KNJIEVNA POROČILA
SLOVENSKA DELA
Ivan Tavčar, Zbrani spisi. IV. zvezek. Uredil Ivan Prijatelj. V Ljubljani 1926. Izdala in zaloila «Tiskovna zadruga». XII+ 512 strani. (Slovenski pisatelji.)
Ivan Prijatelj gradi Tavčarjevo pisateljsko osebnost od zgoraj navzdol. Prvemu, odnosno estemu zvezku, ki prinaa Tavčarjevi najodličneji povesti «Cvetje v jeseni» in «Visoko kroniko», ki sta obe potekli iz globokih umetnikih instinktov pisatelja, odmikajočega se čezdalje bolj dnevu in njega borbam in spletkam ter pogrezajočega se vase in v svojo in svojega rodu preteklost, je sledil iroki koncept «Izza kongresa», osnutek za veliki zgodovinski roman, ki pa je ostal neizdelan, umetniko nepreivljen, prosto, ohlapno fabuliranje, fragmentaren mozaik slik, neenako vrednih, močnih in kakteristič-nih mestoma, a drugič spet plavajočih v plitvinah feljtona. Za stopnjo nije nas povede pričujoči zvezek, ki obsega čudno literarno zmes. So strani v tem snopiču, ki razodevajo močnega obliko vatel ja in tvorca, krepak, a nediscipliniran umetniki talent, e več pa je takih, ko je pisatelj uklepal svojo umetnost v galejo svojih osebnih politično-strankarskih gesel. Zvezek obsega romantično povest iz časa verskih bojev «Grajski pisar». ki nam po svoji tehniki predstavi Tavčarja iz njegovih mlajih let, politično satiro «4000», v boc-cacciovski cikel spleteni niz lepih, močnih slik in karakteristik «V Zali», katerih umetnike vrline stoje čudno osamljene v tem zvezku, nadalje politično-strankarski pamflet «Izgubljeni Bog» in končno pesem v prozi «Pomlad».
Čas, v katerem so nastala ta dela, tako heterogena po svoji idejni strani kakor tudi po svoji umetniki vrednosti in nevrednosti, obsega dobo 1889. do 1900. To so najbolj kaotična leta Tavčarjevega pisateljevanja. Avtor je stal tedaj, kakor nam nazorno pripoveduje urednik v svojem uvodu, v osrčju političnih borb, ko se je dvoje protivnih si političnih naziranj borilo za uveljavljenje svojih načel. Svoj pisateljski poklic je avtor izvreval samo mimogrede, v odmorih, nekako z levico, z desnico je gestikuliral na govorniki tribuni. Razumljivo je tedaj, da je v tem meteu njegov oblikujoči talent zamikala politična satira, kjer bi osmeil svoje politične nasprotnike v njih naziranjih in izlil svoje moralno ogorčenje na osebe, ki druijo svoj duhovni poklic z neduhovnim pohlepom po posvetni oblasti. Toda tam, kjer je Dostojevski napisal veličastnega in stranega «Velikega inkvizitorja», to naj globoke jo, vse razumeva jočo kritiko katolicizma, je Tavčar napisal satiro, ki po svojih viinah in globinah ne sega preko urnala. Dasi ima pisatelj mnogo satiričnega daru, obilo izvrstnih domislekov, «4000» vendarle ni satira v pravem, umetnikem pomenu. Snov, ki jo obdeluje, mu ni zaivela, značaji in osebe so bolj persiflaa nekih idej, nego po ivljenju karikirana in satirično gledana bitja. Dejanje, v katerem se gibljejo te neive lutke, nima ozadja. Ljubljane bodočnosti kolika snov za pisatelja Tavčarjevega kova! ne vidi pred sabo. To je samo neko mistično mesto brez kontur. Avtorju, ki je bil v svojih netendenčnih spisih tako bogato obdarjen s fantazijo in tako iznajdljiv, je v tem delu domiljija popolnoma pola. Čemu to? Po moji sodbi zategadelj, ker Tavčar te satire in pa feljtona «Izgubljeni Bog» ni pisal kot umetnik, temveč kot prista neke stranke. Pisatelj pa mora biti kot
707
45*
Knjievna poročila
umetnik vedno notranje prost; on je vedno nestrankarski, akonfesionalen, nadnacionalen. V isto kategorijo kot «4000» sodi «Izgubljeni Bog», le da je ta povest e bolj dnevno tendenčna in zato umetniko e manj vredna; edino s svojim vizionarnim koncem se dviga od nekih viin, vrednih Tavčarjevega peresa. Vrič, ki ga je ta spis napravil svoj čas, nam je danes popolnoma nerazumljiv.
