Vlado Nartnik
Ljubljana
POMENSKA KATEGORIJA »KRUH«
11. Poleg pogače in kruha kažeta na prve stike s kulturo hrane pri staroselcih tudi izraza budelj »nadev« (Valjavec), »kruh opotičen z jajci in sesek-kljanim mesom« (Bela, Bašelj), büdla »nadev v pečenki« (Vodnik), »koruzni cmoki s slanino« (Ponikve), »koruzno testo s cibebami v obliki jajca« (Goriško) z glagolom büdlati »nadevati (klobase ali pečenko)«. Te besede je težko ločiti od bula, billja »nadev«, bülati, büljati »nadevati« kor. in fülati »isto« Sle. gorice. Izraze primerjajo s stvn. fuUi, srvn. viille, viillen, nvn. Fülle, füllen »nadev, nadevati« (gl. Striedter-Temps DLS s. 95). Toda it. dial abbodirie »naphati z jedjo« kaže na verjetno še predromansko osnovo 'bod- (gl. F. Bezlaj, Poskusni snopič).
12. S tem smo obdelali najstarejšo plast besedišča, ki obsega praslovansko dediščino in prve sposojenke od staroselcev in od sosedov. Toda glavni del slovenske leksike so šele mlajše izpeljanke. 2e pri besedi kruh smo omenili, kako nastajajo izpeljanke ponajveč iz zvez vrstnih pridevnikov s samostalniki bolj splošne oznake, npr. kruh, potica, gibanica, pogača ipd. Ker je pomenska teža na pridevnikih, se samostalniki zlahka nadomestijo s priponami. Zanimivo pa je, da izpeljanke navadno ohranijo spol mišljenega samostalnika: lucijščak »kruh na Lucijino«, ocvirkovica »ocvirkova potica«. Na pogačo sta najbrž vezani bkr. novoletnica »hleb belega kruha« in näglasnica^ »opresnjača, ki jo je babica prinesla kumu ali kumi«. Včasih so pripone manj jasne, npr. postružka, postružnik, postružnjača, postružnica, postružnjdk »kruh iz ostankov pri mesenju kruha«, vstaj, žulka, žulica »isto«. Pogosto se kruh imenuje po značilni obliki: regija »kruh z navzkrižnimi regami«, repar »neki kruh: po trije rožiči skupaj pečeni« (Staro Sedlo), roguša »svatovska potica«.
13. Med boljšimi kruhi je med Slovenci posebno razširjena potica »kolač iz nadevanega povitega testa« z dial. oblikami povitica (Slovenske gorice), po-gatica (po križanju s pogačo — Lenart v Slovenskih goricah), povitica, povetica, poftica, pohtica (Bela Krajina), povita potica (Poljčane), putića (Gorenjsko, Črna, Pohorje, vzhodno Dolenjsko, Obrh, Postojna), povtica (Kropa, Kras), poj-tica (Selška dolina), petica (Poljanska dolina), potvica (Suha krajina), potica
' Bkr. naglasiti se »javiti se« — torej naj bi se otrok z naglasnico javil botri (V. Novak, Slovenska ljudska kultura, 183).
55
(Ribnica, Bloke), patica (Gomilsko, Suha krajina, Vrhnika, Dutovlje, Bača), optica, obetica (Notranjsko — povzeto po gradivu za SLA). Obliko potvica pozna še Vodnik: Terice pogačo, Potvica jedo (Nova pratika. Kimavec).
