II H II II NU Is 1©©^ U & z/ Izdalo Pomursko pastoralno področje Franc Kodila, Martin Poredoš, Izidor Veleberi Uredil uredniški odbor: Lojze Kozar, Lojze Kozar ml., Vilko Novak, Franc Puncer, Jože Smej, Jože Zadravec Naslovna stran ovitka: Jože Zel - Domačija na Goričkem, olje Zadnja stran ovitka: Gujčeka smo klali (posnetek; Jože Ftičar) Ovitek oblikoval Lojze Veberič Tisk: GP Pomurski tisk, Murska Sobota STOPINJE 1993 Leto 1993 je navadno leto, ima 365 dni, začne in konca se s petkom. Nedelje, zapovedani prazniki in državni prazniki so označeni z večjim rdečim tiskom, nezapovedani prazniki in dela prosti dnevi pa z rdečim manjšim tiskom. Imena župnij, ki obhajajo god svojega zavetnika, so na skrajni desni strani s krepkejšim tiskom. Praznovanje svetniških godov je označeno s številkami in sicer: slovesni praznik (1), praznik (2), obvezni god (3), neobvezni god (4). Svetnikov, pri katerih ni številke, se v bogoslužju več ne spominjamo. Cerkveni prazniki: Zapovedani: telovo - 10. junija, Marijino vnebovzetje - 15. avgusta, vsi sveti - 1. novembra, božič - 25. decembra. Nezapovedani: novo leto (božja Mati Marija) - 1. januarja, sveti trije kralji - 6. januarja, svečnica - 2. februarja, sv. Jožef - 19. marca, Gospodovo oznanjenje -25. marca, velikonočni ponedeljek - 12. aprila, vnebohod - 20. maja, sv. Peter in Pavel - 29. junija, Marijino rojstvo - 8. septembra, Brezmadežna - 8. decembra, sv. Štefan - 26. decembra. Državni prazniki: novo leto - I. in 2, januarja, Prešernov dan - slovenski kulturni praznik - 8. februarja, dan upora proti okupatorju - 27. aprila, praznik dela - 1. in 2. maja, dan državnosti - 25. junija, dan spomina na mrtve - I. novembra, dan samostojnosti - 26. decembra. Dela prosti dnevi so tudi naslednji verski prazniki: velikonočna nedelja in ponedeljek - 11. in 12. aprila, binkoštna nedelja - 30. maja, Marijino vnebovzetje — 15. avgusta, dan reformacije — 31. oktobra, božič — 25. december. Lunine spremebe: polna luna® mlaj ® prvi krajec U zadnji krajec S Obmejna Slovenska Krajina Se vedno velja, kar sem zapisal v svojih zgodovinskih silhuetah: Razpeti v trikotu med Nemci, Madžari, Hrvati spoznali smo svojo resnično podobo SLOVENSKO, v lepoti vsej! Tisto noč, pozimi leta 1941, ko sva bila s sobratom Mihaelom Jeričem v Vacu na Madžarskem obsojena na večletno strogo ječo, sem sanjal in poslušal znano pesem »Slovence sem, Slovence sem!«. Ko sem zjutraj sotrpinu o tem pripovedoval, sva bila oba polna novega poguma in tolažbe. Izpolnjen je naš davni sen, živimo v samostojni svobodni državi Sloveniji, mednarodno priznani. V državi, ki se vedno bolj vključuje v evropsko in mednarodno skupnost. Zato jc toliko bolj žalostno, čc se nekateri na drugi strani Mure premalo vključujejo v naša skupna prizadevanja. Ali bomo postavili na laž našega premalo poznanega pesnika iz nedavne preteklosti: »Ka je Mura šepetala ?- Ne me Večni zalo stvora, da bi val moj brate ločo! Jaz vezal je sem za nje, ki kre strani mi žive!« Od 21. avgusta 1992 je odprt meddržavni mejni prehod Martinje - Gornji Senik. Že davno prej so bila odstranjena minska polja ob madžarski meji. Lažje in večkrat bomo obiskovali naše rojake onstran meje, oni pa nas. Utrjevale se bodo vezi z matičnim narodom, počasi bo oživel in se krepil ponos, da smo Slovenci. Razstava ob 600-lctnici župnijske cerkve sv. Martina v Martjancih in celotedenske odlične prireditve so govorile: Kako daleč in kako globoko segajo naše krščanske korenine, koliko spodbud in bogastva se skriva zlasti v zgodovini naših starejših župnij! - Delo naših pokojnih in živih sobratov kliče sodelavcem Stopinj: Raziskujte arhive, kažite na zdrave krščanske korenine, nadaljujte delo naših slavnih prednikov! Ivan Camplin JANUAR 1993 Prosinec 1 P NOVO LETO, OSMINA BOŽICA, BOŽJA MATI MARIJA (1) 2 S Bazilij Veliki in Gregor Nac., škofa in cerkv. ut. (3) 3 N 2. PO BOŽIČU (2); Genovefa Pariška, dev. Beseda se je učlovečila (Jn 1, 1-18) 4 P Angela Folinjska, red.; Gregor Langreški, Škof 5 T Simeon Stilit. pušč.; Emilijana (Milena), dev. 6 S Gospodovo razglašenje, sv. Trije Kralji (1) 7 C Rajmund Penjaf., duh. (4); Lucijan Antiohijski, muč. 8 P Severin Noriški, opat; Erhard, škof; Jurij iz Hozibe, red. © 9 S Julijan in Bazilisa, muč.; Hadrijan, opat 10 N JEZUSOV KRST (2); Viljem iz Bourgesa, škof Ta je moj ljubljeni Sin (Mt 3, 13-17) H P Pavlin Oglejski, škof (3); Teodozij, opat 12 T Alfred, opat; Tatjana (Tanja), muč., Ernest, škof 13 S Hilarij, škof in cerkv. uč. (4); Veronika Milanska, dev. 14 Č Feliks (Srečko) Nolanski, duh.; Odon iz Novare, red. 15 P Pavel Puščavnik; Maver, opat; Habakuk, prerok € 16 S Marcel, papež; Berard in tov., franč. muč. 17 N 2. NAVADNA (2); Anton (Zvonko), pušč. Janez Krstnik pričuje o Jezusu (Jn 1, 29-34) 18 P Marjeta Ogrska, red.; Priska, muč. 19 T Kanut (Knut), kralj; Germanik, muč.; Arsen, red. 20 S Fabijan, papež in Boštjan (Sebastijan), muč. (4) Pečarovci 21 C Neža (Agnes, Janja), dev. muč. (3); Epifanij, Škof 22 P Vincenc (Vinko), diakon, muč. (4) Teodolinda, kralj. • 23 S Emerencijana. muč.; Ildefonz, škof 24 N 3. NAVADNA (2); Frančišek Šaleški, škof, c.u. Jezus začne učiti (Mt 4, 12-23) 25 P Spreobrnitev apostola Pavla (2); Ananija, muč. 26 T Timotej in Tit, Škofa (3); Robert, Alberik, Štefan, r.u. 27 S Angela Merici, dev. (4); Vitalijan, papež 28 C Tomaž Akvinski, duh., c.u. (3); Peter Nolasko, red. u. 29 P Valerij, škof; Julijan Ubogi, spok. * 30 S Martina, dev., muč.; Hijacinta (Jacinta) Marescotti 31 N 4. NAVADNA (2); Janez Boško, red. ust. 3 Osmero blagrov (Mt 5, 1-12) FEBRUAR 1993 Svečan 1 P Brigita Irska, dev.; Pionij, muč. 2 T Jezusovo darovanje, Svečnica (2); Simeon in Ana 3 S Blaž, škof, muč.; Oskar (Ansgar), škof (4) 4 č Andrej Corsini, škof; Janez de Britto, muč. 5 P Agata, dev., muč. (3); Ingenuin in Albuin, škofa 6 S Pavel Miki in tov., muč. (3); Amand Belgijski, škof 7 N 5. NAVADNA (2); Nivard, red. ® Naloga Jezusovih učencev (Mt 5, 13-16) 8 P PREŠERNOV DAN; Hieronim Emiliani (4) 9 T Apolonija, dev., muč.; Nikefor, muč. 10 S Sholastika, dev. (3); Viljem Veliki, pušč. 11 Č LurŠka Mati božja (4); Cedmon, red. 12 P Evlatija, muč.; Benedikt Anianski, opat 13 S Katarina de Ricci, red.; Gregor 11., papež g 14 N 6. NAVADNA (2); Valentin (Zdravko), muč. Jezus dopolnjuje postavo (Mt 5, 17-37) 15 P Jordan Saški, opat; Georgija, dev.; Agapa, dev., muč. 16 T Julijana, muč.; Onezim, škof; Peteri muč. iz Egipta 17 S Sedem ustanoviteljev servitov (4); Frančišek Clet, muč. 18 C Simeon Jeruzalemski, škof, muč.; Flavijan, škof 19 P Konrad iz Piacenze, spok.; Barbat, škof 20 S Sadot in tov., muč.; Evherij, škof 21 N 7. NAVADNA (2); Irena £ Ljubite svoje sovražnike (Mt 5, 38-48) 22 P Sedež apostola Petra (2); Marjeta Kortonska, spok. 23 T Polikarp, škof, c. uč. (3); Dositej, menih; Pust 24 S ft Pepelnica (1); Matija, ap.; Sergij, muč. 25 Č Tarazij (Taras), škof; Valburga, dev. 26 P t Matilda iz Hackeborna, dev.; Porfirij, Škof 27 S Gabrijel Žalostne Matere božje, red.; Leander, škof 28 N I, POSTNA (1); Koman, opat; Hilarij, papež Jezus zavrne skušnjavca (Mt 4, 1-11) MAREC 1993 Sušeč 1 P Albin, Škof; Svitbert, škof; Antonina, muč. 2 T Neža Praška, dev.; Karel Dobri, knez 3 S Kunigunda, cesarica; Marin in Astcrij; muč. 4 C Kazimir, kraljevič (4); Arkadij, škof, muč. 5 P f Janez Jožef od Križa, red.; Evzebij muč-. 6 S Kvatre; Fridolin (Miroslav), opal; Koleta, dev. 3 7 N 2, POSTNA (1); Perpetua in Felicita, muc. Jezus se na gori spremeni (Mt 17, 1- 9) 8 P Janez od Boga, red. usl. (4), Beata, muč. 9 T Frančiška Rimska, red. (4); Gregor Niški, škof 10 S Štirideset mučencev; Makarij, škof H C Sofronij, škof; Evlogij, muč.; Konstantin, spok. © 12 13 P t (Gregor Vel., papež); Doroteja (Rotija), muč. S Kristina, dev., muč.; Teodora (Božidara), muč. 14 N 3. POSTNA (1); Matilda, kraljica Jezus in Samarijanka (Jn 4, 5-42) 15 P Klemen M. Dvorak, red.; Ludovika de Mariliac, red. 16 T Uda rij m Tacijan, muč.; Herbert, Škof 17 S Patricij škof (4); Jedrt Nivelska, opatinja IH C Ciril Jeruzalemski, šk., c. uč. (4); Salvator, red. 19 P Jožef, mož Device Marije (1); Sibilina, dev. Cankova 2(1 S Klavdija in tov., muč.; Kutbert, škof 21 N 4. P0STN4 (1); Filemon, muf. Jezus ozdravi sleporojenega (Jn 9, 1^11) 22 P Lea, spok.; Katarina, spok. 23 T Turibij iz Mongroveja. škof (4); Viktorija n in tov. & 24 S Dionizij in tov., muč.; Katarina Švedska, red. 25 Č Gospodovo oznanjenje (1); Dizma, desni razbojnik 26 P t Evgenija, muč.; Kastul, muč. 27 S Rupert Salzburški, škof; Lidija, muč. 28 N 5. POSTNA (1); Bojan (Vojan) knez, muč. Jezus obudi Lazarja (Jn 11, 1—45) Prehod na poletni čas 29 P Bertold, red. ust.; Evstracij, muč. 30 T Amadej IX. Savojski, knez; Kvirin iz Neussa 31 S Modest Gosposvetski, škof (4); Gvido, opat 9 APRIL 1993 Mali traven 1 C Hugo Grenobetski, škof; Venancij, škof, muč. 2 P t Frančišek Paolski, red. ust. (4); Teodozija, muč. 3 S Rihard, škof; Sikst I., papež; Agapa. muč. 4 N CVETNA NEDELJA JEZUSOVEGA TRPLJENJA (1) Trpljenje NGJK po Mateju (Mt 26, 14-75; 27, 1-661 5 P Vincenc Ferrer, duh. ; Julijana, opatinja 0 T Irenej Sirmijski, škof, muč.; Celestin I., papež 7 S Janez Krstnik de la Salle, red. ust. 8 C Vel. četrtek (1); Albert, Škof, muč.; Valter, opat 9 P ft Vel. petek (1); Marija Klopajeva, svetopis. žena 10 S Vel. sobota (1); Ezekijel, prerok; Apolonij in tov., muč. 11 N VELIKA NOC, GOSPODOVO VSTAJENJE (1) Jezus vstane od mrtvih (Jn 20, 1-9) 12 P Velikonočni ponedeljek (1); Lazar Tržaški, škof, muč. 13 T Martin L, papež muč.; Hermenegild, muč. $ 14 S Lidvina, dev.; Valenjan in tov., muč. 15 C Anastazija, muč.; Peter Gonzales, red. 16 P Bernardka Lurška, dev.; Benedikt J. Labre, spok. 17 S Rudolf, muč.; Inocenc, škof; Fortunat, muč. 18 N 2. VELIKONOČNA, BELA (1); Apolonij, muč. Jezus se prikaže apostolom (Jn 20, 19-31) 19 P Leon IX., papež; Ema, red.; Dioniz, muč. 20 T Hilda, dev.; Teotim, škof; Sulpicij, muč. 21 S Anzelm, škof, c. uč. (4); Konrad Parzham, red. 22 C Leonid, muč.; Agapit, papež 23 P Jurij, muč. (4); Vojteh, škof, muč. 24 S Fidel (Zvest) Sigmarinški, duh., muč. (4) 6 Videm Sv. Jurij v Prek. 25 N 3. VELIKONOČNA (I); Marko, evangelist Jezus na poti v Emavs (Lk 24, 13-35) 26 P Pashazij, opat; Mati dobrega sveta 27 T DAN UPORA PROTI OKUPATORJU; Hozana, dev. 28 S Peter Chanel, duh., muč. (4); Vita! (Živko), muč. 29 C Katarina Sienska, dev., c. uč. (3); Peter Veronski, muč. » 30 P Pij V., papež (4); Jožef Cottolengo, red. ust. MAJ 1993 Veliki traven 1 S JOŽEF DELAVEC (2); PRAZNIK DELA 2 N 4. VELIKONOČNA (1); Boris, kralj Jezus dobri pastir (Jn 10, 1-10) 3 P Filip in Jakob ml., apostola (2); Teodozij Kijevski, red. 4 T Florijan (Cvetko), muč. (4); Cirijak, škof 5 S Gotard, škof; Angel, muč.; Juta, spok. 0 C Marija, Srednica milosti; Dominik Savio, dijak; Frida 7 P Gizela, opatinja; Domicijan, škof; Flavij, muč. 8 S Viktor Milanski, muč.; Dezider (Željko), škof 9 N 5. VELIKONOČNA (J); Pahomij, opat Jezus je pot, resnica in življenje (Jn 14, 1-12) 10 P Antonin, škof; Gordijan in Epimah, muč. 11 T Mamert, škof; Sigismund (Žiga), kralj 12 S Leopold Mandič, duh. (3); Pankracij, muč 13 C Servacij, škof; Mucij, muč. ® 14 P Bonifacij, muč.; Justina, muč. 15 S Zofija (Sonja), muč.; Izidor, kmet 16 N 6. VELIKONOČNA (1); Janez Nepomuk, duh., muč, Jezus obljubi Svetega Duha tjn 14, 15-21) 17 P Prošnji dan: Jošt, opat (4); Paskal Baylon, red. 18 T Prošnji dan; Janez L, papež, muč. (4); Erik, kralj 19 S Prošnji dan; Peter Celestin, papež; Pudencijana, de v. 20 C Gospodov vnebohod (1); Bernardin Sienski, duh. Bogojina 21 P Krispin, red.; Valens, škof; Evtihij in tov. ® 22 S Renata, spok.; Marjeta (Rjeta-Rita) Kasijska, red. 23 N 7. VELIKONOČNA (1); Janez de Rossi, duh. Jezusova velikoduhovniška molitev (Jn 17, 1-11) 24 P Marija Pomočnica (3); Socerb, muč. 25 T Beda Čast., c. uč.; Gregor VIL, papež (4) 26 S Filip Neri, duh. (3); Lambert de Vence, škof 27 Č Avguštin Canterburyjski, škof (4); Julij, muč. 28 P German Pariški, škof, Bernard Menthonski, duh. S 29 S Maksim Emonski, škof (4); Teodozija, dev. * 30 N BINKOŠTI, PRIHOD SV. DCHA (1); Ferdinand, kralj Prejmite Svetega Duha (Jn 20, 19-23) 31 P Obiskanje Device Marije (2) Markovci JUNIJ 1993 Rožnik 1 T Justin, muč. (3), Pamfil, muč. 2 S Marcelin in Peter, muč. (4); Erazem, škof, muč. 3 C Karel Lwanga in tov., muč. (3); Klotilda, kraljica 4 P Frančišek Caracciolo. red. ust.; Kvirin iz Siscije, muč. * 5 S Kvatre; Bonifacij, škof, muč. (3); Svetko, muč. - - 6 N SV. TROJICA (1); Norbert, škof, red. ust. Odranci, G. Petrovci, Oče pošilja Sina na svet (Jn 3, 16-18) M. Nedelja 7 P Robert Newminsterski, opat; Ana Garzia, dev. 8 T Medard, škof; Viljem iz Yorka, škof 9 S Efrem Sirski, diakon, c. uč.; Primož in Felicijan, muč. (4) 10 C REŠNJE TELO IN REŠNJA KRI (1); Bogumil, škof 11 P Barnaba, apostol (3); Jolenta, red. 12 S Janez Fakundski, red.; Adelhajda. dev. 13 N 11. NAVADNA (2); Anton Padovanski, red., c. uč. Jezus razpošlje učence (Mt 9, 36-38; 10, 1-8) 14 P Elizej, prerok; Valerij in Rufin. muč 15 T Vid (Vitomir), muč. (4); Germana (Mana) Cousin, dev. 16 S Frančišek Regis, duh.. Gvido Kortonski, red : Beno, škof 17 Č Gregor Barbarigo, škof; Adolf, škof 18 P Srce Jezusovo (1); Marko in Marcelijan, muč. Velika Polana 19 S Marijino Srce; Romuald, opat (4); Nazarij, škof 20 N 12. NAVADNA (2); Silverij L, papež, muč. ® Jezus uči apostole (Mt 10, 26-33) 21 P Alojz (Vekoslav) Gonzaga, red (3); Evzebij, škof 22 T Pavlin iz Nole, škof; Janez Fisher in Tomaž More, muč. (4) 23 S Agripina, dev., muč.; Jožef Cafasso, duh. 24 C Rojstvo Janeza Krstnika (1); Kres Ljutomer, Razkrižje 25 p DAN DRŽAVNOSTI; Viljem, opat; Doroteja, dev. 26 s Vigilij (Stojan), škof; Pelagij, muč. 27 N 13. NAVADNA (2); Ladislav Ogrski, kralj Beltinci J Lastnosti Jezusovih učencev (Mt 10, 37-42) 28 P Irenej, škof. muč. (3); Potamijena. muč. 29 T Peter in Pavel, apostola (1); Marcel, muč. Hotiza, Radgona 30 S Prvi mučenci rimske Cerkve (4); Emilijana, muč. JULIJ 1993 Mali srpan 1 2 3 C p S Teobald (Bogoslav), pušč., Estera, svetopis. žena Oton Bamberški, Škof; Vita] (Živko), muč. Tomaž, apostol (2); Heliodor. škof 4 5 6 7 8 9 JO N P T S C p s 14. NAVADNA (2); Elizabeta Portugalska; Urh. škof Mali umevajo božje razodetje (Mt 11. 25-30) Ciril in Metod, slovan. ap. (1); Anton M. Zaccaria Marija Goretti, dev., muč. (4); Bogomila, spok. Vilibald, škof; Edelburga, dev. Kilijan, škof, muč.; Prokop, muč. Veronika Giuliani, opatinja; Gorkumski mučenci Amalija (Ljuba), red.; Rufina in Sekunda, muč. © Kadenci 11 12 13 14 15 16 17 N P T S C p s 15. NAVADNA (2); Benedikt, opat Prilika o sejavcu in semenu (Mt 13, 1-23) Mohor in Fortunat, muč. (4); Nabor in Feliks, muč. Henrik (Hinko) 1., kralj (4); Evgen, škof Kamil de Lellts, duh. (4); Frančišek Solan, red. Bonaventura, škof, c. tič. (3); Vladimir Kijevski, knez Karmelska Mati Božja (4); Evstatij, škof Aleš (Aleksej), spok.; Marcelina, dev. Benedikt v Prekm. g 18 N 19 P 20 T 21 S 22 Č 23 P 24 S 16. NAVADNA (2); Friderik (Miroslav), škof. muč. Prilika o ljulki med pšenico (Mt 13, 24-43) Arscrt, diakon, pušč.; Aurea (Zlata), dev. Marjeta Antiohijska, dev., muč.; Elija, prerok Lovrenc iz Brindisija, duh., c. uč. (4); Danijel, prerok Marija Magdalena (Majda) (3); Menelij, opat Brigita Švedska, red. ust. (4); Apolinarij, škof Krištof (Kristo), muč. (4); Kristina, dev., muč. • Kapela 25 N 26 p 27 T 28 S 29 C 30 p 31 s 17. NAVADNA (2); Jakob st., apostol Prilika o zakladu in o ribah (Mt 13, 44-52) Joahim in Ana, starša DM (3); Valens, škof , Gorazd, Kliment, Naum in tov. (3); Pantaleon, muč. Viktor (Zmago) L, papež; Samson (Samo), škof Marta iz Betanije (3); Olaf, kralj Peter Krizolog, škof., c. uč. (4); Angelina, kneg. Ignacij Lojolski, red. ust. (3); Fabij, muč. Dobrovnik Bakovci D AVGUST 1993 Veliki srpan 1 N 18. NAVADNA (2); Alfonz M. Ligvorij, škof, c. uč. Jezus nasiti množico (Mt 14, 13-21) 2 P Evzebij iz Vercellija, škof (4); Stefan, papež ® 3 T Lidija, makedon. žena; Avguštin Kažotič, zagr. škof 4 S Janez M. Vianney, duh. (3); Perpetua, žena 5 č Posvetitev bazilike Marije Snežne (4); Ožbalt, kr. 6 P Jezusova spremenitev na gori (2); Pastor, muč. 7 S Sikst II., papež in tov., muč.; Kajetan, duh. (4) 8 N 19. NAVADNA (2); Dominik (Nedeljko), red. ust. Jezus hodi po morju (Mt 14, 22-33) 9 P Peter Faber, red.; Roman, muč. 10 T Lovrenc, diakon, muč. (2); Asterija (Zvezdana), muč. g 11 S Klara (Jasna), dev. (3); Tiburcij in Suzana, muč. 12 C Evplij, muč.; Inocenc XI., papež 13 P Poncijan, papež in Hipolit, duh., muč. (4) 14 S Maksimilijan Kolbe, muč. (3); Evzebij iz Rima, duh 15 N MARIJINO VNEBOVZETJE (1); Tarzicij, muč. Apače, Grad, Marijin slavospev (Lk j, 39-56) Turnišče 16 P Rok, spok.; Štefan Ogrski, kralj (4) Cezanjevci, Dokležovje 17 T Hijacint Poljski, red.; Liberat (Slobodan), opat ® 18 S Helena (Jelka, Alenka), cesarica; Agapit iz Preneste Pertoča 19 C Janez Eudes, red. ust. (4); Ludvik Toulouški, škof 20 P Bernard, opat, c. uč. (3); Samuel (Samo), prerok 21 S Pij X., papež (3); Baldvin, kralj; Sidonij, škof 22 N 21. NAVADNA (2); Sigfrid (Zmago), škof Jezus obljubi Petru prvenstvo (Mt 16, 13-20) 23 P Roza iz Lime, dev. (3); Filip Benizi, red. 24 T Jernej, apostol (2); Emilija de Vialar, red. 9 25 S Ludvik IX. francoski, kralj; Jožef Kalasanc, duh. (4) 26 C Ivana Elizabeta Bichier, red. ust; Rufin, škof 27 P Monika, mati sv. Avguština (3); Cezarij, škof 28 S Avguštin, škof, c. uč. (3); Hermes, muč. 29 N 22. NAVADNA (2); Mučeništvo Janeza Krstnika Hoja s križem za Kristusom (Mt 16, 21-27) 30 P Feliks (Srečko) in Adavkt, muč.; Gavdencija, muč. 31 T Rajmund (Rajko) Nonat, red.; Pavlin, škof SEPTEMBER 1993 Kimavec 1 2 3 4 S Egidij (Tilen), opat (4); Verena, dev. C Maksima, muč.; Kastor, škof P Gregor Vel., papež (3); Mansvet, škof S Rozalija (Zalka), dev.; Ida. spok.; Mojzes, prerok ® 5 N 23. NAVADNA (2); ANGELSKA; Viktorin, škof Jezus naroča spravljivost (Mt 18, 15-20) 6 P Petronij, škof; Favst, Makarij in tov., muč. 7 T Marko Križevčan in tov., muč.; Regina, dev., muč. 8 S Marijino rojstvo (2); Hadrijan, muč. 9 C Peter Klaver, red.; Dorotej in Gorgonij, muč. 10 P Nikolaj Tolentinski, spok.; Otokar, red. 11 S Prot in Hijacint, muč.; Emtruda (Erna), dev. Tišina 3 12 13 14 15 16 17 18 N 24. NAVADNA (2); Tacijan (Tihotnil), muč. Prilika o neusmiljenem hlapcu (Mt 18, 21-35) P Janez Zlatousti, škof, c. uč. (3); Mavrilij, škof T Povišanje sv. Križa (2); Notburga, dev. S Žalostna Mati božja (Dolores) (3); Melita, muč. C Kornelij, papež in Ciprijan, škof, muč. P Robert Bellarmino, škof, c. uč. (4); Lambert, škof S Kvatre; Jožef Kupertinski, duh.; Irena in Zofija, muč. Črensovci, Križevci d 19 20 21 22 23 24 25 N 25. NAVADNA (2); Januarij, škof, muč. Prilika o delavcih v vinogradu (Mt 20, 1-12) P Korejski muč. (3); Suzana, muč.; Kandida. muč. T Matej (Matevž), apostol in evang. (2); Jona, prerok S Tomaž Villanovski. škof; Mavricij in tov., muč. Č Paternij (Domogoj), škof, muč.; Lin, papež P Rupert Salzburški, škof (4); Marija reŠ. jetnikov S Avrelija (Zlata), dev.; Sergij RadoneŠki, škof > M 26 N 26. NAVADNA (2); Kozma in Damijan, muč. * Kuzma Prilika o neenakih sinovih (Mt 21, 28-32) Vrnitev na sončni čas 27 P Vincenc Pavelski, duh. (3); Hiltruda, dev. 28 T Venčeslav (Vaclav), muč.; Lovrenc Ruiz in jap. muč. (4) 29 S Mihael, Gabrijel in Rafael, nadangeli (2) Veržej 30 C Hieronim, duh., c. uč. (3); Zofija, spok. ® OKTOBER 1993 Vinotok 1 P Terezija Deteta Jezusa, dev. (3); Renngij, škof 2 S Angeli varuhi (3); Teofil (Bogoljub, Bogomil), spok. 3 N 27. NAVADNA (2); ROŽNOVENSKA; Evald, muč. Prilika o hudobnih vinogradnikih (Mt 21, 33-43) 4 P Frančišek Asiški, red. ust. (3); Petronij, škof 5 T Marcelin, škof; Flavija, muč. 6 S Bruno, red. ust. (3); Renato, škof 7 C Rožnovenska Mati božja (3); Marko L, papež 8 p Demetrij, muč.; Pelagija, spok. 9 s Dioniz, škof in tov., muč.; Janez Leonardi, duh. (4) 10 N 28. NAVADNA (2); Hugolin, muč. Prilika o kraljevi svatbi (Mt 22, 1-14) 11 P Emilijan (Milan, Milko), škof; Aleksander Sauli, škof 12 T Maksimilijan Celjski, škof (4); Serafin, red. 13 S Edvard, kralj; Koloman, muč. 14 C Kalist L, papež, muč. (4); Gavdencij, škof, muč. 15 p Terezija (Zinka) Velika, dev., c. uč. (3); Avrclija, dev. d 16 s Hedvika, red.; Marjeta M. Alakok, dev. (4) 17 N 29. NAVADNA (2); Ignacij Antiohijski, škof, muč. O davčnem denarju (Mt 22, 15-21) 18 P Luka, evangelist (2); Julijan, muč. 19 t Izak Jogues in kanadski muč.; Pavel od Križa (4) 20 s Irena (Miroslava), muč.; Vendelin, opat 21 C Uršula, dev., muč., Hilarion, opal 22 p Marija Saloma, svetopis. žena; Bertila Boscardin, red. 23 s Janez Kapistran, duh. (4); Severin iz Kolna. škof 24 N 30. NAVADNA (2); MISIJONSKA; Feliks, škof, muč. Največja zapoved (Mt 22, 34-40) 25 P Krizam in Darija, muč.; Krišpin m Krišpinijan, muč. 26 T Lucijan, muč.; Amand iz Strasbourga, škof 27 S Vincenc in Sabina, muč.; Frumencij, škof 28 C Simon in Juda Tadej, apost. (2); Cirila, muč. 29 p Narcis, škof; Ermelinda Brabantska, dev. 30 s Marcel, muč.; Alfonz Rodriguez, red. © 31 N 31. NAVADNA (2); ŽEGNANJSKA (1); DAN REFORMACIJE Jezus obsoja farizeje (Mt 23, 1-12) NOVEMBER 1993 Listopad 1 P vsi SVETI (1); Cezarij, diakon, muč. 2 T Spomin vseh vernih rajnih (1); Marcijan, pušč. 3 S Viktorin Ptujski, škof, muč.; Just, tržaški muč. (4) 4 C Karel Boromejski, škof (3); Vital in Agrikola, muč. 5 P Zaharija in Elizabeta, starša Janeza Krstnika 6 S Lenart (Narte), opat (4); Sever, škof, muč. 7 N 32. NAVADNA (2); ZAHVALNA; Engelbert, škof, muč, C Pametne in nespametne device (Mt 25, 1-13) 8 P Bogomir (Mirko), Škof; Deodat. (Bogdan), papež 1 I Posvetitev lateranske bazilike (2); Teodor (Božidar) 10 S Leon Vel., papež, c. uč. (3); Andrej Avelinski, duh. H C Martin iz Toursa, škof (3), Menas, pušč. Martjanci, Kobilje 12 P Jozafat Kunčevič, škof, muč (3); Kunibcrt, škof •3 S Stanislav Kostka, red. (4); Homobonus, trgovec ® >4 N 33. NAVADNA (2); Nikolaj Tavelič, muč. Prilika o talentih (Mt 25, 14-30) 15 P Albert Veliki, škof, c. uč. (4); Leopold, knez Ib T Marjeta Škotska; Jedrt iz Helfte (4); Otmar, opat 17 S Elizabeta Ogrska, red. (3); Evfemija in Tekla 18 C Posvetitev bazilik sv. Petra in Pavla (4); Abdija, pr. H P Narsej, škof, muč.; Barlam, muč. 20 S Edmund, kralj, muč.; Feliks Valois, red. 21 N JEZUS KRISTUS, KRALJ (VLADAR) VESOLJSTVA (1) O poslednji sodbi (Mt 25, 31-46) 22 P Cecilija (Cilka), dev., muč. (3); Maver, škof, muč. 23 T Klemen, papež, muč.; Kolumban, opat (4) 24 S Andrej Dung-Lac in tov., Vietnam, muč. (3) 25 C Katarina Aleksandrijska, dev., muč.; Erazem, muč. Lendava 2b P Leonard Portoinavriški, red.; Valerijan Oglejski, škof 2' S Virgil, apostol Karantanije (4); Jožef Pignatelli, red. •--------- ' 28 N 1. ADVENTNA (1); Eberhard. škof Opomin k čuječnosti (Mr 13, 33-37) 21 P Saturnin, muč.; Radogost (Radbod), škof 3<> T Andrej, apostol (2); Justina, dev. DECEMBER 1993 Gruden 1 S Eligij, škof; Natalija (Božena), spok. 2 C Bibijana (Vivijana, Živka), muč.; Blanka, spok 3 P Frančišek Ksaver, duh. (3); Kasijan, muč. 4 S Janez Damaščan, duh., c. uč. (4); Barbara, dev., muč. e 5 N 2. ADVENTNA (1); Saba (Sava), opat Janez Krstnik pripravlja Jezusu pot (Mr 1, 1-8) 6 7 8 9 10 11 P Nikolaj (Miklavž), škof (3); Apolinarij Sobota, Dolenci € T Ambrož, škof, c. uč. (3); Agaton, muč. S Brezmadežno spočetje Device Marije (1) C Peter Fourier, red., Valerija, muč.; Abel, očak P Melkijad, papež, muč.; Judita, svetopis. žena S Damaz I., papež (4); Danijel Stilit, pušč. 12 N 3. ADVENTNA (1); Amalija, muč. Janez Krstnik pričuje o Kristusu (Jn 1, 6-8, 19-28) 13 P Lucija, dev., muč. (3); Otilija, dev.; Jošt, pušč. $ 14 T Janez od Križa, c. uč. (3); Spiridion (Dušan), škof 15 S Kristina (Krista), dev.; Marija K. di Rosa, red. ust. 16 C Albina, dev., muč.; Adelhajda, cesarica 17 P Lazar iz Betanije; Olimpija, red. ust. 18 S Kvatre; Teotim in Bazilijan, muč., Gacijan, škof 19 N 4. ADVENTNA (1); Urban V., papež Angel oznani Kristusovo rojstvo (Lk 1, 26-38) 20 P Evgenij in Makarij, muč.; Dominik Siloški, opat 21 T Peter Kanizij, duh., c. uč. (4); Severin, škof 22 S Demetrij, muč.; Frančiška Cabrini, red. 23 C Janez Kanci), duh., (4); Viktorija, dev., muč. 24 P Sveti večer; Adam in Eva; Hermina (Irma), dev. 25 S BOŽIC, GOSPODOVO ROJSTVO (1); Anastazija, muč. 9 26 N SV. DRUŽINA (2); DAN SAMOSTOJNOSTI; Štefan, muč. Jezusovo darovanje v templju (Lk 2, 22-40) 27 P Janez Evangelist, apostol (2); Fabiola, spok. 28 T Nedolžni otroci, muč. (2); Kastor in tov., muč. 29 S Tomaž Becket, škof, muč. (4); David, kralj 30 C Rajner, škof; Liberij, škof; Evgen, škof 31 P Silvester L, papež (4); Melanija, opatinja $ ZAPISKI 17 ZAPISKI 18 Jože Smej Premišljevalna molitev OB PRAZNIKU POSAMEZNEGA MESECA Postavi se v božjo pričujočn^t. Preberi iz Svetega pisma celoten evangeljski odlomek. Prosi Svetega Duha za razsvetljenje. Ustavi se ob misli, ki te je ob branju evangelija ali tu navedene razlage najbolj prevzela. Pogovor srca z Bogom. Izberi st besedo, ki te bo med dnevnom (ali tednom) spomnila na dober sklep, »Povejte, bratje, kaj je dragocenejše, Kristusovo telo ali božja beseda? Le-ta ni manj dragocena od sv. Rešnjega telesa. Če pazimo, da pri obhajilu nobena drobtinica ne pade na tla, moramo prav tako paziti, da nam božja besed ne uide lz src. Kdor brezbrižno sprejema božjo besedo, ni nič manj kriv, kot tisti, ki malomarno pusti pasti na tla Kristusovo telo« (sv. Avguštin). Pri izbiri praznikov upoštevamo prekmurska imena mesecev. Januar Gospodovo razglašenje (Mt 2,1-12) (6. I.) Epiphania Domini, Gospodovo razglašenje, naj starejši in vsebinsko naj bogatejši božični praznik. Liturgija ga takole označi: »Danes je modre zvezda pripeljala k jaslicam, danes se je na svatbi voda spremenila v vino, danes se je Kristus dal Janezu krstiti, da bi nas odrešil.« Ob svojem rojstvu se Božji Sin ni zaprl za nepremagljive zidove, marveč se je razodel tudi poganom, da so postali »sodediči, soudje in soudeleženci obljube v Kristusu Jezusu« (Ef 3,6). l*o domače pravimo prazniku »sveti trije kralji«. Evangelij jih označi kot modre. 1° so iskajoči ljudje, ki najdejo pravega Boga. Doživeli so trojno razočaranje, ki pa jih hi vrglo iz tira. Bolj kot za zunanjo so Sli za notranjo lučjo. Prvo razočaranje. Po dolgi, truda polni poti pridejo z daljnjega vzhoda v Jeruzalem, toda v Herodovi pacali ne najdejo novorojenega kralja. Herod ne ve ničesar o njem. Jz daljnje dežele pridejo tujci, da bi se priklonili Mesiju, a domačini sploh še slišali niso, da se je rodil... Drugo razočaranje. Veliki duhovniki in pismouki na podlagi prerokbe vedo, da se Mesija mora rodili v Betlehemu, a se ne odpravijo na pot. Modri so razočarani; “Pismouki... Toda kakšni?!« . Znanost, tudi bogoslovna znanost Še ni vse... . tretje razočaranje. Koga najdejo? Ubogega dojenčka. Nič kraljevskega ni na njem. Ps 45, ki odseva predstavo bodočega Mesija, govori o slonokoščeni palači, o kraljici, okrašeni z zlatom. Modri ne vidijo nič takega in venar - kot pravi liturgija ~ K svojimi darovi priznavajo novorojenčka za Boga, kralja in človeka. V primeri z dnem, ki bo nekoč zasijal nad nami, je pričujoči svet tema, mrak. Vendar nam je božja svetilka, varna zvezda vodnica. 19 Februar Jezusovo darovanje (Lk 2,22—40) (2. 2.) Jezusovo darovanje ali svečnica je zadnji božični praznik, a hkrati že prvi praznik velikonočne skrivnosti, Jezusovega trpljenja, smrti in vstajenja. Je sklep božične dobe in uvod v velikonočno dobo. »Tvoj Sin bo velik«, je bilo rečeno Mariji ob oznanjenju, ob darovanju pa: »Tvojo lastno dušo bo presunil meč.« Prek temin Kalvarije bo kronana za kraljico mučencev. Starček Simeon in Ana se srečata z Odrešenikom Oba sta stara po videzu, a njuno srce je mlado. Ohranila sta tisto, kar so drugi, žal, zgubili že v mladosti: nepotešljivo hrepenenje, da bi se srečala s pravo LUČJO. Simeon je na koncu svojih dni, vendar njegov duh že čuti novo pomlad nov začetek, ki je večji od tistega, ko je Bog ustvaril nebo in zemljo. Ta LUČ, s katero se je srečal, ne razsvetljuje samo kratko pot med rojstvom in smrtjo, od zibelke do groba, ampak sveti prek groba. Hrepenenje po LUČI, po Bogu je najglobja značilnost človekove duše. Hrepenimo po dobroti, lepoti, sreči, a najvišja DOBROTA, LEPOTA, SREČA je Bog. Človek hrepeni po Bogu, ker Bog prej hrepeni po njem. Diakoni so si pred mašniškim posvečenjem zadali nalogo: »Vsak naj v enem stavku pove, v čem vidi cilj svojega bodočega dušnopastirskega delovanja.« Eden izmed njih je povedal: »Vsakemu človeku bi rad približal to veliko resnico: Bog z vsem srcem hrepeni po tebi.« Bog je tisti oče v evangeliju, ki stoji pred odprtimi vrati svoje hiše in se ozira za svetlimi obzorji, od koder bi se naj vračal njegov izgubljeni, a težko pričakovani sin. »Sretenie«, srečanje, svečnica ... Marec Gospodovo oznanjenje (Lk 1,26-38) (25. 3.) Prazniku pravimo tudi Marijino oznanjenje. Angelovo oznanjenje Mariji je oznanilo našega odrešenja, zaradi katerega se je Božji Sin učlovečil. Marijin ZGODI SE je pritrditev odrešitvenemu božjemu sklepu, pritrditev, ki jo je Marija, nova Eva izrekla v imenu vsega človeštva. 25. marec - 25. december. Razdalja je 9 mesecev. Kateri datum naj bi bil izhodišče? Izhodišče je oznanenje in ne božič. V starih časih, o čemer nam poroča zlasti Tertulijan (ok. 160—220), je 25. marec veljal za dan stvarjenja sveta in ravno zato tudi za dan Jezusovega spočetja, s katerim je bil položen temelj za novo stvarjenje. V poročilu o grešnem padcu na začetku človeške zgodovine nastopajo tri osebe: Bog, zli duh, Eva. V evangeljskem poročilu o učlovečenju Božjega Sina nastopajo tudi tri osebe: Bog, dobri duh in Marija. »Veseli se, milosti polna!« reče nadangel Gabriel. »Veseli se!« pozdravlja prerok Sofonija mesto Jeruzalem, ko v duhu gleda mesijanske dobrine (3,14). »Veseli se!« je svečan, preroško liturgičen obrazec, ki so ga uporabljali, kadarkoli je imela prerokova beseda ugoden izid. »Veseli se!« Tako je nekoč zli duh zapeljeval prvo ženo. Spodbujal jo je k lažnemu veselju: »Veseli se, Eva, boš kakor Bog!« 2(1 Eva je privolila v prišepetavanje hudobnega duha. S svojo nepokorščino je spravila prekletstvo na ves človeški rod. Marija je privolila v angelovo oznanjenje. Njen velikodušni ZGODI SE označuje trenutek učlovečenja. Usoda sveta je bila takrat v Marijinih rokah Njen odgovor je zato najodličnejša beseda odrešenjske zgodovine. Zgradba evangelija Gospodovega oznanjenja je prava umetnina. Trikrat spregovori angel, trikrat sc izrazi Marija. Trikrat je povedano, kaj namerava Bog z Marijo, trikrat se pokaže njeno stališče do božje ponudbe. Zares »zlat evangelij«, ki ga trikrat na dan ponavljamo ob zvonjenju. April Velika noč - Gospodovo vstajenje (Mt 28,1-10) Prva nedelja po prvi polni spomladanski luni "Bog, zelo si velik..,. Naredil si luno, da določa letne čase,« tako je vzkliknil Psalmist morda že pred 300(1 leti (Ps 104,1,19). Se zmeraj po toliko letih določa Inna praznovanje velike noči. Velika noč, prva nedelja po prvi polni spomladanski luni Tako pade najbolj zgodnje praznovanje velike noči na 22. marec (leta 1918 'n bo spet leta 2285), najbolj pozno pa je 25. aprila (leta 1943 in bo spet leta 2038). Za premišljevanje vzamemo evangelij velikonočne vigjlijc v letu A. "Ko je minila sobota in se je svital prvi dan tedna, sta prišli Marija Magdalena ln ona druga Marija pogledal grob.« Prvi dan tedna. To je nedelja, ker je bila sobota sedmi dan tedna. Prestavitev Sobotnega počitka na prvi dan tedna, na nedeljo, je torej že apostolskega izvora. Po Mateju Marija Magdalena in ona druga (najbrž Jakobova m Jožefova mati; Prim. Mt 26,56) nista prišli, da bi truplo mazilili, marveč sta prišli grob pogledat (obiskat). Star judovski običaj - romanje na grobove svetih. »Gospodov angel je prišel iz nebes. Pristopil je in odvalil kamen ter sedel nanj.« Gospodov angel že v Stari zavezi označuje poseg Boga samega. Tako Gospodov angel sporoči Jožefu učlovečenje Božjega Sina. Gospodov angel deluje in govori z oblastjo Boga samega. Po, kar brez besed govori prazen grob z odvaljenim kamnom, oznanja Gospodov angel (torej Bog sam!) z besedami: »Vem, da iščeta Jezusa, križanega. Ni ga lukaj. Vstal je!« V primerjavi z apokrifnimi pripovedmi Matej ne opisuje, kako Jezus vstane od mrtvih. Dovolj je nema govorica praznega groba in izrečno sporočilo Gospodovega angcla; »Pojdita brž m povejta njegovim učencem: Vstal je od mrtvih!« Prestrašeni, pa silno veseli sla ženi stekli sporočit Jezusovim učencem novico o vstajenju. Na lepem jima pride Jezus naproti in reče: »Pozdravljeni!« Kdor v smeri proti Jezusu naredi tisoč korakov, mu pride Jezus naproti iz * kar čutimo iz vsakega njegovega stavka. Poznal je dobro domače in tuje Pisatelje te zvrsti, pa tudi druga njihova dela, zato je njegov slog živahen, duhovit, e Pritegne, njegovo opazovanje ljudi in dogajanja pa je tako natančno, da zadene ‘■stvo stvari in jo zanimivo prikaže. vsem drugem poučnem, znanstvenem, kar je bilo dotlej v slovenščini naPisanega o Prekmurju, so bili Sušnikovi profili novost, saj so obravnavali sodobno življenje v Prekmurju na posebno zanimiv, privlačen način. Toda to udobnost so obravnavali tako, da so njegovi porofili ohranili zgodovinsko, ' °kumcntarno vrednost tudi še danes, saj nam od svojo strani sodobnika opisujejo ^■Rajanje in označujejo osebnosti. Bilo bi jih treba kar ponatisniti, če drugod ne, 11 v naših Stopinjah, v dveh-treh letnikih. Seve današnji bralci vsega tega ne prirejo ne razumeti ne doživljati, morejo pa spoznavati l judi,in dogajanje iz tistega tako, kot mi spoznavamo v literaturi in znanosti preteklost. In doživijo, kako 'Zvinio je vse to povedano. rcd prvim »profilom« - ne pozabimo te oznake, ki pove, da je pisatelj gledal J "h in stvari »v profilu«, le od ene strani, m si domišljal, da jo vidi v vsej polnosti ^|L Sušnik napisal liričen dvodni akord z začetnim vzklikom: »Slovenska Krajina!« ’ ato je čustveno označil njeno lego in satirično »rešitelje in osvoboditelje in । 1 in učitelje in ... ženine« ter »profiterje vseh sort«, ki so prihajali prva d P<> osvoboditvi v to nanovo odkrito deželo- »ki je lirika naša«. 29 Prvi profil - Klekl -je bil namenjen tedaj najvidnejši živi osebnosti v Prekmurju, poznani tudi v Ljubljani in drugod po Sloveniji že pred prvo vojsko. Začenja z oznako njegovega bivališča, Crensovci: »Mogočna cerkev jih legitimira, obligatni žid z najiepšo hišo je še od nekdaj nujni del inventarja«. Malo govori o Kleklu samem, o njegovi zunanjosti: »Vendar mu je neka sila v licih in mirnih očeh, kakor sila človeka, ki ve. kaj hoče«. Govori o ljudstvu in ob njem o Kleklu: kako je rastlo ob Novinah in Marijinem listu: »Ah, za nas sta to dolgočasna lista!« -In posveča ves odstavek njuni vsebini, ki je v nasprotju z naglico drugod na Slovenskem. Pa označuje nezadovoljstvo organizatorjev s Kleklom, ki ne »deluje« po vzorih drugod - ker: »Prekmurci odklanjajo racionalizem. Odklanjajo sisteme«. V nasprotju z njimi so drugod »moderni. Kolikor bolj smo moderni, toliko manj smo krščanski in toliko manj slovenski...« Kako je občutil ljudi 1922 do 1924 slovenski izboraženec? »Kakor pesem je to ljudstvo in nič ni v njem kakor pesem čustev« - danes se temu čudijo. Pravtako besedam o Kleklovi vzgoji duhovnikov in njihovemu pomenu. »Kolikor se preveč približuje Kreku in je premalo aristokrat, toliko sicer gubi na oblasti, pridobil pa je tem več ljubezni.« Drugi »profil« je Baša, bogojanski plebanoš, ki ni bil nič v ospredju, prav tedaj mu je Plečnik delal načrt za novo cerkev. Bašo je predstavil kar v njegovem okolju, z njegovim nastopom v Ljubljani in domači šoli, z njegovim slovenskim značajem. »Kar ga posebno odlikuje, ves živi z ljudstvom. Ne pretresejo ga politične afere; registrira jih in opazuje in kakor skrit pod površino razburkanega morja gre s svojim ljudstvom vedno preudarno, vedno mimo, vedno brez strasti, vedno isto, vedno svojo pot. »Tako je zares neposredno predstavil to »konsolidirano osebnost«, brez pogleda v njeno preteklost in delo. Naslednja dva »profila« je namenil središču pokrajine, ki se je v tistem času začela iz blatne vasi razvijati v mesto. Mladi profesor je dodobra spoznal značilnosti tega kraja, z narodnostno, versko in družbeno tako mešanim prebivalstvom, iz nekdanje ogrske kulture m nekulture rastočega v nov svet Slovenije. Odlično je označil malomeščanstvo trgovsko-obrtniških in drugih pridobitniških družin na eni ter uradniške »prišleke« vseh vrst, ki so se kot nosilci nove birokracije in kulture skušali znajti v novem okolju. Posebno tople besede je namenil mladi gimnaziji. Naslednji listek: Murska Sobota fidelis odkriva posebnost pokrajine: oznako katoliške, evangeličanske in židovske srenje ter nje predstavnike. Židom je namenil polovico besedila, saj je Slovencem nekaj neznanega: življenje po Mojzesovih obredih v slovenski sodobnosti. Ker so druga posebnost luterani ah evangeličani v Prekmurju, se je Sušnik lotil tudi te kočjive teme v feljtonu: Luthar, v katerem označuje puconskega fararja, tedanjega glavnega predstavnika evangeličanov. Spregovoril pa je tudi o njihovem tisku m njegovem jeziku, ki so ga imenovali iredentistično »vendslovenski«. Objavil je tudi dolgo avtobiografsko pesnitev Janoša Flisarja, glavnega pisca Duševnega lista in Evang. kalendarija. Duhovito je označil razhajanja med njihovo inteligenco ter miselnostjo preprostih ljudi. Najkrajši feljton ima tudi dnevni poudarek, čeprav je predstavil zelo pomemben dogodek: Kitajski zid so podrli - odprli so železniško progo od Ljutomera do Sobote 22. novembra 1924. Nekoliko posmehljivi in zbadljivi ton dviga tudi ta podlistek po tolikih desetletjih v zgodovinsko pričevanje. Sam, ki sem Sušnika tedaj dobro poznal, se čudim, od kod je dobil ne le gradivo - to je bilo delno že natisnjeno -, marveč tisti globoki vpogled in razpoloženje, 30 ki veje iz kar leposlovne črtice Gostovanje. Žal mi je, da se nisva o tem in o profilih nasploh pozneje nikoli pogovarjata. To je poleg novel Matija Malešiča, ki jih je objavljal prav v tistih letih, najboljši leposlovni pogled v prekmurske 'Judi iz tistih časov. In Sušnik je mnogo razmišljal o njih in strnil svojo slutnjo v sklepni stavek: »Motne in vsakdanje so školjke od zunaj; v njih pa so biseri.« To Črtico bi morali obvezno brati v prekmurskih šolah. Podlistek Cigani dramatično prikazuje te prekmurske nomade v najrazličnejših položajih, označuje njihov način življenja, ki je bi) v tistem Času še bolj viden, ko so stalno krožili od vasi do vasi. Z zadnjo črtico: Martjanci je pisatelj pogledal v zgodovino, predstavil danes ze šeststoletno cerkev z Akvilovimi freskami in objavil kot ponazoritev dogajanja v protestantizma in turških bojev dve pismi turških ag iz Velike Kaniže 1652 »marijanskemu občinstvu« in tamkajšnjemu kalvinskemu predikantu. Ko sem mu kot petošolec prevajal ti pismi iz madžarščine, se nisva spomnila, da je eno od nJih objavil (pač v lvanocyjevem prevodu) sicer manj natančno zgodovinar J. Gruden v svoji Zgodovini slovenskega naroda. Danes, ko je napisanega že toliko 0 marijanskih freskah, tudi vemo, da vučagumilanska pogodba ni »najstarejši Prekmurski slovstveni spomenik«, kot so dolgo trdili, ker je napisan v kajkavščini, k> je sicer bila tedaj še knjižni jezik v Prekmurju (zavoljo pripadnosti zagrebški škofiji) in ker smo že tedaj imeli cerkvene rokopisne pesmarice, jezikovno bliže hvemu govoru. Končal pa je Sušnik ta listek z naštevanjem še nekaterih »častitljivih spomenikov« v Prekmurju in - v zadnjem stavku »Slovenija pa ima Vse od Mure od Srebrnega brega stotisoč živih spomenikov slovenske davne otroške dobe...« Knjižici je pisatelj napisal dve strani »PostScriptum 1. 1929« (Dopis...), v katerem je povezal kratki čas petih let: »Tako sem jih gledal in videl pred petimi ct'. Morda bi jih danes drugače; morda drugače tudi povedal. Saj nam Slovenska rajma ni več romantična neznanka« - gotovo, toda prav je bilo, da je vse to Povedal leta 1924 na tako svojski način, ko tega še nihče ni tako povedal. Nato Našteva nekatera imena svojih nekdanjih dijakov s kratkimi oznakami, obudi sP°min na izlet 1924 na morje, v Ljubljano, na Bled in v Bohinj... »Zdaj mladi 'Od ze zori. Z mladostnim zdravjem trga romantično kopreno plahe in samoljubne otožnosti, ki se je z njo zavijala Krajina...« In končuje: »Čudno: nihče od teh, 11 so s srcem bili v Krajini, je pozabiti ne more...