazbo, toda inoti se krvavo. Ravno naopak se godi! Ti merodajni krogi hrepene ravno nasprotno, oni hočejo sedanjo izobrazbo potisniti še v ožje tire, v ožje meje. »Popotnik« XXII., 3. 5 Državnošolski zakon iz 1. 1869. je zahteval kot učne predmete na učiteljiščih: vzgoje- in ukoslovje, njiju zgodovino; jezikoslovje, spisje in slovstveno zgodovino; naravoslovje; godbo. L. 1833. nam je pa prineslo tako zvano novelo, vsled katere se zahteva na učiteljiščih: pedagogika s praktičnimi vajami; jezikoslovje (učni jezik); naravoznanstvo; muzika s posobnim ozirom na cerkveno muziko. Toda 1. 188(3. nam je prineslo zopet novo iznenadenje, ko je izšel tako zvani organizacijski statut za učiteljišča, ki zahteva, da se mora glasovir in orgije obligatno poučevati in njih pouk razširiti; seveda se je to zgodilo na škodo drugih predmetov, posebno realij. protesti, vsi članki zoper tako izpremembo v raznih strokovnih kakor tudi drugih časopisih so bili brezuspešni, učna uprava se ni nanje prav nič ozirala — temveč storila je po svojem — in to se še dandanes dogaja, da merodajni krogi ne upoštevajo prav nič raznih glasov — pro in contra — oni store ravno ono, kar se jim zdi dobro, potem pa če je v isti ni dobro ali ne. Kakor so pa razna znamenja kazala, nastopali so po mnogih krajih oni nazadnjaški elementi, ki hočejo na vsak način ugonobiti kolikor toliko dobri ljudskošolski zakon iz 1. 1869. prav smelo na dan. In učiteljstva sveta naloga je — kjer se ni še zgodilo — tem sovražnim elementom izkopati temeljito tla, združiti vse prave prijatelje prave ljudske izomike v močno bojno vrsto, ki bode krepko odbila vsak zavratni napad na slobodni ljudskošolski zakon iz 1. 1869. Izobrazba učitelja, ki že po svoji nalogi vsestransko izobrazbo zahteva, naj se popolnoma preustroji, učitelj naj se izobrazuje v strokovnih šolah, katere naj bodo na isti stopinji kakor današnja vseučilišča. Dokler se pa to ne doseže, naj se pripravnice tako preobrazijo in razširijo, da bodo imele pet letnikov; in vstop v pripravnice naj se le onim dovoli, ki so dovršili ali vso meščansko šolo, ali pa najmanj štiri razrede srednjih šol. Po dovršeni pripravnici naj se da učiteljem tudi prilika, ako hočejo, da zamorejo svoje študije nadaljevati in spopolniti na vseučeliščih. Oni predmeti, kateri niso neobhodno potrebni, kakor glasovir in orgljanje, naj se zopet smatrajo kot neobligatni, uvede naj se pa učenje stenografije in kakega modernega jezika: francosko, ali angleško ali rusko, seveda kot neobligatni predmet. — Mnogo se sliši dandanes tožba, da šola — ljudska namreč — ne dosega tega, kar bi morala; o tej točki se strinjajo prijatelji kakor tudi sovražniki novodobne šole, toda le s tem razločkom, da šolski prijatelj išče pravega vzroka v žalostnih in v resnično krivičnih razmerah, v katerih se nahaja šola in učiteljstvo, a sovražnik šole pa išče krivde edino le v njemu neljubi osebi — v učitelju. Solnčno jasno pa je, da v tem sovraštvu tiči dvojno sovraštvo, prvič sovraštvo do učitelja kot političnega nasprotnika in drugič sovraštvo do ljudske izomike kot ovire in zapreke njegovega sebičnega delovanja. Glavna bolezen, na kateri današnja šola skoro povsod boleha, so prenapolnjeni razredi. Na Danskem n. pr. ne sme presegati število otrok enega razreda nikdar 35, in tudi pri nas na vadnicah je normalno število 40; toda v ljudskih šolah sme biti v enem razredu postavno 80 otrok, a na eno-razrednieah kar 100. Dobimo pa celo šole, posebno v industrijalnih krajih, kjer je v enem razredu nad sto otrok, ki so natlačeni v klopeh liki sardele, in pri pisanju morajo nporabljati celo okna ali pa oder. V mestih in v nekaterih okrajih na deželi je malo bolje, vendar je povprečno število šolskih otrok v posameznih razredih 75—90 in to vkljub vsem onim lepim zakonom na papirju v zakoniku. In učitelj naj tu dela potem čudeže pri tako ogromnem številu otrok; ako je učitelj še tako vesten, marljiv in izvrsten, onega uspeha ne bode nikdar dosegel, kakor ga zahtevajo zakoni in kakršnega zahtevajo naši neprijatelji in prijatelji. V takih razmerah omaga človeška moč. Če hočemo, da dosega ljudska šola oni uspeh, ki bi ga morala in katerega tudi bode, razširimo šole — v Avstriji je nad polovico enorazrednic — in skrčimo število 80 na 40. Druga coklja, katera pri nas vrlo zavira ljudskošolski uspeh, posebno na deželi, so razne solske olajšave. Zakon iz 1. 18(59. zahteva osemletni šolski obisk; a prijateljem (?) ljudske izobrazbe se je posrečilo ta osemletni obisk prav znatno prikrajšati in sicer s tako imenovanimi olajšavami in po-navljalnimi šolami. Otrok uživa te dobrote v oni svoji dobi, v kateri bi vsled svojega duševnega razvitka največ pridobil. Druga glavna točka izboljšanja ljudskega šolstva bodi: proč z vsemi olajšavami, proč z ponavljalno šolo. A ljudskega šolstva ne ovirajo samo ravnokar navedene razmere, temveč tudi oni socijalni položaj, v katerem biva večina našega avstrijskega ljudstva — posebno na deželi — revščina. Le poglejmo, koliko je otrok po šolah, ki se morajo zadovoljiti opolitdne s koščekom suhega, trdega kruha; koliko je otrok, ki so po šoli popolnoma sami sebi prepuščeni — brez varstva, brez nadzorstva, ker oče in mati morata skrbeti za vsakdanji kruh. Črna in žalostna bi bila ta štatistika! In kdo bode potem zvračal krivdo na šolo, da se nahaja toliko nravno in telesno pokvarjenih otrok ? Tem raznim elementarnim oviram se pridružuje še druga — jako tehtna ovira — naš slavni avstrijski birokratizem s svojimi detajliranimi učnimi načrti. Proste metode, postavno določene proste učne metode ne pozna avstrijski šolski zakonik. In to je ravno ono tako izmučeno kljuse, katero prav radi zajahajo izvestni gospodje, da pokažejo svojo moč, svojo oskosrčnost ali pa svojo — nevednost nasproti nepriljubljenemu učitelju. Pri nas se mora vršiti ves pouk po gotovih šablonah, po do pičice določenih učnih načrtih — ne vpraša se pa ne, jeli tvarina, ki jo ima učitelj obdelovati — mrtva ali živa. Preidimo k posameznim predmetom, kateri se uče v šoli in katere je treba preobrniti in kako. Kot prvi učni predmet pride v poštev učni jezik. Ta razpada v štiri dele: branje, slovnico, spisje in pravopisje. Toda vse te kategorije jezikovnega pouka zasledujejo isti cilj, to je, učenca naučiti ustno kakor tudi pismeno izražati svoje mnenje, svoje misli. Jezikovni pouk je .Popotnik" XXII., 3. 5 * ravno vsled svoje razsežnosti in svoje težkobe prav oni predmet, ona spotika, nad katero se najčešče spotikajo prijatelji in sovražniki ljudske šole; oni trdijo, da hodi otrok toliko in toliko let v šolo, a slednjič pa ne zna pravilno govoriti, ue pravilno pisati. In prav sodita oba! Vzroka pač ni treba tu iskati v učitelju, temveč zopet v onih faktorjih, ki odločujejo o šoli in jo vodijo v življenju. Vsa naša učna metoda in naši učni načrti so potrebni temeljite pre-osnove, kajti po teh načrtih se otroški spomin tako rekoč šibi vsled množice raznih pravil in pravile. In marsikateri učitelj ali nadzornik je bolj ponosen na take učence, ki znajo gladko pravila „drdrati", kakor pa pravilen stavek zapisati oziroma tvoriti. Istotako naj se goji branje. Učenci naj bero tako, da razumejo to, kar so brali iu da znajo ono berilo s svojimi besedami ponoviti. Tudi pri raznih nalogah, bodisi si pri domačih kakor tudi šolskih, je treba marsjkake izpre-membe. Naloge naj bodo vedno kolikor mogoče proste, a popravlja naj se le skupno, to je z vsemi učenci naenkrat. Opuste naj se pa vse naloge, ki služijo mnogim učiteljem kot nekaka „parada", iu mnogi učitelj bil je že na podlagi ravnokar imenovanih nalog tudi klasificirali kot vrla moč. Temeljite fpreosnove so pa potrebne vsa naša berila. Berila naj se bolj ozirajo na življensko potrebo, in na socijalno življenje. Primerna dela naših klasikov naj bi se bolj upoštevala, in kot nekak dodatek naj bi imelo vsako berilo zbirko pravopisnih in spisnih nalog. Pri računstvu naj se bolj upoštevajo praktične naloge s posebnim ozirom na kmetijske in obrtniške zahteve. Ono mehanično računanje naj se