MÊSZECSNE NOVINE ZA SZLOVENSZKI NÁROD I. léto BUDAPEST, 1920 novembra 15-toga 1. numera Nasa domovina. Gda vsze tó v-pamet vzémemo, ka sze z-nasim v-Jugoszlávio povlécsenim málim národom godí, tak sze nam vrtí, da bi v-zsmetnom sznê lezsali. Mantramo sze ino obrácsamo sze, ali zopsztom: némremo sze prebűditi. Medtêm neszmêmo v-toj sztávi duzse osztanoti. Má bidti, kaj sze v-krátkom cajti prebüdímo, ali to tüdi má bidti, kaj sze nigdár ne prebüdímo i té szen, v-sterom lezsímo, vekivecsen bode. Záto vszáki Szlovén, ki sze zsé prebűdo, neszmê nadale z-vküpdjánimi rokámi lí csakati, nego szi ocsí more dobro oprêti i dobro poglednoti, ka sze godí okoli nyega, i sztrasno more szi z-miszliti, ka de csiníjo. Toti, kaj je nas národ máÍi i kaj sze mí némremo krepíti proti oblászti, stera sze je nad nász legla ali záto je nasa dúzsnoszt nas máli národ goriobdrzsati z-táksimi prilíkami, kakse mámo. Nasega národa zsítek ino szmrt je pred nami; prísesztnoszt nász oszódi, csi nas národ mrjé, i nam dá hválo, csi ga obránimo. Od jezero lêt mao szmo mí vszigdár li edno domovíno méli. Zdaj, gda szmo go zgűbili ino novo macsijo dóbili, zdaj známo, kak je ona dobra mater bíla i csi je vcsászi lagva bíla, té je i sztókrát bógsa bíla, kak tá nóva macsija. V-tom dúgom, jezero lêt drzsécsem, dobrom pre bítki je nase szlovenszko lüsztvo pozábilo na szvoji nogáj hoditi i nigdár sze nê príprávlalo na táksi cajt, gda de sze ono szamó moglo szkrbéti za szvojo domovíno. Té cajt je tű. Nasa sztára domovina je od szlovenszkoga národa odlócsena; ka de ona csiníla, tó od nyénoga lüsztva sztojí. Gvüsno je, kaj sze nigdár neszpozábi z nasega máloga národa, steri je vu nyénoj kríli mirovno i pokorno zsívo. Tá krajvtrgnyena szlovénszka zémla — Vendócia — je pa onoga lüsztva domovina, stero je na nyê osztanolo. Nyéni bregóvje i dolóvje szo nasi szlovén szki bregóvje i dolóvje, nyéna ravnica, je nasa szlovénszka ravnica. Nasi ocsáci szo z-té zemlé tó napravili, ka sze eti déndenésnyi dá viditi. Nasi ocsáci szo eti bodócso góscso vöztrêbili i zsnyé dobre nyive, trávnike i ógrade napravili. Nyúvi rók trüd sze szkázse na vszákom presztori. Nyúvoga têla práj eti pocsíva. Záto naj vszáki Szlovén etak právi: „tó je nasa domovína, tó mi nigdár niksemi tühénci ne püsztimo prêk i nigdár ne privolimo, kaj bi sze eti tühénci obrácsali i zapovedávali, tak da bi domá bilí; tó je Vendócia, domovina Vendov, Vogrszki Szlovenov, ki szmo mí, nê pa té ovi“. Té nóvi gószpodje tak právijo, oni eti lejko tó csiníjo, ka sze nyím vídi, ár szo oni szlovenszko lüsztvo od vogrszkoga járma oszlobodíli. Szaksi Szlovén naj nyím etak ercsé: „mí szmo nikoga nê proszili i nikoga nê zváli, naj nász od vogrszkoga járma oszlobodí, mí szmo téjárem nigdár nê obcsűtili i do preminócsega leta szmo rávnöcs nê znali, ka to znamenűje járem na sinyeki ednoga národa; zdaj zsé známo, ali to vöpovêmo, kaj mí járem nigdár némo noszili ; mi szmo vu Vogrszkom országi v-szlo boscsíni zsivéli i po etomtoga tüdi v-szlobos csíni scsémo zsivéti“. Niscse je nyím nê dao pravico szloboscsino ednoga národa krajzéti. V-kom szo oni vrlêsi, kak nas národ ? Oni szo pod tisztim poglavárom bili, kak nas národ; toti, kaj szo oni caszara ino caszarko familio prilizávali, mi szmo pa tó nê csinili. Oni szo do szlêdnyega megnenya v-bojni rávnocs táksi tao méli, kak nas národ. V-kom szo oni bógsi kak mí ? 300,000 nyúvoga, nyúv jezik gucsécsega lüsztva je pod taljanszko ládanye szpadno. Zakaj sze ne szkrbíjo za tó lüsztvo? Zakaj szo sze nad nas národ legli, steri drűgi jezik gucsí i steri od nyúve szloboscsine nikaj nescse znati? V-kom szo oni bógsi, kak mí ? Oni szo szvoje v-Karinthiji prebivajócse brate tüdi zgűbili. Karinthiánszki sztancsarje krainszki jezik gucsijo i od zacsétka mao zsnyimi vküpzsivéjö i dönok szo Kraince zatajíli, kraj szo sze vtrgnoli ino szo z-szvojov volnosztjov k-Némskoj Ausztrii sztópili. Francuzje szo naso domovíno — Vendócio — Kraincom távrgli ár je eden ljubljanszki goszpód gda szmo mí zaprêti bili od cêloga szvêta, 2 DOMOVINA 1. num v-Párizsi hodo i tam tak vödávo, kaj sze nase lüsztvo v-Krainszko krílo proszi. Szlovenje! .Zdígnite szi glavó ino vkrépsite szi szrdce! Lázs krátke nogé má i z-szapov dugo ne láda! Zdígnite szi glavó, dűso je vam Bóg dao, niscse néma pravico zsíve dűse, kak dróvne pêneze drügome távrzsti. Amerikanszkim Szlovenom. Zsitek je vász dalecs od nász kraj vrgo. Odísli szte vö z-szvoje domovíne v-veliko dalecsíno med tühénszko lüsztvo i med nove sztáve. Tá szte slí krüh szi szlüzsit. Novi jezik szte sze návcsili, nóve návade i segé szte gorivzéli i doszta novoga dugoványa szte sze napadnoli. Ali vase szrcé sze je záto ne preobrnolo, vasa düsa je z-nami osztánola i vase mislênye knam hodi domó. Z-velikov radosztjov vídimo, kaj szte ne pozábili tiszto drzsélo, gde szo vasi ocsáci jezero lêt prebívali, tiszti presztor zemlé, gde