Potice se ločijo po nadevu, potičevju in imajo svoje posebne nazive, kot makova potica (prim. mäliovica »makov povalnik« in makovnik, makovnjača »makov kolač«), oreliova potica ali orehovka, rozinova potica ali cvebovka, pehtranova potica, potica maslenka (poprtnik na tri kralje v Grosupljem), ajdova potica (potica na debeli četrtek v Zdolah pri Brežicah; ajda je bila poleg vinske trte bogu Kurentu posvečena rastlina, gl. Möderndorfer, Uvere s. 163) ter ocvirkova potica, ki ji pravijo tudi ocvirkovca, ocvirkovka (Kremenik) ali špehovka (Bloke). Na Jezici narede dve vrsti špehovk, sladko, iz bele moke in oslajeno, in črno iz krušne moke in neoslajeno. Kot vsak »žegen« ima potica (povitica) ponekod pomen »butara, beganica«. Po svoje značilna je prenesena raba pri botaničnih imenih konjska potica »bodeča neža« (Cig.) in kozja potica »osat« (Staj.). Beseda je zašla celo v nemška narečja; Politzen »kolač iz nade-vanega testa (Koštial. Svob. 1951, 188).
Potica z inačicami pavi jača (tudi »povita klobasa«), povitnica, povitnjäk se izvaja iz glagola povijjajti, kakor povitek »neka povita jed« Plet. Iz čisto drugega glagola povaljati (testo) izhaja notr.-dol. povalnica »potica« (od tod najbrž gorka povänca »špehovka« iz Ortneka ter povančica, polančica iz ljudske pesmi) in povalnik »der Strudel, zavitek«. Morda sodi zraven polj. povalka »hlebček, kolaček« (M. Rey. verz. 63). Pomensko sorodne so tvorbe vlejčenka, mlinčotka, hitrnk (gradivo za SLA).
14. Na Gorenjskem in Goriškem je pogost sinonim za »potico; butaro« beganica, beganja, gubänica, yvanca, hebanca. Starejši etimologi so sklepali na metatezo osnove *gi>b- zaradi zvočno podobnih vzh. sle. gibic, gibanic »večplastni nadevani mlinci« (po križanju med beganico in gibanico je nemara nastala oblika gubdnca »potica« iz Polskave — gradivo za SLA). Slovar Sadnik-Aitzetmüllerja pa dokazuje v slovanskih jezikih tudi sinonimno osnovo 'btg-, npr. rus. bgaV, ukr. bhdty, brus bhač' »zganiti, sesvaljkati«, tudi sbh. in bolg. je obga »zvaljano testo«. Osnova je ista kot pri nem. biegen. Da v sle. ne gre za metatezo, dokazuje tudi vipavsko baze »del vinograda, terasasti nasad trte«, kar je mogoče izvajati iz prasla, 'bi^gja, s pomensko paralelo v starejšerus. obi>ža »neka variabilna ploskovna mera«, v današnjih severnoruskih narečjih 6bža, vobžd, obga »isto« (inf. F. Bezlaja).
15. Gibice, gibanice so nasprotno izpeljane iz glagola gibati, prim. sbh. da ima sira i masla, i moja bi mati znala gibati gibanicu (Ivekovič R. s. 305). Gibanicam podobne so repnjače. Enoplastni bogato nadevani mlinci so hajdinjače, postružnice, koruznice, kvasenice, ženitovanjske brakjolvice in pirovice (Novice 1858 s. 141), bolj skromni so postni mlinci: petkovice, presnjača, jerpica, v skledi pečeni pa se imenujejo zlevanke, močniki, zlevka, bazlamača.
