ZGODOVINSKI ČASOPIS 46 • 1992 • 4 547 KONGRESI, SIMPOZIJI, DRUŠTVENO ŽIVLJENJE MEDNARODNI SIMPOZIJ O MATIJI MAJARJU-ZILJSKEM Pošišče 1992 Pred sto leti (31. julija 1892) je v Pragi umrl Matija Majar, rojen leta 1809 v Ziljski dolini, Slomškov učenec in sodelavec, sotrudnik Novic, najiniciativnejši, najodločnejši med oblikovalci slovenskega politič­ nega programa, Zedinjenje Slovenije, v letu 1848, ki si je vse življenje prizadeval za utopično idejo zbli­ ževanja slovanskih jezikov in oblikovanja umetnega skupnega slovanskega jezika. Njemu v spomin je bil v dneh 6-9. julija 1992 v vasi Pošišče (Tratten) v Ziljski dolini svojevrsten mednaroden simpozij. Idejo zanj je dal dr. Andrej Moritsch, sam doma iz Dragane (Dragantschach) v Ziljski dolini, zgodovinar, ki predava na dunajski univerzi (to študijsko leto tudi v Ljubljani) in dela na njenem Inštitutu za raziskovanje Vzhodne in Jugovzhodne Evrope. Avstrijsko zvezno ministrstvo za znanost in raziskave je sprejelo njegov raziskovalni projekt in s svojimi finančnimi sredstvi omogočilo simpozij, ki mu je bila soprireditelj tudi ljubljanska izpostava Avstrijskega inštituta za Vzhodno in Jugovzhodno Evropo pod vodstvom dr. Feliksa J. Bistra. Simpozij je bil svojevrsten, ker je zbral znanstvenike-zgodovinarje v lepem naravnem okolju, na čistem zraku, skoraj 800 m visoko, »na kmetih«, kakor bi nekdaj rekli. Predavanja so se vrstila v Mo- ritschevim počitniškem domu, udeleženci pa so stanovali pri posameznih domačinih, vse zunaj hotelov in dvoran. Zbralo se je 17 referentov, ki so pridstavljali 9 držav in deset narodov. Zastopane so bile Avstrija (Wilhem Baum, Theodor Domej, Avguštin Malle vsi trije iz Celovca, Andrej Moritsch z Dunaja, Zoran Konstantinovič iz Innsbrucka), Češka (Vladislav St'astny iz Brna in Miroslav Šestak iz Prage), Hrvaška (Dragutin Pavličević iz Zagreba), Nemčija (Christian Hannick iz Triera), Poljska (Antoni Cetnarowicz iz Krakova), Rusije (Iskra Vasiljevna Čurkina iz Moskve), Slovaška (Tatjana Ivantysynovâ iz Bratislave), Slovenija (Marjan Dolgan, Jurij Fikfak, Vasilij Melik in Peter Vodopivec iz Ljubljane) in Ukrajina (Feo- dosij Steblyj iz Lvova). Referati so obravnavali različne strani Majarjevega življenja in dela, Majarjeva živa zavzetost za slo­ vansko idejo pa je bila spodbuda ali povod za razpravljanja o usodi in razvoju slovanske ideje pri posamez­ nih slovanskih narodih. Snov referatom so torej dajale teme: duhovno življenje Koroške v Majarjevem času (Baum), etnična zavest koroških Slovencev pred letom 1848 (Domej), Slovenci v letu 1848 (Vodopi­ vec), Majarjevi nacionalni programi (Melik), Majarjeva publicistika (Malle), Majar in narodopisje/etno­ logija (Fikfak), Majarjeva gramatikalna skupnoslovanska metoda (Dolgan), Majarjevo potovanje v Rusijo in cerkvene oblasti (Moritsch), Majar in Rusija (Čurkina), Majar in Hrvaška (Pavličević), poljsko-slo- venski odnosi z vidika slovanske ideje (Cetnarowicz), slovanska ideja pri Čehih pred dualizmom (Šestak), pri Čehih v času dualizma (St'astny), pri Slovakih (Ivantysynovâ), pri galiških Ukrajincih (Steblyj), pri Srbih (Konstantinovič), pravoslavje in slovanska ideja (Hannick). Diskusija je bila živahna in plodna. Večina predavanj je bila v nemščini, predavalo in diskutiralo pa se je tudi v slovenščini, ruščini, hrvaščini in češčini. Vse kaže, da bodo predavanja izšla v dveh publikacijah, v Bratislavi in v Celovcu. Svoje pris­ pevke