« . e veselimo se, da je celovška Mohorjeva družba izdala Sušnikove Izbrane sPlse, med njimi tudi Prekmurske profile, ki bodo tako nanovo oživeli med nami 'n v mladem rodu. 31 Irena Šavel Pripoved o Pali bačiju, Martinu in starodavnih naselbinah Arheologija je nepogrešljivi in sestavni del kulture posameznega naroda, ki sc želi vse bolje seznaniti s svojimi globljimi koreninami in črpati nove spodbude iz nekdanjih funkcij svojega prostora. Zato je razumljivo, da so tudi arheološki spomeniki sestavina naše istovetnosti, del naše zgodovine in omike in jih spričo tega vključujemo v naš obogaten vsakdan. Arheologija je veda, ki sega s svojo razlago sicer prek stoletij in tisočletij, a je zelo navezana na vsakokratno sedanjost. Izkopavanje zemeljskih plasti, v katerih so se nabrali sledovi zgodovinskih obdobij, je in bo vedno njena osnovna raziskovalna metoda. Vrsto podatkov, ki so nepogrešljivi pri obnavljanju podobe življenja v preteklosti, je mogoče zbrati edinole v arheološkem najdišču, ob izkopavanju. Zato je arheologija tako navezana na trenutek, na dobro varstvo spomenikov in dediščine in zato je treba namenjati tolikšno pozornost kakovosti izkopavanja. Med drugim pa je arheologija tudi močno navezana na posameznika, na človeka, na njegov odnos do dediščine, na to ali razume govorico kulturne dediščine, saj včasih lahko človek arheološki spomenik uniči ali pa ga obvaruje s tem, da pristojne nanj opozori. V tem svojem prispevku vam, dragi bralci Stopinj, želim predstaviti Pavla Szunyogha in Martina Gybreka, človeka, ki zelo dobro poznala govorico kulturne dediščine, jo spoštujeta in sta ponosna nanjo, pa tudi prav dobro vesta, da ni mogoče ostati človek zunaj njenega izročila. Ko sem se leta 1974 zaposlila v Pokrajinskem muzeju v Soboti kot kustos arheolog, je bila naša pokrajina širši in strokovni javnosti kaj malo znana po arheoloških spomenikih. Naključno najdene kamnite sekire, podatki o rimskih gomilah, rimska naselbina v Dolgi vasi so bili edini arheološki dokazi, da je bila pokrajina ob Muri poseljena tudi v daljni preteklosti. Najpomembnejša naloga, ki je bila takrat pred menoj, je bilo torej arheološko topografsko raziskovanje naše pokrajine. Najvažnejše pri tem delu je, da se bledi spomini, ki gredo iz roda v rod, bežni zapisi in še vidne materialne ostaline na terenu zapišejo, fotografirajo, izmerijo in tudi sondirajo (preiščejo zemeljske plasti). Poleg pregledov na terenu je važno poizvedovanje v šolah, župniščih, krajevnih uradih in pri posameznikih. Ugotovila sem, da ljudsko izročilo o zakopanih zakladih, o turških bojih, o tem kje so bila stara mesta, kloštri, kje so bile stare poti, o krajih ki mu pravijo gradišča, o gromskih kamnih izginja in pri ljudeh tone v pozabo. Vendar pa kljub temu, da sem največ arheoloških najdišč ugotavljala in spoznavala, ko sem natančno opazovala in prehodila teren, sem tudi srečevala in spoznavala zanimive ljudi, preproste, srčne, razumevajoče, takšne, ki jih je preteklost še posebej zanimala in so tudi preteklost razumeli kot nekaj več od navadnega vsakdana, Ti, ki so še poznali ljudsko izročilo, pripovedovali zgodbe o zakopanih zakladih; ti, ki so vedeli pokazati sledove starih naselbin, grobišč, so največ pripomogli k temu, da sem tudi na tak način odkrila neko novo arheološko najdišče. Spomladi leta 1975 mi je Časnikar Nepujsaga Aleksander Szunyogh prinesel v muzej precej kosov keramičnih na roko izdelanih posod in dele opečenega ilovnatega premaza (stene hiš), ki jih je na svoji njivi našel pri oranju njegov oče Pavel Szunyogh iz Dolnjega La koša. Tako se pravzaprav začenja pripoved o Pavlu Szunyoghu (ali Pali bačiju, kakor mu vsi, ki ga poznamo, pravimo) in s tem tudi pripoved o bronastodobni naselbini na poljih Oloris pri Dolnjem Lakošu. Pali 32 ^ačiju so se oči zasvetile in ustnice razpotegnile v nasmeh, ko smo jeseni istega 'eta začeli s poskusnimi izkopavanji na njegovih in sosednjih njivah Olorisa, saj je pri oranju leta in leta našel večje količine starih razbitih posod in neke opeke, si je mislil, da je pod to zemljo bilo nekoč staro naselje in si želel, da bi to nekdo potrdil. On in njegova psička Leda sta bila stalno navzoča pri teh začetnih in tudi poznejših, tistih pravih arheoloških izkopavanjih. Takrat leta 1975 smo namreč potrdili Pali bačijevo slutnjo, da se pod nanosi zemlje skrivajo ostanki naselbine, ki smo jo časovno uvrstili v bronasto dobo. To, kar je bila le slutnja, upanje, tako za nas kot za Pali bačija, da skrivajo polja na Olorisu za Slovenijo zelo pomembne ostanke bronastodobnega naselja, so večja izkopavanja leta 1977 Potrdila in odprla pot velikemu arheološkemu raziskovanju, ki se je začelo leta in je trajalo vse do leta 1985. Celih pet let je Pali bači delal skupaj z nami, se veselil vsake nove najdbe, vsakega novega odkritja, nestrpno pričakoval vsak nov dan, saj ni hotel zamuditi ničesar, kar se je dogajalo in kakor je sam povedal, so mu ta arheološka izkopavanja pomenila neko novo energijo in mu čarobno ,zpolnjevala življenjski vsakdan. Spominjam se, kako je nekega dne, ko smo odkrili lončarsko peč napolnjeno z raznovrstnimi najdbami, stopil k njej in od veselja na ves glas zapel. Lahko rečem, da je Pali bačijev pozitiven odnos do dela ln življenja, njegov odnos do oloriškega sveta poln ljubezni prevzel in zasvojil tudi nas. Zasvojil predvsem s čarobnim trenutkom preteklosti, ki se je tako neizogibno prepletal s sedanjostjo, saj so oioriška polja daleč naokoli edina še neokrnjena naravna oaza s še ohranjenimi močvirnatimi jarki in jelšami okrog nekdanjega naselja. Tudi nam se je zdel svet tukaj drugačen, lepši. Mogoče zato, *er je črpal svojo lepoto iz časa, ki ga ni več. In Pali bači je to vedel, danes pa ve še nekaj, da bi bila oioriška polja, brez njegove pozornosti, še dolgo brezimna v tej nekoč zamočvirjeni plodni ravnici ob vznožju lendavskih goric. Martina Gydreka sem spoznala leta 1979, ko smo topografsko raziskovali °kolico Bukovnice, To je skromen človek, ki veliko bere, pravzaprav vse, kar je ^ogoče prebrati, najraje pa ima klasično literaturo, med drugim pa še piše pesmi, ^-e ob najinem prvem srečanju mi je znal veliko povedati o zgodovini Bukovnice ■n mi pokazal več rimskih gomil okrog vasi, pokazal kraj, kjer naj bi bil nekoč klošter, znal je povedati, da je bila na polju pri vasi najdena kamnita sekira. V naslednjih letih so postajala najina srečanja vse pogostejša, saj se je začel globoko Zanimati za arheologijo. Večino svojega prostega časa še danes preživlja na sveže zoranih njivah ob Bukovnici in išče ter pobira različne na roko delane glinaste posode, razne druge izdelke iz gline, ostanke sten nekdanjih hiš, drobno kamnito ln koščeno orodje in različne kamnite sekire. Ob eni kamniti sekiri, ki smo jo našli leta 1979, je nastalo kar čez 30 kosov kamnitega orodja, ki ga je Martin nasd na poljskih površinah in ga prinašal v naš muzej, lako je postal odkritelj ene največjih bakrenodobnih naselbin v Sloveniji, zato niti ni bilo naključje, da je naš muzej odločil, da bo na poljih z imeni Kot, Trebež, Breg, Duge njive, ^oriže, Vlasunjek, Seča, ki so razporejena na položnih vzpetinah okrog Bukovm-Ce> začel s sistematičnimi arheološkimi izkopavanji. Z delom smo začeli leta 1987, nadaljevali leta 1988 in 1991 in odkrili, da je na teh poljih bila večja naselbina ob koncu mlajše kamene dobe do zadnje stopnje bakrene dobe. Z razliko od Pali Y*ja Martin ni izkopaval z nami, saj je precej bolehen, pa tudi z vidom ima ežave, je pa bil ves čas navzoč na našem delovišču, pripovedoval razne zgodbe, . svoje pesmi in se pogovarjal o zgodovini. V Bukovnici z raziskovanjem še nismo končali, že sedaj se pa veselimo jeseni, ko bomo spet zasadili arheološke °Pate v bukovniško zemljo, ko bomo spet vzdihovali ob prekrasnih najdbah, ko 33 bo božanska pokrajina spet okrog nas in ko bo Martin spet vsako jutro prihajal po poljih k nam in pripovedoval in se veselil skupaj z nami vsakega novega odkritja. Zakaj ta pripoved' o teh ljudeh? Predvsem zato, ker brez tega, kar so ti ljudje opazili pri vsakdanjem poljskem delu, brez njihove ljubeznive pripovedi o starem krajevnem izročilu, brez pozornosti najditeljev, ko najdejo kakršno koli najdbo v zemlji ali v vodi, veliko ali majhno, pomurska, pa niti slovenska arheologija ne bi imela uspehov, kakršne je dosegla v zadnjih desetletjih in bi bila davna preteklost naše pokrajine še vedno močno nejasna, brez njih pa bi bila vsa prizadevanja za zavarovanje in odkrivanje najstarejše dediščine človeškega rodu zaman. Verjetno ne bo odveč, če napišem, da vsakdo, ki čuti le malo ljubezni do daljne preteklosti naše dežele in najglobjih korenin naše zgodovine in ki najde bodisi pri oranju ali kakršnem koli kopanju v zemlji arheološki predmet, naj obvesti spomeniško službo ali muzej. Strokovna služba namreč ni in ne bo nikoli tako močna, da bi bila navzoča pri vseh zemeljskih delih. Potemtakem vsakdo, ki vidi, da so kje našli ali odkopali arheološki predmet, pa to sporoči pristojnim organom, opravi izredno pomembno varstveno delo. Samostojno, skrivno zbiranje ali celo kopanje pa je že korak v prestopništvo. Iskalec zaklada, v tem primeru izvirnega arheološkega predmeta, je z divjim kopanjem uničil arheološki kompleks, družbo in sebe osiromašil. Predmet, ki ga je ponosno prinesel v svojo zbirko, prodal ali komu podaril in katere najdiščne okoliščine niso bile strokovno dokumentirane, ni več koristen del zgradbe, s katero obnavljamo staro zgodovino in je zato izgubil tudi svojo vrednost. Verjetno je, da še nekaj časa ne bi izkopavali naselbine iz Časa bronaste dobe na poljih Olorisa pri Dolnjem Lakošu, če ne bi bilo Pali bačija in prav tako ne naselbine iz bakrene dobe na Bukovnici, če ne bi bilo Martina Gydreka. Oba sta še kako pomemben člen v verigi znanosti, oba sta tista, ki ju preteklost zanima, saj sta želela vedeti kaj več o najdbah, ki sta jih našla na njivah. Zato si želim, da bi bilo pri nas še več Pali bačijev in Martinov, saj bi potem marsikaj, kar je še pri poznavanju preteklosti zavito v meglo, bilo bolj jasno. Janez Balažič K podobi beltinskega gradu Beltinci so kraj z dolgo, razgibano in bogato preteklostjo. Kraj se namreč omenja že v srednjem veku, najpoprej kot Beletfalua leta 1322, zatem in v isti obliki imena tudi v letih 1379 in 1381. listina iz 1389 pa govori o villa Belothfalua (Zelko 1982, 19). Nekaj več kot desetletje zatem se v Buli Bonifacija IX. omenja Martin Janez iz Beltinec, duhoven zagrebške dioceze (Martino Johannis de Belatincz, clerico Zagrabiensis dioecesis, 1402; Zelko 1982, 19). Kot zemljiška posest so Beltinci že v 13. stoletju pripadali staroslovenski plemiški rodbini Jura, ki jo je po letu 1265 oz. 1267 nasledila mogočna dolnjelendavska rodovina Haholdov. ki si je ob koncu 14. stoletja privzela še ime Banffy ali Baniči (banovi sinovi). Obe rodbini sta za zgodovino beltinskega gradu pomembni že zato, ker moremo v njihov Čas postaviti tudi nastanek graščine. Teza, da je graščina stala že v 13. stoletju ( Vrišer 1987, 255), je sicer nekoliko tvegana, saj ne obstajajo oprijemljivi dokazi, ne materialni in ne pisni, ki bi potrjevali tako zgodnji postanek srednjeve- 34 ske utrdbe. Kajpak ne kaže docela izključevati misli, da je v Beltincih morda stal neki dvor, utrjeno gradišče, toda to vprašanje ostaja zaradi pomanjkanja podatkov se naprej zavilo v kopreno srednjega veka. Domnevo, da je v Beltincih vendarle ze v srednjem veku stal grad, dopušča predvsem podatek iz leta 1532. Tega leta se namreč v dnevniku dolnjelendavskih Baničev prvič izrecno omenja graščina, iz zapisa pa je razvidno, da je le ta bila pravokotno zasnovana, obdana z obzidjem s štirimi stolpi, ki ga je obdajal obrambni jarek z vodo iz potoka rnec. Glede na zapis v Baničevem dnevniku je smiselno govoriti že o utrjenem, z'danem gradu, ki pa je bil po vsej verjetnosti starejši od datuma omembe. Grad je bil glede na zasnovo, torej kot štirilraktno poslopje, utrjeno z zunanjim obrambnim sistemom (obzidje in vodni jarek) s štirimi stolpi, zgrajen po zgledu srednjeveških utrdb, kar naposled dopušča sklep, da je bil zgrajen vsaj v 15. , če ze ne v 14. stoletju. Vsekakor pa je utrjena postojanka svojevrstna priča o moči 111 prizadevanjih dolnjelendavskih plemičev, da bi zavarovali svojo posest. Baniči so na ozemlju Prekmurja in posebej na področju beltinske posesti gospodovali skorajda 400 let, njih usoda pa je bila zapečatena s smrtjo poslednjega med njimi, Krištofa Banffyja leta 1644 (Zelko 1972, 33 ss). Po Baničih, ki zaznamujejo srednjeveško m renesančno obdobje beltinskega £radu, so grad in zemljišče pridobili z darilno listino Ferdinanda 111. Nadasdyji, clan te rodovine Franc (1625-1671). Čeravno po izumrtju veje dolnjelendavskih Baničev z delitvijo njihovih posesti ni šlo vse gladko, je vendarle uspelo Francu Nadasdyju obdržati beltinsko posest, o čemer priča tudi pogodba z drugo stranko " Eszterhazyji, s katerimi je Nadasdy le-to podpisal v beltinskem gradu leta 1649. v rokah Nadasdyja pa je beltinski grad ostal le do njegove smrti leta 1671, ko je '9 - zaradi sodelovanja v zaroti Zrinskcga in Frankopana obglavljen. S tem so Potomci izgubili dedne pravice do beltinske posesti, ki je zato prešla v last gyorskega škofa Jurija Szechcnyija, poznejšega eszlergomskega nadškofa (od Dejstvo, da so Turki pogosto vpadali na prekmursko ozemlje, še zlasti po padcu člike Kaniže leta I600, je narekovalo utrjevanje vojaških postojank, med katere *e v stoletju sodila tudi beltinska graščina. Nedvomno je bila graščina dodatno Urjena še za časa Baničev, kajpada tudi za Nadasdyjev m pozneje v času škofa :Szcchenyja. Stanje utrdbe v zadnji četrtini 17. stoletja kaže sicer nekolikanj oporna, toda vendarle zanimiva kopija risbe iz leta 1686, ki jo je leta 1951 napravil Keglcvich (dat. in sign, desno spodaj: Anno MDCLXXXVI/ Cop. C. S. Keglevich 1 T5I) in jo tu priobčujemo le kot pomožni vir. V bistvu gre za ne povsem dosledno kopijo risbe, ki je izšla v zbirki leta 1686 in jo je uredil kraljevi inženir Anton tinst Burkhard v. Birckcnstein, natisnil pa Johann v. Gcclcn. Iz kopije se da izbrati zasnovo, ki jo omenja žc dnevniški zapis Baničev iz leta 1532, a je tu -v Primerjavi z dnevniško omembo zgolj štirih stolpov - razviden dodatni fortifika-C|Jski (utrdbeni) sistem, obogaten vsaj z dvema novima stolpoma m z utrjenimi Poslopjj v zunanjem predgradju, med katerimi je tisto v4 severozahod ne m delu obzidja verjetno bila v funkciji portc (vhoda). Kolikor je verjeti verodostojnosti kopije, natančen pogled kaže, da je osrednje gajsko poslopje zasnovano v obliki renesančnega kastcla, katerega jedro pa je "‘nogo starejše. V izstopajočem, kvadratno zasnovanem stolpu, ki je prislonjen na °glu severnega in zahodnega trakta, namreč prepoznavamo (žc zaradi stavbne la^e tega poslopja) značilen srednjeveški »bergfrid« (osrednji utrjen grajski lp) Prav ta stolp predstavlja potrditev teze o srednjeveškem izviru beltinske graščine in hkrati upanje, da bo sčasoma strokovnjakom uspelo pridobili dodatne 35 Beltinski grad leta 1686 - kopija C. S. Keglevicha dokaze o njegovem obstoju. »Bergfrid« (osrednji utrjen stolp) pomeni torej tisto podlago, ki nam lahko služi za spoznavanje razvoja in strukture stavbnozgodovin ske sheme beltinskega gradu. Ob omenjeni štiritraktni zasnovi centralnega kastela 36 Je posebej mično, da tudi obzidje, še zlasti pa izpostavljeni severovzhodni del Obzidja s stolpom, kakor tudi slabše razpoznaven jugovzhodni del obzidja, govori o renesančnem poreklu predgradja. V kulturnozgodovinskem pogledu je beltinska fortifikacija (utrdba) zanimiva že zato, ker je -po dosedanjih ugotovitvah- mogla nastati sočasno kot druge v pokrajini in tudi na širšem ozemlju. V drugi polovici stoletja je namreč vrsta gradov dobila nove, po italijanskih zgledih zasnovane utrdbe, tako npr, graščine vse od Ptuja, Varaždina, Čakovca, Lendave, Sobote. Radgone do Koszega. Italijanske stavbno-fortifikacijske (obrambne) prvine se namreč kažejo v gradnji izpostavljenih obrambnih točk, ki omogočajo branilcem dobro preglednost in zakrivanje, torej varovanje postojanke. Ta princip se dobro v'di tudi v pomolu nekdanjega severovzhodnega obrambnega stolpa beltinskega gradu, saj kratkomalo omogoča solidno varovanje utrdbe v širokem vidnem radiju Naposled kaže tvegati dvoje tez. Prvič: beltinska graščina je tudi ob koncu 17. stoletja ohranjala svoje starejše jedro m zasnovo, še zlasti renesančni fortifikacijski sistem ter drugič: glede na zasnovo gradu smemo upati, da so tudi v Beltincih, kakor pri drugih gradovih v širši okolici, bili na delu italijanski inženirji in stavbeniki. V stavbnozgodovinskem pogledu je podoba beltinske graščine ostajala, v opisanih značilnostih vse do prvih desetletij IX. stoletja nespremenjena. Če sc vnovič ozremo po lastnikih, je že omenjenega nadškofa Szechenyja (um. 1695) nasledil njegov nečak Jurij. (1656-1732). Že pred njim je njegov stric dosegel, je beltinsko gospostvo postalo samostojno, torej ločeno od dolnjelendavskega tevda. To je po svoje omogočalo relativno trdnejši razcvet kraja in hkrati večalo •noč njegovega lastnika. Resda, o kakšnem izrazitejšem graditeljskem razmahu ne bi mogli govoriti niti ob koncu 17. niti v začetku IX. stoletja, saj je znano, da z^°dno pročelje beli, dvorcu - po razglednici po I. vojni 37 so uporni Kruci grad in naselje močno poškodovali leta 1708. Šele z umiritvijo vojaških razmer se je za kraj in upravni center beltinskega posestva pričelo plodovitejše obdobje. Glede na stavbnozgodovinske značilnosti, ki jih je beltinska graščina ohranila do današnjih dni, le stežka ugotovimo, kdaj natančno so bile opravljene baročne prezidave. Kastelna zasnova govori, da je grad ohranil izvirno tlorisno zasnovo še iz renesančnih časov, torej najverjetneje iz druge polovice 16. stoletja. Svoje renesančno poreklo razkriva tudi grajski portal (Stopar 1991, 10-11). Barokizacija gradu, torej celostna predelava v baročni dvorec, se je mogla zgoditi šele za časa, ko sta tu domovala hčerka Jurija Sžechenyja - Julija in njen mož, baron Ladislav Ebergenyi, še bolj verjetno pa v obdobju bivanja njune hčerke Helene in cesarskega generala Jurija Csakyja (um. 1742). Dvorec je, kljub očitnim historicističnim »pridatkom«, ohranil značilno baročno podobo. Do zrušitve dela južnega in zahodnega trakta je graščina ohranjala značilno renesančno kastelno zasnovo sklenjenega tipa. Najverjetneje pred sredo 17. stoletja ni mogoče misliti na temeljitejše prezidave. Šele takrat so na zunanje ogle prizidali četvero okroglih, nekoliko višjih, s stožčasto streho kritih stolpičev (danes stoje še trije), ki kažejo posebno oblikovno voljo in okus poznobaročnega časa. Po svoje zrcalijo v pretekle čase zazrt okus, ki se je tako čudovito udejanil v dobi romantike. Siceršnja podoba beltinskega dvorca kaže, da gre za enonadstropno, izvirno štiritraktno opečno zgradbo (manjkajoče dele južnega in zahodnega trakta bi kazalo ustrezno nadomestiti). Osrednja, vzhodna fasada je trinajsto-sna, v sredi pa jo v pritličju členi že omenjeni, oblikovno v značilni rustiki zasnovani portal, ki ga na vsaki strani dopolnjuje strelna lina. Banjasto obokana veža pelje na grajsko dvorišče, katere trakti so dodatno pozidani z arkadami, počivajočimi na slopih. V pritličju so arkade odprte, v nadstropju pa zazidane. Arkadni hodniki so tako v pritličju kakor v nadstropju križno obokani. Zunanje fasade niso dodatno plastično členjene, več profilacije pa kajpak razpoznavamo le v arkadiranih dvoriščnih traktih. Pogled na grajski park - po razglednici po 1. vojni 38 V tako zasnovanem baročnem dvorcu in njegovem čudovitem parkovnem okolju, kjer se je Še do danes ohranilo nekaj zares imenitnih eksotov, so za omenjenim Jurijem Csakyjem in Ebergenyijevo hčerko Heleno bivali grof Janez I-Csaky (um. 1795) in Ludovik Csaky, za katerega so Beltinci leta 1811 dobili tržne pravice. Od leta 1816 sta beltinski grad in posestvo prišlo v last Konstantina Emanuela Gyike (u. 1825), po njegovi smrti pa je tu gospodovala njegova žena Anastazija (roj. Gyulveszi Dadanyi). Za njo je posest upravljal Evgen Gyika, katerega najmlajša sestra se je poročila z baronom Simonom Sino (u. 1876). V njunem zakonu se je rodila hčerka Anastazija Sina (u. 1889), ki je kot dedič nasledila Posest. Poročila se je z grofom Viktorjem Wimpffenom, njima pa se je rodila hčerka Hedvika (1861-1892). S poroko z Avgustom Zichyjem (u. 1925), odličnim plemičem, zaupnikom Franca Jožefa, juristom, svetovnim popotnikom in s številnimi drugimi častmi odetim imenitnikom, se v beltinskem gradu začenja Poslednje obdobje večstoletne zgodovine. Hedviko Wimpffen in Augusta Zichyja so nasledile tri hčerke: Marija (1883-$77), ki je vse do konca druge vojne ostala v Beltincih; Teodora (1886-1915) in Anastazija (1891-1969). Zichyjevi so preživeli prevratne čase v novembru leta (Kuzmič 1988, 555-560), Tkalčevo Mursko republiko ter naposled tudi drugo vojno in po njej so morali zapustiti grad, posesti... Vsemu navkljub je slednja beltinska grofica, Marija Ifigenija Zichy pokopana v družinski grobnici v farni cerkvi sv. Ladislava v Beltincih. Usoda minljivosti ni zaznamovala zgolj rodovine Zichyjev, na katere še živi spomin, temveč tudi celotno premičnino, opremo (pohištvo, umetniška dela in Podobno), z njo pa je obledelo v preteklih desetletjih tudi zanimanje, kaj in kam Je Zginilo nemalo bogastvo. Poskusi rekonstruiranja (Šraj 1992, 81-82) so sicer hvalevredni napori, a kljub vsemu ostaja grenak priokus nekega Časa, delčka dvilizacije, ki smo ga živeli. Nemara zdaj prihajajo časi, ko sicer ne bo moč Povrniti izgubljenega, toda nauk naj bi vendarle pripomogel k oblikovanju strpnejše bivanjske in nasploh civilizacijske kulture. t-ileraiura Zdk« J972 - Ivan Zdkut Gospodarska in družbena struktura turnjfke pražupnije po lelu 1381, Ljubljana 1972 v 1982 - Ivan Zelko: Historična topografija Slovenije L Prekmurje do leta 1500. Murska Sobota 1982. ~ Vr. (Sergej Vrišer). Bellinei - Umetnostni spomeniki. Enciklopedija Slovenije 1, A-Ca, Ljubljana Ku' ■ ji m'( IVSH - Franc Kuzmič. Prispevki k revolucionarnemu vrenju v Prekmurju leta 1918, Zgodovinski časopis, HuNjana 198« ‘ 1991 - [van StOpar; Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji. 2 knj. Med Prekmurjem in porečjem Dravinje, JvMjana |99j L raj 1992 - peter Sraj: Bellinci nekoč - danes, Beltinci 1992 (tipkopis). 39 Branko Kerman Arheološka topografija Prekmurja (ob izidu knjige) Le majhen del tistega, kar je nekoč obstajalo, je bil pokopan v zemljo; le majhen del pokopanega je ušel uničujočemu zobu časa; od tega dela še ni prišlo vse na dan; in vse predobro vemo, kako malo tega, kar je zagledalo luč dneva, je bilo mogoče uporabiti v naši znanosti. Skoraj vse najdbe preteklih stoletij so izginile brez sledu in propadlo je tudi veliko tega, kar je bilo odkrito vtem stoletju. Montelius, O. (1888). The Civilisation of$weden in Heathen Times. Macmillan, London. Slovenska akademija znanosti in umetnosti - Inštitut za arheologijo je v sklopu serije Arheološka najdišča Slovenije izdal drugi zvezek pod naslovom »Topografsko področje XX (Prekmurje)«. Napisala ga je Irena Šavel, arheologinja Pokrajinskega muzeja v Soboti. Bralcem Stopinj bi želel podrobneje predstaviti to nadvse pomembno publikacijo, na katero smo lahko ponosni, saj smo Prekmurci z njo dobili prvi strokovni pregled (register) do sedaj znanih arheoloških najdišč v naši pokrajini. S historično topografijo dr. Ivana Zelka Prekmurje do leta 1500 in etnološkima topografijama za občino Murska Sobota in Lendava F. Šarfove ter Gornjega Senika Marije Kozar Mukič; arheološka topografija Prekmurja zaokroža poznavanje bogate preteklosti Prekmurja. Leta 1975 je izšel velik register arheoloških najdišč v Sloveniji (Arheološka najdišča Slovenije - ANS1), ki pa ni bil zasnovan na predhodnem sistematičnem topografskem delu. V knjigi so zbrani predvsem podatki iz literature, medtem ko so terenska spoznanja upoštevana le delno. Prostor Slovenije je v tem delu razdeljen na 20 regij, vsaka regija pa ima določeno število sektorjev. Tako temelji seznam arheoloških najdišč Slovenije na krajevni razdelitvi (Krajevni leksikon Ljudske republike Slovenije) iz leta 1954. Prekmurje spada v zadnjo, torej 20. regijo - do takrat je bilo znanih petdeset najdišč. Čeprav si je takrat uredniški odbor ANS1 zadal nalogo, da bo za celotno področje Slovenije po regijah arheološka topografija zaključena med leti 1980-90 je bilo treba čakati 10 let, da je prišlo do izida prvega suplementuma - Topografsko področje XI (Bela krajina), ki je nastal izpod peresa dr. Janeza Dularja. Po dobrih šestih letih pa je zagledal luč dneva snopič o Prekmurju (topografsko področje XX). ANS1 - do takrat znanimi in lociranimi (določiti mesto) arheološkimi najdišči in izdaja Navodil za izvajanje arheološke topografije Slovenije Stanka Pahiča so dala plodna tla, da je Pokrajinski muzej v Soboti pričel s sistematičnim topografskim raziskovanjem prekmurske pokrajine, ki je z manjšimi presledki trajalo dobrih 16 let (od leta 1972 do leta 1988). Kot v uvodniku navaja avtorica knjige Irena Šavel, je bila v tem času opravljena revizija starejše literature, virov in sistematično prehojeno ozemlje prekmurskega topografskega področja. V teh letih in ob zelo napornem in izčrpajočem delu je bilo lociranih čez 180 arheoloških najdišč, med katerimi je veliko na novo odkritih, do takrat neznanih arheološki javnosti. Zanimanje za najstarejšo preteklost pokrajine ob Muri je zbudila naključna najdba rimskega nagrobnika leta 1852 vzhodno od Dolge vasi, postavljenega Vibenusu m njegovi družini. Ostanki rimske ceste, najdbe rimskih novcev in 40 °memba trideset rimskih gomil blizu današnje slovensko-madžarske meje so bili argumenti (podkrepitve), da je lendavski sodnik K. Dervarič postavil rimsko mesto Hulicanum na prostoru današnje Lendave. Naj novejša izkopavanja in rezultati kolegov iz sosednje Hrvaške določajo Halicanum na področje Martina na Muri m ne v Dolgo vas, kjer je bil na lokaciji Borosnjak odkrit manjši antični vicus (zaselek). Iz začetka 20. stol, sta znani še dve naključni najdbi - lonec z 2290 kosi rimskih srebrnikov iz Kroga - pri zidanju soboške katoliške cerkve pa je bil odkrit rimski nagrobnik posvečen Viatorju (leta 1910). Danes je ta vzidan v severno steno cerkve. Prvo resnejše topografsko delo v Prekmurju je v času med obema vojnama opravila učiteljica F. Šnajder, ki je bilo omejeno predvsem na okolico vasi Ivanci. Arheološka najdišča v Prekmurju pa v knjigi Slovenska Štajerska in Prekmurje navaja F. Kovačič. J. Maučec pa v Novinah v več nadaljevanjih piše Zgodovino Slovenske krajine. Z ustanovitvijo Prekmurskega muzejskega društva (23. 6. 1935) v Soboti in z ustanovitvijo Pokrajinskega muzeja se je arheološko raziskovanje se stopnjevalo in nepretrgano teče vse do danes. Za opravljanje arheološke topografije sta l, 1949 izšla v Ljudskem glasu prispevka izrednega pomena. L Horvat in F. Gumilar podata prvi topografski Pregled arheoloških najdišč v Prekmurju. Prvi register arheoloških najdišč Prek-tturja je v Kroniki iz 1. 1955 objavil J. Sašel pod naslovom Donesek k zgodovini Prekmurja v starem veku. V krajših presledkih so topografske obhode po Prekmurju opravljali S. Pahič, predvsem pa I. Miki Curk. Rezultate pa je objavil Pahič v velikem registru arheoloških najdišč v Sloveniji - Arheološka najdišča Movenije (1975). Z namestitvijo prvega arheologa v Pokrajinskem muzeju v Soboti leta 1974 se je začelo s sistematičnim arheološkim topografskim raziskovanjem v ■ rekmurju, in rezultat tega je izid knjige Topografsko področje XX (Prekmurje). V nadaljevanju knjige avtorica podaja pregled arheoloških izkopavanj v Prek-lnurju. Iz razpredelnice je razvidno, da je prva nesistematična izkopavanja ^Pravilo na nekaterih lokacijah (Bratonci, Dokležovje, Bogojina - leta 1935) rekmursko muzejsko društvo. Podobna izkopavanja je opravil L 1936 F. Baš na ?°milnem grobišču v Motvarjevcih. Do prvih zavarovalnih izkopavanj je prišlo v Petdesetih in šestdesetih letih. Stanko P. je izkopavat gomilna grobišča v Dobrov- I. Miki Curk in deloma L Puš pa antično naselbino pri Dolgi vasi ' Ofosnjak). V sedemdesetih in osemdesetih letih pa je več izkopavanja na azhčnih lokacijah (Ivanjci, Kobilje, Gančani, Selo, Dobrovnik, Strehovci, Bukov-niCa ■•) opravila L Savel. Eno najpomembnejših arheoloških sistematičnih izkopa-anj pa je bilo na bronastodobni naselbini v Dolnjem Lakošu, ki sta ga opravila PM Murska Sobota in Inštitut za arheologijo SAZU v letih od 1981 . Sledi posebno poglavje o naravnih in geografskih značilnostih Prekmurja. Karel patek, avtor prispevka, je na osnovi naravnogeografskih značilnosti razdelil rekmurje na šest pokrajinskih enot: na Loge ob Muri, blursko ravan, Terasast svet ob vznožju Goričkega, Zahodno Goričko, Vzhodno Goričko in Lendavske S°nce. Sledi prikaz poselitve prekmurske pokrajine skozi arheološka obdobja od ^zgodovine, antičnega obdobja do zgodnjega srednjega veka, s kartami razpro-’■ Vajenosti za vsako obdobje posebej. Najstarejša poselitev pokrajine na levem Mure sega v konec mlajše kamene in v bakreno dobo. Iz konca mlajše ^ne dobe je v Prekmurju znano večje število naselbin; Filovci, Bukovnica, rovnik, Kobilje, Mlajtinci, Gomilica, Puconci... Keramične najdbe iz teh aJdišč pa kažejo značilnosti (oblike posod, ornament) lasinske kulture. Razen 41 Izkopavanje antične gomile v Dobrovniku 1. 1955 naselbinskih najdb pa so bile odkrite večje količine kamnitega orodja (sekire, dleta, rala) - znanih je 49 najdišč slučajno najdenega kamnitega orodja. V času bakrene dobe so imele ob naselitvi pomembno vlogo naravnogeografske danosti pokrajine - rodovitna tla, bližina vode, vzpetine in rahlo dvignjene terase. Karta razprostranjenosti najdišč nam priča, da je bila kolonizacija poselitve usmerjena v nižinski del Prekmurja (spodnji del potoka Ledave) in na severni predel Goričkega (zgornji del potoka Velike Krke s pritoki). V bronasti dobi nam poselitvena slika kaže, da so bile starejše bakrenodobne naselbine opuščene. Iz obdobja zgodnje bronaste dobe v Prekmurju do sedaj ni bilo locirano še nobeno najdišče, prav tako iz tega časa niso znane niti naključne najdbe. Znane naselbine iz Olorisa pri Dolnjem Lakošu, Gaborkerta pri Lendavi, Gosposkega pri Hotizi in Praprotnice pri Gančanih pa sodijo v čas srednje bronaste dobe. Nedvomno je od navedenih naselbin najbolje raziskan Oloris pr Dolnjem Lakošu, na kateri so bili odkriti ostanki arhitekture (velike hiše 20x6 m, zgrajene iz lesenih vertikalno postavljenih kolov, peči, na obrobju naselbine, ki jo je obdajal jarek pa del ograje in spodnji del vodnjaka). Iz tega časa sta znani tudi dve naključni najdbi; bronasta ovratnica iz PertoČe in bronasto bodalo iz Bogojine. Podobno kot v bronasti dobi so prav tako v železni dobi sledovi poselitve zelo skromni. Intenzivneje je poseljen le desni breg Mure. Locirane naselbine Kasteliščc v Černelavcih, Duge njive pri Trnju in Oloris pri Dolnjem Lakošu sodijo v čas mlajše železne dobe, kar dokazujejo najdeni fragmenti grafitne keramike. V antičnem obdobju je bila pokrajina ob Muri gosto poseljena z domačim prebivalstvom (omenjajo se Boji). Lociranih je bilo 10 antičnih naselbin, dve sta bili tudi delno raziskani (Borosnjak pri Dolgi vasi in Ižišče pri Ivancih). Lociran je bil del antične ceste (Kot - Dolga vas), ki je potekla v smeri Ptuj - Martin na Muri (antični Halicanum) - Dolga vas - Zalalovo (antična Saila) - Szombathcly -Pettronel ob Donavi. 42 Pravi fenomen v tem obdobju je pojav velikega števila antičnih gomilnih grobišč, ki so omejena predvsem na prostor SpodnjeAvstrije, zahodne Madžarske, severne Hrvaške in Pomurja s Slovenskimi goricami. V Prekmurju je znanih okrog 77 najdišč z gomilnimi grobišči, z 86 gomilami. Iz obdobja preseljevanja narodov (5., 6. stol.) v Prekmurju do sedaj niso znani ostanki tvarne kulture nomadskih plemen - Hunov, Gotov in Langobardov. Že v drugi polovici 6. stol, bi naj prostor Prekmurja poselili Slovani. Edina arheološka najdba, ki je vezana na materialno kulturo Slovanov pa je slučajno najdena ostroga ■zDokležovja iz 2. pol. 9. stol. Znana pa so že najdišča (Stara cerkev pri Križevcih, Homanjševci, Hodoš, Kastelišče pri Cernelavcih, Selo — Gradišče, Kastelišče pri Krogu); kjer lahko pričakujemo tudi najdbe iz zgodnjega srednjega veka. Nemškemu prevodu teksta sledi osrednji in glavni del knjige - katalog najdišč. Osnovni podatki o najdišču so v katalogu razvrščeni po naslednjem vrstnem redu: 1 'me najdišča; (v oklepaju je navedena lega najdišča na pregledni arheološki karti Prekmurja), 2 naselje, 3 parcelna številka, 4 najdba in 5 časovna opredelitev. Na koncu kataloga pa je še seznam izločenih najdišč. Ta so izločena zato, ker terenska preverjanja niso dala pozitivnih rezultatov in so podatki o njih netočni - zamešani. Knjigo zaključuje navedba skrajšano citirane literature in pomemben tebelarični imenik najdišč. Ta je narejen po vzorcu ANSI. Abecedno kazalo je sestavljeno iz imena najdišča in najdišču naj bližjega naselja po Krajevnem leksikonu Ljudske republike Slovenije iz I. 1954. Naselja v oklepajih nimajo znanih 'men najdišč. V priloženi pregledni karti Prekmurja v merilu 1:75 000 (izdelal Kartografski oddelek Geodetskega zavoda I 1991) so vnesena vsa navedena arheološka najdišča v Prekmurju. S knjigo Topografsko področje XX (Prekmurje) smo dobili Prekmurci prvi pravi register arheoloških najdišč - enega prvih na Slovenskem. Za nobeno topografijo moremo trditi, da je dokončna. Z vsakdanjim spreminjanjem naše pokrajine j melioracije) pa je nadvse pomembno topografsko delo arheologa, da dokumentira m s tem tudi zaščiti področja, kjer so možna potencialna arheološka najdišča. Za konec sklenemo z mislijo pokojnega prof. P. Petruja (Arheološka najdišča Slovenije, 1975, 18) »Nadaljnje delo na zbiranju podatkov o arheoloških spozna-njih je nujno, ne le ker nam omogoča osvetlitev populacije in naselitvene zgodovine naše ožje domovine v prazgodovinskih dobah, marveč je prežeta z željo, da bi v času, ko arheološki spomeniki m naselbinski ostanki nenehno Propadajo, dokumentirala in zagotovila za bodoča znanstvena vrednotenja njihovo današnjo podobo.« 43 Metka Fujs Zgodovinski spomin v kronikah »Bolj ko sem spoznaval to našo preteklost, bolj trdno sem stal na svoji zemlji«, je nekoč zapisal naš največji poznavalec srednjeveške umetnosti dr. Marjan Zadnikar. Spoznavanje preteklosti, življenja, dela in ustvarjanja številnih rodov naših prednikov, spreminja minljivost Človeškega spomina in življenja v trajno povezanost s preteklimi in prihodnjimi rodovi, v trajno povezanost z zemljo, na kateri že stoletja bivamo. Redkim zapisovalcem spominov in dogodkov se moremo zahvaliti, da naša preteklost ni izginila v pozabo, njihovi zapisi pa so dragocena pomoč vsem piscem zgodovine. Zavedajoč se pomembnosti teh zapisov smo se v soboškem pokrajinskem muzeju pred leti odločili razstaviti in predstaviti župnijske kronike, ki že vrsto let nastajajo v naših prekmurskih župniščih in so pogosto zaradi pomanjkanja drugih virov, nepogrešljivi zgodovinski vir predvsem za krajevno zgodovino, edini preostanek neke dobe, edini pričevalec minulega. Z razstavo smo poleg predstavitve želeli tudi spodbuditi vse pisce kronik, da svojega dela ne bi opustili ah pa mu namenjali le nekaj suhoparnih stavkov med letom. Zapisovanje pomembnejših dogodkov v župniji naj ne bo le naštevanje novih materialnih pridobitev, ampak tudi razmišljanje o ljudeh, njihovem življenju, delu in medsebojnih odnosih. Kadar iz kronike lahko spoznavamo tudi pisca, ji to daje poseben čar, zanimivost in kakovost. V letošnjih Stopinjah želim s kratkim pregledom prekmurskih župnijskih kronik še enkrat opozoriti na pomembnost kronističnega zapisovanja, pa ne samo na župniščih, ampak tudi v šolah (na prekmurskih šolah se že več kot 180let pišejo šolske kronike), društvih in še kje. Čeprav so bili panonski kraji današnjega Prekmurja nekakšno prehodno, pogosto nikogaršnje ozemlje, je njihova zgodovina pisana in raznolika. Velik delež v tej raznolikosti pa ima prav krščanstvo in z njim stare prekmurske župnijske cerkve kot središča duhovnih in umetniških prizadevanj svojega časa. Razmere v visokem srednjem veku so nam malo znane, vemo pa, da je v teh krajih pod okriljem solnograške škofije širil krščanstvo že panonski knez Pribina in da je Metod na prošnjo kneza Koclja uvedel slovansko bogoslužje, ki ga je po letu 874 zamenjala dejavnost bavarske Cerkve. Po prihodu Madžarov in uvedbi madžarske posvetne in cerkvene uprave so ti kraji pripadali vil. stoletju delno zagrebški in delno gvorski škofiji, dokler niso bili leta 1777 ponovno združeni pod sombotelsko škofijo. Tudi cerkve na tem področju so že obstajale v tistem času in čeprav se niso ohranile, nam o njih pričajo ohranjeni dokumenti. Ohranilo pa se je nekaj skromnih, vendar zelo dragocenih cerkvenih spomenikov iz časa pred letom 1300. Tudi nekaj najstarejših župnij je nastalo že v tistem času, velika večina starejših cerkva pa so postale župnijske cerkve v 14. stoletju. Velik delež v cerkveni in splošni zgodovini Prekmurja ter v njegovem duhovnem in kulturnem razvoju ima protestantizem, ki se je pojavil tukaj sredi 16. stoletja. Večina cerkva je imela do leta 1670 protestantskega predikanta, po tem letu pa le tiste severno od Sobote. Le-te so jim bile delno odvzete v velikem vojaškem protireformacijskem pohodu leta 1732. Ponovno so se protestantske verske skupnosti obnovile konec 18. stoletja. Kako je bilo z župnijskimi kronikami v teh časih, ne vemo. Morda se niso ohranile, verjetneje pa je, da jih niso pisali. Kajti velika večina zgodovinarjem znanih kronik iz tistih časov je nastajala v samostanih, v njihovih skriptorijih, kjer je bil za to čas in ki so bili temu, da so se v njih pisale in prepisovale knjige, tudi 44 namenjeni. V župnijah za to ni bilo časa in tudi takrat, ko so pričela prihajati Sofijska priporočila, naj se kronike pišejo, so jih pisali le tisti redki, ki so imeli Posebno nagnjenje do pisanja in zgodovine. Tako je na primer prvi bogojanski P’sec kronike Jožef Horvat ob začetku pisanja kronike leta 1886 zapisal: »Ko sem zasedel svojo župnijo, nisem našel v knjižnici nobenih zapisov o dogodkih prejšnjih let na področju župnije, zato sem takoj sklenil, da si priskrbim knjigo, v katero °om zapisoval vse pomembne dogodke, ki se bodo vrstili v zvezi z župniščem, cerkvijo ali morda drugod po župniji. To bom storil zato, da se bodo ti dogodki ovekovečili in da se bo lahko vsakdo skliceval na to knjigo, če bi se morda kdaj Pozneje kdo drznil dogodke drugače prikazati ali o njih dvomiti« (op. prevod iz madžarščine dr. Jožef Smej). Najstarejša do zdaj znana prekmurska župnijska kronika je Historia Parochiae 'Uraszombatienis, ki jo je med leti 1827 in 1866 pisal soboški župnik Franc Hull p °osega na nekaj polah kratko zapisane pomembne dogodke v posameznih letih. . o starosti ji sledi kronika župnije Beltinci iz leta 1841, nato pa kronika župnije Dolenci ali Mali Dolenci iz leta 1876. Leta 1886 prične s pisanjem kronike že omenjeni bogojanski župnik Horvat, leta 1889 pa dr. Franc lvanocy s pisanjem ‘tonike župnije Tišina; leto 1893 je prvo leto pisanja kronike župnije Sv. Jurij in eto 1913 kronike župnije Markovci. Veliko kronik so pričeli pisati v času med ?, ^ma svetovnima vojnama, tako župnije Velika Polana leta 1925, Gornji Petrovci 27, Crenšovci 1933, Pečarovci in Turnišče 1935 in Grad (Gornja Lendava) leta . Redke so kronike, ki so pisane kontinuirano brez prekinitev, pri nekaterih Je namreč pisanje do danes prekinjeno tudi za cela desetletja. Po drugi svetovni ^°Jni. predvsem pa po letu 1951, ko je bilo objavljeno škofijsko naročilo, naj se tonike obnovijo ali pričnejo pisati, so kronike dobile tudi ostale prekmurske ^Pnije. Že med vojno, leta 1942 župnija Dokležovje, nato Odranci leta 1945, i^.^va in Martjanci 1950, Kuzma in Kančevci (danes v Martjancih) 1951, Pertoča - 2, Hotiza 1955, Lendava 1963, Kobilje 1967 in župnija Bakovci leta 1981. ^se navedene kronike so pisali ali pišejo v katoliških župnijah. Vse imajo neke uvodnike, kjer je po navadi obsežno opisana zgodovina župnije, njenih P°sesti, kapel in duhovnikov. Zapisani podatki temeljijo na osnovnih arhivskih ^kumentih, kot so predvsem vizitacijski in razni drugi zapisniki. Takšni dokumenti stajajo tudi v arhivih evangeličanskih župnij, vendar niso postali osnova pisanju °mk. Pišejo pa se zapisniki o preteklem in bodočem župnijskem delu, ki imajo । ncki način tudi značaj kronike. Omenjata pa se dve protestantski kroniki, '°doška, ki naj bi zgorela in puconska, ki jo menda hrani družina njenega pisca na Madžarskem. Zgodovinarjem in vsem drugim, ki se tako ali drugače ukvarjajo z našo Preteklostjo, so kronike zelo dragocen in pomemben zgodovinski vir, saj se njih sebina ne nanaša zgolj na versko življenje, ampak tudi na vrsto zanimivih ' godkov v župniji. Zapisujejo se razni običaji, vreme, letine, problemi in težave P^bivalcev, politični in drugi dogodki ter vplivi le-teh na življenje v župniji (npr. 1 e,<>yanje Kulturbunda v obmejnih krajih, kot ga lahko spoznamo iz kronike yuPnije Sv. Jurij), opisujejo se gradnje, nakupi (vrsto zanimivih podatkov o cenah stari Jugoslaviji prinaša polanska kronika) in še bi lahko naštevali. Težko je hi* ,'Ct’ vse’ čemur kronisti v svojih kronikah namenjajo pozornost. Vsaka od njih Sl zaslužila posebno obdelavo, saj je vsaka pravi mali zaklad podatkov. Seveda P’ se razlikujejo med seboj po kvaliteti, kajti vsaka je tudi odraz misli m Čustev ' P,sovalca in kot takšna tudi odraz njegovega smisla za opazovanje in pisno lzrazanje. 45 Naj svoj kratek zapis sklenem s citatom iz predgovora dr. Franca lvanocyja k tišinski kroniki ali kakor pravi on »k zgodovini tišinskc župnije«; »Kakor sc navadno največje stavbe postavljajo iz mojstrske razporeditve manjših in večjih kamnov in še celo iz najneznatnejših zrn peska, tako se lahko nekoč zgradi tudi velika zgodovinska stavba narodov in največjih ustanov iz tisoč in tisoč drobnih zgodovinskih spominov« (op. prevod iz madžarščine dr. Jožef Smej). Op. uredništva: Kronika lendavske župnije se ni začela leta 1963. Obstaja stara kronika. Sedaj je v sombotelskem škofijskem arhivu. Upamo na njeno vrnitev. Jožko \ inkovič Zgodovina župnije Pertoča Kakor pomladna vijolica, ki se ponižno, sramežljivo skriva pred ljudmi, je na zemljevidih označena vas Pertoča in njena župnija. Petero vasi župnije Sv. Helene je prav nenavadno razmetanih med Ledavo in državno mejo z Avstrijo. Gruča hiš ob cesti, druga skupina na hribu, naslednja v kotanji... Nekoč, v davni preteklosti jih je notar po neki svoji presoji razdelil v vasi. Njegova delitev je bila presentljiva. Polovico zaselka je dodelil eni vasi, drugo polovico istega zaselka pa kar drugi vasi. Takšna usoda je doletala župnijsko cerkev. Saj je le-ta na večesiavskem, župnišče pa na pertoškem. Novejši »notarji« pa so nas še dodatno razdelili. Z nastankom ledavskega umetnega jezera v Kraščih sta vasi Krašči in Ropoča prepolovljeni. V župniji živi okrog 1850 katoličanov in nekaj evangeličanov. Na Pcrtoči, v Ropoči in Kraščih biva tudi precej Romov. Največje romsko naselje je v pertoškem gozdu. Njihove hiše v tem zaselku so večinoma lepo urejene. Mnogi so zaposleni v Avstriji. V letu 1992 so si uredili svojo kilometer dolgo asfaltirano cesto. Tako so še bolj povezani s »svetom«. Delavnost, zavzetost je lastnost večine tukajšnjega prebivalstva, saj je gorički človek vajen trdega življenja. ZGODOVINA ŽUPNIJE Vasi, ki danes pripadajo župniji, oziroma so ji pripadale v preteklosti, se omenjajo leta 1366. Ropoča je zapisana kot Radovvan falua, Večesiavci kot Wechezlou falua, Gerlinci kot Jurgel - falva, Fikšinci kot Fulyi - falva, Kramarovci kot Kramar - falva, Ocinje kot Wechcnhof. Te tri zadnje vasi so nekoč pripadale tej župniji. Tudi o kraju Pertoča je najstarejši podatek iz teh let 14. stoletja. Ime vasi je mogoče nastalo iz pre - toka, ker se v bližini pretaka Slavečki potok v Ledavo. Poleg prej omenjenih vasi se v vizitacijskem zapisniku iz leta 1698 omenja tudi vas Krašči kot Krašič. Vse te vasi so pred stoletji (v srednjem veku) pripadale župniji Sv. Jurija. Takrat je bila na PertoČi le majhna cerkvica kot podružnica župnije Sv. Jurija. Reformacija je v 17. stoletju imela tu precejšen vpliv. Okrog leta 16()0 ie podružna cerkev Sv. Helene postala sedež protestantske župnije z nemškim cerkvenim jezikom. K lej novi župnijt so pripadale naslednje vasi: Pertoča in Ropoča kot slovenski vasi in tri nemško govoreče: Fikšinci, Kramarovci in Ocinje. Reformacijska vizitacija poroča o tujih pridigarjih, ki so delovali v župniji. Prvi je bil iz Šoprona, drugi 46 12 Bratislave in tretji spet iz Soprana. Po kakih osemdesetih letih je župnija postala ponovno katoliška. Prvi katoliški duhovnik iz dobe protireformacije je bil Anton "itročij, doma iz Gorice. Leta 1698 je bil star 30 let. Poleg nemščine je seveda znal tudi slovensko. Uradni jezik v cerkvi je bila nemščina. Isti vir poroča, da »hodijo verniki iz Ropoče k Sv. Juriju, kjer je uradni jezik slovenščina.« Najbrž je tudi vas Pertoča bila pretežno slovenska. Vendar pa zaradi bližine domače cerkve najbrž samo zaradi jezika niso zahajali k Sv. Juriju, kjer bi sicer bili deležni vec slovenščine. Da pa slovenski verniki pertoške župnije ne bi bili popolnoma hrez slovenske božje službe, je bila dolžnost jurjevskega (slovenskega) župnika, ta je »za praznike« prišel maševat in pridigat na Pertočo. Zapis iz leta 1756 pravi, da je župnija deloma slovenska, deloma pa nemška, ernikov je v takratni župniji bilo 777. Statistika omenja, da je med temi 43 Protestantov, vsi ostali pa so katoličani. Do leta 1808 je pertoška župnija obsegala pet vasi: Pertoča, Ropoča, Fikšinci, Nraniarovci in Ocinje. V krstni knjigi v letu 1808, dne 8. maja je zapisano (v atinščini); »Naš presvetli in premilostljivi predstojnik Leopold Somogyi, škof ^>mbotelski, je ob priliki kanonične vizitacije na Pertoči tri nemške vasi, namreč 'tkšince, Kramarovce in Ocinje obenem z dohodki pridružil župniji Sv. Jurija. arnesto teh pa je pertoški župniji dodelil vasi: Gerlinci, Krašči in Večeslavci, ki 80 sicer do zdaj spadale v župnijo Sv. Jurija.« Pako sta bili obe sosednji župniji primerneje razdeljeni. Saj so do tega leta emiki iz Krašč m Gerhnec skozi Pertočo hodili k Sv. Juriju. Prav tako je bilo nenavadno, da so verniki Večeslavec, ki so v svoji vasi imeli »pertoško« cerkev ^Padali v župnijo Sv. Jurija. Od te reforme ima župnija Pertoča svoje današnje Odkar je župnija spet katoliška (od leta 1680), so ohranjena imena vseh 1 »Ovnikov, ki so delovali v župniji. Nekateri od njih so prišli od daleč, spet drugi Pa so bili kar domačini. Jurij Aleksander Srak je bil iz Krašč. Župnikova! je v 'etih 1777 - 1785. Župnijska kronika poroča tudi o župniku po imenu Štefan Pauli. 35 let je vodil '''^ko župnijo. Starost pa je preživljal v hiši svoje sestre. Danes je to »pri ( . 1 Pertoča št. (00. Duhovnik je umrl 22. januarja 1829, Vendar pa je bilo - 111 toliko snega, da so se z mrličem lahko podali na pertoško pokopališče šele ^»evet dni. Tako so ga pokapali 31. januarja. ^.^uondar Srca Jezušovoga iz leta 1906 opisuje župnika Štefana Verena (sorod-»K a Avg. Pavla) kot dobrosrčnega dušnega pastirja in izjemnega zdravnika. , .^Jemu so prihajali bolniki od blizu in daleč. Mnogo jih je ozdravil.« ljudskem spominu so živi tudi Verenovi nasledniki: Janez Bagari, župnik do , • nov. 1929, Štefan Varga, župnik do L nov. 1941, pa seveda Štefan Tratnjek, ’e župnijo vodil do L avg. 1988. Stranj) Pertoške župnije je napisal v knjižici Cerkev v Pertoči, MUribor. decembra 1969 (42 Zgodovina cerkve . hribčku Sv. Helene je žc pred davnimi stoletji stala cerkvica. O prvi cerkvi g(). Košič v Starinah zapisal: »Leta 1364 pod kralestvon Ludvika J. so bogatejši P. za cerkve vnogo včinoli. Zato je pri nas tildi cerkev v ednon kraji na gori posta v len a.« iz । ,<‘;,slaiejši podatek, ki ga hrani župnija, seže v leto 1698. Vizitacijski zapisnik ■ gu leta poroča: »Na vzvišenem hribčku je postavljena cerkev v Čast sv. Heleni.« 47 Stara cerkev na Pertoči Kakšne podrobnosti o velikosti te cerkve, o zvoniku in drugem niso znane. Šele v našem stoletju dobimo natančne podatke o cerkvi. Bila je to majhna cerkvica. V svoji notranjosti je merila le 20 m v dolžino, 6,50 m v širino ter 4,80 m v višino. Na zunaj pa je bila cerkev visoka dobrih 10 m. Imela je tudi lep zvonik, višine 31 m, ki še zdaj stoji. V zvoniku so trije zvonovi, izmed katerih naj večji tehta 740 kg. V zvoniku je stolpna ura. Leta 1948 jo je izdelal urar Anton Marič iz Beltinec, rojak iz Ropoče. Istega leta je bila prenovljena zunanjščina cerkve. GRADNJA NOVE CERKVE Število vernikov je v prejšnjem stoletju tako naraslo, da je postala cerkev pretesna. Podatki iz leta 1934 že govorijo o tri tisoč katoličanih. Več desetletij so se vrstili predlogi in načrti o povečavi cerkve. V ta namen se je tudi že zbiral denar. Pa je prišla ena vojna, pa druga in tako ni bilo prave priložnosti. V začetku druge svetovne vojne je imela župnija tri tisoč dvesto vernikov. V cerkvi pa je bilo prostora za največ osemsto ljudi, a tedaj so bili že kot vžigalice v škatlici. Delna razbremenitev je bila uvedba še druge nedeljske maše (1. januarja 1942). Po letu 1945 so nastopili še težji časi kot pred vojno. Dolga leta so prosjačili za dovoljenje. Opeko za novo cerkev so žgali naskrivaj. Doma in pri izseljencih so zbirali denarna sredstva. 24. junija 1963 je nastopil dan gradnje nove cerkve. Glavna ladja dotedanje cerkve je bila v nekaj dneh porušena. Štrop je bil tako razpokan, da sc je po nekaj udarcih kar sesul. Prezbiterij (prednji del cerkve) in zvonik sta ostala. V ta vmesni prostor so začeli graditi novo cerkveno ladjo. Dolžina prejšnje glavne ladje (15 m) je sedaj predstavljala širino nove cerkve. Stara je bila široka le dobrih šest metrov. Osemnajst metrov pa je dolžina nove cerkve. 