Katolisk cerkven list«
Danica iahaja vsak petek na celi poli, in veljA po pošti za celo leto 4 gld. 20 kr., za pol leta 2 gld. 20 kr., za četert leta 1 gld. 1 o kr. Y Uskarnici sprejetnana na leto 3 gold. 60 kr., za pol leta 1 gold. 80 kr., za četert leta 90 kr., ako zadene na ta dan praznik izide
Danica dan poprej.
Teča) XXII.	V Ljubljani 26. listopada 1869.	List 4H.
Vesoljni cerkveni zbor.
(Po govoru dr. Haffnerja pri občnem zboru katoliških nemških društev v Diisseldorfu.)
Govornik povdarja častitljivo lastnijo vseh katoliških zborov in kaže prav lepo, kako se vse lastnosti katoliške cerkve v tacih katoliških zborih kaj natanko razodevajo. Kako lepo se kaže v njih edinost, in sicer v veri, edinost v pervotnih načelih (glavnih postavah) , kterih ni treba še le z velikim trudom kovati, sostavljati in popravljati, kar se godi pri druzih zborih, temuč od vekomaj že je zapisano pravilo, kako se morajo soditi razmere kterega si bodi časa itd.
Neki drugi zbor pa se snuje pred našimi očmi, ki bo vse drugače pokazal veličastne lastnosti cerkve naše. Kakor zatemnujejo velikanski v nebo kipeči 3nežniki male pred seboj stoječe griče, enako zatemnuje tudi nas shod velikanska sijajnost zbora, ki se bo v kratkem sošel v Rimu. S kakimi občutki da mi, tu zbrani katoličani, pričakujemo cerkvenega zbora, kaže se v njih po-terjenih sklepih. Ali nas pa morejo navdajati drugi občutki , kakor občutki spoštovanja, otročje uda-nosti in verne poslušnosti do zbora?
Spoštovanje nam mora obuditi že premislik, kako naravno veličanstvo, kaka duhovna moč in zmožnost se bo snidla na cerkvenem zboru! Vse dežele po katoliškem svetu bodo poslale v Kim svoje naj više pastirje in učenike; zbrala se bo tam imenitna učenost vsega katoličanstva, družili se bodo naj viši gospodje, naj bolj skušeni možje, naj bolj blagi ljudje. Res da, svitel zbor, kakoršen bo v Rimu, nima je enakosti pod milim nebom, še prav misliti si sedanjost ne more, kaj je to. In zbiraje vse naj bolj blage pastirje in učenike sedanje dobe bo koncil tudi obudil in ponovil vso mogočno minulost naše cerkve. V njej se bo svetilo sveto pismo, pisma aposteljnov in spisi sv. očetov bodo odperti, sv. Avguštin, sv. Gregor, sv. Tomaž bodo v njej glasno govorili; častitljivo besedno izročilo se bo glasilo na koncilu, in po tam zbranih živih očetih bodo nebeški svetniki govorili k sedanjosti, — na tej podlagi se bo toraj preiskavalo, posvetovalo in sklepalo. In gotovo ne more noben drugi zbor tako jedernato, previdno in vestno razgovarjati se o svojih vprašanjih, kakor ravno cerkveni zbor.
Toda človeška vzvišenost in popolnost, zbrana na cerkvenem zboru, ni edini vzrok, zakaj ga pričakujemo s tolikim zaupanjem, s takim spoštovanjem. Zgodovina 18 vekov nam kaže častitljivo dostojnost vesoljnega zbora.
In ali nam morebiti ne pripoveduje, da ravno cerkveni zbori so že 18 stoletij tiste središča, okoli kterih se suče ves svet ? Ali nam ne pravi, da so ravno kon-
cili kakor jutranje solnce razsvetljevali naj bolj gosto noč? Ali nam ne poterjuje, da so naj bolje, naj gotoveje zdravilo za vse rane skoz stoletja? Posebno pa nam zgodovina kaže, da zbori so zmiraj in vedno oznanovali eno in isto resnico. Hebrejsko so govorili aposteljni v pervem občnem zboru v Jeruzalemu, gerško govorili so njihovi nasledniki v Niceji, latinsko na lateranenskih zborih, toda poterjevali so zmiraj Eno resnico in ni je bilo spremembe v teku stoletij, da bi motila to soglasje. Nikdar ni koncil prenarejal verskih sklepov druzega koncila, nikdar mu ni nasprotoval v verskih rečeh.
Pa tudi to še tako premagujoče spričevalo zgodovinsko ni edini in ne pravi vzrok naši vdanosti do cerkvenega zbora. Nekaj druzega je, nekaj višega, nekaj čeznatornega. Vsi vemo, da cerkvenemu zboru je zagotovljena in podeljena pomoč sv. Duha. In zavest, da duh Božji vodi očete, je podlaga, na kteri stoje moremo cerkveni zbor prav umeti.
Kogar ta misel popolnoma prešinja, njemu bo obudil in obuja zbor zaupanje in verno vdanost do tega sv. zbirališča.
Vem, da človeški jeziki govore v zboru, pa zraven tudi vem, da bo sv. Duh jezike vodil ter bodo oznanovali sv. resnice. Vsakdo bo tam glasoval po svojem človeškem prepričanju, po svoji človeški razsodbi, pa razsvetlil jih bode sv. Duh, da bodo s svojim glasovanjem izrekli voljo Božjo. Ljudje zapisujejo vse sklepe zborove, a sv. Duh bivajoč v tem zboru, bo vodil sklepe, da odo razlagali resnico, večno resnico, razodeto po Kristusu. Kdor to ve in je v tem prav prepričan, bode brez tesnobe in nepokoja zastran cerkvenega zbora, — imel bode vanj zaupanje itd.
Mi katoličani spoznamo v vesoljnem cerkvenem zboru orodje sv. Duha, zato se ne moremo drugač ozirati nanj , kakor le z občutki svetega spoštovanja in otročje ljubezni, in nikakor ne moremo dvomiti nad tem, da ne bi oznanil svetu resnice in mu prinesel blagra. Pa ne samo nas navdaja ta terdna vera, temuč ko se zbero škofje iz vseh krajev sveta in bodo povzdignili glasove svoje, pretresali se bodo tudi nejeverniki in vsi, ki so še oddaljeni od nas.
Sveto pismo nam pripoveduje o sanjah Jakopovih. Zbudivši se je rekel: ,,Resnično, tukaj je bil Bog, pa nisem vedil!" In kar se je zgodilo Jakopu, zgodilo se bo tudi pri novošegnih društvih, pri vsej sedanjosti. Ona spava v puščavi, zapuščena, utrujena, zavita v temnote; pa zbudila se bo, in zbudivši se spoznala, da je čudna lestva stala nad njeno glavo, lestva, po kteri je Bog prišel k ljudem, in se ljudje vzdigujejo k Bogu. Spoznala bo sedanjost, da je ta lestva občni cerkveni zbor in po dokončanem zboru bo z Jakopom govorila: „Re3nično, tu je bil Bog, pa jaz tega nisem vedila!"
Sionovitnosi kristjanov nm Japonskem.
Dasiravno so bili kristjani na Japonskem strahovito preganjani in inoijeni, se je le veftdčr še veliko ondi keršanskih srenj na skrivnem ohranilo, Če tudi brez cerkva in duhovnov. Oče Perni, jezuit in apostoljski misijonar na Kitajskem, pripoveduj« naslednjo zgodbo: O priliki, ko so katoliiki misiionafji novo cerkev blagoslavljali na Japonskem, pride k njim več ondotnih prebivavcev, ki želijo ž njimi skrivej govoriti. To-le namreč jih vprašajo: 1. „Šte li vdani včliki glavi ker-šanske vere, ki je v Rimu?" „Da", jim odgovorijo misijonarji ," mi smo vdani otroci višega pastirja, našega sv. Očeta papeža, poglavarja cerkve, Kristusovega namestnika na zemlji." Še jih 2. vprašajo: „Ste li ože-njeni?" „Xismo," jim misijonarji odgovorijo, „ker smo duhovni; katoliški duhovni pa se z obljubo zavežejo, vedno devištvo ohraniti; oni nimajo nobene druge der-žine, kakor njih skerbi izročene duše." Poslednjič 3. jih se tudi vprašajo: „Ali verujete v neomadežano spočetje preblažene Device, Matere Božje?" „Da", jim odgovorijo, „to je naša vera, in s cerkvijo vred molimo: O Marija, brez madeža spočeta, prosi za nas!" Ko Japonci poslednji odgovor slišijo, padejo misijonarjem k nogam, ter jih med solzami objemajo. Ko pa vstanejo, jim pravijo: „Vi ste pravi katoliški duhovni, mi pa smo vaši otroci, smo kristjani, in za nami, v velikem japonskem kraljestvu je še na tisuče katoličanov, ki skrivši živijo po veri starih mučencev ali spričevav-cev." Sterme poslušajo misijonarji te besede in hvalijo Boga. Ko poznejše Pij IX to zvedo, da je še veliko skritih katoliških kristjanov na Japonskem, jim solze veselja oči zalijejo. — Tako je tedaj še veliko keršan-skih srenj ubežalo meču in grozoviti smerti in ostalo skoz dve sto let skritih in pozabljenih, zdaj pa se ker-šanskemu svetu pokažejo in kličejo: Pole! mi smo japonska cerkev, ki je hči Frančiška Ksaverijana, hči mučencev, ki so jih Pij IX svetnikom prišteli. — Odslej pa se je zopet začelo grozovito preganjanje nove, pa le venderstare keršanske srenje japonske. Japonska vlada, ki vse tujce in njih vero čerti, je ukazala sto in sto japonskih kristjanov na ladije zagnati z očitnim namenom, ji!, v morje potopiti. Evropcjski sporočniki so se sicer za te v smert odločene junake katoliške vere potegnili, vender pa ne vemo, če so kaj opravili, ali ne.