popolnoma opusti. Dokajšen napredek imamo pač že tu zabelježiti, a želeti je še večjega. Preidimo k realističnim predmetom. Tu opazimo najprej, da se pouk premalo goji na onem kraju, kjer bi se prav za prav moral, to je v prosti naravi. Tako imenovani skupni šolski izleti — kjer bi se ono ponavljalo praktično, kar se v šolski sobi vzame teoretično — so „bele vrane". In čuditi se potem ne smemo, ako učenec, ki je dovršil ljudsko šolo, ne zna ločiti posameznih vrst žita, če mu jih pokažeš, znal ti pa bode natančno karakterizirati posamezne vrste. Tu pa sedaj pridemo do one preporne točke, ki se v najnovejšem času večkrat ventilira pri okrajnih učiteljskih konferencah — do šolskih vrtov. Šolski vrti so neobhodno potrebni pri vsaki šoli, bodisi na deželi ali pa v mestu; toda ti šolski vrti naj so ono, kar morajo biti in čemur morajo služiti, to je uporabljajo naj se zgolj za praktično uporabo pri pouku, ne pa za »molzno kravo" šolskim voditeljem, Šolski vrt bi moral vselej oskrbovati na večrazrednicah oni učitelj, ki ima največ zmožnosti in veselja do vrtnarstva. Obdelavanje šolskega vrta naj opravljajo šolarji višjih razredov pod nadzorstvom dotičnega učitelja vrtnarja. Dotaknimo se v kratkih potezah še risanja in telovadbe. Pri risanju naj se kolikor toliko skuša odpraviti stigme, posebno v višjih oddelkih, kjer se lahko dosežejo prav lepi uspehi. Telovadbi naj se pa obrača ona pozornost, katero v istini zasluži; napravljajo naj se v ta namen potrebne telovadnice in igrališča. V najnovejšem času se bije ljut boj za šolo in zoper učiteljstvo. Dokazov je na izobilje; poglejmo le najzadnje discipliniranje učiteljev. Zato mora biti prvi korak vitalnega pomena za preosnovo ljudskega šolstva, preosnova in zboljšanje socijalnega in m a t e r i j a 1 n e. g a položaja učitelj stva, kajti le s svojim poklicem popolnoma zadovoljen učitelj more uspešno poučevati izročeno mu mladino. Le učitelj, ki se lahko povsod in vedno — to pa more le materijalno neodvisen učitelj — nanaša na svoj značaj, vzgajati zamore značaje. Sme in more pa biti dandanes in v naših razmerah učitelj — značajen? Ne!1 To dokazujejo slučaji discipli-niranja! Ubogi pari — učitelju se dandanes prepovedujejo vsakemu državljanu dovoljene pravice; on se ne sme udeleževati političnega življenja, no sme javno nastopati in kriti kovati zastarelih šolskih birokratičnih zakonov, ker vedno visi nad njim Daraokljejev meč v podobi disciplinarnih kazni. In kdo je zakrivil, da sili ravno učiteljstvo tako energično na dan, da nastopa javno — med ljudstvom, da zapušča svojo šolsko sobo in se izroča burnim političnim valovom? Pač le oni ljudje, ki so bili toliko let slepi in gluhi napram ponižnim, skoro bi rekli beraškim prošnjam učiteljstva. ^ 55. državnega zakona se tako lepo glasi, da mora učitelj biti tako plačan, da lahko stanu primerno živi in poleg tega še preživlja — tudi stanu primerno, pa brez postranskih zaslužkov — svojo družino ter da se lahko popolnoma posveti svojemu poklicu. Toda ta lepi zakon previdno zamolči, kolika naj bode ona plača, s katero more učitelj stanu primerno živeti. In to normalno plačo iščejo posamezni deželni zakonodajci že celih trideset let, a je še niso našli niti v eni kronovini širne Avstrije. Seveda, država ima vso drugačno skrb za svoje služabnike. Kajti najmlajši uradnik najnižjega plačilnega razreda — včasih še prav dvomljivih študij - ima početkoma svoje službe večjo plačo, kakor pa učitelj po preteku svojih službenih let. ko je vse svoje moči posvetil najvzvišenejši nalogi človeštva. Ako je pa učitelj prisiljen si svoj žalostni položaj zboljšavati z postranskimi dohodki, pa trpi tu šola ravno tako, kakor če nima prav nič družili dohodkov kakor svojo „mastno" plačo; kajti potem ima vedno kot gosta v svoji hiši pomanjkanje in skrb — in teh se pač ne more otresti tudi med poukom. Da ne bodemo vedno culi o slabili napredkih in uspehih v šoli, skrbimo, da se položaj učiteljstva v tem smislu zboljša, in to je tem bolj potrebno, ker so v današnjem času življenske potrebe v ceni poskočile do skrajnih mej. 1 V tem oziru se ne moremo strinjati z gospodom poročevalcem. Uredn. Enak vpliv, kakor ravno kar označeni materijalni položaj, ima pa na učiteljstvo tudi ona brezpravnost, ki jo občuti dandanes skoro vsak učitelj. Brezsramne, anonimne denuncijacije, večkrat tudi kak časniški napad, zadostujejo, da pride učitelj v dolgotrajne disciplinarne preiskave, ki najčešče končavajo v njegovo pogibelj. In — posebno tankočutni pač niso — učiteljevi sovražniki porabijo vse, da le ukončajo njim neljubo osebo. Kako se vodijo take preiskave, kako poprašavajo posamezne osebe, 110, o tem bi pač znali pisati marsikateri nadzorniki. In posledice teh preiskav V Premestitev iz službenih ozirov", izguba petletnice, pomeknitev iz višjega v nižji plačilni razred in tako dalje, in tako dalje. Da pa tajna kvalifikacija igra veliko ulogo pri mnogih nadzornikih, menimo, tudi ni treba posebno poudarjati. Ako upoštevamo vsa ravnokar navedena dejstva, se li smemo potem čuditi, če nahajamo ravno v učiteljstvu toliko omahljivcev, toliko klečeplazcev in toliko bojazljivcev, ali kakor se sami imenujejo miroljubnežev? Da, redki so sejani značaji — učitelji in ti hodijo najčešče svoja pota, seveda, razupiti so potem kot fanatiki, kot podpihovale! in ščuvalci ne le učiteljstva. temveč tudi ljudstva! More li potem tak učitelj, ki izpreminja svoj značaj, svoj o mišljenje prav po vremenu, vzgajati značaje, vzgajati ljudi lastnega mišljenja, lastnega delovanja ?! Temelj izboljša n j 11 ljudskega š o 1 s t v a je p r e u s t r o j i t e v učiteljskih plač oziroma izpolnitev § 55 i 11 izdaja p r a v i č -nega i 11 disciplinarnega z a k o n a. Končno dotekniti se nam je še ene točke. Ni je institucije in ni ga stanu v Avstriji, katera bi bila tolikim in tolikrat cilj raznim nesramnim napadom bodisi v časopisih bodisi v javnem življenju, kakor je šola in Učiteljski stan. In vprašajmo se, kolikokrat je to zasramovanje našlo odpor pri merodajnih faktorjih, pri raznih šolskih korporacijah ? Lahko seštejemo iia prstih. Ako se spreta ministra za uk in bogočastje, no, slednjič premaga vselej minister za bogočastje, a kljub temu sc pritožujejo izvestni krogi, da trpi bogočastje. Sklepna parola torej bodi: Šola n a u č n e m u 111 i n i s t c r s t. v u pod vodstvo m p e d a g o g a , a c e r k e v b o g o č a s t n e m u 111 i n i s t r u pod vodstvom teologa! Mladinski spisi, kako jih mladina čitaj, in kake dolžnosti ima učitelj do njih ? (Konferenčna naloga.) Spiral Janko Leban. fslični nalogi sem govoril že leta 1893. v Mariboru za pete skupščine „Zaveze slovenskih učiteljskih društev", ko sem namreč pojasnjeval, „kaj ® in kako naj čita mladina". Takrat se je bil razgovor o tem razpredel jako na dolgo in široko, navlasti ker so navzočni mladinski pisatelji: Černej, Kosi in posebno zdaj žalibog že rajni Freuensfeld živahno posegali v važno razpravo. A danes vas ne maram utrujati s takšno obširnostjo, in zato bodem skušal prav ob kratkem rešiti dano mi nalogo. Pri tem se bom oziral posebno na svoje izkušnje, katere sem si pridobil bodi si kot bivši predsednik ocenjevalnega odbora za mladinske spise, bodi si kot delavec na polju mladinskega našega slovstva. Kakor razvidno, biva moja naloga iz treh delov: 1. kakšni naj bodo mladinski spisi, 2. kako jih mladina čitaj in 3. kake dolžnosti ima učitelj do njih (t. j. do mladinskih spisov). Predno jamem govoriti o prvi točki, mi je seveda najprej poudarjati namen mladinskim spisom. Knjižnični red ljudskošolskim knjižnicam izraža istega s temi besedami: „Ljudskošolska knjižnica ima namen, podajati šolski mladini sredstva, da s primernim berilom pospešuje svojo duševno in nravstveno omiko". Potemtakem je namen mladinskim spisom strogo vzgoje valen. Mladinski spisi naj bodo taki, da otrokom bistrijo um, blažijo srce iu utrjujejo voljo. Oni naj mladino navdušujejo za uzore, napeljujejo naj jo do vsega resničnega, lepega in dobrega, Da pa dosežejo vzvišeni ta namen, morajo