94   SODOBNA PEDAGOGIKA 2/2006
Dr. Jasna Ma`gon
Ali paradigmatski relativizem lahko prese`e dihotomijo med kvalitativno in kvantitativno paradigmo v raziskovanju?
Povzetek: V prispevku smo najprej predstavili pregled ugovorov, ki so v korist tezi o nekompatibil-nosti med kvalitativno in kvantitativno paradigmo, vendar je {el nadaljnji razvoj raziskovalne metodologije v dru`boslovju in humanistiki vse bolj v smeri pribli`evanja in kombiniranja obeh raziskovalnih pristopov. [tevilni aktivni teoretiki in raziskovalci so privzeli pravila in na~ela para-digmatskega relativizma. Gledano z metodolo{kega vidika, pomeni to uporabo razli~nih raziskovalnih metodologij, ne glede na to, kak{ne paradigmatske (pred)postavke jih utemeljujejo. Veliko raziskovalcev se loti iskanja odgovorov na zastavljena raziskovalna vpra{anja z vsem razpolo`ljivim metodolo{kim arzenalom, pri ~emer je sekundarnega pomena to, kateri svetovni nazor je podlaga izbrane raziskovalne metode. Paradigmatski relativizem razumemo kot na~elo neizklju~evanja, kar na ravni raziskovanja pomeni, da kombiniramo in povezujemo tisto, kar se je zdelo nepovezljivo in nekompatibilno. Izhajamo iz predpostavke: ~e ni~ ne more biti neizpodbitno zavrnjeno, tega tudi ni mogo~e izklju~iti kot mo`nega. S tem pa raziskovalni akt kot nevtralni tehni~ni proces podle`e pozivu k dialo{kemu diskurzu o mno`ici razpolo`ljivih raziskovalnih logik in paradigmatskih perspektiv.
Klju~ne besede: kvalitativna in kvantitativna paradigma, pozitivizem, konstruktivizem, paradig-matski ekskluzivizem, paradigmatski relativizem.
UDK: 37.102
Izvirni znanstveni prispevek
Dr. Jasna Ma`gon, asistentka, Oddelek za pedagogiko in andragogiko, Filozofska fakulteta v Ljubljani SODOBNA PEDAGOGIKA 2/2006, 94–106
95
Uvod
V pri~ujo~em besedilu bomo predstavili in analizirali dolgo trajajo~e obdobje antagonizma med, poenostavljeno re~eno, kvalitativno in kvantitativno paradigmo, ki je potekala hkratno z oblikovanjem novih raziskovalnih pristopov, katerih metodologija je bila mo~no zaznamovana tudi z obstoje~o kontroverzo. Metodolo{ka in ideolo{ka debata, ki jo bomo predstavili, se je za~ela in nadaljevala kot »paradigmatska vojna« (Tashakkorie in Teddlie 1998, str. 3), v kateri je glavno »jabolko spora« pomenila razli~nost svetovnih nazorov ali vrednotnih sistemov. V dru`boslovnih znanostih so te razprave potekale (in {e vedno deloma) med postpozitivisti in konstruktivisti. V nadaljevanju nas bodo zanimala predvsem metodolo{ka vpra{anja, ki so se jih v teh razpravah dotikali, manj pa ontolo{ke in epistemolo{ke razlike med obema pozicijama. Vendar se tudi tem ne bomo mogli v celoti izogniti, ~e `elimo prikazati celostni obseg in pomen teh razprav za dru`boslovno raziskovanje. Najve~ji poudarek pa bomo namenili preseganju bipolarnosti pri oblikovanju tako imenovane kombinirane metodologije (Tashakkori in Teddlie 1998), ki te`i k uporabi kvantitativnih in kvalitativnih raziskovalnih metod.
1    Teza o nekompatibilnosti paradigem
Temeljna, diametralno nasprotna paradigmatska modela sta torej pozi-tivisti~na ali empiri~na in konstruktivisti~na ali fenomenolo{ka orientacija. Po-zitivisti~ni paradigmi je bistvo to, ~emur pravimo kvantitativne metode, medtem ko konstruktivisti~ni paradigmi ustrezajo kvalitativne metode (Guba in Lincoln 1994). Razpravo med tema dvema paradigmama poimenujejo v~asih tudi kva-litativno-kvantitativna debata (Tashakkori in Teddlie 1998, Fielding in Schreier 2001).