48 V juliju 1963 so iz kamna, s katerim je bila grajena stara cerkev, naredili temelje ■ ■ nov<> cerkev. Nato je v avgustu sledila gradnja sten lepe dvoranske cerkve. Uelo je seveda potekalo vse ročno. Dneve in dneve so mnogi zidarji in delavci Preživeli na odrih zidu v avgustovski vročini. Ob skromni lastni hrani (kruh in zaseka) so nekateri darovali deset in več dni prostovoljnega dela. V začetku septernbra so nastopili tesarji, spet prostovoljci. Na nov zid so položiti sedem •nunov dolžine po šestnajst metrov. V novembru je bila cerkev pokrita. 1. dec. se je začela darovati mašna daritev na novem začasnem oltarju. Naslednje leto, 1964 je bila cerkev znotraj ometana (terra nuova - poljčanski P^sek) Nato pa z enakim ometom tudi zunanjščina. julija 1964 je škof Držečnik blagoslovit novo cerkev in poudaril, da je to Prva novozgrajena cerkev, ki jo je blagoslovil. Sledila je oprema cerkve. V prezbiteriju je bil postavljen velik marmornat oltar. ' oltarjem je ravna stena, na kateri izstopa tabernakelj. Tudi ta je iz belega Marmorja. Ob tabernaklju je na steni križ (3,25 m). Križ je prazen, iz dveh obdelanih tramov. Ob njem je kip (1,80 m) sv. Helene. O zavetnici pertoške c^rkve, sv. Heleni, pravi zgodovina, da so pod njenim vodstvom prekopavali Kalvarijo. Tam so našli križ, na katerem je bil Jezus križan. Našli so pravzaprav ri križe, To je bilo okrog leta 330. Niso vedeli, kateri je pravi Jezusov križ. Agenda pripoveduje, da se je križa dotaknila bolna ženska. Ko se je dotaknila P,vega in drugega, se ni nič zgodilo. Ob dotiku s tretjim križem je ozdravela. To naJ hi bil dokaz o pristnosti križa, da je bil prav ta res Kristusov. Sv. Helena v P^toški cerkvi kaže z eno roko na križ, z drugo pa na tabernakelj. Prvi je kraj Rusove odrešilne smrti, drugi pa je kraj njegovega bivanja med nami in nICgovcga odreševanja. Načrte za novo cerkev in opremo je izdelal Jože Požauko iz Maribora. Končno je cerkev dobila tudi orgle. Leta 1968 jih je izdelal Franc Jenko. Enako ot s starimi tudi z novimi mojstrsko igra organist Janez Bertalanič s Pertočc. Vsem pertoškim vernikom, ki so pomagali pri gradnji nove cerkve, gre zahvala za veliko opravljeno delo. Največja skrb in odgovornost pa je bila na ramenih zuPnika Stefana Tratnjeka. Šibka so bila njegova telesna ramena. Duhovno pa je 11 talen z veliko božje moči. Ob gradnji cerkve je gradil tudi božje ljudstvo. Ob le”i delu mu je bila v veliko pomoč katehislinja Marija Sraka. OBNOVA CERKVE upokojitvi in odhodu župnika Štefana Tratnjeka (L avg. 1988) so verniki 41111 predlagali novemu župniku Jožetu Vinkoviču, da so potrebne nekatere °polnitve in že tudi popravila na cerkvi. Naslednje leto (1989) so se dela začela ’ nntianjosti. Prejšnje grobo ometane stene (terra nuova) so bile zdaj na fino n,tlctane in prebarvane. Star križev pol. katerega podobe so nekoč visele v stari J' 'b je bil zamenjan z novimi »šlacijami«. Na vsaki izmed njih ob lesenem 1 ',J najdemo izmučeno podobo trpečega Odrešenika iz žgane gline. Reflektorji, ki so bili pred desetletji nekaj posebnega, so lepo razsvetljevali le Pednji (je| ccrkve - prezbiterij. V notranjosti cerkve pa je bilo bolj temačno. /hitekt Peter Požauko, župmk v Malečniku pri Mariboru, ki je vodil vsa 0 novitvena dela, je naredil načrte za nove luči. Na lep lesen strop so nameščena '1oya svetila. Lestenci so izdelani iz lesa in okrašeni z medenino. Zmeljite obnove pa je bil potreben zvonik. Čeprav je cerkev na bregu, ga je pe Prc evangelizacijski otočki, kakor so bili v srednjem veku samostani. Žarišča, i( katerih je prihajalo novo življenje m nova kultura po novih ljudeh. Prekmurje jVa tak eenter v Kančevcih; Prlekija veliko bolj teži k Sv. Trojici. Kaj se bo lei°h ° z Veliko Nedeljo, je še vedno odprto. Vsekakor je prav v Prlekiji v zadnjih s . mogoče opaziti velik padec duhovnih poklicev. Sam opažam pri svojem delu ■ tudenti in z mladino, da iz župnij in področij, kjer takšni duhovni centri že za p ei°’ največ za evangelizacijo zainteresiranih ljudi, Pako moram prav .Prekmurje in Prlekijo z obžalovanjem ugotavljati, da število študentov iz tega । n5a Slovenije v Mariboru na verskem področju ni tako navzoče, kot bi ji to po ^^•ji pripadalo. 67 Franc Kuzmič Ustvarjalnost Jožefa Košiča BIBLIOGRAFIJA Jožef Košič (1788-1867) je prvi vidni posvetni pisatelj v prekmurski književnosti, saj je njeno področje razširil z raznovrstno vsebino. O njem je bilo povedanega že precej, a še vendar ne do konca. Pričujoča bibliografija skuša prikazati delo Jožefa Košiča in spise o njem. XXX Ode pro onomasi admodum reverendi ac spectabilis domini Adami lvanoczy parochi bellatinczensis... Szombathely 1813. 7. str. 8°. A’ Magyar Orszagi Vendus-Totokrol. (O »Vendskih Totih« /= Slovencih/v ogrski državi). - Magyar Kurir-Kedveskedo, Becs 1824, št. 19 (3.IX).) - 42 (19. XI.) - 16 nadaljevanj. Isto v: Tudomanyos Gyiijtemeny, Pest 1828, zv. V. 3-50. Vannak-e Magyar orszagban Vandalusok? (Ali so na Madžarskem Vandali?), -Tudomanyos Gyiijtemeny, 11, 1827, zv. IV., str. 71-79. Die Wenden in Ungern. - Neues Archiv fur Geschichte, Statistik, Literatur und Kunst L Wien 1829, št. 32, 34, 38, 39, 41, str. 249-318. Die Wenden in Ungern. - V: Johann Csaplovics: Croaten und Wenden in Ungern. Pressburg 1829, str. 49-126. Zobrisani Sloven i Slovenka med Murov i Rabov. Kermedin (med 1845-1848). 143 str. 8°. Priredil delno po Slomškovem delu Blaže ino Nežica v nedelski šoli. Zgodbe vogerskoga kralestva. Szombatheiy 1848. 123 str. 8°. Starine železnih ino salajskih Slovencev. - (Obj. Josip Gruden) Časopis za zgodovino in narodopisje, XI (1914), str. 93-154. Ponatisi: Vrh slovenski Školnik. V: V. Novak, Izbor prekmurske književnosti. Celje (MD) 1936, str. 64-66. Ne zamerte! - V: V. Novak, Izbor prekmurske književnosti. Celje (MD), 1936, str. 66-68. (Odlomki o prekmurskih Slovencih). — V: A szomszedos nepekkel valo kapcsola-taink tortenetekbol. Antologija. Budapest, 1963, str. 184-188. Vilko Novak: Prekmursko pismo iz leta 1851. - (Košičev pripis). - - Kronika 16 (1967), str. 175. Compernija čalerija - sama ciganija. V; V. Novak, Izbor prekmurskega slovstva-Ljubljana, 1976, str. 153-154. Prehrana Slovencev. - V: V. Novak, Izbor prekmurskega slovstva. Ljubljana, 1976, str. 150-152. Prorokiivanje od mouči planet. X - V: V. Novak, Izbor prekmurskega slovstva. Ljubljana, 1976, str. 156-157. Starine železnih ino salajskih Slovenov. — V. Novak, Izbor prekmurskega slovstva. Ljubljana, 1976, str. 154-155. Vrli slovenski školnik. - V: V. Novak, Izbor prekmurskega slovstva. Ljubljana, 1976, str. 152-153. 68 Od Vougrov. - V: V. Novak, Izbor prekmurskega slovstva. Ljubljana, 1976, str. 155-156. Ode pro onomasi odmodum reverendi ac spectabilis domini Adami Ivandczy parochi bellatinczensis... (Obj. Ivan Škafar) V: Acta ccclesiastica Sloveniae I. Ljubljana, 1979, str. 172-175. (Oda Adamu Ivanocyju). - V: Acta ecclesiastica Sloveniae L Ljubljana, 1979, . str. 175-178. (Prevedel dr. Stane Kos.) Slovenska Pesem na den odpiranja prvoga Vogrskega Gledališča vu Pesti... -Jezik in slovstvo, 24 (1978/79), št. 5-6, str. 177-178. ' Slovencih na Ogrskem. - Vestnik, 37 (1986), št. 15 (17. IV.) do št. 25 (26. VL). (Po Čaplovičevi nemški objavi prevedel Štefan Smej). Prehrana Slovencev. - V: Košičev teden. Bogojina 1990, str. 7-8. >r«vajalska dejavnost: $zalay Imre: Kratki mivuk vogrskoga jezika za začetnike... Gradec 1833. 185 str. 8°. Prevod madžarske slovnice. ichl6r Alois: Jezus moje po’sclejnye. Kermedin 1851. 252 + IV str. 8°. Prevod in priredba molitvenika Jesus mcin VerJangcn. Pozneje več ponatisov. Kri'sna pout na XIV stacie ali posztojalisesa razdeljena. (1843) 52 str. *. Knjižico je verjetno J.K. priredil, doživela pa je več ponatisov samostojno in v raznih molitvenikih. sPisi o Košiču: “K Božidar: (Obisk pri Košiču in o njegovem književnem delu). - Naprej l P ,v (1863), št. 74. str. 296; št. 75, str. 300. a,č Božidar: Črtice o Prekmurcih in o njihovem govoru. Narodni koledar in Letopis Matice SLovenskc za leto 1868. & Ljubljana (MS) 1867, str. 53-78. a,<- Božidar: Prekmurski knjižniki pa knjige. - Letopis Matice Slovenske za 1870. c Ljubljana (MS) 1869, str. 65-67. ’‘aser Karel: Zgodovina slovenskega slovstva. II. del. s . Ljubljana 1895, str. 195. Z'nnyci Jozsef: Magyar irok clete es munkai: VIL p Budapest, 1900, str. 590. regled naše literature. - Domovina, 3 (1922), št. 7-8, str. 2. Šlcbinger Janko: Košič (Kossics) Jožef. X-V: Slovenski biografski leksikon. Ljubljana 1925, K , str. 535-536. Vacs Lajos: A szombathely papsag irodalmi tcvckcnysegc. - V: Gyula Gčfin, A szombathclyi egyhazmegyc tortenete. « 2. zv. Szombalhely 1929, str. 342. Vak Vilko: Košič in Slomšek. - Časopis za zgodovino in narodopisje 29 (1934), str. 160-162. "Vak Vilko: Slovstveno delo Slovenske krajine. - V: Slovenska v krajina. Zbornik. Beltinci 1935, str. 38. ' "Vak Vilko: Delo katoličanov v 19. stoletju. - V: V. Novak, _ Izbor prekmurske književnosti. Celje (MD) 1936, str. 16-19. aučec Jože, Vilko Novak: Slovensko Porabje. Ljubljana (SKZ). 1945, str. 17-18. 69 Novak Vilko: Gradivo Jožefa Košiča za etnografijo Prekmurja. Slovenski etnograf II, 1949, 100-110. Novak Vilko: Jožef Košič, prekmurski pisatelj. - V: Razprave III. razr. za filoz. in literarne vede X SAZU, 1958, str. 233-279. Novak Vilko: Prekmursko pismo iz leta 1851. - Kronika 15 (1967), str. 174-175. Novak Vilko: Madžarski spisi o ljudskem življenju v Prekmurju. - Traditiones 4, 1975, str. 155-166. Novak Vilko: Jožef Košič. V: Izbor prekmurskega slovstva. Ljubljana (ZKD) 1976, str. 74-78. Novak Vilko: Delo Jožefa Košiča. - Stopinje 1976, str. 19-22. Fried Istvan: Neznana pesem Jožefa Košiča iz leta 1837. - Jezik in slovstvo, 24 (1978/79), št. 5-6, str. 175-178. Novak Vilko: Košičev prezrli vir. - Jezik in slovstvo 24 (1978/79), št. 8, str. 277-279. Škafar Ivan: Oda Jožefa Košiča iz leta 1813. - Acta ecciesiastica Sloveniae 1. Ljubljana, 1979, str. 171-185. Kozar-Mukič Marija: Jožef Košič. Znameniti Porabci. - V: Slovensko Porabje. Celje. (MD) 1982, str. 91-94. Brtan Rudolf: Slovenci in drugi južni Slovani v delu Jana Čaploviča. - V: Traditiones 7-9 (1978-80). Ljubljana, 1982, str. 251-260. Novak Vilko: Čaplovič je - Košič! - Kronika 33 (1985) št. 1, str. 62-64. Smej Štefan: O Slovencih na Ogrskem. (Predgovor k prevodu). - Vestnik, 37 (1986), št. 14 (10. IV.), str. 12. Novak Vilko: Jožef Košič. - V: V. Novak, Raziskovalci slovenskega življenja. Ljubljana (CZ) 1986, str. 132-136. Kuzmič Franc: Jožef Košič (1788-1867).-Vestnik, 40(1988), št. 40 (20. X.), str. 9. Smej Jože: Ave, sclavoniae sol et radius et dux. - Košičev teden. Bogojina 1990, str. 6-7. Kuzmič Franc - V. Novak: Košič Jožef. - V: Enciklopedija Slovenije. Zv. 5. * Ljubljana, (MK) 1991, str. 330-331. Trstenjak Anton: Slovenci na Ogrskem. Rokopis. NUK, stari fond št. 192, pogl IX. Književnost: Jožef Košič. Bibliografije: Kuzmič Franc: Bibliografija in biografije prevajalcev Prekmurja. - V: Prevajalci Pomurja in Porabja... Ljubljana 1988, str. 67-79. Novak Vilko: Bibliografija o Slovenski krajini. - V: Slovenska krajina. Zbornik. Beltinci 1935, str. 116-133. Melich Janos: A Magyarorszagi vend (szloven) nyelvu irodalom bibliografiaja. -Magyar Kbnvvszemle. 1902, zv. III + IV, str. 438. Simonič Franc: Slovenska bibliografija. Ljubljana 1903-1905, str. 241. Škafar Ivan: Bibliografija prekmurskih tiskov od 1715 do 1919. Ljubljana (SAZU) 1978, 102. str. 8°. 70 Marija Sraka Osebno vodene duhovne vaje uvod Poznamo različne oblike duhovnih vaj: udeleženci na primer v skupnih pogovo-r'h iščejo odgovore na svoje probleme in težave, poslušajo govore, ki jih je Popravil voditelj in o njih razmišljajo osebno ali v skupini; ali ko voditelj da le nekaj točk za osebno delo. Udeleženci se med sabo lahko pogovarjajo ali pa ostajajo v popolni tišini in osebni zbranosti. Cilj duhovnih vaj je, da bi človek odkril svojo pravo podobo, sc srečal sam s sew)h s svojim bližnjim in z Bogom ter doživel njegovo osrečujočo bližino. Ker pri nas nastaja Duhovni center v Kančevcih, kjer bomo imeli možnosti za poglobitev, se mi zdi primerno, da zapišem nekaj misli tudi o duhovnih V lem zapisu bom podala le nekaj osnovnih misli o osebno vodenih duhovnih VaHh, saj je nemogoče na kratko povzeti bogastva dogajanja na duhovnih vajah. *■ namf.n osebno vodenih duhovnih vaj । Nernen duhovnih vaj je notranje prečiščenje, spoznanje lastne grešnosti in Gnesti od Boga, priprava in naravnavanje duše, da se reši vseh neurejenih "agnenj in dejanj (DV 1,63). Osvobojenost od vezi grehov in neurejenih teženj ter prečiščenje v zakramentu pfave mi omogoča urejeno življenje in pristno notranje spoznanje o meni sami, Z ^ru^Tni 'n z Bogom. »Blagor čistim v srcu, ker bodo Boga gledali« v ’ । ,, očiščena morem resnično vzljubiti Jezusa, njegov nauk, se zanj loč‘itj, živeti v njegovem duhu, zvesto hoditi za njim (er prepoznavat njegovo v lastnem življenju. 2 duhovne vaje so a- Osebne ^čina ljudi živi le na ravni odnosov z drugimi ljudmi, s predmeti in z ’ |enjskirni vlogami (poklic, očetovstvo, materinstvo...) in te odnose enači s lastno osebnostjo. V teh odnosih se ljudje pogosto izgubijo, ker niso več Ulsotni v sebi. Od njih postanejo tudi odvisni. Njihova sreča j c odvisna od drugih Pogojena z zunanjimi okoliščinami. , Uelati osebne duhovne vaje pomeni, da sem pred Bogom sama, takšna kot v torej oseba, individuum in sebe postavim pred božje ogledalo, da odkrijem SvSZ svojo resnično podobo, ki je največkrat različna od tiste, ki sem si jo v 0 J’ domišljiji ustvarila sama o sebi in od tiste podobe ali mnenja, ki ga imajo rneni drugi. Za takšno odkrivanje je potrebna samota in tišina. ’ Vodene Pie" Sr^evanju s samo seboj, ki je pogosto zelo boleče in neprijetno, nisem ^Puščena sama sebi, slučajnostim, muhavostim lastne podzavesti ali spletkam duha, ampak je ob meni voditelj, ki moli zame, spremlja božje mi pomaga razločevati, kaj mi je v duhovno korist in kaj mi uJe- Pomaga mi odkrivali mojo pravo, pristno podobo, me usmerja k Bogu, 7] vendar ničesar ne izsiljuje in nc vsiljuje svojih spoznanj. Zato naredim dnevno pred njim obračun o sebi, svojem doživljanju, čutenju, vzgibih, spoznanjih. . Preprosto rečeno: grem vsak dan na kratek pogovor z voditeljem. Ce želim resnično duhovno napredovati, moram biti duhovno prosojna, da nimam skritih »kamric«, kamor bi voditelj ne smel pogledati. Odprtost do duhovnega voditelja ne nastane naenkrat, ampak raste, zori postopoma. Pomembno je, da pred njim zavestno ničesar ne prikrivam. Ce človek, ki dela duhovne vaje, prikriva pred duhovnim voditeljem svoje napake in slabosti, daje priložnost sovražniku človeške narave, hudobnemu duhu, da ga vodi proč od Boga. K spoznanju samega sebe in resničnosti lastnega jaza mi pomaga dnevno spraševanje vesti. Ob zaključku dneva pogledamo dan, ki je minil: zunanje dogodke, srečanja, pogovore, odnose, lastno doživljanje, čutenje, prijetnosti, razočaranja, udarec in bolečine. Vse to izročam Gospodu in polagam v njegovo naročje. c. Duhovne Človek živi in deluje na različnih ravneh svoje biti: biološki, nagonski, čustveni, duhovni. Resnični človek postanem šele takrat, ko zaživim tudi na duhovni ravni, v svojem najglobljem jedru, kjer v meni biva Bog. Žal smo ljudje obdani s tako trdim oklepom vsakdanjosti, da Boga v sebi ne zaznavamo, niti ga nismo zmožni doživeti. K. Rahner pravi, daje naše srce zasuto. Zasipajo ga: grušč vsakdanjosti, dvomi, nezaupljivost, obup in zagrenjenost, pritajena nevera, ohromelost notranjega človeka, ki iz svoje omejenosti ne more v luč, v neomejeno svobodno, v smrt zmagujočo resničnost živega Boga (prim. Molitev, naša težava in blagoslov, str. 10). d. Vaje Vaja dela mojstra, pravi pregovor. Delati duhovne vaje pomeni vedno znova usmerjati svojega duha k Bogu. Bin tu, biti prisoten v Bogu, biti v odnosu z njim zahteva napor, nenehno vajo. Vadim se v poslušanju, v umirjanju, v usmerjanju svojega duha k Bogu, v prisluškovanju sebi in svojim notranjim vzgibom, v razločevanju božjega, človeškega in hudobnega duha, v čakanju, molčanju, iskanju. Da bi udeleženec duhovnih vaj mogel prisluhniti sebi, je potrebno, da živi v popolnem zunanjem molku, v tišini. Vaja v molku oči pomeni, da ne pasem oči na predmetih, okolju, ljudeh, kar me raztresa in onesposablja za zbranost v Bogu. Še težji kot je molk oči, je molk srca. Mnoge ljudi je danes strah tišine, samote, miru, zato so si izmislili razna kričala. Šele ko ta utihnejo, zaznajo, kako so od njih odvisni, kako težko živijo brez njih. Prvi dan tišine je ponavadi najtežji, saj je z mano še ves zunanji svet, ki se bori za svoj obstoj v meni in noče, da bi ga zapustila. Zato se je potrebno vadit' v molku. Vaja v nenehni notranji zbranosti in v usmerjanju celotnega bitja k Bogu mi pomaga živeti v nenehni povezanosti z Gospodom. e. Biti v navezi z Bogom Omenila sem že, da je naše srce pogosto zasuto z vsakdanjostjo, ki ga obdaja ko1 neprobojen oklep. Samo božja beseda ima v sebi moč, da prebije ta oklep, »razžre« in prekvasi s svojim, božjim duhom, me spreminja, oblikuje in ustvarja v meni novega, božjega človeka. 72 Pismo Hebrejcem pravi: »Božja beseda je namreč živa in silovita, ostrejša kakor vsak dvorezen meč in Zareže do ločitve duše in duha, sklepov in mozga ter presoja vzgibe in misli srca. Ni je namreč stvari, ki bi se lahko skrila pred njim. Pred njegovimi očmi je vse razgaljeno in odkrilo. Njemu bomo dajali odgovor.« (Heb 4,12) Zato je sveto pismo osnovna in edina, a hkrati naj lepša knjiga molitve na duhovnih vajah. Postane hrana mojega duha: ponavljam jo, jo poslušam, gledam, okušam, »prežvekujem« in v njeni luči gledam svoje življenje... Kako živa, učinkovita, ozdravljajoča, oživljajoča je božja beseda na duhovnih vajah, ve samo ki ji je prisluhnil s celotnim svojim bitjem. Božja beseda daje trdnost mojemu Oljenju. Vrača mi zaupanje v dobroto, ljubezen Boga in človeka, me krepi v urah preizkušnje, mi svetuje v dvomih, me vodi k resnici, uči razločevati resnico od laži, daje gotovost v odločitvah, vrača notranji mir, zadovoljstvo, veselje do Zlvljenja, skratka, daje smisel vsakemu trenutku mojega bivanja. SKLEP To je le nekaj osnovnih misli o osebno vodenih duhovnih vajah. Take duhovne Vaje so nepredvidljive, saj nikoli ne veš kam in kako te bo vodil Gospod v tvojem nc>tranjem doživljanju in kako se ti bo razodeval. Gotovo ne na način, kakor si utorda sam želiš. Gospod se ne da vkleniti v naše misli in načrte. Čeprav je tako Nepredvidljiv v svojem delovanju, se v velikodušnosti ne da prekositi. Zato je VSe> kar prejemamo od njega v tem duhovnem procesu veliko bogatejše, Plemenitejše in bolj osrečujoče, kakor bi si mi to sami mogli želeti. J°že Smej Soneti z akrostihom ob jubilejih 1992-1993 * Ob 75-letnici prelata Naceta Čretnika, ob birmovanju v Chatillonu, predmestju , pariza 17. maja 1992 t Ob 60-letnici prelata Friderika Kolška, opata v Celju 9. julija 1992 ■ Ob 180-Lctnici ode Jožefa Košiča fr. • 1 Tour Eiffel, Sacrc Coeur - Sreč, Kj-^0 znamenje za vse zemljane, ^‘zijske odpira tu poljane. ^Pota Notre Dame v nebd sc pne. bulevarji se vrste. '■ristov reka cerkve, samostane, * ^^jše, stare bisere izbrane ez mero hvali slavno njih ime. ‘ '• mnogi bi v Parizu se zgubili, tal ' tU ne cen' siromaka, ° Je sili prepuščen nemili. Na j' Pragu hišnem kakor oče čaka li/ v ^batillonu najde v ljubki vili ’ V"’ streho, dom slovenska duša vsaka. 73 2 Fanfare se pred Jeriho glase, razsuje v prah kamnita se ograja in mesto Izraelcem se predaja, dobe v plen vse, kar jim želi srce. Elija kultu Baala se upre, razvnema se, gori za Adonaja in vse za pravega Boga prestaja, ker sveto, sveto božje je ime. Kamniti zidi, jerihonska vrata, odpirajo na božjo se besedo, lepo podano celjskega opata. Šestero desetletje... Božji KREDO elijevsko gorečega prelata kristalno prečiščuje versko zmedo. 3 *Si Vates sileat, praedicat accola Poet, pisatelj vnet iz Bogojine, igrivo pisal našo si kulturo, Slovenov in Slovenk med Rabo, Muro, arhive preiskal si za Starine. Težaško delo tvoje naj ne mine. Egido daj za odločilno uro, ljubezen za deželo morituro, jaritev za usahle korenine. Junake nam zobrisane oživi, klicar slovenstva naših svetih tal, obsevek na seniški božji njivi. Šumel naprej bo Rabe, Mure val, izžarjal v klasičnosti preiskrivi čarobne tvoje Ode nimb, kristal. *0e pesnik molči, rojak naj gučU (Jožef Košič, Oda 1813) 74 Miroslav Slana - Miros Bog je odšel iz človeka šepetam pred zaslonom; °b dveh zjutraj scm vrabčj e pero v tolmunu; kokoši nesejo projektile nil bratstvo in enotnost ^d rdečo zvezdo. ^og kot da ne sliši sPreminja prerokove besede v mesarsko klanje. Preživeli se ne bodo klicali z zvonovi s briba na hrib. Najlepši zvoniki padajo -Preroki so se zmotili; Papež dviga zlati križ zaman. > - Jutranjo zarjo položim obraz v naročje griča, zrem rajske vile, odtočile so nočne sanje. ^go jc curljalo upanje, $ p klokota in tuli obup Jutranjo zarjo, ' zoblje kri s trupel zlata kura. °°g ječi - glej človek -v podrtih zvonikih kroti svoj srd božji; Angeli mu brišejo solze! ^^'Okupatorski pobalini c 'grajo z bombami in s tanki. p°Sve^ujočem vetru plavajo otroški kriki. nzmesarjen plišasti medvedek 0 'm sesekljane otroške prstke. bo zmečkal zlovešče rdeče zvezde t P^oglavskih ? ° 'm skozi rosno travo ledišče zemlje ' njoč Boga v Človeku. Maribor, 24. 8. 1992 IS Jakob Šešerko Pesmi JU RJE VIN A Jurjcvina - stari kraj! V tvoji blatni zemlji mojih bosih nog stopinje spe. Nad tabo trosim svoje zdrobljeno srce. Moja mati drobce v svileno ruto zavija, ko čez njen grob veter zavija in se pogovarja s kostmi jurjevskimi. Zdaj jaz vlečem križev tram za Istim kot so ga nosili tvoji mrtveci in - padam... GROBAR Skrivnostni stari samotar bil dolgo je že trd grobar, mrličev mnogo je želel in jame kopal ves vesel. Nekoč zataknil križ je v grob, gomili stopil tik na rob, strt gledal, gledal je ime: - Zdaj, glej, je poravnano vse! - Ko mlad, a reven bil sem sam sem rekel ti - srce ti dam -ošabno stresla si glavo, za vedno dala mi slovo. Bogata res - nesrečna vsa in brez otrok si plakala, z lopato nate prežal sem: - Grobar sem kruto ljubil te. NA VEČER GOSPOSKI KMET Na večer stopil sem na prag, od mlina slišal pesem žab in videl deklico z modro kanglico očetmmlinarju nesti malico. V' mrak je mlin klepetal, zvon vmes a ve kienkal. Nekje tam pri Ljubljani -od boli so pijani, je votlo zabobnelo, čeprav bi res ne smelo. O, mati moja, zdaj se razjoči, da sin tvoj ne razmoči slovenske zemlje z bratovo krvjo. Iz mesta ves vnet prišel je kot kmet kmetijo prevzet-faliran študent. Naj žlahta sedi, dovzetno strmi, vse on naredi. Narobe uspeh nastane v dveh dneh in žlahte posmeh; ves hlev je na tleh. Študent se zgrozi, pospravljat hiti, s kmetije zbeži, se v študij zresni. 76 STAREGA ŽENIKA LETNI ČASI Pomlad Zvon Svetega Andraža je butnil na okna, jug že umazan sneg je spil na vsa usta, se v slamnate strehe zaganjal in razposajeno jih skuštral, škorci-žvižgavci so z jagnedov izzivali, bosi otroci gor in dol po hribu dirjali, vas se je v oblake drevesnega cvetja odela, v košatem bukovju je kukavica pela in slavček curke pesmi zlival. V številnih mlakah Žabe so koncert imele, v dolini v potoku so ribe z raki zastrmele v zvedave očke ženičkih otrok. Ko topel je zavel večer in se zaprla hišna d ver, sta se po dve in dve hiši tako stisnili, da si skoz okno videl v lončeni skledi plavati žgance. Potem je čukov zategli »u« spravljal spat pijance, sova pa je zahuhujala mir, kar s »spiš« preveril je skovir. Poletje Severno in južno so navzdol njive visele, rž, pšenica, ječmen, žitarice vse so dozorele, razpokana je zemlja v suši rjavela, prenaglo voda vseh neviht je v dol zdrvela. Studenci daleč tam v dolini so žejo grl gasili, vaščani za kuho vodo v hrib nosili, pred ognjem iz neba v lesenih kočah trepetali in v jasnih so nočeh brez hladne rose še ostali, v nedeljo pa zadremali pred božjim tronom, zvečer še ščurke klali vsak pred svojim komnom Jesen Na južni strani hriba se trs trsa drži, na konceh vasi se po en klopotec vrti, s kladivci lesenimi poskočen napev igra, in nenehno sprašuje, če kdo je doma, • ter kako kaj trioglata ajda zori, pa ali so že prazne vinske kleti. V prvem mraku čriček tik pod okno zleti. Ko se umirijo curki v kadi, že se črn krokar v zraku zglasi, krave že vlečejo plug po strmini za kruhovo seme, da toplo prezimi. Gospodar vsa okna in vrata popravi, da mu ne zmrznejo nepridipravi. 77 Zima Nobena zima ni bila brez snega; na obeh straneh hriba - nobena zadrega, da kar izpred praga posankaš v dolino, zaviješ snežno preprogo kot debelo kolino, skotališ jo dol po ozari, lahko to v mokrem snegu vsakdo napravi. Iz hiš se vsak dan gruča otrok usuje, še predno kateri se do kraja obuje, ledene sveče in svoje smrklje jedo, a v šolo brez rokavic in nogavic gredo. Zvečer ob petrolejkah v zborih kašljajoč prisluhnejo babic in dedkov Nekoč... Potem vse angel varuh v sen zagrne, zunaj pa svež sneg stopinje pregrne. Stanislav Koštric Pesmi KO ZADONIJO CIMBALE Solze bivanjske stiske slane in grenke. Steze mladostnih spominov zaraščene. Stopinje v snegu okrvavljene. Pregloboka tišina brez odmeva, ko zadonijo cimbale. SPOMLADI Aprilska svežina v porajanje pomladi. Kipeča moškost v dozorevanju moči. Prebujena dekiiškost v rodovitnost nežnega Ptičja pesem kot obliž na ranah hrepenenja. 78 SOOČENJE Krvava solza se je razklala ns snežnobclem marmorju. Nedoletna rjavolaska Jc zadišala 1 nedolžnem opoju, ^ledordcče ustnice so zahrepenele P° vročem poljubu. Oprl sem se v usodno Pogibel! KDAJ Spomin, krvav v otroški nedolžnosti. Deklica kakor odsev krhkega jasmina. Praznina, ki vpije po Neskončnem. »Popolnost, kdaj me boš poljubila na izžete ustnice ?« J()že Gerič Okruški sled ' mano neznatna sled, cznaten sem, 'e razcefrane misli ^dorečene besede, 'sto vsakdanja pot i ‘jutra do mraka, •Gt- *» ugaša, •uorda šc osuti cvet. Zaznamovan sem z močvaro in vrbjem, s Pokrajino štrkov in žab, Pogosto na begu z Juto divjih rac. h^rno se selim juju v kraj: mano nov svet, 1 mano ostaja ' neznatna sled. VRAČAM SE Vračam se v sivi, temni noči, prevozil sem dolgo pot, dosti nevarnih ovinkov, odsekov smrti in brezumnih prehitevanj Domov prihajam z bolečino in zdoma odhajam z nemirom. Nekega dne bom prišel za vedno in lepo mirno bom v senci večnih jelš utišal glas hrepenenj. 79 ŽIVETI S STRASTJO Tiho v sebi, zlovešče kot pred nevihto, se stemni. Poznam se in vem, kako je nevaren vrtinec slasti, vem, kako so globoki prepadi na robu rdečih ustnic. Vem, kako težko je krotiti divjo reko v sebi, premagati čar zapeljivih oči, ugasiti omamo in trdno ostati na drugem obrežju. DO VEČERA Med jutrom in večerom dan sameva, osvežilna rosa je splahnela, sonce neizprosno žge ravan. Tiho hodim skozi razbolela polja, tu odložim svoje breme, tu zagrebem ovenele sanje. Sever Trenutek vsak Trenutek vsak se bliža dan, ko v soju zadnje sveče moj obraz bo obsijan, ko duh moj bo drhte pozvan na plan, ter s prodom večnosti obdan. Trenutek vsak se bliža dan, ki pokaže in odloči levo, desno stran. ČREDO, verujem, da stran, bivajoč odločam sam. Trezika Luk Slišim srce Kadar sem žalostna, vsa si pri meni, mati, vsa kot nekoč. Gledam v oči ti upajoč, da se vrača mladost, poslušam srce, ki v samoti živi samo zame. Kadar sem žalostna, sklanjaš nad mano se, lepa kot sanje, tiho kot vrba žalujka nad grobom, vsa kot nekoč. Zazrem se vate, iščem besede bogate, da bi ozvezdila najino noč. A sanje so proč in žgoč obup ve le eno, da je že davno vse izgubljeno. 80 AvgUst Pavel Nekoč je oče hodil tod Za božji hrbet danes sem zagazil, obstal sem na pobočju griča, ko je čas se leno plazil. Okoli mene so na travnikih marjetic pritlikave se pasle hišice snežnobele, mile kakor ovčice. V spomin prišel mi je moj oče, ki pred petinpetdesetimi je leti v lej vasi mali, pajčevnati, predal se prazničnim, sanjavim upom. Nekaj me je dimilo... in sem se napotil po izgubljeni sledi potujočega rokodelca za starimi, že osivelimi legendami. Vegastih opor in s hrbtom skrivljenim je stala v vrsti bajta, kjer je oče se nekoč smejal in jokal. Skozi majhno okno sem pokukal. Babica, in dedek v kotu je dremuckal. - Kakor bi lovil metulje - tiho sem se zmuznil pod rjave stare stropnike. Po očetu sem povpraševal. (Vedoč, da vaški, pravljice pripovedujoči zapeček mi ne bo lagal.) Ona pa sta odkimavala: Pn našem toplem ognju ni nikoli ždel ta popotni fant. Potem sem romal dalje, od slamnatega napušča do napušča s strešniki, povsod sem vaške prebivalce gnjavil a pri vseh zevajočih vratih, pri vseh muškatlinovih oknih. Toda rdeči muškatlini so se kar naprej gladili po prazni glavi; pod njimi radostnih oči ostrožniki, vrbene, slezovci, dišeča meta, vse, vse so pele mi v srce: umrla, utonila je legenda. 81 Tako me je bolela in dušila mrtvaška gluha megla nad davno bolečino, mrtvo radostjo. Moje solze padale so v suho travo, in začudeno iskale zaraščene nekdanje steze, in zasute nekdanje vodnjake. V drugem vaškem kotu se postavi predme stari javor; sklonil se je z vsemi šopi vej k obpotni, bedni moji bolečini; in začel je praviti, na moje razbeljeno srce je trosil pod skorjo skrite pravljice o veselem vriskajočem fantu, ki nekoč je hodil tod. Drevesno deblo sem objel (kot bi starega očeta pred seboj imel), in tako poslušal sem pomirjeno in jokajoč njegov topel in igrivi ritem. Slovenska ves, jeseni 1931 (Iz zbirke Vak volgy olen igy zsolozsmazok prevedel Lojze Kozar) Novo gorski Bogojanska legenda Ivanu Baši in Jožetu Plečniku Bila je trda zima od Mure do Rabe in v petek, 13, februarja 1931 je proti večeru pihalo od Radgone proti Markovskemu, od Blatnega jezera proti Muri, čez Goričko pa je mrzel sever prinašal snežne zapihe na prazne ravenske ceste-Ko je padel na vesniee gost mrak in je tudi sneg vse teže legal na veje dreves in na strehe hiš, ko sta neskončna tišina in mir božji zaziba vala v svoje naročje mlade in stare - tedaj se je po vseh cerkvah in kapelah Slovenske krajine nekaj skrivnostno zganilo, njihovi svetci patroni - zavetniki, stoječi na oltarjih nekateri že stoletja, so zaslišali tihi glas: gremo... Vedeli so, kaj jim je narediti, vedeli so za smer v noči za ljudi, ki je bil11 svetlošča božja za svetce in svetice, bedeče nad vasmi in župnijami. - V beltinski cerkvi se je dvignil z glavnega oltarja ogrski kralj sv. Ladislav na belem konju, v bojni opremi. V hipu je bil pred cerkvenim vhodom, ni čutil ne mraza ne teme’ saj je bil odrešeni duh v božji večni milosti. Samo vrgel je pogled na grad, kjer je grofico, svetno patrono cerkve, prešinil neznan nemir. Že je ošinil sv-Pantelejmona na vrhu beneškega stebra in sv. Avguština nad stranskim vhodom 82 ^erkve, nato pa z mečem v počastitev višjega zamahnil proti Dokležovju, odkoder Je že spešil semkaj sv. Števan, prvi kralj ogrski, ustanovitelj države in pokristja-nJevalec. Ladislav se je pognal proti Soboti ustanovil je 1094 zagrebško škofijo, v katero so prišle tudi prekmurske župnije, zato si je lastil nad njimi posebno Pokroviteljstvo. Ko sta se s Štcvanom za megnjenje srečala, sta si le zašepetala lri nadaljevala vsak v svoji smeri. Sv. Stevan je le milostno pogledal beltinsko cerkev, ki je toliko večja in lepša ^d njegove, ki so ga postavili tja k Muri na rob države... Že se je priklonil sv. tojici v Odrancih, pa pokleknil pred sv. Križem v Črensovcih, kjer sc mu je Podružil sv. Florijan iz Žižkov, nato pa sta švignila mimo Hotize, kjer sla že cikala sv. Peter in Pavel. Kot misel naglo so bili skoz Lakoša pred sv. Katarino v Lendavi, se ji kot stari svctici poklonili in prav tako sv. Trojici v Goricah, potem se Pii obrnili skoz Radmožance v Dobrovnik, kjer jih je sprejel sv. Jakob z katarsko palico - pa so bili že Pod logom pri Mariji Vnebovzcti v Turnišču, kjer čakal tudi sv. Anton. Vstopili so za megnjenje v staro cerkev, da so se poklonili °^tnim zidinam in stenskim podobam - takrat še delno navadnim smrtnikom '^vidne pod streho - iz ogrske zgodovine, ki kažejo tudi sv. Ladislava. Pred S^vniin oltarjem, ki je za hip zablestel v nadzemski svetlobi, so se spoštljivo nanizili pred Njo ki so jo naprosili, naj se jim pridruži. Ko so se patroni lendavske dekanije dvignili proti Strehovcem, kjer jih je r^kal sv. Vid iz kapelice v goricah, je soboška skupina zavetnikov pod ''dislavovim vodstvom že premerila pot od Sobote, kjer je sv. Mikloš zapustil P|Je večstoletno svetišče in tam je bil že marijanski sv. Martin... Ko je ta zapustil s eČnikov beli oltar, je marijanskega župnika čudno zbodlo pri srcu in spomnil ' Jc na bogojanskega soseda, svojega najboljšega prijatelja Ivana... »Ja - k a je zdaj ?« so se začudile njegove rjave hrvaške oči, ko je zastrmel proti častitljivim ststo]c(nim zidovom ob starih, košatih kostanjih. ^edaj se je skupina ravenskih svctcev že poklonila sv. Duhu v Satahovcih. šinila ^.ln[10 sv. G e rt rude v Vešči ci do sv. Jožefa na Cankovi. Ko so mu izkazali dolžno ^'sl> so v preletu za hip pozdravili Marijino rojstvo na Tišini in že so bili pred ' ■ Jeleno na Pcrtoči, ki se jim je dostojanstveno pridružila. Samo pozdrav Nedcli. ^'kloš jc pokimal dolenski cerkvi, kjer je bil tudi on zavetnik; ko so sc priklonili Hebovzeti pri Gradu, sta bila že tam sv. Kozina in Damijan, sv. Martin je pokimal Preti Martinju, zažarelo je v markovski cerkvi in v vseh okoliških podružnicah. zn'So pa že vzeli medse sv. Jurija v Rogaševcih in sc že spustili mimo sv. Scbcščana stnJim do sv. Bedenika, kjer se jim je pridružil sveti opal. V hipu so bili mimo ‘Jtodavne selanske kapele skoz Vučo gomilo in že sc je v snežnem viharju ^stel pred njimi beli okrogli stolp bogojanske cerkve, obsijan od rahle j^^zemske svetlobe, ki jih je privedla do cerkve. Spustili so sc v staro cerkev, ki Se in zbodlo pri srcu, roka jc izpustila vilice in glava mu je omahnila na mizo. P an Janko jc prestrašeno skočil k njemu in tedaj so iz sosednje kuhinje 83 priskočili tudi domači ter ga skušali dvigniti. Župnik je ob prvi bolečini zaslišal šumenje v glavi: pridi... Videi je mnogo smrti v svojem duhovniškem življenju in ko je v zadnjih letih njegova bolezen vse bolj napredovala, da se je že težko pregibal, je stalno mislil na navzočnost konca in na odhod v večnost. Tega se je zavedel sedaj, ko so ga dvignili in nesli v sobo na posteljo. V glavi mu je zašumel psalm, ki ga je neštetokrat pel med sprevajanjem mrtvih na pokopališče in katerega napev je bil vselej enako ganljivo pretresljiv v svoji skrivnostno mogočni latinščini, v kateri so sc menjavali svetli e-ji in Lji s temnimi o-ji in u-ji: Circumdederunt me gemitus mortis, dolores interni, circumdederunt me..-Čudovito se je dvigala in padala koralna melodija: Obdalo me je smrtno stokanje, bolečine podzemlja so me zajele. Ko so ga položili na ležišče, je kaplan odhitel v cerkev po popotnico, domači so bolnika močili s kisom in začeli moliti molitve za umirajoče. Župnik se je zdaj bolj zdaj manj jasno zavedel svojega stanja, v spomin so mu vstajale besede iz psalmov, iz obrednih molitev in pesmi. Ko je vzdihoval; o, Gospod... Jezus moj. se mu je za nekaj megnjenj zasvetilo in zazvenelo iz daljave časov, ko je pel s svojim čudovitim baritonom in posluhom ob blagoslavljanju velikonočne sveče in vode: Exsultet iam angelica turba coelorum... Veseli se zdaj, nebeška množica angelov... In še: Hae-e-e-c nox e-est... To je noč... Padel je v onstransko zamaknjenje doslej neslišanih glasov in neznane svetlobe... Ko je kaplan vstopil v cerkev, je bolj začutil kot zagledal rahlo, komaj zaznavno svetlobo po vseh stenah, plavajočo od oltarja v sredino cerkve. Večna luč je v njej komaj vidno drgetala - Kaplan Janko, jeruzalemski romar - zato mu je njegov župnik vzdcl hudomušno: nas hadži - ni bil boječ človek, saj sc je spuščal s kolesom od stopnic pod župniščem na cesto z rokami, prekrižanimi na prsih, da je vse obhajala mrščavica - toda sedaj se je zdrznil m pogledoval levo, desno, šel počasi proti oltarju, slišal komaj zaznaven šepet... »Župnik umirajo, pa sem živčen,« je pomislil in stopil pogumno naprej. Poveličana telesa svetcev in svetic v novi cerkvi pa so jasno slišala glasove, ki so se nabirali stoletja v stari in zadnja leta v novi cerkvi in molčali doslej kakor okameneli: Gospodne smiluj se... Sveta Divic Divica, moti Boga za nas - Sveti Ivan krstiteo - Sveti Peter - Sveti Pave« - Sveti Jakob - Sveti Lukač - Sveti Habjan i Šebjan - Sveti Kozma i Dantjin ' Sveti Gervazi i Protazi... Ko je kaplan pokleknil pred odprtim tabernakljem in se napotil z Najsvetejšim po cerkvi proti izhodu, je nevidna svetloba še bolj zablestela in poveličani svetniki in svetice so Ga spremljali proti župnišču. Ko je sobrat podelil umirajočemu svestvo in ga mazilil, so poveličani glasovi cerkvenih zavetnikov pričali Gospodu: pri nas je krstil... pri nas je tisoče spovedal... pri nas je tisoče obhajal... stotine je povezal v hižni zakon... tisoče je pokopal... in pridigal in učil... Telo je sahnilo v nezavest, v šumotu neslišanih glasov je duša smrtnika živek’ novi svetlobi naproti, ki je rastla in rastla, ko sc ji je dozdevalo, da Siši Glas-...pridi... 84 Lojze Kozar ml. Legenda o grački Mariji Rezbar Mihael je bil že nekaj dni slabe volje. Pa ne zaradi vročine, ki je že nekaj tednov pritiskata na zemljo in hromila ljudi tako v gradu kakor v vasi. Tudi ne zaradi otrok, ki so kar naprej kričali in delali hrup na velikem, spodnjem delu Bujskega dvorišča. Slabe volje jc bil zaradi svojega dela, ki mu ni in ni šlo izpod r°k. Že dober mesec dni je preživel pod streho tega ogromnega gradu na vzpetini sredi goričkih gozdov, a svojega dela še niti ni prav začel. Postajal je vse bolj r<*zdražen in njegovi pomočniki so se ga začeli izogibati. Sicer pa so oni svoje dclo že zdavnaj opravili. Priskrbeli so les, izdelali oltar, izrezljali okraske, kakor Je naročil mojster. Sedaj so čakali le še njega, rezbarja Mihaela, da izrezlja Marijin h,P- Pomočniki, bili so trije, so čas zapravljali z raznimi igrami, ob dobri hrani ln pijači, pa na lovu z grajsko gospodo. Rezbar Mihael, nekaj čez štirideset let je imel, pa je postajal vse bolj nemiren. se bliže je bil praznik Marije Vnebovzete, ko naj bi na novem oltarju v župnijski ^tkvj spodaj v dolini že stal njegov kip Marije Vnebovzete. »Kako gre danes, mojster?« se je pri vratih oglasil grajski hlapec, že sivolasi 1" ■’ Andrej. Edino on jc smel vstopiti v njegovo delavnico. In pa seveda grajska ^Poda. Ta pa je prihajala le prve dni, ko je mojster ustvarjal čudovite podobe, .1 s° zdaj slonele ob steni. Odkar pa se je Mihael zaman ukvarjal s kipom Marije nebo vzete, grajske gospode več ni bilo blizu. Mihael je strmel v kos lesa in hlapcu Andreju ni odgovoril. »Kar začnite, mojster, morda sc bo tokrat posrečilo.« je že šesti kos lesa. Šesti kos lesa. Kos mrtvega lesa. Ne vidim v njem ■ ^'jine podobe. Zmeraj sem v kosu lesa videl podobo tiste osebe, ki sem jo tcl ustvariti. Sedaj ne vidim. Niti v tem, šestem kosu lesa ne.« Mojster jc strmel , lesa pred seboj, si z desnico mršil gosto brado, nato pa sc naglo obrnil k ndreju, kakor da bi se prebudil iz morečega spanca. »Kaj pa pravijo v gradu ?« »Hiti, pravijo... Kaj pa jaz vem! Sem le neznaten hlapec in ne hodim med &°spodo.« »Nekaj pa vseeno veste. Saj ste hoteli nekaj povedati. Kar mirno povejte, bom to prenesel, saj slutim, da niso preveč zadovoljni z menoj.« Andreju je postalo žal, da je tako nerodno začel pogovor, saj ga je hotel j^°guiniti. Zal mu je bilo, da jc sploh stopil v ta hladen prostor v pritličju gradu. c N rad prjZiK|c| mojstra, ki se mu jc zares smilil. > pravijo, tako sem slišal, pravijo, da sploh niste umetnik, da vam gre le ‘ ^enar. Pravijo tudi, da ne morete izdelati Marijinega kipa zato, ket ste se hudo ' grešili. V vsakem primeru pa vas mislijo v kratkem nagnati z gradu.« °lečina v srcu se jc razlila na rezbarjev obraz, KS( takega pa vseeno ni 1 'Nakoval. u veste, mojster, jaz jim ne verjamem. Prepričan sem, da ste zares in da boste Marijin kip kmalu izrezljali.« n ^aPCc Andrej j c pokazal na reliefne podobe, ki so čakale, da jih nemestijo straneh oltarja. an' tnt' '' umetnik, ali bi mogli ustvarili take lepe podobe? Poglejte, listi Ua t ' P°zMra^ja Marijo, je kakor živ. Skoraj bi slišal besede, ki ste jih zapisali Mk v njegovih rokah. Mojster, preberite mi jih.« »Ave, Mana, gratia plena,« 85 »Hvala, mojster. Vem, to so svete besede, čeprav jih ne razumem. A kdor piše svete besede, ne more nositi v sebi greha. Mojster, gospoda velikokrat krivično sodi. Prepustite sodbo Naj višjemu. In zaupajte v Marijino pomoč.« Hlapec jc še dalje opisoval izrezljane podobe: Marijino srečanje z Elizabeto, Jezusovo rojstvo, Poklon svetih treh kraljev. Vse te podobe mu jc mojster že večkrat razložil, mu opisal vsako osebo m zdaj je hlapec obnavaljal to, kar mu je povedal mojster sam. A Mihael ga več ni slišal, »Zaupajte v Marijino pomoč. To mi manjka. To je rešitev. Ta preprosti mož ve več kakor jaz, ki sem prepotoval mnoge dežele, srečaval znane mojstre, umetnike, ki sem ustvaril žc veliko slavnih del. Da, bil sem slep. Zdaj vem: zaupati moram v Marijino pomoč.« Rezbar Mihael je namreč hotel ustvariti podobo Marije Vnebovzete, ki bo nekaj izrednega, nadzemskega, ki bo povzdignila njegovo ime. Ko je ustvaril podobe na krilih velikega oltarja, seje lotil glavnega dela. A navdiha ni bilo. In si je rekel: »Poiskal bom najlepšo žensko in po njeni podobi ustvaril kip Marije Vncbozve-tc.« Najprej je začel oprezati za grajskimi gospodičnami. Sprehajal se je po parku med platanami, rdečimi bukvami, tulipanovci, cedrami in drugimi drevesi. Posedal je na klopeh ob dveh ribnikih in cvetličnem vrtu. Opazoval je grajske gospodične, ki so se sprehajale med urejenimi gredicami ali pa posedale na terasi, s katere je bil lep pogled na cerkev in na koče v dolini. A kljub lepim oblekam in lišpu rezbar Mihael ni dobil navdiha za Marijin kip. Nekaj časa jc omahoval, nato pa se odpravi) v vas, da bi tam srečal najlepšo žensko. Ni mu samo enkrat srce vzdrhtelo. »Te oči, morje in nebo sta v njih. In vse zvezde neba odsevajo v njih A kaj. ko so opojne le oči.« In je šel dalje med kočami, s slamo kritimi, v zelenje sadnega drevja skritimi. »Oh, ustnice! Božanski opoj! Enkratna, neponovljiva stvaritev. Blagor človeku, ki ga poljubljajo.« A v rezbarja so zrle oči, motne in brez življenja. »Kakor, da zrem v mlakužo na cesti,« je mrmral rezbar in šel dalje. »Lica, mehka kakor blazina, okrogla kakor polna luna, sanjska kakor meglica, vabljiva kakor kos pečenega kruha. Ta lica bom ponesel s sabo. Toda telo se ne ujema z lepim obrazom. Ne, telesa pa ni prejela v dar od Stvarnika. Toda lica, oh, škoda!« Tako so minevali vroči julijski dnevi. V nenehnem iskanju, v nemiru, v napetem pričakovanju. A rezbarju Mihaelu se sreča ni nasmehnila. »Najlepše ženske Bog še ni ustvaril,« mu je kljuvalo v glavi, ko se je vračal 5 svojih pohajkovanj. Po zadnjem obisku hlapca Andreja pa se mu je posvetilo. »Najlepšo ženo je Bog že zdavnaj ustvaril. Ime ji je Devica Marija. Njena lepota je skrita telesnim očem. Vem, kaj moram storiti.« Sonce je razlivalo svojo luč z najvišje točke neba, ko jc rezbar Mihael zapustil grad. V njegovi delavnici je bil prijeten hlad, zunaj pa je zrak kar trepetal od vročine. Pohitel je skozi park in se spustil po kamniti poti proti cerkvi. Sprejel«' ga je s prijetnim hladom. Sedel je na klop pri vratih in pogled inu je po ravnem-lesenem stropu zdrsel v prezbiterij, do oltarja. »Oltar Marije Vnebovzete, a brez Marije. Vse je že izdelano, res, pomočnik1 so se potrudili. Manjka le Marijina podoba. In groza: čez dva ni bo praznik MariJe Vnebovzete. Prišli bodo romarji, a na oltarju ne bo Marije. Toda kako jc že rekel hlapec Andrej: 'Zaupajte v Marijino pomoč.’ Marija! Kako naj še upam, ko le vse zaman, ko ni nobenega žarka z neba.« 86 Se je rezbar Mihael razmišljal, obupaval in molil. »Presveta Devica Marija, razjasni svoj obraz nad mano. Usmili se me, ne daj 1111 videti temnih grajskih ječ.« Tedaj je v daljavi votlo zabobnelo. Rezbar Mihael je planil iz cerkve. Iz babjega k°ta so sc valili temni oblaki, iz katerih so švigale strele. Mihael je pohitel proti Btaclu. Za njim se je pripodii veter, hladen, kakor da bi božal snežena polja. Uhlaki so vse bolj silili na odprto nebo in sonce se jim je že zdavnaj umaknilo. Mihael je srečal ženo, ki je z motiko na rami hitela mimo njega. Slišal je njeno Polglasno molitev: »Presveta Devica Marija, varuj nas toče, reši nas.« Oblaki pa so vse bolj grozili. Bobnelo je, renčalo in piskalo, kakor da se strašna pelje čez nebo. * nizki hiši je bila zbrana družina. Visoko pod nebo je kipela molitev: »Devica barija, varuj naše njive, ne daj, da nam toča vse pobije.« . Koruza sc je priklanjala v viharju, fižol se je z oporami vred prevračal, zelena Dbolka so padala v travo. Grozeč oblak je bil že nad vasjo. Zdaj, zdaj sc bo ustila toča. Med razleganjem groma in sikanjem strele so iz prestrašenih src Pohajali obupni klici: »Presveta božja Mati, usmili se nas, reši nas toče!