Obedve deli se močno pribliujeta polemičnim spisom, kakrni prav za prav ne sodijo v umetno slovstvo. Zato bi urednik storil bolje, ako bi jima odmeril poseben zvezek, ki bi ga izpopolnil e z raznimi članki in polemikami, ki so nastale ob letu 1900. Ti članki bi tudi najbolje komentirali in osvetlili postanek obeh političnih povesti, kakor osvetljujeta ti dve bolj Tavčarja politika nego Tavčarja umetnika.
Urednik se je najbre zaradi pripovedne vsebine obeh spisov odločil, da ju izda skupno z «Grajskim pisarjem», «V Zali» in s «Pomladjo», ki so pristni otroci Tavčarjevega pripovednega duha. Obe prvi dve povesti sta ubrani na romantični tema: «Ljubezen nam je vsem v pogubo», vendar se je «V Zali» Tavčar, prista stare romantike, e močno priblial moderni psiholoki in karakterni noveli.
V urednikem pogledu se tudi ta zvezek enakovredno drui s prejnjimi Prijateljevimi izdajami Tavčarja in Jurčiča. Te izdaje so za Slovence naravnost klasični vzorci, kako naj se pisatelj tolmači na poljudno-znanstven način. Urednikova vestnost in natančnost pri komentiranju posameznih spisov je znana. Njegovi uvodi posameznim izdajam se čitajo kakor samostojni eseji. Tudi ugotovitve v uvodu pričujočega zvezka so podane točno in precizno. Deplacirano je po mojem mnenju poudarjanje v tem zvezku, da je bil Tavčar katolik, nekak liturgičen vernik. Čitatelj vsaj v tem zvezku za tako trditev ne najde pojasnila. Fran Albrecht.
Dva prevoda iz grčine. 1. Euripides: Hippolvtos. Tragedija v petih dejanjih. Prevel dr. Fran Bradač. Ljubljana. 1925. Zaloil prevajalec. 80 str.
V «Ljubljanskem Zvonu», 1924, str. 121., je dr. F. B(radač?) zaključil svoje zelo ugodno poročilo o Sovretovem prevodu Euripidovega «Bratskega spora» z domnevo, «da bi Euripides teko nael pri nas boljega prevajalca, nego je Sovre». Takrat je imel Bradač gotovo e kaj pripravljenega ali vsaj določenega za tekmovanje s Sovretom: e isto leto je objavil svoj prevod Euripidove «Medeje», lani pa «Hippolyta» tega na svojo alost v samozalobi. Bridko je res, da najdejo pri nas mnogo ibkeji prevodi grkih in latinskih klasikov prej zalonika nego Sovretovi in Bradačevi, ki se po vestnosti, točnosti in umetniki ceni lahko merijo s prevodi samega Wilamowitza.
Mnogo tega, kar je dr. F. B. pohvalnega povedal o Sovretu kot prevajalcu v svojem poročilu o «Bratskem sporu» in e leto prej o «Kralju Oidipu», velja tudi o njem.
e v «Medeji» je Bradač opustil Euripidovo karakteristiko, priporočivi Sovretovo v uvodu «Bratskega spora». Zato tudi tu ne črhne več o revolucionarnem in realističnem grkem tragiku, temveč poda le kratko, pregledno vsebinsko analizo te erotično-patologične tragedije, da olaja tako umevanje igre same. Ker je Hippolvtova tragika bolj zunanja, globlja in zanimiveja pa Phaidrina, izvirajoča iz njenega značaja in njene narave, je jasno, da je zlasti za nae pojmovanje prav za prav Phaidra glavna oseba. Zato je na primer francoski tragik Racine svojo prepesnitev Euripidovega «Hippolyta»
708
Digitalna knjižnica Slovenije - dLib.si