Poštnina plačana v gotovini Spod. in abbon. postale - II Gruppo 70% Katoliški UREDNIŠTVO IN UPRAVA Letna naročnina, Italija Lir 35.000 34170 Gorica, Riva Piazzutta, 18 - Tel. 83177 Letna inozemstvo Lir 50.000 PODUREDNISTVO Zračna pošta inozemstvo Lir 80.000 34135 Trst, Vicolo d. Rose, 7 - Tel. 414646 Poštno čekovni račun: štev. 11234499 i Leto XL. - Štev. 18 (1997) Gorica - četrtek, 5. maja 1988 - Trst Posamezna številka Lir 800 Marijino mesto v našem življenju Bližajo se volilne preizkušnje Belgijski kardinal Leo Suenens se je pred leti, ko je govoril študentom in bogoslovcem, ustavil ob vprašanju, zakaj je Marija danes mnogim, predvsem mladim ljudem tuja, nekako odmaknjena iz konteksta njihovega mišljenja in življenja, pa tudi nekaterim duhovnikom in bogoslovcem. Odgovoril je: »Zato, ker jim je Kristus samo neka abstrakcija in projekcija njihovih predstav. Abstrakcija in projekcija pa ne potrebujeta matere.« Umevanje o Jezusu določa tudi našo podobo o Mariji. Še do nedavnega je bila navada tudi med katoličani govoriti le o »Jezusu iz Mazareta«, ne pa o Jezusu Kristusu. Hein-rich Schlier, spreobrnjenec in bibiicist, je opozoril, da se je zaradi takega izražanja za mnoge spremenila tudi vsebina. Kdor reče samo »Jezus iz Nazareta«, je postavil njegovo božanstvo, vstajenje in mesljan-stvo v ozadje. Za tega je tudi Marija samo »dekle iz Nazareta« in ne tisto, kar o njej verujeta katoliška Cerkev in pravoslavno krščanstvo: božja Mati, Bogorodica. Ves Kristus, Bog in človek, se razodene in se da spoznati le tistemu, ki je voljan poslušati in razumeti Sveto pismo znotraj Cerkve in s Cerkvijo, saj je nastalo v naročju Cerkve. Kdor razlaga Sveto pismo ločeno od Cerkve, se pač omeji na svoje zasebno mnenje, ki nima zagotovila resnice, kakor je dano Cerkvi v celoti pod vodstvom apostolov in njihovih naslednikov. Ves Kristus se nam razodene šele v celoti Svetega pisma, ob upoštevanju izročila in izjav cerkvenega učiteljstva, ki mu je zaupana pravilna razlaga Svetega pisma. Enako velja za Marijo. Ne samo »Jezus iz Nazareta«, marveč Jezus Kristus; ne samo »dekle iz Nazareta«, marveč božja Mati, Brezmadežna, ki je v moči Svetega Duša spočela božjega Sina, učlovečeno Besedo. Zato velja: 1. Marija sodi k polnosti naše vere. Brez nje naša vera ni celotna, ni prava, je orknjena. Brez nje nismo v popolnosti kristjani. Tega se zavedajo vzhodni in zahodni kristjani. 2. Z rojstvom iz Marije je stopil božji Sin v človeško zgodovino. Kristusa v njegovi zgodovinski razsežnosti ne moremo drugače izraziti kakor »Sin Device Marije«. Že to nas vodi v izrazito kristoioško in ekleziološko gledanje na Marijo. Marije ni mogoče iztrgati iz Kristusovega misterija in ne Kristusa iz Marijinega. Jezus iz Nazareta ni Kristus, ni Bog, če ni Marija, »dekle iz Nazareta«, hkrati Bogorodica. Kristus brez Marije ni pravi Kristus. 3. Marija ni iznad ali zunaj Cerkve. S svojim Sinom je v središču Cerkve in njeno materinstvo se nanaša tudi na Cerkev, na nas, ki smo Cerkev. Ne samo brez Kristusa, tudi brez Marije ne moremo reči, da smo prava Cerkev, da smo božji otroci. Ko Cerkev slavi Marijo, njene skrivnosti in obhaja njene praznike, praznuje samo sebe, obhaja in slavi svojo prihodnost, ki jo v upanju pričakuje. 