Veriiee iz zivffen/a sv. Očeta Pi/a II.
(Spisuje A. Zakotkarjev.)
(Dalje.)
VII. Pij IX, sijajni zgled pravega vladarja.
Lože, stokrat lože je ubogati, kakor pa prav ukazovati. Temu bo vsak rad priterdil, kdor koli je že poskušal poveljnik ali vladar biti, bodi si v malih ali velikih rečeh. To so sveti možje vseh časov, ki so kaj dobro vedili in čutili, zato ne da bi bili hrepeneli po vladarski časti, so še vselej se skrivali in bežali; kajti dolžnosti so velike, butara težka.
Kar se mora zahtevati od vsakega vladarja — svetnega in duhovskega - od nar više do nar niže stopinje, je zvedenost in sposobnost za tisto mesto, na ktero ga je čast povzdignila; je značajnost in stanovitnost — tudi v nar hujših urah. Naj si je kdo se tako prijazen, se tako ljubeznjiv, vendar ni za vladarstvo, ako mu v glavi manjka; nasproti pa, ko bi bil kdo še tako prebrisane glave in še tako temelite učenosti, pa bi v nevarnih trenutkih zgubil serČnost, zgubil potrebno zanesljivost na svojo moč in veljavo, ako bi se sčasom pomehkužil: zastonj je vse, da bi bil kdaj srečen vladar srečnih pod-ložnikov.
Ako pa ima kak vladar vse te dobre lastnosti, ako vse spolni, kar se more od njega zahtevati, bodi si sam ali po drugih spretnih vradnikih, ki si jih sbira po svoji nar boljii previdnosti: ie vendar še ena vladarska čednost, s ktero si vsak vladar, če jo ima, poverh onih — neogibno pridobi serca vsih svojih podloinikov. Mislimo pa tisto prijaanost, ljubeznjivost in vljadnost, ki ima za vsacega vrata odperta, bres razločka stanu in stranke. Kajti, čeravno smo prčd terdili, da je vbogati lože nego zapovedovati, vendar tudi vbogati ni vselej lahko, in velik razloček je med tem, če se kdo z veseljem ali pa s silo uklanja svoji postavni oblasti: naj ostane jarem, da je le sladak!
Vse to pa — smo že enkrat rekli — je težko — in zlasti poslednje za večino vladarjev vganjka, ki je svoj živi dan ne rešijo.
Toda, če je le kje kak prestol, na kterem so vse te težave v nar veči meri nakopičene, gotovo je to sv. prestol rimskega papeža.
Vladarstvo to — vladarstvo vsega sveta — je samo na sebi nar težje, podložnikov je nar več in so nar bolj različni, nar bolj oddaljeni in povsod razkropljeni: zadeve tega vladarstva so naj bolj kočljive (občutljive), imajo naj bolj premislika vredne nasledke. Oblast je nar viša; ona sega tje, kamor je vsaki drugi oblasti pot z*perta, v okrožje vesti, celo uma, ki se ima večkrat bolj nanjo, kakor na-se naslanjati. — Oblasti tej so podložne naj više svetne oblasti, nje same pa nikdo nima soditi. In če je milijoni ljudi ne pripoznavajo, če se ji milijoni vstavljajo, se ji pa drugi milijoni rado-voljno uklanjajo in si to pokorščino v nar večo čast štejejo, milijoni razkropljeni po vseh delih sveta, omikani in neomikani, ki bivajo v visokih palačah in ki spijo pod slamnato streho med lesenimi stenami.
To vladarstvo imajo sedaj že 23 let sv. Oče Pij IX v rokah: papež in kralj ob enem. Kot papež so naslednik pervaku aposteljnov, tedaj naj viši učitelj, naj viši duhoven, naj viši pastir, naj viši postavodajavec in sodnik po vsem svetu razširjene cerkve. Pa nikar ne misliti, da so to vse le prazni naslovi, kar tako zastran lepšega. Vsak zahteva svoje delo, vsaki naklada svoje težko breme na njihove rame. — Kot naslednik pervaka aposteljnov imajo skerbeti za razširjanje sv. vere razpošiljaje pridigarje in vstanovljaje misijone; kot učitelj morajo gledati, da se vera čista ohrani, morajo verske resnice nazna-novati, v verskih rečeh soditi, in varovati vero vsakorš-nih napadov; kot naj viši duhoven, kot kronavsim mašnikom, morajo skerbeti, da se vstanavljajo nove škofije, da se oddajajo že vstanovljene nar vrednišim pastirjem , kakor tudi za to, da se služba Božja povsod vselej redno in vredno obhaja; kot naj viši pastir imajo neprenehoma občevati s škofi vesoljnega sveta, braniti njihove pravice in skerbeti, da vsi natanko opravljajo svoje dolžnosti; kot naj viši postavodajavec morajo dajati postave za mišljenje in djanje, za vero in življenje; kot naj viši sodnik morajo nestransko in nezmotljivo razsojevati in določevati vsa vprašanja, ki se zročujejo njihovi nezmotljivi razsodbi, morajo v političnih zadevah vravnavati razmere med cerkvijo in raznimi deržavami in cerkvene pravice proti napadom svetnih oblasti po konkordatih ali drugač določevati in braniti; slednjič kot oče vesoljnega kerščanstva morajo po svoji naj boljši moči vsim kerščanskim ljudstvom v dušnih in telesnih potrebah pomoč deliti.
Takove dolžnosti imeti, zraven pa še kot kralj za lastno deželico skerbeti, in vse to v sedanjem 19. veku, ko so se tako rekoč vse peklenske moči z marsikterimi mogočniki tega sveta sklenile v boj na življenje in smert proti Rimu — to je silo težka naloga, ki na zemlji nima
enake, — to je zares jarem, križ, za kterega je previdnost Božja Pija IX poklicala, raji bi rekel, obsodila, — to se pravi v resnici, hlapec hlapcev Božjih biti, vsim vse, samemu sebi nič ne. Le čuditi se moramo, da taka sila se ni upognila svitlemu starčku Piju krepkih ram ter vprašati, od kod dobivajo toliko moči in sreče, da se jim čudi ves svet?
Vir njihovega čudovitega vspeha je zlasti trojin: že prirojena spretnost in skušenost; red in ne-prenehljiva delavnost, ki jim ne pripusti le ene minuto zgubiti; njihovo ko hrast in kamen terdno, le za trenutek ne omahljivo zaupanje na Boga in Mater Božjo, ter vedna, goreča molitev. In kot nedomestljiv nameček: njihova ljubeznjivost in prijaznost, kajti sedanji papež Pij IX so pred vsem: ponižnost in ljubezen sama. Res je, da so toliko resni, da nobeden pri njih ne zgreši tiste časti in oblasti, ki jo imajo; toda vsakdo precej pervo minuto občuti pri njih neko skrivnostno radost in tolažbo, vsak, naj si je katoličan, protestant ali jud, revež ali bogatin, visok ali nizek, učen ali neveden: vsak čuti, da naj visi vladar ga umejo, čislajo, poslušajo, da ga ne zametujejo, ne prezirajo. Pri njih se oblastna resnoba in serčna miloba tako druži, kakor se more družiti le pri dobrem, blagem očetu.