sze vasa zibela zibala, nê szte pozábili vas szládki materni jezik, steroga szo vase vüszte odprvim múvale. Ví szte pokázali szvêti, kaj sze krv ne preobrné na vodó, kamkoli dalecs vrzse csloveka sors. Ví szte sze kak vrêdni ino plemeniti szinovje vasi ocsákov vöpokázali. Vase djánye, mislênye i idênye je nam v-nasoj nevóli velika tróst. Vasa példa nam mócs dá ino pót pokázse, kak sze nam za nas národ trbê szkrbéti. Csi szte ví tam v velikoj dalecsíni med tühén-szkom lüsztvom vas právi sztári szlovenszki jezik goriobdrzsali, té ga mi tüdi obdrzsímo, kakkoli do nász pritiszkávali i na nyé gyemáli. Csi mo vszi, kelko nász jeszte, tam ino eti, vküpdrzsali ino z-ednov pametjov délali za nas máli národ, té nas národ ne preminé, nego escse krépsi bode, kakkoli príde na nász. Poslemo vam nase nájbogse z szrca pridócse pozdravlênye. ZDÁVNYA I ZDAJ. Kardos Jánosa escse nê vödáni versus.*) Dosztakrát szem praviti csüo Kaj je zdávnya bógsi cajt bio; Ah! i tó, csi prav zbrodjávam Povszéd z-britkosztjov szpoznávam. Zdávnya szo módri ocsáci V-méri zsiveli, kak brátczi; Zdaj pa, meszto vjedinanya Tróbi satan nezbivanya. Zdávnya je dűh szloboscsine Ravnao miszli vsze obcsine, Zdaj pa mánye csrêde lüsztva Ráj vlecséjo jarem robsztva. Te je cslovek z-Bógom hodo, Ár ga je dober düh vodo; Zdaj pa szvêt i nágib têla Rúzsí nyegvo hodbo zcêla. +) Eden nas domivincsár je na Szalafői gorinajso Kardos Jánosa píszme, med têmi je bio té versus, steroga je Kardos János v-preminócsoj sztotini té piszao, gda je v-Vogrszkom országi abszolutízmus ládo. Csűde je vrêdno, kak sze té versus na nas cajt priprávi. Te je lêpi cvêt jákosztí Bio koróna lêt mladoszti; Zdaj je pa vu povóden zla Vtonyena sűroka zemla. Nigda je angel lübézni Vrácso rane düs bolezni; Zdaj pa divji vdér besznócse Krven mecs vu nyé namácse. Te je cvela dobrovolnoszt, Pravica i zadovolnoszt; Zdaj pa vótloszt márni dobrót Céca krv, je mozgé szírót. Te je z-vüpanyem vodila Mati dête i dojila; Zdaj jo pa groza obide, Gda cslovek na zsitek pride. Te je vrêdnoszt v-diki sztála, 1 lêpi szád trüdov brála; Zdaj pa grozno hválo jemlê Od gnüsznoga ploda zemlé. Te je grêha rob trpetao, I szirmák pod obrambov sztao; Zdaj sze pa neduzsen v-márja, A' szluga zla zagovárja. Te szo z-obilne letine Tekle veszélje vretine; Zdaj pa szükesine zéle Nócs pokriva vsze drzséle. Te je rod szvoj visni ocsa Z-lübéznov vzéo na nárocsa; Zdaj pa z-bicsom szrditoszti Scsuka plemen okornoszti. Zláto vrêmen! kama szi ti? Lêpe návade! gde szte vi? Jaj! dike vase mili trák Sze je szkrio v-zla i nevól mrák. Ka szem csesztó praviti csűo, Kaj je zdávnye bógsi cajt bio; Ah! tó, csi pazko zbrodjávam Povszéd z-brítkosztjov szpoznávam. Prigod nasega szlovénszkoga národa. Nase prigode je escse niscse nê vözbrodo i tak bogme trno malo známo od preminócsote nasega máloga národa. Zacsétek vszákoga národa v-meglê zdávnyega vrêmena veszne, záto tó tüdi nevêrno, gde sze nas národ zibao. Gvüsno je, kaj szo grcski módri zsé dávno pred Krisztusom Vende szpominali, prvlé kak drüge szláve Po táksem sze mi z-têm mámo hváliti, kaj je nas vendszki národ te nájsztarêsi sziávszki národ. Zakaj sze mi Szlovenci ino Vendi zovémo, to tüdi nevêmo, má bidti záto, ár szta sze v-nasemi národi dvá rázlocsniva národa vküpvlêjala. Gda szo nasi ocsáci vu Vogrszki ország prisli, tó nevêmo, má bidti, kaj szo nisterne szteble zsé predi 1. num. DOMOVINA 3 Vogrimi eti sztális méle. V-onom zdávnyem vrêmeni, sze je lüsztvo v-Prêkdünajszkoj krajini prevecs csesztó premenyávalo. Za rimláncami szo germánszki národje prisli, kakti: góti, gepidje, longobárdje, rugiszki. Ete szteble szo avari vöodegnali. Okoli devéte sztotine szo szlávszki národje prisli eszi, i okoli Balatona szo szi sztális vzéli, ali niscse nevê, kaksega plémena szo bili, nistemi prigodznanci tak právijo, kaj szo tótci bili. Sztáre píszme odprvim v-12-toj sztotini zacsnejo szlovene szpomínati, kak v-záhodnom táli Vas- i Zalavármegyöva prebivajócse lüsztvo. Tê szo Bánfyva ino Batthányiva 'kmeti bili. Ali tó je tüdi gvüsno, ka je v-tom cajti nase lüsztvo z-Vógrimi mirovno vküpzsivélo. To nam szvedócsijo v-nasoj krajini bodócsc sztáre cérkvi i v tê bodócsi v 14-toj sztotini namáleni sztênszki kêpi (freskovi) zsitek ino prigode vogrszki szvécov naprêdávavsi. To je tüdi gvüsno, kaj szo nasi Szlovénci zsé v 13-toj sztotini v-oni vesznicaj prebivali, gde déndenésnyi sztális májo i kaj sze niti edna vesznica nê povogrincsala. Za példe volo goriprineszém, kaj szo Sálovci v 13-toj sztotini rávnocs tak szlovenszki bili kak zdaj i kaj je Hodos té rávnocs tak vogrszki bio, kak zdaj. Vszáki szlovenec zná, kaj v nasoj krajini doszta szlovénszki pávrov jeszte, ki sztáro vogrszko iné májo. Tákse iména szo: Ábrahám, Bánfi, Dobos, Furkó, Gomba, Hári, Hazugh, Jámbor, Kardos, Kutas, Laposi, Sándor, Sárkány, Tolvaj, Vezér, Vitéz itn. Kak szo tá vogrszke iméne k-nam