« bilo hiše v vsej vasi, ni bilo človeka, ki ne bi klical Marije na pomoč. Tedaj je zabobnelo, udarilo, hiše so sc zamajale, zemlja se je stresla, kakor da 51 Ogromna skala padla na zemljo. Grmenje je ponehalo, bliski so se izdivjali, elr« so pošle moči. Blag, rahel dež je namakal zemljo. Tema sc je razblinjala, vse več svetlobe je prodiralo skozi oblake. Največ svetlobe pa je padalo na travnik 'f'' cerkvi. Toda ta svetloba ni padala od zgoraj, ampak je vrela, se razlivala s Ovnika samega. To je bila nenavadna svetloba, blaga, topla, vabljiva. Ljudje so Urug Za drugim zapuščali svoje koče. Čudežna moč jih je vabila na travnik ob cCrkvi “Prikazen 1« “Ledena skala je padla na zemljo.« “Čudež. Ljudje božji, Devica Marija je zbrala vse zrna toče v ta kos ledu « “Da, božja Mati nas je rešila.« “Saj to ni kos ledu. Ljudje, poglejte, Devica Marija sc blešči v njem.« ■v n žc (c bi) travnik poln ljudi. V kosu ledu, ki jc padel z neba, so se bleščale i/^ze nai lepše žene, kar jih je Bog kdaj ustvaril. Ljudje so v njej prepoznavali ev|co Marijo, njihovo ljubečo mater, ki jih je rešila pogubne toče. n. »Naj bo zmeraj hvaljena presveta Devica Marija. Naj najde prijeten dom v cerkvi, naj bo češčena po naših domovih, naj jo slavijo vsa srca na tej naši zemlji « travnik je s počasnimi koraki, prevzet od čudežne svetlobe, stopal rezbar v / Hlapec Andrej je bil prihitel k njemu, ga vlekel za roko m razburjen Mikal: »Čudež, pravim vam, mojster, čudež. Zgodil se je čudež. Pridite S^dat. Mati božja je med nami. Rekel sem vam. zaupajte.« ‘ czbar Mihael se je bližal velikemu kosu ledu, široko so bile odprte njegove 'Ljudjeso sc mu spoštljivo umikali. 10 ie P(KL>ba najlepše žene. Nebo me je obdarilo. Hvala ti, presveta božja č | bleknil je na mokro zemljo, sklenil roke v molitev in vzkliknil: »Hvala m v/C presveta Devica Marija!« Or jc vstal in kakor mladenič stekel proti gradu nad cerkvijo. Pograbil je je in se lotil kosa lesa, ki jc že dva tedna čakal sredi delavnice. Žagal je, 87 sekal, rezal, dolbel, da še nikoli tako. Ni čutil ne utrujenosti, ne lakote, ne žeje. Ni videl hlapca Andreja, ki je na večer vstopil in napravil luč. Na travniku ob cerkvi je izginjal kos ledu s podobo Device Marije. Podoba ni izginjala. Selila se je v kos lesa, kakor ga je oblikoval rezbar Mihael. Delal je vso noč in ves dan, nepretrgoma, brez počitka. Pred sabo je videl le podobo najlepše žene, podobo Marije Vnebovzete in roke so kar same sledile tein potezam. Zvečer je bil izdelek končan. Rezbar Mihael ga je ves srečen pobožal z očmi. »Da, to je najlepša žena. Devica Marija z Jezusom v naročju. Bodi češčena vekomaj.« Na praznik Marije Vnebovzete je bilo v grački cerkvi slovesno. Že od ranega jutra so prihajali ljudje v dolino pod gradom. Skoraj iz vseh krajev Goričkega so hiteli ljudje k Mariji Vnebovzcti. Dolge vrste so se vile po poteh proti cerkvi. Kako bi se mogli izogniti tej poti! Kako ne bi pokleknili pred Marijo Vnebovzeto, njihovo rešiteljico, dobro nebeško materjo! Vsa je v zlatu, v satni nebeški svetlobi. Z desnico drži Jezusa za roko in ljudje čutijo: tako drži Marija za roko tudi mene. Marija me varuje, Marija me vodi, Marija mi podarja Jezusa. Mariji lahko zaupam. Vse do poznega popoldneva so odmevale pesmi in kipele molitve pod nebo. Spredaj, tik pred oltarjem sta ves čas klečala dva moža. Sivolasi grajski hlapec Andrej in presrečni rezbar Mihael. »Hvala ti, presveta Devica Marija, da si uslišala gorečo molitev preprostih ljudi in tudi mojo nevredno molitev. Dala si mi videti svojo podobo in zdaj bo za zmeraj ostala v mojem srcu. Marija, nikoli te ne bom pozabil! Nikoli se ne bom ločil od tebe!« Marija pa še zmeraj sedi na svojem prestolu v grački cerkvi. Njene oči, najlepše oči na svetu, ljubeče gledajo vse, ki prihajajo pred njo in pred njenega Sina. Njen obraz, najlepši obraz žari v nadzemski lepoti in prebuja hrepenenje po večnosti-Njene roke, najlepše roke na svetu, objemajo Jezusa in ga ponujajo vsakemu otroku, vsakemu fantu, vsakemu dekletu, vsaki ženi, vsakemu možu, vsakemu človeku tega sveta. Njene ustnice, najlepše ustnice na svetu, brez besede govorijo: Moja duša poveličuje Gospoda. Kakor nekoč rezbar Mihael tako vsak hvaležen otrok nebeške matere Marije, pobožno pritrjuje: »Moja tudi. Da, Marija Vnebovzeta, tudi moja duša poveličuje Gospoda. Zdaj in vekomaj. Amen.« 88 Jože Zadravec Čas je celil rane Odlomki iz neobl javljenega romana) ? । •" xS°dba o Jožetu Šadlu, mojem rojaku iz Amerike Na orumenelih listih in lističih je razi* n^vva življenjska pot Njegova roka tresoča se roka je pisala tiste stavke, preproste. , wane, izbrisane, včasih komaj razumljive. Z drobno vrvico so listi povezani v sveženj. To dom!' pre^nanca iz rudnega Prekmurja. Uredil si je življenje v daljni Kaliforniji, potem ko ski 1 Tna ni Potrebovaia njegovih ustvarjalnih in delovnih možganov Sedaj se njegov življenj-Ho * naglo sklepa, h spomini so včasih neizprosni. ^ansirana zgodba o Jožetu Šadlu je napisana v prvi osebi. Dogodki si vrstijo, kakor jih je Ust! PaČ razbrati iz orumenelih dnevniških zapiskov ah jih dopolniti s pojasnili iz Poim^ Virov' ki P‘egledno odstirajo tančico s političnega in kulturnega dogajanja v naših !cllb domišljijska poetičnost vstopa v pripoved, vendar ne na škodo resnične ^dbo Jožetu Sadla. vJ ’ nikoli ne zaceli vseh ran, *° More zabrisati spomin!« Zakaj se ne morem iztrgati iz zemlje, od koder sem prišel pred davnimi esetletji? Kot davno davni sen je tisti košček prekmurske ravni, borna hišica na v verigi drugih cimprov. Kaj pa imam naposled od vsega tistega, kar sta si z pridelala oče in mati? Pozabljeno naj bo! Sto in tisočkrat sem si to že zabijal v glavo, a prav tolikokrat se mi je znova vsakokrat z večjo silo. Sadlov Jožek, odpiši to žalostno zgodbo, pozabi in ne vračaj se ne k Muri, ne a Goričko, ne v zapore v Kijevo pri Beogradu, v Kočevsko Reko, v Maribor. v tiste sledi. Kot razbeljeno železo se je zarezalo vame hrepenenje in iskanje i‘,Vriih dni. Odganjal sem jih. Spet so prišli Rotil sem jih: Za božjo voljo, pustite ,1€’ izgnanca, siroto, cigana, berača! Naj živim v miru na tem velikem in P'»Stranem kalifornijskem svetu, kjer so moji žulji, moja svoboda, moj edini eSniCen dom. Ne so zdaj moji rodni Ivanci? Pol stoletja že mineva od tistih davnih časov ^jega otroštva. . ' ’dim se kot otroka. Zjutraj vstajam bos, nebogljen, lačen. Mati so že pomolzli , Scko. Za zajtrk so poskrbeli mati. Šalico mleka in droben košček kruha, pa tudi koruzne žgance. Lepo dišijo, z mize se iz sklede kadi. Ko bi mogel aJeti z veliko žlico trikrat ali štirikrat. Tega ne smem storiti, saj so še drugi otroci, ^lre in bratje, ki imajo tudi velike oči; morebiti so celo večje od mojih. , V|dim se preprostega kmečkega fanta. Zaradi ljubega kruhka, zaradi večje mere ‘ ruznih žgancev - in če le mogoče boljše zabeljenih kot so to naša mati storili . SiCrP zgodaj sanjal o velikem svobodnem svetu onstran morij. Iz tega fanta še ‘‘j ^o, je govoril sosedov Pišta. Svojim me je dajal ztf vzor. Rad sem posedal l^1 njem. Ob večerih mi je govoril o svojih doživetjih na ruski fronti, o ledeno ^nih mesecih v Sibiriji, o divjem neznanem svetu v centralni Aziji, kjer je kot ^1 tnik delal tlako za leta bojevanja, v katera ni hotel sam, temveč so ga pritisnili PiSla je imel na podstrešju kopice Mohorjevih knjig. Posojal mi jih je. Seni iih l’™1, dokler jih nisem vseh prebral. Pišta mi je veliko pripovedoval z 1 značaju, življenju m delu ruskih in azijskih kmetov. Modrovala sva večer M 7“™'” tcr vsc ponovno primerjala s svetom in ljudmi, ki sem jih odkrival v knjigah, z našimi kmeti ter razmerami doma. Spraševal sem in • d*eva|, včasih pozno v noč. Sosed je znal ugoditi moji radovednosti. «9 Potem so prišla tista burna, čudna, dejal bi nesmiselna povojna leta, ki so me kot mnoge druge zanesla iz zatišja domačega kraja v Francijo in v prostranost Amerike. Oči so se mi odpirale že na francoskem posestvu. Primerjal sem tistega z našim kmetom. Z nekaj več izkušenj sem se vrnil na domačo kmetijo. S pametjo in izkušnjami francoskega kmeta. V srcu mlad. S polno mero ustvarjalne moči. Z vero v lepše čase. Z ljubeznijo do domače grude in do naših ljudi. Delal sem in načrtoval. Garal od zjutraj do večera. Zdaj sem strt pod težo let. Preveč je bilo trpljenja. Lesk mesečine v mojem jezeru. Zavito je v svoj nočni molk, a vendar se mi tako močno dozdeva, da se mi iz nje rahlo smeje Mura, najlepša reka moje mladosti. Na dometu kamna je hišica - kot iz pravljice. V njej je Rozika, moja zvesta spremljevalka. Skupaj sva prenašala vse dobro in hudo, ki nama je prišlo naproti-Včerajšnji dan bo nepozaben: enajst vnukov se je podilo tod. Igrali so se. Peh so angleške pesmi. Midva z Roziko sva jim odpevala pesmi iz starega kraja. Le pojd’ Marija z mano na nouvi moj dom... Nede mi več rastla travica zelena, kje se mi je šetala ljubica ljubljena... Po lougi lejče, po lougi lejče, edna mlada žunica... Mati so peli včasih ob večerih za pečjo in oča so basirali, sosedov Pišta me je naučil še kakšno rusko pesem. Zdaj bi je več ne znal ponoviti. Ne vem natančno kateri dan, vem pa, da je bilo nekako sredi februarja, v letu 1948. Kardelj je govoril po radiu. Dan po tistem sta prišla k meni v mlin, v Genterovce dva civilista, oborožena z brzostrelkami v spremstvu dveh udbašev. Malo snega je bilo. Prišla je ta čudna druščina ob desetih dopoldan. Prva dva sta imela ruske brzostrelke, oblečena sta bila v vojaške obleke; dva sta bila brez orožja, v civilnih oblekah. Ko so stopili skozi hišna vrata, je eden izmed njih vprašal: Kdo je tu hišni gospodar? Vprašal sem v trenutku: Kaj neki želite? Takoj nam pokaži blagajno. Čuti) sem, da se jim ne bom mogel upreti, zato sem j'h vodil v tisti del mlina, kjer je bila na skrivnem železna blagajna - kajpada zapečatena. Denar sem imel shranjen kar v mlinu, ker še takrat niso poslovale banke. Mlin ni bil moja last, pač pa sem imel pogodbo z lastniki mlina, ki so prodajali. Tem lastnikom sem letno dajal do 15 ton žitaric. Pisne pogodbe 11 prodaji mlina pa nismo naredili, tako se nam je namreč zdelo mnogo varnejše v tistih okoliščinah. Ob prihodu omenjene druščine sem moral sklicati vse delavce, medtem ko so čudni gostje štiri ure delali inventuro, potem so mlin zapečatili, mene pa odpeljal1 v okrajni zapor v Soboto. Šele tretji dan po aretaciji je moja žena zvedela zame. Mlin je bil šest kilometrov oddaljen od Lendave, v naselju, imenovancit1 Genterovci. Eden izmed te druščine mi je zapovedal, naj zberem vse, ki so sc v tistem trenutku znašli v mlinu, delavce in prišleke. Ukazali so tudi, naj takoj mlih zaustavim. To je bil parni mlin, ki ga je poganjala ogromna peč na premog. Tu mlin je imel zmogljivost 18 ton v 24 urah. Mlin je mlel koruzo, pšenico in proso-Iz prosa smo izdelovali proseno kašo. Ti ljudje, delavci, so se morali - na uka2 - postaviti v vrsto pred mlinom. Eden izmed nadzornih je popisal vsa imenu delavcev. Jaz sem jim moral povedati, kdo da je blagovni knjigovodja. Reke-sem: Tisti prvi v vrsti. Bilje možak visok, precej čokat, z lasmi nazaj počesanimi- »Kakšno je blagovno stanje?« so silili vanj. Ob strani so bili kupi vreč; druga na drugi, v njih pa je bila pšenica, žit°; koruza, proso. On je moral prepoznati blagovno stanje tega mlina. Eden civilistov je vse zapisoval. Dolgo je vse to trajalo, približno tri ure. Vse so pust'11 90 Potepi na miru, le mene so vklenjenega odpeljali iz mlina; bilo mi je nerodno, bi nuna) kam ni, ko pa sem bil tako smešen v delavski obleki. Ves bel sem 111 od moke. Star mlin je bil in ves zaprašen od bele moke. Vsi drugi so bili Prosti. Lahko so šli domov, le mene so vklenjenega odpeljali z marico, ne da bi sr^el pred tem sporočiti svoji ženi, ki je bila le sedemnajst kilometrov vstran od nibna. Ona je bila v vasici Ivanci. Mene so odpeljali v soboški zapor, ne da bi k" sploh kaj rekli, zakaj so to storili in česa me dolžijo. Strah so mi vtepli v kosti, ^ko bi si upal izustiti eno samo besedo. Obtožen sem bil, zaman bi jih spraševal. Zakaj, kje, zaradi česa... Najprej si nisem upal spraševati, kaj vendar počno z Inuno, ko natančno vem, da ničesar ne prikrivam. Vklenjenega so me prepeljali 'j*1 zaslišanje v Soboto. Prekmurje je imelo takrat blizu sto tisoč prebivalcev, na ari moje aretacije so v zapor pripeljali 28 ljudi z isto motivacijo. sem prišel nazadnje v tisto temnico, zares nisem vedel, zakaj neki so me ^'•Peljali tja. Presenečen sem zrl v svoje predhodnike v tistem čudnem prostoru. c^ino mlinarjev so zasliševali; od doma so jih spodili v preiskovalni zapor. Tudi rugi mlinarji niso ničesar vedeli o tem, kaj sc z njimi dogaja. Kardelj je namreč rekel v svojem radijskem nastopu, da mora biti izgnan sleherni, ki ima pri svojem Podjetju zaposlenih vsaj pet ljudi. Jaz sem imel trinajst delavcev, zato sem sc ?®rul posebej prijaviti, da sem potem postal javni zapornik. Kardeljev ukaz je 1 ■ da morajo odvzeli vse nepremičnine tistim, ki imajo zaposlenih več kot pet klavcev; torej podržaviti in razlastili. Intel sem z;)rcs odlične delavce, ki so znali delati tudi ves dan in vso noč. S Ol,ji smo vozili premog iz Hrvaške, iz Murskega Središča; veliko smo ga Potrebovali za obratovanje mlina. Dnevno smo porabili do štiri tone premoga, tega pa še dva kubika drv za boljšo vleko. Štirje ljudje in po dva para konj pri tem delu neprestano menjavali. Pol je bila vsekakor naporna in dolga, o mlina do Središča trinajst kilometrov. ^^odaj sem tu. V temnici. Čemu vendar? Česa naj me dolžijo, kaj scin zakrivil? |/' Sei» anglofil, je bila prva obtožba, se pravi izkoriščevalec delovnega ljudstva. '‘9 naj to pomeni? V sebi sem urejeval misli, ne da bi natančno vedel, kaj dvZaprav to pomeni m kaj sem vendar hudega storil. Kaj vendar pomeni biti l'nglofi| ? Kapitalist si, kaj se sprenevedaš? Gnili izkoriščevalec delovnega ljudstva? sem vendar opeharil? Novo hišo imaš, v mlinu zaposluješ trinajst ljudi - in 1 okoriščaš? Trdo sem garal v Franciji od leta 1934 do 1939. S svojimi žulji sem . Pngaral denar, da sem lahko že triindvajsetleten gradil hišo, da smo lahko iz , Vnc bajte prišli pod spodobno streho. Bil sem sezonski delavec. Kdor je okusil ■ grenki kruh, ve kaj to pomeni. Delno sem odkupil mlin m do junija bi ga moral PJačati. Vse doslej sem trdo delal, le kako morem potem biti izkoriščevalec? jv , se spodobno, nc jezikaj, ker (e vsaka beseda le še bolj obremenjuje. Bolj pj' *'ho, boljše zate. Kajti mi vse vemo. Mnogo več kot ti sam o sebi. Gotovo p |c *saj to, da mi vemo o tebi mnogo več kot ti o nas *Mi smo zakon. Mi smo ^dtlost. Mi smo oblast In kazen zate in za vse anglolilc. obt-Ct č™’11 ,ncscccv izpraševanj, ponavljanih do onemoglosti. Meseci preiskav, ! °2cvanj zaradi nekega nerazumljivega, anglofilstva in izkoriščevanja. Vse mi . )1ilo lHje, s čjincr so me bremenili. Sleherni dan sc je la preiskovalna zgodba k' jaki so se zapodili domov: čimprej proč od žoltega zidovja z vsiljeno, ‘azurnno učenostjo! Martiniščarji so še posebej pohiteli, kar neslo jih je v belo ^javo domovine, kjer ima materinščina še svojo neomejeno domovinsko ^^Vico 7 ' tank" • 1 sc naJbo,i »hirala gruča najmanjših šolarjem. Sklonjenih glav smo Pkali čez šodrasto dvorišče in sc nismo mogli načuditi, da so prav nam prvenčkom tuJko za razredničarko. Žensko, ki še pisniti ne zna po naše. Le kje sta ■. ’Cala profesorja Lovak in Navčec, kateri razred je imel srečo, da ju je dobil? kJtote smo obstali za trnjem ob poti, da zajamemo sape in si damo duška na yn»čin. anek si je po svoje razlagal vzroke za nastali položaj: ,, Mogoče bi nam pa dali Slovenca, ko bi naše foringe+ pol svojega tovora živil Pc9ale v gimnazijo. - - "'(ki •= prevoz s konjsko ali govejo vprego (narečno prekm.) 93 - Se vidi, da si trgovčev sin. Misliš, da sc da tudi s tem trgovati, - ga jc zavrnil Vačov Jožko. - Martiniški gospodje so siroteki, tile tu so pa polni vsega, nič jim ne manjka. - - Kaj bi ugibali, nalašč so nam podtaknili tujko, da bi nas čimprej potujčili! -je trdo pribil Janček iz okolice Kobilja. - Saj nas ne morejo, če se ne damo, - je zrasel najmanjši v naši sredi, varuški Pištck. - Boš videl, dečkec, čez leto in dan boš tak Vogrin,+ + da se boš sam sebi čudil Ampak midva se nc bova dala, kajne Jožek? - se je zaupno obrnil k meni, -naredila bova, kot sva se domenila; če ne bo slovenskega pouka, adijo gimnazija-Vrag po njej, če je tuja ! Najbolje, da še danes spakirava in jo ucvrcva proti domu. ' Izmotaval sem se, da sem mislil nekoliko drugače: če bo pouk izključno v madžarščini. Ne glede na tujo razredničarko bomo vseeno deležni domače besede pri drugih predmetih. Profesor Vrtenko na primer gre celo del j, saj vključuje knjižnoslovenske izraze. In profesor verouka bo nemara tudi poučeval po naše, saj je naše gore list! In oni za vendŠČino prav tako, kako pa naj drugače?! Vse moje pregovarjanje je bilo bob ob steno. Janci je vztrajal, da je vse to le začasno, namreč pouk v slovenščini, in da ni pričakovati od Madžarov nobenega popuščanja. Spričo mojega cincanja je bil silno užaljen, češ, prej si se prdančil-zdaj pa mečeš puško v koruzo. Zabavljal je kar naprej. - Dečki, raje pohitimo, Janez nas že čaka s kislo župo - jc skušal rešiti zagaten položaj Ste vek, Tunek je pa še dodal: - Pa žoga nas čaka, prvorazredni fuzbal! Danes moramo zmazati tretješolcc-- In žc jc skakljal, brcajoč kamne semintja, kot da je sredi igre. Bil je izvrsten driblar, nevaren celo višjcšolccm. - Beži no, - je zamahnil omalovažujoče Janček, - se vidi, da ste še babeki ■ trap bi se bodel z vami! - Zmerjal bi nas še in še, da nista prišla mimo Vili !rl Gusti, drugošolca. - So vam res prikelili + + Madžarko za razredničarko? - je vprašal Vili sočutno-Pokimali smo, čepeč nemočno v medli senci trnja. - Mi smo dobili pa Nekrasova,-je olajšano vzkliknil Gusti,-ruskega emigranta - Nekrasoviča, - ga je popravil Vili, - baje iz Ukrajine. - - Ja, in tudi slovensko zna. Pa hrvaško, vse jezike govori, - j c gostobesed*' Gusti. Zbezala sta nas iz tesnobne negibnosti m nas troštala na poti v Martinišče. 2. Naš prefekt - mehka duša - Lej si no, pa se le niso zgubili, brtalančki moji! No, ste meteke lovili po pot1-da vas toliko časa ni? - nas z vrha stopnic nagovori naš redečelični gospod prefekt - Obade smo preganjali in sršene, - odvrne Jožko, - za meteke jc žc premrzlo. " - Vas pa nič ne mrazi, kaj? Pa želodec tudi še ne kruli, a? - Odkimali smo. Kdo bi pomislil na želodec po tako moreči šoli. - Lej jih, brtalane, - se obrne k asistenku Vranku, - najbolj so drapnjcni/ pa jih najdlje ni domov -, doda v malce užaljenem sočutju, da nismo na vrat n-1 nos pritekli k njemu in v en glas zaihteli v njegov obsežni modri šorc.++ + + - Sem se že bal, da so jo odkurili domov, na Markovsko, - se je priduš*1 asistentu. ** Vogrin = Madžar (Ogcr), (narečno prekmursko) + babeki = otroci (narečno prek m.) ** prikelili - prilepih (narečno prekm.) + + * drapnjent = udarjeni (nar. prekm.) **** tore = predpasnik (nar. prekm ) 94 Bi ne bilo čudno, - je pritrdil Vranko. - Na njihovem mestu bi lo najbrž storil. - 7 Pomisli, da tem mojim brtalančkom odtegnejo materno besedo in jim Pbpopajo tujega razrednika! Kol da so jim odrezali jezik, je vedel povedati, še Preden smo mu sami utegnili potožili. Večje trdosrčnosti si res ni moč predstavljati, - mu pritegne asistent, - vsi v,sjcšold se čudimo in stiskamo pesti. - ~ Zato so torej prištelali + profokse iz notranjosti, da nam potujčijo našo dceo, .' K skoraj že z ihtečim glasom potožil prefekt in nas božal po kratko ostriženih Pticah ~ Se že dogovarjamo, - mu je zaupal sloki asistent, ko je spazil solze v Prefektovih očeh, - da sestavimo peticijo na ravnateljstvo gimnazije, v imenu Vzgojnega kolegija našega zavoda. - Nas sta poslala v učilnico torbe odložit, sama pa sta še razpredala, kako bi nam Prvenčkom priskočili na pomoč, da bi zaleglo m da ne bi še bolj razdražili šolskih ^lastnikov. Komaj smo pozaprli pulte, že je zacingljalo h kosilu. Toda v obed niči je vrelo ^ed dijaštvom kol v združenem panju. Kateri koli razred je namreč dobil tujega ‘Prednika, vsak se je rebril in puntal, da so asistenti komaj lahko vzpostavili mir molitev m branje. Tudi jed nam ni teknila kot drugekrati, dasi sc je kuhar .ez še posebej potrudil na prvi šolski dan in nam natresel mesa tako v juho kot Pr’kuho, za posladek pa nam navrgel še palačinko. Prejkone je slutil, da bomo ^'•ckli domov kislih obrazov in ni sc zmotil. Niti igre po kosilu nas niso mogle dodobra razživeti in prcvagati grenkega . ‘^^Jjaja v šoli. Z izjemo lakih seveda, kot je bil naš Toni in njemu podobni, j hm je žogobrc pomenil edini smisel bivanja v zavodu. Od pričakovanega /Joja med iretje- in četrtošolci na eni ter drugošolci in prvenčki na drugi strani nič, ker so se trctješolci skujali oziroma skregali medseboj, Višješolce je 0|l pritegnila odbojka, kamor pa nas male niso pustili, saj smo bili zanjo daleč Pr^»ajhni. ^cer pa so se dijaki višjih razredov vrteli okrog nas precej prijazneje kot . Rekruti ; očitno smo se jim zasmilili. Bili so pripravljeni, da nas pomilujejo, a ."J stno zvedeli kasneje, smo se jim kazali čudno otopeli. Menili so, da smo ^Oinalo »obnemeli v svoji revi«. . udi asistent je so se smukali okrog nas pogosteje kot sicer in nas celo ogovarjali, (j^^^sistentom Remenvcm vred. Ta nas je posebno vneto spodbujal k igri, kot : Ve za našo stisko. Po vsi sili je sestavil novi moštvi za igro Med dvema ognjema Je tv vkUučil še sam. Kljub dolgi reverendi* sc je vrtel lahkotno kot plesalec, dasi že v srednjih letih, njegov melodiozni »fiacskam« + + je ljubeznivo letel na s,ram in očala brez okvirjev so kar poskakovala na kratko ostriženi drobni s 'V| Višješolci so ga natanko opazovali, čeprav so sc ga sicer ogibali. Na samem p Sc večkrat menili, kako težko sc vklaplja v družbo slovenskih gojencev, p ^takem je doživljal mož podobno stisko kot mi v družbi madžarskih °ksov, zato je tudi iskal zdravila zanjo. •^rukcije - koristna iznajdba sr^^ ^četku šole so nam »ozaljšali« dnevni red z novo točko: inštrukcijc. Ko ^J^Prvič srečali s to neznano nam besedo, smo gruntah na vse strani, kaj neki ♦ h 'lrh|| naročili (nuročeno prvkm.) * tr i n^a ’ ^rn:‘ Mtknp klerikov (inlurl ‘ * fantek moj (madž.) 95 bi pomenila. Pištek je globokoumil, da utegnejo to biti kakšni posebne sorte štruklji, s katerimi nam bojo vbijali dodatno pamet v naše gole betice. Kmalu smo lahko dognali, da se ni dosti zmotil, čeprav se je bolj šengariL+++ Asistent nas je odvedel v čumnato z nalepko Inštrukcije za 1. razred. S seboj smo morali prinesti šolske knjige in zvezke. Po končani dišpenzt je prisopihal k nam naš bistrogledi g, prefekt. Potem ko si nas je dodobra privoščil s svojo hudomušnostjo, nas pobezal in popikal, nam je velel razgrniti vso učenost prvega šolskega dne. Prek posebnih naočnikov s prisekanimi stekli nam je začel prevajati one skrivnostne ogrske stihe od vrstice do vrstice, in to brez slovarja v roki. Šlo je kot namazano, dokler ni mož pri besedi »szozat« nemočen obstal. Sedimo nekaj časa, g. prefekt se je nervozno praskal za pordelimi ušesi, potem pa kot da ga je Vsevišnji na mah uslišal in mu poslal rešilnega angela. Tiho je vstopil sam gospod Gundck. ravnatelj. Po uvodni govoranci, naj nikar ne obupamo, ker so oni z nami in nam bodo vedno v pomoč, kot se predstojnikom spodobi, si je predočil naše zvezke in prefekt mu je pokazal mesto, kjer je s prevodom »vojznil«. +++ + G. Gundck je malo tuhtal, potem pa to reč odrešilno razvozlal: to bo proglas, nekakšna proklamacija. Skupaj sta nam tolmačila potem one čudne himnične vrstice, ki jih je naša očalarka v šoli izgovarjala z večjo važnostjo kot duhovnik evangelij prl mizi Gospodovi. To sta počela s tako vnemo in priljudnostjo, kot da sino njuni rodni otroci. Zadrgnilo se je le pri besedi »rendiiletlenui«+, kot zanalašč, da ni šlo vse kot po loju. Gospod Gundek je učeno pojasnjeval, bolj svojemu duhovskemu kolegi* kot nam, da je beseda hudo protislovna: v svojem korenu pomeni red, redoljub' nost, medtem ko v končnici to zanika. Glavno vsebino sta nam vseeno prevedla in to brez vsakršnega pompa. G. ravnatelj je celo pojasnil, da je pisano to n« toliko za nas kot za čistokrvne Ogre. V celem je to natepavanje »Štrukljev posebne sorte« (po Pištekovo) izpadlo tako sijajno, da nam je postalo kar žal za naš6 sošolce nemartiniščarje, ki gotovo niso deležni tako izdatne duševne hrane. zakaj ni v naši sredi tudi Janči? Kaj, če jo je res pobrisal domov, sam samcat' hudujoč se na potujčevalsko šolo, ki si je bil poprej toliko oberal od nje ?! Z nji111 bom izgubil ne le somišljenika, ampak tudi iskrenega prijatelja. Prefekt in ravnatelj sta v času inštrukcij obiskala še druge skupine dijakov-zlasti tistih, katerih razredi ali paralelke so dobili madžarskega razrednika. Razd1 našega so bili to 2.B., 4., 6. in 7.A. Kolikor nista utegnila sama, sta poslal3 duhovna sobrata, katehetska pomočnika Telnarja in Ogrinča, prav tako vešč3 madžarščine še iz časov Avstro-Ogrske. Vendar je bilo v višjih razredih tolik0 težje, ker je bilo treba prej pomiriti razgrete duhove. TO pa je bilo še zlasti težk°; ker so asistenti, v glavnem še sami dijaki - potegnili s kolegi in z njimi vred vilitd1 zastavo upora na vse mile viže! Ogrinč in Telnar sta se hudo namučila, pred611 jima je uspelo vsaj kolikor toliko utišati dijake iz šeste. Le-tem je razrednik, eh'1 Madžar, velel napisati v zvezke t.i. Vendvideki indulo++: »Vend az ajkunk, magyar a dalunk, a hazankert čliink es halunk’«+++ Najbolj srboriti je pri priči iztrgal list iz zvezka, ko je zvedel za pomen renegatsk0 viže, in ga scefral. šengaril = Šalil (narečno prekm.) ++*'* vojznil = iztiril, obtičal (narečno prekmursko) + rcnduletlenul — neomajno (madž.) vendvideki induio = prekmurska koračnica (madž.) *** naša usta so vendska, pesem madžarska, za domovino živimo in mremo (madž.) 96 Nadasistent Remeny pa jc skušal po svoje pripomoči k inštrukcijam in ^redinjati delo predstojnikov. Toda spričo neznanja slovenščine mu ta pobožna ?e9a nikakor m uspela m je letal brezglavo semintja ter se počutil kot pelo kolo. Zaveda) se je, da je ozračje v hiši silno naelektreno in še daleč nezrelo za to, da ,1 Speljal naročilo Lhos6cyja, naj vpelje že končno madžarsko molitev v za vodno *apelo. Ne, slovenske molitve zlepa ne bo še izpodrinil! Le prisluhnite, reve ^indijske, kako dijaška srenja opravlja večerne molitve s predstojniki na čelu! oklepajo se je ko klešč. bizony! Bržkone se bo moral celo sam naučiti žebrati Po slovensko, a fene egye mcg,+++ vsaj za določen čas, če bo hotel biti kos tem Zadrtim slovenskim potegonom in postopoma vplivati nanje. Le pridi jih, koman-iz kanclije, preobračat sam !! bolj ko molitev gojence dviga in druži slovenska pesem. Če je enodušno elovala že monotona molitev, zvem toliko bolj vzajemno večglasna pesem. Le ako da večglasja nis(m)o prevzeli Madžari od evropskih ljudstev, se je z nemalo ^v>sti spraševal pomadžarjeni Slovak Remeny (prvotno bojda Kučera). tn nocoj Sl dajo dijaki še posebej duška, kot bi hoteli naznaniti urhi et orbi + , da tod Pfebivajo Slovenci in nihče drugi! In da jih ne bo potujčila nobena šola. Ubranost Pe'ja je ta]vka. Našel se je namreč nekdo, ki je predlagal, da me davka oprostijo, ker že dovolj razdelil med potrebne. Toda, Gospod, ti veš, da je to naključje, kajti če bi bil na njegovem mestu nekdo drug, bi predlagal, naj mi naložijo trojni ^vek, ker s svojim ravnanjem hočem samo pridobivati ljudi za preživele nazore, /‘diš, Gospod, če sem odkril, moram priznati, da sem pred teboj praznih rok. Rukor daleč nazaj se spomnim, so me imeli ljudje vedno radi, ne da bi imel sam kakšne zasluge za to. Ze malega so me hvalili, da sem odprte glave in iz mene Se nekaj bo. V osnovni šoli sem bil vedno med najboljšimi učenci, vedno pohvaljen učiteljev in staršev. Tudi v gimnazijskih letih je šlo brez težav, z veliko lahkoto, ^daj pa še razvajajo oblastniki Gospod, če bi tehtal sebe in Jožefa tamle v naslonjaču, ki ga v vsem njegovem ne tako kratkem življenju še nihče ni pohvalil, nihče se ga ni razveselil, morda ra2en matere, dokler ni spoznala, da je njen otrok drugačen, da bo ostal vedno °trok, če torej položim na tehtnico sebe in njega, mislim, da bi v primeri z njegovo ^Ja skodelica šinila kvišku kakor suho listje, ki ga dvigne jesenski veter. O Bog, °di milostljiv meni nevrednemu! - Sicer pa jc tudi to moje tehtanje nečimrnost, ^a) le tehtnica v tvojih rokah in ti si rekel, da bodo poslednji prvi in prvi poslednji, je tako! župnik bi še dalje razpredal misli o svoji odkritosti, pa se je oglasil Jožef izza Pečj »Spite, Gospod?« »Ne, še ne spim. Bi rad kaj povedal, Jožef?« “Rad bi vas vprašal, če je res, da se vi še vedno vsak dan učite?« k “Res. To mora vsak duhovnik. Tudi vsak zdravnik. Pravzaprav vsak človek. -'ti pa je (o rekel?« »Oh, tista zmešana Cifrakojca Tista zna vedno tolik* povedati.« “Gospa Cifrakova ni zmešana. Veš, da govori francoski, angleški, nemški, ‘barski in slovenski jezik. Menda (udi italijanski « *»Na to nič ne dam. Zmešana je, ker se tako noro oblači. Rože na klobuku! e to ni noro!« b starem se oblači, ker ima mnogo starih oblek in se ji zdi škoda, da jih ne 'Ponosila. Je pa menda grofovskega rodu.« Nekaj časa je vladala tišina, samo veter z Goričkega je tulil nekje na podstrešju, sc jc pa jožcf zopet oglasil: »Ge ne spile, bi vas rad še nekaj vprašal. Je res, da se vi učite za škofa?« jc noro. Kdo ti je pa to rekel?« H) I »Stara Cifrakojca. Kdo pa drugi.« »No, če ona to govori, ni nič hudega, saj praviš, da je zmešana.« »Tudi zmešani včasih kaj pametnega povejo.« »Zdaj pa spiva, Jožef, da si bova jutri povedala kaj pametnejšega.« Stara Cifrakojca je imela prav. Župnik Jožef se je res učil za škofa, čeprav o tem ni niti sanjal. Učil se je z razumom, še stokrat bolj pa s srcem. Lojze Kozar Moji konjički Pacient Poleg prijetnih konjičkov, ko sem bil kolesar, urar, rojar, zeliščar in še marsikaj, sem zajahal še zelo neprijetnega konjička, ki je pravzaprav mene jahal skoraj vse življenje: bil sem tudi pacient, to je trpin, kajti latinska beseda patiens (izg paciens) pomeni nekoga, ki trpi, vendar ne nekoga, ki trpi, ker je lačen, ali ni dosegel zastavljenega si cilja, ampak samo tiste trpeče, ki jih muči ta ali ona bolečina, telesna seveda, ne kakšna druga. Telesnih bolečin sem veliko prestal, kakor pač vsak človek, saj nas vedno kaj boli, če ne zob, pa glava, če ne glava, nas trga po kosteh, če to ne, nas zvija v trebuhu, skratka bolezni si lahko privoščimo, kolikor imamo telesnih organov in teh ni malo, ki lahko zboli vsak posebej, ali pa se jih dogovori kar več za skupen nastop, da nas lažje položijo v posteljo. Kolikor se spominjam, me je prvič zajahal bolezenski konjiček, ko si mi izpadali prvi zobje in so izpod njih rinili drugi, močnejši in boljši, so mi rekli naši, pa sem pozneje dognal, da so bili prvi, kar se nanaša na stopnjo bolečin, pravi figovci v primeri s poznejšimi, ki so mi zagrenili toliko mojih sicer zadovoljnih ur in dm življenja. Eden izmed tistih prvih zob mi je v živem spominu še danes. Ob vsaki besedi, ob vsakem premiku jezika, ta pa sploh ni znal mirovati, se mi je zobek tako majah da mi je bil pri vsakem zlogu napoti, pa nisem vedel, kako naj se ga iznebim Stokrat sem ga skušal izvleči s svojimi prsti, pa me je že ob dotiku tako zabolele-da sem odnehal. Oče mi je rekel, naj mu zob samo pokažem, jaz pa sem stiska1 ustnice, saj sem vedel, da me hoče prelisičiti in s svojimi močnimi prsti zob izvleci-Teta Julija pa je našla menda že zelo staro, pa sila preprosto rešitev: zob bi ujd1 v zanko navadne preje, drugi konec niti bi privezali na kljuko pri vratih in ko n1 vrata zaprli, bi zob bil zunaj. Ko so mi vsi po vrsti zagotovili, da ne bo nič bolelo, sem se začel pogajati, kako dolga bo nit, kakšna bo zanka, kdo mi jo bo natakni na zob. To sem dovolil samo sebi, ker sem se nase še najbolj zanesel. Diplomatski pogajanja pa so se zapletala okrog tega, katera vrata bomo izbrali in kdo bo vrata zaprl. Zaprl naj bi jih oče. Babica je pri vsem pogajanju molčala in to mi je bik' sumljivo. Nazadnje je vendarle bilo vse urejeno, vsak je imel svojo vlogo, ja* seveda najtežjo, in pripravili smo se k težki operaciji. Kakšno meter dolgo nit so privezali na kljuko pri sobnih vratih, naredili na drugem koncu zanko, ki sem 51 jo moral natakniti na zob. Že zaradi vseh teh slovesnih priprav sem bil zelen » strahu, poleg tega pa se mi je naenkrat zdelo škoda, da bi izgubil zob, ki sc Je majal kot pasji rep, kajti s čim se bom poslej postavljal pred drugimi, saj sem ze davno poskrbel, da so za moj zob zvedeli vsi bližnji in dalj nji sosedje. Toda zdaj 102 so se dogodki začeli naglo odvijati, da jim nisem mogel sledili, kajn oče je na ^ežaj odprta vrata nenadoma z močnim zamahom zaprl in ko sem videl, da sc nit zdaj zdaj napela, sem se zagnal za vrati in tako z glavo treščil vanje, da jc zabobnelo, ne vem ali so bolj zabobnela vrata ali moja prazna glava, vem samo, sem dobil krepko buško na čelu in sem se ob vratih sesedel in zagnal tak krik kakor vojska Indijancev, ko se požene v boj. Priliko je izkoristila babica, ki je Pograbila nitko, malo potegnila in moj zobek jc že bingljal na zanki. Zdaj sem Se šele drl, kajti mislil sem, da mi kri lije naravnost v grlo, pa je bila samo slina, s katero sem se davil. Intel pa sem težave ne samo s svojimi, ampak tudi z babičinimi zobmi. Dolge ni in noči m zatisnila oči, samo za lice se je držala in tiho ječala. Čeprav sem s ^al nič koliko govorjenja o tem, kakšni so zobje odraslih ljudi z dvema, tremi, kritni koreninami in da jih izdirajo tako, da večkrat iztrgajo celo čeljust, da krvi Sleče za cel napajalni skal, da ljudje omedlevajo, vendar nisem mogel več brez .k gledati babice kako trpi m sem jih poteg drugih še sam začel prigovarjali, si da ta strašni zob izdreti. Nekaj dni sem ji zaman prigovarjal, potem pa so 0,k bolečine prehude in sc je odločila, da bo šla v M ara novce k Mižeku, ki ji bo zob izdrl. Ni pa hotela iti sama in je vzela mene s seboj. , Yso pol sem komaj kaj videl, ker sem imel skozinskoz solzne oči. Kaj če bo J^^ici slabo? Če bo padla v nezavest in se ne bo mogla zbuditi? Kaj bo, če ji /'^k, kdorkoli m karšenkoli človek je že to, iztrgal celo čeljust, kako bo potem ab>ca še kaj pojedla in kakšna bo videti? Kakor tista beračica, o groza, ki vsak enkrat pride prosit, pa j c brez spodnje čeljusti, ker ji jc že dojenčku spodnjo ^j^st odgriznila svinja, m zdaj uživa samo tekočo hrano, govori pa čisto ^razločno, saj ne more skrili jezika. Naj sc babici kaj takega pripeti! Tudi jaz (,|B kriv, ker sein ji prigovarjal. Stokrat sem se odločil, da ji povem, naj se rneva domov, pa nisem mogel najti nobenega pametnega vzroka za to in preden ji'1 s' ga izmislil, sva bila kljub dolgi poti v tretjo vas naenkrat pri Mižekinih. ^‘'man sem upal, da tistega zobodera ne bo doma, kakor nalašč je bil doma in babico povabil v svojo revno kočo. Mislil sem, da bo šel iskal pravega zobodera, kajti pred nama je bil človeček !*' za palec ne večji od inene, mene pa takrat še skoraj nič ni bilo, toda njegov raz je bil obraz starejšega človeka. Njegove kratke noge so bile čisto zverižene "avzven, roke pa je imel drobne in nežne, kar me jc nekoliko potolažilo, ker sem da s takimi rokami nihče ne more iztrgati čeljusti. Prinesel je zelo nizko u<*o in posadil babico nanjo, da je sedela skoraj na tleh, ji velel naj odpre usta Pokaže, kateri zob jo boli. Ko je šla s prstom v usta, da bi pokazala, pa je rekel: treba. Ga že vidim. Ta jc že moj. Je pa krepek in s kleščami ne bo šlo. ^ral bom iti ponj z »vagico«. . / Zel je piskrček, nalil vanj vode in ga pristavil k ognju„Ko ga je babica zvedavo “tlala, je rekel: ; >vagico moram prekuhati, da se kaj ne zastrupi.« In res, ko je voda brbotala, nekakšno kljuko ali kavelj, da me je pograbila groza, če se bo s tem lotil p' ‘^nega zoba, m jo vrgel v krop. Kmalu jo je vzet iz vode, si jo dvakrat trikrat stenoogledal, kakor da jo vidi prvič, potem pa jc rekel babici, naj odpre usta. »Malo bo bolelo, zato bo pa hitro opravljeno.« a ,ctn čudnim orodjem je šel babici v usta in vanje zallačil še vso svojo pest, p. le babica grgrajoče zarjovela. Takoj sem se začel še sam na vso moč dreti, da j- izpustil babičino glavo, ki jo je doslej držal kot v primežu in se obrnil 103 »Kaj pa ti, teliček, tuliš, saj zob ni tvoj! Tu imaš babičinega. Shrani ga za spomin,« Res je imel v rokah babičin krvavi zob s štirimi koreninami, vsaj toliko sem jih v solzah videi. Babica je začela pljuvati kri v škaf z vodo, ki ga je primaknil Mižekin. Bal sem se, da bo izkrvavela, tako dolgo je pljuvala, potem pa je vstala in rekla: »Vsa sem mokra od tistega nizkega stolčka.« Ni hotela reči, da je znojna od bolečin, saj ni šala, če ti kdo brez injekcije zarije kavelj med zobne korenine. Kb sva se vračala, je bil svet ves drugačen, radosten, pisan, srečen. Nekje sredi poti me je babica vprašala: »Zakaj pa si tako jokal, ko mi je oni izdiral zob?« »Ko me je pa tako bolelo,« sem rekel in se nisem prav nič zlagal. »Vetn, moj mali, vem« je rekla in mi skuštrala lase. Nekaj let pozneje pa sem res moral zaradi zob k zdravniku, samo ne k Miškinu. kajti med tem je prišel zdravnik h Gradu in se tam naselil. Z mano je šla teta in da ne bi nič zamudila, sva šla k zdravniku v nedeljo pred mašo. Zdravnik je nekaj godel, da bi rad imel v nedeljo mir, pa je teta rekla, da bi tudi ona in vsi naš' radi imeli pred mano mir, »saj že cele dneve in noči cmuli, kakor zajec, ki se jc ujel v past,« je rekla, čeprav močno dvomim, da je kdaj slišala zajca v pasti. Zdravnik je imet svojo »delavnico« tik poleg cerkve in ko sem čakal n* zdravnika, sem videl, kako so se ljudje v vedno večji množici zbirali pri cerkvi. Teti sem rekel, da me je zob nehal boleti in bi rajši šla takoj v cerkev, da n« zamudiva maše. Teta je samo vzdihnila, najprej pogledala nekam navzgor, poten1 pa povesila oči, kar je pomenilo, da se v kakšna pogajanja ne spušča. Vztrajal' pa tudi nisem mogel, ker je prišel zdravnik, me posadil na nekakšen vrtiljak-dvakrat zasukal, potem pa velel, naj odprem usta. Segel je vanje s kleščami, svojo pest pa je pustil zunaj, ne kakor Mižekin pri babici, nastavil klešče, jaz pa sen1 se začel dreti, čeprav Še ni nič bolelo. Klešče so zdrknile, zob je ostal na svojci11 mestu, namesto klešč pa sem v ustih začutil silno bolečino. Zaprl sem usta, pa je bolečina podvojila, ker je bil bolni zob naenkrat precej daljši od drugih. * zaprtimi usti sem samo cmulil, pa sem jih moral zopet odpreti, zato sem se p® drl iz polnih pljuč, kolikor sem le mogel. Ko so klešče šklocnile že štiri ali pet krat, je zdravnik rekel teti: »Ta zob je pravi vražič. Če ga stisnem, se mi zlomi in po vsak delček bon1 moral iti posebej, če ga ne stisnem, pa noče ven. Sicer pa moram zapreti okno-saj bodo ljudje mislili, da vašega malega režem na svinjske ocvirke.« Zaprl Je okno, segel še enkrat v usta in zob prinesel tik pred moje objokane oči. »Malo izpljuni. Če pa kaj požreš, pa tudi nič hudega, saj boš sebe požrl.« Teta je plačala, kar sva bila dolžna in ko sva stopila prek praga, sem s strahon1 rekel teti: »Meni pa v glavi zvoni, kaj bom pa zdaj?« »Norček! Ne v glavi, v stolpu zvoni, ker se začne maša.« Z zobmi sem imel v življenju sploh veliko težav, toda ko sem odrasel, v vrtanj1' in brskanju po zobeh ni bilo nič več tako strahotno pesniškega, kakor v otroški' letih. Nazadnje sem uvidel, da s popravili ni nič in sem si raje kupil nove čeljusti. Pacientov konjiček pa me je v otroških letih jahal še na drugi način. V tisti" časih prve svetovne vojne in še nekaj let po njej, smo bili otroci bosi od takra’: ko je skopnel sneg tam nekje v marcu, pa vse do novega snega v novembru decembru. Na kratke proge pa smo tekli tudi v snegu bosi, recimo ko so sosedi imeli koline, aii ko se nam je hotelo družbe sosedovih otrok. Za take priloŽn08* 104 se zares ni bilo vredno obuvati. Pozimi je bilo vse to brez posledic, ne pa poleti, smo pasli v gozdovih in goščavju, kjer nič nisi vedel, kdaj si stopil na kakšen tal. ki se je odlomil in ostal nekje bolj ali manj globoko pod kožo. V igri tega n'li opazili nismo in šele čez nekaj dni je začelo na tistem mestu kljuvati, stvar Se je zagnojila in pod kožo sc ie nabralo majhno jezcree gnoja. Bolelo je, skelelo, se tistega mesta niti dotakniti nisi smel in smo hodili z eno nogo zdaj samo po Prstih, če je bilo gnojno mesto bolj zadaj pri peti, zdaj samo po peti, če je bilo spredaj. To zadnje pa je povzročalo hudo muko, saj so se pri taki hoji razbolele vse žile in kite, da ni bilo druge pomoči, kakor operacija. Izvršila jo je naJVečkat teta, ki je imal še bistre oči. Usedla se je na prag, vzela mojo nogo na Sv°je krilo, jo močno stisnila okrog bolečega mesta, nato pa z iglo toliko časa v [rdo od bose hoje razpokano kožo na podplatu, da je naredila luknjico, skozi katero je iztisnila gnoj. Če je z gnojem izplaval tudi tisti drobec, ki je Povzročil gnojenje, je bilo v redu, če ne, ga ga je bilo treba poiskati, kar je Zračijo zelo zamotalo in otežilo. Pri vsem tem sem navadno že prej javkal, Preden se je teta moje noge sploh dotaknila, da bi jo opozoril, naj operacijo °Pravi čim bolj brez bolečin in večinoma se ji je to tudi posrečilo. Vsi dečki naše golice smo skoraj vse leto na eno nogo šepali, pa smo preživeli tudi to in bili zdravi kakor pozneje, ko sem v gimnaziji moral biti obut ves dan, ker se ni P()dobilo, da bi dijak v rnestu hodil bos, čeprav bi še tako rad. Takrat pozimi med prvo vojno smo vsi, veliki in mali, nosili Čevlje z lesenimi Podplati £eveij sam pa je bil iz svinjskega usnja, ves porozen, da je voda kar ako od vscj1 stranj curljala vanj. Zvečer smo čevlje dali na peč, da so se posušili, Mraj pa so bili trdi kakor nekoč viteški iz železa. Z največjo težavo smo jih °buli, tiščali pa so, kakor da so noge v nekakšnem zlobnem primežu. Otroci smo P°>skali prvo lužo, da je usnje v vodi postalo volnejše, zato pa smo imeli ves dan v čevljih. Dobra stran teh čevljev pa je bila v tem, da nam nihče ni branil ^ti se v njih, saj so bili podplati debeli in skoraj neuničljivi. Kornaj smo otroci čakali, kdaj bo pritisnil mraz in bo travnik v Dolu, ki ni imel $rega odtoka, ena sama velika in gladka ledena ploskev. Nekega dne je prišel fantek in nama z bratom rekel, da je že bil na ledu in da drži. Kakor ,aje prišel še Pcjp in vsi štirje smo se Šli s svojimi lesenimi Čevlji drsat. V , ,cctku smo se držali ob kraju, potem smo upali vedno dalje proti sredini in ^alu smo sredi ledene ploskve naredili kakih dvajset metrov dolgo drsališče, ki b ga naši leseni podplati zgladili do popolnosti. Proga se je mavričasto svetlikala '^'■abila, da smo vsi štirje drug za drugim zdrsnili tja in nato nazaj. Postajali smo bolj prešerni in smo med poletom delali najprej samo kretnje z rokami, nhtiu smo se upali tudi počepniti, malo poskočiti, dvigniti eno nogo in podobno, ^egla je bila tako gosta, da se je drsališče kar izgubljalo v njej, tišina pa le če sc je oglasil kakšen pes, je bilo lajanje tako blizu, da bi lahko psa ck ^anj dotikam tal in v nekem breztežnem stanju plavam in plavam. Moje noge vjt^dno bolj silile druga k drugi, da sem čutil dotik obeh podplatov in to je bil lahkotne sproščenosti. Tedaj pa je ledu naenkrat zmanjkalo, noge so se pa^ni,'e kvišku, glava pe je zletela vznak, da je zabobnelo, najbolj v glavi, menda »j,tadi pod ledom in samo toliko sem še slišal brata: »Ubil se je! Kaj bomo pa ^taem pa ni bilo več ne megle ne glasov. Zbudil sem se samo napol šele ryt> ko so me dečki vlekli domov in mi prigovarjali, naj ne jokam. Saj tudi 105 nisem mogel jokati, prav tako ne spregovoriti, le glava me je močno bolela. Spravili so me doma na gumno, ona dva sta takoj odšla, brat pa se je dolgo obotavljal, preden je šel našim povedat, da sem zunaj in me močno boli glava. Spravili so me v posteljo in spal sem ves dan in vso noč. Od takrat sem imel čuden strah pred ledom. Potem sem še večkrat padel. Ne sicer na ledu, ampak zaradi kake smešne malenkosti. Kakor takrat, ko sem se z nedelskega proščenja na malo mašo popoldne vračal z župnišča pri Nedeli in 'sem zvozil srečno vse ozke stezice ter prišel na lepo cesto pri evangeličanski cerkvi, kjer je koto teklo kakor po olju. Toda prav tam je bil na cesti srednje debel obliček, kakor pri nas pravimo kaka dva pednja dolgemu okroglemu ter poševno odsekanemu kosu veje. Saj veste, da je treba les sekati s sekiro poševno. Tista poševnina pa je bila z daljšim koncem obrnjena navzgor in prav nanjo sem zadel s prednjim kolesom. Obliček je poskočil in se mi zagnal med žbice, da se je kolo v hipu ustavilo, jaz pa sem v lepem plavalnem skoku z vsemi štirimi priletel na oster gramoz tedaj še makadamske ceste. Sram me je bilo, da sem tako nemarno padel, hitro sem se pobral, zravnal krmilo, ki je skočilo počez in opazil, da imam obe dlani krvavi. Oziral sem okrog, pa ni bilo nikjer nikogar, samo pri evangeličanski cerkvi je stal župnik s svojo gospo. In napotil sem se k njima po pomoč. »Videla sva, videla, kako elegantno ste padli. Če si le niste česa zlomili?