260
Listek.
Videli smo Shakespearjeve žaloigre na večjih odrih, in več kot enkrat smo bili priča, da je bil konec dejanja, ko je dospel tragični moment do vrhunca, sprejet z burnim — smehom. Takrat smo to pripisovali nezrelosti in podivjanosti občinstva, sedaj smo druzega mnenja. Kjer »Otella* igrajo tako, kakor so ga igrali pri nas, ni mogoče, da bi se završek dejanja spremljal s smehom
Da se je gospod Ineman tudi v ulogi Jagovi odlikoval, kakor dosedaj še v vseh ulogah, ni treba poudarjati; pogodil je satanski značaj tega ne-človeka vseskozi dobro. Vrla je bila tudi gospa Danilova kot Emilija. Tudi gospod Danilo kot Cassio ni bil slab. Samo v zadnjem dejanju se nam je videlo,  da malo preravnodušno opazuje krvavo igro, ki se  vrši  okrog njega.
Razen  tega so   bile v gori omenjeni dobi  še sledeče predstave:
Dne 23. februvarja se je igrala v drugič »Precijoza«. Dne 8. marcija sta bili dve predstavi, ki sta obe izvrstno uspeli; popoldne se je pela opera »Janko in Metka*, zvečer pase je igral zopet »Brat Martin*. Dne 19. marcija pa je prišel prvikrat v letošnji sezoni na oder »Carostrelec*, ki pa se je radi neprimerne razdelitve   posameznih   ulog ponesrečil.                      Z.
Dva koncerta »Glasbene Matice« sta si sledila kratko drug za drugim dne 9. in 16. sušca t 1., rekli bi, kot generalne preskušnje pred ožjim občinstvom ljubljanskim za velika dva dobrodelna in zahvalna koncerta, katera je priredila »Glasbena Matica« dne 23. in 25. i. m. širjemu dunajskemu občinstvu. Dobri izid in .v tisk ljubljanskih koncertev naj bi bila dobro znamenje za uspeh na Dunaju. In res, dala sta nam to zagotovilo. Znana železna pridnost dirigentova in neumornost pevcev, ki jima ni kmalu para, sta se združili ter delovali skoro pol leta, da brez odmora opilijo in izcizelirajo cele vrste manjših in večjih skladb in veliko Dvofakovo balado »Mrtvaški ženin«. Kar se more od zbora zahtevati, to se je podalo: gibčnost in krasota tonov, enaka v vseh nijansah od najnežnejšega sotto voce do burnega flf; minucijozno fraziranje in deklamacija (vzbujala se nam je pač mestoma bojazen, da bode marsikdo, komur je jezik neznan, in ki sodi zgolj izza glasbenega stališča, oporekal, da sta fraziranje in deklamacija, formi v kvar, preminucijozna), povsem jasna in izrazita vokalizacija in pri tem popolna čistost intonacije — kaj naj si še boljšega želimo? Vse te vrline se uveljavijo pač najbolje v izključno vokalnih skladbah. Pričakovati je iz tega razloga, pa tudi vzpričo njih resnične velike glasbene krasote največjega uspeha od narodnih pesmi; vem, da so napravile enako kakor tudi Foersterjeva   »Ljubica*   na tukajšnje občinstvo  najglobji učinek.
V ostalem se nam ni treba   baviti   z nadrobnim   razmotrovanjem posameznih  številk programa.    Govorili   smo o vseh že  tačas,   ko so se prvič izvajale, ter ocenili i poetično Fibichovo   »Pomladansko   romanco«   i Dvora kovo velikolepo balado   »Mrtvaški  ženin«.