96   SODOBNA PEDAGOGIKA 2/2006
Jasna Ma`gon
Ta paradigmatska nasprotja so se kazala na razli~nih ravneh, zadevala pa so pomembne konceptualne zadeve, kot sta na primer »narava realnosti« in »mo`nost kavzalnega povezovanja«. Nobena disciplina v dru`boslovnih in hu-manisti~nih znanostih se ni mogla izogniti manifestacijam teh nasprotij med paradigmami. Smith in Heshusius (1986, povz. po Tashakkori in Teddlie 1998, str. 4) sta predlagala, da se ta dialog med obema stranema kon~a, reko~, da njuna nekompatibilnost onemogo~a nadaljnji produktivni razvoj. To stali{~e se je imenovalo »teza o nekompatibilnosti«. Zagovarjali so jo predvsem tako imenovani paradigmatski puristi, ki so jo utemeljevali s tem, da zdru`ljivost med kvantitativnimi in kvalitativnimi metodami ni mogo~a zaradi nekompatibilnosti paradigem, ki so podlaga tem metodam. V skladu s tem so teoretiki in raziskovalci, ki posku{ajo kombinirati dve nasprotujo~i si metodi, obsojeni na neuspeh zaradi inherentnih razlik v filozofijah, ki so temelj teh razli~nih metod (prav tam, str. 11). Y. S. Lincoln na primer pravi, da »sprava med paradigmami na ak-siomski osnovi ni mo`na. Socializacijski procesi, povezani z vsako paradigmo, so preve~ razli~ni, ~ustvene in politi~ne zaveze so tako mo~ne, da bi kombinirana strategija, tako na aksiomski kot na prakti~ni ravni, proizvedla komaj kaj ve~ kot notranje neskladje v raziskovalnem procesu, obliko diskurzivne nepovezanosti, ki vra~a rezultate, neuporabne za oba tabora.« (Lincoln 1990, str. 81). Torej so epistemolo{ke in ontolo{ke razlike tako velike, da jim raziskovalec mora podle~i. T. S. Kuhn v svojem delu Struktura znanstvenih revolucij trdi, »da nekateri sprejeti primeri dejanske znanstvene prakse – primeri, ki vklju~ujejo zakon, teorijo, aplikacijo in instrumentacijo hkrati – ponujajo modele, iz katerih izvirajo posamezne koherentne tradicije znanstvenega raziskovanja« (Kuhn 1998, str. 21). Kuhn torej predpostavlja, da so znanstveniki, katerih raziskovanje temelji na skupni paradigmi, zavezani istim pravilom in normam v znanstveni praksi. Paradigme si pridobijo status zato, ker so najuspe{nej{e pri re{evanju problemov. Konkuren~nost je torej temeljno na~elo pri njihovem uveljavljanju. [ele ko so prese`eni okviri posamezne paradigme, ko znanstvenikom pravila znotraj dolo~ene paradigme ne zado{~ajo ve~, pristopijo k oblikovanju novega paradigmatskega koncepta.
Glavni o~itek, ki ga kvalitativni raziskovalci namenjajo kvantitativni tradiciji, je ravno dol`ina te tradicije, saj so »si (zagovorniki kvantitativne paradigme – dodala J. M.) pridobili hegemonijo nad zadnjimi nekaj stoletji«. Postpozitivisti kot »naravni« nasledniki pozitivizma {e vedno »nadzorujejo objavljena besedila, vire financiranja, promocijske mehanizme, disertacijske komisije in druge vire mo~i in vpliva. Bili so, vsaj do osemdesetih let, »insiderska« skupina in {e naprej predstavljajo najmo~nej{i glas pri profesionalnem odlo~anju.« (Guba in Lincoln 1994, str. 116).
Podoben ugovor najdemo tudi pri tistih slovenskih raziskovalcih, ki so bolj naklonjeni kvalitativni paradigmi, ko pravijo, da »so se v razvitem svetu dogajali pomembni premiki v smer kvalitativnega raziskovanja …, pri nas pa je ostajalo tovrstno raziskovanje na obrobju. Dogajanje in razmi{ljanje {e vedno pre-mo~no obvladuje tradicionalna empiri~no-analiti~na, kvantitativno usmerjena paradigma, ki sebe neredko predstavlja kot edino »pravo« znanost. Ob mnogih
Ali paradigmatski relativizem lahko prese`e dihotomijo med ...
97
njenih nedvomnih dose`kih pa ne gre spregledati, da z monopolnim polo`ajem in obvladovanjem na~ina razmi{ljanja, na primer o strategijah inoviranja prakse, prav to inoviranje »od spodaj navzgor« tudi zavira.« (Marenti~ - Po`arnik 2001, str. 65). Avtorica v nadaljevanju svoje razprave poziva k ustvarjanju enako-pravnej{ega odnosa med obema paradigmama.
Ve~ina raziskovalcev, ki se ukvarjajo s kvalitativnim raziskovanjem, se ni »postavila na okope« kvalitativne paradigme, ampak zagovarja pove~ano odprtost za integracijo s kvantitativnimi pristopi. Tako na primer beremo pri Friebertshäuserjevi in Prenglovi: »Takoj na za~etku poudarjava: etiketa 'kvalitativne raziskovalne metode' ne ozna~uje frontnega polo`aja nasproti kvantitativnemu raziskovanju.« (Friebertshäuser in Prengel 1997, str. 11). Podobno misel je v uvodu svoje knjige izrazil tudi Banister, ko pravi, da »ni nujno postaviti kvantitativne in kvalitativne tradicije v diametralno opozicijo ene do druge« (Banister 2001, str. 1). Tak{na razmi{ljanja sre~amo {e pri nekaterih avtorjih (na primer Flick 1998, Steinke 1999, Mayring 2002, Denzin in Lincoln 2000), ki so metodolo{ko razpravo v dru`boslovnih in humanisti~nih znanostih v zadnjem desetletju mo~no o`ivili, predvsem zaradi razvoja novih pristopov in uporabe novih tehnologij v kvalitativnem raziskovanju.
Poskuse pribli`evanja obeh paradigem najdemo tudi v znanstvenih razpravah na na{ih tleh. J. Sagadin je opozarjal na neplodnost »paradig-matskega ekskluzivizma« (Sagadin 1989, str. 335) in utemeljeval mo`nosti za dopolnjevanje obeh, dozdevno nasprotujo~ih si paradigem. B. Marenti~ -Po`arnik pri kombiniranju obeh metodolo{kih pristopov opozarja predvsem na to, »da se vsaki paradigmi prizna tisto mesto, ki ji gre pri spoznavanju in spreminjanju kompleksne ... resni~nosti in da se marsikje njune ugotovitve tudi prepletajo in kombinirajo. Nisem pa za so`itje v smislu brisanja temeljnih medsebojnih razlik, tako da tradicionalno raziskovanje le prevzame nekaj alternativnega besednjaka, 'razmerje mo~i' pa ostane nespremenjeno.« (Marenti~ -Po`arnik 2001, str. 78). Pogosto se je dogajalo, da so bili kvalitativni raziskovalci precej bolj pripravljeni razpravljati na temo, kaj in kako se raziskovanja lotevajo kvantitativni raziskovalci, medtem ko z nasprotne strani tak{ne pripravljenosti ni bilo mogo~e zaznati. Ta situacija pravzaprav reflektira metodolo{ko situacijo v dru`boslovnih znanostih, kjer je, kot smo `e omenili, kvantitativna paradigma {e vedno dominantna. Posledica tega je, da kvalitativni raziskovalci ne morejo mimo poznavanja kvantitativnih metod in metodolo{kih standardov, v {tevilnih disciplinah pa se kvantitativni raziskovalci ne posve~ajo zadosti spoznavanju kvalitativnih metod.