« »Ne, zlomov nimam, le dlani sem si razpraskal na ostrem kamenju.« »Stopimo v hišo. Bomo že poskrbeli za vas.« Gospa je prinesla močno žganje in najprej pogledala, če so rane čiste. »So." sem rekel, »Kamenčkov sem jih očistil z robčkom.« »Robček ni najbolj primeren za to. Rane se lahko okužijo. Razkužili jih botno-Peklo vas bo, toda vi ste mladi in boste zdržali.« Ko je žganje poniknilo v rane, bi skoraj skočil do stropa, tako je žgalo. Gosp” mi je obe roki povezala s pravimi obvezami, zahvalil sem se za prijazno potil0* in smo se poslovili. Zopet sem zajahal kolo, proti Šulincem sem pa obveze sne1: ker so preveč kričale o mojem spodrsljaju, razen tega mi je zrak neobvezani rok' bolj hladil, saj se je šele zdaj javljala prava kljuvajoča bolečinja. Pri tem sem pa naučil tole: Če se hočeš izogniti kamnu ali čemu drugemu na cesti, ne gk 1 kamna, ampak pot, po kateri ga boš obvozil. Če boš gledal kamen, gotovo zadeni nanj. , . k Dosedanji konjički, ki so me zajahali, so bili zares samo konjički. Velm konjiček, kar pravi konj, me je zajahal v poznih letih, ko sem na zadnji stop01, pred pragom padel, da je v levem kolenu nekaj močno počilo in nisem vstati. Priskočil je Jože, od katerega sem se pred pragom hotel posloviti, da mi pomagal. । »Ne morem vstati. Z nogo je nekaj narobe. Primi jo in močno potegni.« Poteg1’1 je, da je sklep skočil na svoje mesto, ko pa sem podvihal hlačnico, mi pravi: »To pa ni dobro. Nekaj je pretrgano. Odpeljem vas k zdravniku.« Nisem ga ubogal v upanju, da je bil samo izvin in bo vse kmalu zopet v red^j Ko pa je noga bolj in bolj otekala, sem se dal pregovoriti in Jože me je odpeli*' v bolnišnico na pregled. Dežurni me je poslal najprej na rentgen, nato je vd°' naj mi nogo dajo v mehki mavec, čez en teden pa naj pridem na pregled- 1 drugem pregledu so mi hoteli dati na nogo trdi mavec, pa sem prosil, naj tega ° storijo, saj bom pazil, da se kaj ne zgodi. 106 Na poti domov mi je voznik kupil palico z lepim ročajem in z njeno pomočjo sam prilezel na vrh stopnic. Komaj sem se usedel, so prišli otroci vprašat, če verouk. Rekel sem, da bo, naj samo malo počakajo, da malo pridem k sebi. Vzel sem palico in se napotil po stopnicah navzdol. Dve sem srečno prestopil, Pri tretji pa so mi kolena zletela skupaj in sem treščil po stopnicah navzdol. Zdaj Sem imel pod seboj drugo nogo in nisem mogel vstati. Gospodinja se je zaman lrudila, da bi me dvignila, poslal sem jo po zvonarja in ta meje odnesel v sobo. *Nič ni hudega,« sem rekel. »Ti me postavi pokonci, da bom videl, če lahko stojim.« Komaj me je izpustil, že sem telebnil med posteljo in omaro, da me je . tom komaj izvlekel. Moral sem v posteljo, dokler se mi noge ne zacelijo od 'zvina. Ženske, ki so me obiskovale, so znale sto receptov in enega sem zares P°skusil. Na otečena kolena sem polagal zeljnate liste, ki so se oteklinam lepo Rr"Cgali. Zvečer so bili mesnati in sveži, zjutraj pa so bili izpiti in tanki kakor ^Saretni papir. Oteklina na obeh kolenih je počasi uplahnila, hoditi pa nisem ^gel, niti se postaviti na noge. Potožil sem to svojemu zdravniku Štefanu, ta pa ni1 je rekel: "D leži se na posteljo in dvigni nogo. Najprej eno, potem drugo.« "Se norčuješ? Mesec dni že ležim, ti pa praviš, naj se uležem. Nog pa ne morem Ogniti niti za centimeter.« "Mi nisi mogel tega prej povedati, šele zdaj po enem mesecu?« "Dan za dnem sem čakal, da bodo noge zaradi izvina zopet dobre.« - "Kakšen izvin!« Dal ti bom napotnico in takoj moraš v bolnišnico. Tam ti bodo e Povedali, kaj ti je.« - v bolnišnici me je zdaj pregledal drugi zdravnik m komaj sem hlačnici potegnil ' z kolena je rekel: *^a kaj ste pa delali? Kite imate nad kolenom potrgane na obeh nogah.« "Padel sem m sem si izvirni noge.« "Mogoče tudi izvinili, toda stvar je zelo huda. Ostane vam izbira ali operacija " v°ziček.« ,zbra| sem operacijo in zdravnik je vse uredil, da so me v Mariboru še isti dan Naložili so me na rcšilca in na zmrzali me je premetavalo kakor mlado r|'d^o, avto pa je vozil in vozil, zavijal, da me je pritiskalo ob steno in vsak J^v poteg ali zaviranje sem čutil v kolenih, kakor da so zavore vanje vdelane. sc mi je zdelo, da bi morali že davno biti onstran Maribora, sem vprašal njtotoljavalca, kje smo, pa je rekel, da bomo kmalu v Gornji Radgoni. Potem sem več spraševal, saj sem za čas izgubil vsak čut. r v Mariboru sta me vzela v roke dva zdravnika, vsak sc je lotil ene noge, najprej ;. . ■ potem šival in po nekaj tednih sem zopet hodil po svojih nogah, vendar lt tz nekdanje lahkote in prožnosti, kar ni čudno, saj so se z mano vred postarale I, ?c naveličale tega, da so vedno spodaj in je vsa moj^j teža na njih, toda kaj ko pa ne znam hoditi po glavi. krmiSt 'el P°zneie nie Je zajahal še hujši konjiček, pravi težki konj, ki bi me p ‘‘ c zdrobil pod seboj, pa me je zdravnik le srečno izvlekel izpod njega. Phčan sem, da je pri tem na skrivnosten način krepko pomagal škof Slomšek. I.j^to se mu posebej priporočil. - Naslednji konjiček me bo verjetno poteptal m t tako je določeno vsemu, kar začne kdaj živeti. Tako jc, tako mora biti ’ jc prav, saj ne odhajamo v nič, ampak v polnost bivanja v neminljivem 'tom sijaju. 107 Dolinko Hrast Vsi sveti so bili pred vrati, vendar je še poznooktobrsko sonce dokaj prijetno grelo. Na cerkveni strehi se je grela jata golobov. Spokojnost jim je motil le sejemski živžav vrabcev s kostanja v bližini cerkve. Le nekaj streljajev proč je Zalarjev Tonč zamišljeno izklopil motorno žago Nekaj otožnega, skoraj bolečega ga je prešinilo, ko je nato stopil na pravkar podrto zajetno hrastovo deblo. Saj doma ni bilo nuje za lesom. Vse je bito boli ali manj novo. Hiša, ki so jo na balkonu venčale pelargonije, gospodarsko poslopje, hlev za petnajst glav živine, vse je dihalo skrbno urejenost in zavzetost gospodarja. Vendar leto za letom je vse več suhih vej mogočnega hrasta molel0 pod nebo. Drevo se je sušilo. Nujno ga je bilo potrebno posekati. Tonč je skočil z debla, snel kapo z glave, hkrati z zapestjem desnice zbrisal znoj s čela, se rahlo sklonil in začel šteti letnice na svežem panju. Štel je počasi-skoraj spoštljivo, kot da bi molil nad Človekom, ki je omahnil v častitljivi starosti• od skorje proti sredini, kjer so postajale letnice vse debelejše, dokler se nis° izgubile v strženu, ki je postajal že rjavkasto preperet. Pri sto peti letnici se Jc zgubil. »Sto pet let in več,« je tiho jecnil v ugotovitev. Prevzet od poplave misl' se je usedel na panj in z blazinicami prstov desnice pobožal sivozelen mah ležečem deblu, kakor da bi se opravičeval za storjeno zlo. »Bog ve, od kod je prišel sem želod, sem na travnik pred vasjo?« se je ozt Tonč, begajoč z očmi, kot da bi iskal starše svoje žrtve. »Najbrž so tvoji predniki, v davnini nazaj, na teh travnikih doživljali isto usod0, kot ti danes. Več kot sto let si tu ne daleč od ceste, ne daleč od vasi, opazova in sledil življenje ob Muri. Kaj vse bi lahko povedal, izpel in izječal, če bi ti bil° dano govoriti. Priča si bil, kako so dedek po bližnji cesti odhajali prvi svetovnl moriji naproti, odhajali na fronto. Nikoli se niso vrnili. Počivajo menda nekje n*1 vojaškem pokopališču v bližini Olomuca. Oče se dedeka, svojega očeta, le bežn° spominja. Sicer pa koliko mož s tega pednja slovenske zemlje, iz Prekmurja, # ni nikoli vrnilo iz Rusije, ne izza Karpatja. Tisočletno služenje tujcem so mofa nazdravljati še z lastno krvjo. Je zato Pariška konferenca priključila Prekmurje * matični Sloveniji. Je morala biti darovana tudi dedekova kri? Je moralo biti zaw eno ime več vklesano na marmorno spominsko ploščo ob vhodu v cerkev? ve. Sicer pa, čudna so pota časov. Le dve desetletji smo uživati svobodo slovenj besede, in že so bili stari gospodarji nazaj. Spet vojna. Dežela med Muro in P0** je spet krvavela. Nato je prišla svoboda, ki je obljubljala, da boš s kuro lahk plačal vse davke na leto. Oče je to znal čudovito povedati. Sicer smo pa to svobod tudi mi iz vseh povojnih generacij mačehovsko občutili na vsakem koraku. Kol|K laži, hinavščine, sprenevedanj je blatilo obraz svobode. Posebej nam vernim.« izdavil Tonč skoraj polglasno misel, ki mu je priklicala na plan grenkobo in p°n'. hkrati. Spomnil se je, kako je moral zapustiti »kurz« za desetarja v Bitoli, k°r k »druže kapetane« zvedel, »da ide u crkvu«. »Taka svoboda. Ko je sedaj že pokoj župnik hotel k padlim iz prve svetovne vojne dodati imena vseh padlih iz župu1', v drugi vojni, so odgovorni iz okraja rekli: ne. Še k sodniku za prekrške je češ, da imena »pravih« ne sodijo k »nepravim«. Še manj pa k cerkvenim vratom- Nenadoma se je Tonč spet zdrznil, kot da bi ga kdo zalotil pri kraji. Nat0 , je sam sebi široko nasmehnil: »Glej ga šmenta, moj stari,« in pobožat hrapaf skorjo s pogledom. »Še sedaj po svobodnih volitvah, po skoraj pet desctRO1 108 r^vpite svobode me je strah. S štafetami, v šoli, po radiu, po televiziji so nam to svobodo približevali kot edinstveno v svetu. Nje nositelje in znanilce smo častili kot Rimljani bogove in polbogove, ne da bi vedeli, da na tisoče ljudi ni imelo ‘nežnosti odpreti ust v svojo obrambo. Bili so pobiti. Ostale so priče. Sicer pa danes vse več grobov govori, s čim je bila pognojena naša polpreteklost. Pa,,,, n° priča si tudi ti; o ko bi znal govoriti. Preko te ceste so gnali tudi pokojnega Polanskega župnika Halasa v smrt. Le kdo? Komu le je bil napoti... Ljudje Sepctajo neuradno trditev. Ti, moj stari, molčiš. Kakor ljudje, ki vedo pa... Vendar Pa zaupam v moč Resnice.« , V farni cerkvi jc zazvonilo poldne. Tonč je nekoliko oglato naredil križ. Toda Se Pred koncem molitve jc spet utonil v misel. "Pri vsem tem, pri vsej preteklosti naše pokrajine in nje peščice ljudi pa je to, ■ naš človek ni nikoli klonil, kljub svoji mehkobi in širini. Kljuboval je vsem 'barjem zgodovine in trdno stal na produ časa in prostora. Zakaj? Odgovora ni ^o najti. Ti si globoko koreninil v materi zemlji stoletje in več. Mi, ljudstvo '' Muri, pa smo stoletja in stoletja koreninili v Njem, ki je nasičeval ptice v tvoji r°šnji. Stoletja in stoletja je to ljudstvo dvigalo roke k Bogu, kakor ti veje ^^tlctja k nebu. Priča si, kako so sledili ljudje duhovnim voditeljem Krajine. °da> ali jim ni svoboda zadnjih desetletij žagala korenin samobitnosti s prefinje-"pi obljubami o raju na zemlji? Pa? Za kakšno ceno? Za duhovno, versko in . uhurno obubožanost. Za bližnjega in Boga ni časa kljub vsem strojem. Vsaka ■" je predolga ali nezanimiva. Pa saj si imel priložnost videti, ob svoji veličini, nko mladih je odšlo izpred vrat cerkve v ... in se vrnilo ob koncu maše. Ali Zunaj cerkve premlevalo športne napovedi. Priča si bil tudi nesreči v bližini, 1 mladi so se zgodaj zjutraj vračali iz diska.« ^°nč je hotel zajeziti tok misli. Pa so ušle čez rob... »Tudi Trezika, kako rad ' " Jo imel, na tiho sem že pletel gnezdo. Bila je dobra, plemenita... Dokler v Sednjj v;)sj njsn izbjra|j lepotice leta. Ni mi povedala. Z materinim blagoslovom M.,udl sama nastopila. Razkazujoč lepoto, kot jc pripovedoval prijatelj Jože, ! ^jočim očem mož in fantov. Bolelo je. Takrat sem jo zgubil. Saj veš, kako v noč sem sedel naslonjen nate. Danes rana ima že krasto. Zakaj bi 'koval. Da, mnogi mladi naše ravni so izkoreninjenci, kot si ti odžagan. Vzrok: jp^alo so naši mladi rodovi sami s seboj. Strah jih je sebe. Bili sam kot ti, v । ,■ Potem Človek postane vkorcninjen v zemljo in duha. Potem so širša obzorja, So bila tebi. Nevarno se je podati zgolj na pot, ter po njej hiteti, samo za Mnogi so hiteli po cesti ob tebi v tovarno, v tujino, v svet. Za debelejši kruha, za zajetnejšo denarnico. Vračali pa so sc z revnejšo malho človečnosti, e’ dobrote. Mnogo jih jc hitelo za časa tvoje rasti mimo tebe po cesti življenja v . 0 Za leskom minljivosti. Prav je imela rajna mama, ko me ni pustila z bratom K n c za sestro v mesto. Dragi moj, takšni so časi« Spreminjajo jih ljudje, " jih obrne. Pa midva lahko kaj spremeniva?« Tonč je pomolčal v sebi. Ne, s ni hitela v besedo. Pa vendar, človek mora h koncu. Zašepetal je: »Ti boš p cnnenil tla v gornjih prostorih, morda bo pa Droičcva Anica pripravljena ostati zE| j.as na kmetiji, potem bi jih rabili... Sam pa se bom trudil koreniniti v naši se ne boji, počivajoča v topli božji dlani, sprejemati in dajati življenja. tuK je vedro ozrl po soncu. V kotičkih očes sc jc igrivo zrcalil lesk, ki prinaša 11 drugim dobroto. 109 Šešjak Vrata Tisto jutro je Škorcev Tonček zapoznelo skočil iz škripajoče postelje. Iz#1 Lendavskih goric se je žc dvigal rdeč sončni balon Potrebno je bilo opraviti po*-ki jo še cesar opravi peš. Ko je opravil, je hotel odpreti hlevska vrata za prostos* kuram. Vrat pa nikjer. Tončku je mati umrla kot šestnajstletniku; očeta m poznal. Dokler je ma[l živela, sta redila Seko, svinjo in par kokoši. Za več ni bilo zemlje. Po materii" smrti je Tonček kravo prodal, svinjo zaklal, kure obdržal in zemljico tudi. Kuha11 sta ga naučila mati z bolniške postelje in lastna stiska. Ženil se ni, ker je bilo P° njegovem nekoč prezgodaj, pri šestdesetih prepozno. V resnici je vrgel oči že Zaliko, jo skril v srce in ji ostal zvest, kakor pisatelj Janez Trdina svoji Radoslavl Njegova Žalika sicer ni šla v samostan, ampak se je še skoraj kot otrok poročil nekam na Kočevsko... Tonček je bil nekoliko vase zaprt in nagnjen k sklanjatvi vragov in njegov »žlahte«. Cisto po krivici so mu pritisnili vzdevek Škorčev Tonček. Sploh ni N’ noben Tonček, ampak izjemno velik Anton Padovanski. Pomožni vzdevek »Škorčev« mu je ostal od mladosti zaradi izredne ljubezni do škorcev. Neki večer po kraji vrat je Škorčev Tonček sedeč pred hišo izluščil iz mrak1 človeško postavo z nejasnim, širokim bremenom, ki se je bližala njegovi hiši- V hipu ga je preblisnilo, da mu najbrž spokorjeni tat vrača hlevska vrata-ni bilo tako. Bila so vrata, vendar ne njegova, nosilec sosed Frjan. Darovalec vrat je bil kmet iz Slavancev, ki si je na sosednjem hribu zgr^" vinski hram in mu je od stare koče ostalo še nekaj lesnine. Ena vrata so bila * kar dobro ohranjena. Ko je zvedel za tegobo Škorčevega Tončka, se je odloči' da mu jih odstopi. Že od nekdaj je bilo tako, da se je del vaščanov zbral na kakem kraju v va* po nekem, niti kdovekaj važnem naključju. Povod je lahko bilo jabolko, ki F zletelo kravi v sapnik, zlomljeno kolo kmečkega voza v klancu, od nevihte podrt** drevo čez cesto, ali pa še to ne. Tako je bilo tudi tisto popoldne, nekaj dni po dobavi vrat škorčevemu Tončk*1 Frjan je vtaknil v žep dva stara vratna tečaja in čez cesto poklical sosed Kadrmuna. Vrečar je skočil domov po zarjavelo žabico, ki je še dobro delala, se je naoljila. Vsi so sc napotili k Tončku. Mimo sta se namerila vaščana Rajfi* in Kun jak in zavila. Spravili so se k nameščanju vrat. Ker so bila prevelika, jih obžagali, napravili zareze, zabili tečaje in namestili žabico. Vrato so se •' gladko vrtela in dobro tesnila, ko je iz doline prirasel Sobotar. Cas mu je priti^11^ nalepko »Nič hudega«, ker je prepogosto reševal življenjske tegobe in zadevice »nič hudega«. Sedaj se je pridružil delovni skupini. Sonce je že zdrknilo za nasprotni hrib in v goste je prihajal zgodnji veče* Tonček je od trkljal svojo uhojeno pot v klet z ročko v roki. Ko je ročka s šman*|C' načela drugo krožno pol med možmi, si je iz raskavih grl izpraskala pot pese"' tista pesem, ki je bila na vasi nepogrešljiva, in ki so jo peli prav ti možje k fantje - vasovalci. »Pevski zbor« pred Tončkovimi vrati se je končno glasovno ujel. Pelje r privabilo še Krušnjaka in Habriča. Pevce je zajel nekdanji fantovski og6 podkurjen od Tončkove šmarnice. Njihove žene, v bokih že močno razlezle- • stopile na hišne prage. Vsaka je poskušala najti glas svojega moža, s katera111 HO Je nekoč, pojoč mimo okna, vabil in vznemirjal. Zdaj pa zdaj se je katera tudi ri*znežila, zavzdihnila, si s predpasnikom šla čez oči; potem so se druga za drugo Pognale na delo v kuhinje. Pesem za pesmijo pa je pljuskala v Jamniško šumo in Se z odmevom spet vračala. Ograjniške gospodinje so postavile na kmečke mize večerjo in začele klicati svoje nekdanje snubce. S tem je bilo vaško petje končano. Skorčev Tonček je po svoji skromni večerji v zavesti, da ni tako osamljen, sladko zaspal. Sobotar je čez par let na zganjati pri Mišakovih priznal, da je vrata odnesel °n ker mu je žena vedno postavljala za zgled Škorčevega Tončka, on pa da se Uč ne briga za hišo in še prcvešenih vrat ne zna popraviti, »Nič hudega!« Kako sedaj po skoraj 20 letih od kraje vrat izg led a v Škorce vi vasi? Tonček je umrl predlani. Hišo je prepustil svojemu bratrancu. Počiva v grobu ob ograji Pokopališča pri svoji materi. Tudi sodelavci pri nameščanju Tončkovih vrat so Zvečine pomrli. Na vasi se več ne poje. Iz vsake hiše se dere televizija. Odnosi nied vaščani niso več tako občestveni. Sinovi so si zgradili vile in se po asfaltu v°zijo na delo. Slamnate strehe »priče siromaštva in nostalgije po starih časih« temeljito odpravljene. Javkajo kljub vsemu. Ljudem je standard - bog. So Srečni? Kdo bi to vedel, če niti sami ne vedo. Časa nimajo nikdar. Si ga tudi ne vzamejo. Zato bo čas vezi nje. Enostavno ukradel - kot Tončkova vrata. ^>leslav V prisilnem jopiču ^esti april ]Q4]. Na lisočekrati je bil zloglasni zgodovinski datum zapisan, ‘^nčan. Cugsfirer Dolfek je zarjovel nad Prvo Jugoslavijo. Radko Jakšeš, 30. e*ni kočarski sin je vztrepetal in trepetal do novembra 1943. Bil je prisilno m°b'liziran. Cerna j gcma. Nič ni pomagalo skrivanje, zapori. * Radvanjcih je bilo kar prijetno. Šef zapora Slovenec Zunec ga je vsak večer !?Vi|bii k sebi na večerjo (v maju 1945 je bil Zunec kot sodelavec okupatorja 10- četna, gcma pod nadzorstvom frciviligmus v Saalfeldcn v Avstriji na sbildung^ za nosilca ranjencev R.K. Nato spet gema, gcma v bunker za mesec 11,1 jn to že leta 1944 prav za veliko noč. Lepo na toplem na štirih deskah in vsak l^ji dan jed. Na veliki petek mu jc kamerad iz straže vtihotapil kos klobase, mtjs sofort veršvinden! Tako. Bila jc ogabna. V začetku maja jc čakal v t ^nsku na ladjo v Helsinki, od tam z vlakom do Rovaniema, naprej s n koncu maja je že bil najvišje na Finskem m se le prvo noč spogledoval s ernim sijem, ne daleč od ruskega Murmanska. Ranjenec jc malo nosil, bolj . Ve- Srečal je le tri Slovenec in vrsto brzostrclcev. Sam ni streljal. Ko je stal ^traži od polnoči do 2. ure zjutraj je sijalo sonce in kukavica pela. ^''koč, ko jc šel po vodo k jezeru, jc ruski ostrostrelec streljal nanj, on pa jc d da ribice skakljajo nad vodo kot na Blejskem. j a jesen Finci: Nein! Potem Nemci gema.. In on znjimi. Ko se nekako vlekel Popravljal za prebeg k Rusom, bi ga skoraj nemški oficir s konja upihnil Tedaj hupali Kusi in Finci z njimi ples na suhem. Znana bitka za Kirkcnes in nemško obroča. Tu je Rado vozil v brezov gozd mrtve, odvzemal razpoznavne trgal oficirske epolete, tudi majorske, za pokapanjc ni bilo časa. 111 Ucvrli so jo proti Tomsoju na Norveško. Med potoma požigali hiše, rušili mostove, minirali, ker so jim bili Rusi za petami. Finci so jih z nemškimi letali naganjali s cest v jarke, iz njih pa zloglasni nemški general Schorncr, krut tudi, ko jc odšel na rusko fronto. Tako so preživeli zimo v toplih barakah in dočakali pomlad 1945 ter kapitulacijo Hitlerjeve Nemčije. Znašli so se avtomatično v angleškem ujetništvu, s polnimi zalogami hrane in orožja. Jedli so kot nori in natovarjali ladje za glad v Evropi. Potem 25. julij 1945. Orožje vstran. Ali domov ali Anglija. Prišel jc oficir Nove Jugoslavije z rdečo zvezdo in zavpil: »Nema Boga, nema kralja!« Takrat so bili že v Narviku. Kaj pa zdaj ? Ženska. Skoraj ves svet prizna njeno moč. Rado jo je spoznal v bližini Trontheima že prej - Čehinjo Nadežko. V domovini je obema žarela stalinistična svoboda. Ženska. Vse od Adama. Tudi njega je pregovorila. Pa jc bil v raju. Edino Putjfarka ni z Jožefom oplela. Pač pa Kleopatra Julija Cezarja. Tudi kralj David je klecnil pred žensko, kakor Herod Antipa pred Hcrodiado in ji podal na krožniku glavo Janeza Krstnika. Seveda vse ženske niso negativno vplivale na moške. Večinoma so jih spodbudile za velika dela; mnoge so moške celo prekosile, posebno na kulturnem, znanstvenem, verskem področju in celo v politiki. Rado je pač klecnil. V takem primežu. Poročil sc je. Odvleklo se je 45. let. Žena je umrla. V junijski noči je na televiziji videl, kako je rdeča zvezda zdrknila. V domovini 26. 6. 1991. Zagrabilo ga je Poletel je v beli ptici proti državici Sloveniji. Znašel se jc na krpi nekdanje zemlje svojih staršev. Na oči se mu je nabodla enonadstropna vila. Stala je na prostoru nekdanje lesene hiše. Pred njo sta rasla dva bobovca in zadaj oreh. Vse tri jc posadil on. Vas je izzivala kot ulica. Prebivalci, razen dveh stark in enega starca, nespoznavni. Tudi Rada so težko prepoznali. Zvedel je, da je brat pokopal starše, prodal posest in se izgubil nekam v Nemčijo. Komaj čitljiv napis na pokopališču je še prebral. Potem ga je zadela kap. Vanek Mujdrica Pozni spomini na madžarsko okupacijo (Protimadžarski napisi v Beltincih leta 1941) Nemška zasedba Prekmurja, ki se je začela 6. aprila 1941, je trajala le dober teden, potem pa so Nemci Prekmurje, razen nekaterih vasi na Goričkem, odstopili Madžarom. Kakor najprej Nemce, tako pozneje Madžare so redki člani pete kolone in slovenski odpadniki - madžaroni navdušeno pozdravili. Madžari so bili presenečeni nad takim sprejemom, saj niso vedeli, da jih ogromna večina ljudi, zlasti slovenski izobraženci, študentje in velika večina duhovnikov ima le za začasne okupatorje in narodove sovražnike. Vsi študentje beltinske župnije in okolice smo bili tesno povezani med seboj, saj smo bili vsi člani kat. akad, društva ZAVEDNOST. Naj na kratko opišem naše delovanje in našo usodo, ki nas je doletela že prvo leto okupacije. Moje delovanje proti okupatorju sc je začelo, ko sem se po razpadu nekdanje Jugoslavije srečno izognil nemškemu vojnemu ujetništvu v Zagrebu m se peš vrnil domov. Brodar, ki me je v Ižakovcih prepeljal čez Muro, me je poznal. Kar mi je povedal, zame ni bilo ugodno. Znan beltinski madžaron je namreč javno pretil, 112 da ine bodo prvega vrgli v Muro, če sc bom vrnil. Imen naših odpadnikov rajši ne navajam, ker bi s tem morda prizadel njihove potomce in sorodnike, ki niso nič krivi. Kmalu po vrnitvi sem sc začel pogostoma sestajati z Vinci jem Časarjem, ki je bil učitelj v Gančanih. Predlagal jc, da bi se proti okupatorju organizirali vsi študentje v naši pokrajini. Ustanovili naj bi manjše skupine, v katerih bi zaradi večje tajnosti samo en član vedel za drugo skupino in z njo vzdrževal stike. Dogovorila sva se, da bom izbral zares samo ljudi, na katere se lahko zanesemo m ki ne bi izdali ničesar, če bi bili kdaj zaslišani. Toda zaprli so me prej, preden so skupine začele delovati. Moja skupina jc imela tudi nalogo zbirati orožje. Slišal sem, da so bivši jugoslovanski vojaki poskrili doma puške in strelivo. Moj prijatelj Jožko Čeh, študent iz Nedelice, jc navezal slike z liplanskimi »švcrcarji« in zvedel, da lahko dobi nekaj pušk in nabojev za razmeroma nizko ceno. Toda kje naj bi mi študentje vzeli denar? No, za prvo puško sta tni dala denar župnijska upravitel ja naše beltinske župnije gospoda Janez Gregor in Alojzij Gabor. Da nc bi bila preveč v skrbeh, sem po uspešno opravljenem nočnem delu moral naslednje jutro priti k maši, da sta me videla. Puško sem skril doma v seno, pa jo jc oče našel, ko je polagal živini. Potem sem jo skril v otepme, toda prav na to slamo jc spet naletel oče. Razhudil je in me okregal: Smrklavcc krvavi, bi rad, da nas vse postrelijo? Če že imaš orožje, ga znaj tudi dobro skrili! - Čeprav jc bil resnično jezen, še bolj pa Prestrašen, saj se jc orožja že od nekdaj bal, im je sam pokazal boljše skrivališče: nad hlevom sva puško spravila med dva trama v podu, pokrila z desko in nanjo še nabila suho ilovico. Denar za drugo puško pa mi j c dal Ostrčcv Pcrinko iz Pcltinec. Po orožje sva hodila z bratom Miškom ponoči. Z dobavitelji in Čehovim Jožkom smo sc pa dobivali na polju med Gančani, Renkovci in Turniščem. Naša orožarnica sc je bolj in bolj polnila in z bratom sva predelala vse naše go lobi nje ke, jim naredila dvojno dno m tja spravila pridobljeno orožje. Na podstrejšju jc bil zataknjen za tram star ameriški kolt Kosem ga očistil m namazal, se ie svetil kakor nov. Spremljal me jc na nočnih potepanjih. . Študentje beltinske župnije smo sc redno srečevali, še več priložnosti pa smo •bicli za zbiranje, ko se je bližala nova maša Miška Brunca z Melince, ker smo za to priložnost hodih k pevskim vajam. Tam smo sc zbirali; Miška Jakob, Janci Sraka,Jožko Gyorkoš, Gusti Zver, Ciril Kuhar, Drašek Duh, Pišta Cigul in jaz. Kakor že večkrat sc je naša klapa šla kopal v Muro tudi na madžarski državni Praznik 20. avgusta. Domov grede smo sc ustavili v Dokležovju, kjer je bila veselica. Pri eni mizi so precej kričeče peli madžarske pesmi. Najglasnejšega sem Poznal in sem mu rekel: »Lovrenc, ste slovensko že pozabili?« Ze naslednjega dne sem bil zaradi tega zaslišan na orožniški postaji v Beltincih, kjer so mi očitali, da sem branil ljudem madžarsko prepevali. Komandir postaje, ki me jc zasliševal, ni bil proti meni sovražno razpoložen, celo svetoval mi jc, naj bom previden v tovorjenju. saj vsako mojo sumljivo ali dvoumno besedo v javnosti nekdo takoj Poroča oblastem. Komandir jc bil dober človek, o tem sem se prepričal tudi Pozneje. Ko smo odhajali iz Dokležovja, smo se odločili, da moramo Madžarom na neki način pokazati, da so pri nas nezaželeni. Dogovorili smo se, da bomo prebarvali v*c napise krajevne table ob cestah, ki vodijo v Beltince in napisali proti madžarska gesla. Najprimernejši čas za to je bila noč pred novo mašo, saj še vsake nove R'aše navadno udeleži ogromna množica ljudi iz bližnje m daljne okolice. Za ta 113 podvig smo vedeli ie štirje: Miška, Janči, Pišta in jaz. Razdelili smo si delo: jaz poskrbim še za dva zanesljiva stražarja, nabavim bel in črn lak ter naredim primeren podstavek. Miška - brat slikarja Karla Jakoba - priskrbi čopiče, Janči in Pišta pa bosta za stražarja. Zberemo se v soboto ponoči na natančno določenem kraju. Lak sem šel kupit v Osterčevo trgovino. Lastnik Perinko me je vprašal, čemu mi bo bel in črn lak. Ker mu nisem dal zadovoljivega odgovora, mi je samo pomežiknil in dejal, da sta laka zastonj, če bom ž njima kaj posebnega naredii-Kakor da je slutil, kaj se bo zgodilo. Prišla je sobota pred novo mašo. Zvečer sem bratu Tineku povedal, kam grem in ga prosil, naj me počaka. Previdno, da me ne bi kdo opazil, sem v gozdičku za vasjo Čakal Pišto, ki ga pa ni bilo od nikoder. Splazil sem se do Cigutovega doma, oprezal okrog hiše in končno zvabil Pišto na dvorišče. Vprašal sem ga, ali je pozabil, kam gremo. Izgovarjal se je, da ne more nikamor, ker ga preveč boli glava. Razočaran sem odšel v noč. Miška in Janči sta me že čakala na dogovorjenem mestu, kmalu sta neslišno prilezla še dva beltinska fanta, Antolinov Draž in Peterkov Vanek, s katerima sem se že prj zmenil za stražo. Fantje so si izbrali primerna stražarska mesta, midva z Miškom pa sva se lotila prve table ob cesti, ki vodi iz Gančan v Beltince. Ob steber table sem prislonil nalašč za to priliko narejeni podstavek, Miška je zlezel nanj, jaz pa sem mu podajal lak. Z belim je lepo prekril madžarski napis Belatinc, s črnim pa je v prekmurščini napisal VOGRI NAZAJ V AŽIJO. Na drugi strani ceste je bilo nekdanje sokolsko telovadišče, ograjeno z visokimi deskami. Hitro sva skočila k tej ograji in Miška je z velikimi črkami napisal ŽIVJO SLOVENJA, v sili je izpustil kar dva i-ja. Madžarski preiskovalci so pozneje za ta napis rekli, da ga gotovo ni pisala nevešča roka, ampak izobraženec, kar se vidi iz ravnih in pravilnih potez čopiča. Potem smo primerno poslikali še vse ostale table ob cestah, ki so vodile v Beltince. Z Drašekom sva se previdno prikradla še do cerkve, kjer sem na steno tedanje nunske hiše nasproti cerkvi napisal BRATJE SLOVENI SVOBODA JE BLIZU, na sosednjo steno pa MI VSTAJAMO. Nasproti orožniške postaje je bila vaška tehtnica in tudi njene zidove sem hotel olepšati s primernimi napisi, pa naju je govorjenje v bližini pregnalo. Pri tem nočnem delu smo bili udeleženi le Jakob, Sraka, Antolin, Peterka in jaz. O tem sta vedela še Cigut in moj brat. Drugim o tem nismo pripovedovali ne takrat ne več let pozneje. Tisto noč sem se vrnil domov ob treh po polnoči in brat mi je z bencinom opral roke tako temeljito, da niti za nohti ni ostala najmanjša sled laka. Naslednji dan v nedeljo, na dan Bruncove nove maše, sem šel k maši ob desetih-Pri kapeli svetega Antona bi se moral kakor navadno srečati z drugimi kolegi-Nisem še prišel na kraj zbirališča, ko sem videl, da žandarji ženejo brata Lujza in Cirila Kuharja iz Ižakovec. Z njimi je bil tudi beltinski župan. Ko me jc ta opazil, je nekaj rekel žandarjem in eden je takoj stopil k meni ter me vprašal, kako se pišem. Ko sem mu povedal, me je prijel za roko in rekel, naj grem z njim. Imel sem prižgano cigareto in žandar mi je velel, naj jo odvržem. Ponudil sem jo znancu iz moje vasi, pa se je obrnil proč, kakor da me ne pozna in noče imeti z mejoj opravka. Iz gruče moških je izzivalno stopil drugi, iztegnil roko in dejal: »Vanek, kar meni daj cigareto.« 114 Z mojo udeležbo pri novi maši ni bilo nič, ker so nas vse tri odvedli na žandarmerijsko postajo v Beltincih. Popoldne so privedli še Jožka Gydrkbša, Gostija Zvera in Pišto Cigiita. PiŠto pa so proti večeru izpustili. Vsi smo bili zaprli v isti sobi. Naslednji dan sc je začelo zasliševanje. Zasliševali so nas člani tajne vojaške policije, Mene in Janci ja Srako so tudi strahovito mučili, Vsekakor so nam hoteli izsiliti priznanje, kdo je delal napise in kdo je za to vedel. Najprej so ni c mlatili po rokah z bikovko, kar je povzročalo hude bolečine. Še sedaj po cninpetdesetih letih ne morem razumeli, kako sem se prav takrat spomnil mame, ki mi je kot malemu rekla, ko mc je bolel zob: »Ne poslušaj in te ne bo bolelo.« Z vso močjo svoje volje sem se silil, da ne bi čutil bolečin, vzdržal sem strahotne udarce, ne da bi zakričal. Vmes so sikale madžarske kletvice in jezne besede: Kemcnv szloven ver (trda slovenska kri) in podobno. Posebno zverinski je bil že na pogled oduren plešasti debeloglavec, ki je govoril še kar razumljivo tnedžimurščino. Zgrabil me je za lase in vpil: »Ve bum ja tebi pokazal, ve buš ti krt scaL« Potem so mi z vrvjo zvezali roke pod skrčenimi kolcni, med kolena in komolce zarinili palico (nekoč smo za to uporabljali domač način izražanja: »v trcke so ga djali«), me prevrgli na glavo in tolkli z bikovko po poplatih. Ko sem padel v nezavcsl, so me razvezali, polili z mrzlo vodo in mi zapovedali hoditi po sobi, da ne bi imel posledic pretepanja in dokazov mučenja. Znova so mc zvezali in pretepali, razvezali in oživljali z vodo, to se je ponovilo še irikrat, vendar sem na neki način vzdržal. Ko pa me je mučitelj začel mlatiti ^o spolovilu. seni zarjul kakor žival. Nisem bil več čisto priseben, zavedal sem se le tega, da nem smem izdati ničesar. Ko so mc zadnjič razvezali in polili z vodo, sem mislil sti m o na lo, kako bi mučitelja zgrabil z zobmi. Na mizi sem pograbil peresnik in ga skušal mučitelju zariti nekam v obraz, toda dobil sem z ene strani udarec v foko, z druge strani pa hkrati udarec v oko in roko mi je spodneslo tako, da sem Peresnik zasadil sebi v grlo, Udarci so mc vrgli na lal. Slišal sem še glasove: Ver, vvr, ver ... eleg! (Kri, kri, kri...dovolj 1), nato sem zgubil zavest. Zavedel sem se šele, ko so me vlekli po gramozu čez dvorišče in so sc mi pri tem do krvi ranile bose noge. Vrgli so mc v posebno sobo in tam sem še nakajkrat močno zavpil: »Nič ne vem, nič nisem povedal 1« z namenom, da bi me v sosednji s°bi zaprti prijatelji slišali. Kot sem že omenil, so mučili (udi Jančija Srako, potem pa sc je za nas zavzel orožniški starešina, ki je rekel tajnim policistom: »Na mojo odgovornost, nobenega 'hučenja več!« Zato ostalih pri zaslišanju niso mučili, sicer pa o napisih tudi ne M mogli nič povedati, saj o lem niso ničesar vedeli. _ V posebni sobi mc je stražil madžarski orožnik, ki je z menoj ravnal neverjetno človeško. Podložil mi je neko odejo, mc ogrnil s svojim plaščem, zvil in prižgal Ggarcto in mi jo vtaknil v usta. Nazadnje mi je razkazoval celo fotogralije svojih domačih; bil je nepričakovano dober. 3 Čez nekaj dni so nas spel zaprli vse skupaj. Hrano so nam domači morali Pošiljati od doma. Potem so nas nekega dne poklicali k notarju na občino, kjer Je že bila napisana obtožnica, da pripadamo tako imenovanemu TAJNEMU SLOVENSKEMU GIBANJU in smo nevarni v okolju, kjer živi okoli 60% bendov«. Ni čudno, da smo bili slovenski študentje Madžarom sumljivi že takoj po hjihovem prihodu, saj je bilo nekaj zelo strupenih in vnetih odpadnikov, ki so narn sledili na vsakem koiaku in o nas stalno poročali madžarskim oblastem. Po enem tednu so nam naročili, naj nam z doma pošljejo najnujnejše stvari, nas bodo poslali naprej Zadnji dan nam je Osterčeva Tončka - Perm kov a 115 žena - dala pripraviti za našo odhodnico odlično kosilo, ki so nam ga na žandarmeriji servirali kar iz kotla. Po polnoči so nas žandarji zbudili, nas z verigami zvezali po dva in dva skupaj, naložili na dva voza ter nas zastražene odpeljali na železniško postajo v Soboto. Prav grozljiv je občutek, ko imaš na rokah prvič hladne železne verige. No, v svojem poznejšem življenju sem imel dovolj prilike, da sem se tudi temu privadil. Na vlaku proti Zalaegerszegu so nas potniki začudeno opazovali, saj takih prizorov takrat še niso bili vajeni. Spomnim se, da smo bili po dobri Tončkini hrani na vlaku precej žejni. S seboj sem imel steklenico piva, toda kako ga odpreti z zvezanimi rokami ? Pomagal nam je orožnik, ki je s puškino muho odbil zamašek. Orožniki so nas izročili v zapore v Zalaegerszegu; tam smo prespali samo eno noč, naslednji dan so nas novi stražarji spet zvezane odpeljali v Veliko Kanižo. Tu so nam naslednji dan nadeli lisice in nas odpeljali v Budimpešto v zloglasno ječo Tolonchaz, ki jo je zgradila že Marija Terezija. Razmere v Tolonchazu so bile grozne. V velike sobe, ki so bile namenjene največ 60 jetnikom, so stlačili po 200 ljudi. Spali smo v okvirjih nizkih železnih postelj brez mreže, ki se je že zdavnaj strgala, ali pa kar na betonskih tleh. Zrle so nas uši in stenice, ljudi so morile lakota in razne bolezni. Doma sem tehtal 74 kg, v zaporu sem jih imel kmalu samo 51. Če ne bi dobivali redkih paketov od doma, bi tudi mi od lakote pomrli. Pakete sta nam posredovala pater Dominik Ratnik, doma iz tišinske župnije in pater Fidel Sreš, doma iz moje vasi. Ta dva sta nam dajala pogum in nas tolažila, da nismo obupali. V Budimpešti smo bili zaslišani le enkrat. Po nekem hrvaškem zaporniku, ki je bil po poklicu advokat, tu pa jetniški tolmač, so nam spročili, da jc zaradi pomanjkanja dokazov sodni postopek zoper nas ustavljen, izpustili nas pa le niso. Po nekaj mesecih smo se rešili zloglasnega Tolonchaza, odpeljali so nas na Erdeljsko ali Sedmograško, v mesto Kolozsvar, Nemci mu pravijo Klauscnburg, to je današnji Cluj v Romuniji. Med vojno so te kraje okupirali Madžari. To je rojstni kraj kralja Matjaža - Matije Korvina. V Kolozsvaru smo stanovali nekoliko boljše kot v Pesti, hrana pa je bila prav tako zanič, mnogi so umrli zaradi lakote. Ko smo končno dobili zvezo z domačimi, sa je vsaj za nas veliko izboljšalo. Vsak jetnik je lahko mesečno prejel po en paket in ker smo trije naredili skupinico, smo dobili vsakih deset dni paket. Seveda je paket romal tudi do deset dni, vendar smo še tako trde in skoraj že neužitne domače dobrote s slastjo do zadnjega pospravili. Tudi delali smo lahko, v začetku papirnate škrniclje, pozneje so nas vabili v jetniške pisarne, vendar smo se raje odločili za delo na mestnem pokopališču, ki je bilo podobno parku. Tam smo puhli travo, čistili potke in spomenike, če se jc pa le dalo, smo poležavali za drevjem in spomeniki. V naši jetniški sobi smo celo ustanovili svoj glasbeni trio: Ciril je imel kitaro, Gusti orglice, meni pa je Vinko Časar poslal gosli. Tako smo imeli vsaj včasih tudi malo zabave. Končno se nam je čas iztekel in leta 1943 so nas posamezno s precejšnjimi presledki spuščali domov. Najprej je prišel na vrsto Janči, čez nekaj tednov oba brata Kuharja, nato so izpustili mene, zatem pa še Gostija in Jožka. Tako smo bili sicer na prostosti, vendar ne svobodni. Doma nismo imeli obstanka, ker smo bili kot bivši kaznjenci povsod sumljivi. Z Jančijem sva se odpravila v Budimpešto, kjer je bil on vpisan na veterino, jaz pa na agronomijo. Toda slab politični sloves je prišel za nama in kmalu sva spoznala, kako sva nezaželena. Da naju ne bi vpoklicali k vojakom, sva se začasno v Pecsi vpisala na pravo. Vendar nama to ni nič pomagalo. Janči je že tja dobil poziv, 110 jaz sem se pa vrnil domov, ker se nisem imel več s čim preživljali. Kmalu sem Judi sam dobil poziv. Jožko Gydrk6š je bil že prej vpoklican, Zverovega Gostija je med tem pobrala galopirajoča jetika, Ciril pa je sprejel učiteljsko službo in se kmalu oženil. Po vojni sem bil zopet dve leti zaprt od komunistične oblasti, toda to je že druga zgodba, ki bi potrebovala širšo obdelavo. Imel sem neprijetne težave, ko setn prosil Odbor zveze borcev v Soboti za priznanje delovne dobe za čas, ki sem ga med vojno prebil v madžarskih zaporih. Odbor mi je prošnjo zavrnil, češ da sem bil po vojni tudi zaprt, zato mi zapora za časa okupacije ne morejo priznati. Pritožil sem se višjim glavam v Ljubljani m ponižne soboške glavice so nemudoma Popravile svojo »napako« in im priznale madžarski zapor kot enojno dobo. Ker sem v tem članku napisal in obrazložil, je bilo potrebno (udi zato, ker si je zasluge za protimadžarske napise od vsega začetka prisvajala partija. Leta 1955 sein v Slovenskem poročevalcu v članku, ki je pisal o desetletnici osvoboditve Prekmurja, bral tudi sledeče: Napredna mladina, organizirana v OF, pod vodstvom K P je že leta 1941 delala protestne napise v Beltincih. Če bi hoteli pisati resnico, bi morali napisati: Mladina, organizirana v Prekmurskem katoliškem akademskem društvu ZAVEDNOST, je že leta 1941 delala Protestne napise v Beltincih. štrkov Jožko liravci Stopinj tokrat ne bodo našli Pisem iz stare skrinje ; za spremembo imajo zdaj na voljo modernejšo snov. Upam, da bom tako ustregel tistim, ki težko prebavijo starine, posebno v t i. romanu v pismih. Obenem pa bom, upam, izpolnil Prošnjo svojemu sorodniku, naj opišem neki njegov nevsakdanji dogodljaj. Voljan sem ustreči celo njegovi tihi želji, da izide »pod kakšnim dostojnejšim naslovom«, kakor je moj Črvivi prečnjek Premoljeni roženkranc Od štrkov je bilou v našen kalendari ži prčci spisanoga, nej pa ton, ka je dosta Očrtov v našoj okroglini goriprijalo njiivo ime za svoje domače, hižno ime. Til pa •an se je šteri cilou začno ponašati kak njegov ftičji patron, visiko lejtali, po svejti $rajati, mladijče dolmetali z gnejzda i tak dele. Tak se je bluzi Murskij berekov najšeo tudi štrk, kij je šteo biti za nikaj više »d svojij vrstnikov. Gda so na jesen i na protlike lejtali v toplejše kraje prejk y>sikij brgov, je leto obet driigij pa se ujemi tak povidilo, ka se ločo od svoje čuporc; spusto se je med bejle vršace, ka si tan splete gnejzdo. Šteo je dosegnoti likaj več kak njegoviva prostiva stariša, zato je oslao pri Brgoščaraj. Bejli vršacje so pa bili j tajni samo ode leč; gda je mladi štrk dolseo pa si hapo ^»vati gnejzdo, je vido, ka se je znajšeo v skalovitij brgačaj. Dugo sc mantiao, ka je med kamenjon najšeo pravo šker, vejke pa blato za gnejzdo, dosta duže, Kak njegovi vrstnieje v rodoviInoj nižijni Murske krajine. V ton je vido kaštigo Za svojo nadutost, cli je seadno nej zdvojo i povrgeo, liki je z delešnjij krajov ^ttpnavldčo vse potrojimo pa si postavo preči trdno gnejzdo, v šteron je s svojov ?v<>ljenov štrkicov zgddnjao zdrav rod - trij črslvc štrkove mladijče: Čiglij sta nej ntcla vsega zadovolc, sla niti adnoga nej vrgla dol z gnejzda. I 17 Mladič jc so rasli i gda so ži preči velki bilij i se lejtati (cilij, je oča Štrk z Ženov vred sklcno, ka je po zgledi svojij vbrnij starišov nafčij tudi fkup rokč držati i bogamoliti. Na Verni j duš den, gda se v deželi Brgoščckov tri j čisla molijo, je držino posado za sto, zeo čislo pa hapo naprej moliti. Čislo se pa od dugolejtne molbe ži natrgalo, cli, rokou na srce, nej telko od molbe, kak od rejdkoga nbcanja: lancek je sčista zarjavo, jagode so dolletele. Štrk si nej znao kaj, poberati je nej valilo, eden čas moli dele na pamet, to je na prste, le se pa pošikne k omari. V spodnjen prečnjeki so med vsefele bagažon bila tildi ta nouva čisla na potaček, kak je zadnji čas šega goriprišla, ka sc nosijo na prst nateknjena kak naprušnjek. Segne teda v omar pa rejsan pošlata v krnici eden te okrogeo molek, kak pravijo Brgoščeki. V pobožnost vtdnjeni Štrk si ga natekne na prst i moli dčlc, držina njemi odgovarja. V okenček! samo adna svejča gorij, eli oča Štrk je seadno zapazo, ka se njegova mladezcn ravna po najnovejšoj svcckoj modi tudi pri molitvi; nej ka bi fkiip držali roke, liki sakši po svoje. Eden z rokov podpera glavou, kak da bi sedo v oštariji pri litri, drugi prekriža roke kak da babe klepečejo pa lidij ošpotavlejo, tretji pa opre roke ob kučet, kak da bi nasenji prešecavao živino kodaji. »Hajd na kolena!« brekne stari Štrk, ka bi odvado mladijče te nakaznosti. Mladijči zozejvlejo, poglednejo svojega bogzna od koj razkorjenoga očo (kak da bi malo vutnjem bito), te pa proseče obrnejo očij v mater Štrkico. Ona pa gorizvižala, zakoj se mož srdi pa njin nej pomogla v nevouli, liki je -vdrna pozivi svojega moža - bogavno pokleknola. Samo se znajšia pa ka je ne bi tiščalo, si djala pod koulina eden debeli podritnik. Kak bi megno, so tak napravili tudi vsi trije mladičje, čiravno bi se najraj reberili, ar je klečanje nej bijla šega v deželi Brgoščarov. Moli, moli oča Štrk goreče, kak so nigda svejta molili njegov oča, moli pa zmeri i kresne zdaj adnoga zdaj drtigoga, gda njemi glava zakinka v drejmavico. Eli po dugoj i neftraglivoj molbi se njemi držina hapi puntati. »Hej, očka, izpustu si Čast bodi. No, a ne?« se obrne srednji mladec k drugim Pokijmali so i povedali, za kelko jagod je podugšao desetko. Stari Štrk pa zaprva niti nej v pametzeo, ka je bilo ži vmes znamenje za Dijka bojdi Bougi. »No, no, ve to nej falinga, samo mij molimo«. Mislo si je, ton sc Bougi šče bole povidi. V to formo je naslediivao svojega preminočega očo, šteri je v vekšo cest božo radovolno rastegno čislo v preči vekšo dužino, kak jc bilou fkiipdjano. »Stoj, očka! Spet si spustu Čast bodi, a bomo vso noč žebrali ta pospani rožcnkranc?! - jc zacvilo najstarejši mladič, šteromi ži prvo kosminjc poganjalo pod noson. »No, no, samo pomenjc, ve ti node škodilo, či zmoliš malo ober, švanjar, ka se noš telko tepeo okoli s svojov pajdašijov.« »Hvala za tak poduk in tako pokoro!« je vrgeo oči mladi Štrk pa se ži šteo pognati vo či ga mati Štrk (ca ne bi zadržala pa njemi velejla mučati i ostati na meri. Oča Štrk pa sc zaj malo bole poglobo v te moderni rožni vejnec, na šteron nemre najti zarižnjc eli bumblcka za Dijka bojdi Bougi, pa tudi krijžeca nej po desetij gumbicaj. Štco je ži goristanoti pa iti k svejči gledat, cli je nej to včino, bvak bi si mladi mislili, ka ne zdrži j več klečanja. Obrača potaček dele, dokeč se ne oglasi starejša čij. »Ja, očka, ti edini dremlješ, al’ si pa na glavo padu 1 Pol desetke si žc čez. Mami, daj, vzemi mu molek in moli ti naprej!« 118 Oča Štrk pa si ncj dao zeti čisla zroukc. Drapno je po stouli, ka je reko čfstev bole kak vsi drugi, ona pa It naj duže klečij pa se kuče po prsaj za sakikratni grej, gda ga zbočki gleda pa ošpotavle, ka je ne pistij na veselico. Molba se prevrgla ži v drugo polovico, pa je li nej štelo biti kunec. Zdaj je zavrejla krv čeri. Skoči gor pa brek ne razkorjeno: »Mejduš, očka, to je pa žc sinotan!« Bogzna, ka bi šče diinoia, či je ne bi brat posado dol pa njoj spravlivo pošepetno: »Pusfga pfgmah, saj vidcš: ful je zadet.