Pred čigavim pragom?
Ko so zadnjič na televiziji vprašali nekega tovariša, kako v njegovem okolju tečejo raz-prave o predlogih sklepov 13. seje CK ZKJ, je imel odgovor brž pri roki. Kakšnih pet minutje našteval, koliko sestankov so že imeli, kje so jih že imeliin kolikojih še nameravajo imeti. Ob koncu se je novinar vljudno zahvalil, se na-smehnil v kamero, potem so bile pa na vrsti novice iz športa.
Je pač tako, da tudi takrat, ko se Zveza ko-munistov odloči za temeljit obračun s staro prakso, nekateri aktivnost merijo s številom sestankov. Toda če bi bilproblem vsestankih, do 13. seje sploh ne bi prišlo, saj do zdaj nismo še nikjer čutili kakšnega občutnejšega pomanjkanja sej in sejanja. In če smo se do-govorili, da bomo enkrat temeljiteje spregovo-rili tudi o učinkovitosti našega posedanja (ozi-
roma o neučinkovitosti političnega dela), potem si ironije, s kakršno nam strežejo tova-riši iz uvoda, ne bi smeli nikjer več privoščiti. Če se na vsej črti bojujemo za zviševanje pro-duktivnosti, potem seveda tudi mimo produk-tivnosti političnega dela ne bomo mogli. Na nobeni ravni.
Iz zapisnikovz razprav v šišenskih osnovnih organizacijah kar vro povsem konkretni pro-blemi, zahteve, vprašanja. To je dobro, lahko pa tudi ni. Kajti kadar gre spetle za naštevanje problemov, po možnosti seveda tistih, za ka-tere so krivi drugi (na drugih ravneh), učinka ne bo. Analitiki smo bill vedno zelo dobri in za-radi ocene stanja ne bi potrebovali nobene nove seje. Zato bi kazalo razpravam o sklepih 13. seje podeliti razumljivejši delovni naslov: pometanje pred svojim pragom. Kazanje s prstom namreč še nikoli ni spremenilo stvari.