Da bi se torej izognili tak{nemu, zgolj navideznemu sodelovanju med obema paradigmatskima pristopoma, bomo v nadaljevanju predstavili argumente, ki nasprotujejo obravnavani tezi o nekompatibilnosti v korist koeksistenci med metodologijama.
98   SODOBNA PEDAGOGIKA 2/2006
Jasna Ma`gon
2    Teza o kompatibilnosti
^e se {e enkrat najprej vrnemo k bistvu razlik med paradigmama, bi za ta namen uporabili citat S. Y. Lincolna, ki pravi: »Privzetje paradigme dobesedno prodre v vsako dejanje, ki je celo samo be`no povezano z raziskovanjem, tako da vsako razmi{ljanje, ki se samo oddaljeno dotika raziskovalnega procesa, zahteva ponovni razmislek, da se uskladijo odlo~itve z linijo svetovnega nazora, ki je utele{en v sami paradigmi.« (Lincoln 1990, str. 81). Povedano druga~e, para-digmatske predpostavke dolo~ajo raziskovalno strategijo. Raziskovalci morajo torej predpostavljati: –    ali da obstaja tam zunaj realni svet, ki ga ~lovek lahko bolj ali manj dobro
spozna in kjer lahko razlo`i odnose med pojavi in posku{a posplo{evati iz
ene situacije na drugo, –    ali pa, da je nesmiselno skrbeti za to, ali ta realni svet sploh obstaja, in se
osredoto~iti na poro~anje in pojasnjevanje ~lovekovih interpretacij o tem,
kaj se dogaja v specifi~nem okolju.
Prva pozicija je pozitivisti~na, druga konstruktivisti~na, med njima pa ni vmesnega prostora. [e ve~, primat paradigmatskih predpostavk ustvarja nekompatibilnost. Vendar primerjava teh pozicij s sodobnim metodolo{kim mi{ljenjem ka`e, da so v praksi stvari veliko bolj kompleksne in je treba sprejeti ve~ odlo~itev in vmesnih opcij, kot ka`ejo primerjave paradigmatskih pravil. Klju~ do prilagoditve oziroma sprave je nesprejemanje ali nestrinjanje z gle-di{~em, da filozofska na~ela dolo~ajo metodologijo. Ko za~nemo gledati, kaj raziskovalci v resnici po~nejo, se zidovi med paradigmami za~nejo podirati (Firestone 1990, str. 122). V praksi raziskovalci uporabljajo razli~ne pristope za doseganje kredibilnosti svojih argumentov, da bi zadostili kriterijem validnosti, generalizacije …
Mnogi vplivni raziskovalci so izjavili, da so razlike med obema paradigmama prese`ene in razkol med njima ni tako velik, kot so ga prikazovali puristi. E. R. House na primer ugotavlja, da ta dihotomizacija izvira iz »nerazumevanja znanosti«, potem ko je izpostavil prednosti in slabosti obeh raziskovalnih tradicij, pri ~emer je pojasnil, da »ni nikakr{ne zagotovljene metodolo{ke poti do obljubljene de`ele« (House 1994, str. 20–21). Raziskovanje torej naj ne bi potekalo po vnaprej{njih standardiziranih postopkih, ampak je v vsaki raziskavi raziskovalec postavljen pred izzive, kako poiskati prave na~ine in poti, da bodo rezultati njegovega dela verodostojni in bodo ustrezali splo{nim kriterijem kakovosti znanstvenega raziskovanja. Obenem pa je treba posvariti pred in-diskriminatorno kombinacijo obeh paradigem. Glavne razlike med kvantitativnim in kvalitativnim raziskovanjem morajo biti videne v raziskovalnih strategijah, kajti postavljene imata razli~ne raziskovalne cilje, pridobivata razli~ne oblike podatkov in operirata z razli~nimi vzor~nimi tipi. Zaradi vsega na{tete-ga kombinacija kvalitativnega in kvantitativnega pristopa ne prinese nujno naj-bolj{ega z obeh podro~ij. Kombiniranje kvalitativnih in kvantitativnih metod ni dobro v vseh ~asih, ampak predvsem takrat, kadar taka kombinacija zagotavlja zdru`ljivost s splo{nimi raziskovalnimi cilji.
Ali paradigmatski relativizem lahko prese`e dihotomijo med ...
99
L. Datta je predstavila pet prepri~ljivih prakti~nih razlogov za so`itje med obema paradigmama, na katerih temeljijo raziskovalne metodologije (Datta 1994, str. 54–56):
–    obe paradigmi se dejansko uporabljata `e dolga leta; –    mnogi raziskovalci nagovarjajo k uporabi obeh paradigem; –    raziskovalne in{titucije podpirajo obe paradigmi; –    obe paradigmi sta vplivali na politiko; –    znotraj obeh paradigem je bilo veliko razprav o mo`nostih za sodelovanje.