imeti gotova neizogibna svojstva. Pri nas mislijo nekateri, da je spis za mladino vsega priporočila vreden, če ima le dobro tendenco in je v njem dosti pobožnosti. Ne vprašuje se, ali so otroci res n. pr. tako pretirano modri, dobri, pohlevni ali pa hudobni i. t. d., kakor nam jih slika dotični pisatelj. Pred vsem bodi vsaka zgodba, katero čita mladina, resnična ali vsaj verjetna; 3osebe njene naj bodo" — kakor piše Stritar — „posnete po življenju, mislijo naj, čutijo in govore, kakor ljudje, katerim se gorka kri pretaka po žilah". Mladinski spis mora imeti tudi literarno vrednost, ne sme biti suhoparen, nego imej v sebi tudi kaj poezije! Drugo neizogibno svojstvo vsakega mladinskega spisa bodi, da je primeren duševnemu obzorju, doumljivosti otrokovi. Zategadelj treba drugače pisati za prav male otroke, nego za otroke na srednji ali višji stopnji. Zato je jako priporočljivo, da ima vsak mladinski spis označeno, ali je namenjen deklicam ali dečkom, in za katero dobo. Tako označevanje imajo Nemci in Italijani že davno, in laskam si, da sem isto vpeljal jaz tudi že v naše slovstvo. O tej priliki moram omeniti neke razvade, ki ne živi le pri nas, nego tudi pri drugih narodih, razvade namreč, da se mladinski spisi in spisi za narod ali ljudstvo mečejo v en koš, t. j. da se imajo za istovetne. A temu ni tako! Že Bertold Auerbach, utemeljitelj takozvanih „selskih povestij" (Dorf-geschichten) je šibal to krivo mnenje, a v Schmidovi „Encyklopadie des gesammten Erziehungs- und Unterriehtsvvesens" čitam značilne besede: „Es finden sich hinsichtlich des Bildungsstandes und Bi ldu ugsbediirf-nisses beider (namreč med ljudstvom in mladino) wesentliche Verschieden-heiten, dass selhst die echte Volksschrift nicht oh ne vveiters Anspruch auf die Eigenschaft einer guten Jugendschrift machen darf'1. Tretje neizogibno svojstvo vsakega dobrega mladinskega spisa bodi, daje m i kal en in pri prost, tako priprost, da ga otrok umeje tudi brez vsake razlage. Stavki v njem naj bodo tem kračji, čim mlajši so otroci, katerim je namenjen spis. Glede te točke ostanem še danes pri tem, kar sem rekel v Mariboru: l)a pisatelj lože ubereš otrokom pravo „srčno struno", bode najbolje, da z odprtimi očmi opazuješ mladino, da se sam zamisliš v zlato dobo svojih detinskih let ter se spomniš, kaj si kot otrok najraji poslušal in čital. Glede na to točko imam jaz svojo izkušnjo in mislim, da ne napačne izkušnje. Če namreč dvomim, bode li ugajal ta ali oni spis mladini, preberem ali pripovedujem ga v svoji šoli. Če me mladina dodobra razume; če me pozorno posluša ter se veseli spisa, potem mu brez premisleka zapišem svoj: „imprimatur", pa naj mi ga potem — ko izide v tisku — že pohvali ali graja kak poklican ali nepoklican kritik! — Iste misli je izrazil tudi moj prijatelj, učitelj-literat Ante Dukič, pišoč v „ Naši Slogi": „Za djeeu valja pisati i stilom i načinom dječijim: kratko, jeduostavno i onom živalmošču i koloritom, koji djeci ugadja. Ne mi i naša mnienja, več djeca sama su najbolje merilo za valjanost školske čitanke. Ako ju učeni k raz umije i ljubi — dobra je!" Četrtič treba, da je mladinski spis pravilen v s 1 o v n i š k e m in s t i -listiškem obziru, torej tudi po obliki. To se umeje pač samo ob sebi, kajti: „Kjer se oblika ne strinja in zlaga v lepi harmoniji z mislijo, bodi ta še tako tepa, tam je nedostatnost, tam ni čistega vživanja, tistega blagega, Skaljenega veselja, katero nam obuja vsak resnični umotvor", piše Stritar. Neznane besede in fraze naj se tolmačijo pod črto, kar nahajamo tudi pri drugih narodih, recimo: pri Nemcih in Italijanih, in kar sem vpeljal jaz tudi v naše mladinsko slovstvo. Končno treba, da zadošča vsaka knjiga za mladino tudi po zunanji obliki, t. j., da sta popir in tisek dobra in primerna. Kaj dobro je tudi, če so take knjige ilustrirane in sicer dobro ilustrirane; kajti „podoba šele oživi mrtvo besedo ter ji daje pravo moč in veljavo". L)a zadobite jasno sliko, kakšen bodi mladinski spis, treba, da vam podam tudi njegova negativna svojstva. Ta izhajajo sicer iz pozitivnih; vendar jih nekaj omenjam še posebe. Prvič: poglavitno negativno sredstvo nam podaje šolska postava sama, ki veleva, da se mora izključiti iz šolarskih knjižnic vsaka knjiga, ki „žali spoštovanje pred vero, vdanost do Najvišje vladarske rodovine, patrijotični * čut ali spoštovanje pred domovinskimi uredbami". A gospoda moja! S tem še ni povedano vse. Jaz grem stopinjo še dalje ter pravim: Iz šolarskih knjižnic naj se izključijo vse knjige, ki žalijo bodisi v celoti, ali bodisi celo z najmanjšim stavkom, da! z najmanjšo besedo najsvetejša čuvstva človekova: čuvstvo do Boga in do vere, do presvetle vladarske hiše iu do domovine, do starišev, učiteljev, do gosposke, do humanitete, do kreposti, nravnosti i. t. d. Učitelji — vzgojitelji pazimo še posebno na to, da kateri spis ne žali učiteljskega stanovskega ponosa, kakor n. pr. znana povest „Dora", Omeniti moram tudi, da spisi, ki cikajo na politiko in pri katerih treba že zrele moške razsodnosti, niso za mladino, prav tako kakor oni ne, iz katerih odseva nestrpnost bodisi do te ali one vere ali narodnosti. Drugič: Da spisi, kateri opisujejo grozodejstva, niso za mladino, to uči vsaka pedagogika; a vendar so nekateri spisi v dijametralnem nasprotju s tem pravilom, ki bi se nikakor ne smelo prezirati. Tudi je iz peda-gogiških razlogov treba odstraniti spise, v katerih so nagomiljeue prenapete, skrajno dražljive situacije, nadalje spise, ki rafinirano slikajo človeško gorje in pregrehe, recimo: rop, nečlovečnost, surovost, hudobijo i. dr. Izločiti je tudi spise, v katerih nahajamo nedostojne izraze, zmerjalke, kletvice, ali pa take, ki toli razgrevajo mlado fantazijo, da otroci postanejo pravi sanjači. V prvi vrsti se izogibljimo pretiranih indij aneric ali robinzonad, ki so že marsikakega otroka tirale na krivo pot, dajeizbežal iz hiše oeetne. Fakta govore še dandanes dovolj jasno o tem! Ob tej priliki bi tudi še omenil, da ne bi dajali dečkom v roke knjig, ki kipijo šovinizma (t. j. bojažejnega pohlepa po zmagi z orožjem v roki). V tem obziru ima prav pisateljica, ki piše: „Naloga vzgoje naj bi bila, vzbujati v dečkih le blaga čutila, ne pa, da bi jim silila v roke puško in meč." Tretjič: za mladino tudi niso spisi, ki na dolgo in široko morali-zujejo, moralizujejo morebiti tako, da utegnejo še celo poliujšati mladino. Da me bodete bolje umeli, vas opozarjam le na „Filotejo", katera se ščeperi po nekod še po šolarskih knjižnicah. Kaj naj si misli n. pr. deklica, ki bi brala v tej knjigi poglavje o ^poželenju, o zakonski dostojnosti, o besedi devicam i. t. d. Vidite, gospoda moja, tudi kakšne svete bukve utegnejo postati prav nevarne, ako pridejo v neprave roke! s S tem ni rečeno, da obsojam tudi moralne povesti; ne, a moralo si mladina posnemi i/ povesti same, ne da bi bila zapisana. Četrtič: mladini ne dajaj knjig, ki so preveč tendencijozne. Glavne vrednosti kakega mladinskega spisa ne išči v tendenci. Če jo ima, je to stranska stvar; vendar če je ta tendenca preveč razvita, da se da kar otipati, potem otroci to kmalu opazijo in knjigo zaženo v kot; kajti: man merkt die Absicht und man wird verstimmt. Prestopajoč k II. delu svoje naloge, namreč k vprašanju, kako mladina čitaj, se hočem izraziti prav ob kratkem: Mladina čitaj počasi, pazno, s premislekom, „da si prisvaja krasoto materinskega jezika ter se ji odpre čut za krasno poezijo." Besed, ki ne bi umela, naj zapiše na listke ali v poseben sešitek ter naj to ob vrnitvi knjige pokaže učitelju, da ji razloži, česar ni umela. Posebno je gledati na to, da ne bi mladina čitala prehitro, ker, če mladina zapade tisti maniji, kateri Nemec pravi „Lesewuth", ali kakor bi dejali po naše: če spise kar požira, no potem od takega čitanja pač ne bode imela mobene koristi. Navadno čita mladina hitro take povesti, ki jo mikajo, ki ji razvnemajo fantazijo, povesti, ki imajo kaj mnogovrstno dejanje. Zato bode razboriti vzgojnik vedel brzati tako manijo pri mladini. A o tem