16. Krona božične mize je bil nekdaj božični kruh. Pekli so ga večinoma tri hlebce, pšeničnega, rženega in ajdovega. Te so, razpostavljene na pogrnjeni mizi, posebej imenovali poprtnik (Zadobrova v Polju) ali kopa Železna Kapla). Po raznik krajih je imel božičnik različna imena. Omenili smo že ziljski hedovec in ajčnik ter dolenjski župnik. Okrog Brežic in v Beli krajini se pravi temu kruhu božičnik, božičnjak, tribožičnik (Semič — gradivo za SLA), na Koroškem in Goriškem pa kar božič. Na Štajerskem se imenuje božičnik navadno po mizi (prekm. stolu), ki na njej leži: namžnik, namžnek, pomižjek, mižjek, mižnjek,
56
stovjek, postovjek, stojek, stalnik, poumižjek, pomožnik, pomožžiek, pümuznikß Božičnemu kruhu so prisojali veliko zdravilno in srečonosno moč; Štajerke so dajale s pomožnikom vred blagoslovit tudi bobovega deda »kruha iz boba«, ki so ga narejale nerodovitne žene, da bi postale rodovitne. Istrski didnjak kaže, da je bil ta kruh prvotno bolj razširjen (gl. Möderndorfer, Uvere s. 67). Ivan Prijatelj (Psihologični paralelizem, ZSM Ljubljana 1902) vidi v tej uporabi boba sled verovanja v oplojujočo moč rastlinskega semena, ki lahko nadomesti moško seme, in navaja podobne primere pri drugih Slovanih. Tako je bila pri Rusih, ki pravijo o noseči ženski, da je pokušala goiošku, navada novoporočenca posipati z grahom. Podobno moč je imel hmelj. Štajerskemu začinjenemu močnemu kruhu so pripisovali izredno moč; kdor ga je pokusil pri sedmih hišah, je bil tako močan, da je preobrnil konja. Močen kruh se je v Žrečah pri Konjicah imenoval tudi prten kruh, ki je bil začinjen z divjim hmeljem ali sezamovim zrnom (gl. Möderndorfer, Uvere s. 69). Zato moramo tudi najbolj splošno ime za božični kruh poprtnik ali poprtnjäk z velikim pridržkom razlagati kot kruh s pogrnjene mize. Beseda poprtnik verjetno ni izvedena iz prt »ubrus«, ampak paralelno k štaj. prten kruh ali gor. prtene klobase »krvavice, jetrnice« naravnost iz neohranjenega glagola (lit. perti, Fraenkel LEW s. 578) s pomenom »naphati, tolči, nadeti«.
17. Za srečo so pekli Štajerci krhljäk ali režnjak, v katerega je bilo zameše-no drobno nasekano sadje. Krhljaku podoben je južnonem. božičnik Kletzenbrot, Hutzelbrot, Hutzelwecken ali Birnenwecken (prim. kloz-bire »suhe hruške«, Lexer, in Huzel »krhelj, suhe hruške in jabelka, suho sadje« Cig.). Ponekod so mu rekli tudi koc-kruh ali kuc-kruh. V ta kruh so dali razna zelišča, kakor grahek »Orobus vernus«, peruniko, perminko ali Perünovo cvetje »Sem-pervivum tectorum« in beli lokvanj ali pljučnjak »Nymphaea alba«.
18. Čeprav podobnost izrazov kaže, da bi bil naš koc-kruh sprejet iz nem. (zilj. kvacni kruh ali kvocnjak »neki božični kruh« izhaja iz kor. kvoca »suha hruška«), pa se zdi, da koc-kruh ni povsod samo s sadjem nadevan kruh, ampak tudi označba za vrsto božičnega obrednega kruha. Zvočno podobna so imena jedi pri drugih Slovanih: polj. kucia »obredna božična jed, pšenična kaša z medom in makom«, češ. nar. kucija, gucija »krompirjeva kaša«, csla. kutija, kucija, kučija »kuhana pšenica z medom«, rus. kut'ja »obredna kaša iz ječmena, pšenice ali riža z rozinami in medom«. Machek z rezervo prišteva sem tudi temna imena češ. jedi: kuba »božična gobova jed«, kucmoch, kucmouch, kucmocht, kudl-mocht, kocouch, kocmando, kodymousek »žganci ipd.« (Po Machku ESC s. 244 je vse to sprejeto najbrž iz grščine.)