4. Marija je žena, ki je bila gotovo postopoma vpeljana v vso skrivnost svojega Sina, pa tudi v lastno skrivnost. O tem nam pove oznanjenje in vsi poznejši dogodki v njenem življenju. Tudi zanjo je bil potreben napor vere. Marija je rasla v veri, kajti Bog se ne razodene samo enkrat, marveč se razodeva človeku skozi vse njegovo življenje. Zato je Marija zgled rasti v veri. Kakor je Abraham zgled vere v stari zavezi, ko se je odpovedal svoji domovini in se odpravil na pot v neznano deželo, ki je bila zanj obljubljena dežela, tako je v novi zavezi zgled vere Marija, ko gre iz svoje domovine, iz sveta stare zaveze, v novi, nepoznani, nevidljlvi, toda obljubljeni svet nove zaveze. To pot je opravila prva, zato je prvakinja vere. 5. Starček Simeon je rekel o Kristusu: »Ta je postavljen v padec in vstajenje mnogih v Izraelu in v znamenje, kateremu bodo nasprotovali.« In Mariji: »Tvojo dušo pa bo presunil meč« (Lk 2, 34-35). Danes bi mogli reči obratno: Marija je postavljena v padec, v znamenje, kateremu se nasprotuje in Kristusovo dušo bo prebodel meč. Zdi se, da se je situacija spremenila. Mnogi bi radi imeli Kristusa brez Marije, božje Matere. Takega Kristusa pa ni. Tako izolirani Kristus postane slej ko prej oporna palica, sredstvo manipulacije ideologom in ideologijam, ki njega samega spreminjajo v neživljenjskega ideologa, revolucionarja, ali zgolj humanista. Tak Kristus je vse drugo, le Odrešenik našega in prihodnjega časa ni. Kakor Abraham smo tudi mi na poti v novo tisočletje; to je za nas »obljubljena dežela«, v katero že vstopamo, »nova zaveza«, ki jo sklepamo. To pot bomo zmogli le z Marijo, z vero v njene skrivnosti, s pravo pobožnostjo do nje. Začetek te poti je Marijino leto. FR. KRAMBERGER, škof S pomladjo smo stopila v obdobje pred volitvami, s katerimi bomo konec junija obnovili nekatere krajevne uprave in tudi deželni svet. Naša javnost predvolilnega ozračja še ni občutila, ker ima vsak posameznik lastnih problemov še preveč, s problemi, ki so vezani na bližnje volitve pa se že krepko ukvarjajo vse stranke, ki so sprožile svoje volilne stroje. To velja tudi za Slovensko Skupnost, ki je vnovič poklicana, da s svojo prisotnostjo na deželni ravni izpričuje prisotnost Slovencev v deželi. To je pomembna in v tem trenutku nadvse zahtevna naloga, saj je deželni svet najvišja zakonodajna ustanova v državi, v kateri smo Slovenci zastopani s predstavnikom, ki je izvoljen na izključno slovenski listi in kot tak torej neposreden nosilec slovenskih interesov. Ta naloga je tudi zahtevna, saj tudi SSk s svo- jimi volilci in člani vred občuti malodušje, ki je posledica večdesetletnega odlašanja vladnih strank pri reševanju naše manjšinske problematike. To je utrujenost, ki jo moramo z vsemi sredstvi pregnati iz naših krogov in dz naših misli, da bomo pravilno ukrepali in izbirali. DISCIPLINA MORA BITI Vsem mora biti jasno, da so sklepi vodstva stranke — čeprav so sad še tako različnih pogledov in misli — rezultat skupne in enotne volje za skupno korist, za dobro celotne naše skupnosti. S pripravami na volilni nastop SSk javnost še ni seznanjena, medtem