Avtorica je navedla nekaj zelo pragmati~nih argumentov za koeksistenco, vendar bi se z njimi strinjali raziskovalci, ki znanost razumejo bolj v smislu prakti~ne uporabnosti znanstvenih dognanj, manj pa v povezavi z ontolo{kimi, epistemolo{kimi in metodolo{kimi koncepti, ki so podlaga znanstvenega delovanja. Pravzaprav so bili pragmatisti tisti, ki so najbolj ugovarjali tezi o nekom-patibilnosti, utemeljeni na zvezi med epistemologijo in metodo. Pragmatizem ima korenine predvsem v Ameriki, pri avtorjih, kot so Peirce, James in Dewey. Evropski znanstveniki so bili nekako zani~evalni in omalova`ujo~i do pragmatizma, predvsem zaradi njegovega »razkrinkavanja metafizi~nih konceptov, kot je, recimo, resnica. Namesto iskanja metafizi~ne resnice, je za pragmatiste resnica to, ’kar deluje’.« (Tashakkori in Teddlie 1998, str. 12)
^e se vrnemo k tezi o kompatibilnosti, moramo omeniti Reichardta in Ral-lisa, ki v svoji analizi zdru`ljivosti kvalitativnega in kvantitativnega raziskovanja trdita, da obstaja dovolj podobnosti v fundamentalnih vrednotah med kva-litativci in kvantitativci, da bi lahko »oblikovali dolgotrajno partnerstvo« (Rei-chardt in Rallis 1994, str. 85). Ta podobnost v fundamentalnih vrednotah vklju~uje prepri~anje o vrednotni obremenjenosti raziskovanja, teoreti~ni obremenjenosti dejstev, prepri~anje, da je realnost multipla in konstruirana, prepri~anje o zmotljivosti védenja in prepri~anje, da je teorija dolo~ena z dejstvi. Kar pomeni, da je »katerikoli niz podatkov lahko razlo`en z mnogimi teorijami« (prav tam, str. 88). Ta seznam vklju~uje pravzaprav ve~ino trditev, ki so jih zagovorniki kvantitativne paradigme o~itali kvalitativnim raziskovalcem in nasprotno. Kvantitativni raziskovalci trdijo, da je mogo~e z ustrezno metodo priti do vrednotno nevtralnega znanstvenega spoznanja. Dejstva niso teoreti~no obremenjena, ampak z njimi potrjujemo ali zavra~amo vnaprej pripravljene hipoteze. Kvantitativni raziskovalci prisegajo na pozitivisti~no videnje sveta, ki je celosten in se mu s svojimi spoznanji pribli`ujemo, v nasprotju s konstruk-tivisti~nim gledanjem, ki realnost vidi kot skonstruirano s strani subjekta. Kar zadeva zmotljivost védenja, je najverjetneje to edina trditev s tega seznama, ki ustreza kvantitativni paradigmi, ki pravi, da je treba teorije vedno znova preverjati in falsificirati, ker ne obstaja dokon~no spoznanje o prou~evanem predmetu (prim. Popper 1998). Kar zadeva dolo~enost teorije z dejstvi, da lahko podatke razlo`imo z mnogimi teorijami, je to prepri~anje v nasprotju s kvantitativnim, po katerem ne razlagamo podatkov s teorijami, ampak teorije potrjujemo ali pa zavra~amo s podatki. Reichard in Rallis sta torej navedla kot skupne fundamentalne vrednote tiste, ki so blizu kvalitativni paradigmi in bi jim kvantitativni raziskovalci te`ko pritrdili.
100   SODOBNA PEDAGOGIKA 2/2006
Jasna Ma`gon
Za preseganje nasprotja kvalitativno – kvantitativno je mogo~e navesti tri argumente:
1.      Zagovorniki kvalitativnega raziskovanja zadnjih desetletij se napajajo iz ostre kritike kvantitativne metodologije. Pri tem ustvarjajo popa~eno sliko, ki ne upo{teva novej{ega razvoja. ^e predstavimo dva primera: pogosto se kvantitativni metodologiji podtika enostransko naravoslovno mi{ljenje, kar sre~amo na primer pri U. Flicku, ko predstavlja kvantitativno raziskovanje na podro~ju psihologije v njegovi najbolj rigorozni obliki (Flick 2002, str. 2–4). Ta zreducira ~loveka in dru`bo na ma{inerijo, ki funkcionira po splo{-no veljavnih zakonih, to je po merljivih, preprostih na~elih vzroka in posledice.
2.      Drugi o~itek kvantitativni metodologiji je v tem, da je enostransko stati~no usmerjena in ne prou~uje procesov (primerjaj Denzin in Lincoln 1994). Slabosti kvantitativne metodologije so pretirano poudarjene. Ravno s kvantitativnimi metodami zbiranja podatkov dobimo tudi implicitne informacije, ki jih raziskovanci druga~e skrivajo in jih {ele anonimnost in{trumenta za zbiranje podatkov (na primer anketa) spodbudi, da jih razkrijejo. Po drugi strani pa se slabosti in problemi kvalitativnih pristopov premalo te-matizirajo. K temu pogosto sodijo pomanjkljiva transparentnost in sis-temati~nost postopkov in te`ave pri posplo{evanju rezultatov.
3.      Kar zadeva pomanjkljivo transparentnost in sistemati~nost postopkov kvalitativnih raziskav, naj bi ta o~itek spodbudil raziskovalce v bolj kri-ti~no, celo skepti~no stali{~e do pridobljenih podatkov. Vse prepogosto kvalitativni raziskovalci prikazujejo povr{ne ugotovitve tako, kot da je glavni produkt dru`boslovnega in humanisti~nega raziskovanja potrjevanje tega, kar so vsi vedeli `e po zdravem razumu na za~etku. Ko so tak{ne analize izzvane in kritizirane, se kvalitativni raziskovalci sklicujejo na »etnografsko avtoriteto« (Hammersley in Atkinson 2000) in branijo svoje interpretacije, ne s privr`enostjo sistemati~nim, etabliranim, eksternovalidacij-skim analiti~nim postopkom, ampak z dejstvom, ki mu itak nih~e ne oporeka, in sicer, da »so bili tam«. Opravili so delo v raziskovalnem polju, zbrali podatke, zato imajo lahko najbolj{i vpogled, kaj lahko ti podatki pomenijo. Kriti~ni pogled mora videti prednosti in slabosti v kvantitativnem in kvalitativnem pristopu. Iz tega sledi, da je treba razli~ne strategije vpeljati povsod tam, kjer so primerne in lahko razvijejo svoje prednosti.