so poslali tudi Nikita Iljič Tolstoj (Moskva), Arsenij Lis (Minsk) in Milčo Laikov (Sofija), ki na sim­ pozij žal niso mogli priti. Udeleženci simpozija so v dneh svojega bivanja v Pošiščah obiskali tudi VidenčeAVittenig, kjer je na hišni številki 5 Majar preživljal svojo mladost, Bistrico na Zilji (Feistriz a.d. Gail), Gorje (Göriach), kjer je bil Majar skoraj 20 let župnik in kjer je imel sedanji župnik Stanko Trap spominsko mašo, rojstni dom Franceta Grafenauerja, zadnjega slovenskega koroškega državnega in deželnega poslanca pred prvo sve­ tovno vojno (Moste/Brugg 9), in Brdo (Egg), kjer je Grafenauer pokopan. Znanstveni in družabni del sim­ pozija, medsebojni kontakti in razpravljanja, stiki z domačini in Ziljsko dolino so se zapisali udeležencem v lep spomin. V a s i l i j M e l i k SIMPOZIJ O LAVANTTNSKEM ŠKOFU M I H A E L U N A P O T N I K U V R I M U Slovenik, 14.-19. september 1992 Mihael Napotnik je pastiroval na čelu lavantinske škofije v času, ko sta ljubljansko škofijo vodila Jakob Missia (1884-1898) in Anton B. Jeglič (1898-1930), goriško nadškofijo Alojzij Zorn (1883-1897), Jakob Missia (1898-1902), Andrej Jordan (1903-1905) in Frančišek B.Sedej (1906-1931), tržaško škofijo pa Ivan N. Glavina (1882-1895), Andrej M.Sterk (1896-1901), Franc K. Nagi (1902-1910) in Andrej Karlin (1911-1919). Od vseh naštetih je imel Napotnik naj­ daljši staž škofovanja na čelu iste škofije in sicer od leta 1889 do smrti leta 1922. Njegovo delovanje je soupadalo s časom številnih narodnih, idejnih, strankarskih, gospodarskih in socialnih vrenj v slovenskem prostoru, z gibanjem »Proč od Rima« na verskem področju, z vojno vihro v letih 1914-1918, ki je zrušila habsburško monarhijo, in z nastankom kratkotrajne Države Slovencev, Hrvatov, in Srbov oziroma Kraljevine SHS. 548 ZGODOVINSKI ČASOPIS 46 • 1992 • 4 O Napotniku kot pisatelju, škofu, mislecu, organizatorju itd. ni bilo veliko znanega, še več, razširjene so bile trditve o Napotnikovi preveliki »nemški« usmerjenosti, ki so nedvomno izhajale iz njegove lojalnosti do Dunaja in zlasti do cesarske hiše. Mnoge je motil njegov asketizem in ari­ stokratska drža (kar je bilo večkrat poudarjeno tudi na simpoziju) in zlasti lovljenje ravnotežja med slovenskimi in nemškimi verniki, ki jih je vodil. Tu ne gre za vprašanje narodnostne opredelitve, ampak za dejanje prevelikega poudarka elementom nemštva, npr. v dopisovanju. Razumljivo je, da se je obračal na svoje vernike v nemškem in slovenskem jeziku (npr. s pastirskimi pismi), nera­ zumljivo pa je, da je, npr. na Jegličeva slovenska pisma, odgovarjal v nemškem jeziku. V avstrij­ skem prostoru je užival ugled kot mislec in dober govornik in ta svetovljanska drža, odprtost v evropski katoliški miselni svet, je bila kar nekoliko premalo poudarjena na simpoziju. Ne samo za cerkvene, temveč tudi za vse zgodovinarje je pomembna njegova tiskana zapuš­ čina. V mislih imam izdaje škofijskih sinod (1896, 1900, 1903, 1906, in 1911) v petih obsežnih knji­ gah. Gradivo je določil in uredil sam, obdelovali pa so ga poznavalci, vendar je zadnjo redakcijo izvršil zopet sam. Karkoli že: če dodam k besedam rektorja Slovenika dr. Maksimilijana Jezernika, da je simpozij dodal mozaični kamenček k vedenju o'škofu Napotniku, še misel, da je bilo naše sre­ čanje tudi vzpodbuda za nadaljne raziskave o njegovem delu. Marsikaj ni bilo dorečeno in nekatera področja Napotnikovega dela so