----- 90 ----- Šolske stvari. Plača učiteljev v ljudskih šolah. Ker so „Novice" že mnogo o učiteljski plači govorile, naj mi dovolijo, da tudi jaz nekaj dodam o tem. Kadar se kaka nova šola ustanavlja, po navadi se napravi fasija, v kteri se odloči plača učiteljeva, ii ker vsled knjige političnih šolskih naredeb štev. 105. §. 167. ne sme noben učitelj na deželi manj kakor 150 gld. plače imeti, zato se pri nas vendar učiteljska plača skoraj nikjer spod 200 gold. ne stavi, ampak večidel od 200 do 300 gold. in to po okoliščinah krajev in premoženja ljudi, v nekterih krajih več, v drugih manj. Dohodki učiteljevi toraj niso v vsakem kraji enaki, pa tudi pota, po kterih se dobivajo, so jako različna, ro nekterih farah so učiteljske službe tako vredjene, da dobiva učitelj svojo plačo po biri pšenice, vina, ajde, prediva itd. in kjer je učitelj tudi cerkovnik, tudi cerkvenih prihodkov itd. Al gorj6 učitelju, kadar se kak prilizevalec ljudem tako na srca vleže, da ga potem sami ob sebi za cerkovnika izvolijo, akoravno je učitelj sam za cerkovnika imenovan; on ga mora potem plačevati, Čeravno je sam zmožen ob delavnikih opravljati cerkovnikovo službo. Ce tudi so ti dohodki v fasiji nizko cenjeni, vendar se tam pa tam še toliko nabere, da človek pošteno — brez glada — živeti more. Vse drugače pa je tam, kjer je učiteljska plača v denarjih določena in človek tako rekoč na golih krajcarjih živeti mora. Ako dobi učitelj golih 200 gld., al recimo, da jih dobi tudi 300 gld. (pisatelj teh vrstic dobiva 160 gold.), poglejmo, koliko mu ostane. Zavoljo mnogih in težavnih šolskih opravil mora učitelj si hlapca vdinjati, da namesti njega mežnari, toda hlapcu je treba najmanj 40 gold. brez hrane, ali pa 20 gold. s hrano plačati, zraven pa si hlapec, ako je brez hrane, prilastuje vse dohodke od zvonila pri mrličih, stole od krstov invpeljevanek. Prašam sedaj: koliko še potem učitelju ostane? Ali more učitelj s tem denarjem sebe in svojo družino pošteno živiti in si še kak potreben časopis ali kakošne koristne bukve omisliti? Pride čas bire; človek si misli: sedaj bom vendar to svoje dobil. Al gledite! nekteri plačajo, drugi pa odlašajo, mnogi so pa tudi taki, ki bi radi plačali — o svetem Nikoli. — Da se v tacih okoliščinah učitelja slabo goditi mora, to si vsaki lahko misli. Če pa tožiš, je še pelina več za učitelja. Naj povem, kaj se je pi-salcu teh vrstic samemu zgodilo: Predložil sem svojo postavno tirjatev dotični okrajni gosposki; ktera jo je z dovoljenjem više deželne vlade potrdila. Sedaj pa je bil ogenj v strehi! Srenjsko predstojništvo me je za-tega del hudo prijelo — in to po srenjskih možeh, ki šole v svoji mladosti še od znotraj videli niso , in ki, Če sedaj pridejo v šolo, svojega klobuka ne denejo z glave, kadar kak zbor v šolski izbi imajo, zraven pa tudi tobak pu&ijo! Ako se potem človek pritožuje, ga gospodje le s potrpežljivostjo tolažijo; al take potrpežljivosti je človek kmalu do grla sit, ker želodec le prazen ostane. Potrpežljivosti se sicer mora vsak učitelj vaditi; al taka potrpežljivost, kakor se učiteljem zavoljo njih plače pri-poročuje, naj gre rakom žvižgat! Tudi podučiteljem se v tej zadevi včasih kaj slabo godi, posebno če svojo plačo pri srenjskih županijah dobivajo. Poznam podučitelja, ki že dve leti ni nobene plače dobil! Komaj pričaka kak revež, ki nima okroglega v žepu, da je „prvi dan meseca", in