19. Med začinjene kruhe spada tudi poprnik, poprnjak, poprenka »medenjak, mali kruhek« poleg felernic »pecivo raznih oblik, ki se obeša na prajtelj, butaro«, Rateče na Gor. Prvotno je bil poprnik (češ. pernik iz pepernik) pecivo iz moke, medu in dosti popra, nem. je ponekod še zdaj Pfeiferkuchen (Machek ESC s. 362).
20. Zelo star sinonim za pogačo mora biti proja »v žerjavici pečen kruh«, Sav. dolina. Rus. glagol prudiVsja »ogrevati« in češ. pruditi »žgati« kažeta na prasla. osnovo* prgdja, ki je morda sorodna z nem. Brand (inf. F. Bezlaja).
' Po Prežihovi opombi k Jamnici pomeni sloJniJt »bel, pšeničen kruh«, miznik pa »rženega« (gl. Prežihovo Zbrano delo, 7. knjiga s. 431).
57
21. Etimološko zanimivo ime je gomulja »roguša, svatovska potica; šarkelj« : poleg gomila »neka jed iz jajc, sira in masla; kup, gomila«. Od tega ni mogoče I ločiti gomiliti, gomuljiti »kopičiti, nalagati«. Vasmer REW I s. 611 primerja ; rus. komülja »gruča, kepa« z lit. gamulas »isto« in kamulys »klobčič«. K temu i spada nadalje sbh. kom »tropine«, bolg, komina »isto«, rus. kom »gruda, kepa«, 1 komit' »kepo delati«, komkat' »mečkati v kepo«. Prasor. je let. kams »klobčič« j s prevojem lit. kemuras »gozd, šop, kup«, let. cemurs »kobul, grozd«, srdn. ham \ »obor«, hol. hamme »obora« (gl. Berneker SEW I s. 557) ter češ. kmen »deblo, \ panj« (Vasmer REV I 606). Machek ESC. s. 118 pa priteguje še sbh. gumati \ »pogoltno jesti«, češ. dial. gumati »hitro jesti«, ohuma, neohumo »pogoltnež«, kar po njegovem ni iz srvn. goumen, marveč samostojna domača beseda kot ; ham, gam. Potčnec »opresnik« s sinonimi potepljänec, potepljdč, potapljača se ! veže na dol. izraze potanc »pečeno neshajano koruzno testo« (F. Novak), »gosto, j čvrsto testo« (žganci so pravi potanc, Pola Suyer); potancan kruh »neshajan, : nizek«, tepast kruh »premalo shajan«, tempast »gost, čvrst, nerahel« (žganci so tcmpasti. Pola Suyer). Dol. potancl »ostanki v ponvi po cvrtju dunajskega zrez- | ka« (dr. Kuret) je pomensko soroden tudi vstaj, tepec »potica, ki jo stepajo ; in premetavajo v ponvi, da dobi prav trdno skorjo« (Pajk, Crtice s. 62). — K < zadnji besedi je treba navesti številne ekspresivne oblike: tepec »kij, bet; glava j pri cepcu«, tepelj »panjač, krlj«, tep, tepec, tempelj, tempe, tapa, »bedak, ome- j jenec«, tepast, tepav, tempast, templast »omejen, topoglav, naiven«, tepec, i tepica »klatež«. Njih osnovni pomen je nekaj intenzivnega, intenzivnega v ¦ stopanju, tlačenju, nekaj težkega in omejenega. Pomenu intenzivnega tlačenja j sta blizu glagolnika patanc (je jemu yaspadär yuast, sa jemial täk patänc, I. To-, minec) in potecin »veliko dela, tekanje ob ohceti« (Inštitut za slovenski jezik j SAZU) z glagoli tdpati »laziti«, potancati, potantati, teple/tati, tepljati; tan- ; tati, tantuzati »stopati, tlačiti« poleg »mečkati« (od tod tepec »neka debela siv- ; kasta tepka« in tepka »hruška moštarica«). Verjetno se je med sabo pomešalo ] več različnih osnov. Stčeš. tepiti, tepati »nesti, nositi«, češ. dial. tarabit »težko 1 nesti« primerja Machek ESC s. 526 z let. stept »težko nesti, vleči; brisati jo, tru- S diti se«, lit. tempti »vleči, nesti, peljati«. i