bode govora še v III. delu tega spisa, h kateremu takoj prestopam. Torej: kake dolžnosti ima učitelj do mladinskih spisov? — Iz pozitivnih in negativnih svojstev mladinskih spisov ste spoznali, kolike so zahteve, katere stavimo v dober mladinski spis. Morebiti pa se poraja v duši marsikoga izmed vas misel, da stvar pretiram; a temu ni tako! Z zgledi iz raznih slovstev bi vam lahko pokazal, zakaj se je zavrgel ta ali oni mladinski spis. Zal, da za to ni časa, najsi bi bila stvar vredna truda in bi bila zanimiva. Kdor se hoče kolikor toliko poučiti o tem, ta čitaj vsaj knjigo: sVerzeichnis von geeigneten und nicht geeigneten Jugendschriften fiir Volks-und Biirgerschulbibliotheken," katero je spisal šolski svetnik Anton Peter in je izšla v Opavi v zalogi Buchholza in Diebla. Mi nismo le učitelji, nego tudi vzgojitelji mladine, in kot takovim se nam stavlja glede mladinskih spisov prvič naloga ali dolžnost, da si na podlagi svojstev, ki jih imej dober mladinski spis, ustvarimo samostalno sodbo o spisu. Tu se ne smemo zanašati na kritiko, katero o mladinskih spisih čitamo po naših časnikih, niti nam ne sme biti merodajen kak veljaven pisatelj, češ da je njegovo delo za mladino že dobro. I)a me bodete umeli bolje, naj vas spominjam le, kako krivično je n. pr. „Ljub. Zvon." ocenjal nekatere mladinske spise, dočim je n. pr. povest „Posavček" pohvalil ter jo priporočal za šolarske knjižnice! To seje zdelo celo Andreju Gabrščku, bivšemu učitelju in založniku „Posavčka", predebelo, tako da je v „Soči" priobčil nastopne karakteristične vrstice: „Posavček." O tej povesti v zadnjem 41. snopiču »Slovanske knjižnice" je poročal zadnji „Ljubljanski Zvon" jako laskavo. Dejal je tudi, da bi bila ta povest „kar najprikladnejša za ,Knjižnico za mladino'. Strmeli smo o tej sodbi. Ne zamerite, zdaj pa res ne vemo več, kaj je za šolsko mladino in kaj za odrasle ljudi. Dekl^/dobi nezakonsko dete, hoče ga vreči v Savo, često se huduje na za-peljivca i. t. d. — a to naj bode za šolsko mladino! Lepo prosimo, prizanašajte nam s takimi nasveti!" — In zopet: koliko se je pričakovalo o Stritarjevem „Griškem gospodu", in vendar s tem delom ne more biti povsem zadovoljen noben mladinoljub, pravi poznavalec dobrih mladinskih spisov! Kajti ocvirki, kakršni so tista: „Stara baba, nora baba", ali kletvice a-la: »peklenska zalega" pač niso za mladino, da ne omenjam drugih hib, ki jih ima ta Stritarjeva povest. Tudi izdelke naših veleumov sodimo torej na podlagi danih navodil in po besedah Lessingovih: „Mit Bewunderung zvveifelnd, mit Zvveifel bewundernd gegen den Meister!"; zakaj pomisliti je, da za mladino pisati ni tako lahko, saj je za mladino »najboljše jedva dovolj dobro". Zato pa ni čuda, da imamo v vseh slovstvih tako malo mladinskih pisateljev — klasikov! Kolikor poznam jaz mladinske spise raznih narodov, povem odkrito, da še najbolj ini je imponirala Johanna Spyri. In v resnici jo Nemci kot pisateljico za mladino cenijo više od Krištofa Smida! Johanna Spvri je bila guvernanta v Švici ter je začela pisati šele v 50. letu svoje dobe, ko je bila do dobra proučila otroško čud. Jaz bodem nekatere Spyrine spise presadil na polje našega mladinskega slovstva, na kar vas opozarjani že danes.1 Druga dolžnost, katero ima učitelj do mladinskih spisov, je ta, da ob njih posojevanju postopa pedagogično, da se ozira na otrokovo individualnost. Postava pravi v tem obziru: „Kadar se otrokom posojajo knjige, se je treba skrbno ozirati na razmere in potrebe posameznega otroka, ker je domače berilo, po meri in vrsti dobro izbrano, osobito za razvijanje značaja velikega pomena". (Vide: Heinz-a str. 171.) Da se otrok ne loti manija, nazvana v Nemcih „Lesewuth", naj jih učitelj napeljuje na to, da bodo čitali počasi iu s premislekom; kroti naj njihovo poželjivost po vedno novi snovi; kajti, če bodo knjige kar požirali, potem ostanejo »gluhi in slepi za kras jezika in za poezijo". „Non multa, sed niultum", ta zlati rek velja tudi za čitanje. Nikakor ni treba, da ima šolska knjižnica za vsako dobo dosti različnih knjig, nego gledati je na to, da si za šolske knjižnice nabavimo dobrih knjig v več izvodih. Ko otroci vračajo knjige, naj jih učitelj tudi izprašuje o vsebini ter naj jim pojasnjuje morebitne besede ali fraze, ki jih niso razumeli. Učitelj nekatera berila tudi s pridom uporablja za spisovne vaje, kar tudi izrecno veli ministerski ukaz iz leta 1883. (Vide: Heinz str. 171.) Ne smem pozabiti, da se je treba učitelju ozirati tudi na nekak red glede vsebine mladinskih spisov. Fini pedagogiški takt učiteljev bode v tem 1 Dve povesti sta že izšli: »Zaupaj na Boga v vsaki potrebi" („Angeljček" 1. 1900) in »Pri Vrbov6evem Grogi" (v Giontinijevi zalogi). Pis. odločevalen. Jaz som za red, ki sem ga priporočal v Mariboru. Prične se s pravljicami in pripovedkami. Vsem je znano, kako radi poslušaje že prav mali otroci pravljice in pripovedke. Celo frivolnemu Heineju se milo stori ob spominu na pravljice iz otroških let, zakaj ganjen vzklikne: „Wie klingen sie lieblich, \vie klingen sie siiss, I)ie Marchen der alten Amnie!" — Dobre pravljice in pripovedke odpirajo otroku pogled v čarobni svet. širijo mu duševno obzorje ter blagodejno delujejo na njegovo mlado dušo. Tako berilo pospešuje pomislivost ter otroku množi besedni zaklad. Ker imata pravljica in pripovedka svoj izvor v narodu samem, ni čuda. da se tako prijemata srca, zakaj: kar narodu poteče iz srca, to rado zopet ide v srce. Izogibati pa se je onih pravljic in pripovedek, ki bi na otroke napravljale tožen, neprijazen vtisek, in ki bi širile — prazno vero. Nasprotno se priporočajo pred vsem pravljice, ki imajo etičen moment. Kako se pišejo take pravljice, nam je sijajno pokazal prerano umrli tovariš Freuensfeld. Za pravljicami in pripovedkami dajajmo otrokom uganke, basni, majhne obraze iz narave in slike iz zgodovine. Uganke in basni so izvrstno sredstvo, katero uči otroke — misliti. Tretja stopnja berila bi bile povesti, najprej kratke, potem daljše; življenjepisi, daljše zgodovinske slike in potopisi, slike iz naravoslovja i. t. d. Tako berilo utrjuje značaj, blaži srce ter množi znanje. Glede povesti pa moram poudarjati, da naj bodo strogo n ravnost ne. Lahko se slikajo v povestih tudi človeške slabosti, a le v toliko, kolikor jih res nahajamo pri mladini; delati pa iz otrok prave hudobce, kakršnih v teh letih ni na tej grešni zemlji, to ni prav v nikakem obziru ! Povest bodi vedno taka, da otroke — ne da bi se pri nji kar otipala tendeneijoznost — napeljuje k dobremu in ne k slabemu. — Kajpada zanimajo otroke vrhu prozaiških izdelkov tudi — pesmi. Te naj se otrokom podajajo kakor proza po stopnjah: od lažjega do težjega. Tretja dolžnost učiteljeva glede mladinskih spisov bi bila ta, da iz-kuša sporazumeti se tudi z domom, t. j. šola in dom se morata glede čtiva za mladino vzajemno podpirati. Kaj pomaga, če otrok dobi v šoli res le dobre knjige; če mu je pa doma odprta pot do očetove knjižnice, v kateri se nahajajo knjige, ki niso primerne zanj, ali pa so mu doma na razpolago politiški časniki, ki so časih pravi strup za mlado srce, ker poročajo o umorih in samomorih, o ljubovnih tragedijah i. t. d. Četrta dolžnost, ki jo ima učitelj glede mladinskih spisov, je, da pozna vse postave, ki se tičejo tega predmeta. Ako bi hotel te postave navajati tukaj, bi moral prepisati vse, kar se nahaja v Heinčevi knjigi: ,,Zbirka zakonov in ukazov o ljudskem šolstvu na Kranjskem", in sicer od 169. do 180. strani. A to se mi ne vidi potrebno, ker ima vsaka šola dotično knjigo in omenjeno učitelj lahko čita sam. Vendar ne bo škodilo, da povem v par besedah, kar je glavnejše: Vsako knjigo, katero dobi učitelj na katerisibodi način za šolarsko knjižnico, mora prebrati in presoditi sam, če je primerna za mladino ali ne. Neprimerne knjige mora odstraniti iz šolarske knjižnice. Ako je knjiga primerna, potem jo vpiše v imenik šolarske knjižnice, izpolnivši pri tem vse rubrike, ki se kažejo tam, namreč: zaporedno število, popolni naslov knjigi, založnik, natisek, leto