« Oča Štrk je zarazmo tou z vsej jezikov fkiipzinejšano kolbaščino i ži skočo gor, ka bi pokazao sini, što je zadeti, či ga ne bi mati Štrkica oberoč pocukala dol. S ten je štela moževi pokazati, ka je molitev spravlivo činenjc, nej pa prilika za svaje i obgrzavanja. Tudi san je spoznao, ka se ncj jako dostajalo začnoti kakšo rabuko pri zadnjoj skrovnosti žaloslnoga tala rožnoga venca Kij se za nas razpeli dao. Ob ton je staroga Štrka preblisnolo tudi spoznanje, zapijsano v Sveton pismi, naj dčuvje nodo preostri do svoje dice, ka njin ne vgasne njiivo srce. Tak se je raj znouva zamekno v molitev. Vrlo je dele svoj železni venček med trdimi prsti. Eli bole kak je šlatao ponjcn, ge bi bilo denok preslejdek, debelejši bumblek eli krijžec, menje njemi gratalo. Kak da bi sešeron vednako bilou. Tak sc molba na Vernij duš den rastegnola v Štrkovoj iži na ccjii večer, ravno ,;ik kak nigda svejta pri Štrkovij v Slovensko) Okroglini i to jc navdajalo hižnoga verta z velkin dopadenjon i nezgriintanin dušnin meron. Nej samo, ka je šou po zgledi svojega pobožnega oče, šteroga je v mladolejtnoj zblojenosti odiirjavao, zdaj je vorvao v potrejbnost dugšc molbe tildi z drugi j zidkov: Oprvin: oba roditela sta bila kolrigi Bratovščine živoga rožnoga venca i sta se nigdar ncj navolila moliti čislo. Ob drugim čislo sc priporača ken bole rastegnoti ži zatogavolo ka se zadosti j prošnji Matere Cerkve za vse potrejbe krščanstva. Ob tretjin, či pobidij spomin na tisto spovid v svojen mladoletjt, gda so njemi barat z Rovackoga dali atakši tanač: človik nesmi zandirati pa se nevolivati zavolo dužinc čisla, ravno nadpak more bili - nigdar se nesmi navoiiti »krunicu« moliti. To je tak potrebno na svejti, kak nikaj drugo, kakšte dugo bi bilou, nej pa samo na deselke raspelano. Bogaboječi barat so pravili, kak so njin v ton tali znali binačuvati njuv redovni vučiteo: či bi čislo tak dugo bilou, ka bi segalo okoli ccjloga svejta, šče te se ne bi smeli navoiiti ga moliti, ar bi kumaj te bilo zadosta dugo. Takse so reko potrejbe krščanske vdre i Sv. Matere Cerkve. Tak je teda oča Štrk zafaio Boga, ka njemi te moderni molek brezi zarižnje, krijžeca eli bumbleka pomaga razlegnoti ga po miloj vouli pa sc ravnati po svetlij Zglodaj svoji j pobožni | prejdnikov. S samodopadenjon sc čovao po šče nej preveč PiŠhvoj glavi, klumao i falo Boga, ka se njegova zakonska tivarišica li ednok Postavila na njegovo stran. Ži si je prcmišlavao, kak jo denok nagradi), gda prileti j v njega njeni žmeten podritnik s lakšov silov, ka se sirmak prevrže: »Zdaj te 'mam pa jest zadost’! Ccu let' preždiš pred televizorjem, zdaj bi rad Pa vse not’ pmesu, ti zarukani močerad od Mure!!« »Saj res, a ne, mami,« podpre mater čij, štera jc bila prle polišana, »enkrat z ^ukam, enkrat s psam!« Mdlbcni potaček sc Štrki skotno dol. scinkao na lisenon podi pa se potočo prti r{*skačcnoj Štrkici. Friško vižge letrko pa zgrabi očin molek, štori je telko rabiike Pfneso v te rejdki večer družinske zbranosti. »Lej, lej, fant, kakšen čuden roženkranc!« skunča mali Štrkica nezarensko Pomoljeni rožni vcjncc, pa ga da sini. 119 »To ni pa noben roženkranc, mami. Tristo zelenih, a veš, kaj je to?« vgčni sin, gda si pogledne te malo žmetnejši železni venček prti letrki, »to ni neč druzga kuker navaden kroglični ležaj od bicikla.« Vsi so si ga podavali pa z velkin smehon dokončali to nevsagdanežnjo pobožnijo štrkove držine. Pretipavali so kruglični venček pa si gučali, ka nej čuda, či jc »staremu zaštekalo«, ka nej najšeo zarižnje, bubike eli krtžeca za Dika bojdi Bougi, ve ga sploj nemre meti. Kak bi pa biciklin skakao, či bi ga mbu' Ovak je pa praj sčista takši kak tej moderni molbeni venček-čisla za na prst, eli povejdano po brgbščarsko - moleki. Malo je fahlo, ka so očo nej prosili odpiiščenja za zandiranje med molbov, či ne bi mladi to ži davenvejk tanahali v svojij odnošajaj do starejšij liidi. Oča Štrk je nazadnje zeo svoj »moderni« molek v rouke, ga prdejno, pa ščc rej san mou sago po mašinskon olji, te ga pa djao nazaj v prečnjek kak kakšo dragotino. To je fčtno s trdnin nakanenjon, ka ga ne poniica za pestou biciklina, kama edino paše, liki za takši niic kak nojco, gda de čuto za tou pa duhovno potrejbo. Adnomi pa se duga molba Štrkove držine li povidila: Njemi, nevidnomi, kij je gledao na njou z najvekše višine. Odpro je teda svoje dobrotivno srce i njoj poslan naskori šče adnoga Štrka. Naj končam zgodbo svojega soimenjaka z njegovimi besedami, s katerimi je očitno hotel posvetiti še prenekateremu našemu zdomcu in izseljencu: »Sto visiko iejče. un niško spadne.« Fotokronika Jože Zadravec 5» . - Draga 1992 - ali 27. študijski dnevi, od 4. do 61 septembra, v Parku Finžgarjevega doma na Opčinah pri Trstu - jc bila nov premislek o sedanji Sloveniji: njeni demokraciji in krščanskih vrednotah. V treh dneh sc jc zvrstilo pet predavateljev; klasični filolog Gorazd Kocijančič je govoril o skrivnosti in strpnosti, predsednik SKD Lojze Peterle o kristjanovem deležu v političnem življenju družbe, minister za Slovence po svetu Janko Prunk o razvoju slovenske državotvorne zavesti, p. Edvard Kovač o slovenskem krščanstvu med tradicijo in etiko, Franc Rode o slovenski narodni zavesti. 120 - Letošnje »Košičeve dneve« v Bogojini so sklenili z blagoslovitvijo nove Prijazne kapele sv. Janeza Krstnika na Ivancih. Kapelo je v nedeljo, 6. septembra, blagoslovil mariborski pomožni škof Jožef Smej. ~ Župnijsko občestvo sv. Mariina na Kobilju je v nedeljo, 30. avgusta, slovesno £°r<>malo na kraj prve cerkve, kjer so postavili novo kapelo, posvečeno Mariji, kraljici miru. Novo kapelo je blagoslovil mariborski škof Franc Kramberger. 121 - V maju 1944 so partizani požgali veličastno cerkev v Žužemberku. Domala 50 let se nihče ni smel dotaknili ruševin te cerkve, nihče je ni smel popravljati; bila naj bi »večen spomenik« na vojne čase. V nedeljo, 6. septembra, se je tani zbrala množica romarjev. Molitveno bogoslužje je bilo kot uvodni akord v ponovno pozidavo cerkve. - V ruševinah jc bila pet desetletij cerkev na Kureščku pri Igu Dolga stoletja je bila romarsko svetišče. V nedeljo, 30. avgusta, je cerkev, posvečeno Mariji-Kraljici miru, na novo pozidano na starih temeljih, ponovno blagoslovil ljubljanski nadškof Alojzij Šuštar. Zbranih jc bilo nad 5000 romarjev. Obnovo cerkve jc vodil ižanski župnik prof. Tone Košir, ki mu na Igu kaplanujc Štefan Krampač, doma iz Gornje Bistrice, katehistinja pa je s. Cilka Hozjan, doma iz Odranec; pri verouku na Igu pa pomaga tudi bogoslovec Matija Tratnjek, doma iz Lipovce. 122 - Srečanje treh dežel iz območja Alpc-Jadran jc bilo letos na Rakovniku v Ljubljani v soboto. 22. avgusta. Zbralo se je nad 7 - v Turnišču pri Mariji pod logom. Prijazno in zgovorno bogoslužje je bilo tudi v Apačah. Tu se je pri cerkvi Marijinega vnebovzetja zbralo deset župnijskih občestev dekanije Ljutomer; navzoči so bili vsi dekanijski duhovniki na čelu z dekanom Izidorjem Vclcbetijcm, s predstavniki oblasti - občine in krajevnih xkupnoS(ir Podobno je bilo (udi pri Gradu. 133 - Na dan proščenja pri Sv. Benediktu v Kančevcih, 12. julija 1992, je stranka krščanskih demokratov priredila veliko zborovanje, ki se ga je udeležilo nepričakovano veliko ljudi. Na njem je govoril tudi bivši predsednik slovenske vlade Lojze Peterle. - Odranski in beltinski pevci otroškega cerkvenega zbora so letos bili na izletu v Ljubljani. Na sliki jih vidimo pred rakovniško cerkvijo, kjer jih je poslikal in pozneje lepo pogostil Odrančar, prof, in urednik Jože Zadravec. Ogledali so si tudi živalski vrt 134 - Mladinsko srečanje v Stični 18, 9. 1992. Janez Puhan Malgaški misijon Splošno o Madagaskarju Madagaskar ali drugače Veliki otok, tudi Rdeči otok (ker je zemlja rdeča) kot velika ladja spremlja Afriko na vzhodu, v Indijskem oceanu. Velik je za dve nekdanji Jugoslaviji in ima 12 milijonov prebvalcev. Deli se na dva de a: na visoko planoto, kjer so prebivalci večinoma Azijci m na nizki predel, vse kar je »b neskončni obali. Tu pa so prebivalci mešanci Afro-Aztja. Čeprav je v deželi več dialektov je skupen uradni jezik malgaški, ki jc malezijsko-pohnezijskega izvira Kol seotOK zemljepisno deli na dva dela, se tudi gospodarsko in kulturno. Lahko rečem da je ves nižinski del v vseh ozirih precej zaostal za visoko planoto, tudi v verskem pogledu Tako je na primer na visoki planoti z glavnim mestom Antananarivo, že več kot 70% ljudi krščenih, pri nas na obali, kjer dela večina slovenskih misijonarjev, pa je krščenih le 9% prebivalcev. To je poljedelska dežela (9()%\ kier pridelujejo predvsem riž, manioko, sladek krompir, kavo m poper. Madagaskar e tudi velik izvoznik vanilije. Industrije je zelo malo v glavnem pa ' večjih'mestih (tekstilna in živilska). Nekoč so bile največje malgasko bogastvo crede govedi (leta 1971 okrog 10 milijonov glav), danes jih ie ostalo le 5 milijonov. Veliko število govedi so v zadnjih 16 letih marksistične vladavine roparji s pomočjo 135 visokih državnih uslužbencev mogli kmetom ukrasti in 2 ladjami izvoziti na bližnje otoke (Komori in Reunion). Spioh so biti roparji tisti, ki so malgaško podeželje izpraznili in ljudi potisnili v hudo revščino in beg v mesta. Bili so dobro oboroženi in imeli so (ali še imajo) celo ruske vojaške puške kalačnikov. Ker je uprava vsa sprijena (predvsem sodstvo in policija) so ubogi ljudje prepuščeni milosti in nemilosti, brez vsake zaščite. Če je v času osamosvojitve 1960 (prej francoska kolonija) Madagaskar veljal za eno najbolj razvitih in bogatih dežel v vsej Afriki, je oblastnikom v zadnjih 20 letih uspelo spraviti otok na skrajni rep nerazvitih. Danes je med deseterico najbolj revnih dežel na svetu. Sam sem bil od 1971 nemočna priča temu propadu. Z gospodarskim propadom se je seveda poslabšalo na vseh drugih področjih: zdravstvo, Šolstvo, morala, itd. Večina prebivalstva živi danes človeka nevredno življenje. Koče v propadanju, hrana slaba in nezadostna, zdravstvene pomoči skoraj nobene, večina šol na podeželju zaradi strahovlade roparjev zaprte. Za golo preživetje so ljudje pripravljeni prodati vse, svoje otroke, svoje telo ali celo svojo vest. K vsej tej domači bedi, povzročeni od nesposobnih in brezvestnih oblastnikov dodajajo svoje Še bogate dežele, ki pod ceno kupujejo osnovne surovine in pridelke, zelo drago pa tam prodajajo svoje industrijske izdelke. Takoimenovana pomoč, ki jo dajejo kot miloščino deželam v razvoju, je le hinavščina razvitih dežel. Danes mora malgaški kmet prodati eno tono banan, da si kupi srajco, šest ton kave, da si kupi kolo, za dva aspirina mora dati pol kile kave! Ko večina ljudi postaja vsak dan bolj revna, se peščica drugih brezmejno bogati V glavnem mestu človek vidi avtomobile in vile, ki so v Ameriki redki. Ta peščica ima v zakupu politiko in seveda vso oblast. Vse to pa z blagoslovom nekaterih evropskih dežel, ki te politike zaradi svojih neokolonialističnih koristi tudi podpirajo. Da se ohranijo na oblasti so pripravljeni uporabiti vsako sredstvo, podkupovanje in celo umor nasprotnikov. Cerkev tega splošnega razkroja malgaške družbe ni od daleč gledala, sama je prizadeta, saj je velika večina članov Cerkve ravno iz najbolj revnih podeželskih slojev. Že od 1972 so škofje v svojih pastirskih pismih opozarjali na zlorabe oblasti in klicali ljudi, predvsem kristjane, naj živijo po vesti, predvsem tisti, ki imajo v družbi kakšno odgovorno mesto. V vseh pismih so pozivali kristjane h kritičnemu odnosu do oblasti, vzgajali ljudi za politično zrelost. Predvsem je treba spremeniti mišljenje, da politika ni slaba stvar in da je nimamo pravice pustiti tistim, ki z njo le brezvestno iščejo lastno korist. Žc papež Pavel VI. je poudaril, kako važna je vzgoja za politično življenje. Z veseljem ugotavljam, da smo v tem smislu, kar se tiče političnega osveščanja na Madagaskarju naredili velik korak. Ce je p° enoletnem splošnem štrajku vlada končno le padla in ostane »večnemu predsedm ku« in velikemu občudovalcu korejskega Kirn il Sunga Didier Ratsiraku le simbolično mesto predsednika države, je to gotovo največ po zaslugi vseh krščanskih Cerkva, ki so ljudi vzgajelc, da se je diktatura zrušila. Danes imamo na Rdečem otoku začasno vlado. Kmalu naj bi bil referendum o sprejetju nove ustave, nato pa splošne volitve. Čeravno nekdanji samodržci poskušajo na vse načine preprečiti ta demokratični razvoj (tudi s tem. da svojim privržencem delijo orožje), vsi upamo, da Gospod ne bo zapustil svojega ljudstva, ki v stiski kliče k njemu. Ko smo spremljali vse to ljudsko vrenje, vse te napore, da potrga verige sužnosti, pohojenega dostojanstva in išče pravičnejšo in bolj bratsko družbo, smo se počutili zelo blizu latinoameriški Cerkvi, za katero jo osvoboditev Človeka srčid njiju nima v Žižkih sorodnikov. In vendar raste na obeh gomilah živopisano cvetje, skrbno zalivano, da mu ne more blizu niti najbolj brezobzirna suša. To dejstvo je dovolj zgovorno, kako so vaščani Žižkov spoštovali svoje sestre in jih Sc spoštujejo! 153 Franc Temeni Ob 20. obletnici cerkve na Gornji Bistrici Dogodki, ki so bili še pred leti blizu, se naglo pogrezajo v zgodovino. Lela sc nizajo kakor desetke rožnega venca, šestega avgusta 1992 je preteklo dvajset let od blagoslovitve nove cerkve na Gornji Bistrici, streljaj daleč od Mure. Na tem mestu je bil nekoč močvirnat travnik, porasel z grmičevjem, danes pa je tu vzorno urejeno dvorišče z gredami rož pred cerkvijo sv. Antona Padovanskega. Dvajsete obletnice bistriške cerkve se želimo spomniti v Stopinjah iz dveh razlogov; prvič zato, ker je bila ta cerkev v tistih, še vedno svinčenih časih, ena med redkimi novimi cerkvami na Slovenskem, in drugič v zahvalo rojakom -izseljencem; brez njihove izdatne pomoči cerkev na Gornji Bistrici najbrž šc danes ne bi stala. Zamisel za novo cerkev na Gornji Bistrici je dala rojakinja - izseljenka Gizela Hozianova (roj. Rebrica, rojena 1911). Prav ona je tudi sprožila obsežno nabiralno akcijo v ZDA, Kanadi, Avstraliji, pa tudi v nekaterih deželah zahodne Evrope. V Nemčiji je znatno pomagal izseljeniški duhovnik, Ivan Ifko, rojen na Gornji Posvetitev oltarja na G. Bistrici 1972 Zelja Bistričanov je padla na rodovitna tla. Vendar se rojaki v Ameriki niso navduševali za kapelo, ampak od vsega začetka za cerkev. Sklenili so: na Gornji Bistrici se naj zgradi cerkev. Parcelo za cerkev je darovala Evelina Copot, ki je bila že nekaj let v Ameriki Lendavska občina se je končno, na podlagi potrdila o delu zbranih sredstev, omehčala. Privolila je v lokacijo in izdala gradbeno dovoljenje na osnovi 154 gradbenega načrta, ki ga jc izdelal višji gradbeni tehnik Jože Požauko v Mariboru. Pozno jeseni 1969 so vaščani Gornje Bistrice začeli urejati gradbišče za cerkev. Znatne težave so imeli z izkopom jarkov za temelje, ker jih je voda vedno znova zalivala. Pa tudi to oviro so obvladali. Gradnja nove cerkve na Gornji Bistrici je bila izročena v varstvo Matere božje in priprošnji božjega služabnika Antona Martina Slomška. Za zavetnika novi cerkvi so izbrali svetega Aniona Padovanskega. Pokojnemu škofu dr. Maksimilijanu Držečniku je ugajala zamisel rojakov iz Amerike, naj bi cerkev dobita za glavnega zavetnika Antona Martina Slomška, seveda, ko bi ta dosegel čast oltarja. Temeljni kamen jc blagoslovil takratni generalni vikar mariborske škofije dr. Josip Meško. Slovesinost je bila na peto navadno nedeljo, dne 9. maja 1970. Generalni vikar j c naglasil v svoji pridigi, naj bodoča cerkev pomaga graditi v srcih vernikov trdnejši temelj krščanskega življenja. Sredi leta 1972 je bila cerkev na Gornji Bistrici v glavnem dograjena. Ob navzočnosti velike množice, tudi številnih rojakov iz Amerike in drugih dežel, ter zastopstva civilne oblasti jc škof dr. Maksimilijan Držečnik slovesno blagoslovil novo cerkev. Asistirali so mu generalni vikar dr. Josip Meško in okoliški duhovniki. Nedelja, dne 6. avgusta 1972, jc bila vsa slTnČna, kar je slavje še Povzdignilo. Po tej prelepi slovesnosti jc v gornjcbislriški cerkvi vsako nedeljo božja služba. Tu sta bili žc dve novi maši: Štefan I lodnik jo jc pel 6. julija 1977, Stefan Krampač $DB pa 15. julija 1990. V lej novi cerkvi so izrekli svoj »da« številni pari zaročencev. Sem hodijo k verouku tudi šolarji vseh treh Bistric. Ko so pred leti v vasi Crensovci poimenovali nove ulice, so pozabili na izredno Zaslužnega moža za Prekmurje, duhovnika in častnega kanonika Jožefa Klekla. Gpmno, da Gornja Bistrica ne bo pozabila velike dobrotnice Gizcle Hozianove 155 (umrla 6. 9. 1989). Tudi njej pripada pomnik! V prvi vrsti v cerkvi na Gornji Bistrici. Pa še morda v hiši, ali na hiši, v kateri je preživela svojih prvih šestnajst let življenja. Molitveni spomin si zaslužijo tudi vsi ostali rojaki doma in po svetu, ki so kakorkoli pomagali pri nastajanju novega svetišča na Gornji Bistrici Prav letos se spominjamo desete obletnice smrti izseljeniškega duhovnika v Nemčiji, Ivana Ifka, ki si je srčno želel, da bi vsaj enkrat maševal v cerkvi, za katero se je osebno požrtvovalno razdajal. Žal tega ni doživel. Počiva v Essen-Altenessenu v Nemčiji. Tudi darovalka gradbene parcele je že v večnosti. Počiva na pokopališču v Cikagu. Nepozabno leto 1992 se naglo oddaljuje in si že nadeva patino zgodovine. Spomin nanj smo obudili duhovniki lendavske dekanije na dekanijski rekolekciji, skupno s številnimi verniki, prvo sredo v Marijinem mesecu. Somaševanje je vodil pomožni škof dr. Jože Smej. V mašnem nagovoru nas je vodil po štirinajstih postajah, na katerih se je Jezus ustavil po svojem vstajenju. Bistriški Jarmov križev pot ima namreč poleg štirinajstih postaj še petnajsto: KI JE OD MRTVIH VSTAL! Zahvala in priznanje za cerkev na Gornji Bistrici pripadata v veliki meri tudi domačinom. Brez njihovih žrtev in izdatne pomoči takega uspeha gotovo ne bi bilo. In ne nazadnje: hvala vsem črensovskim kaplanom, ki so v minulih dvajsetih letih najpogosteje opravljali božjo službo in ostale dušnopastirske obrede v tej cerkvi. J. S. Življenjski jubileji 80 let Naše Stopinje, zbornik Pomurskega pastoralnega področja, ne morejo iti mimo življenjskih jubilejev 80 let, ki so jih v letu 1992 obhajali tile duhovniki: 1. Ivan Camplin, sin Ivana in Terezije, roj. Pucko, rojen 23. junija 1912 v Bogojini. Po mašniškem posvečenju 7. julija 1935 v Mariboru se vrstijo njegove dušnopastirske postojanke: kaplan pri Sv. Juriju v Prekmurju, stolni kaplan v Mariboru, izseljenski duhovnik v Franciji, kaplan v Lendavi, škofijski tajnik v Mariboru, župnijski upravitelj v Gornjih Petrovcih, budimpeštanska ječa zaradi sodelovanja pri osvoboditvi Prekmurja, kaplan v Banokszentgydrgyu, ječa v Komaromu, župnik v Dobrovniku. Tu poleg obilnega pastoralnega dela pozida še nove kapele: Gospodove spreinenitve v Dobrovniku, Marijinega obiskanja v Radmožancih in Marije Snežne v Genterovcih. Od leta 1981 službuje koc župnik v Gornjih Petrovcih. Krajevni leksikon Slovenije IV., Ljubljana 1980, str. 286, ga omenja kot pesnika in publicista. To razodevajo tudi njegovi članki in pesmi v Stopinajh. »Poezija je zdravje, čeprav si bolan,« je zapisal avtorju tega prispevka Božidar Rozman v izvod svojih pesmi: Prah molčanja - Slap besed. Spodbuda, da bi jubilant Camplin zbral in izdal svoje pesmi! - Več o njem gl. Stopinje 1986, 185-187. 2. Jože Gutman, rojen 25. aprila 1912 v Bogojini, v duhovnika posvečen ‘J. julija 1939 v Mariboru. Od leta 199] biva kot upokojeni lovrenški župnik v Bogojini m pomaga bogojanskemu župniku v dušnem pastirstvu. Kot bogoslovec je znal pritegniti bogojanske dijake in jih navdušiti za kulturno udejstvovanje. Režiral je marsikatero gledališko igro. 156 V svojih pridigah zna neminljivo evangelijsko resnico obrniti na dejanske življenjske okoliščine. Če bi jih zbral, kako dragoceno gradivo bi bile oznanjevalcem božje besede! Več o njegovem življenju in delu gl. Stopinje 1990, 107-108. 3. Rado Junež, rojen 26. julija 1912 v Kostrivnici. Po maturi na državni klasični gimnaziji v Mariboru se jc vpisal na Visoko bogoslovno šolo v Mariboru, kjer je bil 5. julija 1937 posvečen v duhovnika. Sedaj jc že celih 45 let dušni pastir pri Sv. Juriju ob Ščavnici. Zanj je značilno, da je deloval zmeraj v župnijah in cerkvah, ki so posvečene sv. Juriju. Več o jubilantu gl. Stopinje 1978, 123 m 1988, 196-197. 4. Ludvik Lajn.šček, rojen 6. junija 1912 v Rakičanu, v duhovnika posvečen 3. julija 1938 v Mariboru. Sedaj preživlja svoj življenjski večer v Koroškem domu starostnikov Črneče, 62370 Dravograd. Njegovo življenje in delo je opisano v Stopinjah 1989, 164-165. 5. Štefan Zver, rojen 14. julija 1912 v kraju Lipa (pod Lipo!), župnija Turnišče, v duhovnika posvečen 5. julija 1936 v Mariboru. K podrobnemu opisu njegovega življenja in dela v Stopinjah 1987, 147-149, naj dodamo še tole: Ko so sc med vojno vsi madžarski duhovniki branili iti za kaplana k Jožefu Pehmu, opatu v Zalaegerszegu (poznejšemu škofu in kardinalu Mindszen-tiju), je Zver privolil, rekoč: »Četudi bodo drva cepili na meni, bom vzdržal.« In škof ga jc objel. Uredništvo Stopinj vsem petim jubilantom želi, naj jih Bog še naprej spremlja s svojini blagoslovom. Več kol vsa odlikovanja, vključno tudi papeška, pomeni to, da so zvesti Kristusovi duhovniki. Za slehernega od njih velja napis na steni lovrenške župnijske cerkve na Dravskem polju: »Hic quiescit Ant. Bruner, ad St. Laurent. Parochus, non q uidem lus ordine sed nec 2Jus virtute. Obiil 183L« V prevodu: »Tu počiva Ant. Bruner, župnik pri Sv. Lovrencu. Ni bil sicer prvi glede na odlikovanja, pa tudi ne drugi glede na krepost. Umrl 183)1« Jubilanti 1 Niste prvi glede raznih priznanj, pa tudi ne zadnji glede na krepost. ■lože Smej Szentbcszed Tomislav Šantak ujmisen Pridiga na novi maši Tomislava Šantaka (Dobrovnik - Dobronak 1992. julius 5) Kedves Tomislav ujmises, kedves paptestvereim, DoRronak plebanosa, az ujmises kedves szulci, rokonai. dobronaki hivek, valamenvi jelenlevo! A maribori szeminarium kapolnajaban, abban a padban, ahol az ujmises Tomislav az utolso harom evben imadkozott, elmelkedett. van a biblidja, ujszb-vctscgi szentirasa. Ebben a szentirasban egy kisemlekkep talalhato megboldogull ^lyjarol, Jdzsefrol. Fcllapoziam ezt a szenlirast es azt a sždvcgct olvastam benne, antclyet m a Szenl Cirili cs Metod iinncpčn olvasunkt »En vagyok a jo pasztor. A jo pasztor cletčt adja a juhokert...« Es Jezus ismet hangsulyozza: »En vagyok a jo pasztor. Eletcmct adom juhaimert« (Jan 10, 11-15). 157 Isten megvaltahatott volna minket egvetlen szavaval, egvetlen mozdulataval. De Isten megmutatta nekiink vegtelen szeretetet. Nagvcsutortokon este Krisztus, Isten Fia az egyetlen legkedvesebb aldozatot ajanlotta fel Istennek: sajat magat. Vette a kenyeret, atvaltoztatta testeve, majd vene a bort es atvaltoztatta vereve. Igy mar nagycsutbrtokon bemutatta igazi aldozatat, verteleni.il. Nagvpenteken pedig bemutatta veraldozatat is. Krisztus aldozata nem szunt meg. Azert parancsolta meg apostolainak: »Ezl cselekedjetek az en emlekezetemre!« Ezekkel a szavakkal Krisztus parancsot adott aldozatanak megujitasara. Krisztus, a jo Pasztor, minden nap ujra es ujra misztikusan, de megis valoban eletet adja juhaiert. Szentmiset naponta, sot orankent mutatnak be foldiinkon. Igy minden einbernck lehetosege van arra, hogy belepjen az elo Krisztus kalvariai aldozatanak misztcriu-maba. Ha pap nincs - akkor Krisztus mindennapi kalvariai aldozata sincs. Ha pap nincs - akkor Oltariszentseg sincs. Ha pap nincs - akkor ciborium, legyen akar aranybol is, csak lires edeny. Ha pap nincs - akkor a mi templomunk csak hideg muzcum. Ha pap nincs - akkor a gvontato szek csak negy szal deszka, inert nincs otl senki, aki feiemelne kezet es mondana: »En most feloldozlak buneidtol.« Ha pap nincs - akkor senki sincs, aki Krisztus aldozatanak gyiimolcset a halol' takert bemutatna. Nem hiaba mondta a ptispok az aldozo pap szentelesnel: »Vedd a hatalmal. hogy aldozatot mutathass be az Istennek, es a szenr miset mondhass elokert es holtakert 1« Mindezt kifejezi Tomislav ujmisesnek szentirasban talalhato szentkep is: Jezus a keresztfan t ugg e s atszurt szivebol csepego ve rt egy angyal kehelybe fogja fel Atlapoztam a helyi Egyhaz tdrtenetet. Itt Dobronakon a mai napig ncgy ujmises volt. Mindnyajan dobronaki sziiletesuek. 1. Fliszar Ferenc, ujmise 1756-ban. 2. Nemeth Peter, ujmise 1786-ban. 3-Nemeth Istvan, ujmise 1787-bcn. 4. Augustič Adolf, ujmise 1809-ben. Tehat valemenyi majdnem 200 ev eiott! Hogyan is folyt le az akkori ujmise unnepsege? Megkiserlem elmondani. Ujmisere harangoznak... A harangok szeiiden hivogatjak az embereket. Tavol falvakbol is... Az oltar keszen dll mar. A falu utra kelt. Az ujmise alatt meg a hazorzok sem maradnak otthon. A betegek elhagyjak az agyat. Az oregek erkeznek eisonek. Jonnek a szulok is. Soha nem vettek olyan ahitattal keztikbe az imakbnvvet mint ma. Az elso szentmise a sziiiok eleteben igazi gyertyaszenteJ6 iinnep (mint februar 2). Gvermekuk mutatja be a miset. 6k pedig Istennek nem egy par gerlicet mutatnak be, ha ne m sajat gyermekuket. Egy regi mondas szerint, ujmisen valo reszvetelert erdemes elkoptatni egy p^r uj cipot. Igy volt az 200 evvel ezelott itt Dobronakon es igy van ez ma is. Dobronaki fiuk! Isten titeket is hiv. Ma hiv! Nem varunk megint 200 evig. Ur Isten hiv. Izaias jovendeleseben olvassuk: »Hallottam az Ur szavat, aki azt mondta: Kit k tild j ek? Es ki megv el nekiink? Es mondtam: IME EN, KULDJ ENGEM!« (Iz 6,8). (Opomba uredništva: Škof Smej je imel zatem še pridigo v slovenskem jeziku ) 158 Vilko Novak Prof. Viktorju Smoleju v spomin Dr. Viktor Smolej »Grob se za grobom vrsti...« (J. Stritar) tistih, ki so delali na sobočki gimnaziji v njenih prvih časih in sc tesneje povezali z našo krajino. Tak je bil tudi njen profesor Viktor Smolej, katerega plodna življenjska pot se je dokončala v Ljubljani 5. aprila 1992 po večletnem trpljenju. »Prekmurska deželica je živela z nami in mi z njo, kmalu bo živela mimo nas in brez nas« - jc zapisal v Stopinjah za leto 1979, ko je obujal svoje spomine na Soboto in Prekmurje. Slovenski biografski leksikon je že 1967 ime) več kot stran o njegovem delu, ki se je potem še podvojilo. Označili so ga: publicist, literarni zgodovinar, izdajatelj, kritik, prevajalec in leksikograf. Narddil se je 15. sept. 1910 v Prvačini pri Gorici, čeprav je bil gorenjskega rodu. Živel je s starši v raznih krajih, dokončal sedem razredov gimnazije v Šentvidu, po maturi v Ljubljani je študiral slavistiko, se leto dni izpopolnjeval v slovaŠčini v Bratislavi, nato delal pri pisatelju Finžgarju v uredništvu Mohorjeve družbe in Mladike do 1936, ko jc postal suplcnt na gimnaziji v Soboti, kjer je ostal do 1939, ko sc jc preselil v Maribor. Tu so ga 1941 Nemci zaprli in preselili v Srbijo, odkoder se je poleti 1941 vrnil v Ljubljano, kjer je bil brezposeln. 1943 bil zaprt v Trstu, odšel v partizane, kjer je opravljal razne kulturne službe, vodil oddelek za srednje šole na osvobojenem ozemlju, kar jc ostal tudi na ministrstvu Za prosveto do 1947. Tedaj je postal profesor za slovaščino na ljubljanski filozofski fakulteti do upokojitve 1976. Delo Viktorja Smoleja jc zelo mnogostransko: pisal je leposlovne črtice, knjižne ocene, poročila in članke o slovaški, češki literaturi in življenju sploh; izredno mnogo pa je prevajal iz slovaščinc, češčine, lužiške srbščine, pa tudi iz slovenščine v slovaščino. Priredil je izdaje del slovenskih pisateljev z uvodi in opombami, predvsem šest zvezkov Izbranega dela Ksaverja Meška z nadrobnimi opombami. Napisal je Slovenski dramski leksikon v dveh zvezkih. Posebno pa jc raziskoval slovensko lovstvo in kulturo v letih 1941-1945, kjer je upošteval tudi pisatelje, o katerih tedaj drugi niso pisali Strmi jc svoja dognanja v zadnji knjigi Zgodovine slovenskega slovstva (Vil), ki jo je izdala Slovenska matica. 159 Mnogo je delal Smolej pri Mohorjevi družbi ne le kot njen dolgoletni odbornik, marveč tudi kot urednik Nove Mladike, s katero je skušal oživiti predvojni Finžgarjev časopis, in kot pisatelj knjig. Če še omenimo dve veliki deli iz njegove stroke: Slovaško-slovenski slovar (1976) in Slovensko-slovaški slovar (1983), smo mogli našteti le delno uspehe njegovega prizadevanja. Posebej pa se spominjamo Viktorja Smoleja kot profesorja na sobočki gimnaziji, ki sc jc - kot pred njim Franc Sušnik - z ljubeznijo vživel v našo krajino in njene ljudi, o čemer sam piše v članku Prekmurska deželica (pod imenom France Gorenjec) v Stopinjah za 1979 (str. 32-34); Jaz pa sem bil vesel, da so me po treh letih brezposelnosti usmerili v Soboto. - Ob sobotnih in nedeljskih popoldnevih smo s prijatelji razkrili ljubeznive in skrite znamenitosti deželice.. - In pripoveduje o posebnostih zemlje in ljudi, našteva imena profesorjev in dijakov, omenja napetost pred izbruhom druge svetovne vojske. »Svoje slovensko, jugoslovansko in slovansko prepričanje smo tik pred vojnimi dogodki izpričali s poimenovanjem soboške gimnazije po knezu Koclju. (Ne pove, da sc je za to prav on trudil.) -V tem slovenskem in slovanskem duhu je bila mišljena tudi uprizoritev igre Kralj Svetopolk, ki jo je spisal Slovak Ivan Stodola: igro so igrali soboški dijaki, režiser je bil njihov profesor (Jože Potokar) in tudi prevajalec (V. Smolej)«. Prijatelj Smolej je tudi do zadnjega, dokler je mogel, spremljal naše Stopinje in se zanimal za življenje v nekdanji »deželici« z zvestobo, ki jo je ohranil vsemu svojemu nekdanjemu mišljenju in življenju. Ob slovesu od dr. Franca Bajleca V torek 2. julija 1991 je v Buenos Airesu umrl dr. Franc Bajlec, bivši odvetnik in narodni poslanec. Pokopali so ga v Olivosu. To kratko vest je prineslo tudi naše časopisje po takrat 10 dni trajajoči vojni na Slovenskem, daljši članek pa dnevnik Slovenec. Dr. Franc Hajlec (foto Kološa, 1944) 160 Franc Bajlec se je n a rodil 17. marca 1902 v Bogojini očetu Jožefu in materi Ani, rojeni Smejh. Njegov priimek je v bogojanski krstni knjigi zapisan v dveh različicah: Ballek in Bajlccz. Ta druga različica jc zapisana v oklepaju. Po pričevanju učitelja Ivana Bajlcca naj bi priimek Ballek nastal iz »Palek«. Še danes pravijo v Bogojimi »Palkovi« ali »pri Palkovih«. Po osnovni šoli v Bogojini je Bajlec prva dva razreda gimnazije končal v salezijanskem zavodu v Veržeju, kamor ga je napotil župnik L Baša, nato pa se je 15-letcn med prvo svetovno vojno leta 1917 odpravil v Št. Vid nad Ljubljano, kjer jc študiral na knezoškofijski klasični gimnaziji. V šentviškem zavodu sv. Stanislava in na klasični gimnaziji je imel dobre vzgojitelje in profesorje. Rektorja zavoda sta bila dr. Janez Gnidovec, poznejši skopljanski škof in dr. Andrej Karlin, bivši tržaško-koprski škof. V gimnaziji mu je bil razrednik veliki slavist in slovničar dr. Anton Breznik. Takrat so na šentviški gimnaziji študirali dijaki iz vseh slovenskih dežel: s Krajnskega, Štajerskega, Koroškega, Primorskega in Prekmurja (poleg Bajlcca osmi razred še Ivan Jerič). Po maturi leta 1923 na državni klasični gimnaziji v Mariboru (zadnja dva razreda je opravil tam) se je Bajlec vpisal na ljubljansko univerzo, na arhitekturo pri prof. Plečniku. Ta je bil bogojanskemu župniku Ivanu Baši že znan iz revij. Župniji je naprosil Bajlcca, naj pridobi Plečnika, da bi izdela) načrte za novo bogojansko cerkev. To jc tudi storil. Zaradi revščine (starši niso mogli plačati stroškov za drage instrumente) se je Bajlec po prvem semestru arhitekture vpisal na ljubljansko pravno fakulteto. Pravne študije je končal v Zagrebu, vendar je ostal v stalnem stiku s Plečnikom in študenti arhitekture. Na veliko mašo 15. avgusta 1931 se jc Bajlec poročil z Mariborčanko Zorko Koširjevo m nastopil advokatsko službo v Soboti. Poleg te službe je kot banski svetnik in narodni poslanec globoko posegel v takratno politično, prosvetno in kulturno življenje Prekmurja. Prizadeval si jc za izpopolnitev soboške gimnazije. »Soboški okraj jc v lepi složnosti in sporazumu izvolil svojega kandidata za bližajoče se skupščinske volitve. Dosedanji poslanec g. Benko je že ponovno izjavil, da zavoljo obilnega posla v svojem podjetju ne more več nositi poslanskega bremena. G. Bajlec, naprošen od številnih prijateljev, naj bi prevzel poslansko dolžnost. Poudaril je, da je pripravljen to sprejeti, vendar pod pogojem, da se tako katoličani kakor evangeličani složno združijo okrog enega kandidata... V četrtek 20. oktobra 1938 so tako katoličani kakor evangeličani soglasno in z navdušenjem sprejeli g. Bajlcca kot edinega in najprimernejšega kandidata... G. Bajlec je kot banski svetnik za Soboto in soboški okraj toliko napravil, kot pred njim še noben drug« (prim. Novine 25 - 1938, 46, str. 2). Že v dijaških in visokošolskih letih sc je Bajlec ukvarjal tudi s fotografiranjem. Tako je s svojimi fotografskimi posnetki rešil pozabe marsikatere naše osebe, kraje in dogodke. Bil je aktiven član akademskega društva Zavednost, sodeloval pri ustanavljanju vaških hranilnic in posojilnic v Prekmurju. Nekaj časti jc urejeval tudi Novine (1927-29). Mnogo jc delal med počitnicami z dijaki kot zborovodja, režiral j c med prvimi ‘gre v Prekmurju in delal kot prosvetni organizator predvsem v Bogojini v orlovskem odseku, drugem v Prekmurju. Slikal j c kulise za odre, pomagal ustanoviti knjižnico, predaval dijakom v počitniškem društvu itn. Franc Bajlec je med drugim pisal tudi v Novine in Kalcndar Srca Jczušovoga. Tehten je njegov članek: Mi zidamo Bogi na čast (Kalcndar Srca Jczušovoga 1928, 161 L 50-68), kjer je opisal gradnjo Plečnikove cerkve v Bogojini in nekaterih drugih cerkva. V rokopisu nam je zapusti! 14 tipkanih strani: Spomini na zidanje cerkve v Bogojini. »Franc Bajlec, publicist in klerikalni prekmurski politik,« tako ga označuje Krajevni leksikon Slovenije IV., Ljubljana 1980, str. 286. Gotovo je to premalo. Do njegovega dela moramo biti pravični in mu ne nalepiti le pavšalne (slabšalne) etikete. Prav gotovo ni bil ovaduh, kot mu to očita pisec Preimenovanja ulic, v: Vestnik 44-1992, 31, str. 13. Da bi bil Bajlec izdal partizane 16. ali 17. oktobra 1944 v Brumnovi hiši v Soboti, o tem ni znal 48 let nihče ničesar. Tudi knjiga D. Novaka, J. Orešnika in H. Štigla: Pomniki NOB v Slovenskih goricah in Prekmurju, Pomurska založba 1985, ki opisuje dogodke 16. in 17. oktobra 1944, ne ve o tem prav nič (str. 306-307). Že pred vdorom Nemcev na slovensko ozemlje leta 1941 so ga kot rezervnega častnika poklicali k vojakom. Med bitko je prišel v nemško ujetništvo. Ko se je po več mesecih vrnil v Prekmurje, mu Madžari niso priznali pravne diplome, zato je v Pečuhu vnovič opravil vse izpite in dosegel doktorat. Sodeloval je pri ustanovitvi Slovenskega narodnega odbora leta 1944, zato je še pod madžarsko oblastjo večkrat ilegalno potoval v Ljubljano. Malo pred božičem 1944 se je z družino umaknil v Ljubljano, maja 1945 pa v Avstrijo. Kmalu nato je odšel v Rim, kjer jc bival eno leto. Po taborišču se je leta 1948 odselil v Buenos Aires. Pri tamkajšnjih oblasteh je dosegel, da je bil našim abiturientom srednjih šol v Avstriji in Italiji omogočen vstop na argentinske visoke šole. V emigraciji je ostal ves čas stalni član zbora zaupnikov SLS in svetovalec v raznih zadevah. V »Vestnik« je pisal zanimive članke o medvojni in povojni dobi. Vsakokrat ob novem letu je željno čakal tudi naše Stopinje. Bajlečeva hiša v Soboti je vrsto let rabila za kirurški oddelek soboške bolnišnice. Torej dobrodelni ustanovi. Na mestu, kjer je v Bogojini stala njegova rojstna hiša, je sedaj vrt, poln raznobarvnih rož. Spominjajo na okraske, ki jih je narisal za stropno keramiko nove bogojanske cerkve. Ko je namreč prof. Plečnik želel, naj domači lončarji izdelajo in okrasijo krožnike za strop, so le-ti bili v veliki zadregi, ker niso vedeli, kako bi to naredili. Rešil jih je Bajlec, ki jim je narisal krožnike in okraske nanje-Spisi o bogojanski cerkvi pa nič ne vedo o tem, ker vsi njeni opisovalci mislijo, da so bili narejeni po Plečnikovih risbah. Njegovo življenje in delo je kamenček, in sicer ne najmanjši v mozaiku zgodovine Slovenske Krajine. 162 J. s. Profesorju Jožetu Benkoviču v spomin Prof. Jože Benkovič Še zmeraj nam je pred očmi pokončna postava Jožeta Benkoviča, upokojenega profesorja zgodovine. Z izrazom »pokončna postava« ne mislimo samo na njegovo zunanjo podobo, marveč tudi na njegov značaj. Nikoli, tudi v tistih »svinčenih časih« ni skrival svojega verskega prepričanja. Iz ulice Kneza Koclja 27 v Mariboru, kjer je stanoval, se je dolga leta dan na dan napotil v službo poučeval predmet, ki so mu že od nekdaj rekli, da je »magistra vitae«, »učiteljica življenja«. Stopal je pokončno, s cigaro v ustih. Ce bi ga bili vprašali, zakaj tako, bi nam bil odgovoril: »Že vnaprej naj se dviga moja molitev kakor kadilo...«. Zanj namreč ni bilo nedelje brez maše. Kadar je ob koncu tedna prišel v svoj rojstni kraj Bogojino, se je tam udeležil nedeljskega bogoslužja. Kot profesor je svojo službo opravlja] vestno. V svoji stroki je bil dobro podkovan, zmeraj pošten in odkrit, zato so ga spoštovali tudi drugače misleči. Nekoč mu je »spodrsnilo«, ali hote ali nehote, ne vemo. Na nekem uradu je pozdravil navzoče uslužbence in uslužbenke s krščanskim pozdravom: »Hvaljen Jezus!« Seveda so ga takoj zatožili in je bil zaradi tega kaznovan z nekajmesečnimi odtegljaji pri plači, kar so mu pozneje povrnili. Svojim dijakom ni bil samo suhoparen predavatelj, marveč tudi vzgojitelj. Ob njegovem pogrebu je to izrazi) njegov bivši učenec: »Bil mi je več kot oče.« Svoja predavanja o zgodovini slovenskega naroda je dopolnjeval z osebnostmi iz cerkvene zgodovine, zaslužnimi za dom in rod. Imen, takor so Slomšek, Janez Ev. Krek, Ivanocv itd., v tedanjih učbenikih ni bilo najti. Zato je poslal kakega svojega dijaka, navadno semeniščnika, na škofijo po zadevno literaturo. Ko v bolezni zadnja leta ni mogel več iz svojega stanovanja, je njegov rojak, škof Smej, pred božičem in veliko nočjo daroval sv. mašo v njegovi delovni sobi. Zakramente je prejemal tudi v bolnišnici. Narodil se je 15. marca 1912 v Bogojini očetu Jožefu in materi Klari, roj. Horvat. Gimnazijo je obiskoval v Soboti in Ljubljani, kjer je leta 1931 maturiral. Na filozovski fakulteti v Ljubljani je vpisal zemljepis in zgodovino. 163 Njegovo prvo službeno mesto je bilo v Ljubljani pri uršulinkah. Tam je poučeval eno leto, nato pa eno leto na Viču. Med vojno je bil zaposlen v knjižnici v Ljubljani. Od šolskega leta 1946/47 pa vse do upokojitve, se pravi dobrih 40 let, je poučeval zgodovino na prvi gimnaziji v Mariboru. Med njegovimi učenci so bili tudi semeniščniki, gojenci Slomškovega dijaškega semenišča, sedaj duhovniki, ki ga imajo v naj lepšem spominu. Z ženo Emo sta imela tri sinove, ki jim je profesor dal imena slovenskih knezov: Mojmir, Borut, Gorazd. Po dolgi bolezni je 15. januarja 1992 umrl v Mariboru. Pogreb je ob asistenci dveh duhovnikov in profesorjevega pranečaka diakona Lojzeta, vodil mariborski pom. škof dr. Jožef Smej 17. januarja v Kamnici. Zapis dopolnimo iz pisma njegovega sina Boruta: »Oče ! Nismo živeli razkošno, toda v prijetnem družinskem razpoloženju. Nikoli ne bomo pozabili lepih večerov, ki smo jih preživeli skupaj, posebej ob svetih večerih. Dostikrat razmišljam, kakšno notranjo srečo so nam prinesli tisti večeri. Tega ni mogoče pozabiti. Ne bodo te pozabili tvoji učenci, za katere si se še bolj razdajal kot za svojo družino. Nismo ti zamerili, saj so tudi oni bili tvoji. Kalil si jih za pošteno življenje. Umrl si na dan priznanja neodvisnosti Slovenije. Lahko bi še živel v svobodni Sloveniji in pozdravljal HVALJEN JEZUS in zaradi tega ne bi bil kaznovan.« Z Gallusom bi lahko rekli: Ecce, quomodo vivit et moritur iustus! Glejte, kako živi in umira pravični! Njegov spomin bo trajen. J. S. Odšel je Karel Puhan V mestu Calgary v Kanadi so se v soboto 21. marca 1992 v cerkvi sv. Marka m na božji njivi poslovili od Karla Puhana. Rodil sc je 5. februarja 1920 v Bogojini. Po maturi na soboški gimnaziji leta 1941 se je vpisal na univerzo v Ljubljani. Študija zaradi vojne ni mogel dokončati Leta 1945 se je umaknil v tujino. Naselil se je v Calgarvju. Ohranil je vero svojih staršev in slovensko narodno zavest. Med podpisniki Slovenske izjave iz leta 1952 za samostojno in suvereno slovensko državo najdemo tudi njegovo ime. Bil je glasbeno nadarjen. Prepeval je v cerkvenem pevskem zboru v cerkvi sv. Marka v Calgaryju. 164 Avgusta leta 1985 je ljubeznivo sprejet in vodil škofa Smcja in dekana Jožeta Horvata, ko sta bila na obisku rojakov v Kanadi. Nikoli ni obiskal rodne domovine, čeprav bi jo bil lahko, pač pa si je dopisoval s svojimi sošolci in znanci. V petek 13. marca se jc zatekel v calgaryjsko bolnišnico, kjer je pet dni nato, 18. marca umrl. Na njegovem pogrebu je sredi 56 zastopnikov raznih pevskih društev plapolala tudi nova slovenska zastava. Doma pa so mu zapeli v slovo bogojanski zvonovi. Franc Temeni V spomin sestri Evangelisti Koštric Sestra Evangelista Koštric Dan pred 78. rojstnim dnevom je odšla k Bogu po zasluženo plačilo vzorna redovnica in odlična pedagoginja, frančiškanka Brezmadežne, sestra Evangelista Koštric. V svojem življenjepisu piše, da sc jc rodila 2. junija 1914 kot sedmi otrok vernim staršem Martinu in Tereziji v vasi Žižki, v župniji Crcnsovci.Pri krstu je dobila ime Olga. Njen oče jc bil mizarski obrtnik. Huda gospodarska kriza je bila vzrok, da je zabredel v dolgove. Z velikimi upi se je odpravil v Ameriko, kjer je doživel bridko razočaranje. Domotožje, hrepenenje po družini, slab zaslužek in ponižujoča dela so očetu izčrpale moči. Od kapi zadetega so ga našli mrtvega v njegovem stanovanju. Ob očetovi smrti je bila Olga stara dva tedna. Odslej so skrbi za družino bremenile mater. Ni klonila. Ljubeče, a strogo je vzgajala številne otroke. Kljub skromnemu življenju niso čutili pomanjkanja. Na delu je bila božja Previdnost. " Po prvi svetovni vojni jc v Prekmurju močno primanjkovalo učiteljev, ki bi dobro obvladali slovenščino. Zato so narodno zavedni duhovniki in drugi izobraženci iskali pomoč v samostanih. Jožef Klekl st. se je obrnil po pomoč k sestram pri Sv. Petru pri Mariboru. Sestre so leta 1^20 prevzele pouk na osnovni šoli v Žižkih. Tu so priredile tudi številne gospodinjske in kuharske tečaje in najrazličnejše kulturne prireditve. Obenem so skrbele še za črensovsko cerkev. Šolarka Olga se je zelo rada mudila pri sestrah v samostanu. Sestra prednica ji je večkrat rekla: »Ti boš naša!« In tako se je leta kasneje tudi zgodilo. 165 Ko ji je bilo deset let, je nastopila kot deklamatorka ministru dr. Antonu Korošcu, ki je ob narodni manifestaciji obiskal tudi Crensovce. Spominja se, kako so jo dvignili na stol in je povedala zelo glasno pozdrav, ki ga ji je sestavil J. Klekl: »V imenu šolske mladine stopam pred vas, da vam izrečem par reči v prisrčen pozdrav. Prišli ste k nam, da z nami branite kinč, šteri je vsakšerni najdražji, naš materinski jezik, ki nam ga hočejo vzeti in vreči iz šol. Za trud, da se to ne bo zgodilo, da bi se morali v šoli učiti tujo nam srbohrvaščino, vam hvaležno poklanjam šopek rož, ki so se nam razcvele na naših slovenskih gredah. Bog živi!« Dr. Korošec jo je spraševal, kako ji je ime, kje je doma in podobno. Na kraju jo je še vprašal, kaj bi želela postati. Odločno je odgovorila: »Sestra!« Vsi gosti so se prisrčno nasmejali, ona pa je planila v jok, misleč, da ga je krepko polomila. Potolažila jo je s. prednica Lina. To se je dogodilo leta 1924. Meščansko šolo je končala v Lendavi, na Državnem učiteljišču v Mariboru pa je dosegla učiteljsko diplomo. Po učiteljišču se je dokončno odločila za življenje po evangelijskih svetih. Ze pred preobleko so jo nastavili za učiteljico pri Sv. Petru pri Mariboru. Slovesnost preobleke je doživela v Slovenski Bistrici. Po noviciatu je bila vključena v prosvetno službo v Apačah. Tam so sestre že od leta 1938 doživljale nacistično divjanje. Ko so Nemci napadli Jugoslavijo, so morale sestre zapustiti Apače. Sestra Evangelista je pristala v turniški osnovni šoli, kjer je bil pouk v madžarščini, a se spominja, da so s sestrami lepo ravnali. Tu je leta 1942 pred generalnim vikarjem Ivanom Jeričem naredila večne zaobljube. Takoj po vojni je nekaj časa službovala zopet v Apačah. Kmalu nato je nastopila službo učiteljice še za nekaj časa v Žižkih. Prav v rodni vasi - v Žižkih - je konec decembra s sosestrami doživela usodo begunke, ker je tedanja oblast samostan nasilno razpustila. Sestri Evangelisti vest ni dopuščala, da bi se vključila v proces ateizacije mladine, rajši se je dalj časa prebijala skozi življenje z delom na domači kmetiji. Leta 1963 je uspešno opravila katehetski izpit. Se istega leta jo je pokojni škof dr. Maksimilijan Držečnik imenoval za katehetsko pomočnico pri Sv. Ladislavu v Beltincih in pri Sv. Križu v Crensovcih. S. Evangelista je bila ena prvih katehistinj v mariborski škofiji s škofovim poslanstvom. V Beltincih je poučevala verouk nad deset let, v Crensovcih pa vse do leta 1985. V času svoje katehetske službe je odlično pripravila na prvo sveto obhajilo številne letnike. Učenci in njihovi starši so pokojni sestri iz srca hvaležni za izredno vzgojiteljsko delo v službi Cerkve. V Crensovcih je Še mnogo pomagala pri krašenju domače cerkve. Tudi tu je pokazala svoj izreden dar. Rada je tudi pesnikovala. Napisala je številne pesmi verske vsebine, pesmi za razne slovesnosti in pozdrave. Prav bi bilo, da bi kdo strokovno pregledal in ocenil njen pesniški opus. Njena pisava je pravi lepopis. Lepo je znala risati in lahko bi našteli še druge njene talente. Prišla je njena kalvarija z zorenjem za večnost. Nerada - zaradi bolezni - je odložila službo katehistinje. Zadnja leta je bila priklenjena na bolniško posteljo. Nekaj časa so zanjo skrbele sosestre v Veržeju, zadnja leta pa v Slovenski Bistrici, kjer je tudi odložila breme tega življenja in odšla k večnemu Umetniku 1. junija 1992. Somaševanje dvanajstih duhovnikov v bistriški cerkvi je vodil pomožni škof dr. Jože Smej. V lepem mašnem nagovoru je orisal življenjsko pot pokojne redovnice, njene talente, zvesto službo Bogu, Cerkvi in vzgoji mladega rodu. V imenu njene rojstne župnije se je poslovil črensovski župnik. Med mašo sta izrekla misli slovesa in zahvale rojaka dr. K. Bedernjak in č. dekan T. Žerdin. Sestra Emanuela Žcrdin se je zahvalila svoji nekdanji katehistinji, Jože Horvat nekdanji učiteljici v Žižkih 166 na pokopališču pa svoji birmski botri Kristina Kolenko. Kratko besedo zahvale je povedal tudi domači župnik Danijel Slatinek in nečak pokojne sestre Jože Sobočan. Pogreba se je udeležilo veliko število redovnic, med njimi generalna predstojnica reda Frančiškank Brezmadežne iz Avstrije. Pesem slovesa so pokojni sestri Evangelisti zapele njene sosestre. Beltinski in črensovski župljani se bomo v molitvi spominjali vzorne redovnice in katehistinje. S. Evangelista za zemeljskega življenja ni prejela javnega odlikovanja. Trdno pa upamo, da je pri Bogu že prejela neprimerno dragocenejše. Knjige naših ljudi in o nas MSGR. JOŽEF KERŠC - SLOVENSKI MISIJONAR NA KITAJSKEM. 