prisle? Gvüsno tak, kaj szo Vógri od zacsétka mao z-nami vküpzsiveli, nas sztári szlovénszki jezik gorivzéli, i szlovénci grátali. Po táksem je tó tüdi gvüsno, kaj je eden tál v-nasi zsilaj tekócse krvi vogrszka krv, i kaj szo nasi szlovenci z-ednoga sztrána Vogri, csi gli szlovênszki gucsijo. Da tó známo, téda sze nemo csüdivali na tom, kaj sze Szlovenci tak lehko vogrszki vcsijo i kaj je nyúva vogrszka rêcs, kakkoli mulicsko znájo vogrszki, tak csiszta, kak právoga Vogrina. Gda eden Némec, ali pa Tót vogrszki gucsi, vszáki cslovek pred szpozna kaj je on nê Vogrin, ali gda eden Szlovenec gucsi vogrszki, tó niscse ne vzéme na pamet, kaj je on nê rodjeni Vogrin. Mi vszi tak miszlimo, kaj szmo sze mi v-szlêdnyem cajti mocsno povogrincsali. Ali jasz vam tó povêm, kaj szmo mi v-zdávnyem vrêmeni escse bole vogrszki znali, kak zdaj. Pred nisternim létom je meni eden Petrovec od Lücüve hízse eden veliki küpec sztári piszm prêkdao. Té piszme szo v 16-toj, 17-toj ino 18-toj sztotini bilé napiszane. Szkoron nê vszáko piszmo je v-dobrom vogrszkom jeziki biló napiszano. Nyigovi piszárje szo bili petrovszki pávri, kakti: Lucug, Josár, Küplen itn. Déndenésnyi Lucugje, Josárje i Küplenje nevêjo tak popolno vogrszki piszati, kak szo nyúvi ocsáci po-polno piszali. Obráz, gláva ino têlovna forma nasega lüsztva tüdi vogrszko glihnoszt kázse. Ednók je eden znameniti profeszor priso nase lüsztvo ino nas jezik brodit. Nas szoszed ga na Hodos vozo. Profeszor ga dugo gléda i té me pita: „Jeli, kaj je té cslovek, z-Somogyvármégyöva, ali pa z-Kiskúnsága eszi priso?“ „Nê, szam erkao, nas szoszed sze eti naródo, nyegovi roditelje szo sze tüdi eti narodili, i nyegovo imé je pravo szlovenszko imé.“ Kakse je mislênye lüsztva v-prvêsoj ausztrijszkoj-vogrszkoj monarchii ? „Revue universelle“ veliko francusko zcsaszompiszmo (folyóírat, mêszecsne novine) je eden dúgi artikulus prineszlo od mislênya lüsztva v nasoj prvêsoj monarchii. Od toga artikulusa doszta pisejo francuske denésnye novine i doszta áze stükajo na nyegovom rázumom prestimanêsi tühénszki politikusje. Za toga volo ga nasemi lüsztvi razkladémo. V prvêsoj monarchii, tak pise té piszár, malo lüsztva jeszte, stero republiko zselê, i dönok szo v tê drzsélaj republike goriposztávlene. Tó sze tak zgódilo, kaj szo monarchio raztrgali, brezi toga kaj bi lüsztvo odpitali. V 1918-tom léti je v-Prági na ednók Narodni Vybor posztano i on je republiko vözkricsati dao brezi toga, kaj bi lüsztvo poszlühno ali odpitao. V Becsi szo szocialisztje orszacski gyülês na teliko presztrasili, kaj sze niscse rávnocs muknoti nê szmo i republiko szo vözkrícsati dáli pá brezi toga, kaj bi lüsztvo odpitali. Ki ausztrijszke prebivce pozna, on zná, kaj szkoron nê vszáki caszara zselê. Vogrszki ország je pa odprêto vöpovédo, kaj on králesztvo scsé méti. V Horvacskom országi sze rávnocs tak zgódilo, kak v Csehszkom országi. Lüsztvo je eti tüdi niksega tála nê mélo v tom, ka sze zgódilo. Poprêk lehko vöpovêmo, kaj je v ausztrijszkojvogrszkoj monarchii lüsztvo nindri nê odpitano bilo. Zdaj pa notrêsnye zmêsanye ino velika nevóla tome zádev vrzse, ka bi lüsztvo szvojo volo oznaniti mogócso dobilo. Vsze tê národje od antanta csákajo réd ino mér. I antant more na tó glédati, ár cêle Europe mér od toga viszi. Némski ország bi Ausztrio rad kszebi zvézo. Csi sze tó zgodi, té Vogrszki ország nede mogo drügo csiniti, kak tüdi k-Némskome országi sztópiti. Ali tó je gvüsno, kaj vszi národje, steri szo v-prvêsoj ausztrijszkoj-vogrszkoj monarchii prebívali, zdaj tó mon archio nazájproszio i zselêjo. Nê li Nemci ino Vógri, nego ovi národje tüdi. Horvatje szo vszigdár mocsno za monarchio bili, vszigdár szo verni podlozsanci Habsburgov bili i zdaj szo tüdi etoga mislênya. Proti szrbszkome ládanyi nemámo protisztanênye (passivo resistentio) csinijo. Porcijo neplacsüjejo i za katona ne sztánejo. Zdaj némrejo szvojo volnoszt ovak zglásziti. Horvatje na znanoszt i kulturo gledócs visziko sztojíjo, doszta visise kak Szrbi i nê je mogócse, ka bi tê kralüvali obri nyi. Krainci szo nigdár nê méli szvojo drzsávo (szvoj állam) záto nerazmijo, kak trbê drzsávo pelati i goridrzsati. Od Szrbov sze nyim jáko grozí, ali medszebov sze némrejo zbívati záto zdaj szrbszki járem morejo trpéti. Horvátje ino Krainci szo jáko mocsni katolicsánci, i tó je tüdi eden zmozsen zádev, steri ne dopüsztí, kaj bi z Szrbimi v ednoj drzsávi pokorno mogli zsivéti. Proti jedinsztvi je te nájvéksi zrok tó, ka szo Szrbi, Horvátje i Krainci v-vérsztvinszki dugoványaj zaosztáni i szkoron nê glihni. Eden národ rávnocs tó má tó póva i tó szprávla, kak té ovi, tak kaj eden národ tome ovome v-niksom dugoványi némre na pómocs bidti. Eden národ zadêva tome drügome v vérsztvinszkom naprêidênyi. V Bánáti prebivajócsim Szrbom je zsé tüdi trno zsao, zakaj szo sze oni na teliko trüdili za Velike Szerbie volo. V Francuskom országi lüsztvo