Drugi argument se povezuje z zahtevo po priznavanju primata predmetu in raziskovalnemu vpra{anju pred metodo. Najprej mora biti jasno, kaj bomo prou~evali, {ele potem je treba pretehtati, katere metode so za to primerne. Ta pozicija, ki vedno tudi dopu{~a kombinacijo kvalitativne in kvantitativne metodologije, dokler je tak{na kombinacija ustrezna glede na cilje raziskave, se pogosto teoreti~no formulira znotraj kvalitativnega raziskovanja (prim. Bortz in Döring 1995, str. 278). V praksi pa so se izoblikovale metodolo{ke {ole, ki prak-ticirajo vedno iste zanesljive metode. To enostransko mi{ljenje bi morali prese~i, da bi dosegli odprtost metodolo{kih postopkov, ki bi bili usmerjeni v predmet raziskovanja.
Ali paradigmatski relativizem lahko prese`e dihotomijo med ...
101
Argument za to, da bi iskali skupne to~ke in linije, je tudi v tem, da so bili do zdaj poskusi enozna~ne in jasne razmejitve kvalitativne in kvantitativne analize neuspe{ni (Mayring 2002, str. 19–24). Tako velikost naklju~nega vzorca ne pomeni jasnega, enozna~nega kriterija za razmejitev, ker obstajajo tudi kvantitativne {tudije posameznega primera (prim. Sagadin 2004). Tudi skali-ranje, ki temelji na merjenju, ne ponuja jasne diferenciacije, ker se nominalni in ordinalni podatki kvantitativno analizirajo, po drugi strani pa se pod pojmom »eksplorativna podatkovna analiza« (Tukey 1994, povz. po Mayring 2001) kvantitativni podatki kvalitativno interpretirajo. ^e torej ne moremo definirati jasne razlike med kvantitativnimi in kvalitativnimi postopki, je treba iskati povezovalne to~ke.
Znanstveniki so ponovno izzvali ~rno-belo sliko teze o nekompatibilnosti. Trdijo, da znanstveno raziskovanje ni formalisti~no in je raziskovalec lahko subjektiven in objektiven, lahko izbere kvalitativne ali kvantitativne metode, prou~uje ve~je vzorce ali manj{e skupine oziroma posameznike … Odlo~itev je odvisna od raziskovalnih vpra{anj in faz raziskovalnega cikla. ^e se postavimo na stali{~e, da je spor med paradigmami kon~an in ga je nadomestila bolj prag-matisti~na orientacija, potem lahko razvijamo tezo o paradigmatskem relativizmu in uporabi multiplih metod.
3    Relativizem kot paradigma neizklju~evanja
V obdobju monometod je obstajala definitivna povezava med uporabljeno metodo in znanstveno paradigmo, znotraj katere je znanstvenik deloval. Z re-lativiziranjem te povezave se je spremenila tudi metodolo{ka podoba raziskovalnih oblik. Relativizem je klju~ do odprtosti in kontinuiranega iskanja vse bolj informativnih in razvitih metodolo{kih konceptov.
Vse razprave so potekale na ravni {tirih paradigem: pozitivizma, postpo-zitivizma, kriti~ne teorije in konstruktivizma. Vpleteni smo v veliko debato o tem, katera od teh naj prevladuje. Vendar tudi E. Guba, kot prepri~an zagovornik konstruktivizma, ugotavlja, »da je boj za prevlado irelevanten« in »nobena od teh {tirih paradigem ni tista prava paradigma izbire. Ne gre za to, da zmaga na koncu ena paradigma, ker ne more, ampak da se povzpnemo na drugo raven, na kateri bodo vse te paradigme zamenjane z novo paradigmo, katere obrise lahko danes zgolj zamegljeno vidimo. Ta paradigma ne bo ve~je pribli`evanje resnici, bo samo bolj informativna in sofisticirana kot te, s katerimi imamo opraviti danes.« (Guba 1990, str. 27) Ali imamo tukaj kot opcijo nove paradigme opraviti z relativizmom? Najverjetneje da, kajti {e vedno obstaja veliko interpretacij, ki jih lahko najdemo v vsakem raziskovanju, in ~e ne obstaja neki fundamentalni postopek, s katerim bi lahko determinirali resnico ali na-pa~nost konstruktov te resnice, potem ni druge alternative kot zasesti pozicijo relativizma. Ali kot pravi C. D. Phillips: »^e nobeno védenje ne more biti popolnoma in neizpodbitno dokazano, potem ni~ ne more biti izklju~eno. Pristali smo na kamniti cesti proti relativizmu. Vendar je mo`no ohraniti upajo~ pogled in
102   SODOBNA PEDAGOGIKA 2/2006
Jasna Ma`gon
celo dati prijeten okus izzivu, ki ga ta nova slika znanosti predstavlja. Tukaj lahko dobimo raziskovalca iz polja evalvacije in akcijskega raziskovanja. Ljudje tukaj ne izgubljajo srca, ~etudi so soo~eni z realnostjo, ki je blizu paraleli ’~is-tih’ znanstvenikov; in nekateri celo uspevajo na negotovostih svojega polja.« (Phillips 1990, str. 38). Na neizklju~ljivosti je relativizem pravzaprav utemeljen. Dejansko gre za to, da imajo razli~ni ljudje in razli~ne dru`be razli~ne poglede na to, kaj je realno. In tega dejstva ni mogo~e zanikati. Po drugi strani imajo razli~ni ljudje razli~ne poglede na to, ali lahko ali ne moremo vedeti, kateri od teh pogledov je pravilen. Relativizem je zavezan na~elu, da so vsi tak{ni razlikujo~i se in kontradiktorni pogledi pravilni oziroma veljajo v nekem ~asu.