pa je že prišlo do nekaterih dejanj, kd imajo že neprikrito predvolilni značaj. Tako bi npr. označili pismo, ki se neuradno širi in diši po neprikritem izsiljevanju. Take dn druge geste, Prvo vsedržavno srečanje katehetov V Rimu je od 23. do 25. aprila bilo vsedržavno srečanje katehetov iz vseh italijanskih škofij. Vsako škofijo je zastopalo določeno število predstavnikov glede na njeno velikost. Tako je Gorico zastopalo 10 katehetov, med katerimi ena Slovenka, Trst pa 12, od katerih ni bil niti eden Slovenec. Kongres bi lahko z eno besedo označili kot množično srečanje ljudi, ki želijo pokazati italijanski stvarnosti, da obstajajo, da delujejo in da želijo pomagati pri skupni gradnji italijanske Cerkve. Iz vse Italije se je zbralo okrog 3.000 katehetov. Prisotni so bili tudi predstavniki škofij iz drugih držav: Nemčije, Španije in Jugoslavije, ki so ob odprtju prinesli pozdrav svojih Cerkva. Kongresu so prisostvovali tudi študentje misijonskega inštituta De Propaganda Fide v Rimu. Kongresa so se udeležili tudi kateheti, ki delujejo med italijanskimi izseljenci v Nemčiji. NASTOP KARDINALA MARKA C£ Težko je strniti v nekaj stavkov vse, kar je bilo v teh dneh povedano v Rimu. Osrednja tema govorov, razmišljanj in posegov je bila »Kateheti v službi misijonske Cerkve«. Po uvodnem pozdravu kardinala Po-lettija, predsednika italijanske škofovske konference, je govoril beneški patriarh, kardinal Marko Ce. Skušal je odgovoriti predvsem na dve temeljni vprašanji: kakšni Cerkvi smo poklicani služiti, zato da smo misijonski, in pa kakšno katehezo moramo razviti v državi, zato da bomo v službi misijonske Cerkve. Vprašanji torej, ki sta bili v tesni zvezi z osrednjo temo srečanja in kii ponovno opozarjata na neločljivo vez med Cerkvijo, katehezo in katehetom. RAZMIŠLJANJE ZASTOPNICE KATEHETOV V soboto zjutraj je Mirella Bnoc podala razmišljanje o »Vlogi kateheta ob koncu drugega tisočletja«. Skušala je ugotoviti, kaj zahteva današnja Cerkev od katehetov zato, da lahko ohrani svojo misijonsko naravo. Da bo Cerkev ohranila to svoje poslanstvo, bo treba, po njenem mnenju, posvečati vedno večjo pozornost katehezi odraslih. Ta pa se ne sme ustaviti le pri golih besedah, temveč mora biti udejanjena v vsakdanjem življenju. Mirella Enoc je skušala predstaviti tudi zaključke, ki so izšli iz raznih škofijskih srečanj, kot priprava na vsedržavni kongres. Prikazala je tudi probleme, s katerimi sc srečujejo katehetje. Gre za nezadostne priprave, premajhno povezanost z župnijsko skupnostjo, ki velikokrat ne pozna ljudi, ki delujejo v njej kot kateheti. Bolj kot dober katehet je važen lik kateheta. Ta bo dober oznanjevalec in zgled le, če bo rastel v pravi krščanski skupnosti, ki se srečuje pri bogoslužju in skupno skuša graditi božje kraljestvo na zemlji. Izrazila je tudi pripravljenost vseh katehetov, da dajo svoje moči na razpolago Cerkvi tako, da bodo pod njenim vodstvom na čim boljši način pomagali graditi živo krščansko skupnost med ljudmi. Istočasno je prosila prisotne predstavnike Cerkve, da bi skupaj z vesoljno Cerkvijo priznali njihov poklic, ga podpirali z molitvijo in s konkretnimi izpopolnjevalnimi tečaji. Dopoldansko