171
Kratkočasno berilo.
Očetova kletva.
Nedavno smo v ^Novicah" obširen in zanimiv popis celjskih pokneženih grofov brali, ki bo nam ga marljivi g. Šubic izverstno popisali. Posebno ganljivo so nam smert grofa Ulriha, poslednjega potomka sloveče celjske rodovine, pred oči postavili. — Ker pa nisem namenil njihovih besed ponavljati, zavernem radovednega čitatelja na 9. in 10. list letošnjih „Novica; meni pa naj bo dopuščeno čertico iz živ-
172
ljenja grofa Ulriha oznaniti, ktera še vedno med narodom živi, akoravno je že več ko 400 let minulo, kar je celjska rodovina poginila.
Zvunaj Celja, komaj pol ure hoda proti izhodu, leži na prijetnem griču zala vas po imenu: Teharje. Preden popotnik iz Celja tje dospe, pride do lesenega mosta, ki prek Voglajne pelja, ktera polagoma svojo mirno vodo proti de-reči Savinji vali in se nekoliko korakov pod Celjem v njo izlivlje. — Blizo omenjenega mosta je stanovala Lizika, zala pa nedolžna hči nekega teharskega kmeta, v tihem miru in zadovoljna pri svojih stariših, odločena od vunajnega raz-ujzdanega sveta. Na levem bregu Voglajne pa je stala košata lipa, pod ktero je Lizika robje prala in kamor je navadno po vodo hodila, ko je celjski grof Ulrih se mladič kakih 20 let bil. — Navada je bila, da so taki mladiči, kakor je Ulrih bil, pogosto na lov hodili. Ali je bilo zgolj naključje ali kakošna druga nemila osoda, ne vem gotovo, da je neki večer deklica ravno ta čas v Voglajno po vode šla, ko se je ošabni go^podič Ulrih s celo trumo lovcev proti domu v Celje spravljal. Lizika je sicer urno ko serna v očetovo hišo odderčala, ko je lovce in mladega viteza zagledala, — pa vendar je bilo že prepozno! Ulrih jo je vidil, in gorje deklici, ktero si je on v žertvo izbral! Kakor ljut oroslan se zaleti za njo, da bi jo poljubil, pa je vloviti ne more. To ga še bolj razserdi; terdno sklene, od deklice za nobeno ceno ne odstopiti, ter odide, čeravno se mu ni bila njegova želja spolnila,  v svoj grad  proti Celju.
Od Celja kakor od Teharje v skoro jednako oddaljen stoji na veselem homcu prijazen gradič, pred kterem dve gorostanske jeli ponosno svoje verhove proti nebu dvigujete. To je — Bežigrad. — Ce kmetica vprašaš, kaj to ime pomeni, ti bo sledeče povedal: „Grof Ulrih je bil v mladosti zlo razujzdan človek; ako se mu je kaka deklica posebno dopadla, jo je po svojih pomagačih šiloma v ta grad zapreti dal. Tukaj zaperte deklice so bile pri priložnosti v celjski grad odpeljane, kjer «o nepopisljive muke za nje pripravljene bile." — Bežigrad ni bil prebižališče nedolžnosti, kakor nektcri mislijo, timveč jama razbojnikov in roparjev, ki so deleč okrog strah in trepet napravijali.
(Konec sledi.)
175
Kratkočasno berilo.
Očetova kletva.