escse izdag tak miszli, kaj je Csekoszlovákia nájmocsnêsa drzsáva. Tó je prevecs 4 DOMOVINA 1. num. zblodjeno mislênye. Csi bi csehi szamo szlávszke národe v-szvoj ország gorivzéli, té bi, má bidti, nyigov ország sztálen bio. Ali csi bi oni li te prvêsi Csehszki ország goriposztavili, té bi té ország okrogli bio i bi méjo vüpaznoszt na zsitek. Ali csehi szo prevecs parovni bili, vszébe szo vzéli Némce, Vógre, Tóle ino Ruténe. Szvoj ország szo prevecs na dugi vöpotegnoli. Tó je velika, fallinga. Csekoszlovákia nikse jedinsztve néma. Néma jezikovo jedinsztvo, néma presztorszko jedinsztvo, néma rodicsno jedinsztvo. Csehi szo sze prvle vszigdár tózsili, kaj ji Némci pritiszkávajo, ali zdaj oni pá bole pritiszkávajo Némce, Vógre ino Tóte, i vszepovszéd pri szaksom národi odürjávanye zsényejo. Tóti szvojo szloboscsino zselêjo i k-Vogrszkome országi scséjo nazájpridti. Tó je isztinszko i pravicsno, Tótszko krajíno bregovje i vodé k-Vogrszkome országi zvézsejo. Szaksa njigova voda v Vogrszki ország tecsé. Nyigove doszta szto lêt sztare prigode je tüdi k-Vogrszkomi országi vlecséjo. Zdaj szo v-velikoj nevóli, móki ino mantranyi záto sze vszebole nazájterejo v té ország. Med onimi országi, steri szo zdaj z-monarchie posztanoli brezi dvojnoszti Vogrszki ország má nájvékso vüpaznoszt na dobro naprêidênye. Té ország je v-bojni ino po bojni prevecs doszta trpo, ali zdaj sze zsé zacsne potrdjávati. Hvála dobroj vojszki zdaj réd i mér kralüje vszepovszéd. Piszár toga rázloga tó tüdi ovádi, kaj je on vecskrát gucso z Károly caszarom i králom, ki rávnocs tak miszli, kak je eti naprêdáno. TVOJE IMÉ nemo szpomíno, ali záto tí znás i szaksi dober Szlovén zná, od koga je gucs. Pogledni tvoje vnêmar vcsinjeno délo. Vídis tí, kak sze doszta jezero dobroga i netúzsnoga lüsztua mantra? Csűjes tí, kak sze déca i odraseni, mozski ino zsénszke, pávri ino goszpódje tózsijo? Znás tí, ka sze z-nasim málim národom godí? Prislo ti je v-pamet, sto je vsze tó zacsno? Zdaj sze zsé za netúzsnoga vödavas. Zdaj zsé píses, kaj szo nase rane globoke. Zdaj zsé ovádis, kaj szo nász tak zagradíli, da sze niti genoti nemoremo. Zdaj zsé vídis, kaj szo nam vsze krajvzéli i nika szo nam nê prineszli. Zdaj ti zsé szkuze tecséjo, gda tó veliko nevólo vídis. Ali jasz te pítam, csíszta je tvoje szrdce? Práve szo tvoje szkuze i nê krokodilusove ? Miszlo szi tí, zsé ednők na tó, ka bos ti délo, gda té grozno veliki dén príde, steri szvêt v-práj vdári? Kak sze tí té pokázses, gda angelov trombötni glász céloga szvêta lüsztva vküpszpráví? Kak bos sze tí obrácso, gda vszákoga csloveka zsítek poznani bode? Gda te veliki Szodec pred tébe széde, ka bos tí té pravo i koga bos na pomócs zvao? Tvoj sors te doszégne, Bóg ne bíje z-botom. Idi notri v-tvojo hrambo ino britko britko jócsi! „Zaprt.“ Drági moj szlovenszki brat, jeli, kaj szi do etoga mao nê znao, ka znamenűje tá rêcs zaprt? Zdaj z-szramotov mores ovaditi, kaj Krainci isztino májo, gda tak právijo, kaj mi Szlovenje nevêmo prav szlovenszki, ár szmo nê poznali tó znamenito rêcs zaprt. Vídis, vídis, kak szi tí zaosztáni bio, ár szi sze nê návcso rázum té velike rêcsi zaprt. Toti, toti, tvoji ocsáci szo jezero lêt zsmeten vogrszki járem noszili, i nê szo pripravni bili na tó, kaj bi sze návcsili, ka znamenűje tá zmozsna rêcs zaprt. Zdaj na ednók sze je zorja szloboscsine pócsila, hvála bojdi kokótom, ki szo rano krainszki popêvali. Zdaj je priso té blájzseni cajt, gda sze lejko vcsís szlovenszki. Zdaj szi zsé nê zaosztáni, zdaj szi sze zsé v-visziko kulturo gorizdigno, zdaj szi sze zsé návcso, ka znamenűje tá plemenita rêcs zaprt. Tó je tá glávna, prva, nájprednyêsa i nájznamenitêsa rêcs velike kulture. Zaprt, zaprt! Tó sze vcsís od dnéva do dnéva, tó sze vcsís vnocsi vudné. fGda szpát ídes, csűjes zaprt. Gda gorisztánes, csűjes zaprt. Csi z-szvoje vesznice vösztópis, v-vűje ti trompetajo: ti bodes zaprt. Csi szi vüszta gorioprés, do rêcsi néprídes, ár med tébe vdári tá zmozsna rêcs: ti bodes zaprt. Csi nekrivicsnoszt vídis, i dűsa sze ti zdigáva i vö scsés povédati, ka ti na szrci lezsi: ne trűdi sze, vsze cslovecse dugoványe sze oprávi z-tov recsjov: ti bodes zaprt. Zaprt tű, zaprt tam, zaprt vszeposzédik. Oh odicsna szloboscsína, oh áldűven cajt, oh blájzseni tí, kaj sze ti tó daló zadobiti! Nas sztári szlovenszki jezik. Krainci nesztanoma potrdjávajo, kaj je nas ino nyigov jezik eden jezik. Trno zaleténi cslovek je on, ki nyím isztino dá. Tó niscse netají, kaj nas jezik glihnoszt má z-krainszkim jezikom. Ali kaj je nas jezik popolno rázlocsen i poszeben jezik, tó zdaj vszáki nas. Szlovenec z-britkócsov more na pamet vzéti, gda govorênye toga krainszkoga lüsztva poszlühsa ali gda edno krainszko piszmo precstéti vardêva. Eden Talján francusko rêcs ino piszmo lezsê razmi, kak eden nas Szlovén Krainszko rêcs ino piszmo. Tő pa zná vszáki cslovek na szvêti, kaj je francuski jezik