Kot novo skladbo (vsaj za Ljubljano) nam je omeniti Smetanovo predigro k slavnostni glasbeni drami »Libuša«, grandiozno simfoniško pesem o Libuši in Pfemyslu. Po fanfarah, označujočih sijaj knežjega dvora, se začuje nežni motiv Libuše; temu se pridruži ter z njim splava v celoto motiv Pfemvsla. Nov je bil tudi Ant. Brucknerja »Te Deum*. Bruckner, postaren mojster-organist, napreduje sveže in mladeniški brhko v prvih vrstah naprednjakov;  kot komponista - umetnika ga je šteti  med   »mlade«.   Z   naiv-
Listek.                                                                 261
nostjo in lahkoto svojega ustvarjanja temelji pač v stari dobi, piše pa z refleksijo, ki je značilna za privržence najmlajših šol, a pri tem ga izpodbada njegov čudovito mladostni talent. Sicer pa ga nam njegov »Te Deum* ne kaže celega. Tu vidimo zgolj nabožnega modernega umetnika, ki se je uklonil s svojo umetnostjo pod velikolepo monotonsko liturgiško besedilo, da napiše v njega slogu mogočno cerkveno skladbo, ki je, kakor tekst sam, veliko lepa in monotonska. Pogrešamo tu celega Brucknerja, to, česar ni pripuščal tekst: bogatost in raznoličnost mišljenja in ono eruptivno silo njegovih  simfonij.
Omenjeno bodi še, da se je nam predstavila v Dvofakovi skladbi in Fibichovi %romanci* mlada novinka v umetnosti, gospodična Mira Devova, gojenka »Glasbene Matice«. Bodi konstatovano, da druži gospica z zelo pri-kupljivo zunanjostjo (kar pri pevkinji ni odveč) zelo simpatičen in svež, mil glas, prav za prav glasek, kateremu se še ne prilegajo tragiški akcenti Dvofakovi in boj z razburkanimi valovi njegove orkestracije. Pri mirnejših mestih pa se je zelo ugodno pokazala njena dosti znamenita  muzikalnost.
K.   Hoffmeister.
»Vstajenje Kristusovo*. Ploskvorezba Alojzija Progarja. Mi-nolo jesen je bila razstavljena v delavnici celovškega kamenoseka Fr. Vo-glerja visoka ploskvorezba (haute-relief), predočujoča »Kristusovo vstajenje«, katero je od kararskega marmorja izklesal Alojzij Progar, akademični podobar v Celovcu. Navedena vzvišenina se je potem vzidala na pročelje nagrobnega mavzoleja, katerega je dala postaviti grofica Egger umrlemu svojemu soprogu v Rottensteinu na Koroškem. Ker so o tem izrednem kiparskem proizvodu takrat jako pohvalno pisale nemške novine celovške ter so po njih prinesli izvestja tudi nekateri časopisi slovenski, si dovolimo o njem izpregovoriti tudi mi nekoliko opisujoči h besed. V to svrho pa nam je predstaviti svojim  čitateljem najprej  stvaritelja omenjenega umotvora.
Alojzij Progar se je porodil dne 30. oktobra 1. 1857. v Dolenji vasi, v fari mirno peški na Dolenjskem. Prvotni pouk v kiparstvu si je prisvojil pri Jerneju Jerebu, cerkvenem podobarju v Metliki, h kateremu ga je bil dal oče na prigovarjanje tedanjega župnika Antona Mlakarja; le-ta je bil namreč cesto naletel čilega dečka na paši, rezlja-jočega raznovrstne podobice. Dovršivši pri tem mojstru zakonito število učnih let, je bil Progar za podobarskega pomočnika pri Franju Zajcu v Ljubljani, pri Franju Ozbiču v Celovcu in pri nekem akademičnem kiparju v Monakovem. In tam zunaj, v »Atenah ob Izari«, se je vzbudila tudi našemu rojaku neugasna želja po sistematični izobrazbi v kipotvorstvu. Toda ker mu je nedostajalo zasebnega imetja in se mu tudi ni bilo nadejati kake tuje pomoči, se je vrnil v Celovec k Fr. Ozbiču. Ta ga je poslal na cerkveno delo v Silberegg, kjer se je seznanil z ondotnim grajščakom, baronom Rihardom Sterneckom, nečakom admirala Sternecka, sedanjega poveljnika naše vojne mornarnice. Imenovani grajščak je prihajal namreč večkrat ogledovat, kako kaj napreduje restavracijsko delo v njegovi cerkvi, in pri tem je izpraševal marljivega podobarja blagohotno : od kod da je, kje in koliko se je učil, ter kaj in kako misli o svoji bodočnosti. Le-ta mu opiše svoje življenje ter mu zaupno razodene tudi svoje hrepenenje po sistematičnih,   višjih naukih v izvoljeni   umetnosti.    In glejte ! Ko je do-