Poglejmo nekoliko natančneje te reči.
Sveti oče vstajajo vsako jutro še predšestemi. Vajeni, kolikor je moč, sami sebi zadostovati, se celo sami brijejo. Posebno že prirojeno ljubezen imajo do čistosti in snage, zato se tako skerbno vmivajo, da terdijo oni, ki jim pri napravljanji kaj strežejo, da imajo kot lilija belo in kot vosek rahlo polt, res prava podoba čiste duše. Ko opravijo zjutranjo molitev, ki celo uro terpi, grejo vsako jutro v svojo kapelico, ki je precej zraven sobe, v kteri po navadi stanujejo, in berejo navadno o poli osmih sv. mašo. V tej kapelici je zmiraj tudi sv. Reš. Telo in Pij IX, ki kar gorijo pobožnosti do svojega ljubega Jezusa, sami skerbijo, da pred taberna-keljnom vedno dve svetiluici gorite, ktere sami vsaki dan z oljem napolnijo.
Kdor se hoče prepričati, kako svet mož da so Pij IX, jih mora pri oltarju viditi in pri njihovi maši biti. Obličje se jim sveti v nebeški bliščobi, časti in veličastnosti , kakor da bi angelj prišel iz nebes darovat brezmadežno Jagnje nebeškemu Očetu. Mašo berejo z razločnim glasom, ne prehitro, pa tudi ne prepočasi, dostojno in spodbudno. Pri „Kyrie" besede zelo povdar-jajo, da se kar vidi, kako ginljivo in priserčno molijo, da se kar čuti, kako prosijo usmiljenja za blagor vesoljnega človeštva, vse molitve prav natanko in živo izgovarjajo. Med „sanktusom" in povzdigovanjem dolgo časa prenehajo. Vidi se, da se z živo pobožnostjo spominjajo sv. cerkve, kteri so naj viši glavar, deržave, kteri so vladar, in vsih vernih, kterim so oče. Velikrat polijejo solzice njihovo blaženo obličje, ko s svojimi blagoslovljenimi rokami primejo skritega Boga, kterega namestnik so na zemlji. Očenaš prav veličastno molijo in obhajajo se z naj priserčnišo pobožnostjo.
Tak začetek z molitvijo je za Pija naj imenitniši del vsega djanja in nehanja; to je temelj, na kterega se zidajo opravila celega dneva; to — molitev — to je ključ do vse politike papeževe, bodi si v svetnih, bodi si v duhovskih zadevah. Sej so to sami neki dan raz-odeli izvedencu in veljaku v deržavnih rečeh, ko so se ž njim pogovarjali o današnjih težavnih časih. „Vlade imajo svojo politiko, jaz pa svojo." — Pa bi mi jo hoteli razodeti, sveti Oče! — »Prav rad, moj sin!" In zdajci povzdignejo svoje bistre oči proti nebu in z onim priserčnim glasom, ki je le njim lasten, jamejo moliti: „Oče naš, kteri si v nebesih, posvečeno bodi tvoje ime,
ridi k nam tvoje kraljestvo, zgodi se tvoja volja, ka-or v nebesih, tako na zemlji;" in končavši Se pristavijo: „Zdaj poznate mojo politiko, moj sin! prepričani bodite, da bode zmagala, da mora zmagati."
Res da, zmagati mora prej ali poslej taka goreča molitev, kakor jo namestnik Kristusov vsak dan • tolikim zaupanjem pred sv. Rešnjim Telesom opravljajo; predreti mora oblake, mora uslišana biti. Pa sej lahko rečemo, da je že uslišana. Drugač bi bila to neuganljiva zastavica, da že toliko let z mučeniško serčnostjo tako hrabro stojijo nasproti združenim napadom sile in zvijače z nebeškim svojim: „Non possumus." Pa naj povejo svetni modrijani, če vejo, od kod to, da slabi premaguje mogočnega? O, meseni svet tega ne ve; le oni, ki živijo v veri in iz vere, poznajo Pijevo orožje in brambo: molitev se imenuje, molitev posamezna in skupna, zlasti pri sv. maši. Sv. Oče molijo, in ž njimi moli ves katoliški svet. Ime Pij IX je vsim na jeziku, je v sercu vsim. To ime vverstuje dobri kristijan v svoje molitve, imenuje ga priprosta mladina, izgovarja ga mafinik pred altarjem, pa tudi še majhno, od matere podučeno dete zvečer, ko ga mati v posteljico devljejo, sklepa ročice in prosi nebeškega Očeta, da bi njegovega sv. Očeta v Rimu v svoje varstvo sprejel. ,,Molitev — pravijo večkrat Pij IX — molitev je zlasti v sedanjih časih sv. cerkve velemoč." Zato veliko molijo in nič važnega ne določijo, dokler niso sami veliko molili in tudi drugim moliti veleli.	(Dalje nasl.)
Miovarjl in Jezuiti.
Ker se nekteri častiti očetje jezuiti toliko trudijo za dušni blagor Kristusovih ovčic po raznih slovenskih krajih ter si, pomagaje domačim gospodom duhovnim, prizadevajo na vso moč poživiti vero, vzbuditi notranjo zavest in versko prepričanje, pa odpraviti razne napake in slabosti ter spodsekati korenine mnogoverstnim stra-stim spačenega človeškega serca, ker se tedaj tako bla-goserčno in visokodušno žertvujejo za dušni blagor naših rojakov, naj njim in celi družbi Jezusovi na slavo in čast blagovoli „Danica" naznaniti spisek, izdelan po sostavku, ki je bil lansko leto tiskan v amerikanskem katoliškem listu iz Baltimore, opiraje in oziraje se na žalostne dogodke prekucije španjske, razkazuje in odgrinja, zakaj da ravno Jezusova družba ima toliko zakletih nasprotnikov in preganjačev.
,,Ko se je nedavno izkuhala na Spanjskem preku-cija, zagnalo je vse prekucijsko časništvo siln hrup ter pogrevalo iznova starih bedarij znani krik. Atlanški daljnopis , stoječ popolnoma pod njegovim vplivom, je oznanil v pervem svojem sporočilu: „Verska svoboda v Španiji." To je bila amerikanskemu ušesu rajska godba, in ako bi ne bili poznali teh vekačev, bili bi se tudi mi vzradovali. Sej ne zahtevamo druzega, kakor versko prostost. Pa kakošna je bila ta verska svoboda, ki jo je Prim s svojimi priverženci dovel naSpanjsko? Drugo sporočilo naj nam pove: ,,Sekularizacij a ali prisvojenje, rop vsega samostanskega imetja." Lepa verska svoboda to, ki nam katoličanom nemudoma pograbi premoženje. Tretje sporočilo se je glasilo: „J e-zuite so pregnali iz S panj s ke." Nevere:, novošegni pogani, bogotajci, židovi in inostranski protestantje imajo versko svobodo na Spanjskem, jezuiti pa, pervi borivci za vero našo, ti pravokervni Spanjolci, udje pervih ro-dovin ondotne dežele, ti se oropajo najpred, potem pa preženo. S čim so se pa okrivičili jezuiti ter tako raz-netili rovarjev jezo? Nič, prav nič niso zakrivili. Za notranji deržavni stan se niso menili, kakor tudi jezuiti povsod so ljudi k pokori opominjevali, po spovedni-
cah sedeli, mladino odgojevali in izobraževali, sami pa ostro in terdo spokorno živeli.
Zakaj pa se je prekucija naj pred in pred vsem na njih spotikala? Ker se jib zlodej in pa priveržen-stvo njegovo naj bolj boji. Vsi nasprotniki cerkveni napadajo naj pred jezuite. Nad njimi se vsikdar naj pred ohladi protivnikov jeza in nevolja. Dopušenje Božje je, da oni morajo vedno prenesti pervi napad, drugač se djanska ta resnica ne da pojasniti. Deržavskega vpliva nimajo in tudi družbinskega ne, ker imajo na vsi mili zemlji le 9000 družnikov, med tem ko so drugi redovi mnogo bolj obsežni. Tudi njih učenost temu kriva ni, ker poleg njih je mnogo učenih mož, kterim prekucija ne lasu ne skrivi. Božja volja mora tedaj biti, da morajo ravno oni vedno naj sprednji v bojni versti izder-žati naj ljutejši naval. Oni so sprednja straža Božjega vojništva, oni so lahka pehota cerkvena, ki — vedno marljivi, čuječi, neugnani — nikdar sovražnika ne izpuste iz oči in nikdar ne polože orožja. Če se morajo pri eni strani umakniti, premaknejo se na drugo. Oni so posebna straža sv. rimskemu Stolu, nasprotniki ver-toglavnosti v vsacem oziru, sovražniki prekucije; zatega-del se jih tako boje prekucuhi, — in ne zastonj. Naj bolj razglašeni cerkveni sovražniki so tudi naj hujši pre-ganjavci jezuitov. Ljudje, ki so prišli na kant s svojo vestjo, s čednostjo, z vero in svojim zveličanjem, ki z eno nogo že po peklenskem ognji brodijo, — taki po romanih, kazališih, lažnjivo-liberalnih časnikih, po beznicah, shodih in zbirališih naj huje kričč zoper jezuite, ako-ravno jim še noben jezuit lasu ni skrivil.