i. t. d.; pisatelj oziroma prelagatelj, število zvezkov, pridobitev a) način, h) čas; kupna cena, K, h; podpis učitelja, ki je knjigo prebral in odobril za šolarsko knjižnico. Datum. Opazke o vsebini in sposobnosti knjige i. t. d. Izrecno mi je opomniti, da treba v zadnjo rubriko zapisati ne le za kak razred in oddelek je knjiga primerna, nego tudi njeno vsebino ali tendenco prav ob kratkem, v par stavkih. — Bodi dovolj! — V denašnji dobi, ko so utihnili Gregorčič in Gregorčevei, in ko prava poezija izginja iz pesniškega našega loga, dasi nam na vseh krajih in konceh vstajajo pesniki in pesnikinje, ponujajoči zvečine — da z Nemcem govorim — le „poetischen Flitterkram"; — v denašnji dobi, ko tudi v naše slovstvo sili oni ledna dekadenca — „literarna impotenca" (kakor jo imenujem jaz): — v denašnji dobi, gospoda moja, treba, da tudi učitelji — vzgojitelji z budnim očesom pazimo, k aj se ponuja našim otrokom na mladinskem slovstvenem polju, ter da strogo presodimo vsako knjigo, predno jo uvrstimo v šolarsko knjižnico. Blagovolite torej, cenjeni tovariši in tovarišice, uvaževati moje migljaje v tem obziru, kar bode gotovo mladini v prid in narodu našemu v basen! V to pomozi Bog! — G Slovenska slovnica v šoli in za šolo. Dr. Jos. Tominšek. ajtežje stališče ima dandanes učitelj slovenščine. Za vsak drugi predmet imamo poleg učne knjige na razpolago še drugih pripomočkov; lahko se zatekamo v prepornih točkah k pomožnim knjigam, ki predelujejo snov po svojem namenu ali v širino ali v globino, sistematično ali metodičnno . . . če že slučajno nimamo špecijalnih vrelcev, okoristimo se včasih za silo celo v univerzalnem veletoku kakega naučnega slovnika, — Le glede slovenščine smo premnogokrat brez virov, na suhem, navezani le na učno knjigo in na lastno znanje. Manjka nam večjih zbornikov vseh naših duševnih pridobitev, manjka natančnih obdelovanj še skoraj vseh strani našega notranjega in zunanjega bitja in žitja; vse te pa imajo v slovenskem pouku svoje naravno središče. Primeroma najbolje je skrbljeno za slovstveni del. Ne bom govoril, kaki so naši pripomočki v tej stroki, ali imamo jih vsaj, ut sint ... Že težje je z domačo zgodovino. Res so nekateri naši zgodovinarji neizmerno delavni — izmed znanstvenikov menda najbolj — dosegli so lepih vspe-hov, ali le v posameznostih; celotnega dela, ki bi nam bil stalen kažipot pri potovanju po zgodovinskem razvoju in zgodovinski usodi našega naroda, takega dela nimamo in ga je težko pričakovati, dokler ne dobi kdo dovolj časa in sredstev — pri vseučilišču; biserov je mnogo, ali ni kataloga, ki bi nas v potrebi brez zamudnega truda vedel do njih. Slicno velja za zemlje-pisje in kar je ž njim v zvezi. Da preskočimo vse drugo, kaj pa je z onim delom slovenskega pouka, ki mu daje okostje, trdno podlago s slovnico?... Smelo trdim, da je ta del prav zanemarjen ali pa zavožen. Primeroma veliko truda — neprimerno malo uspehov in sadu, ta vtisk delajo name prizadevanja zlasti zadnjih let. Strokovnjakov je dovolj, ali žal, preradi smatrajo svojo stroko za svojo domeno .. . Kaj čuda, da dela vsled tega vsak po svoje, skupnega vspeha, skupne bire pa ni. Komaj je kdo spravil voz v tir, /.e pripreže drugi svoja živinčeta od zadaj ali od strani, in voz se ali ne krene nikamor ali zajde v rušo — in vse to cesto zaradi malenkosti. — Slovenci in zlasti še slovničarji smo pač veliki v malem, zelo mali pa v velikem. Le to vidimo, kar nas razdružuje, ne iščemo in ne vidimo pa, kar nas združuje ali bi združevalo; obsojamo se, ne da bi se razumeli. Dokler se vse to vrši še tam zunaj na širšem polju v bitkah iu praskah, naj še ho; ali gorje, ko bi vse to pošiljalo svoj odsev preko posvečenega obzidja šole! Dokler imamo razumne učitelje, se tega sicer ni bati, ali bridko obžalovati je nekaj drugega: da je in ostane pri označenem početju šola, kakor sicer običajno pastorka, ki se pošilja spat v korito. Prodajamo in povdarjamo domačo ali tujo učenost; na njej se naslaja res kakih* 12 ljudi, za dejanske—šolske potrebe pa se ne skrbi. Res je seveda, da praksa zajema iz teorije, res je, da — ostanimo pri slovnici — se bode najtemeljiteja slovnica za praktično šolsko rabo pisala še le, kedar imamo znanstveno slovnico, dasi dobra prakt. slovnica ni nemogoča pred znanstveno in je navadno bila prej — ali še hujše, kakor tako slovnico pogrešamo, posebno v začetku poučevanja, vzorcev, kako se naj obdeluje snov ter podaja učencem. Tu nima učitelj sloveu-ščine, lahko rečeno, nikakih navodil; drugod in pri drugih strokah pa so kar celi časopisi namenjeni takim podavanjem. Slovenskemu učitelju more le kot znanstven vir služiti Miklošičeva, oz. po njej prirejena Sumanova slovnica; res se najde tu to in ono zrno, porabno tudi za šolo; ali v pretežnem številu slučajev nas puščata ti deli na cedilu, ne glede na to, da je zanimivejši izvirnik že težko pristopen. — Kje pa imamo kak metodičen spis?! Kar je, je vse zakopano. Ali se je torej čuditi, da se često kar šablonski premlevajo predpisane učne knjige s preprostim čitanjem ali lahnim parafraziranjem ? Ali se je potem čuditi, da se zdi slovenskemu dijaku »slovenska" ura najmučnejša ? Mari se naj čudimo živosrebrni mladini, če ji mrzi nekaj, kar — mladina ima ostre oči — učitelju vidno ne pripravlja veselja? če se muči učitelj, muči se gotovo mladina v dvojni meri: pogreša se oni ogenj, ki nehote nevidnim potem, pa vidno, prehaja od učitelja, ki opravlja svoj posel z veseljem in vnemo, na vnetljivo mladino. — Gotovo se marsikdo še spominja s strahom ali smehom na slovniške ure, ki jih je prebil na šolski klopi. Kake leseno in kako zaspano! Sicer pa tudi dobro vemo, da smo uprav v »slovenskih" urah bili sošolci najbolj dovzetni za „dobre" dovtipe, da smo tedaj zasnovali največ drznih podjetij, čitali največ indijanskih povesti pod klopjo, rezali največ po klopi, kovali prve pesmice . . . pazili pa nič; zakaj? S tem vprašanjem se dotikam jedra slovenskega pouka in po mojih izkušnjah sploh važnega faktorja pri zbujanju zanimanja: učitelj stoj nad knjigo, ne pri in v knjigi ter s knjigo. Če zapazijo učenci, kar se zgodi tekom prvih dveh ur — da stoji v knjigi do pičice vse tako, kakor se govori v šoli, če se nemara celo kar čita in naposled samo v naslombi na knjigo izprašuje, ne bodo ohranili pazljivosti razven ona species, ki dandanes baje izumira, oni „Musterschuler"ji iz tercierne dobe. Res dandanašnji pač ni učitelja, ki bi slovensko slovnico deval tako v stope in gotovo ima vsak dobro voljo, podajati ta pouk tako, da ga mladina ne zametuje. — Kako naj to doseže ? Iz mojih prejšnjih besed bi se dalo izvajati, da najložje s popolnim emancipiranjem od učne knjige. Kaj takega pa ne morem in ne smem zahtevati. To niti dovoljeno ni Učna knjiga mora biti iz znanih vzrokov podlaga za pouk kakor pri drugih predmetih, tako pri slovnici. Saj učitelj v obče ne bo pravil kaj vseskozi samostalnega; naj pa tudi ne govori popolnoma s slovnico; pustivši jej vodilne misli, jo navdihaj s svojo osebnostjo. — Kako? Na to vprašanje se ne da odgovoriti enostavno. Skoraj vsak učitelj ravna kolikor toliko po svoje, še eden in isti učitelj — vsaj o samem sebi moram to izjaviti — ne ravna v enakih slučajih vedno enako, ampak poučuje isto gradivo v različnih časih različno, dasi slično. — Ali glavni zakon je pač vedno isti: da se skuša snov oživljati, 1. v pravem pomenu s tem, da se prikazuje, kakor v obče zahteva sedanja pedagogika, na živih zgledih kot nositeljih abstraknega pravila, ali 2. po možnosti s tem, da se spravijo novi pojmi v zvezo s pojavi, ki — že znani — živijo v učenčevem spominu, torej najčešče in skoraj izključno s slovnicami in slovniškimi pojmi drugih jezikov. Kje imamo pripomočke v ta namen? Teh, teh nimamo! Učitelj, ki svojo stroko razume in jo predava z veseljem, najde pač obično sam od sebe pravo pot, ali treba mu je večkrat precej preudarjati — če ne mara vsega dela prepuščati kar intuitivni improvizaciji. Eden človek sam pa z najboljšo voljo ne more vsega; to občuti z bridkostjo