Lov na divjega prašiča
Nekega dne me je oče vprašal, če grem z njitn na lov. Seveda sem bil takoj za to. Bil je prvi dan lova. Pri-merno sem se oblekel in stekel v avto. Očetovo lovišče je pri Višnji gori.
Ko sva pnspela tja, sem vzel na-hrbtnik, oče pa je nosil vrečko ko-ruze in puško. Koruzo je vzel zato, ker je to hrana za divjega prašiča. Ko sem prispel na prežo, sem bil ves poten. Čakala sva... Naenkrat mi je divje razbijalo. Oče je pomeril in oster pok je prerezal tišino. Merjasca je najprej vrglo v zrak, nato pa je iz-ginil.
Medtem se je že stemnilo. Odšla sva iskat prašiča, to se pravi na na-strel. A nijtjer ni bilo niti kaplje krvi. Oče je že mislil, da ga ni zadel. Naen-kral sva od nekod zaslišala, da se nekaj premetava. Odšla sva v tisto smer. Oče je posvetil k nekemu dre-vesu in — tam je ležal mrtev divji prešič. Oče mu je zavezal vrv za zad-nje parklje in ga odvlekel do avta. Na srečo so bili zraven še drugi lovci in so mu pomagali. Merjasec je bil težak 13()kg, star pa sedem let. To je za lovca velika trofeja. Oče ga je odpe-Ijal v Višnjo goro na veterinarsko po-stajo, jaz pa sem se z nekim lovcem odpeljal domov, ker je bila ura že deset. Vesel in ponosen sem bil na najin lov.
Ko bom star osemnajst let, se bom tudi jaz včlanil v lovsko družino in postal lovec, kot je moj oče.
IVICA DRLJAČA, 5. b
OS    LEOPOLDA    MAČKA-BO-
RUTA