že zjutraj zarano jo potegne s pobotnico v žepu k županu. Že pred durmi stoji in prah s škorenj otresaje si misli: Bog daj, da dobim denar! Na vrata ko zajček plah potrka, in na resni klic „herein" odpre vrata. V izbo sto-pivši se županu do tal prikloni, ter mu pobotnico ponižno poda. Zupan prebravši jo prijazno učitelja pogleda izgovarjaje se, da ravno zdaj ni denarja v kaši, zatoraj naj drugikrat pride. Kmalu jo revež zopet drugič priseka do župana, al županja na vratih stoje mu hitro pove, da župana ni doma. Tedaj zopet nič! Tret-jikrat še le morebiti dobi učitelj pri županu svoje trdo zaslužene krajcarje. Tako beraštvo pa veselje do šole in otrok se pač ne strinja! V nekterih krajih se učiteljem tudi zastran stanovanja slabo godi. Ker nimajo samostojnega stanovanja v šoli, prisiljeni so potikati se po drugih kotih. Farani sicer obljubijo tudi stanovanje učitelju plačati, al kaj pomaga, ako te obljube ob letu ne spolni jo. Hišni gospodar pride in učitelja tirja za stanovino, ta se na fa-rane izgovarja, gospodar pa kmalu učitelju stanovanje odpove. Poznam dva učitelja na Dolenskem, kterima se tako godi. Vsako leto sta pod drugo streho, pa le zavoljo tega, ker gospodar denarjev za stanovanje dobiti ne more. Iz tega vsaka poštena duša lahko previdi, kako sladak je tu pa tam učiteljski stan. Pomislimo še dalje žalostne nasledke, kteri iz vse te revščine izvirajo. Vsakemu učitelju je neobhodno potrebno, da ima poštenje in veljavo pri ljudeh. Je pa to siromašnemu učitelju mogoče? Posebno ako je za učitelja med bolj premožnimi in mogočnimi ljudmi, ki bi radi videli, da bi se učitelj ž njimi enačil? — Ako mora učitelj včasi čez pol leta svoje plače Čakati, pa je še takrat ne dobi — med tem časom pa živ v jamo iti ne more — prisiljen je pomoči pri primožniših ljudeh iskati, to je, na posodo iskati denarja. To pa je ravno tista gosta megla, ktera vse druge čednosti, ktere učitelj znabiti še ima, zatemni in ga tako počasi ob vso Čast in veljavo, brez ktere učitelj biti ne more, pri ljudeh pripravi. Kaj pa da se povsod dobijo ljudje, kteri v sili človeku radi pomagajo; al večidel pa tudi kmalu s prstom za človekom kažejo, da toliko pa toliko je dolžan! Revščina in vedna skrb za živež svoj pa tudi odvrača vse tiste lastnosti od učitelja, ktere so mu v njegovem stanu zelo potrebne. Kako more človek dolžnosti svojega stanu z veseljem in na tanko spolno vati, ko vidi, da se mu njegova krvavo zaslužena plača povsod trga, zmanjšuje in neredoma odrajtuje? Kako ---- 91 ---- more učitelj z ljubeznijo in gorečnostjo svoje učence podučevati, ako vidi, da mu skoro nobena živa duša za to hvaležna ni? Kako bi se dalo učiteljem v tej reči pomagati? Ker se bo deželni zbor kmalu začel, naj mu učitelji svoje rane odkrijemo. Naj bi nam deželni poslanci bili pravi očetje, in nam naš revni stan zboljšali. Prosimo posebno za to, naj bi deželni zbor sklenil, da bi učitelji svojo plačo, kar bi najbolje bilo, pri dačnih uradnijah dobivali, da ne bi bilo treba več pri ljudeh za svojo plačo beračiti. Ako bi učitelji enkrat to dosegli, česar že tako dolgo želijo, gotovo bi vsi dolžnosti svojega stanu z veliko večim veseljem , kakor dozdaj, spolnovali, zraven pa se še tudi v svojem poklicu čedalje bolj mikali, likali in prizadevali, kar pa v sedanjih stiskah skoraj ni mogoče. Zatoraj bratje! zdaj na noge; trkajmo in odprlo se nam bode. J. P.