Sinovi sv. Ignacija so neprestano preganjani in to jim je v ponos in čast Preganjanja jih store izurjene in neprestrašene v boju. Danes še so tako pogumni in junaški, kakor pred dve sto leti. Prim in njegovi to-varši so sicer zmožni jih pregnati iz Španjske, ne pa razdjati njih vpliva v Cerkvi.	A. D.
Tri mesce na Julrorem•
XLIV.
(Pot iz Saj de (Sidona) proti Sur-u (Tiru). Podoba okrajiue. Misli oh srednjem morji. Rožni potok. Sarepta in njene znamenitosti. Adlun.
Astartin tempelj. Tir in njegove znamenitosti.)
Drugi dan majnika smo se podali iz Saj de ob srednjem morji proti Sur u ali nekdanjemu Tir u. Sedem ur hoda je ta pot, potrebovali pa smo več. Tudi na južnem koncu mesta smo jezdili med prelepimi verti s pomarančami, lemonami, breskvami, granati, bandnami, hruškami in drugimi drevesi in zelenjem. Ob desni smo imeli morje, ob levi rido homcev.
Po cestah in krog mesta se povsod vidijo razdjani stebri in starine. Kdor je študiral nekdanjo Fenicijo, mu je ta zemlja silo imenitna in vse ga mika, karkoli vidi. Vmišljijo popotniku vžiga pa še prav posebno bližnje neznansko morje. Jezdili smo nalaš delj časa prav tik morja — tako, da so konjem kar pod noge mogočni valovi pljuskali. Gledal sem večkrat, kaj posebnega bode samogoltno morje iz sebe verglo, ki je požerlo že toliko ljudi in bark, ki ima tolike zaklade v sebi pokopane; ali zunaj enega morskega pajka nisem po tem kraju nič posebnega vidil; drugod ob morji se nahajajo znamenite školjke ali mišeljni razne podobe. O prečudno to morje! Koliko stoletij že umiva te bregove — zmi-raj enako, — koliko ljudstev in narodov se je tukaj gnjetlo ! Celo naš Gospod in Zveličar je hodil po teh krajih med Tirom in Sidonom in posvetil jih je s svojimi stopinjami, presvetirai nauki in čudodelnostmi.
Proti devetem smo šli čez „Nahar-ez-Zahrani" (rožni potok ali Rožnik), ki je bil v resnici pravi cvetličnjak, zakaj bilo je ob strugi vse rudeče samih cvetečih olean-
drov, ki v divjem samosevsko rastejo ob rekah in po-tacih, ki se v srednje morje izlivajo. Kraj je ondod vo-denčnat, in prestopivši več potokov smo jahali čez „Ajn-el-Kantara" (mostni studenec) — in že smo se bližali silo imenitnemu kraju: nekdanji „Sarepti." Poprej še je pod homcem ob levici vas Sarefan ali nova Sarepta, in ob desni dalje blizo morja nekaj bajt, kterih ena ima belo kuplo ter se vse skupaj imenuje „E1-Kider" ali sv. Juri. Kdo pa ni že slišal ali bral o Sarepti, ki smo kmali prišli vanjo? Pa kaj smo našli? Grobljo kamenja, veliko starin, razbitih marmornih posod, lepega belega marmorja itd. Ostali smo ondi nekoliko časa, južinali pod košato divjo smokvo, bredli in iskali po starinah. Vzel sem za spomin kosec belega marmorja in nekoliko steklenastega kamna. Znano je namreč, da v tem nekdanjem mestu so bili nekdanji Feničani steklo ali glaževno iznašli („Saraf" v hebr. pomeni liti, fundere). To je tista Sarepta, ki je imenitna zavoljo Elijevih čudežev (1. Kralj. 17, 9. 24). Ob križanskih časih je bila Sarepta škofovski sedež, podložin Tiru, in cerkev na čast sv. Elija preroka.
Mem podertin Adlun-a in velikih pečin se pride do feniškega tempeljna, ki je iz enega samega kosa kamna in je bil kdaj darovan malikinji Astarti. Robovje ob morji je sem ter tje ob vodi vse izjedeno od vednoga butanja in čudnega lizanja valov, da je po mnogih krajih pečevja viditi, kakor bi bile ljukničaste gobe.
(Konec tega oddelka nasl.)
Ogled po Slovenskem in dopisi.
Iz Ljubljane. (Anglikanska biblija, „Slov. Narod", „Novice" pa „Danica in še kdo.) „Slovenski Narod" je ,,Danico" tako-le pokregal: „Slavne ljubljanske „Nov." prinašajo med inserati to le naznanilo: ,,Ravnokar je prišel na svetlo in se pri Lercherju v Ljubljani dobiva: Evangelij po sv. Marku, terdo v platno vezan, cena samo 6 kr. !!" Ko bi bili mi to storili in tako naznanili biblijo angličanskega društva za izdavanje sv. pisma, bila bi klerikalna ,,Danica" žveplo nad nas klicala izpod neba in s ,,pomotami" okolo sebe metala, kakor da bi bil ,,Slov. Narod" ravnokar iznašal nov šizma. Bomo videli, kako se bo zdaj odrezala glede „Novic." „Pozor!" — Kdor „klerikalno Danico" Dere, se je lahko prepričal, da „klerikalna Danica" se nad nikogar ni „žvepla izpod neba klicala," pa tudi grajala ne, kjer je menila, da je kakor cerkvenega katoliškega lista dolžnost ne veže, še manj pa slovenske liste. Povedala je pa „klerikalna Danica" ravno tako svoje misli tudi že „Novieam" ter drugim listom in pisateljem, kakor „Narodu," ako je bila sila in to pod sedanjim vred-ništvom. Narod toraj krivo natolcuje, ako meni, da njega „klerikalna Danica" pisano gleda. Ker je pa grajanje naj neprijetniše opravilo in se zlasti v časništvu s tem malo doseže, tudi „Danica" marsikterikrat raji molči, akoravno ima vzrok in priliko se oglasiti, bodi si v oziru na „Narod" ali druge časnike.
Kar tiče dotično naznanovanje luteranske biblije, mi ta primerljej toliko bolj obžalujemo, ker se je zgodil od strani, s kterimi ima katoliško duhovstvo naj več opraviti. Zanašamo se, da tudi bukvarji, tiskarji, vred-niki bodo zmiraj bolj previdili, da „dvema gospodoma se ne dd služiti," ker zdaj je čas ločitve in katoličani se bodo od tacih odvračali, kterim je vse prav, samo da kaj pod palec prinese.
Iz Velikovca. „Danica" 12. listopada t. 1. v 43. listu, vzemši iz „Gemeinde Ztg.", prinaša pohvalo srenj-skemu odboru Velikovškemu, da je odtegnil poslancu baronu Weichs-u častno srenjstvo, ker je v deželnem zboru sveto vero ostudno zasramoval.