Tukaj bi ponovno omenili T. Kuhna, ki govori o tem, da smo vsi ujeti znotraj paradigme in ne moremo racionalno konvertirati v druge paradigme, ker so na{a verovanja in prepri~anja nekompatibilna. Vendar se zdi tak{en ekstremni ekskluzivizem kontradiktoren pri vsakdanji izku{nji znanosti. Zagovorniki Freudove psihoanalize razumejo, vendar se ne strinjajo s Skinnerjevimi behav-ioristi, in neomarksisti~ni dru`boslovni znanstveniki razumejo kolege iz bolj konzervativne struje in nasprotno. »Bistveno je, da paradigme slu`ijo kot le~e, ne kot pla{nice« (prav tam, str. 41). Znanost ni tehni~na in enodimenzionalna in v njej mora ostati odprt prostor za pluralizem.
Ne obstaja neodvisen, vseobsegajo~ okvir ali ogrodje ali en sam metajezik, s katerim bi lahko racionalno razsodili ali nedvoumno ovrednotili konkuren~ne trditve alternativnih paradigem. Zato relativizem res predstavlja »kamnito pot«, kot pravi Phillips, ali ~e gremo {e dlje, »v svoji najstro`ji obliki je relativizem temeljno prepri~anje, da ko se obrnemo k prou~evanju tistih konceptov, ki so jih filozofi privzeli za najbolj fundamentalne – najsi gre za koncept racionalnosti, resnice, realnosti, prava, dobrega ali norm – smo prisiljeni spoznati, da moramo v kon~ni analizi vse tak{ne koncepte razumeti kot relativne znotraj specifi~ne konceptualne sheme, teoreti~nega okvira, paradigme, oblike `ivljenja, dru`be ali kulture« (Bernstein 1983, str. 8). V svoji najekstremnej{i obliki je relativizem pravzaprav na~in videnja sveta, ki so mu odvzeti vsi temelji in s tem tudi kriteriji. V raziskovanju se s takim skrajnim gledanjem seveda ne moremo strinjati. Na ravni raziskovanja gre za bolj konceptualno raven, da kombiniramo in povezujemo tisto, kar se je zdelo nepovezljivo in nekompatibilno, pri ~emer to utemeljujemo z na~elom relativizma, ~e ni~ ne more biti neizpodbitno zavrnjeno, tega tudi ni mogo~e izklju~iti kot mo`nega. Raziskovanje kot nevtralni, tehni~ni proces je zamenjal poziv k dialo{kemu diskurzu o mno`ici razpolo`ljivih raziskovalnih logik in paradigmatskih perspektiv.
Bistvo »sprave« med paradigmami, ki jo omogo~a njihovo relativiziranje, je v njihovem prepoznavanju kot edinstvenih, zgodovinsko pogojenih oblikah spoznavanja, v razumevanju njihovih posledic in prepoznavanju tega, kar v resnici so – na~ini videnja, ki hkrati razkrivajo in zakrivajo. Raziskovalec sam mora znotraj pisane palete mo`nosti najti poti za odgovore na svoja vpra{anja. Raje kot da je omejen z eno samo paradigmo, ki jo revolucionarno nadome{~a z vedno novo ali zgolj s spajanjem dveh paradigem, je poudarek na razumevanju tega, da odprtost za multiple perspektive daje najbolj{e rezultate.
Ali paradigmatski relativizem lahko prese`e dihotomijo med ...
103
4    Paradigmatski relativizem kot nova paradigma?
Raziskovalci, ki na raziskovanje gledajo s pragmati~nega stali{~a, menijo, da so raziskovalna vpra{anja pomembnej{a od metode, ki jo uporabljajo, in tudi svetovnega nazora, ki naj bi tvoril osnovno ozadje oziroma podlago te metode. Ve~ina raziskovalcev najraje naslavlja svoja raziskovalna vpra{anja z vsem razpolo`ljivim metodolo{kim orodjem, opirajo~ se pri tem na pragmatisti~ni credo: »kar deluje«. Za ve~ino raziskovalcev, ki so predani natan~ni prou~itvi raziskovalnega problema, je metoda sekundarna za samo raziskovalno vpra{an-je in njej podlo`ni svetovni nazor komaj pride na povr{je, razen v najbolj abstraktnem smislu.
V celotnem obdobju je imela paradigmatska debata primarno relevantnost znotraj zgodovine filozofije dru`boslovnih znanosti, potem pa so mnogi aktivni teoretiki in raziskovalci prevzeli pravila in na~ela paradigmatskega relativizma, kar preprosto pomeni uporabo kateregakoli filozofskega in/ali metodolo{kega pristopa, ki je uporaben za dolo~en raziskovalni problem, ki ga prou~ujemo (Raichardt in Rallis 1994). Celo tako imenovani bojevniki, ki so zavzeto zagovarjali ekskluzivno vlogo in pomen konstruktivizma kot temeljne paradigme kvalitativne metodologije in njegove nepovezljivosti s pozitivisti~no orientacijo, so privzeli s~asoma bolj spravljiv ton. Guba in Lincolnova pravita, da je »metafora vojne paradigem … nedvomno prese`ena. Opisovanje diskusije preteklega desetletja ali dveh kot vojne slika zadevo bolj konfliktno, kot je potrebno. Re{itev paradigmatskih razlik se lahko pojavi {ele, ~e se pojavi nova paradigma, ki je bolje oblikovana in sofisticirana kot katerakoli druga obstoje~a. To se toliko bolj verjetno zgodi, ~e zagovorniki teh razli~nih pogledov pridejo skupaj in predebatirajo svoje razlike.« (Guba in Lincoln 1994, str. 116) Gre torej za aplikacijo ideje T. Kuhna (Kuhn 1998), ki govori o preseganju okvirov obstoje~e paradigme v korist vzpostavitve novega paradigmatskega koncepta.