delo se je zaključilo z izpovedmi osebnih izkušenj v katehezi in pastoralnem delu, ki so jih podali italijanski katehetje in študentje misijonskega inštituta De Propaganda Fide. DELO PO SKUPINAH V popoldanskih urah se je delo odvijalo po skupinah. Vseh je bilo 46. Pogovarjali pa so se na podlagi 12 vprašanj, ki bi jih mogli strniti v tri glavne teme: Katehet kot »priča« v službi misijonske Cerkve; Katehet kot »učitelj« v službi božje besede; Katehet kot »vzgojitelj« v službi ljudi. Poročila o delu po skupinah so podali naslednji dan trije animatorji na trgu sv. Petra pred srečanjem s papežem. Ti so poudarili misel, da katehet mora pričevati predvsem s svojim življenjem, kajti le tako bo njegovo vzgajanje uspešno. NA TRGU SV. PETRA V ponedeljek 25. aprila se je na trgu sv. Petra skupini katehetov, ki so prisostvovali kongresu, pridružilo še drugih 30.000 laikov in ne, ki tudi delujejo v pastoralnem delu in so prišli v Rim na srečanje s papežem. Ti so najprej prisluhnili poročilom dela po skupinah in ponovni predstavitvi dokumenta o prenovi katehe-ze, ki ga je izdala Italijanska škofovska konferenca 2. febr. 1970, in ga je ob tej priložnosti ponovno natisnila. Temeljni dokument je obrazložil msgr. Antonio Ambro-sanio, predsednik komisije za verski nauk in katehezo. Msgr. Camillo Ruini, tajnik Italijanske škofovske konference, je podal obračun celotnega kongresa. Dejal je, da si kateheta ne smemo več predstavljati le kot osebo, ki pripravlja malčke na prvo sv. obhajilo. V mislih moramo imeti nekoga, ki je tako strokovno 'kot kulturno temeljito izobražen. Po njegovem mnenju mora biti katehet pripravljen iti tja, kjer ga ljudje najbolj potrebujejo in kamor ga škof prosi, da gre. Tako je msgr. Ruini omenil predmestne četrti, zapuščene gorske kraje, bolnišnice, zapore, delovna mesta in kraje, kjer se ljudje zabavajo ali pa tudi kulturno vzgajajo. Katehet naj bi deloval predvsem med odraslimi, ne da bi pri tem seveda zanemarjal katehezo otrok in doraščajoče mladine. Cerkev mora namreč najti primeren odgovor na duhovne potrebe sekulariziranega sveta. SREČANJE S PAPEŽEM Srečanje se je zaključilo z 'govorom papeža Janeza Pavla II. Prikazal je lik kateheta, ki naj bi bil predvsem zvest poklicu, ki ga je prejel že pri krstu. Ker mora oznanjati Kristusov nauk, ne sme, ob strokovnem izobraževanju, pozabiti na svojo duhovno rast. Le če bo tudi duhovno rastel, bo mogel v polnosti oznanjati Gospodov evangelij. Prva kateheza pa je predvsem živ zgled življenja po nauku tistega, katerega oznanja. Pri svojem oznanjevanju pa se mora vedno ozirati tudi na socialno problematiko okolja, v katerem deluje. Papež je med drugim omenil, da bo kmalu izšel »Katekizem za vesoljno Cerkev«. V njem bodo objavljene osnovne krščanske resnice, ki naj bi jih upoštevala vsa Cerkev. Rimsko srečanje je bilo prav gotovo zanimivo in koristno. Zbrani predstavniki škofij so si mogli ustvariti globalno mnenje o tam, kaj Cerkev pričakuje od katehetov. Vprašanje pa je, kako bodo te svoje rimske izkušnje lahko stvarno uporabili v škofijah, iz katerih izhajajo. Prav gotovo so načela jasna in sprejemljiva, velikokrat pa težko izvedljiva, saj se mora katehet