Prav žal mi je, da ta hvala ne zadeva „Volkermarktu"
na Koroškem, ampak „Vdlkermarkt" na Avstrijskem. Naši Velikovčanje veliko več zaslužijo, se ve, iz-jemki, priti v černe bukve, ne pa šteti biti med one, kte-rim gre pohvala. Glejte! že po noči ob 10. uri je bilo, ko je pred dvema letoma več teh gospodov izmed srenj-skega odbora prošnjo vložilo za smodnik, v čestitanje, da je v deržavnem zboru pobit in pomandran bil — nedolžni konkordat. Na prizadetje nekterih se je napravila celo baklada, da so svitlejše obhajali dan žalovanja svoje duhovne matere, sv. katoliške cerkve, ali bolje: da bi videli temo svoje nove luči. Med njimi so taki, ki so se kremžili in po časopisih žolč razlivali nad tiste, ki so papežu z nedolžnim podpisom svojega imena srečo voščili k zlati maši. Tudi taki so med njimi, ki jim je sramota, da bi šolski učenik, ustrojen in urezan po kopitu nove šege, bil organist, rekši, da jim cerkev ne gre nič mar. Zato hočejo službo imeti razcepljeno, in na mesto enega poštenega moža, napraviti dva gladneža in reveža. Koliko so sami voljni plačevati k dvojnim stroškom, je drugo prašanje. Čelo takih se ne manjka, ki so poslali peticijo deželnemu poslancu H., da naj se odpravijo vsi ,,nepotrebni" samostani, akoravno o samostanih nimajo še zapopadka , in ravno nje samostani najmanj brigajo. Njih deželni poslanci, trije, ki bivajo tu, so vsi v letošnjem zboru glasovali, da se na zgornji realki verozakon ali keršanski nauk ne potrebuje itd. itd. — Pa — čemu tudi solnca razsvitljeni novi eri?! Čemu berleče svetilke sv. vere žarnemu kresu judejske svetlobe?! Sej taki po temi naj bolje vidijo, in po temi naj rajše tavajo. Zato — proč s pohvalo! — ostane naj jim čast nemškoliberalnega novega razsvetljenja, ki jih je že tako očaralo, da pričujočega svetega leta kar nič ne vidijo. — Žalostno, pa resnično!
Mestni odbor v Kranj i je čast. mnogozaslužnemu gosp. Jan. Globočnik-u, tajniku Prevzviš. nadškofa goriškega in pervostolnika ilirskega id. v seji 21. okt. 1869 podelil Častno meščanstvo.
Iz Konjic. Jož. R. — Lani so v našo sosesko, v slov. Bistrico dobili nove zvonove, Hilcer iz dunajskega Novomesta jih je vlil, Kmalo potem so jih Špitaličani dobili, tudi od ondod, in nekdo jih je javno močno hvalil in vabil Slovence, naj bi šli na Avstrijansko ondi si omišljevat novih zvonov. Letos pa smo v Konjice dobili nov zvon, ki tehta 50 centov in 85 liber, in ljubljanski zvonar ga je vlil. Jaz ne grajam zvonov Hil-cerjevih in rad priznavam , da so lepi in se dobro vje-majo; rečem pa tudi na ravnost, da zvonovi ljubljanskega zvonarja so enako verli in izverstno vbrani, a imajo še to posebno, da glasneje pojejo in se dalj slišijo. To ni moj glas samo, temuč glas je cele fare in tudi naših sosedov, kolikor mi je znano. Slišim sicer, da ljubljanski zvonar ni narodnega duha, kar mi težko dene, vendar to me ne bo motilo pravično soditi, da zvonar je izversten, in sčasoma bo berž ko ne tudi on spoznal, kje je njegov rudnik. Dopisal sem tudi gra-škemu „Volksblattu" in ravno to sodbo izrekel, ali vrednik je vse t j prekrižal, mislim zato, ker kakor Nemec ne more verjeti, da bi se na slovenski zemlji kaj boljšega izdelalo, kakor na nemški. Nimius zelus pro domo sua!
Ker že od zvonov pišem, moram še to povedati, da v Konjicah smo letos tudi nov altar v čisto gotiškem zlogu postavili. Tabernakelj in spodnji del altarja je iz Valmontanskega marmelja, drugo iz lesa. Načerte smo čvetere imeli; enega je napravil rajni Toman, druzega Furlan Tomaž Fantoni, tretjega dunajski profesor Janez Pečnik, četertega pa smo iz Monakovega dobili. Tega so nam v Gradcu nekoliko popravili, in Fantoni ga je izverstno izpeljal. Gotovo mu je malo enakih, samo da potrebuje še novih svečnikov in dveh malanih oken. Naši sosedi Vitanjčani pa niso te sreče imeli. Tudi
oni so si naroČili nov altar v gotiškem zlogu, in Janez Pečnik ga jim je dal na Dunaju izdelati; ali žalibog! da se ne dopade.
V Pazinu, 16. listop. — Prišli so tedaj res od ene strani toliko zaželeni posvetni ali sekuiarni učitelji na glavne šole tukajšne odgojevat nadepolno mladež, češ da, z večim vspehom, kakor se je do zdaj godilo, ker se je moglo zravno italijanskega tudi nemški učiti in vaditi, v domačem italijanskem jeziku. Bog daj srečo in blagoslov! Šola se začne 18. t. m. s slovesno sv. mašo.
Čč. oo. frančiškanje so te glavne šole že od 1.1787 z vso marljivostjo oskerbljevali, tri zarode v vednostih izobražali in ljudstvu sploh veliko koristili. Ne na lep način so izpahnjeni iz glavnih šol na voljo nekterih mogočo jakov, kterim so bili „frati" premalo učeni, akoravno so le-ti izveršili bogoslovstvo s pedagogičnimi znanostmi, in nekteri izverstno. Zdaj imajo učitelje svoje strani, italijanske.
Ravnatelj jim bo g. Niederkorn, ki je neki izversten pedagog, učen in skušen mož. Da se bo čisto vse izključljivo samo italijanski podučevalo, se tako razume. Zato se pa tudi na nemški podlagi 1.1836 osnovana in vtemeljena c. kr. spodnja gimnazija ne more ohraniti in se berž ko ne kmalu; prestroji v italijansko. Predika se pač res d d po sloveno-istrijanski. *) —
Za kateheta bo služil č. o. Grat Fajfar, ob enem gimnaz. prof. in v samostanu gvardijan, kot suplent eno leto.**) Naša gimnazija šteje zdaj v I razr. 12, v II 9, v III 11, v IV 8 učencev.
Iz Maribora. Vstanovila se je letos tukaj matica za šolske sestre, ki imajo posebno dekliško šolo in vstav za odrejo ženske mladine. 18. dan listop. bilo je 7 pripravnic slovesno preoblečenih, ter so jih mil. Škot v ginljivi besedi ogovorili, kazaje, da so s tem sladki jarem Kristusov na-se vzele, ki jim bode v zveličanje, ako dolžnosti svojega blazega stanu zvesto spolnujejo.
Želimo hvale vrednemu vstavu naj boljšega vspeha, ker se nadjamo, da bo tukaj zavetja našla ne le kri-stijanska, nego tudi narodna odgojitev ženske mladosti, kar je toliko bolj želeti, ker je dosti otrok slovenskega rodu, in je mestna dekliška šola slovenščini popolnoma vrata zabila. — Ena izmed šolskih sester je iz slovenskega jezika javni izpit v pričo pripravnega profesorja dostala; upajmo, da bodo pobožne sestre še za druge razrede poskerbele učiteljic, ki bodo popolnoma slovenščini kos. Tako utegne slovenska škofija zares slovenskih šol. sester dobiti.
Stvar je zares jako važna, ako bi sicer ta vstav le na pol svojo nalogo zversevati zamogel. Tu sem namreč v šolo hodi mladina bolj srednjega stanu, ali celo ubozih starišev, posebno tacih, ki imajo službo na železnici; in ti otroci so, naj si tudi nemško za silo lomijo , po večini slovenske kervi. Kdor duhovni stan tukajšnega prebivalstva globeje pozna, bo žalostnega serca moral priznati, da grozne nevednosti v kat. veri in vsega, kar iz nevednosti izvira, je mnogo mnogo kriva neuiškutarska odgojitev v kristij. veri. Tako dorašča polovičarski rod, ki se sicer ni popolnoma po-nemčil, pa tudi ne — v tujem jeziku — duhovno razvil; in ljudje iz tacih sol ne umejo potem ne nemškega poduka v cerkvi dovolj, slovenskega še pa manj. Sad take
*) Ali ni to naj zanesljiv«« znamnje, v kakem jeziku pre tudi šole vredovati.	^ r-
•*) Vsak učenec v glavni šoli, kakor slišimo, bode plačal 2 gold. sprejemnine iu po 45 soldov učnine na mesec za vzderievan j« gospodov „maestri civili.44 Kako »c bode to odrivalo, je prašanje, ker ljudje bojda Se za sol kaj nimajo. Malo upanja it. da bi „Signori-' — naj veči del preoblečeni Kraujci — kaj dobro vgajali s svojimi novimi napravami, s kterimi kmetje neki niso zadovoljni.	Vr.
odgojitve je dušna surovost, mati hudih pregreh, posebno po mestih, kjer je razberzdanost rada doma. — Komur sv. vera in prava, na vero se opirajoča pobož-nost in nravnost serca v mladosti ne ogreje ta bo težko odletel hudobijam sveta; do serca pa poduk ne gre, ako se vednost v tujem jeziku v glavo zabija.