22. 2e od naselitve so Slovenci sprejemali jedi in njih imena od romanskih j sosedov. Zelo stara sposojenka je verjetno prim. pin/i/ca »fin. mlečen kruh; v ; žerjavici pečeno pecivo; kruh iz rumenjakov; vrsta presneca« in tolm. pinzöt'\ »bel kruh z rozinami« (gradivo za SLA). Beseda je znana tudi v hrvaščini in iz-; haja iz ben. pinza (na Reki pinka, gl. HR IX 859). i
Precej razširjeni so po. narečjih lezdnji »nitasti rezanci«, tudi lizdje (J. Lo- ; gar) in rezdni (Ravn.). Mende LRS s. 88 jih primerja z ben. in furl. lasagne.        j
Za nekatere besede, ki so se uveljavile tudi v knjižnem jeziku, je težko ] reči, po kateri poti so prišle k nam. Mednje spada biga (prim. ben. biga »zlep- j Ijena kruha s prečno rego v sredi«, Battisti DEI s. 516), panada »gosta krušna j juha« (prim. furl. panade, Mende RLS s. 101), omleta (franc. omelette) in torta, i ki utegne biti sposojena tudi naravnost iz it. torta za srlat. tortum (Striedter-; Temps DLS s. 238). Najbrž pa so ljudska sposojenka makaroni, kraš. makarün\ »makaroni; zmerljivka«. Mende LRS s. 92 jih izvaja iz it. maccarone, macheTone,\ ben. macaroni, furl. macardn. 1
V obrobnih narečjih je sposojenk več, npr. goriš, biyoli (iz ben. bigoli,l Mende RLS s. 46), panjök »vojaški kruh« (iz furl. pandche »okrogel kruh«), briš. j pompadur »štruca«. j
58
23. Neprimerno več je v slovenščini nemških sposojenk, saj smo bili Slovenci tisočletje vključeni v nemški državni okvir. Te sposojenke večinoma označujejo posebne jedi, ki pridejo prav redko na mizo, ob večjem delu, o praznikih in slavjih.
Med stare sposojenke sodi beseda ž&gen, znana tudi pri drugih Slovanih: češ. žehnati, polj. žegnač, gluž. žohnovač, ukr. zehnatys'a. Podobno še prus. signat, lit. žegnoti, fin. siunaan, stvn. segan, seganon iz lat. signare, gl. Miklošič SEW s. 407. Ljudski žegen je semantično mnogo bogatejši od knjižnega blagoslova, zlasti v smeri konkretizacije; z epiteti kravji (dol.), leseni (notr.) ali moški (bkr.) lahko pomeni žegen »butaro«, predvsem pa »velikonočni blagoslov jedil«: žegna dati komu pokusiti, ženski žegen (meti. ok.), žegnica (tolm.) (gl. Möderndorfer, Uvere s. 229, 233, 256).
Široke paralele imajo pri sev. Slovanih bleki: polj. ilak »madež, čreva«, pl. ilaki »vampi«, češ. ilek »madež, udarec; znamenje«, flekati »tolči«, lliček »madežek«, pl. ilicky »krpice v juhi« (Bernecker SEW s. 59).
Iz gnem. oplate je stsla. opiaft/ftt/j, češ. oplatek (gl. Kiparsky s. 153); sle. öblat »hostija« pa je verjetno samostojna spojenka iz srvn. oblate.