začetnik, rad bi videl, kako delajo drugi, pa kje naj to vidi in najde? Lahko bi bilo v tem oziru drugače! Imeli smo že izkušenih veš-ča kov-slove nistov, in jih še imamo, mož, ki so brezdvomno učili slovenščino vzorno in so si najbrže sestavili zapiske . . . Kako hvaležen bi bil mlad naraščaj, ko bi dali oni kaj takega med svet! Naj ne bodo tako zavistni, ali kakor jih že naj imenujemo! Zabranili bi marsikak ponesrečen poskus ter koristili slovenščini več kakor z globokimi preiskavanji, s katerimi le proglašajo svojo učenost — če je prava — kojih vspehi pa se porazgube kakor prah v vetru. Sicer — da me kdo ne razume napačno — storite edno, ali drugega ne opuščajte! — Da bi prišle na dan one pridobitve, potem bo stavljen temelj metodiki in didaktiki našega slovniškega pouka, potem bo zavzemala ložje slovenščina med drugimi predmeti ono mesto, ki jej pristoja, ne bo več zadnji predmet, ki se ga boje učitelji — znani so mi živi zgledi — boje gotovo v prvi vrsti radi nedostatnih sredstev. * * * Da se vendar enkrat začne, nameravam v prihodnje, ako mi da gosp. urednik prostora,1 donašati, kolikor mi dopušča čas, nekatere zglede iz svoje šolske prakse, kakor sem namreč predelal z učenci to in ono točko slovenske slovnice; vse na podlagi Janežič-Sketove učne knjige. — Vem, da moji poskusi niso merodajni; če le nudijo substrat za presojevanje ter morebiti izzovejo, četudi po svoji napačnosti, prave nazore, bom zadovoljen z uspehom. Ozirajo se na potrebe nižje gimnazije, po nekodi namenoma, kar menda ne izključuje barem omejene porabnosti za višje razrede ljudskih šol. ^----- Risanje v ljudski šoli. v J. Marin, c. kr. vadniški učitelj v Mariboru. e okoli 20 let premišljujem, preskušnjem po svojih in tujih razredih, poz-vedujem pri strokovnjakih veščakih in raznih tovariših; pregledujem in preiskujem knjige metodične in presodile, načrtne in uzorčne, risalnice in risarne, — da bi izvedel in izprevidel: kaj, kedaj ir. kako se naj riše v ljudski šoli. Kaj nam o tem učni načrti z dne 9. avgusta 1873, št. 6708, ukazujejo, tega tukaj ne mislim razpravljati; tiste pozna itak vsak tovariš, ki je srečno 1 Z veseljem! Le razpolagajte čez naše predale Vi, pa tudi drugi! Stvar je pre-važna, in skrajni čas je, da pričnejo o njej resne razpravo. Uretln. prebil izpit sposobnosti, — in je gotovo tudi spoznal njihovo štirivoglato-obliko-slovno vrednost. Tudi o tem, ali je risanja sploh treba v ljudski šoli ali ne, je li vzgojevalno, potrebno ali nepotrebno, koristno ali malenkostno, — bilo bi odveč — tratiti besed, ker je dandanes že vsak obrtnik in vsak rokodelec po vsem prepričan, da mu brez risanja ni napredka, ni dovršenosti. Če bi pa še vendar tičal kje kak zavratni in trdovratni — recimo filozof ali filolog — kateremu še drnzega ni pogledati mar, kakor neilustrirane stare klasike polne enoličnih, črnih, mrtvih črk, in bi trdil, da risanje ni brezpogojno potrebno ljudskim šolam, opozorimo ga, da naj gre na Francosko; — v najpriprostejši vasi se bo docela lahko poučil, kakšnega pomena je risanje — tudi priprostemu kmetu in obrtniku. —marjajo ob prisotnosti svojih učiteljev izlete z naučnim namenom; 2. bolni šolski otroci, katere vodi učitelj na počitniške naselbine ali pa v kopeli. Brezplačno smejo naložiti tudi priklade do 20 kg. Učitelji veterani. Na Ceskem deluje čez 200 učiteljev z več kot 40 službenimi leti. Vsi čakajo na regulacijo učiteljskih plač. Nekateri služijo po 50 let, najstarejši ima jih 55 na hrbtu. Kakor poroča „Reichswehi", nameravajo učiteljski zastopniki »ljudske volje" v državnem zboru: Seitz, Kasper in drugi zahtevati v državnem zboru kar v prvih zasedanjih regulacijo učiteljskih plač po vzoru štirih najnižjih razredov državnih uradnikov in disciplinarni zakon, kakršnega imajo sodnijski uradniki. Učitelji in ljudske zabave. Češki „Cas" govori o kulturnih nalogah učiteljstva in opozarja učiteljstvo na ljudske zabave. „To je silno zapuščeno polje in za popravo razmer se trudijo doslej, odkritosrčno povedano, samo roke, ki razsevajo temo. Tu je treba svobodomiselnih, inteligentnih delavcev, s čisto ljubeznijo do ljudstva v srcu, do ljudstva, ki vidi v plesnih veselicah in pretepih vso svojo srečo. I tja, med najposlednejše je treba iti in jih povznesti iz teme surovosti, neomikanosti in kalnosti k luči spoznanja. Tu zlasti se nuja silno dobra priložnost za kulturno delo i tistim, ki živijo v pozabljenih krajih in nemara niti nimajo sredstev in priložnosti prirejati predavanja i tistim, ki žive v mestih in nečejo ali pa se bojijo javno delovati. Tu morejo skrivno delovati, a njih delo je ravno tako utrudljivo in ravno tako hvaležno kakor delo onih, ki vodijo z živo besedo ljudi na pravo pot. Neizogibno je sicer, da nastanejo delu učiteljstva lia kulturnem polju med ljudstvom kmalu sovražniki, da nastane običajno dennnciranje in obrekovanje. Razen tega še borna svoboda učiteljeva, katero še vedno prirezujejo in nadzorujejo šolski uradi, a slabo socijalno stališče učiteljstva z redkimi pravicami, to so velike ovire v izvajanju krasnega programa. Na inteligenciji je ležeče, da bi učiteljstvo v njega naporih podpirala in mu olajšala to težko delo. Zato se vroče zavzemamo. Učiteljstvo pa se ne sme dati ustrašiti kar po prvih neuspehih. Nečejo farne šole. V hersoneški guberniji so hoteli duhovniki ustanoviti farno šolo, ki bi konkurirala z dosedanjimi državnimi šolami, toda razbila se je ta namera na znatni opoziciji vaškega ljudstva. Na vprašanje, zakaj se takšnih šol bojijo, so odgovorili kmetje, da je prebivalstvo Nove Rusije kulturno mnogo bolje nego v ostalih maloruskih gubernijah in da dobro razumejo, da farne šole vzgajajo mladino le v pravoslavnem lojalnem smislu, ter se brigajo le za to, da bi vcepili otrokom spoštovanje do uradnikov in gospodov a se niti najmanje ne brigajo za duševni razvoj. Razen tega pa jih odvrača od duhovnikov tudi poslednjih »nenaverljivost" (nenasitnost). Socialno-demokratiška šola. Šola je državna. Država jo ustanovlja, ako nastane potreba, vzdržuje, oskrbi s potrebščinami in jo nadzoruje. Pravice dosedanjih krajnih šolskih svetov so prenesene v okrajne šolske svete, v katerem sedijo razen zastopnikov naboženstva in okraja tudi zastopniki delavcev. V moderno urejeni šoli sedi največ 30 učencev. Vsi so oskrbljeni s knjigami in pisalnimi in risalnimi orodji, katere so prejeli od šolskega vodstva po državni dotaciji zastonj. Nikjer ni razločka, enako se obdarijo bogati in revni. Učenci oblečejo prišedši v šolo šolsko bluzo. Ta je izgotovljena iz modrega platna. Ona je lastnina učenčeva ; vsako leto prejme novo. Pouk traja poleti od sedme do devete ure, v višjih razredih do enajste ure. Na-boženstvo ni šolski predmet. Zato pa so se pridružila ostalim šolskim predmetom zakono-znanstvo in nravouk. Po šolskem pouku gredo učenci s svojimi učitelji v skupno šolsko obednico. Vsak učenec prejme zastonj dobro juho in prikuho, včasih kos mesa. Učitelj obeduje s svojim razredom. Popoldne se šolski predmeti ne poučujejo. Učitelji obiskujejo s svojimi učenci višjih razredov obrtne zavode ali druga znamenita mesta. Poleti se vršijo izleti. Obvezno je poleti kopanje. Majhni otroci 1. in 2. razreda imajo prosto. Pouk je brezplačen. — Tako urejena socialno-demokratiška šola bistvuje sedaj le — — na papirju. Anglež o bodočnosti Slovanov. Dr. Juri Washburu je izdal brošuro o bodočnosti Slovanov, v kateri meni: „Romansko in nemško pleme je preživelo svojo dobo in ni umelo stvariti prave krščanske civilizacije. Doseglo je ogromne uspehe v organizaciji društva, v razvitju gmotnega blagostanja, v literaturi, umetnosti in vedi, zlasti v vprašanju o pripo-znavanju in zagotovljenju pravic ljudske individualitete. Toda to pleme je dvignilo gmotni zajem nad duhovnega in si stvarilo boga iz mainona. Izgubilo je že plemenite moči mladosti in se ravna sedaj po brezpomembnih starinskih normah. Čakamo Slovane, daobrodijo Evropo, da bodo uvedli temelje vsesvetuega bratstva in Kristove države na zemlji. Slovansko pleme živi šele svoj mladeniški