1921-7952 Ob KMl-letnici rojstva 1892-1992. Franc Halas-Tone Ciglar. Ljubljana - Rakovnik 1992 - 431 strani. Lepa knjiga I - rečemo, ko jo zagledamo: s črnega ovitka z vtisnjenimi kitajskimi pismenkami nas gledajo žive oči našega slavnega rojaka... In če pogledamo pod ovitek, zagledamo na črnih platnicah v zlatu odtis njegovega pečatnika, s katerim se je po kitajski navadi podpisoval. Če zajetno knjigo najprej prelistavamo, pritegnejo naše zanimanje na posebnih prilogah neštete fotografije, črnobele sicer, vendar danes velika zgodovinska vrednost, saj nam kažejo Kereca, njegovo sorodstvo in njegovo okolje v Evropi in na Kitajskem. Na posebnih prilogah je tudi več barvnih slik kitajske slikarice Wang Huiqin, ki nam pričarajo kitajsko vzdušje, o katerem je v knjigi toliko govora. Tisti, ki smo vedeli, da sc ta knjiga že dolgo pripravlja, smo je še posebej veseli. Župnik Fr. Halas je z neutrudno vztrajnostjo zbiral dokumente p Kerecu po vsem svetu lakorekoč in pričevanja o njem. S salezijancem T. Ciglarjem - oba sta iz črensovske fare! - sta sedaj dodala še nova pričevanja, predvsem Kerečevega še živega 88 letnega sodelavca, misijonarja Andreja Majcna, ki mu je knjiga upravičeno posvečena, in mnoge dosegljive slike. Med našimi misijonarji je komaj o F. L Baragi toliko napisanega, vendar v slovenščini nimamo tako obsežne knjige o njem. Jožef Kerec jc danes tudi v naši domovini že mnogokrat omenjano ime tudi v znanstvenih knjigah kot nekdanji naš zastopnik in širitelj tudi splošne kulture na Daljnem Vzhodu. Odslej ga bomo pa še bolj poznali. Obenem s knjigo referatov na strokovnem zboru o njem 30. septembra 1992 v Ljubljani je ta knjiga vredna počastitev našega velikega rojaka. Čeprav se pričujoča knjiga bere kot napet roman o nenavadnem življenju goričkega fanta, ki se z močno voljo v poznih letih prebije skozi šole in tujino v skrajno oddaljeni azijski svet in tam takorekoč čara novo življenje z novimi stavbami, ki jih sam načrtuje in vodi njih zidavo ter s širjenjem krščanstva in splošne omike, ki jo je širil z ustanavljanjem in vodstvom vsakovrstnih šol - jo je treba počasi in dolgo preučevati, če hočemo priti do Gistva Kerečevega dela in pomena. Naši mladini, ki ji moramo pokazati pol do pravilnega branja, bo odprla knjiga čisto nova obzorja. V prvih poglavjih spremljamo svojega goričkega rojaka na ogrsko veleposestvo kot poljskega det'vca, v Ljubljano kot hlapca, v Italijo, v Veržej, kjer postane salezijanec, v naslednjih poglavjih pa ga vidimo na Kitajskem v raznih krajih -potem ko je tam prejel mašniško posvečenje - v raznih službah. Vmes pride 1932 ta krajši čas v domovino, da ponovi svojo novo mašo, nato pa misijonari po Sloveniji. Kose vrne na Kitajsko, ga čakajo mnoge težave in nevarnosti, ustanavlja 167 šole, dela načrte kot pravi stavbenik za cerkve, šole, domove, doživi priznanje oblasti, ki ga imenujejo za vladnega svetnika. Pomaga ustanoviti katoliški dnevnik, postane apostolski administrator in opravlja del škofovske službe, itn. do 1952, ko ga komunistična oblast zapre in potem izžene. Naseli se v raznih krajih v Franciji, ker mu v domovino ne dovolijo priti. Prihaja le na krajše obiske, dokler se leta 1960 ni vrnil za stalno in v Veržeju dokončal svoje življenje. Mnoga pisma, njegova in drugih, nazorno prikazujejo vso to težko in plodno življenjsko pot. V zadnjem delu knjige so objavljena posebna pričevanja o msgr. Kerecu, zlasti njegovega sodelavca Andreja Majcna. Strokovnjak za kitajščino na ljubljanski univerzi M. Saje pa je napisal poglavje o Kitajski in sestavil seznam v knjigi omenjenih kitajskih krajevnih in osebnih imen, njih sedanjo uradno obliko in izgovor. Knjiga, ki jo le toplo priporočamo, tudi tistim, ki določajo ulična imena v Soboti in drugod. V. N. NARODNE MANJŠINE. 2. Položaj Hrvaške, slovenske in srbske manjšine na Madžarskem. Urednika Cedomir Popov, Anton Vratuša. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1991, 325 str. V Stopinjah za 1991 smo poročali o prvi knjigi z enakim naslovom in grajali pomanjkanje temeljite razprave o Slovencih na Madžarskem. Ta druga knjiga zbornika vsebuje enajst prispevkov akademikov raznih narodnosti iz bivše Jugoslavije, ki so med 22. in 29. majem 1989 opravili študijsko potovanje na Madžarskem ter preučevali položaj jugoslovanskih manjšin. Tako potovanje bi bili morali člani Slovenske akademije opraviti že davno, pa večkrat. Le sodelavci njenega Inštituta za slovensko narodopisje so pred mnogimi leti raziskovali v Porabju in posamezni jezikoslovci pravtako. Premalo se brigajo za Slovence v Porabju in Taranyu, za katere smo zvedeli šele zadnji čas, da jih je še precej, čeprav so nam tudi slovenski obiskovalci žc pred desetletji dopovedovali, da jih ni več. To so ostanki tistih Slovencev, ki so sc izselili v 18. stoletju v županijo Somogy in je med njimi v Surdu deloval Števan Kuzmič, prevajalec Nouvega zakona (1771). Vsi so se (povečini luterani) pomad-žarili, ostali so katoličani v Taranvu. O Slovencih govorita prispevka akad. Boga Grafenauerja v članku: Vprašanje položaja manjšin jugoslovanskih narodov na Madžarskem (553-62) in njegov ter akad Antona Vratuše skupni članek: Pri Porabskih Slovencih (67-70), ki govori zelo skopo o obisku na Gorenjem Seniku (oblika Sombatej je tu edinokrat zapisana in nesprejemljiva nam: Sombotel, ki se je žc dokaj uveljavila na obeh straneh meje). A. Vratuša je prispeval še članke: Vtisi in spoznanja, o Srbih v vasi Desk in Pogovor: Družbene spremembe na Madžarskem in položaj Slovencev, Hrvatov in Srbov. Tu moremo le na kratko opomniti na to publikacijo (v prilogah vsebuje šc prispevek geografa L. Glasa: Demografske razmere v Porabju) in poudarjamo še nujno potrebo, da Akademija, Univerza in muzeji ter druge znanstvene ustanove čimprej pošljejo raziskovalno odpravo v Tarany ter v Porabje. Vilko Novak Jože Smej: KAPLJA NA VEDRU, Oznanjenje, Maribor 1992. sir. 104. »Že štirideset let ljubosumno hranim in varujem pesniško zbirko v rokopisu: Smehljaj neba (1941-1947, 177 strani). Ko jo prebiram, čutim, da sedaj pišejo drugače, zato se bojim, da bi kdaj ta ali ona pesem zagledala beli dan.« Ob svoji sedemdesetletnici se je vendar odločil, da zaupa nekaj svojih pesmi slovenskemu 168 bralcu. V knjigi Kaplja na vedru so zbrane pesmi ki jih je Jože Smej napisal kot bogoslovec med leti 1942-1945 in še kakšno leto po vojni. Te pesmi izpred 40 let napovedujejo Jožefa S mej a, pesnika, domoljuba, predvsem pa globoko čutečega duhovnega človeka, ki mu je Bog največja vrednota. Po dveh uvodnih pesmih Kaplja na vedru in Srečanje, objavlja Košičev zapis o treh Marijinih božjih poteh. Ta zapis jc uvod v tri pesnitve: Gračka Marija, Marija pod logom (Turnišče) in Marija na Tišini. Nekaj pesmi je posvečenih raznim osebam: Jožku Kuzmi, ki je umrl »malo prlc, kak bi sliižo svojo prvo mešo«, bogojanskemu župniku Hauku, bratu Ivanu, kije umrl kot vojak na ruski fronti, dedku Juriju, enemu izmed »naj bole pošluvanih i najsi a rej šili moški v našoj vesi«. Svojo presunjenost ob Kristusovem trpljenju je izpovedal v pesnitvi Križev pot. Zbirko zaključuje Marijin venec, to je sonetni venec, ki »ni 'skočil’ iz slovarja ali slovnice, ni papirnat, mrtev, neživljenjski, temveč je srčnokrven. Privrel je iz srca mladeniča, ki je 18 leten stopil v bogoslovje in bil 22 leten na Marijin praznik posvečen v duhovnika ter leto za tem izlil na papir, kar je čutil do resnične osebe, ki živi, kol živiva ti in jaz.« Knjigo krasijo barvne in črnobele fotografije. Lojze Kozar ml. Bela Sever: POMURJE A-Ž, Priročnik za popotnika in poslovnega človeka, Pomurska založba 1990. Priročnik o pokrajini in ljudeh ob Muri, ki skuša zajeti vsa področja dela in življenja, jc namenjen popotniku, poslovnežu in ljubitelju severovzhodnega dela Slovenije. Prvi del priročnika krasi 112 barvnih fotografij, ki nam približajo naravne lepote, različne znamenitosti in dejavnosti tega dela Slovenije. V osrednjem delu priročnika so na 143 straneh opisani vsi kraji v Pomurju (manjši le s stavkom ali dvema), različne dejavnosti in znamenitosti. Cc nas zanimajo razne znamenitosti Pomurja, poiščemo gesla: Gozd, Jedi, Klopotec, Ljudski grbi, Park, Rastlinstvo, Ribe, Štorklja, Umetnostni spomeniki, Znamenje... Cc hočemo kaj več zvedeti o raznih dejavnostih, izbiramo med gesli: Galerije, Gostilna, Industrija, Kmetijstvo, Kultura, Lončarstvo, Lov, Ples, Prireditve, Šport, Toplice... Opisi posameznih krajev nam odkrivajo krajevne zanimivosti, tiste iz starih časov in današnje. Podani so tudi naslovi obrtnih storitev, gostiln, župnijskih uradov in drugih ustanov. Kljub skrbnemu delu se je v priročnik prikradlo nekaj napak. V Kančcvcih ne gradijo benediktinskega samostana, pač pa kapucini vodijo gradnjo duhovnega centra za Pomurje. Marijinega kipu iz gračke cerkve ne hranijo v Budimpešti, ker je še zmeraj na velikem oltarju župnijske cerkve, pač pa v Budimpešti hranijo stare reliefe s krilnega oltarja. Na Dolnjih Slavečih v zaselku Kukojca zaman iščemo Kuzmičcvo domačijo, ker je sploh ni, čeprav v priročniku piše drugače. V Nuško vi pa zaman iščemo cerkev sv. Trojice, kajti tam stoji le manjša kapela. Kljub nekaterim pomanjkljivostim in napakam je priročnik dragocena knjiga za popotnika in človeka, ki mu je pri srcu ta del slovenske zemlje. Lojze Kozar ml. Jože Zadravec: ZBOGOM, AR1ADNA - Potopis o potovanju v Grčijo. Radovljica: Didakta, 1991. - Od 25. do 31. marca 1990 jc bilo ekumensko Potovanje v Grčijo, ki se ga je udeležilo 205 slovenskih romarjev, ljubljanski nadškof dr. Šuštar in beograjski nadškof dr. Eranc Perko, ki sta imela duhovno vodstvo romanja. Slovenski metropolit jc knjigi napisal uvod. 169 Knjiga ima 256 strani in je izredno bogata po vsebini, bogati pa jo tudi lep jezik in odličen Zadravcev slog. Vsebina je večplastna in se giblje na različnih ravneh. Prvo raven, vsakdanjo, zunanjo in prijemljivo osnovo vsebini daje razlaga krajev in dogodkov, kakor jo podaja vodnica Tita Kovač - Artemis, Slovenka poročena z Grkom, vozi pa jih ves čas grški šofer Jorgos. Na to realistično predstavo grških krajev in dogodkov naveže avtor knjige svoja razmišljanja, ki obsegajo sedanjost, predočijo pa tudi davno preteklost dogodkov, ki so se zgodili na obiskanih krajih bodisi resnično ali pa so bili le plod brezmejno razmahnjene domišljije grških pesnikov, zlasti Homerja, ki ga avtor na mnogih mestih citira. To je druga raven knjige in ob njej se spomnimo, obnovimo in poglobimo svoje znanje o grških junakih, boginjah in bogovih, ki so začuda podobni zemljanom z vsemi dobrimi in menda Še bolj s slabimi lastnostmi. Največkrat je citirana Homerjeva Iliada, žal je pri osemnajstih navedbah speva in vrstic kar deset navedb napačnih, kar lahko pripišemo stavcu ali tiskarskemu škratu. Nekaj navedkov je tudi iz del pesnika Propercija. Tretja raven, na kateri je zgrajena vsebina knjige Zbogom, Ariadna, je svetopisemska, saj romarji hodijo tudi po poteh svetega Pavla in po sledeh prvega krščanstva na evropski celini. Teolog Anton sproti bere iz Apostolskih del in »Vse drugače je teologovo branje odmevalo v nas na teh spominskih tleh kakor doma v cerkvi. Saj se je tukaj dogajalo pred davnimi stoletji prav to, kar smo sedaj slišali,« pravi pisatelj. Na četrti ravni pa domuje Ariadna, pisateljeva spremljevalka od prve do zadnje strani. Ariadna je lahko pisateljev pesniški navdih, lahko njegova vest, usmerje-valka v večje globine občutja in razumevanja, njegovo višje dopolnilo, boljši jaz, ali končno vse to skupaj, saj že na začetku pisatelj pravi; »Vsak ima svojo Ariadno - misel in besedo, knjigo in rožo, človeka in še kaj - ki ga opogumlja in odrešuje, dan za dnem, leto za letom. ... Rojena na domačih tleh, v našo domačo, sočno, pravljično lepo deželo vsajena. ... Ariadna, ti si vselej navzoča in pleteš niti svojega odrešenja. Ariadna, ti si kakor zrak, ki ga vdihavamo; brez njega ne bi mogli živeti.« Ariadno poznamo iz grške mitologije. Bila je hči kralja Minosa. Junak Tezej bi zaman ubil Minotavra, ko ne bi več mogel najti poti iz labirinta na ta naš svet. Pri tem mu je pomagala Ariadna, ki mu je dala klobčič namotane niti, ki se je za njim odvijala in je po njeni sledi prišel srečno ven. Ob Ariadni se spomnimo spremstva, ki ga je imel pesnik Dante, ko je obhodil pekel in vice in ga je v raju ves čas spremljala njegova izvoljenka Beatrice, ki je že uživala nebeško veselje in zemljanu Danteju pomagala razumeti dogajanja v nebesih. Knjiga Zbogom, Ariadna ima pet delov. Prvi del potovanja: Solun - Filipi -Kavala - Solun. Drugi del: Solun - Ouranopoli - Atos - Larissa. Tretji del: Larisa - Meteore - Delfe - Atene - Korint. Četrti del: Mikene - Medeja - Naupolion - Epidaurus - Atene. Peti del: Atene - Akropola - Kessariano - Ljubljana. Knjigo poživlja in nam vsebino približa petdeset zelo dobrih črnobelih posnetkov, ki jih je naredil avtor knjige Jože Zadravec. Potopis je odličen in knjige ne moremo odložiti, dokler je nismo prebrali do konca. Lojze Kozar 170 Franc Puncer: DUHOVNIK V TABORIŠČU SMRTI - Mohorjeva družba Celje, 1991. Besedo o avtorju in njegovi knjigi je napisal dr. Jože Smej, mariborski pomožni škof, ki piše tudi o tem, kako jc avtor želel ohraniti prvotni naslov knjige Iz nenapisanega dnevnika, pod katerim je delo izhajalo zaporedoma v raznih letnikih Stopinj in je le nerad privolil v novi naslov: Duhovnik v taborišču smrti. Kdor knjigo pazljivo in s srcem prebere, gotovo da prav Smeju, ki v Besedi o avtorju med drugim pravi: Med knjige trajne vrednosti moramo šteti tudi to Puncerjevo knjigo, in sicer iz zgodovinskega, občečloveškega in (udi slovstvenega razloga. Hvaležni smo pisatelju, da nam je v knjigi opisat eno izmed mnogih usod slovenskih duhovnikov, ki so v tistih strašnih in norih časih doživeli enako ali še hujše trpljenje, o katerih pa skozi vsa štirideseta leta ni bilo slišati skoraj ničesar in o katerih avtor knjige pravi: »Za to pisanje sc na koncu opravičujem tistim, ki so več trpeli, pa ne morejo napisati, ker so morali v teh grozl jivih letih umreti.« V kratkem uvodu pisatelj svojo knjigo posveti spominu svoje dobre matere. Sledijo dogodki, ki so se zvrstili za nas Slovence tistega strašnega leta 1941, ko so nam domovino raztrgali na kose Nemci, Italijani m Madžari m se je pisatelj knjige pripravljal in dosegel duhovništvo s predčasnim posvečenjem šestega aprila v mariborski stolnici med tuljenjem siren in ropotu zrakoplovov, ko so verniki pobegnili iz cerkve, škof Tomažič pa j c kljub vsemu obred m ašn iškega posvečenja opravil do konca. Na veliki četrtek pa je Puncer imel novo mašo v domači cerkvi v Braslovčah, zapel je slovesno Slava Bogu na višavah, zadonele so orgle, zapeli zvonovi, potem pa je vse utihnilo, kakor da dogodki sami napovedujejo težak križev pot, ki ga bo moral mladi novomašnik nastopiti. Kmalu so namreč pregnali skoraj vse duhovnike iz mariborske škofije, Puncerja pa še niso imeli na spisku duhovnikov, ker je bil pravkar posvečen, zato je lahko še poldrugo leto deloval med svojimi ljudmi in oskrboval vernike ne samo v župniji Sv. Jurij ob taboru, ampak tudi v bližnji in dalnji okolici. Puncerjevo dušnopastirstvo pa je bilo preveč na očeh, da bi moglo ostati skrito in dvajsetega oktobra dvainštiridesetega lega so ga Nemci aretirali m zaprli najprej v Celju v Starem piskru, kjer so ga pretepali in izmučili do kraja. Po dveh mesecih so ga premestili v Maribor. Dva dni jc preživel v bunkerju in čeprav je bilo ležišče le goli cement, vendar je bilo lažje kot v Celju, ker ga niso več pretepali. V celici številka 87 in 91 je v strahu in upanju prebil mesec dni. proti koncu januarja leta triinštiridesetega pa je nastopil svojo pot v Dachauu, kjer so ga skupaj z drugimi stlačili v barako, pripravljeno za 25 ljudi, sedaj so vanjo spravili okrog tristo kaznjencev in so jim za »predstojnike« postavili navadne kriminalce. V Dachau je avtor knjige ostal do aprila, ko je po naključju prišel med delavec zaposlene zunaj matičnega taborišča, v delovno taborišče Haunstetten. doživljal strahote, ko so zavezniki bombardirali nemška mesta in predvsemjndustrijske obrate, upal m dvomil v svojo rešitev iz tega pekla, moč pa je dobival v božjem kruhu, ki ga je nosil s seboj m ga zaužival po drobtinicah, da mu te edine tolažbe ne bi prehitro zmanjkalo. Eno leto jc delal v obratu, kjer so izdelovali dele Messerschmittovih letal. Po napadu zaveznikov na njihovo tovarno in taborišče se preselijo v novo taborišče Gahlingen in od tam odhajajo na svoja prejšnja delovna mesta. Potem jih preselijo v Pfersee, kjer jc Franc Puncer ostal eno leto, nato je 27. aprila 1945 dočakal poraz Nemčije m osvoboditev. S prijateljem s kolesi prideta iz daljnih krajev Nemčije v domovino, toda tu jo čaka hudo razočaranje, odvzamejo jima kolesa, zamerijo, da sta se vrnila, kajti duhovniki so v »novi stvarnosti« odveč. 171 Zadnji del knjige na šestih straneh opisuje »svobodo«, tako željno pričakovano in doma tako do brezumja izmaličeno. Lojze Kozar Bogdan Novak: LIPA ZELENELA JE, slovenska saga. Drugi del: Krvave reke, tretja in četrta knjiga, Ljubljana, Kmečki glas, 1991. V lanskih Stopinjah smo ob predstavitvi prvega dela velikega romana »Lipa zelenela je« omenili, da je že izšel drugi del opusa pod naslovom Krvave reke. Zdaj obe knjigi predstavimo nekoliko podrobneje. Naslov dela Krvave reke lepo ustreza vsebini teh dveh knjig, saj se dogaja med prvo svetovno vojno, ki je zahtevala okrog dvanajst milijonov človeških življenj, predvsem vojakov in se je veliko manj znesla nad civilnim prebivalstvom kakor druga vojna, kije terjala nekaj nad šestdeset milijonov vojaških in civilnih žrtev. V obeh knjigah je toliko dogodkov, da v tem kratkem zapisu lahko sledimo samo v zelo skopih potezah glavnima nosilcema dogajanj, kakor sta jih doživljala Prekmurec Stefan Godina in Primorec Karlo Kolar. Tretja knjiga se začne s splošno mobilizacijo na Ogrskem na zadnjo julijsko nedeljo leta 1914. Tudi Štefan Godina mora na fronto. Po štiridnevnem nesmiselnem čakanju na vlak v Soboti se znajde z drugimi domačimi pred Lvovom na ruskem bojišču, kjer doživi strahovit ruski napad, v katerem je njihov vod izgubil kar četrtino ljudi. Ko odpravljajo mnoge ranjence v zaledje, se sreča s Karlom Kolarjem, ki ga pomaga ranjenega spraviti na isti vlak. Doma v Beltincih morajo skrivati, kar so pridelali, da jim ne bi vsega pobrala prisilna oddaja, v vas pa kar naprej prihajajo sporočila: ta je padel, oni je padel za cesarja. Štefan je po mnogih silnih naporih in stradanju zbolel in dobil hudo vročino. Prav to ga je rešilo pred ruskimi puškami in ujetništva. S prijateljem Vargo sta se napotila domov, zdaj pešačila, zdaj se vozila z vlakom. Nekje sta dobila civilno obleko in se srečno vrnila domov. Toda Štefan je dobil sušico in po dolgem poležavanju se mu jc življenje izteklo in sin Vanek je ostal brez očeta, Marica pa brez dobrega moža. Godinov rod bo torej nadaljeval Vanče k, toda že po očetovi smrti je dobil bratca, ki so ga krstili na ime Peter. Nadporočnik Karlo Kolar se je moral posloviti od svoje Primorske, kajti poslali so ga v daljno Galicijo. Že pri prvem napadu je bil ranjen v bok. Spravili so ga v zaledje in na Dunaju so ga začasno odpustili, da se jc lahko vrnil domov. Po enem mesecu okrevanja doma so ga dodelili za inštruktorja prostovoljcev v Ljubljani, kjer se je spajdašil z neko učiteljico Francko, vendar sc jc še pravočasno zavedel, da ima doma dobro družino. Nato so ga poslali v Judenburg, kjer so bih sami ranjenci. Zaradi njegove slovenske zavesti so ga ponovno poslali na fronto in sicer sedaj na italijansko, na odsek, ki je bil med najbolj nevarnimi. Ob priliki prestolonaslednikovega obiska fronte je dobil že drugo odlikovanje, veliko svetinjo za hrabrost z reliefno podobo cesarja Franca Jožefa. Odličnemu gostu v čast so izvedli četni napad na italijanske utrdbe, toda morali so se umakniti, ne da bi kaj dosegli, le v Karlovi 106. diviziji so imeli nekaj uspeha. Potem so njegovo divizijo premestili v Lokvico nad Opatjim selom in nekaj časa potem zopet nazaj na prejšnje mesto. Proti koncu leta 1916 je Karlo zbolel, po okrevanju so ga poslali v Radgono, kjer pa ni dolgo ostal, saj se je začel zaplet z Romunijo, ki jc Avstro-Ogrski napovedala vojno. Karlo se je kmalu znašel v Karpatih, kjer s<> mu zmrznile noge, da je zdravnik določil amputacijo, rešil pa mu jih je slugi’ Hudej s preprostimi domačimi sredstvi. Nato je Karla usoda zanesla v Cmurck ob Muri, potem v Gradec na pregled zaradi suma želodčnih čirov. S prijateljem Vilfanom sta se trudila, da bi bil razrešen vojaške službe, vendar so minili meseci, 172 preden je rešitev proti koncu maja leta 18 vendarle prišla in prvega junija je bil Karlo doma pri svoji družini. To je v kratkih potezah zunanja usoda obeh nosilcev rodov, ki sta izkustila strahote in nesmisel prve in z njo vsake vojne. Za bogastvom zunanjih dogodkov pa se skriva žlahtnost in dobrota, pa tudi zloba in pokvarjenost človeških src, ki jo pisatelj Bogdan Novak zna z nekakšno neverjetno lahkoto priklicati na površje naše zavesti. Bralci pa čakamo, kdaj se bodo usodi dveh rodov združili v eno in s kakšnimi prijemi nas bo pisatelj drža! v napetosti vse do današnjih dni. Lojze Kozar Ferdo Godina: GLAS SAMOTNE PTICE - Najnovejši roman pisatelja Ferda Godine je izšel v sodelovanju Državne založbe Slovenije in Pomurske založbe, ob avtorjevi 80. letnici skupaj z novim ponatisom njegovega najbolj znanega romana Bele tulpikc. Dogajanje romana je vpelo v širši časovni lok, od prvih povojnih let, prek poskusov kolektivizacije vasi in ustanavljanja zadrug pa vse do poloma socialistične politike na vasi in prvih znakov razpadanja države. V ta zgodovinsko-socialm okvir postavi pisatelj trdnega kmeta Raja, čigar usoda odseva takorekoč polpreteklo zgodovino našega kmečkega stanu po 2. vojni. Od vseh dosedanjih Godinovih del se tu najbolj razgali grenka usoda našega kmeta, žrtve enoumne politike, ki ga peha proč od rodne grude v zdomstvo in izseljenstvo, Ic-to pa rodi spet novo nesrečo - družinske razprtije. Skoda le, da tekst ni izšel v 50-ih, 60-ih letih, ko je bil aktualen, saj bi takrat vžgal neprimerno bolj in tudi bolj zalegel: vsaj nekoliko bi lahko omilil kalvarijo našega kmetstva v onih krutih časih, ko se je lahko take teme lotil le pisatelj z določenim družbenopolitičnim statusom, in z dovolj poguma, seveda. V romanu se prepletata dve vzporedni zgodbi: bolj obrobna zgodba podeželskih zdravnikov dr. Petra in njegove žene, in osrednja pripoved Rajcve družine. Od teh nastopa še vrsta epizodnih likov različnih rodov in slojev. Ideološka nasprotja porajajo nenehne konflikte med ljudmi, a še močnejši od njih je moralni kodeks; ta sc obrača navznoter m pri slehernem junaku terja obračun, bodisi z dobro ali s slabo vestjo. Očitno pisatelja čedalje bolj zaposlujejo bivanjska vprašanja, vendar ne na račun kakršnesibodi težnosti, temveč kol problemi, izjajajoči iz dogajanja, ki se jun ni mogoče izogniti. V ogrodje že naznačenih družbenih premis Godina vešče vtke usode posameznih družin in jih realistično razpleta. Najmočneje izstopa sovraštvo med kmeti in njihovimi zatiralci na eni in ljubezensko razmerje med Rajevim sinom in hčerko vaškega aktivista na drugi strani. Razmerja med nastopajočimi so psihološko v glavnem dobro orisana m pripovedno zanimivo stopnjevana, da prebereš roman takorekoč na dušek. J F. Dušan Rešek: PREKMURJE, DOBER DAN - Prejšnje leto je v založbi Militaria Slovenika izšla tretja knjiga Dušana Rešeka z gornjim naslovom. V njej je zbral in na svojstven način obdelal anekdote iz življenja prekmurskega podeželja, predvsem iz dolinskega območja. Medtem ko je v prejšnjih knjigah ljudsko izročilo podal v njegovi pristni, neobdelani obliki, je šel tu korak dalje in nabrano gradivo literarno oblikoval. Tu se s svojimi junaki strne takorekoč v eno in zaokroži zgodbo na kar najbolj neposreden način z namenom, razvedriti bralce in jih zabavati. Skozi usode preprostih vaških ljudi oriše pisatelj posebnosti Prekmurskega žitja in bitja, s posebnim ozirom na doživljaje, ki jih prebije v 173 J svojem poklicnem delu. Pripovedi iz njegovega »koršmitskega« vsakdana so namreč posebno sočne in hudomušne. Doslej najbolj svojska avtorjeva knjiga priča o literarno sicer neambicioznem, vendar izkušenem peresu, saj nam svoje štorije pove tako strnjeno in gladko obenem, kot bi nam jih posredoval kak izjemno »rečlivi« in v ljudskem upovedovanju verzirani vaški očanec. Rešekova knjiga tokrat vsebuje blizu sto kratkih zgodbic; od teh jih je nekaj avtobiografskega značaja. Začetne spomine posveti svoji materi in jih postavi s tem lep spomenik. Nekaj jih zajame iz študentskega življenja pa se spet povrne k vaškim pripetljajem, življenju v naravi ob Muri, veselim in neveselim zgodbam rodne vasi (običaji ob delu, sezonstvo, izseljenstvo). Sploh je v Rešekovih zgodbah obilje narodopisnega blaga. Tu in tam ureže tu kakšno okroglo in pokaže na ljudi bolj robatih čudi, a slej ko prej preplete vse z dobršno mero humorja. Z vedro šegavostjo prežeti realizem in ljudski, kramljajoči slog, zabeljen z narečnimi izrazi (škoda, da niso razloženi) dajeta knjigi posebno privlačnost; kot taka bo nedvomno pritegnila veliko bravcev. Poživljajo jo značilni motivi iz prekmurskega okolja (foto posnetki J. Kološe-Kološa) in lična naslovnica s cimprano kmečko hišo (Lado Klar). J. Ftičar PREKMURSKO - HRVATSKO - ANGLEŠKI SLOVAR - Hrvaški izseljenski duhovnik p. Irenej Petričak j c 1963. sestavil v Chicagu poljudnoznanstveni trojezični slovar, kot praktični jezikovni pripomoček za hrvaške duhovnike, delujoče med prekmurskimi Slovenci v izseljenstvu (ZDA). Dokaj obsežni slovar (čez 300 strani) ima tri dele. Prvi vsebuje osnovna pravila o izgovorjavi prekmurskih besed, kot tudi najosnovnejše slovnične pokazatelje (vokalizem, konzonantizem, sklanjatev, števnik, zaimek, glagol s spregatvijo, pridevnik s stopnjevanjem). Drugi, najobsežnejši del predstavlja slovarsko gradivo, medtem ko tretji pod naslovom Zgodovinske črtice na kratko podaja zemljepisni položaj Prekmurja m zgodovinski očrt njegovih prebivalcev. Tu je na kratko podan oris prekmurske pokrajinske književnosti in razprostranjenost prekmurskih izseljencev v ZDA ter njihovega periodičnega liska. Tako v prvem kot v drugem delu avtor besede naglašuje, vendar označuje le mesto naglasa, ne pa tudi njegove kvalitete. Enako so naglašeni dolgi, kratki in široki vokali, zato bi kazalo slovar naknadno dopolnili, če naj bo dodelan za znanstveno rabo. Velja pa poudariti, da je vsaka prekmurska beseda ob hrvaški in angleški soznačnici podana z vsem bogastvom besednih zvez oziroma zgledi v celih stavkih. Le-te črpa avtor v glavnem iz nabožnega čtiva pa tudi iz pokrajinskega tiska. Avtor jc poleg tega sestavil tudi Hrvatsko - prekmursko - angleški slovar, v katerem prav tako zavzema osrednjo pozornost prekmurski del z vsem bogastvom besednih zvez. Obe knjigi (zaenkrat v tipkopisu) sta avtorizirani in predstavljata delo meniško pridnega sestavljalca, ki je zbral obsežen besedni zaklad in ga popestril z značilnimi stavčnimi zgledi. Kot taki sta vredni širšega znanstvenega zanimanja, tako s stališča prekmurske narečne leksikc kol slovaropisja. ,1. Ftičar Jože Bajzek: NEMIRNO ISKANJE, sociološka raziskava: slovenski veroučenci 6. in 7. razreda, Katehetski center - Knjižice, Ljubljana 1992, str. 216. Bajzekova raziskava med učenci šestega in sedmega razreda, tiskana v knjig’ NEMIRNO ISKANJE, je sicer prvenstveno zaznamovana s predznakom religioznosti, vendar je tudi pokazatelj za vso mladino, trinajst- in štirinajstletno; za 174 razmerje mladih do prostega časa, do duhovnih, kulturnih, verskih, narodnih vrednot. Raziskava odstira vpogled v konkretno dogajanje, izpostavlja prave pokazatelje, nadvse potrebne za odgovorne odzive pedagogov, psihologov, učiteljev, duhovnikov. Bajzek v raziskavi vrsti konkretne dogodke, statistične podatke. Tako denimo razmišlja o tem, kaj stori mladim Slovencem televizija? Anketirani učenci jo gledajo na dan: 2 uri (39,8%), 3 ure in več (37,3%), 1 uro (17%). Tisti, ki precepijo pred malimi zasloni več ur, so bolj skeptični. Ali se v družini kaj pogovorijo o lem, kar so na televiziji gledali, se sprašuje Bajzek? 66% včasih, 20,9% nikoli, 11,3% vedno. Tisti »včasih« se bolj nagiba k »nikoli«. Televizije ni mogoče nikomur odreči, zato pa je rešitev le v »vsestransko pretehtanih televizijskih programih«. V pluralistični družbi bodo potrebne zasebne televizijske postaje. Vzgajati pa predvsem osebnosti, dovolj zrele, osvobojene, premočrtne, ki odgovorno izbirajo med tistim, kar mu televizija ponuja. V to smer mora družinska vzgoja, oziroma taka mora biti komunikacijska naveza v družini. Mladi imajo svoje probleme. Kakšna je družinska pogovorna naveza? Anketirani so povedali: pogosto se pogovarjam z mamo (60,3%), pogosto z očetom (20%), nikoli se nc pogovarjam z očetom (23,6%), nikoli z mamo (4,6%). O pomembnosti življenja se v družini pogovarja 72,9% anketiranih s prijatelji 18,1%, v šoli 19,7%, družina jim je »vse«, tako se je izrazilo 65,5% anketiranih, le 4,9% je v šoli videlo večjo vrednoto. Res je temeljno poslanstvo šole pridobivanje znanja, na isti vrednostni ravni pa jc tudi vzgoja za življenje. Vzgoja za sobivanje z ljudmi je temeljnega pomena v uresničevanju šolstva. »Za to govori tudi dejstvo, da 6(1 odstotkov izobraževanih za določen poklic pozneje spremeni svojo smer; dosežen kapital informacij počasi zbledi, ker gre njihovo delo v druge smeri, za katero je neuporaben zaklad človečnosti, kultiviranosti, poštenosti, plemenitosti, odprtosti, pokončnosti, načelnosti, resnicoljubnosti in kar je še kaj takega pa gre z njim kot nekaj najbolj osrečujočega.« Bajzekova razprava ali knjiga NEMIRNO ISKANJE je priročnik, ki ga mora vzeti v roke slednji, ki ima opravek z mladim človekom. Jože Zadravec Hotimir in Gorazd Tivadar PESNIK VLADIMIR KOS Besede ustvarjajo. Tudi takrat, ko pokličejo znane stvari oliže, bliže k srcu. In daljne stvari, da se v nas razvrstijo, naš svet da postane podoben vrtu, kjer svod ni le svod, tudi pot hrepenenja po večnosti; Pot ni le pot, tudi vonj spominov m grud od nekoč. (Tisoč in dva verza, stran 9) Nekaj lepega je v besedah. Malo je ljudi, ki jim znajo vdahniti pravi pomen, ki jim umejo dan dušo. Pesnik potrka na vrata okamenele duše sodobnega človeka, 'Ja doživi očiščenje Pesem jc kot oznanilo apostolov na binkoštni dan. 175 Slovenska kultura - književnost v tujini in Vladimir Kos Slovenska dežela je po vojni doživela tragedijo, podobno vojni. In sedaj živi tretjina Slovencev v diaspori. Odšli so. da bi jim je bilo zunaj boljše; ogromno jih je zbežalo pred koso gospe Smrti. Sedaj so zunaj in so Slovenci. V njih je slovenska duša. Duša, ki govori v pesmi, povesti, romanu, govori o slovenski deželi, seveda pa mora govoriti tudi o svojem sedanjem domu. Njihova dela zasledimo v njihovih časopisih in revijah. Slovenske kulturne ustvarjalce v tujini je v veliki meri združevala Slovenska kulturna akcija. Ustanovljena je bila februarja 1954 v Buenos Airesu v Argentini, v »prostem svetu Slovencev«. SKA kaže drugo stran slovenskega narodnega bivanja in je opravila izredne duhovne naloge: prevod Danteja, odkritje duhovno prečiščenega Majcnovega in Pregljevega ekspresionizma v času, ko v centralni Sloveniji o posebnem pomenu slovenskega ekspresionizma ni bilo ne duha ne sluha! Jurčec, Simčič, Beličič, Kos, Kociper, Papež, so nekatera pisateljska imena, ki jih ne bo mogoče v zgodovini slovenske lepe besede zamolčati ali obravnavati s pomanjkljivim jecljanjem pod črto. Tudi Balantič je bil v domovini zamolčano ime, ki pa ga je SKA vedno znova odkrivala. Natisnila je mnoge knjige, med katerimi so tudi knjige Vladimira Kosa (sedaj je, kot piše V. Kos, finančno izčrpana). Ce odpremo Zbornik Svobodne Slovenije za leto 1954, vidimo tudi pesmi Vladimira Kosa. Poleg njegovih pesmi so še mnoge druge. Leta 1970 so v Zborniku Svobodne Slovenije Pesmi iz Tokia, ki jih je prav tako napisal p. Vladimir Kos. Leta 1990 je Ciril Bergles uredil Antologijo slovenske zdomske poezije zadnjih štirideset let z naslovom To drevo na tujem raste. Ta knjiga vsebuje najboljše slovenske zdomske pesmi od leta 1950 naprej. Med temi pesmimi so tudi pesmi Vladimira Kosa, čigar poezijo Ciril Bergles oceni s pridevnikom blesteče. Kos je na Japonskem že skoraj 40 let in piše imenitno poezijo, čeprav kot sam pravi, nima dosti časa. Kosova poezija je nekaj posebnega, enkratnega, že zaradi tega, ker je nastala v deželi Vzhajajočega sonca. Bila je po krivici zamolčana. Kos poleg poezije piše tudi kratko prozo. Kosova ljubezen do slovenskega jezika se kaže v mnogih pismih. Kos pravi, da bi Kristus, ko bi bil Slovenec, v čisto posebnem smislu govoril materinščino, zato moramo ohraniti našo slovenščino čisto in lepo (Slovenski jezuiti, oktober 1971). Toda vprašanje je, ali hi pesnik Vladimir Kos sploh postal tak pesnik, ko ga ne bi bila pot zanesla na Japonsko, kjer je lahko ljubezen do slovenskega jezika povezal s skrivnostno japonsko kulturo. O svoji življenjski poti, o svojem odhodu in prihodu na Japonsko, o svoji življenjski usodi pravi Kos »Sredi stoterih nevarnosti vojne m nemških in italijanskih koncentracijskih taborišč, ki sem jih moral okusiti, sem v srcu držal prižgano drobno svečo upanja v božjo Previdnost, ki me je klicala v tuje kraje; čutil sem - pa ne vem, kako - da me bo privedla k cilju nekje v misijonih... A po vojni sem spoznal, da se vse moje težnje osredotočijo na japonskem Daljnem Vzhodu!« (SJ, julij 1968). Kos je prevzel nekatere japonske navade, se je »pojaponii« a vedno jc im^ del srca, če ne celega na domači zemlji: »... In mimogrede mi pozdravite slovenske hribe in slovensko nebo in kar je čisto mariborsko lepega okoli Vas - dasi sc teh stvari le spominjam in so postale neke vrste izkristalizirana perspektiva. Sedemindvajset let je že, ko sem zadnjič strmel - nekako zamaknjeni - v s snegom obložena in svetlikajoča se drevesa in poslušal sladko-močni polnočni zvon s frančiškanske cerkve, ki nas je vabil k polnočnici. Sedemindvajset krat je že božični sneg padel 176 na moje mlade stopinje odtlej in jih zbrisal - morda le pokril, ne vem; nekaj snega je zdrknilo na kri in solze in mrtve obraze...« (pismo p. Jauhu v: Slovenski jezuiti, julija 1968). Romanje Vladimira Kosa - življenjska pot Vladimir Kos se je narodil v Soboti 2. 6. 1924 kot prvi izmed peterih otrok, očetu Hinku in materi Jelki, ki šc živi v Mariboru v 91. letu starosti. Toda v Prekmurju jc preživel le rano otroštvo. Večino svojega življenja v Sloveniji je preživel v Mariboru, kjer je končal ljudsko šolo. Že zelo zgodaj je začel pisati prve pesmice in v tretjem razredu mu v Jutru objavijo prvo pesem. V Mariboru je hodil tudi v klasično gimnazijo, na katero ima lepe spomine: »Še danes sem hvaležen mariborski klasični gimnaziji, da nas je, takratne pobaline, usmerjala v znanje trpežne kakovosti, z enim pogledom na v sedanjost segajočo preteklost, z drugim pa na v bodočnost se raztezajočo sedanjost.« Kol petošolca so ga pri mariborskem Večerniku povabili na časnikarsko amatersko sodelovanje; prispeval jc članke, v sobotno prilogo pa novelice in pesmi; že kot trctješolec je napisal dramo v verzih. Gimnazijo je dokončal v Ljubljani, kamor se je zatekel pred vojno vihro. Njegovo družino pa so Nemci izgnali v Srbijo, ker se je oče drznil vzpodbujati k odporu vojaško enoto, v katero je bil vpoklican. Vojna tudi njemu ni prizanesla, saj so ga junija 1942 Italijani internirali v Gonarsu, hkrati kot Franceta Balantiča. Po vrnitvi iz Gonarsa je dokončal gimnazijo in se vpisal v bogoslovaje ter dosegel na ljubljanski univerzi bakalavreat iz filozofije. Leta 1944 se je tudi sam priključil obrambi slovenskega naroda - domobrancem, pri katerih je prebil dve leti in bo do smrti na to ponosen. Tako sc jc uprl komunistični OF: »OF nisem maral, posebno ne zato, ker jc sredi tistih težkih časov okupacije zahtevala še težje žrtve - za svoj komunizem. Nesmiselno (a seveda v skladu s svojo politiko) jc ubijala po Ljubljani izvrstne Slovence. In potem lagala o njihovi dozdevni zvezi z okupatorjem. Vem za zveze, ki so jih komunisti vzdrževali z nacisti, a o tem se navadnemu smrtniku šc sanjati ni smelo, V Ljubljani sem spoznal višji kader nacistov in višji kader tajnih komunistov - Slovencev; oboje je »odlikovala« zavest elite, ki si lahko vse dovoli, ker jim je bila stranka na; višja sila,« Po končani vojni je po fašističnem in nacističnem preganjanju moral zbežati še pred komunisti, saj jc bil na njihovi Črni listi. V Rimu je na Gregorianski univerzi dosegel licenciat iz filozofije in doktorat >z teologije. Leta 1950 je bil posvečen v duhovnika, čez tri leta pa j c vstopil v jezuitski red. Leta 1956 odpluje na Japonsko kot misijonar Družbe Jezusove. Se sedaj živi v Tokiu, v najrevnejši četrti - »okraju cunjarjev« s 600 tisoč prebivalci, kjer skrbi za dom socialno ogroženih, telesno šibkih otrok na robu Božične vasi (Čhristmas Village). Obenem pa tudi poučuje na katoliški univefzi Sophia - jap. Jochi Daigaku - filozofijo v angleščini. Vladimir Kos ima Japonsko (Nippon) zelo rad in je hvaležen Gospodu, da ga je vodil na te čudovite otoke, kjer je ustvaril svojo blestečo poezijo. Resmi Vladimira Kosa Leta 1960 je izšla prva slovenska tiskana knjiga na Japonskem, in sicer pesniška zbirka Vladimira Kosa: Dober večer, Tokio, s podnaslovom Pesmi zate in zame. Leta 1971 izide v Buenos Airesu pri SKA zbirka Ljubezen in smrt. In šc nekaj, 177 leta 1978 Spev o naši gori, in leta 1991 še zbirka Tisoč in dva verza. Napisal je še tudi nekaj rokopisnih zbirk (Dnevnik ugaslih trenutkov iz Fudži, Jesen otoške postojanke 81, leta 1972). Še letos pa bi naj pri tržaški Mladiki izšla nova zbirka Pozdravi mi Slovenijo, veter! V pesmih poje o svojih doživetjih ob japonski naravi, vendar vdahne nadčutno, abstraktno in metafizično vsebino. Druga pomembna in vodilna prvina njegove poezije pa je Ljubezen, ki jo povezuje s smrtjo. Ljubezen je njegova interpretacija narave, Človeka in vesolja. Veruje, da v »vesolju nismo več mrtvaško sami, z nami je Gospod, ki je Živi Zakrament in je pot, resnica, in življenje.« Nekoč je živel Hirano, kjer veter pere čolne ribičem, citronček. Ne vem. kako je čul narcise vzdih za kapljico v palači sonc stoječih, kako je skušal sneti z ustnic mrtve mamice solzo, pod krili skrito, in vsi so spomnili se mlekastih snopov, in tiho so zaprli okna. Nekoč je živel v Hirano, kjer veter boka mreže ribičem, citronček. (Dnevnik ugaslih trenutkov iz Fudži) Vendar pa Kos »ne živi le med oblaki« in poje tudi o svoji japonski sedanjosti in slovenski preteklosti in sedanjosti. Dober večer, Tokio Pred toliko meseci. Rodil se je Nov človek, ki je zvezal v smisel vse te prazne ulice. Vendar, Tokio. dober večer! Iz teme izstopi, med tisoč in enim smehljajem na ustnici, s komaj priprto laterno pod vekami, šepetaje mi: gospod. Koliko staneš ? Le tisoč yenov. In greva, vštric. da ji v dlan pogreznem tisoč yenov. Nocoj ne smeš grešiti. Nocoj je božja noč. Pridi, gospod, z menoj zastonj. In greva, jaz na postajo, in ona v temnejši del četrti, oziraje se, noseč moje srce. In tisoč yenov. (Dober večer, Tokio, stran 5) 178 Za hudiča Cesta se zvije in vzpne v Kočevski Rog, da omahne v strojnic ropot skozi toliko zadnjih poletij. O, dež, tega ne moreš razumeti! Le jokaj v bolno srce živali. Veter obriše osti tipalk ob breg, kol da ni očitnih sprememb v šahovnici skopljeno sivih ljudi. Le voz za h klavnici sc giblje v meglo -hudiču ta pelin riža ' (Dnevnik ugaslih trcutkov iz Fudži) Njegove pesmi so polne japonskih elementov, ki pa so zapisani v slovenskem jeziku in dajo njegovi poeziji še posebno vrednost. Zadnja bela roža v senčnici večera : gora Fudži. Sedel bom tebi nasproti v Kunoo, na prag mahat ugaslega svetišča Kunoo, čakajoč teme s teboj. Zadnja svetla roža v senčnici večera: gora Fudži. Veter se vzpel je iz dola. tramovom toni šepetajo: praznik križa je; bobni rajajo; žene pojo. Zadnja tiha roža v senčnici večera: gora Fudži. Zvezde boš srečala, gori: odkod so doma, jih vprašaj, kaj odhajajo. Naj s seboj me vzamejo na smelo pot, zadnja divja roža v senčnici večera, gora Fudži. (Ljubezen in smrt. In še nekaj, stran 66) Na najino vprašanje, kaj misli o svojih pesmih, je n? kraktko odgovoril: »in moje pesmi? Sc zmeraj stremim, da bi z njimi bolj in bolj izrazil lepoto, ki jo od Boga ustvarjen svet - kljub zlu tega sveta - vsebuje, a ki hoče biti izražena na Človeški način, kolikor je tega zmožen določen jezik. Kadar se mi kakšna pesem »posreči«, to jc, kadar me tudi ob ponovnem branju zadovolji, se mi zdi, da se je svet v tem oziru malce spremenil, ker je bilo »ustvarjeno« nekaj lepega, čeprav v silno majhni meri v primeri s celotnim stvarstvom. To stvarstvo jc nekaj Čudovitega, a ga je treba znati odkrivati: v stvareh, v živih bitjih, v človeku in med ljudmi.« 179 Končati morava Cesta čaka za jablano vasi, brez opominov. Boječ se raje. Mojo culico noseča v Tokio. Cesta mojega bitja, snov besed. Kot tista prva, izgovorljiva zmeraj lažje. Drobna sled v brezkončno smer. (Dnevnik ugaslih trenutkov iz Fudži) Vladimir Kos se je odločil, »kljub novemu času v naši deželi«, da bo še naprej pel in pisal v zdomstvu in za zdomske časopise. Tako se svobodno odloča. A še ne misli pozabiti na svojo Slovenijo. »V nagrajeni tržaški zbirki - pod naslovom Pozdravi mi Slovenijo, veter! - opevam spočetje in rast človeka v materinem telesu; plaši me dejstvo, da se vedno manj Slovencev rodi, čeprav Slovenija v vsej svoji državni mladosti potrebuje Slovencev.« VIRI: - Raziskovalna naloga za »Gibanje znanost mladini«; Pesnik ljubezni in smrti - in še nečesa. Vladimir Kos avtorja: Gorazd Tivadar. Hotimir Tivadar Gimnazija v M. Soboti, april 1992 - Pesniške zbirke V. Kosa Važnejši dogodki župnij pomurskega pastoralnega področja POMURSKO PASTORALNO PODROČJE Srečanje katoliških pedagoških delavcev Pomurja v Murski Soboti Pomursko pastoralno področje želi razvijati načrtno, organsko pastoralo, v kateri bi zajeli vsa področja našega življenja in delovanja. Tako smo ob podpori dekanov ljutomerske, soboške in lendavske dekanije organizirali 26. aprila 1991 srečanje vernih pedagogov Pomurja v Murski Soboti Na veliko presenečenje vseh se je odzvalo 25 pedagogov. Po predavanju p. Silva Šinkovca o vsebini vzgoje, smo se vsi navzoči predstavili. Verni učitelji so pripovedovali, kako trnjeva je bila njihova službena pot samo zato, ker so želeli ostati verni, koliko ponižanj in zasliševanj so morali prestati. Vsi navzoči so ta dan izrazili željo, da bi se smeli srečati, se svobodno pogovarjati, izmenjavati svoje izkušnje in se dodatno izpopolnjevati, da bi delo v šoli postalo bolj humano in plemenito. Skupina je ob koncu šolskega leta izrazila željo, da s srečanji nadaljujemo. Tako se dobivamo tudi v šolskem letu 1992/93. Prvi dve srečanji sta posvečeni naslednjim temam: dr. Jože Bajzek, Podoba slovenskega mladostnika in Vinko Kobal, Tveganje v vzgoji. 180 Skupina katoliških pedagogov Pomurja je odprta in želi ostati odprta za vse, ki želijo pomagti mlademu rodu pri njegovem zorenju in dostojanstvenemu Življenju: za učitelje, profesorje, vzgojitelje, starše. Smo še na začetku naše poti, a nosimo v sebi željo po sodelovanju, izmenjavi pogledov, potrebo po duhovni poglobitvi in po oblikovanju nas samih, da bi bilo naše delo še bolj kvalitetno. Marija Sraka BAKOVCI -Tertulijan jc zapisal: »Anima humana naturalitcr Christiana«, kar pomeni, da je človeška duša že po naravi krščanska. Čeprav človek s svojo grešnostjo kakor s pepelom prekrije svoje krščansko jedro, vendar pod tem pepelom grešnosli in pozabe še vedno tli nekaj žerjavice človekove vernosti. Od časa do časa, ko zapiha veter, ki raznese pepel, izpod pepela zopet zažari žerjavica. Tak božji veter Svetega Duha je zapihal tudi v mladi bakovski župniji ob njeni desetletnici in prvem misijonu od 8. do 17. novembra 1991. Ob lem misijonskem vetru so mnoge duše živo začutile tista prastara vprašanja: Kaj jc življenje? Kaj je človek? Čemu živimo? Ali jc vredno da živimo? Kaj nas čaka po smrti? Po dobri molitveni pripravi, ki jc bila v zimskem času in se jc ponovila še zadnji teden pred misijonom, jc bil odziv zelo dober. Tudi izbira časa je bila primerna. Delo na polju jc bilo končano in ni bilo prehudega mraza. Pri splošnih govorih je bila cerkev vsak dan bolj polna. Štirje stanovski govori za starše-zakonce, so privabili do 20(1 parov. Tudi mladi so prišli v lepem številu. Na povabilo šole jc gospod misijonar imel v šolskih prostorih za 7. in 8. razred predavanje o svetosti življenja. Predavanje je spremljal z diafilmom. Odmev je bil zelo dober. Za bolnike smo opravili sveto mašo na domu, zlasti pri tistih, ki nikoli ne morejo v cerkev. 