Stane Brako
Jesenska pesem
Ko srni v jesenske gozdove zletiva! Pretenke meglice visijo raz drevje, med mokrimi listi potoek zavrel je: daj, v njem se rumene jeseni nauijva!
Prepolna drhtenj kakor arki medeni poeneva se preko lokov, brez sile, z lahkoto, kot da so noge se napile vse svee, iskrene moi iz jeseni.
Vsak dan bo nad nama lo sonce na pao, na vejah pustilo bo svetle stopinje, da v njih zablealo bo jutranje inje ko svee goree med slavnostno mao.
Razprla oi bova, vdano naroje pustila, da veter z vej strese vse sanje, med nje bova skrila vse boli nekdanje ko v no, ki drsi na jesensko poboje.
Veer
In ko veer ari v ognjenem robu dneva in je od vonja e prepoln cvetoih trt, posluam godbo tvojega odmeva.
Niesar ve kot romar te ne prosim: okroglo senco tvoje mlade due in tebe vso zdaj v sebi nosim.
Preproste prste bom v lase zvenee poloil ti in tiho bom igral, samo igral od silne sree...
Digitalna knjižnica Slovenije - dLib.si