Vladimir Levstik: Trenotek.
535
Nekoliko fijakarske dovtipnosti tiči sicer tudi v teh trajnih prebivalcih berlinskih ulic; samo da je nekoliko bolj naivno nerodna nego prefriganost avstrijskih tovarišev. Pripovednje se n. pr. tale dogodbica:
Neki mož se zgrudi na cesti; zadel ga je mrtvoud. Ljudje se zbero in doženejo po zapiskih umrlega, da se piše Schulze in da stanuje v tej in tej ulici. Droškarja, ki je stal tam, naprosijo, naj pelje mrtveca na dom in naj ženi na nežen način javi smrt njenega moža. „Det woll'n me schon machen," pravi kočijaž in se odpelje. Dospevši do dotične hiše, poišče v njej Schulzejevo stanovanje in pozvoni. Žena sama mu pride odpirat. Vpraša jo ravnodušno: „Ali ste vi vdova Schulze?" „Schulze se pač pišem, a vdova nisem!" ga pouči ona.   Kočijaž pa se odreže:   „Koliko staviva, da ste vdova?"
So še pač tudi droške brez taksametra, a širše občinstvo jih jedva pozna in na splošno podobo ulic ne vplivajo prav nič. — Končno naj še zabeležim, da je beseda „droška" (prvotno, n. pr. pri lužiških Srbih: „drožka") slovanska beseda, izpeljana od besede „ droga = draga" = cesta. — —
Privatni vozovi so včasi seveda kaj elegantni. Avtomobili se po ulici kar vrste; veletržci imajo izvečine za raznašanje blaga cesto zelo lepe tovorne avtomobile. — Motornih koles je mnogo, za navadne kolesarje — imenujejo se nelaskavo „Scherenschleifer" ali tudi „Strampelfritze" — se občinstvo niti ne meni, ker so tako iz-vežbani, da nikogar ne — nadlegujejo. — —
Poleg parne obmestne železnice vozi v zapadnem in južnem delu mesta tudi prava električna železnica, deloma visoko med ulicami, deloma pod zemljo, celo pod Sprevo. To železnico nameravajo podaljšati pod zemljo v toliko, da bo južni del mesta bolje zvezan z osredjem; to zvezo oskrbujejo doslej le poulična vozila, ki ne zadoščajo; a nad ulicami se železnica tu ne da. izpeljati.
(Dalje prihodnjič.)
Trenotek.
Xrenotek, večnosti izvor,               Ti brez morale, definicij
ti, čigar rodu ni očeta,                vihtiš nad nami žezlo vlade:
skrivnost ti sveta, neujeta,          vzdrhti, srce, in sodba pade, —
ti si mi nič, ti — moj vesmir!    in že nikjer sodnika ni!
Vladimir Levstik.