vek. Kaj nastane iz njega, ko dozori, do kakšne mere uresniči svoje ideale in ponudi civilizaciji boljši, vznešenejši razvoj civilizaciji — to pokaže bodoči vek — vek Slovanov. Kaj in koliko se izda za razne potrebščine vidimo na statističnih podatkih o porabi Francozov. Francozi izdajo na leto 16.000 miljonov za jedi, 7500 za obleko, 3000 za državne stroške, 2000 za stanovanja, 1000 za luč in gorivo, 1000 za vojsko; nadalje 700 miljonov za potovanja, 500 v kavarnah, 450 za tabak, 250 za pošto, 250 za zdravstvo, 180 za vožnjo in ježo, 120 za pravosodje, VjO za lov, 115 za naboženstvo, 100 za dobrodelne namene, 90 za časnike, 50 za knjige, 45 za gledališča in 30 miljonov za pouk. Tako se godi in vrši v najnaprednejši državi sveta, ki še ni prenehala biti vzor mnogim drugim državam. Četvero soeialnili problemov. Pri prvem predavanju v novouvedeni stolici za socialno filozofijo na College de France je omenil Jean Izoulet štiri socialna vprašanja. To so: problem naboženstva, države, gospodarstva in žensko vprašanje. V njih si stoje nasproti liog in narava, država in narod, delodajalec in delavec, mož in žena. Obvezni šolski poset ni samo pri nas, ampak tudi drugod breme nespametnim starišem. Tako zamuja v Londonu izmed 745.000 vpisanih šolskih otrok vsak dan 145.000 šolo in 100.000 je takih, ki se nikdar ne prikažejo v šolo. Ključ in nravna nevarnost. Nedavno se je zbral šolski svet v neki češki vasi v važni zadevi: določiti se je imelo, ali prejme tukajšnji podučitelj ključ od hišnih vrat ali ne. To velevažno vprašanje se je potem rešilo na pameten način. Ker je podučitelj mlad človek, je tudi nevarnost za njegovo nravnost tem večja, ako ima ključ od hišnih vrat. Ako pa se vrne vsak večer ob 9. uri domov, potem se ga ne lotijo niti skušnjave. Ko je še gospod župnik izjavil, da bi svojemu kaplanu ne dal za ves svet ključa od hišnih vrat, je bila usoda podučitelja, ki je zahteval ključ, odločena. Seveda je manjšina po tem duhapolnem ukrepu takoj izstopila. Učitelju pa bode zdaj vsak večer ob 9. uri zatrobil pred šolo vaški pastir „retraite". Otroci in alkohol. Znani dunajski kliničar prof. Nothnagel predaval je nedavno svojim slušateljem o veliki nevarnosti, ki izvira iz tega, ako se daje deci piti žganja, vina, piva itd. Prof. Nothnagel je rekel med drugim: „Jaz ne pripadam onim apostolom zmernosti, ki ne dopuščajo nikakšne alkoholične pijače; vendar vam moram najtopleje priporočati, da se zavedate, kako težek greh je dajati deci, da pije žganje, vino ali pivo. Do dovršenega 14. leta ne bi smel otrok poskusiti piva, vina itd., pa tudi ne čaja ali kave. Vse to so razdražujoča sredstva, brez katerih otroci prav lahko izhajajo. Pravi zločin je trditi, da vino hrani, a otročje je, če se še najde zdravnik, ki trdi, da črno vino bolj krepi od belega. Deci ne le, da niso potrebna ta razdražila, nego so ji celo zelo nevarna. Prosim vas, da v svojem zdravniškem poklicu zlasti na to pazite, kajti uprav strašna nervoznost naše dobe. prihaja poglavito od te prerane uporabe alkoholskih pijač". Neki prehrižni oče je dajal svojemu telesno slabemu, a duševno dobro razvitemu 10 let staremu dečku, „da bi ga okrepčal", večkrat na dan, spočetka majhno čašico, pozneje pa veče količine močnega vina, zlasti Malage. Čez nekaj časa so roditelji opazili, da pojema dečkov spomin tako, da ni spoznaval svojih sorodnikov, da ni znal imenovati najnavadnejšili predmetov v hiši ter da se večkrat niti svojega imena ni inogel spomniti. Zdravnik je posegel vmes ter prepovedal dajati dečku opojnih pijač. V nekoliko tednih se je deček zopet popravil. Otrokom bi trebalo ukoreniniti bojazen pred alkoholom, kakor strah pred ognjem. Zalibog se v tem oziru tudi na Slovenskem še mnogo greši. „8lovenka". Čudna rastlina rase baje na otoku Jamajka. Imenuje se „rastlina življenja", ker je skoraj nemožno zamoriti jo. Ako si odrezal pero in ga obesil na žico, požene tam bele tanke koreninice, ker jemlje iz zraka mokroto. Tudi stisnjena in hranjena v knjigo živi. Edini način, da se jo umori, je, skuhati jo v vodi, ali pa jo sežgati. Pedagoški paberki. O umetniški vzgoji mladeži je predaval v Stuttgartu prof. dr. Ziegler. Omenil .je vse stare spore pedagogov in nravoučiteljev z umetniki in lepo vprašanje: na kakšen način se ima mladež umetniški vzgajati? Pokazal je, da se zajmi umetnikov mnogokrat križajo z zajmi pedagogike, in da je preveliki strah za nravnost otrok večkrat vzrok, da se mladež večkrat niti ne sme umetniško vzgajati. S trpkimi besedami je slikal fingirani stid, ki si sicer zakriva pred umetniškim stvorom svoje lice, a ne pordi. 0Ali ve pravzaprav — je rekel govornik — mnogo ljudi, kaj je umetnost? Kolikim ljudem je dovoljeno se tešiti s čisto, nedolžno, pravo umetnostjo. Kot glavni razlog za znano lex Heinze se je povdarjalo, da se mora mladež, da se morajo oči mladeži čuvati pred vsem, kar je poltnega, nagega. Tu bistvuje neka zmota. Za koga dela umetnik? Razume se, da za dospele, ki bi ga naj razumeli in žnjim čutili. Ako se privajajo pred umetniške tvoritve v gledališču ali razstavi slik otroci ali mladeniči in dekleta, ki nimajo zmožnosti razumeti misel umetniškega tvora, pač pa zapazijo vsako poltnost kot tajno in skrivano stvar, tedaj to seveda ni pedagoški, a kriv vendar ni umefnik, ampak tisti, ki privaja tja nedospele ljudi. Hiba leži v neomikanosti starišev in v krivi vzgoji otrok. Na nago telo v cerkvi nikdo ne gleda s smiselnim očesom ; za to stran nagote se torej vzgaja, zakaj bi ne moglo biti takšnih nazorov za čisto umetnost i drugod? Naša vzgoja se vrši še vedno po starodavnem, srednjeveškem načinu, vsaj z malimi izjemami. O nič smiselnem, slabem, hudobnem ne sme vedeti mladež v dobro situiranih rodbinah. Govoriti o porodu bi bilo nekaj nezaslišanega, a biti pri porodu skoro neposredno navzoč, tega mnogokrat skoro ni mogoče zabraniti. Hkratu stopita mladenič in dekle v življenje, a tam je mnogo smiselnega, mnogo slabega in grdega. Ali je tisti dobro vzgajal, ki svojih gojencev o tem ni poučil? Toda ne mislimo, da naša mladina ne ve o nravno nelepih zadevah ničesar, četudi jo kolikor mogoče od njih odstranjamo. Ve o njih in hrepeni po njih s tem večjo zvedavostjo in opreznostjo. Delo pravega vzgojevalca ne more torej kulminirati v tem, da se skriva nenaravno takoimenovano „zlo", ampak vzgajati tako, da bi stal gojenec i pred nago krasotico brez nravne nevarnosti. Zato več poguma in manj lažnivega stida — to se nam vidi v tem stoletju važna naloga." Skupna vzgoja. Na Nemškem seje pojavil predlog, da bi se zopet ukinilo razdeljenje šolskih otrok po spolu. Kot razlog se navaja enostranost, kateri so podvržena dekleta, katera vzgojujejo le učitelji. Razdeljenje je nenaravno, kajti proti temu govori rodbina in društvo. Nikjer se ne nahaja dekle samo, kajti vsako je zvezano z rodbino in narodnim društvom. Nravnih grehov učencev je sedaj več, nego preje, ko spola še nista bila ločena. Po vzgoji je treba mladež storiti nravno nikakor pa po odtujevanju. Ako ne moreta pogledati mladenič in dekle pozneje brez poželjivosti drug na drugega, je temu vzrok to, ker se ne poznata in se ne moreta radi tega spoštovati. Sicer pa dokazujejo dovolj šole po vaseh, da je razdeljenje spolov ako ne brezkoristno, vsaj nepotrebno. Prosveta v Armenih. Armeni so na Ruskem in Turškem to, kar so Židje pri nas, samo da nadkriljujejo še Žide po svoji prebrisanosti in zvijači. V njih oderuških rokah ječi ves Kavkaz. Toda po omiki in po hrepenenju po omiki nadkriljujejo vse kavkaške nan de in imajo takisto bogato literaturo. Za naobrazbo svojih otrok silno skrbijo, njih šole so iz-horno urejene. Razentega proučava mnogo Armenov na višjih šolah v Rusiji in drugih evropejskih državah. Na Kavkazu imajo čez 200 svojih konfesijnih šol in mnogo višjih šol. Četudi ni na Kavkazu niti desetina Armenov, jih je vendar po vseh višjih šolah četrtina. Tudi svoj učiteljski list (Varašan = šola) imajo in list za mladino. Londonska šola za narodno gospodarstvo in državne vede, ki se je osnovala leta 1895 v