Tega, mislimo, nihče bolj spoznal ne bo, kakor pobožne šolske sestre, ki gotovo ne poznajo nemšku-tarske e no stranosti, marveč gorijo, za blagor izročene jim mladine. In ker smo tega prepričani, tudi upamo, da bode povsod skoraj izpebani slovenski jezik vsaj v tej cerkveni napravi zaželenega zavetja našel.
Is slov. Bistrice. Tako-le se glasi unkrat omenjena, poslancu Hermanu poslana zaupnica: Prečastiti gospod!
„PaČ naj lepše in gotovše znamnje moškega značaja je, za spoznano resnico in pravico potezati se in samega sebe zastaviti tudi ondi, kjer ni pričakovati zato ploskanja in častitanja, temveč kjer zagovornika spremlja krohot in zasmehovanje nasprotnikov. Serce nam je veselia igralo, ko smo slišali, kako modro in pogumno ste Vi, prečastiti gospod! milo mater našo sv. katoliško cerkev in njene pravice v letošnjem graškem deželnem zboru branili, čas, ko neko društvo ni imelo imenit-nišega posla, kakor z ošabnim in lažnjivim jezikom samostane podirati, kteri so njemu naj manj na poti, in kteri so po svojih blagih namenih rodovite mladike sv. cerkve. — Mislili smo si: Dokler tudi svetni, visoko-učeni in imenitni gospodje tako zagovarjajo in branijo skerbno našo mater cerkev, ne bo ji zidarski sovražnik odrušil — ne šibrice ne, še le vterdila se bode bolj in spodobno svojo čast si pridobila. Na Vašem značaju se tudi mi izgledujemo.
Vaša neprestrašena serčnost tudi nas pogumne dela. Čast, hvala Vam, ki vsako besedo nam iz sere govorite."
Katol. pol. društva odbor: Gregor Doni k 1. r., Janez Soher 1. r.
Iz Slovakijr. r. Vselej sem vesel, kadar koli čitam kaj lepega in dobrega od ogerskih Slovencev ali Slovakov. Reve so in slaba se jim godi sploh, še bolj k<>t nam zahodnjim Slovencem. V cerkvenem oziru so med seboj vsi razdeljeni; v deržavnem jih pestijo Ma-djarji; v književnem njihova Matica slovenska le stež-koma napreduje. Kar jim je umeri preblagi pastir škof Štefan Mojzes, so že celo sirote, in jako jim je vo-šiti, da bi dobili na njegovo mesto moža razsvetljenega in pogumnega, ki naj bi jih vodil po zgledu svojega dostojnega sprednika. Hvalno in dokaj vspešno dela med njimi dr. Iiadlinsky. Veseliti v serce mora pravega slovenskega rodoljuba kratko sporočilo v „Zukanfti" iz Cangova (Hohenau) 19. t. m., da je po prizadevanji g. dr. Itadlinskega 12. nov. blago poterdil ogerski pervo-stolnik tolikanj zaželeno društvo sv. Vojteha, ktero ima na svetlo dajati slovaške katoliške verno-nravne pa šolske bukve. Radlinsky ima tudi nasvetovati 12 duhovnov iz slovaških škofij, kteri naj se snidejo skoraj v Tirnavi ter sostavijo društvene pravila s predsednikom nadškofijskim vesoljnim namestnikom. Za vred-nika društvenemu časniku „Katoličke Noviny" je po pervostolniku imenovan Pavel Blaho. — Kakor je za llrovate živa potreba društvo sv. Jeronima, tako naj se po zgledu naše blage družbe sv. Mohora skoraj vsta-novi in oživi bratom Slovakom družba sv. Vojteha ali Adalberta. Prav in dobro bi bilo, da bi se cerkveni predstojniki med vzhodnjimi in zahodnjimi Slovenci, pa tudi sicer Slovani bolj na ravnost ozirali blagodelno na njihove dušne potrebe. Pobožni narod slovanski bi tako
sercema vdal se sv. cerkvi in v svojih stiskah bi v njenih blagostih iskal tolažbe in vsestranske pomoči. Če je res, kar se napoveduje, da hočejo Avstrijo deržavno deliti zdaj na troje: Nemce, Madjare in Poljake — ter s temi trojarji poskušati gonobiti zapadne Slovane p. Čehe, Slovence itd., čaka nas še bridka osoda. Zmage pa se smemo nadjati le v veri in v edinosti. Nikar se toraj ne cepimo sami, marveč podpirajmo se vzajemno in družimo moči.
Petinoreo.
Volitve. Za poslance v deržavni in deželni zbor, za župane .... bi jaz ne volil...
Koga ne?
(Dalje.)
6.	Ne tistih, kteri so za-se, za svoje hiše in svoje družine malopridni gospodarji. „Kdor je za-se malopriden, komu bo dober?" pravi Sirah. (14,5.) Kdor sebe prav ne gospodari, kdor svojega pohištva in zem-ljiša prav ne glešta, kdor svojih otrčk, svoje družine prav ne izreja in ne vlada, kako bo pa celo srenjo, celo deželo pomagal prav gospodariti, oskerbovati, vladati? Zato pravi sv. apostelj Pavel (1. Tim. 3, 5): „Ako kdo v svoji hiši gospodariti ne zna, kako bo skerbel za cerkev Božjo," — za srenjo, deželo, deržavo?
7.	Ne tistih, pri kterih se kaže malo ali nič krist-janskega življenja ali pobožnosti; dasiravno so bili za katoliške kristjane keršeni, podučevani, izrejeni, pa po kristjansko ali pobožno ne žive, to je, ki imajo ime kristianovo, dolžnosti pa, ki jih kristjan ima do Boga, do bližnjega in do sebe, ne spolnujejo, svojega mišljenja in življenja po veri, upanji in ljubezni keršanstva ne ravnajo, — so kristijani brez kristjanstva. In zakaj so in hočejo biti brez keršanstva: a) Zato, ker je keršan-stvo njih mislim in željam, hotetjem in početjem ravno tako nasproti, kakor nekdanjim prostomišljačem^in brez-božnikom, kteri so abotno modrovali, rekoč: „Cas našega življenja je kratek . ., pridite in vži-vajmo pričujoče dobrote, veselimo se mladosti, napolnujmo se z nar boljšim vinom . . Zatoraj spravimo pravičnega v zadrege, zakaj on nam je na poti, nasprotuje našim početjem, nam očita naše grehe in prestope postave, graja naše razujzdano življenje., in nas svari.. (Modr. 2, 1-21.) Tako so mislili in se motili nekdanji brezbožniki, ko jih je njih hudobija (brezbožnost) oslepela.
/5) Zato, ker keršanstvo uči dolžnost: odpovedati se hudobii (brezbožnosti) in posvetnim željam (Tit. 2, 12), — poželenju mesa, poželenju oči in napuhu življenja (1. Jan. 2,16)— ter trezno, pravično in bogaboječe živeti na tem svetu. (Tit. 2, 12). Tako pametno, pravično in pobožno življenje je pa pretežavno in prezoperno posvetnemu m mesenemu človeku (1. Kor. 2, 14), kteri le svojo na-torno razumnost in nagnjenje posluša. Zakaj pametno živeti se pravi: vse dolžnosti do samega sebe, vse dolžnosti do bližnjega, vse dolžnosti do Boga zvesto spol-novati, „svoje telo zatirati in v sužnost duha devati." (1. Kor. 9, 27.)