^e torej sprejmemo predpostavko, implicirano znotraj paradigmatskega relativizma, da je spor med paradigmami kon~an, lahko ugotovimo, da ga je nadomestila pragmatisti~na orientacija, ki si je pravzaprav svoje mesto utrla, ne s teoreti~nimi razpravami o pragmatizmu, ampak z delom raziskovalcev v praksi, razlog za to pa lahko najdemo v razmahu in razvoju dru`boslovnih znanosti, saj so te »od petdesetih let naprej … silno narasle. In s to rastjo se nobeno veliko problemsko podro~je ni prou~evalo ekskluzivno znotraj ene metode.« (Brewer in Hunter 1989, str. 22 )
Popu{~anje napetosti med nasprotujo~imi paradigmami je bilo pozitivno za razvoj raziskovanja na mnogih podro~jih, ker ve~ina raziskovalcev uporablja katerokoli metodo, ki je primerna za njihovo raziskavo. Zdi se, da je prevladalo prepri~anje, ki so ga prevzeli mnogi metodologi in raziskovalci in ga lahko preprosto zapi{emo kot »vzemi iz arzenala razli~nih raziskovalnih metodologij tisto, kar potrebuje{ v svoji raziskavi, ostalo pa pusti«. To »na~elo« je zraslo iz celotne debate, ki je bila preobremenjena z metodolo{kimi argumenti kot nasprotje epistemolo{kim predpostavkam. »Bojevniki« so kazali mo~ne preference za temeljne epistemolo{ke predpostavke o naravi realnosti, »povezovalci« pa so v
104   SODOBNA PEDAGOGIKA 2/2006
Jasna Ma`gon
glavnem razvijali metodolo{ke smernice za integracijo metod, upo{tevaje teo-reti~ne vidike kot stvar konkretnega raziskovalnega projekta in raziskovalnih vpra{anj.
Pragmatizem se pravzaprav {e najbolj pribli`uje ideji paradigmatskega relativizma, ki upravi~uje uporabo kombiniranih metod in modelov znanstvenega raziskovanja. Pragmatizem nekako ugaja, ker a) predstavlja paradigmo, ki je privzela uporabo kombiniranih metod, ker se b) izogiba uporabi metafizi~nih konceptov (kot so Resnica in Realnost), ki so povzro~ili mno`ico neskon~nih razprav, in c), ker predstavlja zelo prakti~no in uporabno raziskovalno filozofijo: prou~uj, kar je koristno in te zanima, po~ni to na razli~ne na~ine, ki se ti zdijo primerni, uporabi rezultate na na~in, ki ti lahko prinese pozitivne posledice znotraj tvojega sistema vrednot (Tashakkori in Teddlie 1998, str. 30).
Vsak resen metodolo{ki razmislek znotraj katerekoli znanosti vsekakor mora najprej upo{tevati naravo raziskovanega pojava in {ele nato postavljati vpra{anje, katera metoda je primerna za opis, razlago in razumevanje tega pojava. Metodolo{ki koncepti sami ne morejo odgovarjati na vpra{anja, »katera metoda naj se uporabi za prou~evanje katerega dru`benega pojava in ali naj bodo kvalitativne in kvantitativne metode integrirane v ta prizadevanja« (Kelle 2001, str. 4). Namesto da utemeljujemo razpravo o primerni metodologiji za dru`boslovne znanosti ekskluzivno na abstraktni metodolo{ki in epistemolo{ki ravni, bi bilo koristneje usmeriti metodolo{ke in druga pomembne razmisleke k preverjanju uporabnosti metodolo{kih konceptov s primeri iz raziskovalne prakse.
Treba je poudariti, da kombiniranje metodolo{kih pristopov ne sme voditi raziskovalcev k temu, da bi se jim zdelo postransko zavedanje, da razli~ni pristopi izhajajo iz razli~nih epistemologij in logi~nih predpostavk. Metodolo{ka triangulacija (kombiniranje metod) ne dviguje nujno validnosti rezultatov. Konkuren~ne teorije so v glavnem produkt razli~nih tradicij in kombinirane lahko ponudijo polnej{o sliko, vendar ne nujno tudi bolj »objektivno«. Ravno tako tudi razli~ne metode, izpeljane iz razli~nih epistemolo{kih predpostavk, in njihovo kombiniranje, lahko dodajo svoj kamen v zbirko védenja in mu pove~ajo globino, kar pomeni sprejemanje relativisti~ne epistemologije, torej tak{ne, ki upravi~uje uporabo mnogih virov, raje kot utemeljevanje zgolj enega vira vé-denja.
Literatura
Banister, P. idr. (2001). Qualitative methods in psiychology. A research guide. Buckingham: Open Univerity Press.
Bernstein, R. J. (1983). Beyond Objectivism and Relativism: Science, Hermeneutics, and Praxis. Philadelphia: University of Pennsylvania Press.
Bortz, J., Döring, N. (1995). Forschungsmethoden und Evaluation. Berlin: Springer.
Brewer, J., Hunter, A. (1989). Mulimethod Research: a Synthesis of Styles. London: Sage.
Datta, L. (1994). Paradigm Wars: A Basis for Peaceful Coexistence and Beyond. V:
Ali paradigmatski relativizem lahko prese`e dihotomijo med ...
105
Reichardt, C. S., in Rallis, S. F. (ur.), The Qualitative – Quantitative Debate: New Perspectives. San Francisco: Jossey-Bass Publishers, str. 53–70.
Denzin, N. K., Lincoln Y. S. (ur.) (1994). Handbook of Qualitative Research. London: Sage Publications.