namen, da bi omogočila naobrazbo v narodnem gospodarstvu in v politiki, je omejila prvotno svoje delovanje na razmeroma ozek program. Predavalo se je o zgodovini in teoriji narodnega gospodarstva, o statistiki, trgovinski geograiiji in zgodovini, o trgovinski in živnostenski legislativi, o bankovništvu in denarstvu, o finančni in državni vedi. Tcda že v zimskem tečaju leta 1898/99 so se vršila v treh letnikih navedene šole sledeča predavanja: A. O narodnem gospodarstvu: Popisna politiška ekonomija. Temelji gospodarske zgodovine Anglije. Temeljne metode gospodarskega proučavanja, zlasti statistiškega. Zgodovina narodnogospodarske teorije. Gospodarska zgodovina Angleške z ozirom na tujezemstvo. Trgovinske družbe. — B. O statistiki: Temeljne metode znanstvene statistike. Teorija in praksa statistiška. Uporaba statistike v vprašanjih vsakdanjega življenja. — C. O p a le o-grafiji in diplomatiki: Elementarna paleografija in diplomatika, zlasti rokopisi in angleške listine iz 4. do 17. stoletja. Železnice kot gospodarski predmet. Politika raznih držav z ozirom na uvoz. Železniško postavoznanstvo. Železniški proračun. Zgodovina bankov-ništva in denarstva. Trgi in kupčija. Trgovinski zemljepis in postavoznanstvo. Postavoznanstvo modernih kupčijskib zadrug in njih zveza z razvojem angleške kupčije. Trgovinski bankerot in kupčijske pobote. Inozemska trgovina. — D. Državne finance. Davčni sistem. Teorija davka. — Državne vede. Nastanek moderne države. Moderna samouprava, nje nastanek in delovanje. Zgodovina državnoznanstvene teorije. Moderna konstitucionalna uprava. Dolžnosti samoupravnih zastopnikov. Mestna uprava Londona. — Izmed predavanj minolih tečajev naj še navedemo: Merkantilni sistem. Uporaba statistike v finančni vedi. Politiške teorije v 17. stoletju. Ustav nemške države. Zgodovina in teorija Trade-Unionizma. Demokacija v Novem Zelandu. Mednarodno stališče Egipta. Primerjalno poučavanje ustavov. Indijska vlada. Angleška samouprava. Večerne šole v Nju Jorku. Takšnih šol ima Nju Jork 40, izmed njih so tri višje za može, ena pa za dekleta in žene. V teh šolah so učni predmeti latinščina, francoščina, nemščina, španski jezik, angleška slovnica, slog, fonetiški pravopis, retorika, angleška literatura, zgodovina Amerike, narodno gospodarstvo, računstvo, algebra, geometrija in trigono-metrija, prostoročno risanje, mehanika, lizika, ločba, anatomija in fiziologija. Nižje šole so namenjene deloma mlajšim (juniors — od 13 do 18 let) in starejšim (od 16 let naprej). V prvih se učijo čitati, zgodovino Amerike in računati, pisati, zemljepisje in knjigovodstvo; v drugih razen navedenega še risanje, fonetiški pravopis, slog, šivati in kuhati. Praktiška novost v italijanskem šolstvu. Reforme v italijanskem šolstvu segajo vedno bolj v praktiško življenje. Misel, urejati pri šolah na deželi poskusna polja (cam-picelli) imela je takšen uspeh, da se je uvedlo v kratkem času do 200U takih šol. Da bi si učitelji pridobili potrebne znanosti, so se uvedli v času letnih in jesenskih počitnic specialui tečaji in konftrenče. — Tudi uvedenje ročnih del v mestnih deških in dekliških šolah je istotako znamenit napredek. Razpisan je bil dar za 7500 lir za najboljšo ročno knjigo za učitelje poljedelstva in domače obrti. — Minister prosvete je predložil državnemu zboru predlog o popolnitvi narodne šole po nadaljevalnih šolah. Uvesti se ima nekaka vrsta vojaškega nabora, da bi se del analfabetov do 16, drugi del od 17. leta naprej prisilil na poset pripravnic. V začetku bi se učili šolske predmete, pozneje pa izvežbali za vojake. — Dr. Bonticelli, ravnatelj higijeniškega zavoda v Florenciji je prerešetal vprašanje, je li dobro, da učenci pri pouku vedno sede. Odgovoril je na to vprašanje v tem smislu, da bi otroci pri pisanju in čitanju stali, a sedala, ki se pritrdijo ob stenah, bi le včasih uporabili. Proti uvedbi zastarelih šolskih klopi se je dvignil povsod protest. Klerikalna vzgoja. V 4. številki časnika „Jahrblicher des VVerkes der heiligen Kindheit Jesu in Oesterreich-Ungarn" se čita na strani 100: „Še nekaj moramo pripomniti. More se dogoditi, da slišite brezverske govore. Dolžni ste, da takšne besede naznanite na pripravnem mestu, sicer postanete po svojem molčanju sokrivci tega greha. Ako slišite takšne besede v šoli od učitelja, tedaj ste dolžni to takoj javiti svojemu katehetu. To zahteva Bog in zato tega ne smete zatajevati . . ." Kaj vse mora prenesti mili Bog! Stariši, čijih otroci še ne poznajo špionaže, naj naročijo takoj ta list! ■— Župnik Goth. Abeinger v Wutzelsdorfu v Spodnjem Avstrijskem pa je dejal na propovednici: „Danes slavi 70 letnico rojstva Njegovega Veličanstva v tej državi vsakdo od ministra do n a j p o s le d n j e j še g a vaškega učitelja. Gospod župnik torej na vsem božjem svetu ni našel drugega poslednjega človeka kot učitelja. In še vedno so nekaterim — oči zaprte! Kronika. Atentat na ruskega naučnega ministra. Iz Petrograda se poroča, da je, ko je ruski naučni minister delil avdijence, neki malomeščan iz Gamela, po imenu Karpovič, ustrelil nanj iz samokresa ter ga ranil na vratu. Gimnazije in realke. — Po uradnem izkazu je v Avstriji 212 gimnazij in 106 realk, z vkup 104.980 učenci. Učni jezik je v 175 šolah nemški, v 81 češki, v 34 poljski, v 8 laški, v 3 rusinski, v 6 hrvatski — slovenski pa v nobeni! To prav osvetljuje naše razmere! Ženski higijeniški tečaj. V Konigsbergu na Pruskem je višji štabni zdravnik dr. II. Jager ustanovil higijeniški kurz za ženske, v katerem razlaga temeljne nauke iz hakteorologije ter pokazuje praktično postopanje o kužnih boleznih, desinficiranje in ste-riliziranje živil — torej stvari, ki so potrebne vsaki gospodinji. Ali bi pri nas kaj podobnega ne bilo mogoče? „Slovenka". razloži svoj načrt za didaktiko. G. Bežek meni, da bi kazalo za sedaj preložiti Tupetzove najnovejše nkoslovje. Sklene se, da predlagajo gg. odborniki načrt g. ravnatelja Schreinerja in mu dodajo svoje opazke; potem se bode isti natisnil in razglasil. Spisovanje ,, Vzgojeslovja" prevzame g. V. Bežek. G. dr. J. Bezjak se pooblasti, da stavi na prihodnjem občnem zboru primerne predloge glede na izdajo „Slovenske slovnice" za srednje šole. Po nasvetu g. Bežka bode poskrbelo društvo za primerne Čitanke za učiteljišča. VII. „Šolska Matica" stopi z drugimi enakimi literarnimi društvi v književno zvezo; dotična okrožnica se jim pošlje / izdanimi knjigami vred. VIII. Ljubljanskim odbornikom se naroči, da ukrenejo, kar je potrebno zaradi tiskanja društvenih knjig. IX. Ker ima „Šolska Matica" poleg izdavanja knjig tudi to nalogo, da prireja po različnih krajih javna predavanja in temeljne razgovore o teoretičnih in praktičnih pedagogičnih vprašanjih, zato se sklene, da bodo ljubljanski odborniki po možnosti skrbeli za predavanja na Kranjskem, zlasti v Ljubljani, mariborski na Štajerskem in goriški na Primorskem. V Ljubljani in okolici priredi Matica ogledovanje raznih zavodov, n. pr. glubonemnice, tovarn in obrtnih naprav, hospitacije na učiteljišču in na ljudskih šolah; v postu pa bode, ako mogoče, g. ravnatelj A. Senekovič v „Mestnem domu" predaval o elektriki. — Prihodnja odborova seja bode o binkoštih; ta čas bode predaval g. predsednik o prirodopisu. Razpis častnih nagrad. Podpisano vodstvo „Zaveze avstrijskih jugoslovanskih učiteljskih društev" razpisuje dve častni nagradi po 100 in 60 K za dva najboljša mladinska spisa, obsegajoča najmanj po tri tiskovne pole. Spisa morata biti izvirna in primerna otroškemu duhu. Rokopisi naj se pošljejo predsedništvu „Zaveze" do dne 1. junija t. 1. Pisatelji naj se ne podpisujejo na svoj rokopis, temveč naj priložijo svoja imena v zaprtem ovitku, na katerem bodi zabeležen naslov dotič-nega spisa. Spise bodo ocenjevali posebni ocenjevalci. Ocenjena spisa bodeta last „Zaveze" in izideta kot III. in IV. zvezek „Mladinske knjižnice". 4 ■ \ V Ljubljani, dne 7. marca 1901. Vodstvo „Zaveze avstrijskih jugoslovanskih učiteljskih društev". Tajnik: * Predsednik: Drag. ČesnilJ- !-<- .Jelene. IESa,zpis n.a/teča