7) Zato, ker je keršanstvo luč, ali svetloba, ktera vse razkriva, kar je svarjenja vredno (Efež. 5, 13), to je, kakor solnčna svetloba vse reči razodeva, ravno tako tudi keršanstvo; keršanska vera uči, ktere dela so hudobne, svarjenja in kaznovanja vredne. ,,Luč
je prišla na svet, in ljudje so bolj ljubili temo (to je, nevero, zmoto, pregrehe, s ktenmi so svoji
poželjivosti stregli), kakor pa luč." „Slehern namreč, kteri hudo dela, sovraži luč, in ne pride k luči, da bi ne bile svarjene njegove aela." (Jan. 3, 19-20.) To je, človek ali taki kristjan, kteri ima hudo rad ali celo ljubi, je hudoben in oterpnjen, se boji in ogiblje spoznati resnico, ker resnica bi njegove grehe in hudobije razodela, grajala, zametovala. Kakor se tat boji in ogiblje luči zato, ker luč ga razodene za tatu, in pokaže njegove tatvine; ravno tako se boji in ogiblje malopridnež keršanstva, ker keršan-stvo mu razodeva, očita, graja, zametava njegove krivice, goljufije, odertije, njegove zvijače in hude naklepe, njegovo nespodobno, pohujšljivo vedenje, njegove nesramne zaveze in dela. Keršanstvo mu pod zgubo Božje milosti (gnade) in prijaznosti, pod zgubo duše in zve-ličanja vedno naznanuje, vpije in pridiga, rekoč: Krivice, goljufije moraš popraviti, pohujšanje poravnati, laži, obrekovanja, krive pričevanja in prisege preklicati, s sovražniki se spraviti, grešne zaveze in natveze na svet raztergati itd., ob kratkem: svoje misli in želje, govorjenje in vedenje, djanja in nehanja moraš po nauku keršanstva poravnati.
Kterim je to govorjenje terdo in ga ne morejo poslušati, storč dan današnji ravno to, kar so bili storili tisti Jezusovi učenci, ki sv. evangelij pričuje: Ko je Jezus v shodnici v Kapernavmu govoril, je veliko njegovih učencev, kteri so poslušali, reklo: To govorjenje je terdo in kdo ga more poslušati?... (Jan. 6, 60 id.) In veliko jih je bilo od Jezusa odstopilo — pa gotovo v svojo lastno nesrečo.
Zdaj veste vsaj tri vzroke, zakaj so med nami katoličani kristjanje brez kristjanstva, in takih bi jaz ne volil. ^	(Dalje nasl.)
\aj veči sreča preserskega misijona se po „Tagblattu" sme šteti to, da ni v Preserji kaka epidemija ali kužna napast vstala, ko so zvečer po hišah sušili premočene obleke. — Še veči sreča utegne biti to, da se v tiskarnici ne izcimi kuga, kjer se suši ,,Tag-blatt" s tako prismojenimi bedarijami.
Zmiraj veči svoboda! Nova postava za klošter-ske zadeve se menda snuje in ima priti iz ministerstva pred deržavni zbor. Vtesnjenje kloštrov pod vladno vradnijo do samega zatertja, podpora iz verskega zaklada le tistim redovom, ki se pečajo z odrejo mladine (ktera se pa ravno tako lahko samostanom odvzame)... te in take so zvezde „nove svobode", kterih se svobo-doskubna „Laibaherica" jako veseli. Če pride sploh dotlej, da se bode mnihu še klošterska obleka (habit) „konfiscirala" (po policii vzela) , ako se na poti očitno v nji prikaže, kakor se je nedavno zgodilo na južnem Laškem, v novi Italii, „s svobodno cerkvijo v svobodni (!!!) deržavi," potlej bode „nova era" dobila „ausgezeichnet" v „svobodoljubji" in „Laibaherica" z druzimi svobo-dušnimi listi bode zlato leto obhajala.
Kakošni možje so odpadniki. Na Dunaju je v medeno veselje liberaluhov gimnazijalec Forstner nekaj Časa rojil zoper katolieko cerkev in se štulil za neka-cega superintendenta unitarske srenje. Bil pa je zavoljo prav ostudne pregrehe zatožen in na leto in dan v ječo obsojen; ali pridigar in ljubljenec liberaluhov se je izmuznil in jo nekam potegnil, da zdaj na vse strani pišejo in ga išejo.
Barbara Ubrikova, kakor pišejo iz Krakovega, ae bo izročila v ondotno norišnico, kakor čisto neozdravljiva zmešana sirota. Kjer pa so neozdravljivi norci, to po iznajdbi „nove ere" ni več bolnišnica, ampak ječa naj osornišega trinoštva. Po novi „hochliberalni" šegi se norci ne bojo smeli več zapirati in krotiti, temuč pustiti, če bi tudi imeli brez vse spodobnosti po mestu
letati ter pohujšanje delati, sami sebe ali pa druge pobijati. Zakaj, če bi kdo tacega norca hotel zavarovati, bodo precej „liberalci" vstrojili igrokaz po kopitu: »Barbara Ubrik ali eno in dvajsetletno jetništvo." In ako se tacih 21 laži v eni sami številki tudi celo na Danaju v „Josephstadter-teatru" ne sme igrati, v Ljubljani se le mora vender ponašati, kajti imamo tudi tukaj nekaj „novo-jerežev in — jurežev", ki laži tako sladko-radi poslušajo, kakor veselo samostane psovati slišijo.
Mesija nove dre. Judje so našli svojega mesija — že šest-in-dvajsetega izmed lažnjivih mesijev. Velike množice judov menda sujejo skoz Carigrad v Judejo, ker v deželi Jemen, v Arabii, se je bojda prikazal mesija, ali ne mara prerok Elija. — Tako pišejo časniki. Našli so res novošegni judje in drugi z njimi nekacega mesija, toda ne v Azii, ampak bolj v Evropi, — in ne duhovnega mesija, ki bi jih rešil bogoskrunstva, odertije ali sploh greha in nevednosti, ampak našli so tacega mesija, kakoršnega so judje takrat pričakovali, ko pravega Mesija sprejeti niso hotli: — našli so mesija Mamona, denara in bogastva, ki skorej vsega res judje in špekulanti" v oblasti imajo, in z njim so si kupili in si kupujejo tudi očitno mnenje, sočutje novo-liberalcev in zvezo z njimi. Kristjanje od pravega Mesija odpadajo in obračajo se k novo-judovskemu laži mesiju: zato je hudo na svetu. „Vstali bodo krivi Kristusi in krivi preroki in bodo delali velike znamnja," je napovedoval pravi Kristus. „Ako vam tedaj porekč: Glejte, v hramu je! ne verjemite!" (Mat. 24.)... Ravno „v hramu," nakopičen — v zlatu, v srebru, v popirji pa je dandanašnji lažnjivi mesija, in od tam on gospoduje, ter ima glave, misli, peresa v svoji oblasti. Od tam on vlada cerkvi sovražne počenjanja, piše Barbara-Ubrik-romane ter jih po cerkvi sovražnih časnikih naznanja in po denara lačnih kazališih predstavlja, vreduje mnogotere mavtar-ske liste in dnevnike, ter dela sploh „velike znamnja," tako da vse laži-liberalstvo ploska in veselja poskakuje, in „zapeljani bi bili (v zelencovem plesu) tudi izvoljeni, ko bi bilo mogoče." Neznansko svojo zaverženost ta mesija nove čre razodeva zlasti s tem, da še žive, nedolžne osebe v naj lažnjivši romane kar po imenu vpleta, — tedaj ne razbojnikov in tatov, ne goljufov, ostrupovavcev in morivcev, ne izdajavcev vladarja in domovine, ampak uboge, vsega milovanja vredne osebe, ki še pri zdravi pameti niso, na oder stav«; — in z ne manjši nesramožljivostjo časniki take burke hvalijo, povzdigujejo, priporočajo.
ttasgte*i po svetu.
V Rimu je 12. t. m. umeri veliki umetnik Miroslav Overbek, rojen v Ljubeku 1789. Študiral je ko protestant na dunajski akademii. Od L 1810 dalje se je zbirala cela družbica mladih za slikarsko umetnost gorečih protestantov, ki so 1. 1814 skorej vsi prestopili v katoliško cerkev. Tu se vidi, kako prava umetnost res tudi znanje do resnice budi v človeku in ga vsestransko oblažuje. Kolik razloček med takimi poštenimi možmi in pa med skisanimi mazači preostudnih romanov in igrokazov, ki po kazališih in hišah kvarijo in kužijo lepe serca! Zato je že marsikdo sam skusil in vidil, kako poštenemu umetniku nekaki ljubeznjivi žarki lijejo iz očesa; kvarivcu in zapeljuhu človeštva pa pekel izpod mračnih obervi gleda.
Sueški prekop zdaj sklepa srednje z rudečim morjem in morska pot v Indijo je za polovico obkrajšana. Kadar bodo narejene se potrebne železnice na Jutrovo, utegnejo tudi slovenske okrajine od tod marsikak dobiček imeti, zlasti veliko sadia in zelja zamore iti v une kraje, kjer tacega živeža ne pridelujejo. Slovenci
naj bi ne pozabili skerbeti močno, da čedalje več sadja pridelujejo. Veliko imenitniši bode to lahko občenje z Jutrom za nagliši spreobračanja Jutra k katoliški oliki. Moč, ki jo ima katoliška resnica v sebi, bode prešino-vala narode povsod, kamor keršanstvo zadeva, akoravno je gotovo, da bodo laži liberalci in mavtarji nezasluže-nega keršanskega imena povsod iskali ta blagreni vpliv zatirati.
