Za starejše igra — za otroke delo
Večkrat je slišati, da otroci in mladi ne kažejo dovolj zaniman)a za dejavnosti, ki jim jih ponujamo odrasli. Zdi se, da večkrat ne upošte-vamo njihovih želja in hotenj. Vse prevečkrat jih k sodelovanju va-bimo kot vzgojitelji, kot tisti. ki smo jih pravzaprav dolžni učili, in manj iz veselja, in prave potrebe posredovati jini svoje znanje, poka-zati jim nekaj, kar se zdi zanimivo nam, pa želimo s tem seznaniti tudi njih.
Alojzu Vizjaku iz Vlaho-vičeve 5 v Štepanjskem nase-lju ni bilo treba prav nič pre-pričevati otrok, naj se mu pri-družijo pri izpopolnjevanju njegove miniaturne železnice. Škoda je le, da je kletni pro-stor, ki mu ga je za ta namen odstopil hišni svet, nekoliko majhen, pa tudi otroci iz so-sednih stolpnic in blokov ne smejo zahajati vanj. Stano-valci Vlahovičeve 5 ne dovoli-jo, da v stolpnico prihajajo Ijudje, ki ne stanujejo v njej, saj so imeli že nekaj primerov kraje.
Železnico Alojza Vizjaka pa si poleg otrok prihajajo ogledovat tudi odrasli. Vsi so presenečeni nad tem, kar vi-dijo, kajti železnica in vse kar sodi zraven, je res nekaj po-sebnega. Vse na njej deluje prav tako kot na pravi. Pove-Ija za premik kretnic, vključi-tev signalov in utripajoče luči na križišču železniške proge s cesto, prihajajo s komandne plošče.
Drevesa, ki so narejena iz resja, prenesena z Golovca so prav tako kot v naravi, nekoliko višja od hiš. Zadaj za želcznico in hišami, iz dimnikov katerih se vije dim. so gore. Ob njihovem vznožju je mlin z mlinskim kole-som, ki ga žene voda. Potem je tu rafineriia pa elektromagnetni žerjav. ki razklada iz vagonov že-lezo. In še bi lahko naštevali.
Nekako dvajset let se Alojz
Vizjak že ukvarja s tem konjič-kom. Zanj se je ogrel takrat, ko je še delal v Nemčiji. Nekega dne, ko vprostemčasuni vedelkaj po-četi, se je sprehajal po mestu in čisto po naključju zagledal trgo-vino, v kateri so prodajali majhne železnice. Kupil je lokomotivo, vagone in transformator ter doma sestavil železnico. Potem garje ve-selje do maketarstva, kot pravi, tako zgrabilo, da se je pričel sam tehnično izpopolnjevati, kajti po poklicu je elektrovarilec.
Material, ki ga potrebuje pri tem opravilu, pa kar precej stane. Zato veliko stvari naredi tudi sam. Vse mu pride prav: nerabne ure, kljuka dežnika, ki jo najde kjerkoli, raznecevke(prinesel jih
je iz bolnišnice, kjer se je pred letom dni zdravil) in tako naprej.
V teh dveh Ietih odkar stanuje v Vlahovičevi 5, je zanimanje in veselje do tega opravila prenesel tudi na druge. Štirinajstletni Janko Marinovič in dvapajstletni Marko Kopač sta že prava po-močnika. »To sta moja inženir-ja,« pravi Vizjak. »Janko je spe-cialist za dekoracijo, Marko pa se že tako spozna na elektroniko, da zna sam vezati stikala, releje, luči...«
Teh spretnosti bi Alojz Vizjak rad naučil še več otrok. Pa za zdaj nima možnosti. Morda. meni, da bi se všoli Karla Destovnika-Ka-juha našel kakšen prostor, kjer bi lahko enkrat ali dvakrat na teden zbral skupino otrok, ki bi želeli kaj več zvedeti o tem. In to na nevsiljiv, prijeten in zanje zlahka dojemljiv način. Seveda, čisto s praktičnega vidika. Tudi stika z Ljudsko tehniko, čeprav si ga zelo želi, še ni našel.
Nekateri stanovalci v stolpnici menijo, da je to početje bolj igra-nje kot kaj drugega. »To pa ni res,« pravi Alojz Vizjak. »To je tehnično izobraževanje, bogate-nje otroške domišljije, ustvarja-nje, resno delo, ki le zbuja vtis igranja«.
Vemo namreč, da je za ofroka igra to, kar je za nas odrasle delo. Od tod tudi pregovor: Kakšen je otrok pri igri, takšen bo kot odra-sel človek pri delu. Zato je prav, da otroku omogočimo ustvar-jalno igro; igro, ki ni sama sebi namen, temveč ima neki cilj. V tem primeru med drugim tudi spoznavanje elektrotehnike.
Besedilo in slika: DARJA JUVAN