pri vsakodnevnem delu soočati z najrazličnejšimi vprašanji in problemi, ki zahtevajo ne le temeljite priprave z njegove strani, ampak tudi razumevanje s strani vernikov in samih predstavnikov duhovščine. O. T. Francoski kralj Karel X. se bo vrnil v Francijo Kot smo brali v časopisih, je grof d’An-jou, eden od pretendentov na francoski kraljevi prestol, dosegel, da se kosti francoskega kralja Karla X. vrnejo v Francijo. Notranji minister Charles Pasqua je na njegovo prošnjo stopil v stik z jugoslovanskimi oblastmi in z vodstvom frančiškanskega reda, ki so dali soglasje, da se ostanki Karla X. lahko vrnejo domov. Karel X. je umrl v Gorica leta 1836 in je pokopan v grobnici cerkve Matere božje na Kostanjevici (Kapeli) v Novi Gorici. Za časa revolucije 1830 so ga izgnali iz Francije in se je z družino zatekel v Gorico. Poleg njega so na Kostanjevici pokopani še drugi člani fraincoske kraljevske družini. Ni znano ali bodo tudi te odpeljali v Francijo. Vsekakor morajo zadevo urediti tudi s frančiškani na Kostanjevici, ki so gospodarji samostana. kot je danimo tudi spreminjanje že sprejetih sklepov, so pojavi, zavoljo katerih smo kot nosilci enega in ne povsem zanemarljivega dela slovenskega javnega mnenja, iz katerega prihajajo tudi volilai SSk, vendarle zaskrbljeni, saj nam ne more biti vseeno, kako se vodstvo naše stranke namerava odločiti. Ne gre seveda samo za ideološka vprašanja, ki pri naši stranki kot krovni nosilki slovenskih interesov ne pridejo močneje v poštev, pač pa za praktične poglede našega samostojnega nastopanja, za kriterije izbire, ki bodo odločale o našem najvišjem predstavniku v prihodnjem petletju itd. NA DEŽELNIH VOLITVAH VOLIMO VSI SLOVENSKO Zakaj to skrb izražamo na glas? Zato, ker je naše javno mnenje še nekoliko dezonientirano od zadnjih parlamentarnih volitev, ko je SSk izgubila ne prav majhno število volilcav. Mnenja smo, da je treba s sedanjimi izbirami popraviti posledice takratnega nerazumevanja med vodstvom in volilci. Negotovosti je treba torej odpraviti in vliti novega zaupanja med privržence naše stranke tako med člane kot med simpatizerje. SSk je v preteklosti uživala veliko simpatije med slovenskimi volilci prav zaradi neamahljivo-sti in nesebičnosti njenih najvidnejših ljudi, ki so si prav s tem pridobili veliko zaupanje. Dne 26. junija bo dragocen prav vsak slovenski glas, če bomo hoteli obnoviti svoje politično zastopstvo v najvišjem deželnem organu, kakor nam omogoča — vendar ne avtomatično — državni zakon. Zato bomo morali prepričati tudi tiste, ki na raznih volitvah volijo po svojih političnih ali ideoloških simpatijah, naj to pot volijo slovensko. Ne moremo si privoščiti nikakršne razpršitve glasov in pridobiti moramo nazaj tiste glasove SSk, ki so se v zadnjema času oddaljili zavoljo raznih krajevnih problemov in pritiskov ali zaradi ideoloških razlogov. Prepričati jih moramo, da to ne odgovarja slovenskim interesom. VAZNA JE TUDI IZBIRA KANDIDATOV Da prikličemo čimveč glasov, mora vodstvo SSk poskrbeti za čim širšo pahljačo kandidatov, ki bodo sprejemljivi za vse in ki so sposobni kriti čimveč naših interesov, da bo stranka dokazala, da ima lahko ljudi na kakršnem