Vikši škof Maning na Angleškem je pred svojim odhodom na cerkveni zbor razposlal do duhovstva pastirski list. V tem pisanji med drugim vladarje evro-pejske na odgovor kliče za rovarstvo in opominja, kako se pripravlja na to, da se poverne doba in politika Ju-lijana odpadnika, ker se sveto življenje v deržinah zgublja in sprejema deržavno brezversko šolstvo, s tem pa politiška oblast gre sama proti breznu pogube. . Kako ršno je zdaj stanje, grejo deržave frajmavrarstvu v mreže, in ta babilonska sužnost jim bo strahovanje, jim bo „virga ferrea" za njih odstop od katoliškega načela... Vesoljni zbor bode gotovo se pokazal zdravilo za vlade in dinastije; ktere in koliko ga bodo sprejele, na tem bode stal njih blagor ali neblagor.
Razne novice. Minister znotranjstva je v razpisu do poglavarjev poskerbel, naj bi se ljudstvo podučevalo, da bi ,,delo cenilo" in se „čezobilnih nezapovedanih" praznikov ogibalo. Katoliška cerkev bi bila pač zadovoljna , ko bi njeni otroci le „zapovedanih praznikov" tako osorno ne oskrunovali s hlapčevskim delom, kakor se godi pogosto. Sicer pa bi minister morebiti več koristil, ko bi tistim praznikom vojsko napovedal, za ktere Slovani nimamo imena, Nemci pa jih „blaumontage" imenujejo, ob kterih delavci dostikrat tako praznujejo, da še v torek za delo niso. O marsikterih tako imenovanih sopraznikih Slovenec res gre zjutraj k sv. maši, ako mu čas dopusti, potlej pa na delo, in s tem pač malo zamudi; dobro pa ve in je od duhovnov podučen, da delo take dni ni prepovedano. — Neposrednje volitve so po tolikem šumu in pisanji na kol obesili. Pravijo, da je to udarec za ministerstvo, ker neposrednje volitve so bile še edino sredstvo, po kterem bi bil centralizem zmožen še kako stopinjo naprej storiti. -— Na Parskem se za katoličanstvo na bolje obrača, ker „pa-trijotiška" ali katoliška stran skorej gotovo dobi večino v zbornici. Pomoglo je katoličanom serčno in neprestra-šeno delanje (agitacija) pri volitvah. Tega bode tudi v Avstrii potreba, da se lažnjivi liberalizem zmaga. Da se bode to ob svojem času zgodilo, ni dvoma, samo da katoličani dobro in jasno spoznajo, kakošna je svoboda dandanašnjih „svobodnjakov" in kakošna luč sedanjih .Jučnjakov." — Škot' Dupanloup je pred svojim odhodom na vesoljni zbor v pastirskem listu izrekel kaj častitljivo načelo: „Osebnosti in narodi poginejo, ako niso resnica." V teh besedah je zaznamnjana vsa pajčevina laži-liberalcev in njih osnov. Naj bi se pač to premišljevalo! — Svitli cesar je v Jeruzalemu daroval (>0.000 frankov za farno cerkev, in ravno toliko v Betlehemu. — Mavtarski listi pihajo kakor gadje, ker se govori, ila svitli cesar bi utegnil iti v Rim. To pa jim je bilo čisto po volji, ko se je govorilo, da se z izobčenim Viktor Kmanvelom snide.
Iz Ljubljane. V shodu kmetijske družbe 24. t. m. je bil izmed t»l glasov z 58 izvoljen za predsednika I redsednik deželnega zbora p. n. gosp. Karol Wurz-bach. Štirje izstopivši odborniki Gutmansthal, Pregelj, Jož. Debevec, Šolmajer so bili zopet izvoljeni. Pri skupnem kosilu v čitalrici se je razodevala prijaznost med
raznimi strankami, ki v današnjem razdjanem času sercu prav dobro de, in morebiti ne rečemo preveč, ako upanje razodenemo, da ravno kmetijska družba, ki splošnje koristi sklepa, utegne biti tudi nekako sredstvo k pomi-rovanju med strankama in k čedalje veti edinosti v deželi. Na to so merile tudi marsiktere zdravice, in zlasti prav lepe čutila, ki jih je razodel o tej priliki novi g. predsednik o delavnosti in spoštovanji duhovskega stanu.
—	Veliko tvarin je bilo dopoldne še ostalo, torej je seja od treh popoldne terpela še dolgo časa.
Veliki shod katoliške družbe 24. tega mesca je bil prav obilno obiskan in v zadovoljnost vsih pričujočih se je moško, serčno in veselo veršil in dokončal. Opomnimo naj za zdaj le nekoliko. — Za družbinega zavetnika ali patrona je shod sprejel sv. Petra ter ob enem Mater Božjo čistega spočetja, — ti dve podobi bo imela družbina zastava, ki jo gospe delajo. — Gospod dr. Vončina je s tehtnimi besedami izrekel in poznam-njal nevrednost, neznansko zanikarnost, divjaštvo, nečednost in neusmiljenost tistega počenjanja, ki še živo, milovanja vredno, zmešano siroto Barbaro Ubrikovo in druge redovnice na odre vleče, po romanih mandrd, hu-do volj no kriviči itd., ki se pa zraven tega vender še z omiko baha. — Za častne ude so bili izvoljeni pp. nn. gospodje: Mil. knez in škof Jernej Vidmar, Arnts prof., Bloome, Buol predsed., prof. Greuter, poslanec Herman, posl. Hummer, prof. Massl, škof Rudigier, kardinal Svar-cenberg, bar. Stillfried, grof Leon Thun, škof Zverger, in med občnim veseljem in vsesplošnjim ploskanjem pričujoči škof Ignacij Mrak. K sklepu je bila kratka pa serčna veselica z deklamacijo in petjem. (Prihod, obšir.)
Za namestnika so si mil. knez in škof, med tem ko bodo na vesoljnem zboru, izvolili prečastit. gosp. Frančiška Kramarja, kanonika in sem. vodnika. Z mil. škofom pojdejo v Rim p. n. gosp. stolni dekan Jan. Kriz. Pogačar.
Kerški škof milgsp. Val. Vieri so se menda podali 24. t. m. v Rim.
Dobrotni darovi•
Za sv. Očeta. Neimenovana 20 kr. Druga 20 kr.
—	V dober namen 3 dvajset, star. den. — Iz Zalega loga neimenovana v dobri namen 1 star. dvajset. A. P., za srečen izid cerkvenega zbora 1 gl. in 2 stari dvajs.
—	Za potrebe cerkvenega zbora g. f. M. Narobe 2 gl.
Za mil. škofa Mraka. H. B. 10 gld. s pristav-kom: Naj bi prosili, da se nas Bog usmili v sedanji sili. G. J. M. 1 gl. — M. Ž. za 1 podobo 1 gl. — Do-brotnica 3 stare dvajsetice. — Iz Zalega loga neimenovana, ki se v molitev priporoča, 1 gld. — A. P. 2 gld.
—	G. fajra. M. Narobe 2 gld. (za eno podobo r. škofa Baraga). — G. J. Vidmar 2 gl. (za 1 podobo). — Neimenovana 50 kr. (za podobo škofa Baraga). — G. J. P. 5 — Za 5 podob šk. Baraga 2 gl. 50 kr. — Za 2 podobi 2 gl. — S Černega verha nad Polhovem gradcu 3 gl. 30 sold. — G. Fr. Tavčar svojemu rojaku 1 terdnj. st. den. — G. M. Barlič 2 gl. G. M. T. 2 gl. — G. f. Jak. Vindišar 2 gl. G. f. Vari 3 gl.
Za podobo čist. spočetja pri sv. Jakopu. Neimen. 20 kr.; druga 30 kr. — Dobrotnica 1 terdnj. za 1 gl. st. den.
Za pogorelce v Košani. G. f. M. Narobe 2 gl.
Za misij on v srednji Afri ki. Iz Zalega loga 3 gl.
Za bolgarski misijo n. Duhoven z Gorenskega 1 gl.
Popravek. V dopisu iz Karmina v zad. listu naj se ime g. dek. bere Marokko (nam. M a ko).
Odgovorni vrednik: Loka Jeran. — Natiskar in založnik: Jožef Blaznife v Ljubljani.