eden popolno poszeben jezik, csi gli téva dvá jezika rodbino drzsíta. Krainci trno jálni scséjo bidti, gda potrdjávajo, kaj je nas ino nyigov jezik eden jezik, ár bi z-têmi zrokami to tüdi mogli potrdjávati, kaj je nyigov jezik ino szrbszki jezik eden jezik. Ali od toga mucsíjo. Mucsíjo eti prinasz. Domá pá v-Ljubljani vszigdár tó potrdjávajo, kaj je nyigov jezik szploj rázlocsen jezik, i kaj oni nigdár nedo Szrbi. Prisztrano právim, kaj v-tom isztino májo. Ali mi ne poszlühsajmo na nyi, ár oni zdaj v-szvojoj gízdoszti szami nevêjo, ka gucsíjo. Oni szo zdaj tak, kak gósz, gda zláti prsztanek nájde i nevê, ka bi zsnyim csiníla. Nam nê trbê lázse potrdjávati. Nam je szlobodno k-isztini sze drzsati. Tá je pa eta: nas jezik je rávno tak eden poszeben jezik, kak je szrbszki, bulgarszki, csehszki, tótcki, polszki ali ruszoski jezik. Vszê té jezickje szo szlávszki jezickje, i záto z-szaksega nika razmimo, rávno tak kak némec, nika razmi z hollanduskoga, z-dánszkoga, z-svédszkoga i z-norvégszkoga jezika ali pa kak talján nika razmi z-francuskoga, z-spanyolszkoga ino z-portugalszkoga jezika. 1. num. DOMOVINA 5 Nasa nájblizsêsa rodbina ne prebíva na Krainszkom nego v-Medzimurji. Té jezik mi popolno razmimo ino medzimurci razmijo nász. Nas jezik tó jáko veliko vrêdnoszt má, kaj je szvojo sztáro vretinszko formo obdrzso i kak eden nájsztarêsi jezik doszta táksi sztári rêcs má, stere szo zsé z-szaksega drügoga szlávszkoga jezika vövesznole i doszta táksi dób ino vugnanyov má, stere sze v-niksem drügom jeziki nenájdejo. Ali kakkoli bi biló, mi té jezik tá nenyámo. Té jezik je nam Bóg dao, gda je nasa vüszta sztvóro, i li Bógi je mogócse ga vkrajvzéti. Nasi ocsáci szo nam té jezik prêkdáli i mi ga prêkdámo nasim otrokom. Kraincom bi sze toti trno dopadnolo, csi bi szvoj, raztrgani národ z nasem lüsztvom povéksati mogli. Ali mi nyim ercsémo: mi szmo nê za tó sztvorjeni, kaj bi krainszke céline ino prêloge gnojíli. Glíjanye gránicov. Kak vídimo, Vogrszki orszacski gyülês escse ete mêszec v-právdo dêje dokoncsanye méra. Gda sze tó zgodí, té prídejo antantszke komisszíje za glíjanye gránicov. Ali nyigovo délo sze nede moglo prvle zacsniti, kak januáriusa ali februariusa prisesztnoga léta. Tó délo de dugo trpélo, ár szaksa komisszija veliki presztor má pred szebov. Szaksemi Szlovénci té dober tanács dámo, naj mirovno i z-trdim szrcom csáka té cajt i naj sze ne dá zapelati i na nyé vzéti od táksi, ki prázno glavó i prázno szrcé májo. Sors nasega národa od nász viszi, z-csednosztjov, z-mocsnov volnosztjov moremo hoditi po nasi pstáj. Etak sze zgódilo na Koroskom (v-Karinthiji). ZSENSZKA SZKÁCSE . . . Zsenszka szkácse, zsenszka szkácse Po zelénoj trati, Hm hm hm, jajaja, Po zelénoj trati. Rad bí mela, z-szrca z-têla Vrloga Prêkmurca, Hm hm hm, jajaja, Mêla bi ga z-szrca. „Tí más dobre, tí más rodne Trávnice, nyivice, Hm hm hm, jajaja, Más lêpe gorice.“ „Pridi k meni, k-lêpoj zseni Jasz bom ti kühala, Hm hm hm, jajaja, Bom ti posztílala.“ „Tí más lêpe, tí más dobre Kravice, konyíce, Hm hm hm, jajaja, Más tücsne szvinyice.“ „Boj moj mozsek vrli szoszed, Jasz bom na té prála, Hm hm hm, jajaja, V-tvojoj hizsi szpála.“ ,,Ka sze tepés, ka sze krepis, Ka sze pritiszkávas, Hm hm hm, jajaja Ka me prilizávas.“ „Tí szi szvojga, mozsá právga V-Ausztriji povrgla Hm hm hm, jajaja, Caszara Habsburga.“ „Tí szi szvojo, milo déco V-Prímorii tányála Hm hm hm, jajaja, Taljáni prêkdála.“ „Brat tvoj právi, Korosk máli Kraj sze szrcsno vtrgno Hm hm hm, jajaja, Vrít te sztrasno brszno.“ „Zdaj sze klácsis, zdaj sze vlácsis Z divjim grdim Szrbom Hm hm hm, jajaja. V-plészi bêsznom, szmrtnom.“ „Ne mujszkaj sze, ne majzlaj sze Ruzsna lagva zsena, Hm hm hm, jajaja, Povszéd povrzsena.“ „Mam jasz dávno, edno právo Vrlo dobro zseno Hm hm hm, jajaja, Lêpo, csiszto, verno.“ 6 DOMOVINA 1. num. Od vogrszkoga „hujszkanya“. Krainci szo tak stímali, kaj jí nase? lüsztvo z-oprêtimi nárocsami csáka i kaj oni li eszi májo prídti, i nase lüsztvo sze pred nyími na koleno vrzse. Nevêm, kak szo sze oni na teliko zapelati dati mógli, ali tó je gvüsno, kaj szo oni zopsztom csakali, podvrzsánye Szlovénov. Téda szo sze pa razszrdili i zacsnili szo nász tezsiti, pritiszkávati i z mocsjov v-nyigov národ obrácsati. Ali prestímanye Kraincov je li nê sló, nase lüsztvo je trdo ino verno osztalo. Med têm szo szi Krainci nikaj zmiszlili, obrnéjo szvojo jopo, zacsnejo sze mujszkati, majzlati i nase lüsztvo prilizávati. Ali ka szo z-pritiszkávanyem nê zadobili, tó szo z-mujsakanyem, z-majzlanyem ino z-prilízávanyem tüdi nê doprineszli. Nase lüsztvo je li verno osztanolo szvojemi szlovensztvi. Zdaj pa Krainci od vogrszkoga hujszkanya gucsijo. Oh ví krátkogledócsi Krainci! Jasz dobro poznam vsze tó, ka sze v-tom dugoványi zgódilo, vörte meni, gda vam ovádim, kaj je Vogrszki ország do etoga mao niti ednoga fillera nê vödao za hujszkanye na szlovenszkoj