koli mestu, a morajo dati tudi jamstvo, da bodo vedno in dosledno uresničevali program naše stranke. Ta program je sicer že načeloma zelo jasen in določen, saj je v glavnem usmerjen — že od začetka SSk — v boj za pridobivanje naših pravic, toda obenem mora vsem biti tudi jasno, da je treba volilce, zlasti mlade, pridobivati tudi z drugimi argumenti, ki segajo tudi na druga področja, od socialnega in političnega do problemov varstva in zaščite okolja. Problemov je več, zato mora biti program kar se dd razčlenjen, kot mora biti kandidatna lista kar se dd predstavniška. Kandidati naj to sprejmejo z zavestjo, da bodo s tam koristili celotni stranki, ker bodo vsi volilci razumeli njihov nastop kot izraz skupne volje, soglasja in sodelovanja, ki so pogoj za dosego tistih uspehov, ki jih zasledujemo kot demokrati in Slovenci. u, r. Umrl je nadškof Ramsey V bolnišnici v Oxfordu v Angliji je 23. aprila umrl nekdanji poglavar anglikanske Cerkve Michael Ramsey. Star je bil 83 let. Sedanji poglavar anglikanske Cerkve nadškof R. Runcie je ob njegovi smrti rekel; »Njegova svetost je bila neprisiljena, veličina človeškosti njegovega srca je prevzela vsakogar. Imel je izreden dar, da je znal globoke misli izraziti s preprostimi besedami.« Pokojni nadškof Ramsey je bil primas anglikanske Cerkve v letih 1961-1974. Leta 1966 je obiskal papeža Pavla VI. Sv. oče Janez Pavel II. je njegovemu nasledniku poslal sožalmo brzojavko. Svetogorska Kraljica naj utrdi našo občestvenost Odbornik SSk dr. Mirko Špacapan na goriški pokrajini in njegouo delo Čudodelna podoba svetogorske Matere božje V okrožnici »Odrešenikova Mati« Janez Pavel II. razmišlja tudi o Marijini veri, ki jo je spremljala in je v njej rastla vse svoje življenje. Podobno kot Marija tudi Kristusova Cerkev potuje v veri proti svojemu končnemu cilju, ko bo nastalo novo nebo in nova zemlja. Ko potuje v veri, se Cerkev obrača na Marijo kot tisto, ki je verovala, da se bo spolnilo, kar ji je povedal Gospod. Po svoji veri je Marija vedno prisotna med božjim ljudstvom. Ta njena prisotnost se uresničuje tudi na krajih, ki so posebej njej posvečeni. To so Marijina božja pota, bolj ali manj slavna, kjer se vemo ljudstvo zbira, da se utrjuje v veri in tudi zato, da se krepijo vezi medsebojnega bratstva in občestva. To dvojno nalogo je med primorskim ljudstvom vršila Marija Devica posebno v svojem svetišču na Sv. gori. Odkar je nastala ta Marijina božja pot, se je primorski človek vedno zatekal tja gor, pa naj je bil Slovenec, Furlan ali Italijan. Vse nas je družila Marija na Sv. gori. Zlasti še je bilo povezano s svetogorsko Kraljico mesto Gorica, ki jo je imelo vedno nekako za svojo. Saj so njeno čudodelno podobo kronali v Gorici leta 1717 na Travniku. Ko je cesar Jožef II. dal zapreti svetišče na Sv. gori, so podobo shranili v goriški stolnici. Po prvi svetovni vojni se je milostna podoba vrnila domov. Toda predno je odromala na Sv. goro, se je ustavila v Gorici in goriško mesto jo je spremljalo na njeno goro v veličastni procesiji leta 1922. Ko se je po drugi svetovni vojni Marijina podoba hotela znova vrniti v svoje svetišče, se je Gorica želela od nje posloviti prav tako