(Konec)
Komaj je zora drugega due napočila, je Lizika veselo kakor po navadi k Voglajni po vode šla. Nič hudega si ni mislila — kar jo hipoma dva neznana možaka zgrabita, ji usta zamašita, da ni mogla pomoči klicati, ter jo proti Bežigradu vlečeta. — Cela ura je pretekla, Lizika še pa le ni vode domu prinesla. Skerbljiva mati grejo k oknu gledat, kaj nek dekle tako dolgo pri vodi dela. Ko je pa čez okuo niso mogli zapaziti, so rekli očetu, da naj gre k vodi po-njo. Njezin oče, že siv starček, šeta opiraje se na palico proti Voglajini — pa Lizike ni bilo duha ne sluha. Starček misli in misli, pa vendar ne more uganiti, kam nek bi bila tako naglo zginila. Zdajci ga prešine ko strela iz vedrega neba misel, da so jo, berž ko ne, pomagači Ulrihovi v Bežigrad odpeljali. Padel je starček na obraz, ter je Boga milosti prosil, ker je veuil, da je nebo nikdar več vidil, ako jo je grof Ulrih v pest dobil. Na vso moč ei je prizadeval saj zvediti, kje da je zaperta; al vse njegovo prizadevanje bilo je zastonj. Joka se kot otrok in sive lase si iz glave puli.
Ko čez več dni potem na nekega grofovega služabnika zadene in ga za Liziko popraša, mu ta krohotaje odgovori: „Iši si jo na celjskem gradu, če si upaš la Groza prepade starčka — al ljubezen do svojega otroka mu jači serce;ni se bal grozovitosti grofovske; saj je ono zgubil, kar bilo mu je najdražje na tem svetu.
Nekega dne, ko je grof Ulrih veliko obed napravil in mnogo prijatlov in bližnjih vitezov na svoj grad v Celje povabil, se je Lizikini oče na pot podal proti celjskemu gradu, kjer mu je hči zaperta bila. Spremilo ga je precej velika množica sosedov, kterim tudi se je tolika krivica in grozovitost studila. Ko so kmetje do grada dospeli, so se ravno verste plesavcov po dvorani vertile, da je vse prek letelo. Starček potegne za verv in glasno zadoni zvonec, da v gradu vse posluhne, kdo da pride. Vratar pogleda čez lino. Ko pa kmete zapazi, jih ne pusti noter, ampak reče jim, da grof sedaj nima časa ž njimi govoriti! S tem odgovorom nezadovoljni kmetje so začeli na vea glas vikati, da se je deleč okrog razlegalo, dokler jih Ulrih ni sam začul in zapovedal, naj noter pridejo.
V dvorano stopivsi kmetic ponižno prosi za svojo edino dete; al grof se mu le smeja. Ko pa vidi, da prošnja nič ne pomaga in da z lepo nič opravil ne bo, začne z grozečim glasom svojo Liziko nazaj terjati.  Na to še le  zasme-
hovanja ni bilo ne konca ne kraja. Zdaj se starček ne more več zderžati; povzdigne roke proti nebu in grofu tako govoriti začne: „Dobro! nesrečni človek! ki ne veruješ v pravičnost Božjo niti v večnost; naj Bog v nebesih tvojih prošenj ne usliši, kakor ti prošnje siromaka uslišati nečeš; naj Bog tvoj rod na vse veke zatare, kakor si ti mojega uničil; in kakor se sedaj kmetic pred tvojim gradom ponižuje, tako naj se tvoj ponosni grad pred kmetom poniža!"
To izgovorivši zapusti grad s svojimi spremljevavci, in cela Teharska občina se spunta zoper trinoga.
Kmetove besede so ošabnega Urha hudo zadele. Rad bi bil žalostnemu očetu njegovo hčer nazaj dal, pa je ni več mogel, ker je prevelike žalosti v ječi umerla. — Da bi pa puntarske Teharce nekoliko vtolažil, jih je v plemeniti stan povzdignil in jim s tem mnogo predpravic podelil.
Očetova kletva pa ni ostala brez vspeha. Grof Ulrih je leta 1456 v Belemgradu brez naslednikov umeri in ž njim je konec vzela rodovina celjskih pokneženih grofov. Celjski grad pa se je razrušil in kmetove besede so se spolnile, kajti razvaline so res v roke nekega kmeta prišle, ki je svobodno ž njimi ravnal kakor se mu je poljubilo.
Se le leta 1846 so štajarski stanovi ostanjke celjskega grada od omenjene kmetove rodoviue kupili, da bi grad, v kterem so nekdaj kralji snubili, brez sledu ne propal.
A. K. Cestnikov.