zemli. Vi, steri vogrszko hujszkanye szpomínate, vzémte vaso pamet vküp, poglednite okoli szébe i premiszlite szi, ka sze tam godi. Na Koroskom (v-Karinthiji) vasi rojácke prebivajo, lüsztvo, stero je jezeropétsztó lêt zvami vküpzsivélo, vas Krainszki jezik gucsí, vaso piszmo píse, vase vadlüványe vadlüje. To krajíno je vasa vojszka obszela, vasi csesztnickje szo tam bili, vasa oblászt je tam ládala, vasi agitátorje vasi hujszkarje szo tam hodíli. I tó lüsztvo je dönok proti vam ino proti Jugoszlavii votum daló (glaszovilo), ino nazáj sze szpoznalo k-Ausztrii. Ali pogledníte domó v-vaso lübléno Ljubljano. Tam sze vase lüsztvo proti Belgrádi krepi. Tam vnogo lüsztvó jeszte, stero tak právi: „Blájzseni Koroski, oni szo zse domó prisli“. Ali poglednite na Horvacsko, na Csrno Goro, v-Dalmácio ino v Bácsko, poglednite escse v-Belgrád tüdi, vi dobro vête, ka sze tam vsze godi. Dájte mi z-csisztim szrdcom odgóvor: jeli je vsze tó nê prevecs zmozsno hujszkanye za Vogrszkoga országa sztran i proti vasoj oblászti. I poglednite na naso szlovénszko krajíno. Tá szirmacska krajína je zaprêta od cêloga szvêta. Zseléznico szmo méli, zdaj je némamo. Potí szmo méli, vi szte je zagradili. Dobro trzssztvo szmo méli, zdaj nikaj némamo, vi szte preszékli vszáko zsilo, stera je nam vrêdnoszt prineszla. Szlovénszke csesznike szmo méli, zdaj jí némamo. Dobre solé szmo mélí, zdaj jí némamo. V-szlóboscsíni szmo zsivéli, zdaj szmo pa tak zvézani, escse lagovêse, da bi v-vózi bili. Ovadite mi z-csisztim szrdcom, jeli je vsze tó nê eprvecs zmozsno hujszkanye proti vasoj oblászti ? I escse edno rêcs! Csi sze od vogrszkoga hujszkanye bojíte, Műró tüdi morete zakopati, ár tá voda, gda nász razlócsi od vász, zmozsno hujszka proti vam. I z-vogrszke zemlé prêkpridócsi zrák tüdi zmozsno hujszka za Vogrszki sztran, z-tém tüdi morete níkaj vcsíniti. Zakaj szmo sze vogrszki vcsíli? Zdaj, gda szo nász Krainci zmêsali, jeszto táksi, ki právijo: zakaj szmo sze mi vogrszki vcsili, to bi nam nê, trbéló! Sto etak gucsi, je nemák i ne vidi dale od nósza. Máli národ szmo. Vszenavküp nász komaj jeszte 80,000 dűs. Z-nasim jezikom bi szi nê mogli visiso kulturo ino znanoszt szpraviti; csi bi li szlovenszki znali, v-neznanoszti bi mogli osztati. Zakaj sze nas národ tak rad vogrszki vcsio ? Záto, ár je nase lüsztvo jáko gibno i zséja kulturo. Gda szmo sze mi vogrszki (ino némski tüdi) vcsíli, téda szmo nê vcsinili nacsi, kak drügi máli národje csiníjo. V-Némskom országi prebivajócsi Vendov dvakrát teliko jeszte, kak nász, ali záto tam szaksi grívi cslovek zvön szvojega maternoga jezika némski tüdi gucsi. Kaj znánye tühénszkoga jezika neznamenűjé povrzsenyé maternoga jezika, tó nam na Svájcerszkom prebivajócsi rêtoromanje szvedocsijo, ki zsé blűzi jezero lêt taljanszki i némski gucsijo ali záto szo szvojega maternoga jezika nê pozábili, nego szo ga pobógsali ino vözhoblili. Rêtoromanje szo déndenésnyi — bár ji nega vecse, kak 50,000 — eden rázlocsen i poszeben národ, kaksega nega vecs na szvêti. Rávno tak csiníjo i Velszi v-Angluskom országí. Oni blűzi eden million dűs májo, lêpo i vözhobleno litteraturo tüdi májo i nyigov jezik je te nájsztarêsi v-Europi, dönok vszáki Velsz zvön szvojega maternoga jezika, angluski tüdi gucsi. Doszta nyigovoga lüsztva je v-Angluskom országi na visziko sztubo prislo. Na cêlom szvêti poznam veliki politikus LIoyd George je tüdi z-velszkoga pokolênya. Nê, nê, moji drági szlovénszki domovincsárje, ne vörte tome zmotjenome i zmêsanome mislênyi, stero je z-Kraincimi k-nam prislo. Mi szmo sze nê doszta vogrszki vcsili. Mi szmo sze rávnocs nê na teliko vogrszki návcsili, na keliko szo sze drügi máli národje z-onoga országa jezika návcsili, v-sterom zsivéjo. I ka szo csíníli Krainci? Oni zdaj z-velikov gízdosztjov nam na ócsi mecsejo, kaj szmo sze mi povogrincsali, té szo pa zsé pozábili, kaj szo sze oni némski vcsíli? Ali oni tak miszlijo, kaj tó poetomtoga nacsi bode. Z-csisztim szrdcom nyím zselêm, naj sze nevcsijo vecs némski i naj völücsíjo z-szvoje pameti vszáko némsko rêcs. Tó nam dobro bode. 1. num. DOMOVINA 7 Követa dêvanye v-Jugoszláviji. Jugoszlávia de 28-toga Andrejscseka (novembra) követe odebérala. Vszepovszédik je záto velika rabucsia, rebericia ino lárma. Pét pártov jeszte. Szaksi po szvojoj póti obecsáva lüsztvi to nájvékso blájzsensztvo. Eden z-Bógom, te drűgi brezi Bogá scsé ország ravnati, te trétji pávre zapeláva, te strti délavce, te péti pá na várasko lűsztvo racsúna. Ali záto je dönok to nájvékse pítanye, ka bode Jugoszlávia, eden ország, trjé országje ali pa, Bóg vê, kelko országov? Nas národ szo z-Szlovéniov vküpzvézali i pod krainszki kolapos szo ga potisznoli, tak stímavsi, kaj je nase lüsztvo ino krainszko lüsztvo edno. Krainci zdaj nasemi lüsztvi z-velikimi recsámi porácsajo követe po szvojem gusztusi. Ali jasz tak miszlim, kaj tá lárma i té velike recsí nase lüsztvo