800 spovedanih odraslih vernikov je dober zunanji pokazatelj uspešnega misijona. Kaj pa sc jc spremenilo v dušah, to pa ve samo Bog: Pohvalno je to, 181 da so mnogi verniki po misijonu dolgo časa vztrajali m vsako nedeljo pristopali k svetemu obhajilu. Bog naj še dolgo ohrani to razpoloženje! Bakovski prvoobhajanci BELTINCI - Poleg rednega obilnega dela je bila župnija dejavna na področju dobrodelnosti. Z novim letom uradno deluje župnijska Karitas. Odsek za bolnike in ostarele vodi Milka Kavaš iz Beltinec. odsek za družine Janez Erjavec iz Lipovce, odsek za mladino vodi kaplan. Odsek za potrebne v različnih stiskah vodi Regina Sraka iz Melinec, odsek za misijone pa sestra Ema Sobočan. Karitas je organizirala srečanja za starše birmancev ter pripravo na velko spoved. Našim misijonarjem smo večkrat poslali pakete. Karitas je obdarovala bolnike naše župnije na domovih, v bolnišnici in v domu oskrbovancev. Večkrat smo s kamioni poslali humanitarno pomoč na Hrvaško m v Bosno-Predvsem pa je Karitas skrbela in skrbi še naprej za 30 žena in otrok, ki so od aprila do oktobra bivali v župnijskem domu, sedaj pa smo jih preselili v staro šolo, ki je prej bila cerkvena last. Slavili smo dva duhovniška jubileja. 12. julija je v župnijski cerkvi obhajal svojo zlato mašo salezijanski duhovnik Jožef Bakan iz Bratonec. Zlatomašnik je veliko časa deloval v diaspori bivše Jugoslavije, predvsem na Kosovu in v Črni Gori, od leta 1981 pa vodi župnijo Gora pri Sodražici. 16. avgusta pa je v domači vasi Bratonci obhajal svoj srebrni jubilej salezijanski duhovnik in misijonar Jože Mlinarič. Kot misijonar že dolga leta deluje v Burundiju v Afriki. Ko je bil izgnan za nekaj časa iz Burundija, jc deloval v Ruandi. 182 Zlatomašna daritev Jožefa Bakana v Beltincih Po škofovi volji jc prišlo do zamenjave kaplanov. Stefan Grabar, ki je bil pri nas pel lel kaplan, je odšel na novo kaplansko mesto k Sv. Juriju ob Ščavnici. Za novega kaplana pa je prišel Zoran Kodela iz Maribora, ki je bil tri leta kaplan v Markovcih pri Ptuju. BOGOJINA - Dokaj razvejano je bilo minulo pastoralno leto v naši župniji. Začeli sino ga s III. Košičevim tednom, ki je bi) posvečen profesorju Jožetu Maučecu. Ves teden so se vrstile verske in kulturne prireditve. Katehetska nedelja je pridružila vrsti ministrantov nove, hkrati pa izzvenela v povabilo vsej župniji k pripravi na birmo in novo mašo. Z misijonsko obnovo (tridncvnico), ki sta jo vodila p. Lojze Markelj in p. Tomaž Podobnik, smo začeli z devetdncvnico v čast Sv. Duhu, ki so jo nato nadaljevali duhovniki iz dekanije, vsak dan drugi. Birmoval je 31. maja škof dr. Jožef Smej: birmancev je bilo 88. Pripravljali so se v štirih skupinah, ki so jih vodili katehisti. Prvoobhajancev smo imeli 23; ob koncu veroučnega leta pa je izpovedalo vero 24 osmošolcev. Vsa župnija sc je seveda najbolj veselila nove maše g? Alojza Benkoviča, ki je bila 12. julija. Novomašnik, ki jc doma iz Bogojine, se jc tako pridružil vrsti rojakov, ki pristopajo h Gospodovemu oltarju. Zadnja nova maša v Bogojini jc bila I. 1969, daroval jo je g. Janez Puhan, sedaj misijonar na Madagaskarju, ki sc je ob letošnji novi maši pridružil novomašnemu slavju, saj je po štirih letih Prišel na zaslužen dopust. Novomašni pridigar je bil g. Jožef Horvat, dekan in župnik pri Sv. Ani v Slovenskih goricah. Mladi iz veroučne skupine »Upanje« so novomašniku in škofu Smeju (ob 70. letnici) pripravili igro Duhovnik v krvavi obleki, ki so jo poleni v okviru priprave 183 Nova maša v Bogojini na novo mašo uprizorili v dvorani kulturnega doma. Dva dni pred novo mašo pa so Plečnikovo svetišče napolnili molilci za duhovne poklice iz vse dekanije. Na bogato obloženo mizo slovesnosti smo ob sklepu pastoralnega leta položili še eno: IV. Košičev teden. Bil je posvečen g. Škofu Smeju ob njegovi 70- let niči. Spet so sc vrstile ves teden prireditve, ki so izzvenele v sklepno slavje 5. sept., ko je somaševanje obeh škofov bogatila pesem sedmih cerkvenih zborov. Vsak od teh je po končani maši zapel še po eno staro nabožno pesem. V lepem nagovoru je g. škof dr. Franc Kramberger naglasil lepoto in veličino pesmi m misel povezal s »pesmijo« življenja g. Smcja. Naslednji dan se je sklepno slavje Košičcvih dni preneslo na Ivance, kjer jc škof Smej v objemu velike množice ljudi blagoslovil novo kapelo, ki je posvečena sv. Janezu Krstniku. Na »belo nevesto«, kot jc kapelo poimenoval očanec, so verniki Ivanec res lahko ponosni. Zgradili so jo v dobrem letu. Iskrena čestitka. Svetišče naj bo sedanjim in prihodnjim rodovom priča krščanskih korenin na robu prekmurske ravni. Tudi romali smo. Mladi v Stično. Vsi »mladi in malo manj mladi« v Maribor na Slomškovo proslavo; na novomašniško posvečenje... Ob skupinah mladih, ob katchistih in župnijskem pastoralnem svetu je lepo delovala Župnijska karilas. Na »gospodarskem področju« smo ob omenjeni novi kapeli veseli, posebej šolarji, novih veroučnih prostorov, ki smo jih pridobili iz dela gospodarskega poslopja. Bog daj, da bi nas zgoraj omenjeni »kvas« v župniji družil kot drobtine v kolaču, ki se daruje za Življenje. IM CANKOVA - Po temeljiti obnovi župnijske cerkve in kapele v Skakovcih farani cankovske župnije v pastoralnem letu 1991/92 nismo imeli posebnih obnovitvenih del na cerkvenih stavbah. Edina izjema je bila majhna, a lepa vasica Topolovci. Tam so postavili novi križ na svojem pokopališču. Po madžarskem zakonu v prejšnjem stoletju j c morala imeti vsaka vas svoje pokopališče. Vaščani Topolovec so ga dobili 1886. Takrat so postavili tudi nov križ, ki je bil lesen, Sedaj je Rudi Korce iz Korovcl naredil deloma betonski, deloma kamniti križ; podobe pa so ostale od starega. Križ je blagoslovil domači župnik v nedeljo, 17. novembra 1991. Veliko gospodinjstev v tej vasi in še v nekaterih drugih vaseh cankovske župnije je dobilo telefon. Pastoralno delo v župniji je potekalo v mejah možnosti; versko in duhovno življenje pa mirno in normalno. Letos smo romali 11. julija k Svetemu Benediktu v Kančcvcih in potem Še po celem Prekmurju; kot pripravo na posvetitev Devici Mariji smo poleg drugih cerkva Prekmurja obiskali tr« Marijine cerkve; Grad, Turnišče in Tišino. Pozneje pa smo dvakrat romali še k Mariji Tolažnici pri G razu in obiskali lepo Marijino cerkev v Pollaubcrgu ter se preko Gradiščanskega vračali domov. Fantje in dekleta pa so sc še posebej udeležili vseslovenskega srečanja mladih v Slični. Mladi so imel; v začetku marca tečaj o pripravi na zakon. Kakor drugod po župnijah našega področja, so se tudi cankovski fantje in dekleta tega tečaja z veseljem udeleževali. Z zadovoljstvom ugotavljamo, da se mladi zavedajo pomembnosti zakonskega in družinskega življenja ter sc na ta poklic tudi pripravljajo. Če ne misli na duhovni poklic, človek ne more v življenju ustvariti kaj večjega, kot da ima srečno družino, Veliko smisla za družinsko življenje mlad človek pridobi ob svojih starših in drugih sorodnikih, nekaj pa tudi v občestvu z drugimi ljudmi, pa tudi v šoli in pri mladinskih verskih razgovorih. Lepo versko doživetje jc bilo ekumensko bogoslužje na »Margcjtino« nedeljo, 12. julija, v Hlagosioviiev gas/Tskega praporu v G. Črncih 185 Puževcih. Ob velikem številu vernikov in pevskih zborov iz Puconec in Cankove sta ga vodila gospod Balažič iz Puconec in gospod Fakin in Cankove. Posebnost letošnjega leta so bile v naši župniji različne gasilske prireditve. Pred vsako gasilsko prireditvijo je bila sveta maša, ki so se je udeležili tudi gasilci v gasilskih oblekah. Tu naj omenimo samo tri take prireditve: K), maja so ob številnih gostih in domačinih razvili svoj prapor gasilci v Gornjih Črncih, 7. junija so obhajali 90 letnico obstoja Gasilskega društva v Korovcih; 28. junija pa so obhajali 100 letnico gasilci na Cankovi. Kakor gasilci v Korovcih, tako so tudi ca n ko vs ki gasilci izdali posebno knjigo, v kateri domiselno podajajo razvoj kraja in Gasilskega društva. Gospod Peter Obal pa jc pripravil posebno razstavo, na kateri je poleg drugih sodelovala tudi šola in župnijski urad z listinami m drugimi dokumenti iz župnijskega arhiva. Začeli smo se obnašati »evropsko«, čeprav smo že od nekdaj v Evropi; naša župnija leži namreč čisto ob Republiki Avstriji. S posebnim zadovoljstvom še zapišimo, da sta 11. julija 1992 obhajala zlato poroko Jožef Šinko in Neža r. Kerec iz Skakovec. Jožef je bil dolga leta zvonar pri kapeli Svete Trojice v Skakovcih; pa tudi član Župnijskega pastoralnega sveta. Čisto na kratko povejmo: Hvala obema; tudi za dobro vzgojo otrok in Bog naj jima vrača z dobrimi darovi in blagoslovom. Na velikonočno nedeljo pa sta imela zlato poroko Alojz Gomboc in Justina r. Recek. 2. aprila 1992 je Gospodar življenja odpoklical v 84. letu starosti Karla Kočarja, dolgoletnega cerkvenega pevca; 25. junija pa je umrl Jožef Benko, kmet in gostilničar v Gornjih Črncih in član Župnijskega pastoralnega sveta. V septembru je bil v naši župniji na pastoralni praksi bogoslovec 4. letnika teologije gospod Franc Zorec, doma iz Podgradja v ljutomerski župniji. 186 Svoje poročilo končujemo s prošnjo, da molite za uspeh svetega misijona v naši župniji, ki bo od 2. do 3. adventne nedelje. Mi se na ta veliki dogodek pripravljamo že vse leto, predvsem z molitvijo pri sveti maši in po družinah. ČRENSOVCI - Lani, 20. oktobra 1991 je domači župnik F. Te me n t blagoslovil novo mrliško vežo, ki stoji tik ob gornjcbistriškcm pokopališču. Vežo so zgradili s prostovoljnimi prispevki vaščanov. Nekaj so primaknili tudi rojaki iz Amerike in Kanade. Povezanost z domovino je ponovno dokazala Marija Rcbrica iz Cikaga, ki je plačala pokopališki zvon in tudi stolpič. Darovalcem in organizatorjem hvala za to razmeroma veliko delo. Vaščani sc mrliške veže redno poslužujejo. Za pieteto do rajnih jc v tem Domu pokojnih dobro poskrbljeno, največkrat bolje kot na domu. Naslednjo nedeljo je obhajal svoj 4(1 letni jubilej mašništva Štefan Žerdin SDB, rojak iz Žižkov. Slovesnosti se jc udeležilo veliko število vernikov od blizu in daleč. Pridigal mu j c sošolec in prijatelj Franc Levstek SDB. Štefan Žerdin, nekdanji salezijanski inšpektor, je že več let vzgojitelj dijakov v slovenskem Mohorjevem domu v Celovcu. Jubilantu želimo še mnogo srečnih Bogu posvečenih let življenja! S skoraj polstoletno zamudo jc žižkovska kapela končno dobila dolgo željeni zvon. Marca 1992 ga jc izdelalo podjetje Fcrralit v Žalcu. Menda ni bilo družine, ki za novi zvon ne bi prispevala svojega deleža. Pri organizaciji sc je izkazal Štefan klane, kol velikodušni darovalec pa še posebej boter Elcmer Zver. Blagoslov zvona in sveto mašo j c opravil domači župnik ob asistenci kaplana Jožeta Turka na cvetno nedeljo 1992. Že pozimi 1991 jc bila sklenjena obnova črensovskih orgel. Slovesno blagoslovitev smo preložili na toplejši čas z željo, da bi sc redke slovesnosti moglo udeležiti Dvjjgan/e zvonu v žižkovski stolp 1X7 čim večje število ljudi. Orgle je obnovilo in znatno povečalo Škofijsko orgelsko podjetje v Hočah. Naše orgle imajo sedaj nov dvomanualni igralnik, hrbtni pozitiv, vso mehaniko, številne nove piščali, motor-puhalnik itd. Prejšnje orgle so imele 14 registrov, obnovljene jih imajo dvajset. Število piščali v orglah sc je povzpelo na prek 1200. Za obnovo orgel so darovali skoraj izključno domači farani. Nekaj rojakov iz inozemstva se je vključilo v krog darovalcev iz lastnega nagiba. Darovalcem in vsem, ki so kakorkoli priskočili na pomoč, tudi pri oskrbovanju mojstrov, bodi izrečen prisrčen Bog plačaj’ Naj velja to šc posebej za oha botra: Gustija Smodiša iz Crensovec in Marijo Rebrica iz Amerike. Za pogostitev številnih gostov sta se vzorno potrudila zakonca Jaklin. Številne gospodinje so pripravile za sodelujoče in goste okusno pecivo. Vsem, tudi neimenovanim, lepa zahvala ’ Mariborski škof dr. Franc Kramberger je na velikonočni ponedeljek, 2(1. aprila 1992, pred slovesnim somaševanjem opravil obred blagoslovitve orgel. Med slovesnostjo je prepeval domači mešani pevski zbor pod vodstvom organista Franca Kolenka. Pri orglah je bil prof. Marijan Potočnik. Po končani maši v cerkvi, je g. škof blagoslovil še novo mrliško vežo. Tam so domači mladinci in pevski zbor priredili krajši kulturni spored. Gospoda škofa je pozdravil tudi predsednik vaške skupnosti Danijel Kolenko. Vsem sodelujočim, v prvi vrsti gospodu škofu, naj bo tudi na tem mestu izrečena prisrčna zahvala! Blagoslovitev mrliške veže v Crensovcih Petek m sobota pred belo nedeljo sta bila vsa v znamenju spomina kulturnega velikana prvih štirih desetletij tega stoletja in nato skoraj pol stoletja hote pozabljenega častnega kanonika Jožefa Klekla starejšega. V petek zvečer je biD srečanje v črensovskem kulturnem domu ob sodelovanju dcceta in mešanega pevskega zbora z Razkrižja. Slišali smo tudi nekaj odlomkov Kleklovih del, ki so jih recitirali v narečni prekmurščini mladinci tukajšnjega KUD-a. Lik Jožek’ Klekla nam je predstavil bogojanski župnik Stanko Zver. 188 V soboto smo Kleklove kulturne večere nadaljevali'v; črensovski cerkvi. Sobotno srečanje jc požlahtnil mariborski pomožni škof dr. Jože Smej s predavanjem o pomenu Jožefa Klekla. Večji del sobotne prireditve je bil namenjen orgelskemu koncertu na obnovljenih orglah. Profesor Marijan Potočnik je izvajal vrsto skladb Kleklov delovni odbor Novin in M. lista: Jožef Klekl. Anton Horvat, Štefan Lebar, Veronika Horvat ob odlični spremljavi trobentarja Janeza Vouka iz Maribora. Številno občinstvo, med drugimi tudi predsednik občine Lendava, jc nagradilo izvajalca umetniškega programa s prisrčnim ploskanjem in šopki svežega cvetja, Dvorana kulturnega doma in cerkev sla bili za gornji prireditvi izbrano okrašeni. Posebno so se potrudili mladi krščanski demokrati. Prvo majniško sredo, 6. 5. 1992, smo sc spomnili 20. obletnice dograditve cerkve sv. Antona Padovanskcga na Gornji Bistrici. Slovesnost smo povezali z dekanijsko rekolekcijo. Somaševanje jc vodil in pridigal pomožni škof dr. Jože Smej. Obsežnejši opis te slovesnosti glej na drugem mestu. Smarnični mesce smo sklenili v naši župnijski cerkvi z nastopom pevskih zborov župnij pomurskega pastoralnega področja: Šv. Jurij Gornja Radgona, Pečarovci, Dolenci, Martjanci. Murska Sobota. Odranci, Beltinci in Crensovci. Pod vodstvom Področnega referenta za cerkveno petje Andreja Maroša w zbori nastopili posamič in skupno. Za požrtvovalno delo v zborih doma in za sam uspeh nastop se jim j c prisrčno zahvalil pomožni škof dr. Jože Smej. Zaželel jim je še naprej uspešno pelje na domačih korih, ki naj bo vedno samo čcšč*ijc Boga in pomoč molitvenemu vzdušju vernega ljudstva. Po končanem nastopu je škof izročil Zakoncema Maroša odlikovanje mariborskega škofa dr. Franca Krambergerja. Zakonca sla prejela priznanje za številne uspele nastope na predzakonskih tečajih in na srečanjih mladih zakoncev. Po nastopih v cerkvi so se vsi pevski zbori in gosti zbrali k družabnemu srečanju v bližnji šoli Franceta Prešerna. Vodstvo šole nam je dalo na voljo tamkajšnjo obednico že ob kulturnih večerih v spornim 189 Jožefa Klekla. Za prijazno gesto se zahvaljujemo posebej ravnatelju šole Stefanu Ftičarju in referentu za kulturo Tonetu Ternarju. Prvo sveto obhajilo smo imeli na binkoštno nedeljo. Slovesnost bo ostala v lepem spominu faranom, še posebej sedeminpetdesetim prvoobhajancem, ki jih je pripravil katehet Jože Turk. Štirideseto obletnico mašništva je domači župnik s svojimi sošolci obhajal na Brezjah 30. junija 1992. Somaševanje je vodil in nam pridigal ljubljanski nadškofijski kancler, kanonik msgr. Franci Vrhunc. Sredi julija je molitveno obhajala svojo SO-Jetnico življenja zaslužna sestra Regina Curie FBS. Dolga leta je poučevala verouk v naši župniji. Poleg tega je vzorno skrbela za hostije, cerkveno perilo, krašenje oltarjev, za bolnike in osamljene. Ob lepem življenjskem prazniku jo je odlikoval mariborski škof dr. Franc Kramberger za vse požrtvovalno delo v krajevni Cerkvi. Vsi, še posebej njeni nekdanji veroučenci, ji želimo še mnogo Bogu posvečenih let življenja’ Prvega avgusta je sklenil kaplansko službo v naši župniji Jože Turk. Za štiriletno zvesto služenje Bogu in tukajšnjim faranom, smo mu iz srca hvaležni. Naj ga dobri Bog spremlja s svojim blagoslovom tudi na novem službenem mestu! Prav tako prvega avgusta je postal po vrsti 65. črensovski kaplan Ivan KrajnC-Do sedaj je bil kaplan v Slovenj Gradcu. Njegova rojstna župnija je Sv. Bolfenk v Slov, goricah (Trnovska vas). Želimo mu obilno božjo podporo na novem dušnopastirskem mestu! Samo molitveno, brez posebne slovesnosti, je 23. avgusta 1992 obhajal svoj zlatumašni jubilej, tukajšnji rojak z Gornje Bistrice, Ignac Kreslin. Rodil sc je na Gornji Bistrici 22. I. 1917. V mašnika je bil posvečen v Bogoti v Kolumbiji. Vzornemu duhovniku naj dobri Bog nakloni še mnogo srečnih duhovniških let. Zlatomašnik Nace živi sedaj v Duhovniškem domu v Mariboru, a je še vedno na voljo za pomoč v dušnem pastirstvu, kjerkoli ga prosijo. Gospod Nace se je vse duhovniško življenje izpopolnjeval v študiju teologije. Dosegel je magisterij. V svojem petdeset let trajajočem duhovniškem življenju je doživel tudi marsikatero preskušnjo. Videl je mnogo sveta, a vedno se je rad vračal v rodno domovino. Če bo božja volja, bo 16. decembra 1992. obhajal stoto obletnico življenja upokojeni župnik Matija Zadravec. Med leti 1934 in 1941 je bil župnik v Crensovcih. Svoje spomine na to župnijo in na trnovo pot v drugi svetovni vojni je povzel v knjigo Oko, ozri se nazaj! Jubilant uživa zasluženi pokoj v Duhovniškem domu v Mariboru. Malija Zadravec je najstarejši duhovnik v Cerkvi na Slovenskem. Vsi, ki poznamo vzornega duhovnika Matija, želimo, da bi mu dobri Bog še podaljšal čas popotovanja. Ob številnih primerih v.sv. pismu, je visoka starost posebna božja nagrada! Na angelsko nedeljo, 6. septembra 1992, je pomožni škof dr Jože Smej blagoslovil temeljni kamen za novo telovadnico ob šoli Franceta Prešerna v Crensovcih. Med sveto mašo, ki je bila v bližini gradbišča, je spregovoril tudi g. pom. škof. Z lepimi mislimi iz nedeljskega evangelija je nagovoril vse številne udeležence slavja, med njimi pomočnico ministrstva Vido Križmanovo, oba predsednika lendavske občine g. C. Pucka in g. Jerebica, domače zastopnike političnega življenja, številno učiteljstvo pod vodstvom domačega ravnatelja Stefana Ftičarja in druge. Škofovo priznanje sestri Regini -Skoraj natanko sredi julija 1992 je sestra Regina Curie FBS, duševno in telesno sveža, obhajala osemdeseto obletnico Bogu i<’ bližnjemu posvečenega življenja. 190 Sestra Regina Čtirič S, Regina (krstno ime Kristina) se je rodila v Trnju (župnija Črensovci) 17. julija 1912. Po osnovni šoli v Trnju in meščanski šoli v Lendavi se je mlada Kristina odločila za življenjsko pot redovnice. Redovno obleko je sprejela leta 1930, večne zaobljube v redu frančiškank Brezmadežne pa je izrekla leta 1940. V tridesetih letih je službovala v zavetišču za zapuščene otroke. Vmes je obiskovala šolo za bolničarje in dosegla ustrezno diplomo. Rada bi se bila pridružila misijonarjem in misijonarkam na Kitajskem, a zaradi vojne ni mogla na dolgo pot. Po daljši bolezni in okrevanju je deset let pomagala pri operacijah v čakovski bolnišnici. Po drugi svetovni vojni je kot druge številne redovnice ostala brez službe. Pozneje je delala najprej v črensovski in nato v beltinski ambulanti. Po upokojitvi leta 1966 in skoraj do nedavnega jc sestra Regina poučevala krščanski nauk, največ na Bistrici. Nad dvajset razredov veroučencev je vzorno pripravila na prejem prvega svetega obhajila. Mnogo skrbi je posvetila bolnim, osamljenim in ostarelim. Kot izredna delivka svetega obhajila jim prinaša na dom kruh močni h. Že desetletja peče hostije, perc cerkveno perilo, krasi oltarje itd. Vedno delavni, izredno socialno čuteči in za versko vzgojo mladine zavzeti redovnici, j c mariborski škof dr. Franc Kramberger podelil lepo priznanje, ki se glasi' »MARIBORSKO-LAVANT1NSKI ŠKOF DR. FRANC KRAMBERGER IZREKA ZAHVALO IN PRIZNANJE S. REGIN! Čl IR1Č FBS, K ATE H ISTI-NJI IN MEDICINSKO-SOCIALNI DELAVKI V ŽUPNIJI ČRENSOVCI OB SO-LETNICI ŽIVLJENJA ZA DOLGOLETNO, ZVESTO IN NESEBIČNO SODELOVANJE V DOMAČI ŽUPNIJI IN PODELJUJE SVOJ BLAGOSLOV.« Sestri Regini kličemo župljani Crensovec, pa tudi njeni nekdanji pacienti: »NA MNOGA LETA!« Želimo, da bi kljub osmini križem še dolgo služila Bogu, Cerkvi in bližnjemu! DOBROVNIK - Leto 1991, v katerem smo se pripravljali s posebno vnemo na diakonsko posvečenje našega domačina Tomislava Santaka, je žal pokvarila agresija na Slovenijo v noči ob slovesni razglasitvi samostojne Slovenije. Tako diakonskega posvečenja nismo dočakali v župnijski cerkvi, ampak jc bila slovesnost kar v stolnici. Udeležili smo se tudi obiska papeža Janeza Pavla IL na Madžarskem lansko leto 19. avgusta v Sombotclu. Prav ta dan pa smo tudi začeli z obnovo fasade župnijske cerkve, ki smo jo končali novembra ob vseh svetih. Dela je vodil ing. Stjepan Sakač iz Lendave, z zidarskim mojstrom Francem Šumenjakom s Hotize. Dela so potekala zelo tekoče kljub nekaterim nepredvidljivim težavam (odstranitev vsega starega ometa, česar nismo načrtovali). Obnovitvena dela so stala 191 1,350.000,00 SIT. Ob tej priložnosti se naj zahvalim vsem župljanom, ki so radi segli v svoj žep. Bog plačaj 1 Od 8. do 16. marca letos smo imeli tudi osemdnevni ljudski misijon, kot pripravo na novo mašo in prošnjo za nove duhovniške poklice. Misijonarji so bili: za madžarski del. P. Šoti Janos in g. Eros Mihaly, oba iz Banata (škofija Zrcnjanin), za slovenski del pa p. Placid Prša OFM Cap iz Celja. Kapela v Žitkovcih 192 Desetega maja na Flori j a novo (4. maja) jc bila vŽitkovcih dvojna slovesnost: proščenje in blagoslovitev gasilskih avtomobilov iz Dobrovnika, Kamovec, s Kobilja, Gcntcrovcc in Rad moža n ec. Domačinom iz Žil k ovce sc zahvalimo za topel sprejem in sc priporočamo v prihodnje! Največji dogodek v župniji skoraj po 200 letih je bila nova maša, ki jo je daroval 5, julija 1992 naš domačin Tomislav Šantak. Zadnja nova maša v Dobrovniku jc namreč bila leta 1809, ki jo jc imel domačin Adolf Augustič. ato smo vsi hvaležni Nova maša v Dobrovniku našemu Slavku za vztrajnost na lej težki poti do oltarja in mu tudi želimo božjega blagoslova pri dušnopastirskem delu. Novoinašnikov zgled pa naj pritegne mlade iz župnije na duhovniško pot, kajti ob naslednji novi maši bo še slovesncjc! Ob tem se naj zahvalim tudi vsem, ki so kakorkoli ob slovesnosti nove maše pomagali: mladincem (strežnikom in strežnicam), odraslim iz vseh vasi pri pripravi na novo mašo, najbolj pa našemu ccrcmoniarju bogoslovcu Srečku Hrenu s Kcblja na Pohorju. Vsem Bog plačaj! Nekaj stavkov iz župnikovega nagovora na novi maši^pred tem jc isto povedal v slovenščini): Kedvcs ujmises! Nezd, innen nem mesze van a szereneses sznloi hazad. ahol Klara cdcs;myad cs Janos edesapad 1963 oktober 22-en logadtak el mini Benjamini, kilencedik gyermeknek, az iti jclcnlevo Ivan Camplin akkon plebanos, azon ev oktober 26-an adomanyozta isteni gyermekkorodat. Gratulalok hosies sziilcid-nck, testvereidnek. kercszlszuleidnck, a haroin elhunyt tcslvercidnck is. hogy veled egviitt veszeitek at Szcilat es Karibdat 60 nehčz cven at. Mcgčrtc, hiszen most mindannyian szerenesesek vagvtok es nagvon boldogok! Most hangzott el 193 4 az ujmises himnusz: Ujmises legy udvozolt, figyelmesen hallgattad az lidvozld szavakat az otthonodon es itt a jokivansagokat az ujmises napodon. Lehet hogy majd meg valame)yik megismetlesen. De, kedves Slavkom, amikor mindez elmullik es az ujmiserol valo szep emlekek lassan feledesbe merulnek, a Jo pasztor elete igazan csak akkor kezdddik' Kegyetlen ez az elet, sokszor nagyon kinos. teli sztreszekkel, kudarcokkal, de mindez bevezetd. hogy Isten segitsegevel mindig szerencsesebb. mindig hajthatatlanabb legyel es emelt fejjel nezz a jovobc. Kerd idosebb szent Jakah apostoli minden hozadtartozoert (elokert es holta-kert), rokonaidert, jotevdidert es mindanyiunk?rt. akik sztvbdl gratuialunk es kialtjuk: Vdvozliink, Krisztus leikipasztora! DOLENCI - Po štirih letih smo imeli ponovno tečaj priprave na zakon Vršil se je Šest petkov, od 8. februarja do 13. marca. Predavatelji so skušali osvetliti zakonski poklic in mlade pripraviti na življenje. 22 udeležencev je prejelo potrdilo o obisku tečaja. V prejšnjem letu smo sklenili, da bomo kritino na cerkvi v celoti zamenjali Tega dela smo se lotili v mesecu maju. Z udarniškim delom naših dobrih požrtvovalnih faranov m pod vodstvom mojstra g. ing. Jožeta Rahleta iz Slovenske Bistrice je bilo to veliko delo v zadovoljstvo vseh tudi dokončano. Prekrivanje cerkve 15. 5. smo se poslovili od pokojnega Antona Horvata. V spremstvu množice ljudi od blizu in daleč in štirih duhovnikov in diakona smo ga pospremili na njivo vstajenja. Pokojnik je v težkih letih pred in med drugo svetovno vojno stal ob strani svojemu bratu župniku Francu, ki je v župniji Dolenci župnikova) 9 let. 194 Na binkoštno nedeljo smo imeli prvo sveto obhajilo. Zadnja leta se število prvoobhajancev vrli od 3 do 6. Vsi kazatelji nam govorijo, če pogledamo statistike matičnih knjig, da življenje počasi, a vztrajno umira. Ponovitev nove tnnše Velika duhovna poživitev in spodbuda za duhovne poklice je za našo župnijo bilo v tem letu, ko sc pripravljamo na misijon, ponovitev nove maše g, novomašnika Lojzeka Benkoviča iz Bogojine 19. julija. Vzrok njegovega prihoda med nas je namreč bil njegov »rod«. Pokojni g. Franc Horvat, ki je pred leti umrl v Ameriki, jc dolga leta deloval v naši župniji. V družbi staršev, ožjega sorodstva in naših domačih pevcev smo sc po slovesnosti v cerkvi zbrali k skupni mizi v župnišču. Za lepo doživetje sc inu vsi prav prisrčno zahvaljujemo. Veliki dogodek in pridobitev za naš kraj pa je vsekakor nova asfaltna povezava iz Dolenec preko Budincc v Markovce. Slovesna otvorilev in blagoslovitev je bila v prijetnem razpoloženju 12. septembra ob udeležbi predstavnikov občine, krajevnih skupnosti, izvajalcev del, domačega župnika in velikega števila ljudi. Potem jc sledil bogat kulturni spored. Želja nas vseh in prošnja Bogu je bila, naj bi ta cesta povezovala ljudi med seboj in da bi nas Bog varoval pred prometnimi nesrečami, ki so vse številnejše na naših cestah. Naš cerkveni pevski zbor pod vodstvom organista Jožeta Slavičcka si zelo prizadeva za lepo pesem in sc zaveda pomena cerkvenega petja, zato sc je v tem 195 r Dolenski cerkveni pevski zbor letu tudi udeležil dveh rcvialnih nastopov in sicer 24. maja pri Sv. Ani v Boreči in 31. maja v Črensovcih GORNJA RADGONA - V lanskih Stopinjah smo naše poročilo zaključili s stavkom: »Vojna v Radgoni pa ni prizanesla našemu skupnemu domu Uničen jc bil zvonik. Spet smo se s skupnimi močmi, ob nesebični pomoči in sodelovanju Avstrije, lotili obnove naše župnijske cerkve.« Tako smo namestili novi cerkveni stolp in ga prekrili z bakreno pločevino, zamenjali vso poškodovano opeko in z bakreno pločevino prekrili desno cerkveno ladjo. Očistili in na novo smo prebelili celotno fasado cerkve, na okna v zvoniku montirali nove hrastove naoknice. elektrificirali zvonove. Iz pločevine poškodovanega stolpa je bil izdelan peti zvon, ki stoji pred cerkvijo, s posvetilom: »V meni zapreden čas«, v spomin in opomin pred nasiljem, sovraštvom in vojno, delo akademskega kiparja Mirka Bratuša. Pri vseh velikih delih smo bili deležni nesebične pomoči vernikov v domovini in tujini, še posebej iz sosednje Avstrije, Nemčije. Madžarske, Kanade m od drugod. Iz srca smo hvaležni vsem velikodušnim dobrotnikom. Spominjamo se jih v molitvi in pri daritvi svete maše. Vsa opravljena dela je ob navzočnosti velikega števila vernikov m dobrotnikov, predstavnikov republiške in občinske vlade ter ob navzočnosti škofa iz Gradca, g. Webra, slovesno blagoslovil škof dr. Franc Kramberger. Hvaležni farani so vse navzoče pogostili s hrano in pijačo. Kot zaključek vseh zunanjih del smo polepšali še prostor pred cerkvijo s škarpo in grede zasadili z okrasnim grmičevjem. Skarpo je izdelal Janez Perko iz Lastomerc. UNZ je s helikopterjem omogočila popravilo križa na cerkvenem stolpu, ki našim vernikom nakazuje spremembo vremena. 196 Podjetje Pritngi namešča novo streho nu zvonik 26. H), j c bila slovesna blagoslovitev spominskega obeležja na rojstni hiši dr Antona Trstenjaka in blagoslov nove asfaltne ceste do njegove domačije v Rodmoščih. 22. decembra smo imeli koncert božičnih pesmi v izvedbi mešanega pevskega zbora Pro mušica iz Maribora. 29. 12. je nedeljsko bogoslužje polepšal mešani pevski zbor iz Murske Sobote. 4. julija letos je poteklo 100 let od slovesne posvetitve našega svetišča. Vojna vihra nam je onemogočila, da bi za to slovesnost uredili notranjost svetišča kot smo načrtovali. Zalo sino šele julija z obnovo začeli. Demontirali smo orgle in delavnica v Hočah izdeluje nove z uporabo nekaterih starih registrov. Odstranili smo stari kor m po načrtih arhitekta Kvaternika izdelali novega in stopnice nanj. Zidarska dela je opravil Franc Pintarič iz Sp. Ščavnice. Zamenjali smo celotno električno napeljavo in dodatno namestili svetlobna telesa, tei obnovili vsa svetila. Ta dela je opravilo podjetje Elsa - Sašo Fekonja iz Gor. Radgone. Notranjost svetišča in učilnice smo prepleskali. Dela je opravilo podjetje Dekor iz Murske Sobote. Mariborska restavratorska delavni^ je očistila vse obstoječe freske v svetišču. Da so vsa dela lepo potekata, je veliko pripomogel odlično postavljen gradbeni oder podjetja Ostcrž. Restavratorska delavnica v Mariboru je obnovila nekoč glavni oltar naše cerkve, ki bogati in krasi levo cerkveno ladjo. Odslej bo to Marijin oltar. Prav tako smo po načrtu arhitekta Kvaternika z oblogami obogatili in polepšali prezbiterij. Mizarska dela je opravil Andrej Vreča iz Podgrada, tapetniška dela pa Franc Rožman iz Loinanoš. Tudi okvir slike svetega Petra smo obnovili. Prezbiterij bosta v prihodnje krasila kip Srca Jezusovega in Manjinega, ki pa sc še prenavljala. Do konca leta želimo obnoviti tudi križev pot. Odslej bosta lepšala 197 Blagoslovitev obnovljenega stolpa prezbiterij dva nova vitraža. Načrte je izdelal akademski slikar Tomaž Perko, vitraže pa Stojan Višnar. Okvire je mojstersko izdelal Vlado Kranjec. Vilraž na krstni steni predstavlja Jezusov krst, v drugem delu pa simbolizira evharistijo. Drugi vitraž pa razodeva razpoloženje v binkoštni dvorani. Prihodnje leto borno ob 100-letnici slovesno blagoslovili orgle in obnovljeno svetišče. Vse počitniške dni smo dušni pastirji uporabili za to, da smo vsa dela dokončali v zelo kratkem času. Kot lani, je tudi letos svoje počitnice žrtvovala gospodinja Kristina Buček in z ljubeznijo kuhala in stregla številnim izvajalcem del. Misijon - Ob vseh materialnih delih pa nismo pozabili na rast duhovnega in verskega življenja v župniji. Tako smo imeli od 29. maja do 7. junija v župniji sveti misijon, katerega so vodili patri: Lojze Markelj, Tomaž Podobnik in Miha Žužek. Ob 241 birmancih, ki so v tem času opravili de ve td nevnico, so se v veliki meri vključevali tudi starši. Kljub organizirani pripravi v prvem delu leta, pa so ostali dremavi mladi in mnogi zakonci. V začetku postnega časa smo razdelili 34 križev in svetih pisem, ob katerih so verniki prosili blagoslov za uspeh misijona. Mnoge je priprava bolj nagovorila kot sam misijon. V sklopu priprave na sv. misijon smo imeli šmarnične pobožnosti po vaseh v šestih kapelah, kjer smo tedensko dvakrat maševali, misijonarji in nekateri duhovniki pa so spodbujali vernike enkrat mesečno pri nedeljskih mašah in mlade pri mladinskem verouku. Da bi bila res vsa župnija seznanjena z dogajanji, so požrtvovalni raznašalci ponesli program misijona v vsako stanovanje in hišo. 60 mladih je obiskovalo predzakonski tečaj, kar je bilo prav tako vključeno v pripravo mladih na sveti misijon. Program je bil izdelan tako, da so se lahko vključili prav vsi od otrok, mladine, zakoncev, bolnih in ostarelih, še posebej pa birmanci. 1500 spovedi priča, da so le nedeljniki še poglobili svojo vero. V začetku misijona so osmošolci slovesno izpovedali svojo 198 vero. Isto nedeljo so se v cerkvi z misijonarji srečali naši bolniki in ostareli. Ob koncu misijona je 83 otrok prejelo prvo sveto obhajilo. Kaplana iz Gor. Radgone in avstrijske Radgone povezujeta mlade z obeh bregov Mure. V času misijona so sc zbrali na prijetnem srečanju ob daritveni mizi. Mladi iz naše župnije so v dveh skupinah iskali smisel življenja in poglabljali svojo vero pri Sv. Križu nad Belimi vodami in na Homcu. Veseli in obogateni so se vračali s teh srečanj. Kaplan že drugo leto vodi bralsko skupino, ki sc srečuje vsako soboto in pripravlja ter oblikuje mašo. Prav tako sc ob sobotah redno srečujejo ministranti, ki so šli z veseljem na duhovne vaje v Želimlje. V župniji je precejšnje zanimanje za branje cvetcga pisma. V zavesti, važno je sodelovati, ne zmagati, sta dve ekipi vestno predelali sveto pismo in spoznavali verske resnice. Tudi planinarili smo. 40 mladih se jc povzpelo na Okrešelj in občudovalo lepote narave vse do Jezerskega. Stična je še bolj kot sicer navdušila 50 mladih iz župnije. Z dvema avtobusoma smo poromali v Marijino Ceijc in na Ptujsko goro. V ožjem Pred odhodom proti vrhu krogu smo se poslovili od pokojnega domačina Franca Fekonja, ki je deloval kot duhovnik v Kramsachu na Tirolskem. Ob misijonu smo sklenili, da bomo obnovili v župniji ^rska znamenja in kapele. Z deli so pričeli že na Mcleh in v Stavcšmskcm vrhu. To naj bo vzpodbuda drugim, da uredijo številna znamenja po župniji, ki so prav tako izraz naše vernosti in kulture. V nedeljo, 20. septembra so se župnijskemu občestvu predstavili domača bogoslovca in semeniščnika, ter bogoslovec 4. letnika, ki je bil pri nas na praksi. Radi smo jim prisluhnili z željo, da vztrajajo na poti k duhovniškemu poklicu. Podpirajmo jih in radi zanje molimo. Z Božjo pomočjo smo v tem letu veliko naredili. Vsak posameznik, vsi skupaj, vsa župnijska skupnost. Hvala Bogu, hvala vsem! 199 GRAD - Pastoralno leto 1991/92 je bilo v znamenju bližnje priprave na sv. birmo. Z birmanci, njihovimi starši smo se vsako prvo nedeljo v mesecu popoldne zbirali pri molitvenih srečanjih. Takih molitvenih srečanj je bilo devet in po vsakem srečanju je bil tudi razgovor s starši. Razen domačega dušnega pastirja so pomagali pri posameznih srečanjih tudi p. Stanko Matjašec, OFM Cap, župnik v Kančcvcih ter. g. Andrej Zrim, župnik v Gornji Radgoni. Mnogi starši in nekateri botri so se udeleževali tudi devetdnevnice pred sv. birmo, ki jo je začel dekan, g. Martin Poredoš. Ob tej priložnosti se je srečal z birmanci, starši m nekaterimi botri. Med devetdnevnico je bilo tudi srečanje z birmovalcem, škofom dr, Francem Krambergerjem, ki je potekalo v prisrčnem vzdušju. Slovesnost sv. birme je bila v nedeljo, 21. junija 1992, ko je bilo v naši župnijski cerkvi birmanih 132 birmancev, od tega 128 domačih. K lepi slovesnosti je pripomoglo zborovsko, mladinsko in ljudsko petje ter lepo sodelovanje vseh. V tem pastoralnem letu (22. septembra 1991) je bila naša župnija gostiteljica študijskega srečanja članov ŽS dekanije M. Sobota. Študijsko predavanje pod naslovom Cerkev gradi Cerkev je imel g. Franc Levstek SDB iz Radence. Na Andrejevo (30. november) je že od nekdaj sejem v zgornjem Gradu. Da ne bi ta navada popolnoma izumrla, je bila po dolgih desetletjih na Andrejevo (sobota, 30. november 1991) sv. maša v grajski kapeli. Ob tej priložnosti se je zbralo v grajski kapeli nad dvesto faranov, v glavnem domačinov. Mnogi med njimi, tudi starejši, so bili prvič v grajski kapeli. Za božič (1991) so mladinci skupaj z odraslimi pripravili božičnico po predlogi g. Lojzeta Kozarja Begunka meti begunci. Ob lepi stari pesmi: Lepa roža, Mati božja, Marija sedem žalosti... smo se spomnili vseh tistih, ki niso mogli doživljati svete noči doma. Na božič popoldne so se naši cerkveni pevci udeležili tudi srečanja, ki je bilo na Gorenjem Seniku. Prav tako so se udeležiti srečanja dekanijskih pevskih zborov, ki je bilo maja pri Sveti Ani v Boreči. Tečaja priprave na zakon se je v župniji od 25. januarja do 9. februarja 1992 udeleževalo 14 deklet in 25 fantov. Osmošolci so imeli izpoved vere v nedeljo 24. maja 1992. Z nageljčki na prsih jih je 30 slovesno stopalo v cerkev, kjer so se Bogu zahvalili za dosedanjo rast ter se izročili v božje in Marijino varstvo. Ob sodelovanju staršev in župnijskega občestva je na binkošlno nedeljo (7. junija 1992) prejelo prvo sv. obhajilo 29 prvoobhajancev. Za »velko mešo« (Marijino vnebovzetje - 15. 8. 1992) je nudil duhovno pomoč p. Bernard Jauk OFM Cap., župnik župnije Sv. Jožefa iz Maribora, Že med devetdnevnico za sv. birmo se je župnija pripravljala na slovesnost posvetitve Mariji. V nedeljo pred praznikom jc bila v župniji »velka spoved«, slovesna posvetitev pa na sam praznik pri romarski sv. maši ob 10. uri, ob lepi udeležbi domačih in vernikov iz drugih župnij. V tem pastoralnem letu smo v župnijski cerkvi obnovili orgle. Delo jc prevzel orglarski mojster Gabrijel Posavec, dominikanski redovni brat iz Zagreba. Kontakova L Ni bil naš namen razširiti instrument, ampak usposobiti za igranje vse dosedanje registre. Z delom smo začeli v zadnjem tednu julija 1991, po končani vojni v Sloveniji. Čeprav je bilo dogovorjeno, da se bo po štirih mesecih delo končalo, se je zavleklo, ker so nastopile vojne razmere na Hrvaškem. Zaradi lega je delo trajalo do binkošti 1992. Orgle so bile razstavljene, očiščene, leseni deli so zaščiteni proti lesnemu črvu, dotrajani deli zamenjam z novimi. Meh je premeščen v prostor v zvoniku, povezan z novim kanalom za zrak, priklopljen motor z regulatorjem zraka. Igralnik ima en manual. Prestavljen je za 30 cm naprej od orgel, da lahko organist normalno igra na pedal. Po stari meri je narejena nova pedalna klaviatura, povezava meri tipkami in ventili, novi pod za pedalno klaviaturo s klopjo. Prospekt orgel jc 200 Gostje in pevci pred obnovljenimi orglami očiščen, leseni deli pobarvani in okraski pozlačeni z zlatimi lističi. Tipke na igralniku srno pustili s starimi oblogami, čeprav so nekatere obrabljene, kot spomin na starost naših orgel, vendar so centrirane in jc postala igralna mehanika mehkejša. Na pokrov igralnika lahko organist postavi note, po želji lahko še dodatno osvetli, ker ima pred seboj kontrolna stikala. Orgle imajo K) registrov. V njih jc 510 piščali. Po stari meri je bilo narejenih 162 piščali iz lesa ter manjkajoče kovinske piščali. Orgle so bile nujno potrebne obnove, ker so bili trije registri (llaufe 8; rohrflole 4; inixtm 2) mehansko blokirani. Tudi pri ostalih registrih so manjkale posamezne piščali. Nekoliko se je lahko igralo s principalom 8, principalom 4 in delno s pedalom. Na igralniku je vgrajena porcelanasta ploščica z napisom: Peppert Nandor čs fia. Župnik g. Ivan Kolenc je leta 1956 zapisal v kroniko: »Orgle so stare in mehanične. Izdelal p h j c Peppert Nandor in sin. Kedaj, m znano. Zadnjič so bile generalno popravljene 1955. Popravilo je izvršil orglarski mojster Fujs Jožef iz Prosečkc vasi.« Tudi nam se m posrečilo v orglah najti letnice izdelave. V mehu smo našli zapisano: »Orgle temeljito renoviranc in poplavljene 2(1. 7. 1928 - Josip Fujs, Proscčka vas.« Zraven je še naslednji zapis: »Ponovno renovirano in popravljeno - 14. 8. 1952 - Josip Fujs.« V župnijskem arhivu se nahajajo ponudbe za popravilo orgel iz leta 1923 in 1928, ki jih je dala za časa župni kovanja g. Rudolfa Bednarika orglarska delavnica iz Zagreba. Med ostalim ponudbe omenjajo nabavo 23 novih piščali, ki manjkajo v prospektu, novi meh itd. Lahko sklepamo, da je prva svetovna vojna nekaj pobrala, nekaj uničila. Takrat so se odločili, da manjkajoče piščali in meh naročijo v tovarni Laukhuff v Weikershcimu v Nemčiji, kar potrjuje račun, ki jc datiran 28. aprila 1928, leta na ime Fujs Jožef, Proscčka vas. Sedaj obnovljene orgle jc ob navzočnosti domačih vernikov in gostov na 201 binkoštni ponedeljek - na praznik Marije Matere Cerkve (8. junij 1992) blagoslovil mariborski škof dr. Franc Kramberger. Ob tej priliki je bila izrečena iskrena zahvala Bogu in vsem navzočim, posebej še domačim vernikom in dobrotnikom, ki so denarno pomagali, da smo lahko delo dokončali. Ob končani slovesnosti v cerkvi so se gostje z g. škofom zbrali v župnišču. Poleg redovnega brata, mojstra Gabrijela Posavca, je bil še prior dominikanskega samostana v Zagrebu p. Nikola Mioč, rektor bogoslovnega semenišča v Ljubljani dr. France Šuštar in sestra Regina Lins iz Švice, generalna vizitatorka sester sv. Križa ter drugi. Vrhovna predstojnica sester sv. Križa iz Ingenbohla v Švici, sestra Gertrud Furgcr, jc imela že pred šestimi leti generalno vizitacijo pri sestrah pri Gradu. Pri njih se je oglasila tudi 28. maja 1991 na vljudnostnem obisku, tako jc letos za to priložnost poslala svojo spremljevalko sestro Regino Lins. Želja nas vseh je, da bi zvoki obnovljenih orgel skupaj z nami dajali Bogu čast in hvalo še mnogo let. HOTIZA - Od časa do časa se moramo kristjani duhovno prebuditi in poglobiti svojo, včasih tako plitvo vero. Po desetih letih nam je dobri Bog naklonil milost svetega misijona. Ta je potekal od 28. marca do 5. aprila 1992 leta. Misijon sta vodila patra Štefan Balažič in Stanko Matjašec. Že prej je župnik obiskal vsako hišo in faranom izročil »spored misijona«. Vsakega je povabil, tiaj se udeleži misijonskih srečanj. Vsak dan, ko so bila misijonska srečanja, je prihajalo do 350 vernikov. Spoved je opravilo čez 450 vernikov. V času misijona smo podelili 2250 obhajil. Uspešnost samega misijona ni toliko v statistiki, ampak v izboljšanem vsakodnevnem življenju. Mnogi so po dolgih letih opravili sveto spoved. Uredili so sc samo civilno sklenjeni zakoni in zakrament svetega krsta je prejelo nekaj starejših otrok. 202 Misijonarja sta ves čas priporočala družinsko molitev, dobrodelnost in vzdrževanje dobrih sosedskih odnosov. Za župnijo je bil misijon močan duhovni dogodek. To je prav gotovo začetek in poskus poglobljenega verskega življenja. Zato je bilo toliko bolj doživeto velikonočno praznovanje. Dober obisk in sodelovanje vseh navzočih pri obredih. Vsako leto prejmejo Jezusa v svoja otroška srca prvikrat učenci drugega razreda. Tokrat jih je bilo dvanajst. Kot vedno, jc slovesnost potekala ob navzočnosti množice otrok, staršev, sorodnikov in ostalih vernikov. V tem letu se nismo lotevali kakšnih večjih obnov ali novih gradenj. V načrtu je bila razsvetljava cerkve in tudi uresničena. Mnogo pa se delu pri vzdrževanju župnijskega vinograda, ki smo ga nanovo zasadili lansko leto, Dosedaj je vse šlo brez težav in trta dobro rasle. Zaradi naraščajočega cestnega prometa, je postalo naše naselje nevarno. Predvsem so v nevarnosti pešci in kolesarji. Tako je tovornjak, ki ga je vozil šofer iz Češke, povozil dva kolesarja, ki sta se iz sosednje Kapce peljala k sveti maši v cerkev na Hotizi. To se je zgodilo 30. avgusta. Ostale prometne nesreče so sc na srečo končale brez smrtnih žrtev. KANČEVC1 - Čeprav je tradicionalno srečanje katoličanov in evangeličanov v Andrejcih v času počitnic in dopustov, sc je na tretjo nedeljo v avgustu zbralo lepo število vernikov obeh cerkva. Bogoslužje sta vodila evangeličanski pastor g. Evgen Balažič in domači župnik. Skupaj z marijanskimi verniki, smo imeli župnijsko romanje v znano avstrijsko Marijino svetišče Mariazell. Ker jc Marija tudi naša mati, so mnogi še dolgo po maši ostali ob njenem oltarju v molitvi. V' adventnem času je bil poudarek na bolj poglobljenem verskem življenju v družini in župniji. Da so farani želeli lepo doživeti božične praznike, jc bilo razvidno iz opravljene božične spovedi. Da bi se lahko večernih božičnih maš udeležilo čim več vernikov, so bile maše v Selu, Andrejcih in Kančcvcih. Ker jc božič postal dela prost dan, se je praznične maše udeležilo večje število vernikov kot prejšnje leto. Razveseljiva je statistika za leto 1991: imeli smo kar 11 krstov in 7 porok. Upajmo, da bo naše Goričko postalo bolj privlačno in bolj cenjeno kot doslej. Posebno slovesna je bila letošnja vstajenjska procesija. Oživila jo je godba na pihala iz Sobote. Kljub temu da so bili že pri dveh procesijah: v Soboti m Martjancih, so še tretjič z zvoki velikonočnih pesmi spremljali Vstalega. Prvo sv. obhajilo smo imeli na praznik sv. Trojice. Kljub temu, da je bilo samo pet prvoobhajancev, jc bil za prvoobhajance, njihove družine in župnijo lep in doživet praznik. Praznik farnega zavetnika sv. Benedikta smo zaradi n