celo neobdelana zaradi odsotnosti referentov in njihovih prispev­ kov. Popolnejšo sliko o vlogi posameznikov bomo dobili s primerjalnim študijem in analizo ne samo pomembnih osebnosti iz slovenskega cerkvenega življenja, ampak tudi raznih struj, pogledov mno­ gih duhovnikov, ki so v stiku z življenjem drugače reagirali, z dobrim poznavanjem vseh virov in idejnih tokov od Vatikana do Dunaja, če imamo pred očmi samo avstrijsko dobo. Lavantinski škof Napotnik je bil razprt med domačijo, Dunajem in Vatikanom, krmariti je moral med slovenskimi in nemškimi interesi, hkrati pa izvrševati nalogo, ki je bila primarna: skrbeti za versko in splošno življenje svojih vernikov. V prvi sklop predavanj na simpoziju lahko uvrstimo prispevke, ki so osvetlili čas Napotniko­ vega škofovanja. O političnem in narodnostnem vrenju je govoril Vasilij Melik, ki ga je dopolnje­ valo razmišljanje Franca Rozmana o socialni demokraciji in nemških nacionalcih na Štajerskem. Odsotni Anton Ožinger je zapisal nekaj misli o cerkvenih razmerah (gledano tudi iz širšega zornega kota) na Štajerskem konec 19. in na začetku dvajsetega stoletja, medtem ko je Bruno Hartman po­ svetil svoje razmišljanje Mariboru kot mestu in sedežu škofije. O Napotnikovi mladosti in poti do duhovništva je govoril konjiški arhidiakon Ivan Pajk, nje­ govo študijsko dobo na Dunaju pa je precizno analiziral Walter Lukan. Napotnikovo imenovanje za lavantinskega škofa v okviru cerkvenih in političnih razmer na Štajerskem je bilo predmet zani­ manja Vinka Rajšpa, medtem ko se je kanonik Viljem Pangerl lotil primerjave med Napotnikom in njegovima predhodnikoma, Slomškom ter Stepišnikom. Nekaj spominskih utrinkov na Napot- nika je nanizal v poslanem referatu Anton Trstenjak. Škofova osebnost, delo in odnos do prostora, v katerem je živel, so bili osvetljeni z različnih (kot sem že omenil, pa ne vseh) vidikov: o njegovem odnosu do cerkvene umetnosti je govoril Andrej Kropej, o razvoju cerkvene glasbe Edo Škulj, o stikih z Jegličem Bogdan Kolar, o cerkve­ nem pisatelju in zlasti govorniku Jože Rajhman in o Napotniku - zgodovinarju Janez Marolt. Ivanka Tadina je razmišljala o njegovem odnosu do misijonske misli in Vlasta Stavbar o pobiranju zvonov ter deklaracijskem gibanju na Štajerskem med prvo svetovno vojno. Marjan Drnovšek je opozoril na izseljevanje z območja lavantinske škofije pred prvo svetovno vojno in na odnos Cerkve do tega pojava, dopolnjeval pa ga je prispevek Darka Friša o priseljevanju duhovnikov iz te škofije v ZDA. Poseben sklop je bil posvečen Napotniku kot najvišjemu dušnemu pastirju v škofiji, organiza­ torju in mislecu. Z liturgičnim gibanjem v njegovem času nas je seznanil Ivan Likar, o pripravah na evharistično leto v lavantinski škofiji Julka Nežič in o njegovem delu na biblicističnem področju Marjan Peklaj. O cerkvenopravnem vidiku Napotnikovih sinod je govoril Stanislav Slatinek, o sino­ dah na splošno - s poudarkom na sinodi 1900 - Metod Benedik in o pastirskih pismih Vinko Potočnik. Napovedani, vendar nerealizirani, so bili še prispevki o uradnih in zasebnih stikih škofa Napot- nika s sodobniki (Anton Ožinger), o Korošcu in Napotniku (Feliks Bister), o Napotnikovem pos­ vetnem slovstvenem delovanju do posvetitve s posebnim ozirom na službovanje v Bosni (Viktor Vrbnjak) in o Napotnikovi bibliografiji (Miloš Rybar). Nekateri odsotni referenti so obljubili, da bodo pripravili referate za objavo