slovesno, predno bi nas Goričane ločila od njene gore nova državna meja. Toda, kot znano, so nekatere nestrpne duše v svoji naivnosti to preprečile in podobo odnesle iz stolnice prav v noči, ko bi jo morali spremljati še v tretje na njeno goro. Goriško mesto je torej povezano s svetogorsko Kraljico v njenih in svojih usodah. PRIČEVANJE LJUBEZNI IN MIRU Državna meja, ki so jo začrtali zavezniki, je politično odtrgala Sv. goro od Gorice in vernikov tostran državne meje. Toda ali naj ta meja odtrga vernike tostran državne meje tudi od svetogorske Matere božje? Bilo bi pogubno In za nas kristjane tudi žalostno spričevalo, če bi pustili, da državne in politične meje ločijo tiste ljudi, ki so bili stoletja združeni v Istem češčenju in v romanju k sveto-gorski Kraljici. Združimo se zato v tem Marijinem letu znova vsi okoli Matere božje na Sv. gori! Ideja je padla in bila sprejeta. Zato bo v nedeljo 29. maja popoldne skupno romanje vernikov s tostran in onstran meje na Sv. goro. Romanja se bosta udeležila oba škofa, goriški in koprski, skupaj z duhovniki in upajmo tudi z velikim številom Marijinih častilcev. Romanje bo potekalo pod geslom: Kot verniki ob meji: pričevanje ljubezni in miru v luči svetogorske Matere božje. Ta nas je stoletja družila v isti ljubezni In v iskanju mirnega sožitja. V njeni baziliki smo se čutili vsi eno, celo za časa črne diktature, ko smo leta 1939 obhajali slovesnosti ob 400-letnlcl njenega prikazanja Urški Ferligojevi. Toliko bolj moramo sedaj po koncilu in v Marijinem letu tkati znova vezi ljubezni in delati za mir med enim in drugim ljudstvom. S skupnim srečanjem ob somaševanju, v skupni molitvi in petju izpričajmo zavest, da smo eno božje ljudstvo, ki ga druži ista ljubezen do Kristusa in njegove Matere ter enaka prizadevanja za mir »med ljudmi dobre volje«. * * * Mladi se bodo zbrali ob 13.30 v cerkvi Kristusa Odrešenika v Novi Gorici k skup- Šen V maju 1945 se je z drugimi begunci umaknila na Koroško tudi skupina mladih salezijancev. Celovški škof jih je bil vesel in jih kmalu poslal na izpraznjene slovenske župnije; njih središče je bil Skoeijan. Med njimi so bili prof. Franc Cigan, Alojz Luskar, Ivan Matko in Janez Rovan. Bili so mladi in željni dela. Vrgli so se po Don Boskovo na delo zlasti z mladino. Od dušnega pastirstva so nekateri priša v vzgojne zavode, prof. Fr. Cigan na gimnazijo kot profesor petja. To so bili časi veikih načrtov in ‘tudi uspešnega dela. Toda izmed teh so že povečini odšli v večnost k Don Bosku. Zadnji med temi je bil Janez Rovan. Po dolgi in mučni bolezni je odpotoval v večnost v soboto 22. aprila v celovški bolnišnici. Zadnjič sem ga videl predlanskim v Mo-destovem domu. Pustil je aiktivno delo in se preselil za hišnega duhovnika v domu koroške Caritas v Podgorjah. Spoznala sva se v petdesetih letih, ko smo s fičkom prof. M. Fileja kdaj pohiteli v Korotan. Včasih sva se rvidela tudi na Primorskem, ko je prihajal k sobratu Francu štuhecu na Opčine. Tudi na jamboreejih zamejskih skavtov smo ga videli, ker je bil ustanovitelj in prvi duhovni vodja ‘koroških slovenskih skavtov. Njegov bivši dijak France Verbinc je ob Rovanovi smrti zapisal: »Ko je kaplanoval