Denzin, N. K., Lincoln Y. S. (ur.) (2000). Handbook of Qualitative Research (2. izd.). London: Sage Publications.
Denzin, N. K., Lincoln Y. S. (ur.) (1998). The Landscape of Qualitative Research. London: Sage Publications.
Fielding, N., Schreier, M. (2001). Introduction: On the Compatibility between Qualitative and Quantitative Research Methods [54 odstavkov]. Forum Qualitative Sozialforschung/Forum Qualitative Social Research [On-line Journal], 2(1). (http://quali-tative-research.net/fqs/fqs-eng.htm, pridobljeno: 5. 10. 2005).
Firestone, W. A. (1990). Accommodation: Toward a Paradigm-Praxis Dialectic. V: Guba, E. G. (ur.), The Paradigm dialog. Newbury Park: Sage.
Flick, U. (2002). An Introduction to Qualitative Research. London: Sage.
Frieberthäuser, B. in Prengel, A. (1997). Handbuch qualitativer Forschungsmethoden in der Erziehungswissenschaft. Weinheim: Juventa.
Guba, E. G. (ur.) (1990). The Paradigm dialog. Newbury Park: Sage.
Guba, E. G., Lincoln, Y. S. (1994). Competing Paradigms in Qualitative Research. V: Den-zin, N. K., in Lincoln Y. S. (ur.), Handbook of Qualitative Research. London: Sage Publications, str. 105–117.
Guba, E. G., Lincoln, Y. S. (2000). Paradigmatic Controversies, Contradictions and Emerging Confluences. V: Denzin, N. K., in Lincoln Y. S. (ur.), Handbook of Qualitative Research (2. izd.). London: Sage Publications, str. 163–188.
Hammersley, M., Atkinson, P. (2000). Etnography: Principles in Practice. London, New York: Routledge.
House, E. R. (1994). Integrating the Quantitative and Qualitative. V: Reichardt, C. S., in Rallis, S. F. (ur.), The Qualitative - Quantitative Debate: New Perspectives. San Francisco: Jossey-Bass Publishers, 13–22.
Kelle, U. (2001). Sociological Explanations between Micro and Macro and the Integration of Qualitative and Quantitative Methods. Forum Qualitative Sozialforschung/Forum: Qualitative Social Research (On-line Journal), 2(1). (http://www.qualitative-re-search.net/fqs-texte/1-01/1-01kelle-e.htm, pridobljeno: 3. 10. 2005).
Kuhn, T. (1998). Struktura znanstvenih revolucij. Ljubljana: Krtina.
Lincoln, Y. S. (1990). The Making of a Constructivist: A Remembrance of Transformations Past. V: Guba, E. G. (ur.), The Paradigm dialog. Newbury Park: Sage.
Marenti~ - Po`arnik, B. (2001). Uspe{na prenova terja enakopravnej{i polo`aj "alternativne" raziskovalne paradigme in u~itelja raziskovalca. Sod. pedagogika, 52, {t. 2, str. 64–80.
Mayring, F. (2001). Kombination und Integration qualitativer und quantitativer Analyse. Forum Qualitative Sozialforschung/Forum Qualitative Social Research (OnlineJournal), 1(3). (http://qualitative-research.net/fqs/fqs.htm., pridobljeno: 4. 10. 2005).
Mayring, P. (2002). Einführung in die Qualitative Sozialforschung. Weinheim: Beltz Verlag.
Milles, M., in Huberman, A. M. (1994). Qualitative Data Analysis: an Expanded Source-book. Thousand Oaks, London, New Delhi: Sage.
106   SODOBNA PEDAGOGIKA 2/2006
Jasna Ma`gon
Phillips, D. C. (1990). Whose Future? Whose Past?: Notes on Critical Theory and Methodology. V: Guba, E.G. (ur.), The Paradigm dialog. Newbury Park: Sage.
Popper, K. R. (1998). Logika znanstvenega odkritja. Ljubljana: Studia humanitatis.
Reichardt, C. S., in Rallis, S. F. (ur.) (1994). The Qualitative – Quantitative Debate: New Perspectives. San Francisco: Jossey-Bass Publishers.
Sagadin, J. (1989). Paradigmatska plat akcijskega in tradicionalnega empiri~nega peda-go{kega raziskovanja v lu~i objektivnosti in resni~nosti znanstvenih spoznanj. Sod. pedagogika, 40, {t. 7-8, str. 335–340.
Sagadin, J. (2004). Tipi in vloga {tudij primerov v pedago{kem raziskovanju. Sod. pedagogika, 55, {t. 4, str. 88–100.
Steinke, I. (1999). Kriterien qualitativer Forschung: Ansätze zur Bewertung qualitativempirischer Socialforschung. Weincheim: Juventa.
Tashakkori, A., Teddlie, C. (1998). Mixed Methodology. London: Sage Publications.
MA@GON Jasna, Ph.D.
CAN PARADIGMATIC RELATIVISM OVERCOME THE DICHOTOMY BETWEEN QUALITATIVE AND QUANTITATIVE PARADIGM IN RESEARCH?
Abstract: The article first gives an overview of objections speaking in favour of the thesis of the incompatibility between the qualitative and quantitative paradigms. However, the subsequent development of research methodology in the social sciences and humanities increasingly moved in the direction of approaching and combining both research methods. Many active theoreticians and researchers used the rules and principles of paradigmatic relativism. The latter is understood as a principle of non-exclusion which, at the research level, means that it combines and connects what previously seemed non-connectable and incompatible. It is based on the assumption that, if nothing can be incontestably rejected, it is also not possible to exclude it as possible. In this way, the research act as a neutral technical process is subject to a call for dialogical discourse about the mass of available research logics and paradigmatic perspectives.
Keywords: qualitative and quantitative paradigm, positivism, constructivism, paradigmatic exclu-sivism, paradigmatic relativism.