24. Izraze za cvrtje je slovenščina večinoma prevzela iz nemščine. Gor. bobom pravijo drugod po Slovenskem krofi ali krapi (Podjuna), krapčiči (Ormož). Vstaj, krapci so tudi »mlinci« poleg dol. kräpek »vrsta peciva«, zilj. krapčič »hlebček (masla)« in tuh. krapina »laneni kravajec«. Sle. krof in sbh. krof na sta mlajši sposojenki nasproti starejšemu krapu iz stvn. chrapfo, srvn. krapfe »kavelj«, pren. »vrsta peciva«, nvn. Krapfen (gl. Stiedter-Temps DLS s. 158). Zlikrafe ali žlikrofe »vrsta cmokov« (Tolm.), poleg kor. žakrapi (Guts.) in ljub. žinkrofa »isto« (z disimilacijo 1 proti r in sekundarnim n, gl. Ramovš HG II s. 101) je Strekelj izvajal iz bav.-avstr. Schlickkrapfen, Schlittkrapfen, štaj. Schlickkrap-fen »mesni cmoki«. Sinonimni žličniki, žličnjaki, žličarji »cmoki« pa po mnenju Striedter-Tempsove DLS s. 253 kažejo, da so bili izpeljani naravnost iz besede žlica. (Za žlikrofe se vzame toliko testa, kolikor ga gre v eno žlico.)
Splošnosle. fläncat »cvrtnjak« z dial. oblikami fdncat, fancot, fäncut, fän-colt, fäncelt, fäncek, fänjek, fäncelj, fand ter fläncati »kepice«, fäncek, fäncelj »bob« je bilo sposojeno v visokem srednjem veku (o metatezi 1 gl. Ramovš HG II 240) iz srvn. phan-zelte »flancat«. Mlajši pa sta obliki fäncelj, fand, ki izvirata iz bav.-avstr. das Pflänzlein »debelo pecivo, često z vmešenim sesekljanim mesom, ki se cvre v ponvi, kozici ali pečici«. — Od te besedne skupine ni mogoče ločiti fdcelj, jvštaj. fdcek »cepilni ovoj; snežinka; vrsta rezancev«, kar je Kele-mina izvajal iz srvn. phatelat, phadlat, phacelat »velikonočna jed«, Striedter-Temps DLS s. 119 pa misli na fancelj z izginulim -n- kot v ljub. Nonnenfazeln. Do pomena »cepilni ovoj« nasproti »rezanci« je prišlo po križanju z besedo bacelj. Po Dolenjskem in Notranjskem pravijo flancatom tudi kuheljni ali štrav-be. Dol. kuheljni (prekm. külinji) primerja Striedter-Temps DLS s. 161 z bav. Kiiechel »miška«, srvn. kuchelin »kolaček«. Štravbe so mlajše in izhajajo iz štaj. Straube »ocvrti konopčasti flancati; krhko pecivo iz maslenega testa; ocvrta jajčna jed (Striedter-Temps DLS s. 161, 231).
25. Posebno številno kategorijo sposojenk iz nemščine predstavljajo razni gostilniški kruhi in pecivo. Mednje sodijo trenta, žemlja, štruca, presta, lecet, piškot. — Trenta »platasta žemlja; gostilniški kruh«, v Šk. Loki »hlebec na po-grebščini« se s kajk. trenta izvaja iz kor. trente »žemlja«, štaj. Trente »ime v letu
59
1670 v Gradcu navadnega peciva« (Striedter-Temps DLS s. 239). — Zemljo (sbh. zemička) pozna že Megiser. Striedter-Temps DLS s. 250 jo veže na srvn. semeljej, ki izvira iz lat. simila »najboljša pšenična moka«. Struca »podolgovat hlebec« in štiuc »stručka« (Murko) je prevzeto iz kor. strutz »hlebec eliptične oblike«, štaj. Strutz »pšeničnik, štruca« (Striedter-Temps DLS s. 232). — Presta, vstaj, preca poleg gor.-notr. presta, prešca »vahtič« je sorodno s kor. protze »isto«, štaj. Bretze »pecivo v obliki sprevitih rok«. Beseda izvira iz it. braciatello, srlat, bracellus (Striedter-Temps DLS s. 201, Lexer Mhw II s. 294). — Lecet »medenjak, strdenjak« (iz tega lectar »medičar« Plet.), lecovi »isto« poleg sbh. lepcelt, le-celd, lecider izvira iz bav.-avstr. Lebzell (Striedter-Temps DLS s. 167). — Piškot je sposojen iz bav.-avstr. Piskotte (štaj. Bischkote, tir. pischgote) srvn. piscot pa izvira iz it. biscotto (Striedter-Temps DLS s. 195, Kluge EW 79).