v zborniku, ki vedno sledi simpoziju in izide od naslednjem sre­ čanju, tj. v našem primeru septembra 1993 (mimogrede: posvečeno bo ljubljanskemu škofu Antonu Alojziju Wolfu, 1782-1859). In še-ugotovitev o poteku simpozija: odlikovala ga je nenatrpnost s predavanji (samo štirje v dopoldanskem in enako število v popoldanskem času), omejenost izvajanj na trideset minut in - kar pogrešamo pri srečanjih zgodovinarjev - vedno jim je sledila bolj ali manj živahna diskusija. Omogočal je ni samo čas, temveč tudi ozek krog sodelujočih, ki so poznali obravnavano problema­ tiko ali pa so zanjo kazali aktiven interes. Sodelujoči so bili predstavniki različnih strok (zgodovi- ZGODOVINSKI ČASOPIS 46 • 1992 • 4 549 narji, teologi . . .). kar je dajalo simpoziju še posebno zanimivost in različnost pogledov, ki so se soočali v mirnem akademskem duhu. Letošnji simpozij v spomin 70-letnice Napotnikove smrti je potekal v okviru Slovenske teo­ loške akademije v prostorih Slovenka v Rimu. Rektor dr. Maksimilijan Jezernik in vicerektor dr. Joško Pire sta skrbela za dobro počutje vseh udeležencev. Organizirana je bila tudi skupinska avdienca pri papežu Janezu Pavlu II. v letnem dvorcu Castel Gandolfo, nedaleč od Rima, kjer je v slovenskem jeziku nagovoril udeležence simpozija z besedami: »Spoštovani udeleženci simpozija o škofu Napotniku, ki ga vodi njegov naslednik Monsignor Franc Kramberger. Škof Mihael Napot- nik je bil vsestransko izobražen in aktiven. V obdobjusprve svetovne vojne je utrjeval življenje cerkve v svoji mariborski škofiji kot tudi drugje bodisi s poglobitvijo filozofskih temeljev kot tudi s pravnimi navodili, kar je razvidno iz njegovih petih škofijskih sinod, tiskanih v latinščini. Oče­ tovsko blagoslavljam Vaše delo in Vaše zaključke.« (Osservatore Romano, 17. 9. 1992). Zaključek srečanja je bil namenje izletu v Subiaco z ogledom samostanov sv. Bednedikta in sv. Sholastike in prijetnemu kramljanju ob kozarcih dobrega vina na Frascatiju. M a r j an D r n o v š e k S L O V E N S K A MATICA, SI-61001 Ljubljana, Kongresni trg 8, p p . 4 5 8 , tel. : (061) 214-190 Članom Zveze zgodovinskih društev Slovenije nudi po svojih članskih cenah: Fran Zwitter O SLOVENSKEM NARODNEM VPRAŠANJU Razvoj slovenskega narodnega vprašanja in dozorevanje slovenskega naroda od konca 18. stoletja do druge svetovne vojne je ena izmed poglavitnih, če ne sploh najvažnejša tema znanstvenega dela pokojnega akademika in zaslužnega univerzitetnega profesorja dr. Frana Zwittra. Izbor Zwittrovih razprav ni pomemben le za spoznavanje naše najnovejše zgo­ dovine in za zgodovinarje, marveč za široko kulturno občinstvo, ki ga zanimajo še danes žgoča slovenska narodna vprašanja in še posebej za vsakogar, ki ga zanima predvojna pot v vstajo 1941. Knjigo je uredil in s komentarjem opremil prof. dr. Vasilij Melik. Ferdo Gestrin SLOVENSKE DEŽELE IN ZGODNJI KAPITALIZEM 16. stoletje ni le čas reformacije in kmečkih uporov, temveč tudi čas naglega porasta prehodnega in izvoznega trgovanja ne le z nemškim severom, temveč tudi z Italijo. Ob agrarni dejavnosti so nastajale nove zvrsti obrti, napredovalo je rudarstvo ter fužinarstvo, kjer je idrijski rudnik imel v razvoju kapitalizma evropski pomen. V novih oblikah proizvodnje se kažejo elementi kapitalizma, v povezavi s tem je prihajalo tudi do »komercializacije« zemljiškega gospostva. Gestrinovo delo pojasnjuje tudi sočasne kulturne vplive in stike.