malo genejo. Nase lüsztvo szo nê pitali, ka scsé i kak scsé. Záto jasz tak miszlim, kaj vszáki právi Szlovén trdi ino mrzli osztáne, gda té velike recsí csüje, kakkoli do sze okoli nyega mujszkali, majzlali, i kakkoli do ga probali na nyé gyemati. Nikse lêpe recsí i nikse zásztave ne rêsijo cslovecsansztvo z-té nevóle, v-stero szo szvêt pritiszkávajócsi lüdjé vnêmar vrgli. Szvêt sze lí té oszlobodí, gda pamet, rázum i plemenito mislênye pá prêkvzeme szvoje králesztvo. Ka sze zgódilo juliusa 28-toga? Niscse nevê, kak sze to zgódilo. Lüsztvo je doszta premislávalo, doszta brodilo. Ali zopsztom, nê je moglo vönájdti. Vê pa szaksi cslovek dobro zná, kaj mí „vojáke“, „uradnike“, „gerente“, „učitele“ i „učiteljice“ i vsze té krainszki nóvi szvêt radi mámo, od lübézni volo malo kaj sze ne raztrgamo, v-mlêki je kópamo, z-zmócsajom je mázsemo. Tó je tak, ár krainszke novine tak písejo. Ali dönok, kak sze tó moglo zgoditi? Szaksi cslovek bi rad znao. Záto szmo trűda nê sparali i szkrbno szmo vözvédli i vözbrodili. Eti zdaj na znánye dámo cêlomi szvêti. Eden táksi jugoszlávszki „voják“ je tam sztao na Vogrszkoj gránici pod edním rásztom. Na ednók sze prednyím zémla zacsne zdigávati i nika szpádne nyéme na glavó. Na tó sze tak presztrási, kaj sztrasno zacsne bêzsati. „Boter voják, boter voják, kama tak náglo?“ píta ga eden sztrázsamester. Ali on niti na nyegovo rêcs ne sztáne, nego li etak krcsí: „Jaj, jaj, jaj! Nébe szpadáj, zemlé troszáj, meni pa na glávi vrazsáj! Bêzsi i tí pajdás! Bêzsi csi pamet más! Idejo Vógri!“ Presztrási sze i sztrázsamester, tüdi sze bêzsiti zacsne, i gdare etak vküp bezsíta, píta nyiva kapitán: „kama bezsíta, kama?“ „Pítaj vojáka!“ Ete pa lí krcsí: „Jaj, jaj, jaj! Nébe szpadáj, zemlé troszáj, meni pa na glávi vrazsáj! Bêzsi i ti kapitán! Bêzsi, csi pamet más! Idejo Vógri!“ Presztrási sze i kapitán i tak vsze tri vküpbezsécse píta finánc, zsandár, „učitel“, „učiteljica“, „uradnik“, naszlêdnye „komiszár“, erkócsi: „Kama bezsíte tak, kama?“ „Pítaj vojáka!“ je odgovor. Té pa lí krcsi: „Jaj, Jaj,Jaj! Nébe szpadáj, zemlé troszáj, meni pa na glávi vrazsáj! Bêzsi i tí komiszár! Bêzsi csi pamet más! Idejo Vógri!“ Presztrási sze i komiszár, i vszi jugoszlávi vküp bezsíjo, bezsíjo po trnyi, glózsji, grabaj dale; ni ne vidíjo, ni ne csűjejo, dokecs prêk Műre ne pridejo. Tű szi pocsinéjo. Tó sze zgódilo 28-toga juliusa. I ka je tó zdigávanye zemlé biló, i ka je vojáki na glavó szpadnilo? Tó szmo tüdi vözbrodili. Pred vojákom je eden krt zemló zdigávo i eden zsalod je z-rasztá, nyéme na glavó szpadno. Vógri szo sze niti nê genoli. Pogléd. „Jugoslavíja“ je zsé vecsekrat otozsila nase dühovnike ino skolnike, kaj szo oni „magyaronszki“. Zdaj, naszlêdnye, 4-toga novembra záto, ár szo autonomio proszili nasoj krajíni. Tak vídim, ka je tá, v-gucsi bodócsa autonomia trno nekrivicsna. Nê szo drügo proszili, szamo tó, naj lüsztvo pravico dobí szvoje dühovnike ino skolnike odebérati, kak je tó pod vogrszkom ládanyom biló. Té je pa v-Jugoszlávii kaj prosziti od drzsáve bin? I prosziti tó, ka je pod vogrszkim ládanyom biló je zsé „magyaronszko“ obcsütênye? „Jugoslavija“ vecsekrát hváli nase vrle pávre, kaj szo oni verni podlozsánci Jugoslavie. Míszlim záto, ár nase lüsztvo zná postenyé i dojvzéme kolapos, gda ednoga táksega nóvoga goszpodára vídi. Némo sze bojüvao z piszárom „Jugoslavije“, on naj píse ino vörje, ka sze me vídi. Jasz doszta bole poznam nase lüsztvo, kaj bi nê znao, kak míszli ino obcsűti, li teliko scsém povédati, Krainci do sze dosztakrát mogli obracsati okoli nasega pávra, csi scséjo vözvédati, kak nyava pamet hodi. „Prekmurskoga Glasnika“ tüdi bolí nasa autonomia. Táksi gucs na gnoji raszté, tak píse. Csi stoj tak právi, kaj mi ne nücamo nê Stajerca nê Krainca, ár mi szébé szami lehko, ravnamo, on cslovek pávre scsé zapelávati. Csi stoj tak právi, kaj sze táksi „uradnik“ ali skolnik tak prvle navcsiti more znami gúcsati, on cslovek sze bori proti szvojemi piszménomi jeziki. Tak právi nadale, kaj je nas národ dête, stero je zdaj na szvêt prislo. Szaksi Szlovén naj szi dobro v-pamet zdúba té recsí. Krainci szo z-tém prísli knam, kaj nász oni od vogr- 8 DOMOVINA 1. num. szkoga járma oszlobodíjo, i dén od dnéva sze hválijo, kaj szo oni nam szloboscsino prineszli, zdaj pa, gda mulicsko szlobodno scsémo miszlití, nase mislênye na gnoji raszté i oni nász za déco prestímajo. Deszétkrát teliko goszpode szo knam prineszli, keliko je pod vogrszkim ládanyom eti biló. Nász zdaj 500— 600 lüsztva ravna. Vsze „uradnike“, učitele“ i „uciteljice“ z-Primorje i z Karinthie szo na nas sinyek poszlali. Szlovenszka netúzsna déca, csi té sáskajárás obsztojíte, vekivecsen bode vas zsítek. To je tüdi merkanya vrêdno, ka je tű od piszménoga jezika píszano. Na drűgom mészti „Prekmurski Glasnik“ vecskrát píse, kaj szo nasi ritarje nigdár prílike nê méli piszménszki szlovenszki jezik