26. Manj je prevzetih imen za praznične kruhe. Mednje sodijo präjtelj, vati-tiči, župnik, šarkelj, štrukelj in bidra. — Prajtelj »velikonočna in ženitovanjska pogača; butara (Rož)« se veže z bav. Braitling »vrsta kruha, pogače«, stvn. preitinc, srvn. breitinc »vrsta peciva«; poleg štaj. Osterbreitling »velikonočni mlinci«. Pri Gutsmannu je trikrat zapisana prvotna dem. oblika praitlink, medtem ko je prajtelj nastalo iz 'praitlin. Do pomena »butara« je po Štreklju prišlo podobno kot pri gubdnici, ki je kot »žegen« postala »beganica« (gl. Striedter-Temps s. 200). — Notr. vdhtiči »hlebčki, ki se na vse svete beračem in otrokom dele« in tolm. vähtnica »pozna hruška« je izpeljano iz notr. vdhti »vsi sveti», to pa je sposojeno iz kor. weich, stvn. vih »svet« tPlet.). — 2e omenjeni ribniški župnik ali župnik »božičnik s testenimi figurami, župnečecem na vrhu« je iz koč. sipling (prim. sip »sito«, torej kakor sito velik kruh«, Plet.). — Kor.-dol. šartelj, šarteljc, šarkelj poleg kor. šartling (Guts. 230) izhaja iz bav.-avstr. Schärtel v enakem pomenu (koč. šartl, kor. Schärtling). Izrazi so v zvezi z bav. Schart »bakrena kozica za pečenje šarkljev, testenic« (Striedter-Temps DLS s. 216). — Štrukelj »povalnik«, pl. štruklji »pogača na gospojnico; svaljki v močniku« veže Striedter-Temps, DLS s. 232, s štaj. Struckel »močnata jed z različnimi nadevi, ponekod imenovana tudi Strudel«. Prim. štrukolo (T. Logar) podobno kot' že omenjeni kolasur kaže na romansko soseščino. — Štaj.-prekm. bidra, bider »šarkelj« poleg bidrih »velikonočni kolač« (Haloze), bidrdča »pekač« (Prekm.) je Kelemina izvajal iz štaj. Wider »kvašeno pecivo z rozinami, podobno šar-keljnu«; Striedter-Temps DLS s. 90.— Proces sposojanja iz nemščine še ni končan. Med mladimi besedami omenimo šmorn »pečenjak« (iz bav.-avstr. Schmarren, Striedter-Temps DLS s. 220), buhtelj (prim. nem. Buchtel) in palačinko (dun. Palatschinte, -inke) je prišlo prek madž. palacsinta iz rom. placinta; romunski izraz veže Machek ESC s. 349 z lat. placenta »ploščat kolač«.
27. Redke so v slovenščini madžarske besede. Izraza reteš »vrsta kolača« (iz madž. re(esj in cipov(ec) »pogača (iz madž. cipö) sta znana le v Prekmurju. Zadnji izraz je madžarščina posredovala vrsti sosednih jezikov: sbh. kajk. cipov, cipoh, v Vojvodini cipovka, slš. cipov. dial. cipovk, cipolok, cipolka, ukr. dial. cipyv, rom. tipau. Starejše madž. cipou je bilo sposojeno iz srlat, zippula, it. zep-poJa »ploščat kolač« (Gombocz-Melich 722). Po vsem slovenskem vzhodu pa je razširjena beseda falat »kos (kruha)«, dem. faldtec, talatček, ialdtčec, ki izvira iz madž. ialat z istim pomenom. Pita »vrsta kolača« je prišla k nam prek srbohrvaščine iz tur. pide, pite, (gl. Lokotsch EW 1654, Kniezsa MS s. 718).