sze navcsiti. Krainszke novine tüdi vszigdár od piszménszkoga jezika pisejo. Ka je to? Vszáki posteni národ eden jezik má. Nigdár szmo nê od toga csüli, kaj bi Vogri, Némci, Francuzje, Taljánje dvá jezika méli: ednoga za piszmo i ednoga drügoga za govorênye. Tó sze tak zgódilo, kaj szo szi Krainci nyúv piszménszki jezik nê dávno z mestríjov napravili, tak, kaj nyúvo lüsztvo tüdi ne razmi popolno té jezik ino more sze ga vcsíti.. Ali, ka de, tó nevólno lüsztvo csinílo poetomtoga, gda zsé dva piszménszkoga jezika jeszteta: te prvêsi piszménszki jézik, i te nóvi szrbszki piszménszki jezik. To je csüde vrêdno, kelko jezikov jeszte zdaj v-Jugoslaviji. Lüsztvo tak prebéra jezike, kak grűske. „Jugoslavija“ 4-toga novembra glászi, kaj v Prêkmurji nóve novine jeszto „Prekmurski Glasnik“, stere szo v „prêkmurszkom“ jeziki napiszane. Ahá! Té pa dönok jeszte prêkmurszki jezik! I téj more piszménszki jezik bidti, gda szo novine na tom jeziki napiszane! Ali z-tém jezikom niksa fallinga jeszte, cslovek sze némre vözpoznati, kaksi je. Ednók szploj právo krainszko formo kázse, drügócs pá Kleklov obráz vzéme na szébe, vcsászi sze tak vídi, da bi rêszen nas právi sztári szlovénszki jezik sto bidti, vcsászi pa prêkvdári v-szrbszki jezik. Szlovenje radűjte sze! Nete dugo Prêkmurci. Prêkmurje mrjé. Navóno dête! Komaj je pétfertálov léta zadóbilo i zsé more mrêti. Ali záto ne radűjte sze prevecs. Po etomtoga nete Prêkmurci, nego bodete Pomurci, tak vász scsé okrsztiti Dr. Irgolič, i vküp vász scsé zvézati z lüsztvom z-ovoga krája Müre. Slavič je cêlome szvêti vö dao oznanoti, ka je Prêkmurje vszigdár biló, zdaj pa Dr. Irgolič szveklêse kak szunce vöpokázse, kaj Prêkmurje némre bidti, li kak Pomurje de moglo prebivati. Goszpódje! Ne vnózsa sze vam tá spila ? Ali pa tak stímate ka szte ví Clémenceau-je i Napoleonje, steri sze z-lüsztvom, z-národami i z drzsélami lehko spilate? Mószt sze rédi prêk Műre! Ne csűjete: mószt sze rédi prêk Müre! Tó trompetajo od ednoga léta mao vsze Krainszke novine. Szaksi keden ednók prineszéjo té glász. Nevêm zakaj trbê telkokrát té glász razsürjávatí. Ahá! zsé znam ! Záto, ár je nas národ dête. Dête morejo z nikim lóditi. I te drügi glász, steri tüdi vszáki keden vöpride. Zseléznica de sze rédla od Dolnje Lendave do Murszke Szobote, od Murszke Szobote do Radgönye, od Murszke Szobote do Zsenávec, od Murszke Szobote do Maribora. Csüjete, to velika zseléznica vode, dvá sinpára de mêla, szaksi dén de sze deszét, nê dvajszeti „brzovlakov“ vozilo na nyê. Csüjete dvajszeti „brzovlakov!“ Tó bode tá nájprednyêsa zseléznica cêloga szvêta. Tá zseléznica vküpzvézse Réko (to Fiume scsé bidti) z Vratiszlavom (tó Pozsony scsé bidti) i z Danzigom. Tente, tente, moje dête, szpíj mi lepó. Ednók je bio, gde je nê bio, eden králeszki szín, té je méjo gyezero zláti grádov, v-szaksem grádi je biló gyezero zláti hizs, v szaksoj hizsi jé sztaló gyezero bécsek pún zláta . . . Ali tê Karinthiánci, kaj szo tê nikak nê stéli poszlühsati té lêpe frlike! Nika szo nê stéli znati od veliki zseléznic, od veliki fabrikov, od velike szloboscsíne, od velike kulture, od velike demokrácie. Kraj szo sze vtrgnoli, z-szvojoj volnosztjov szo sze krajvtrgnoli i nazáj szo sli k-Ausztrii. Kak sze tó mogló zgodíti? Jasz vam povêm! Karinthiánci poznajo szvoje krainszke bratove. Oh tó je zsaloszten dén bio v-Ljubljani. Velika tragédia, szo piszale vsze novine. Nájvéksa tragédia ednoga národa. Isztino májo, gda brat brata zataji, tó je velika tragédia. Ali tá tragédia sze zsé v-bojni zacsnola, gda szo krainszki politikusje tó pót zácsnili vöklacsiti, po steroj zdaj Szlovenia hodi. Krainszki politikusje szo prvlé Habsburgszko caszarsko familio vszigdár prilizávaii. Té pa na ednók . . ., ali ne gúcsmo nika. Ka zdaj májo? Prvle je nyúv národ cêli bio, zdaj je pa na tri tále vtrgnyeni. Záto glédajo zdaj tak szkrbno, z táksimi lübeznivimi ocsámi na nász. Szvoje velke rane z-nami scséjo vrácsiti. Mi szmo fllastrom za nyúve rane. Pravica máli národov. Tanács veliki poszláncov (nagykövetek tanácsa) je vogrszkomi kormányi ete telegramm poszlo : Tanács veliki poszláncov je Jugoszlaviji,Csehszkome országi ino Rumániji edno píszmo poszlo, v sterom je opomína, naj pravice málí národov ino máli vadlüványov v postenyê drzsijo. Antanta kormányi szo sze na tó dojzvézali, kaj oni z vorcana té pravice nigdár nika nedopűsztíjo: Antanta kormányi sze tüdi brigajo z vözglíjanyom gránicov po tisztom vorcani, steroga szo vogrszkome kormányi, obecsali, ali na to li té príde réd, gda de dokoncsanye méra v právdenszke kníge djáno. Odgovoren reditel: MIKOLA SÁNDOR. Reditelsztvo ino vödávanye: Budapest, VI., Nagy János-u 7. Cêna naprêplácsanya za Vogrszki ország 40 koron na léto. Naprêplácsanya tüdi gorivzéme Wellisch Béla knigovezár v-Szentgotthárdi. H0RNYÁNSZKY VlKTORA STAMPARIJA, BUDAPEST. Cêna naprêplácsanja za Ameriko 1 dollár na léto.