60
s tem smo zaključili poglavje jezikovnih vzporednosti s sosednimi jeziki. Videli smo, kako s starostjo čedalje bolj bledi občutek za izvor besed. Zgodnje sposojenke nam ne zvene več tuje, vključile so se v življenje jezika z drugo najstarejšo plastjo iz praslovanščine podedovanega zaklada, ki je dal osnovo izredno bogati domači leksiki za pojem »kruh«.
Ko smo se torej ob kruhu in pogači razgledali po zgradbi semantičnih struktur in smo odkrili v njih marsikaj iz kulturnega življenja našega ljudstva na stičišču treh velikih jezikovnih območij, smo spoznali tudi njegovo asimilacijsko moč, s katero je preobrazilo vplive od drugod v pravo last in sestavino svoje kulture. Celo sposojenke iz nemščine, ki so kot dokaz naše gospodarsko in kulturno najmočnejše in najnaprednejše soseščine v slovenščini najštevilnejše in najbolj splošno rabljene, naše domače krušno izrazje predvsem le dopolnjujejo. Romanski (z izjemo posvojenega substrata), madžarski in srbohrvaški vplivi pa so praviloma omejeni samo na nekaj ozkih področij na skrajnem zahodu in vzhodu. — Ko bi imeli Slovenci več narečnih slovarjev in bolj skrbno zbrano besedišče, bi se verjetno dala pomenska kategorija »kruh« še znatno dopolniti.
LITERATURA
F  Miklosich, Etymologisches Wörterbuch der slavischen Sprachen, Wien 1836.
E. Berneker, Slavisches etymologisches Wörterbuch I, Heidelberg 1908—1913.
M. Vasmer, Russisches etymologisches Wörterbuch I., II., III, Heidelberg 1950—55—58. V. Machek, Etymologicky slovnik jazyka českeho a slovenskeho, Praha 'l957,
A. Brückner. Slownik etymologiczny jezyka polskiego, Warszawa 1957.
F. ßezlaj, Etimološki slovar slovenskega jezika, Poskusni zvezek, Ljubljana 1963. I. Kniezsa, A Magyar nyelv Szläv jövevenyszavai, Budapest 1955.
Đ. Daničić, Rječnik hrvatskoga ili srpskoga jezika, U Zagrebu 1880—1882.
M. Lexer, Mittelhochdeutsches Handwörterbuch II, Leipzig 1876.
M. Pleteršnik, Slovensko-nemški slovar I, II, Ljubljana 1894, 1895.
V. Kiparsky, Die gemeinslavischen Lehnwörter aus dem Germanischen, Helsinki 1934.
M. Mende. Romanische Lehnwörter im Slowenischen. Berlin 1953.
Striedter-Temps, Deutsche Lenhwörter im Slowenischen, Berlin 1963.
B. B. Martynov, Slavjano-germanskoje leksičeskoje vzaimodejstvije drevnejšej pory. Minsk 1963. V. Möderndorfer, Verovanja, uvere in običaji Slovencev, Druga knjiga — Prazniki, Celje 1948. J. Pajek, Crtice iz duševnega žitka štaj. Slovencev, V Ljubljani 1884.
V. Novak, Slovenska ljudska kultura, Ljubljana 1960. Gradivo za Slovenski lingvistični atlas pri SAZU.
Zbornik znanstvenih in poučnih spisov. Slovenska Matica, Ljubljana 1902. .      ,    ,